,,Moje prvo berilo" od Frana Erjavca, ml. Več kot 60 let je vladala po naših abecednikih normalnobesedna metoda, in sicer s svojim najbolj izobličenim načinom, ko sta normalna beseda in risba ob njej bili »spominska opora« za glasnik, s katerim se je normalna beseda začenjala. Pred vojno je I. Krulec s svojo »Prvo čitanko« poizkusil normalnobesedni metodi dati širšo osnovo analitične normalnobesedne metode, pri kateri naj se otrok bavi s celoto, s celo besedo znane vsebine. Kruliec je s svojim poizkusom propadel in ozkosrčna struja z upoštevanjem samo začetnega glasnika v normalni besedi je v naših začetnicah vladala dalje. Pri dolgoletnem takem neizpremenjenem stanju ni čudno, če je normalnobesedna metoda s svojo ozkosrčnostjo prešla v tradicijo šole in v šablono učiteljevega dela pri pouku v elementarnem čitanju in pisanju. Če je bil učitelj »bolj modernega duha«, je svoje delo poživljal s pridobitvami fonetike, z otroškim delom na stavnici i. pod., vendar pa so ga uvedeni abecedniki držali v sponah metode, ki je bila tako rekoč že nekak zakon za elementarni pouk v čitanju in pisanju. S to tradicijo je pretrgal leta 1929. Pavle Flere, ko je izdal »Našo prvo knjigo«. Učiteljstvo jo je takrat pozdravilo, otroci pa so se navdušili za njo. Sicer se je temu otroškemu navdušenju marsikje hitro postavila zatvornica, ker — mnogi učitelji niso vedeli, kaj početi s knjigo. Preveč so tičali v tradiciji in v vsiljeni šabloni. Če bi bil Flere napisal svoji knjigi »učne slike«, bi se bržčas tudi starejši učitelji ogreli, ker bi jih te podprle; njihovo delo bi bilo sicer še vedno šablonsko, vendar pa v drugi smeri. Takih »učnih slik« Flere ni napisal in jih ni smel napisati, če je hotel ostati sebi zvest; napisal je le »Navodilo«, ki še danes polni zaloge Učit. tiskarne; v njem pa je rekel za učiteljevo delo, da mu ne gre predpisovati metode, ker vsaka metoda je sistem, vsak sistem pa je preveč pripraven za oviro onega individualnega življenja, ki ga šola mora dovoljevati.« Učitelj bi sam moral najti svojo normativno pot, a namesto te si je marsikdo želel, naj mu pot kaže sistem, in želel si je abecednika, s katerim stopi nazaj na uhojeno pot tradicije in zglajene šabloniziranosti. Pravijo, da je taka želja bila povod, da se je moral ponovno izdati pri nas abecednik, ki bi služil učitelju pri enakomerno urejenem delu v duhu starih tradicij. Ker pa je otroško navdušenje za »Našo prvo knjigo« svarilo pred zunanjo oblikovno suhoparnostjo starih abecednikov, naj vsaka nova knjiga poizkuša zadovoljiti otroka v tem pogledu. In po takih zahtevah smo dobili »Moje prvo berilo«, ki ga je sestavil Fran Erjavec in ga je založila in izdala Banovinska zaloga šolskih knjig in učil v Ljubljani. Za Erjavčevo »Moje prvo berilo« se lahko reče, da je abecednik starega kova: s čitalno-pisalno metodo. z normalnimi besedami, ki izkoriščajo edinole začetni glasnik v besedi (razen pri samoglasnikih, kjer riareja koncesijo fonetiki); otroke pa naj navdušijo slike, ki jih je tudi napravil Maksim Gaspari. — To je sodba ob prvem pogledu v abecednik; ob površnem pregledu se ji pridruži še druga, in sicer: da je knjiga v vsakem pogledu preobložena; preobložena s teksti in prenatrpana s slikami. Podrobnejši pregled nam pokaže sledečo razdelitev in ureditev: Uvod tvorijo slike na str. 5—9: V žoli, Doma, Na dvorišču, Na poti v šolo, Bratec in sestrica. Take slike naletimo večkrat v abecednikih in služile naj bi početnemu nazornemu pouku, »bratec in sestrica« pa naj preneseta življenje doma v življenje v šoli. Erjavec je slike priobčil, ni pa prevzel zamisli o prenosu življenja, in bratec in sestrica, ki naj bi vezala otroško življenje v knjigi, nastopita samo v uvodu. S tem seveda slike izgubijo svoj pomen ter postanejo nepotrebna obremenitev, posebno če si slede tako nelogično, da ne uvajajo od doma v šolo. V šolsko delo samo uvajajo str. 10. in 11. z vzorci za risalne in pisalne vaje. Ne more se presoditi, koliko časa bo zavzela predelava pisalnih vaj na str. 11., kjer se pokazujejo vsi elementi pismenk; s svojo sistematično ureditvijo pa se zdi zelo pripravna, da nepraktičnega učitelja zavede v monotono mehaniziranje, iz katerega se bo težko rešil. Na str. 12. s. začno obravnavati male tiskane in vzporedno na str. 13. male pisane črke po bralno-pisalni metodi. Te zavzemajo knjigo do str. 37., in sicer tako, da sta na vsaki levi strani po dve tiskani in na vsaki desni strani ustrezajoči pisani mali črki (izjema je le »e«, ki sam zavzema svojo stran). Po dve črki, ki se prikazujeta na vsaki strani, sta izbrani po grafičnem principu, v redkih primerih tudi po fonetičnem iprincipu. Ali bo ta način izbire in obravnave praktičen, se pokaže šele pri uporabi knjige v šolskem delu; kakor je uredba v knjigi, se vidi, da je še čisto nepreizkušena. Vsakj črki je dodana normalnobeSedna slika. Take slike služijo kot spominska opora ali za črko ali za glasnik. Erjavcu služijo za oboje, in sicer pri tiskanih črkah za obliko črke, pri pisanih za glasnik. Težko je reči, če ni tukaj dobrega preveč, ker se s tako dvojno oporo komplicira tisto, kar naj bi kar najbolj enostavno služilo mnemotehniki. Praktik pri elementarnem pouku vsekakor gleda na to, da je sistematika, ako se mu zdi potrebna, čim enostavnejša. Za normalnobesedne slike pri tiskanih črkah, torej tistih, ki naj bodo spominska opora za obliko črke, moramo reči, da so pogosto zelo prisiljene; na pr.: 2 upognjena žeblja za »e«, oblika upognjenih kolen za »n«, velika in mala riba za »r«, sod s čepom za »č«, pasja glava z iztegnjenim jezikom za »j«, krivenčasto zrasla hrastova vejica za »h« i. pod. Prisiljenost pri teh risbah je veliko prizadevala že ilustratorju, ki je večkrat napravil prav nemogo.e slike: že naprej pa se lahko reče, da tudi otrokom ne bodo koristile. Uvod za velike začetnice tvorijo na str. 38. slovniška pravila s pravopisnim pravilom o rabi velikih začetnic. Na str. 39. je pokazano, kako velike začetnice I, U, O. V, C, C, S, Š, Z, 2, K, J lahko z dodajanjem nastanejo iz malih črk, na str. 40.—52. pa se obravnavajo vse tiskane in pisane velike začetnice. Najprej so obravnavane tiste, ki so pokazane na str. 40., tako da ima pouk z njimi dvakrat posla; te se obravnavajo po pisalnobralni metodi, pri ostalih velikih začetnicah pa se sestavljalec povrne k bralnopisalni metodi. Zakaj tako, bo težko dognati, razen če hoče s tem pokazati, da se tudi sam ne veže na določeno metodo. S tabelo tiskanih in velikih črk na str. 52. se konča abecednik, kar naj bo nekako o Veliki noči, nadalje do str. 99. so berila. S tem smo pokazali ureditev Erjavčevega abecednika in pri tem videli: 1. da mu je metodična osnova normalnobesedna metoda; 2. da zahteva istočasno obravnavo dveh malih črk; 3. da preskakuje iz čitalnopisalne v pisalno-čitalno metodo in se spet vrača k prvi; 4. da uvaja pri malih črkah normalnobesedne slike, in sicer pri tiskanih črkah za obliko glasnika, pri pisanih pa za glasnik sam, s katerih se beseda začenja. Tak postopek bo motil koncentracijo pri delu, posebno še, ker so slike največkrat zelo prisiljene. — Splošno se za ureditev v metodičnem pogledu lahko reče, da je sestavljalec pregledal nekaj vzorcev, posebno abecednikov iz časa reakcije nove dunajske šole; pa tudi v te postopke se ni dovolj poglobil teoretično, še manj praktično in zato je sestavil abecednik, v katerem se nekritično mešata želja po nečem novcm in navezanost na preživelo šablonstvo pri elementarnem pouku v čitanju in pisanju. Rekli pa smo, da za abecednik in za pouk po njem ni najvažnejša metoda; mnogo važnejše je besedilo v knjigi in Flerč upravičeno zahteva, naj bo začetnica »vesela otroška knjiga«; zakaj da tako — pravi — mu »ni treba pripovedovati onim, ki deco poznajo«. V tem pogledu pa Erjavčev abecednik popolnoma odpove. Pri posameznih črkah je sicer dovolj besedila, za učitelja, ki hoče pustiti otroke same delati, celo odločno preveč, a vse besedilo pri malih in velikih črkah je se- stavljeno zaradi dotične črke, in zdi se, da je sestavljalec najprej izbral besede, ki so se mu zdele potrebne, kolikor mogoče mnogo takih besed, in te povezoval v stavke in odstavke. Vsebinska povezanost se zase kaže pri tiskani in zase pri pisani črki, kar bi dalo misliti, da pisane črke niso samo pasnetki tiskanih, pač pa nekaj, kar s tiskanimi sploh nima zveze. In vse to besedilo je tako suhoparno! Vzeto je sicer iz otroškega življenja, vanj so vpleteni celo v naši šoli že znani Ivo in Ana in Čuvaj, pri velikih začetnicah naj bi pomagala tudi Župančič in narodna beseda — in vendar je vse suhoparno, ker povsod manjka otroška prisrčnost in tenkočutnost ter socialna etičnost. Vzgojni momenti so izbrani za besedilo zelo nespretno (prevzetni berač, potepanje, pretepavanje, postavljanje i. pod.); prav slab humor je, če se je pujsek »ginljivo drl«; vzgojno nevarna pa je realistika, ki izzveni v neokusnost ali celo brezsrčnost in surovost (str. 24., 30., 36., 45., 48., 49.). Podrobneje se v besedilu ne mislim spuščati, pač pa je treba ob tej priliki omeniti rabo ločil v Erjavčevem abecedniku. Ves prvi del pri malih črkah sploh nima ločil. Kdor koli je kdaj samo malo delal v I. razredu, ve, kakšnega pomena je t. zv. logično čitanje. Ali pa je to mogoče brez označbe ločil? In je to mogoče pri odstavkih do 9 vrst besedila brez vsakega ločila? Moderni metodiki začenjajo z ločili prav kmalu, in sicer z logično uporabo ločil; Erjavec je to popolnoma prezrl, zato pa se bojimo, da bo čitanje njegovih besedil zavajalo v najhujši mehanizem. Pri vseh malih črkah sta menda čistoslučajno prišli na str. 33. v nezavestno rabo vejica in pika. Pomanjkanje ločil pri velikih začetnicah na str. 42., 47., 50., 52. pa moremo menda pripisati samo pomanjkljivi tehnični izdelavi. Glede II. dela Erjavčeve knjige, čitanke, rečemo lahko samo to, da je sestavitelj zbral mnogo snovi, za tri rriesece premnogo snovi, vendar to ni nobena škoda, ker ima učitelj mnogo izbire. Kar pa smo rekli o otroškosti za besedilo v I. delu, velja tudi tukaj; za primero, kaj podaja suhoparna knjiga in kaj živa otroška knjiga, naj si vsak sam prečita samo poslednje berilce v Erjavčevi knjigi »Ob koncu šolskega leta« in v Fleretovi knjigi »Na Vidov dan«; vsaka pripomba je tukaj nepotrebna, ker abstraktnost v prvem in konkretnost v drugem sami govorita zadosti jasno. Dotakniti se moramo še tehnične strani Erjavčevega abecednika. Rekli smo že, da je otroško navdušenje za »Našo prvo knjigo« svarilo pred zunanjo oblikovno suhoparnastjo starih abecednikov. To sta upoštevala pri Erjavčevem abecedniku sestavitelj in založništvo. Ilustracijo besedila sta predala istemu ilustratorju, ki je ilustriral Fleretovo knjigo, poleg M. Gasparija pa sta dala izdelavo uvodnih in zlasti normalnobesednih slik slikarju M. Šubicu. Za risbe teh slik smo že rekli, da so največkrat prisiljene, za kar pa ne zadeva krivda ilustratorja, ki je te risbe moral delati po navodilu sestavljalca. Prav tako ne zadene krivda M. Gasparija za res surove risbe na str. 36. (klanje prašiča), na str. 49. (klanje muhe), ki ne bi spadali še kam drugam, kaj šele v kak abecednik; pri obeh je ilustriral le besedilo, kakor je tudi s sliko na str. 18. napravil neprostovoljno reklamo za nogomet. Ker poznamo M. Gasparija, kako se zna prilagoditi besedilu za otroke, sc kar čudimo, če vidimo neskladnosti med besedilom in risbo na str. 22. (»mara ima raco«, ki je na sliki ni); na str. 23., kjer slika sploh nima zveze z besedilom; na str. 30. (v besedilu »črna mačka«, na sliki bela, s črnimi lisami. Vprašanje pa je, kdo je odgovoren za neokusnosti pri slikah na str. 36., 45. in 49.; kdor koli je, smisla za vzgojo in estetiko nima. — Pogreške, ki jih opažamo pri klišejih, posebno pri pisanih črkah, moramo vzeti na račun premale pazljivosti založnika, oziroma tiskarne. Nekatere (glede ločil) smo že omenili; povedati hočemo še samo to, da doslej pri slovenskih šolskih knjigah še nikdar nismo opazili take površnosti pri pisanju črk do vrste, ker to naj bo vzgledni predpis; prvič pa nas uči tudi kak abecednik, da se mali črki »h« in »k« pišeta v spodnjo dolžino (str. 35.). Ali je tisti dinar, za kolikor je Erjavčeva knjiga cenejša od Fleretove, zahteval toliko površnost? Za zaključek lahko rečemo: Po Fleretovi »Naši prvi knjigi« smo upravičeno pričakovali, da pojde naša abecedna književnost navzgor, po Erjavčevem »Mojem prvem berilu« pa se bojimo nazadovanja. In sicer nazadovanja celo v tem pogledu, da bodo naši učbeniki, pri katerih se je do zdaj zmeraj iz vzgojnih momentov gledalo tudi na brezprekorno zunanjo obliko, padli na nivo vsebinskega »šunda« in umetniškega »kiča«; Za primer estetike naj služi str. 36.: »našega gudeka štirje so ga zgrabili za noge ga potegnili iz svinjaka in položili na stolico, pujsek se je ginljivo drl na vse grlo dokler ga ni klavec florijan zaklal.« In takih tipično-svojstvenih »vzgojnih« fines je vse polno. S. L.