Nekaj o dolžiiostih učiteljevih zastran cerkve in službc božje. *) CDalje.) Učitdj ali prav za prav odgojitelj mora tedaj, kar se sanio po sebi ve, niladega človeka ne le samo merzlo podučevati, teniuč tudi — zrejati. Nauči se tudi marsiktera žival te ali une umetnosli. — Je pa li lo človeku dovolj ? — Ali človek ni veliko inieiiitnejši od živali? ,,In Bog je človeka po svoji podobi vstvaril; po podobi božji ga jc vstvaril." (1. Mojz. 1, 27.) Ker je Bog človeka vstvaril po svoji božji podobi iu za gospodarja celcga sveta, kako imenitne dolžnosti iinaš tedaj ti, dragi tovarš moj, do naj imenilncjše stvari božje — do otroka! Xikar jili ne zanemarjaj nikoli in nikjer! XTe misli, da spolnuješ že vse svojc dolžnosti, ako olroka le v šolski izbi še tako lepo ueiš in vadiš, zunaj šole pa se ne zineniš nič več zanj! Kaj poniaga človeku, ako še toliko vč in zna, ako pa ni zraven tudi bogoljuben in ima, če tudi ne precej, slabo ali popačeno, pa saj — gluho serce? Revež, nesrečnež je na duši in telesu! Zakaj človcku, ki mu ni nič svetega, tudi nikakoršna pregreha ni prevelika. Serce njegovo je neobčutljivo ali gluho in ustavija se vsem opominjanjeni svoje vesti, ktero si tudi kmali zamori. — Xi toraj dosti, ako učitelj učencom svojiui sanio um bistri! On mora tudi — ia to je poglavitni del vsili dolžnosti učiteljevih — njiliove serca žlahtniti. On jili mora k pobožnosti napeljevati in skerbeli, da Boga zmiraj bolj in bolj ljubijo, ga povsod in vselej prav časte in vse , kar je božjega in svetpga, ludi spoštujejo. Vse njegovo podučevanje, vsa njegova odreja naj bode v duhu keršanskeni; vse naj izvira iz prave živo in *) V 1. listu, na 7. strani v 4. versti od zgoraj namesto: in v 32. listu, naj se bere: in v 23. iu 24. listu. PiS, serčne Ijubezni do Boga in do bližnjiga. Bog naj niu bode pervi in zadnji namen; in kakor solnce svoje mile in oživljive žarke razpošilja vsem stvarem, ki ga obdajajo in se v njegovi mili svitlobi in gorkoti radujejo, tako mora tudi učitelj vse svoje podučevanje izpeljevati od Boga, in vse misli in želje učencov svojih zopet nazaj vračevati k Bogu, ki je pravo nebeško solnce vsem dušam. — On mora iz učencov svojih , ki mu pridejo v šolo kakor sirovi divjaki, sčasoma zrediti pametne in resnično pobožne ljudi, ki po keršanski mislijo, čutijo in ravnajo. To je tvoja lepa pa tudi edina naloga, dragi moj ! Te naloge pa nikakor ne moreš izveršiti samo z besedo med ozkimi stenami šolske izbe. Xe! ampak ti se je moraš drugače poprijeti. ,,Longum est iter per praeccpta, breve et effic a x p e r e x e m p 1 a" ! piše že štari rimski učitelj Seneka (Seneca Ep. 6.). To je : ,,D o 1 g a j e p o t (podučevanja)po vodilih, kralka pain gotova po izgled i h!" In ozri se le nazaj na vzor ali popolni izgled vseh učiteljev, na našega nebeškega učenika in odresenika — Jezusa Kristusa! Kako in kje je on učil ? Kristus je učil ne le z besedo, temuč tudi s svojimi lastnimi izgledi. On je učil v stanicah, v shodnicah ali sinagogah, v tempeljnu, večkrat pa tudi pod niilini nebom. On je učil povsod, kjer je ljudi in primerno priložnost našel. Tudi ti, dragi moj, se po tem lepem svctem vzoru ravnaj; tudi ti povsod uči! ln če hočeš svoje podučevanje in odgojevanje v duhu keršanskem osnovati in koristno pospeševati, v resnici ne najdeš za to primernejšega kraja in lepše priložnosti, kakor v cerkvi. Tukaj ne bodeš le otrokom jako koristil, temuč tudi odraščenim Ijudem, ki bodo vidili lepo vedenje učitelja in njegovih učencov. To jiin bode globoko v serca segalo, in, če je bil kdo izmed njih poprej tudi nemaren, se ti bode, ko to vidi, satn od sebe prej ali slej gotovo tudi poboljšal. Tako bodeš po otrocih podučeval tudi odraščene. — ,,GIej, jaz sim te najel, da mibodeš plei, zatiral, obdeloval in sadil!" (Jer. 1, 10.) XTe pozabi tedaj, kaj je tvoj poklic, in glej da bodeš, kakor zvestin zanesljiv pomagavec v velikem vinogradu Gospodovem, povsod, posebno pa v cerkvi resnično plel in zatiral vse nespodobnosti in brezbožne napake, — mlade serca svojih učeucov pa obde- loval in sadil vanje lepe cvetke prave žive in sercne pobožnosti! Xe pozabi pa tudi ne, da olroci se vcč navadijo po lepih izglpdih, kakor pa po samili (praznih) bcsedali, ki jili večkrat že pozabijo še predenj is šole ali cerkve stopijo. Kaj niora tedaj učitelj storiti in kako začeti, da bi svoje lepe, pa tudi silo važrie dolžnosti do mladine, njeniu izročene, kar bi niu bilo niogoče , zvcsto spolnoval ? (n.ije prih.)