© Za besedilo: Irena Šrajner, 2023

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2023

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: volosov.hram@gmail.com

			Uredila Katja Titan/ Jezikovni pregled Robert Titan Felix /Spremna beseda Jelka Pšajd /Fotografija na naslovnici Ernest Ferencek (iz arhiva Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, uporabljeno s privoljenjem) oblikovanje Zavod Volosov hram / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2023

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 137409539

			ISBN 978-961-7182-28-6 (ePUB)





Irena Šrajner


			NEDOKONČANO


			ISKANJE





VSEBINA


					PROLOG


					PRVO POGLAVJE


					DRUGO POGLAVJE


					TRETJE POGLAVJE


					ČETRTO POGLAVJE


					PETO POGLAVJE


					ŠESTO POGLAVJE


					SEDMO POGLAVJE


					OSMO POGLAVJE


					DEVETO POGLAVJE


					DESETO POGLAVJE


					ENAJSTO POGLAVJE


					DVANAJSTO POGLAVJE


					TRINAJSTO POGLAVJE


					ŠTIRINAJSTO POGLAVJE


					PETNAJSTO POGLAVJE


					ŠESTNAJSTO POGLAVJE


					SEDEMNAJSTO POGLAVJE


					OSEMNAJSTO POGLAVJE


					DEVETNAJSTO POGLAVJE


					DVAJSETO POGLAVJE


					ENAINDVAJSETO POGLAVJE


					DVAINDVAJSETO POGLAVJE


					TRIINDVAJSETO POGLAVJE


					ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE


					PETINDVAJSETO POGLAVJE


					EPILOG


					SPREMNA BESEDA





Knjiga je napisana po resnični zgodbi, ki mi jo je pripovedovala zelo pogumna ženska, ki jo visoko cenim, čeprav so seveda osnovne okoliščine in imena za potrebe knjige in anonimnosti spremenjeni. V tistem času je bilo potrebno imeti zvrhan koš poguma, da si previharil viharje ozkoglednosti v okolju, v katerem je živela. Dvignimo klobuk pred ženskami na panonskih tleh. Vsaka je junakinja v svojem okolju, generalka v svoji kuhinji in nosi tri vogale vsake hiše, pa še četrtega pomaga podpirati.





Hvala vsem, ki ste me nesebično podprli pri mojem projektu, razumeli moje želje in mi prisluhnili.


			Irena Šrajner





PROLOG


			»Nedokončano iskanje … Življenje je dejansko eno samo nedokončano iskanje,« si je po tihem rekla Breda, ko je parkirala in se odpravljala na obisk.

			»V najnežnejšem obdobju iščemo mamino mehkobo, dudico, toplo dlan, mehko suho plenico. Nato iščemo prijatelja v vrtcu, opaženost in uslišanost. Iščemo veljavo v šoli, se izpostavljamo, ker iščemo boljše možnosti. Iščemo najboljšo šolo, najlepše dekle ali fanta, najboljši položaj v službi. Potem spet iščemo najboljše plačano službo, iščemo naj ... avtomobil ali stanovanje.

			Pride trenutek, ko začnemo iskati pravo ljubezen, zaupanje, uslišanost, pravo toplo dlan ali ramo, na katero se lahko naslonimo, in človeka, ki mu lahko zaupamo.

			Pa naj kdo reče, da življenje ni eno samo iskanje. Na koncu iščemo možnosti in leta vlečemo skupaj, da bi si pridobili najboljšo pokojnino in najboljši dom za ostarele, kjer bomo to pokojnino zapravili. Če smo dovolj mobilni, smo lahko tako daleč dlakocepski, da iščemo še pravo mesto, kjer želimo biti pokopani.

			Nekaj pa vendarle ne moremo iskati. To so starši, ki so nam dani. Taki ali drugačni so nam določeni in jih ne moremo iskati,« je zavzdihnila, ko je stopala skozi vrata.

			Breda se je teh obiskov veselila, kakor se je veselila tudi zgodb iz življenja osebe, ki jo je imela rada, zgodb, ki so bile v tistem trenutku, ko je stopala proti sobi, vse nekako z njo:





PRVO POGLAVJE


			Julka je za vrati obstala kakor Lotova žena. Srce ji je začelo strahovito tolči v mladih nedoraslih prsih. Imela je šele petnajst let.

			»Ne, mati, ne potrebujemo je. Dajte jo nekam za služkinjo. Tudi sami vidite, da samo ogromno pojé, drugače pa ni za nobeno rabo. Neprenehoma sem danes popravljal njeno delo …«

			Nespoštljivo ter z neprikritim sovraštvom v glasu je Tine materi obrekoval najmlajšo sestro Julko. Ta je še vedno stala na mestu za vrati, kjer ji je obstal korak. Nje nihče ni videl, ona pa je videla mater, ki je stala za štedilnikom, slišala pa je tudi vse sedeče za veliko kmečko mizo.

			»Tine ima prav, mati, le dajte jo za služkinjo, saj nam je brez nje lepše, odveč je!« je zameketala starejša sestra Tončka.

			Za mizo so se zahahljali delavci, mati pa ni rekla nobene.

			Julki za vrati je skoraj počilo srce. Le katera mati ne bi branila svojega otroka? Toda glej, njena mama sploh ni odprla ust. Le hitro je naložila v dve veliki skledi jed ter jo postavila na mizo.

			V Julki je vrelo. Zakaj mama ni na glas rekla, da jo je zbudila že ob štirih, da ji je Julka vestno pomagala v kuhinji pripravljati malico za žanjce, ki sta jo nesli s sabo na njivo? In da sta na pol pripravili kosilo, ki ga je mati pravkar postregla? Julka je šla na njivo pomagat žanjcem že dejansko utrujena.

			Želi so po ustaljeni navadi z dvema koscema, dvema pobiralkama in dvema polagalkama vezilnih vrvi, ki sta jih s sestro delali sproti iz ostre slame sveže nakošene rži. Brat Tine je pa za njimi skup uravnaval snopje in ga vezal. Delo je šlo ubrano in lepo. Tako oče kot ostali so bili zadovoljni. Le Tine je negodoval in sitnaril nad Julko. Kakor hitro se je slama začela proti poldnevu sušiti, je bilo težje delati povresli, oziroma vezni material, in se je seveda zgodilo, da mu ni uspelo zavezati snopa brez problema.

			»Saj sem rekel, babe, babe, delo pa zanič, bentiš …« je robantil Tine in rušil ravnovesje dneva.

			K sreči je prišla ura za kosilo in tako so se odpravili domov.

			»Po kosilu bo počitek, ob treh popoldan pa se dobimo na njivi,« je določil gospodar.

			Vsi so se umaknili k počitku.

			Julka je lačna in žalostna vstopila v kuhinjo, kjer jo je že čakala gora umazane posode. Z žalostjo v srcu se je spravila k delu; kajti tretja ura bo hitro tu.





DRUGO POGLAVJE


			Julka je globoko zamišljena in z veliko žalostjo v srcu hitela s pomivanjem posode. Odkar se je spominjala, je bilo to njeno delo. Mati ji ni nikoli ničesar olajšala. Med pomivanjem je občasno dala v usta kos kruha. Bila je lačna.

			Ob treh bo spet šla na njivo žet in do sončnega zahoda lačna ne bo vzdržala. Pa še brat Tine ji gotovo ne bo prizanašal.

			»Le kaj sem jim storila, da so taki do mene in me tako prezirajo?« se je poltiho spraševala ter hitela z delom. Oče je ob pogledu nanjo vedno dobil čuden, odmaknjen izraz v očeh. Stara starša se nista z njo prav nič ukvarjala, le njene delovne naloge sta spre-jemala kot samoumevne.

			Sestra Tončka in brat Tine sta se obnašala izjemno ukazovalno in zaničevalno, medtem ko mati ni nikoli spregovorila kakšne besede v njen bran. Kakor da je najmanj pomembna oseba v družini. In vendar je z leti vedno več delala in tudi dojemala.

			»Daj, Julka, pohiti vendar, pripraviti morava še popoldansko malico za delavce, ker jo bova nesli s seboj na njivo,« je zagodrnjala mati, ko je glasno prihrumela v kuhinjo in pretrgala niti Julkinih misli.

			Skupaj sta v dva velika cekarja spravili popoldansko malico, ki jo bosta postregli na njivi okoli šeste ure zvečer. Hrano ter hladno pijačo, vodo in jabolčni sok, sta naložili na voz, nakar so se vsi odpravili na njivo. Želi so v parih kot dopoldan in delo je lepo teklo.

			Tine je vezal in godrnjal kot običajno. Mati in Julka sta delali brez besed, ostali pa so se vmes pogovarjali o vremenu, o pridelku in še marsičem, kar se je dogajalo na vasi.

			Julki je misel odtavala daleč stran. Navkljub neizmerni privrženosti in ljubezni do domače zemlje se je v mislih že odločila, da bo šla po svetu. Da bo odšla

			stran od ljudi, od katerih nima ne ljubezni ne naklonjenosti, pa čeprav ji bo srce krvavelo po čudoviti prekmurski ravnici, kjer se je rodila.

			»Julka, skoči postreč južino, nato še pospravimo, poberemo zadnji red in zložimo v križe, potem pa je za danes končano,« je sitnarila mati.

			Brez besed se je Julka napotila proti vozu. Pograbila je velik laneni prt in ga razprostrla po tleh ter začela po njem zlagati jedačo in pijačo.





TRETJE POGLAVJE


			Sonce je razlivalo svojo blagodejno toploto na prečudovito obarvano panonsko ravnico. Bila je topla nedelja po jutranji maši in ljudje so pravkar trumoma prihajali iz Ladislavove cerkve v Beltincih.

			»Stric Naci, lepo te prosim, razumi vendar, ne želim in nočem niti trenutka več biti služkinja, bolje rečeno Pepelka pri lastni materi in v svojem domu,« je hlipala Julka pri sorodnikih, materinem bratu in njegovi ženi Tilki v Melincih.

			Po maši je prišla k njemu prosit, naj jo vzame s seboj na Dunaj, da se bo osamosvojila in si zaslužila svoj kos kruha. Tako bi se izognila Tinetu, ki je vsak dan bolj jasno kazal, da želi postati edini gospodar na kmetiji. Njo, Julko, pa je na vsakem koraku žalil in preganjal.

			Stric Naci je tiho poslušal njeno pripoved in le žalostno zmajeval z glavo. Mnogo več je vedel o usodi zapostavljenega dekleta, kot si je Julka mislila. V svojem poštenem srcu se je že odločil, da bo nečakinji pomagal, če bo le lahko.

			»Glej, Julka, vrni se lepo domov in nikomur ne omenjaj ničesar o tem, kar sva se pogovarjala. Našel ti bom zaposlitev in ti pravi čas javil. Pridno delaj naprej in ko se čez mesec dni vrnem, bom gotovo že imel kaj novic. Srečno poberite še krompir in opravi-te trgatev ter prešanje. Do tedaj pa z dvignjeno glavo naprej!«

			Naci je svoji krščenki vlil nemalo upanja in hvaležno se mu je nasmehnila. Potrepljal jo je po ramenu in se vzpodbudno nasmehnil. Z novim upanjem v mladem srcu je prijela za kolo, se poslovila in odpeljala proti domu.

			»Poiskala bom srečo in ljubezen, četudi grem na konec sveta!«

			Glasno si je dala duška in pognala kolo. Okolica je kar brzela mimo nje, ko je prehitro pripeljala do doma.

			»Le kje pa si tako dolgo, saj veš, da je treba pristaviti za juho, dati kuhat krompir, na vrt moraš po solato in jušno zelenjavo, pogrniti je treba mizo za nedeljsko kosilo, zamesiti testo za pogačo, verjetno makovico …« razjarjena mati kar ni nehala naštevati nalog, ki so čakale Julko.

			Sestra je stala za materjo in se privoščljivo hahljala.

			Torej ona ničesar od tega ni storila, ker je ves čas porabila za lepotičenje, kajti mater bo spremljala v cerkev k pozni maši.

			Julka je bila zadolžena za kosilo, ki bo ob pol enih. Ker se je res nekoliko zamudila z obiskom pri stricu, ji bo šlo zelo na tesno s časom. Toda še vedno se je znašla in verjela vase in v svojo iznajdljivost. Na hitro se je preoblekla in že odhitela s košarico na vrt za hišo, kjer je nabrala solato in jušno zelenjavo.

			Veselila se je tega, da bo vsaj tri ure imela mir in bo lahko premišljevala o svojih načrtih. Nato je zamesila testo za potico, ga pustila vzhajati in v tistem času pristavila vse za juho ter otrebila solato. Kot da ima roke vešče čarovnice, je delala vse premišljeno in natančno. Gladko je reševala zadane naloge in na mladem obrazu je zasijal nasmešek.

			K temu upanja polnemu izrazu in mladostnemu nasmehu je najverjetneje pripomogla tudi obljuba strica Nacija.

			»Kaj se smejiš, deklina, če ne bo vse pripravljeno na uro, te bo minil smeh,« je izza ogla prikrevsala stara mati in jezno zagodrnjala.





ČETRTO POGLAVJE


			Meglena jutra so bila čedalje bolj hladna. Delo na poljih je bilo končano in jutra ter pozni večeri so bili prekriti z megleno kopreno, ki je pokrivala prekmursko ravnino.

			Julka je ob pričakovanju in upanju na najboljše vesti od strica Nacija kar pozabila na vse tegobe, boleče preizkušnje in nesoglasja na domačiji.

			Pridno in odgovorno je opravljala svoje delo, ne da bi sploh opazila, da ga je bilo zanjo vedno več. Jesensko spravilo je bilo opravljeno. Gospodinjskega dela v hiši pa tudi ni nikoli zmanjkalo.

			Zadnjo soboto v novembru se je nenadoma v hiši pozno popoldan pojavil stric Naci. Julka je ravnokar luščila fižol, nikoli ni bila brez dela. Fižol je bil namenjen za naslednji teden. Kar vrglo jo je od mize od presenečenja, ko je uzrla strica. Vprašujoče ga je pogledala.

			»No, pa pozdravljena, rodbina,« je pozdravil. »Slučajno grem mimo, bil sem v Lendavi in sem si rekel, da vam prinesem dobro novico. V hotelu, kjer delam, je prosto delovno mesto sobarice. Potrebujemo jo zelo hitro. Zanima me, če bi hotela to delo opravljati katera mojih nečakinj? Saj bi si čez zimo, ko ni dela na kmetiji in na njivah, lahko prislužila spodobno balo in doto.«

			Tako je končal svoj govor in pojasnil namen svojega obiska nabriti stric Naci in poredno pomežiknil Julki. Ona pa se je plašno ozrla po domačih, in ker se ni nihče oglasil, je vprašala:

			»Ali bi lahko šla jaz, stric Naci?«

			»Če domači soglašajo,« je rekel, »bi zares lahko šla, saj si natančna, hitra in zanesljiva.«

			»Ja, ja, naj gre, saj svoje delo čez zimo itak zajé,« je zakrakal Tine.

			Oče je vstal in zapustil izbo. Mati je dodala nekaj besed, ki jih je počasi izbirala:

			»Saj čez zimo zmoremo brez nje, bo pa še vsaj kaj k hiši prinesla, kar nam bo prav prišlo. Naj kar gre.«

			Sestra je Julko gledala izpod čela, rekla pa ni nobene, da je ne bi slučajno določili za delo v tujini.

			»No, Julka, le daj, hitro poberi nekaj nujnih stvari, da lahko takoj greš z mano. Zjutraj bova lahko pri maši v Beltincih, po kosilu pa odpotujeva na Dunaj. Pojutrišnjem zjutraj boš že na svojem delovnem mestu, Fräulein Julka, če bog da,« je veselo in optimistično zaključil svoj drugi govor stric Naci.

			Julko je skoraj sesulo od veselja, da je stric tako spretno izpeljal njun dogovor. Hitro se je umaknila in mrzlično zmetala nekaj svojih cunj v velik, neroden cekar. Bala se je le, da si kdo od domačih ne bi premislil in ji preprečil odhoda. S sabo je vzela star molitvenik, robček ter knjigo biblijskih zgodb, polno suhega cvetja, tudi travniškega.

			»To bom imela za tolažbo,« si je zamrmrala in dala knjigo v cekar.

			Slovo je bilo hitro in hladno. Prav nihče v hiši ji ni zaželel sreče. Le stara mama je odprla brezzoba usta in izza tople peči začivkala:

			»Le glej, da nam ne narediš sramote, deklina.«

			Julka je povesila glavo, stric pa je čudno zmajeval z glavo, ko sta zapuščala dvorišče. Stopila sta v gosto meglo, ki je kmalu zakrila Julkino domovanje. Z mešanimi občutki je objela velik, neroden cekar, vse svoje bogastvo, in pogumno stopila svoji usodi nasproti.





PETO POGLAVJE


			Julko je novo okolje prevzelo. Z začudenjem in občudovanjem je vsrkavala novo življenje.

			Stric je bil nanjo zelo ponosen. Pridno, praktično in vajeno vsega dela so jo v hotelu želeli imeti vsepovsod: v sobah, pri kuharicah in v strežbi. Jezika se je hitro učila, dobila je prelepa delovna oblačila za strežbo, kuhinjo in čiščenje. Kar tri uniforme! Julka skorajda ni mogla verjeti. Za vsako delo, ki ga je opravljala, je dobila posebno obleko! Za povrh pa je dobila še čudovito sobico na podstrešju, ki je bila samo njena. Moški zaposleni so stanovali v kletnih prostorih.

			Stric jo je v prostih urah peljal v mesto, kjer sta se ob toplem čaju v prelepi restavraciji pogovarjala o vsem, tudi o domačih.

			»Le pridno delaj in bodi natančna, saj se boš jezika naučila mimogrede, če boš znala poslušati,« jo je tolažil, ko je potožila, da vsega ne razume in včasih ne zna odgovoriti.

			»Sedaj po praznikih bom šel domov, tebe ne bodo pustili, kajti v prvih šestih mesecih si na poskusnem delu. Tako boš teden dni brez mene. Čuvaj se in bodi pridna, kot si.«

			To je bil stričkov najnežnejši govor, kar ga je pomnila. Solza ji je spolzela iz oči, da jo je nežno potrepljal po ramenih. Sploh ni imela časa čutiti domotožja.

			Julka je ostala v velikem svetu sama. Šele sedaj je prvič začutila domotožje. Do sedaj sploh ni imela časa čutiti domotožja ali ni vedela, kaj to je.

			Premišljevala je o topli izbi doma, kjer je navadno okraševala božično drevo, ko so vsi drugi šli k polnočnici, in misli so ji ušle k veliki mizi, pogrnjeni za večerjo. Tudi k poticam, ki so ob tem času že dišale po hiši in k sitni babici, ki je vedno znala pokritizirati vse njeno delo.

			Tudi na mamo in očeta ter sestro in brata je pomislila. V trenutku duševne stiske je v omarici poiskala stari molitvenik, ga odprla in nežno božala suho travniško cvetje z njene domačije. Solze so ji tekle po obrazu in kapljale na lepo zlikano delovno obleko. V katedrali so odzvanjali zvonovi ob rojstvu Božjega sina. Julki je krčeviti jok stresal ramena, ko je utrujena legla na čisto, belo posteljo.

			Po tednu dni, ko se je stric vrnil, je hrepeneče čakala pozdrave in glas od doma. Stric ji je predal pozdrave in poročal o prelepi ravnici, oviti v pajčolan megle, o jasnih jutrih in o skrivnostni, sijoči lepoti poledenelih kristalov na bilkah in drevju.

			Ni ji rekel ničesar o tem, da je le brezzoba babica vprašala o tem, ali je deklina že kaj zaslužila. Ostali niso prav ničesar povpraševali po njej. Nihče se niti z besedico ni zahvalil za božična darila, ki jih je skrbno izbrala za vsakega posebej za svoje prvo prisluženo plačilo. V poštenih prsih strica je zabolelo in si je pozdrave izmislil, da bi bilo Julki lažje.

			Dnevi so tekli ob delu in spoznavanju ljudi, običajev in jezika. Julka se je že lepo vživela in sprejela drugačnost velemestnega življenja in vrveža. S stricem sta našla čas tudi za obisk cerkve in velemestnih znamenitosti. Počasi se je udomačila tako v tem velemestu kot v svoji podstrešni sobici v hotelu, ki je postal njen drugi dom.





ŠESTO POGLAVJE


			Prijazen mladenič uslužno odpre vrata, ko z opranim kuhinjskim perilom natovorjeno dekle prisopiha do vrat.

			»Dobro jutro, Fraülein Julka,« je veselo pozdravil Martin, pomočnik kuharja, doma iz Dravograda na Koroškem.

			»Hvala lepa,« zardelo in zasoplo dahne Julka.

			Že večkrat ga je videla, vendar je umikala pogled in se izogibala srečanju. Sedaj je naneslo, da ga je vendarle srečala.

			»Julka, postoj, prosim. Veš, že nekaj časa te opazujem. Všeč si mi in bi se rad s teboj pogovarjal. Tudi jaz sem Slovenec in govoriva isti jezik,« je v isti sapi zašepetal Martin.

			Dekle je začudeno gledalo in prijetno ji je bilo slišati domači jezik, čeprav nekoliko drugačen.


*

			Po tistem so se nekajkrat vsi trije odpravili raziskovat veliko mesto: stric, Julka in Martin. Občudovali so veličino in lepoto mesta, pili sladki čaj in se celo nasmejali veselim zgodbicam sodelavca Martina. Bil je fant s koroškega hribovja in zelo vesele narave. Kot najmlajši sin številne družine je moral s trebuhom za kruhom. Že dve leti je bil zdoma in se je že navadil novega okolja. Občasno je obiskal domače, drugače pa se je odločil, da bo varčeval zase in za družino, ki si jo bo ustvaril, ko bo našel pravo dekle. Njegov optimizem je ugajal Julki in stricu, ki je opazil, da je Julkin obraz v Martinovi družbi izgubil žalosten izraz.

			Martin in Julka sta tudi sama začela v prostih urah odhajati v mesto na sprehod ali skromen nakup.

			»Veš, Julka, ob novem letu imamo tukaj tudi zaposleni svoj banket. Ko vse po novoletnem veseljačenju pospravimo na svoje mesto, imamo en dan prosto za sebe. Želel bi, da se nam pridružiš,« je povabil Martin Julko in upal, da bo privolila.

			»Vprašala bom, kaj meni o tem stric. On je moj varuh in rada ga imam, ker mi je pomagal, da sem lahko tukaj,« odgovori vljudno Julka, čeprav je v srcu zelo vesela vabila.

			Na njenem obrazu je videti odsev radostnega srca, ko končno sreča strica.

			»Kaj bo dobrega, deklič?« se ji veselo nasmeji.

			»Na banket sem povabljena, banket za zaposlene,« veselo odgovori Julka.

			»Oh jej, kdo me je prehitel? Jaz sem te hotel povabiti na to veselico …« je nakladal nasmejani stric ter jo navihano zavrtel okoli sebe.

			Dekle ostrmi in se zvonko zasmeje, ko ji stric pove, da je to banket za zaposlene za zaključek leta in je lepo, da vsi pridejo. Veselo pričakovanje, veselo navdihnjenje daje moči za vsa naložena dela.

			Leto se namreč počasi izteka. V novem, ki prihaja, se zrcalijo in svetlikajo nova pričakovanja, upanja in hrepenenja.





SEDMO POGLAVJE


			Kakor vsako mlado dekle je tudi Julka sanjala o veliki resnični in vseuresničljivi ljubezni, o poroki z ljubljenim moškim, o otrocih v toplem domu. Prav zaradi teh sanj je prenašala prepirljivo mater, brata ter sestro. Sanjala je o ljubečem možu, ki bo vse razumel in ji bo stal ob strani v vseh življenjskih preizkušnjah. Prav zaradi teh sanj je prosila strica, da jo je priporočil v tem tujem kraju, da bi si zagotovila sredstva za lastno družino in življenje. Sedaj so začele njene sanje dobivati smisel in trdnejše temelje.

			Zaključni ples za zaposlene je bil prelomnica v Julkinem življenju. Čudovito pogostitev so si pripravili sami in v velikem salonu so pričakali šefa in šefinjo ter višje zaposlene, nato pa so z njimi posedli za isto mizo. To se je zgodilo samo na ta dan v letu. Po pozdravnem nagovoru in dobrih željah ter zahvali za dobro in odgovorno delo so posedli k obloženim mizam. Med jedjo so si muzikanti na zanje pripravljenem, nekoliko dvignjenem odru že pripravljali inštrumente. Nežna glasba je preplavila prostor in Julki se je od ganjenosti še juha zatikala v grlu.

			»Kaj takega pa še ne,« je zašepetala stricu zraven sebe. Nežno jo je potrepljal po roki in se nasmehnil.

			»Kaj praviš na to?« jo je z druge strani pobaral Martin, ki je ponosno sedel poleg Julke.

			Ker sta se zadnje čase prav prijateljsko povezala, si je lastil pravico za drugi ples in sedež zraven lepega dekleta. Prvi ples je seveda pripadel stricu Naciju, ki je bil stric in zaščitnik lepe Julke, doma iz panonske ravnice.

			Ta ples je bil za Julko čudovito doživetje, nekaj posebnega. Niti v sanjah si ni nikoli predstavljala tako čudovitega vzdušja in toliko prijetnih ljudi. Stric se je hudomušno smehljal sramežljivi Julki, ko je plaho in nerodno plesala z Martinom. Fant je kar žarel od ponosa in veselja, ko je vrtel lepo soplesalko. Večer je mineval v pravljičnem vzdušju in Julka se je počutila kot princesa. Za teh nekaj trenutkov je pozabila na dom in rodno ravnico z vsemi domačimi vred.

			Kakor pa vse, kar je prelepo, hitro mine, je tudi ta ples minil, kot bi mignil. S skupnimi močmi so pospravili za sabo. Naslednji dan se bo spet začel z vsemi zadolžitvami in odgovornim delom.

			V Julkinem srcu je plapolalo novo nepoznano čustvo in globoko upanje. Prijateljeva bližina jo je zares osrečevala in tudi on ni skrival tople naklonjenosti do dekleta. Prav tako je stric upal, da bo dekle našlo pravo pot in se ji bo končno nasmehnila sreča, ki si jo pridno dekle zasluži.

			Ta vikend je stric obiskal domače v Prekmurju. V nedeljo zvečer je prinesel slabe novice, da so v nedeljo pokopali Julkino babico. Julka je zajokala, kajti čeprav je starka ni nikoli marala, ji je bilo hudo. Sitna stara mati pač ni znala skriti sovraštva do snahe in še posebej ne do otroka, ki ga je snaha nazadnje rodila. Julka ni vedela, od kod prihaja to sovraštvo, vendar ga je že kot majhen otrok čutila.

			Julkin brat je naročil stricu, seveda z materinim prikimavanjem, naj Julka računa na skorajšnjo vrnitev. Tega stric zaenkrat ni povedal dekletu. Želel je, naj še kar naprej uživa v delu in ljubezni. Kajti sveže prijateljstvo se je čudovito razvijalo v mladostno ljubezen. Julka je zares uživala v ljubeznivi naklonjenosti mladega sodelavca. Ničkolikokrat je podoživela novoletno rajanje, svoj prvi ples in še posebej prvi poljub.

			Martin ji je ob čestitki za novo leto dal plah, nežen poljub, ki ga je čutila še kar nekaj dni.

			»To je torej ljubezen?« se je spraševala Julka, ko je podoživljala čudoviti večer.

			Še dobro, da ni slutila temnih oblakov, ki so se spet začeli zgrinjati nad njeno usodo.





OSMO POGLAVJE


			Julka je uživala v porajanju ljubezni z Martinom, v delu, ki jo je osrečevalo, in ob zavedanju, da je sposobna zaslužiti za svoj vsakdanji kruhek.

			Stric je Julko opazoval z zadovoljstvom in velikimi skrbmi. Vsak njegov obisk v Prekmurju je izzvenel z nerganjem Julkinih domačih, da je čas za Julkino

			vrnitev na kmetijo. Dovolj je bilo lenarjenja … itd. Primanjkovalo je pridnih delovnih rok.

			Tudi Tinčeva poroka je bila v zraku, kajti mlada je bila v blagoslovljenem stanju in se je mudilo.

			»Zakaj pa morate uničiti Julkino življenje, sedaj ko se je končno ustalila in navadila na delo in novo okolje? Saj ima končno tudi ona pravico živeti svoje življenje!« je stric jezno rekel Tinču.

			»Ja, kdo bo pa delal na kmetiji? Oča in mati več ne zmoreta dela, moja Ana se sedaj ne sme naprezati. Sestra je že skoraj ves čas pri ovdovelem sosedu. Tam vodi njegovo gospodinjstvo in predvidevam, da se bosta zagotovo v kratkem vzela. Kot vidiš, stric, ostal sem čisto sam za vse. Nekdo bo vendarle moral delati na kmetiji!« je jezno zarobantil Tinč proti stricu.

			»Tinč, jaz bom Julki sporočilo predal, ona pa se mora sama odločiti o svoji usodi! To je namreč velika življenjska odločitev, ki za sabo potegne marsikaj! Ali si upaš živeti s to odgovornostjo na vesti?« hladno vpraša stric svojega glasnega nečaka.

			Ta ga le mrko pogleda in brez pozdrava zaloputne vrata za sabo. Zaprepadeni stric pogleda okrog sebe in ugotovi, da je ostal sam.

			»V tej družini zares ni lahko živeti. Edina topla in prijazna oseba je Julka. Le kaj naj naredim sedaj?« se je žalostno spraševal, ko je zapuščal sestrino domačijo.

			Teža skrbi in žalosti mu je legla na dušo in zasenčila nasmeh v očeh. Globoko zamišljen je prispel v Melince, kjer je vso prigodo zaupal razumevajoči ženi. Bal se je oditi v tujino, ne da bi slišal ženino mnenje. Pozorno ga je poslušala in skupaj sta želela najti rešitev za svojo krščenko.

			Julki niti v sanjah ni prišlo na misel, kaj preživlja odgovorni stric ta trenutek.

			Trepetal je za njeno usodo in molil Boga, da bi se pravilno odločila, ko ji bo predal zahtevo domačih.

			Burja usode je namreč nezadržno usmerila temne oblake proti dekletu.





DEVETO POGLAVJE


			»Ne delaj si skrbi, bom že kako ta čas, ko boš odsoten, saj fanta tudi že pomagata. Le daj ji čas, da se Julka v miru in pametno odloči o svojem nadaljnjem življenju,« je teta Tilka tolažila svojega zaskrbljenega moža. Skupaj sta se po dolgem pogovoru odločila, da bo Naci kar dva meseca odsoten. To odsotnost bo izkoristil tudi za pogovor z Julko in jo primoral v temeljit razmislek.

			Potem bo pa kljub vsemu treba pohiteti domov, že zaradi poroke, ki bo čez deset tednov. Lahko se celo zgodi, da bo dvojna poroka, kot je Tine namigoval o sestri Micki. Kajti tako bi se mimogrede z isto »župo,« kot pravijo, opravila oba obreda. Na kmetih ni preveč časa za zapravljanje in tudi denarja ne. Delo pa kliče in kliče. Če se pravi čas zamudi, potem je škoda že narejena. Tako nekako sta v Julkino dobro želela in načrtovala dobrosrčna sorodnika.

			Strica je tolažila misel, da je njegova Tilka močna ženska in bo doma vse, kot je treba. Sinova Simon in Andraž sta pridna in ubogata. Postajata vedno močnejša in z veseljem poprimeta za vsako delo. Kmetija se krasno razvija in Naci vsako leto dokupi košček zemlje. Želi, da bi fanta živela doma ali v neposredni bližini. Zato njegov doprinos iz tujine gre za širitev imetja. Njegovo požrtvovalnost v hiši vsi domači zelo spoštujejo. V hiši vladata mir in ljubezen. Zato je hudo, ko se kdo poslavlja, ker gre stežka od doma. Veselje ob prihodu pa je zato spet toliko večje.

			Julko je stričev prihod neizmerno razveselil. Pogrešala ga je.

			»Povej, striček, kaj je novega doma? Ali si obiskal tudi moje domače? Ali so že dobili telička? So vsi zdravi, povej mi, prosim … !«

			Vprašanj o ljubem domu ni hotelo biti ne konca ne kraja.

			»Julka, vse ti bom povedal, na široko se bova pogovorila v ponedeljek po delu. Marsikaj novega boš slišala in obenem bova obiskala mesto in si ogledala Schönbrunn,« je poskušal umiriti prekipevajoče veselje mladega dekleta, ko ga je zagledala.

			Ob delu in zadolžitvah je hitro prišel ponedeljkov popoldan. Naci in Julka sta se napotila v osrčje mesta, si ogledala prečudoviti Schönbrunn in nato v parku sedla na klopco.

			»Veš, Julka, danes ti bom povedal marsikaj. Pozorno me poslušaj in me ne prekinjaj. Nato bova vse razdelala in ti imaš čas za razmislek,« je resno začel stric.

			Julka ga je začudeno pogledala in spoštljivo prisluhnila njegovim besedam.

			»Že dve leti in pol si tukaj in kakor vidim, ti lepo uspeva. Tudi zaslužila si lepo, si uredila lepo garderobo in prihranila kar nekaj denarja. Jaz pa sem ponosen nate. Kakor vidim, tudi z Martinom razmišljata o resni zvezi?«

			Julka zardi in prikima ter po tiho reče: »Da, stric, Martin je resen in priden fant. Resno misliva, da bi si ustvarila svoj dom in nato družinico. Oba varčujeva denar v ta namen.«

			»Zelo, zelo pohvalno,« odobravajoče pokima stric.

			»Veš, rad bi ti povedal nekaj, česar še ne veš, da boš bolje razumela določene dogodke. Tvoji mami ni bilo lahko. Po rojstvu tvoje sestre in brata so ženske tedaj še odhajale v Banat in Vojvodino kot sezonske delavke. Tudi moja sestra, tvoja mama, je šla, da bi zaslužila za prizidek in dozidavo hleva. Tudi mož je šel z njo, vendar se je čez štiri mesece vrnil. Ženske so še ostale za spravilo hmelja in zelenjave. Kasneje se je vrnila tudi moja sestra in nedolgo zatem si se rodila ti. Sestrina tašča je tedaj naglas izrekla sum, da nisi otrok njenega sina – torej očetova. S prekletim jezikom je v hipu uničila srečo, zaupanje in ljubezen mlade družine. Moji sestri se je sesul svet. Od tedaj je postala zelo čudaška. Zelo malo govori in se je popolnoma zaprla vase. Tudi sam je več ne prepoznam in vem, da ni bilo lahko odraščati in živeti v tem peklu. Starki je denar, ki ga je zaslužila moja sestra, bil všeč. Ti pa nikoli. Kolikor je bilo možno, sem svoji sestri stal ob strani, ampak vsega nisem mogel rešiti.« Glas strica Nacija se je skrhal.

			Julka ga je poslušala odprtih ust in si je ob njegovih besedah pokrila obraz z dlanmi.

			»Sedaj marsikaj razumem, sedaj vem, zakaj je stara mati tako uživala ob mojih mukah in ponižanjih …« je skrušeno zajecljala Julka. Ramena so ji trepetala od zadržanega ihtenja. »Sedaj razumem, zakaj je tako hudobno srepela v mojo mamo in ji nekoč zabrusila, da ima srečo, ker je poleg sebe prinesla k hiši še gorice v Dolgi vasi, drugače bi jo že nagnali domov v Melince. Od koder je prišla. Mene je zmerjala še s pritepenko.«

			»Kaj res, oh ti peklenska baba butasta, pokvarjena,« je jezno zasikal stric. »Ima srečo, da je že mrtva, drugače bi jo z lastnimi rokami …«

			Ves tresoč je stisnil pesti in srepo pogledal predse. Julka ga je prestrašeno pogledala in utihnila. Še marsikaj bi mu lahko povedala, vendar je uvidela, da bo bolje, če utihne.

			Med pogovorom o tem in onem ji je tudi povedal, da se bo brat Tinč poročil, ker se že mudi, in poročila se bo verjetno tudi sestra, ki je že več pri ovdovelem sosedu Nandiju kot doma. Med vrsticami Julki razodene želje in stisko domačih, da jo želijo doma, ker primanjkuje delovne sile.

			»Nikar ne pozabi nase. Domači bodo že rešili svoje probleme. Za tebe je bodočnost z Martinom in služba.

			Lepo te prosim, če greva skupaj domov, greva na gostijo in izkoristit tvoj dopust. Nato se vrneva sem, kjer imava svojo bodočnost in delo. Kolikor lahko, bova pomagala, in s tem se tudi najina dolžnost zaključi.«

			»Ojej, ojej, le kaj naj naredim sedaj? Tako veliko odločitev imam pred seboj. Le kaj naj storim?« je obupano potožila Julka.

			»No, za sedaj nič. Le v teh dveh mesecih, preden greva v Prekmurje, moraš vedeti, kaj hočeš narediti iz svojega življenja. Imaš čudovito priložnost in resnično upam, da je ne boš zapravila. Tvoja mama je svoje preživela in nihče od domačih nima pravice vplivati nate, ker jim zares ničesar na tem svetu ne dolguješ. Poskrbi zase, punčka moja, lepo te prosim …«

			Skoraj se je razjokal dobri stric ob teh dobronamernih napotkih. Toplo je objel Julko in brez besed, globoko zamišljena vsak v svoje skrbi, sta se napotila nazaj proti delovnemu mestu.





DESETO POGLAVJE


			Težko breme odločitve je Julki leglo na dušo. Čas je nezadržno brzel. Kar nekaj dolžnosti je še imela za postoriti, preden bo odpotovala v Prekmurje na poroko. Najtežje je bilo Martinu nekako povedati za daljšo odsotnost in mu osvetliti stanje in odnose v domači družini.

			»Julka, opažam, da si se spremenila, odkar je striček prišel iz Prekmurja,« jo je presenetil Martin nekega dne. Dekle je obstalo kot vkopano. Res je njen lepi nasmešek nekam izginil. V očeh je bilo videti strah, lice je prekrila senca skrbi.

			»Kje je moje veselo in nasmejano dekle? Kakor da si se z mislimi odselila daleč stran.«

			Martin ni in ni odnehal z vprašanji in Julki ni preostalo nič drugega, kakor da mu odgovori.

			»Martin, o marsičem se moram pogovoriti s teboj, ker odhajam na daljši dopust, zaradi dogodkov v družini …«

			»Saj grem s teboj, če dobim dopust,« je hitel fant.

			»Vse se bova pomenila po delovnem času,« mu reče dekle ter odhiti za delom.

			Pozno popoldan sedita ob skodelici čaja v odmaknjeni kavarnici v Tihi ulici. Julka stežka prične svojo žalostno pripoved. Od stričkovega prihoda se v njeni glavi in mislih vrstijo in prepletajo različna spoznanja in silovita čustva. Prav vse se je obrnilo na glavo. Četudi je nekje v ozadju svoje podzavesti slutila nekaj takega. In vendarle ... Ta trenutek jo je močno prizadelo spoznanje, da se to zares dogaja in prav njej. Čisto človeško je, da nas je strah stvari, za katere upamo, da se nam ne smejo ali ne morejo zgoditi.

			Julka poskuša razložiti:

			»V januarju, ko je na kmetiji najmanj dela, bi bilo smotrno imeti gostijo. Vendar se zelo mudi, ker je Ana, bratova bodoča, v blagoslovljenem stanju. Sedaj se dogovarjajo, da bi obenem opravili tudi poroko sestre Micke. Čutim odgovornost, da jim pomagam pri teh velikih dogodkih. Saj me razumeš, ne morem jih pustiti na cedilu? Že predpriprav bo veliko in še po tem bom morala materi pomagati, da pridejo vse stvari na svoje mesto. Šele nato se bom vrnila, če bo vse šlo v redu …« je Julka negotovo zaključila svojo dolgo pripoved.

			»Sveta nebesa, Julka! Mene je pošteno strah tvojega odhoda in vseh teh sorodstvenih obveznosti ter tvojega premehkega srca! Ali razmišljaš tudi kaj o naju ter o najini bodočnosti? Opravi tam poroko in v tednu dni se vrni sem, da se ne zgodi kakšna velika neumnost. Potem pa bova midva planirala najino poroko. Kaj praviš na to, dekletce? Veš, vsekakor moram govoriti s stricem, ker me bo drugače pobralo od skrbi zate,« je zaskrbljeno zaključil Martin.

			Nežno jo je objel okrog ramen in si jo privil na prsi. Julko so polile solze. Dolgo zadrževana žalost, razočaranje in velika odgovornost odločitve jo je zlomilo. Tako objeta sta zatopljena v svoje misli obsedela. Iz odsotnosti ju je v kruto sedanjost pahnila ura, ki je na bližnjem zvoniku odbila deset.

			»Joj, kako čas hitro teče, že je deset. In jutri za dva tedna odhajava s stricem v Prekmurje,« je ugotavljala Julka, ko sta z roko v roki hitela v svoja stanovanja. Naslednji dan ju je čakalo vsakodnevno delo. Martin pa je imel še drugačne načrte. Na vsak način je želel najti Julkinega strica na samem, da bi se z njim po moško pogovoril. Strah, ki se je zbudil v njem ob novici, da Julka odhaja za dalj časa, mu ni dal miru ...

			Naslednjega dne se mu je ponudila priložnost in kar takoj jo je pograbil. Svoje strahove je stricu takoj serviral.

			»Resnično me je strah, verjemite, nič dobrega ne bo iz tega. Julka je predobra in mehkega srca. In potem jo bom izgubil …«

			 Ves obupan mu je mladenič razkril, da ljubi Julko in da bi se z njo kar jutri poročil. Julka pa jemlje bratovo in sestrino poroko kot dogodek tisočletja. Kakor da ona sama ni najpomembnejša v svojem lastnem življenju.

			»Prav imaš, fant, tudi mene je tega strah, a vendar je Julkina sveta pravica, da se sama odloči o svoji usodi. Dana ji je priložnost, da vidi razliko in se odloči. Nihče na svetu ne bi smel odločati o usodi nekoga drugega.«

			Stric je nekako tako zaključil njun pogovor. Oba moška sta še predobro vedela, da nista rešila prav ničesar. Z zelo nelagodnim občutkom sta se razšla in vsak po svoje pestovala neprijetne misli.

			Naslednje dni je Julka ob prostih urah dirjala po trgovinah in kupovala darila za domače, za bodoče člane družine, za stričkova dva fanta, ki bosta družbana, pa drobna darilca za posvatbice in pomembnejše goste. Mnogo težko zasluženega denarja je porabila za te nakupe. Sebi je kupila le dva para čevljev in dve oblekci, ki ju bo nosila na poroki, eno do polnoči in eno po polnoči.

			Misel na skorajšnji odhod jo je vsak dan bolj vznemirjala. Posebno jo je skrbelo slovo od Martina. Njegove zaskrbljene oči so jo spremljale skoraj na vsakem koraku in v njih je zaznala strah in stisko. Prav zaradi tega ji je bilo še bolj hudo. Tri dni pred odhodom na vlak jo je na stopnicah ustavil Martin.

			»Veš, Julka, odločil sem se, da v času, ko te ne bo tukaj, obiščem svoje domače. Nato se hitro vrnem, da bom še nekaj zaslužil za naju, ko te bom čakal, da se tudi ti vrneš. Ti se pa le hitro vrni, ker boš potem načrtovala najino poroko ... Danes se bova midva poslovila, jutri namreč odhajam na Koroško.«

			Nežno jo je objel in čutil, da trepeta vsak atom ubogega dekleta. Ker ni vedel, kako naj ji pomaga, jo je še tesneje objel in poljubil.

			Čez tri dni sta striček in Julka hvaležno sprejela ponudbo hotelskega šoferja, da njuno prtljago in njiju odpelje na vlak. V kupeju sta sedela sama, zamišljena in brez besed. Vlak pa je nezadržno požiral kilometre in ju peljal proti ljubljeni ravnici.





ENAJSTO POGLAVJE


			Z glasnim piskom, puhanjem in zaviranjem se je vlak ustavil na železniški postaji v Bratoncih. Ko sta Julka in stric raztovorila nešteto zavitkov in kovčkov, sta se začela ozirati za prevozom.

			»Hoj, hoj, kaj bi se hotela peljati z mano domov? Pa tudi toplo malico smo pripravili za vaju. Kar prisedita,« ju je povabil s širokim nasmehom na licu stričev starejši sin. Postavni mladenič jima je hitro pomagal naložiti tovor na koleselj in odpravili so se proti domu. Pri stricu v Melincih so se ju prisrčno razveselili. Vsi člani družine so Julko toplo objeli ter jo posadili za obloženo mizo. Vladalo je prisrčno domače vzdušje. Julka je vsakemu izročila drobno darilce. Bratrancema pa je kupila čudoviti enaki kravati z zlato iglo. Kot družbana na gostiji morata biti lepa. Po okusni malici in prijetnem klepetu je napočil čas za odhod domov. Od ganotja in pričakovanja je Julko kar stiskalo v grlu, ko sta se z bratrancem vedno bolj bližala domu.

			»No, si končno le našla pot domov!« je zabevsknil Tine, ki jo je prvi srečal. Ni ji segel v roko, še manj da bi jo objel. Pa tudi prtljage ji ni pomagal raztovoriti.

			K sreči je uslužni bratranec to uredil brez nepotrebnih besed.

			Ko sta z bratrancem tovorila prtljago proti Julkini sobi, je prihrumela sestra Micka, ki so jo tako klicali na ukaz pokojne babice, ker je bila sama prav tako Micka. V krstni knjigi je imela sestra sicer zapisano ime Tončka.

			»To ni več tvoja soba! Ta je pripravljena za novorojenca. Ti boš v stari prikleti nad kletjo!« je zameketala privoščljiva sestra. Tole je pa bil zares topel sprejem, si je v mislih zabrundala Julka. Izza vogala je pravkar prišel oče.

			»Lepo, da si prišla, Julka. Potrebujemo te,« je dejal in odšel naprej po opravkih.

			Vse je brez glave bezljalo v hiši in okrog nje. Julka se je počutila izgubljeno v lastnem domu, po katerem je tako dolgo hrepenela. Svojo vrnitev domov si je zamišljala zares drugače.

			»Končno si le tu. Hvala Bogu. Le hitro se preobleci, nadeni si predpasnik in pridi v kuhinjo, saj je dela čez glavo …«

			Mati je prehitevala samo sebe v govorjenju in je pozabila hčeri izreči dobrodošlico. Julka je od prevelikega razočaranja povesila glavo in le z izjemno muko zadržala solze.

			»Hvala za prijaznost in pomoč, dragi bratranec. Sedaj se bomo itak videvali,« se je prijazno zahvalila fantu, ki je odhitel domov.

			Sama se je preoblekla in odhitela v kuhinjo. Dišalo je po sveže pečenem drobnem pecivu. To je bilo darvanjsko pecivo, ki so ga gospodinje pekle že dva do tri tedne pred poroko. To pecivo se je dajalo v košare, ki so jih prinašale sosede, sorodnice in botre. Košare so vsebovale nujne gospodinjske darove, kot jajčka, moko, orehe, mak, rdeče vino, sladkor, kakšno kokoško, vanilin sladkor, pecilni prašek, med, domačo marmelado, suho sadje, drobtine in še sto drugih dobrot. V kuhinji so kraljevale štiri sosede, ki jih je mama poprosila za pomoč. Druga čez drugo so hitele govoriti in pojasnjevati svoje zamisli.

			»O, o, glej, pomoč smo dobile,« je kar zasijala soseda Fanika. In so veselo mesile, rezale, oblikovale, pekle, pokušale in delile …

			Naslednje jutro so zaklali še dva velika prašiča in zmešnjava je postala še večja. Seveda je prišel pomagat tudi stric Naci in njegova dva močna sinova. Moški so pripravljali veliki skedenj in vozili skupaj klopi in mize kar iz treh vasi. Dekleta so pletla girlande iz metka in zelenja ter krasile z rožami iz krepa. Tončka oziroma Micka je bila zadolžena, da pobere po vasi bele lanene prte za pokriti mize. Le Tinčevi mladi so vsi prihranili delo in skrbi, da se ne bi kaj zalomilo. Večinoma se je tako ali tako skrivala v sobi.

			Dnevi so minevali z bliskovito naglico. Tine je postajal vedno bolj zadirčen in sploh več ni bilo dvoma o tem, da je že več ali manj gospodar na kmetiji.

			»Le kaj me je prineslo domov? Najraje bi pobegnila nazaj,« si je v trenutku hude stiske dejala Julka, ko je na smrt utrujena proti jutru legla na razmajano babičino posteljo.

			In mnogo let pozneje, ko se je spominjala tega dne, je zares obžalovala, da ni v tistem trenutku zares odšla nazaj k Martinu, ki jo je ljubil.





DVANAJSTO POGLAVJE


			Veliki dogodek je bil tukaj in zmešnjava v hiši in okrog nje je bila popolna.

			»Kaj pa iščeta v moji sobici?« je bila Julka zaprepadena, ko je uzrla mater in sestro v svoji sobi. Veselo sta prekopali Julkino sobo in si prisvojili vsaj pol garderobe, čevlje in edino ogrinjalo.

			»Saj ti obleke in čevljev ne boš potrebovala,« je mati opravičevala njuno početje. »Doma boš vodila gospodinjstvo in ženske v kuhinji, ker nekdo od domačih mora ostati v hiši, ko bomo ostali šli v cerkev.«

			Julki je skoraj zastalo srce. Če bi to slutila, sploh ne bi prišla na poroko. Ženski sta jo oropali imetja, dostojanstva in veselja. Po njunem odhodu iz sobice se je s sklonjeno glavo vrnila v kuhinjo. Obljubila si je, da se takoj po gostiji vrne k Martinu v Avstrijo.

			Stric Naci, mamin brat, je izpeljal staro šego – slovo neveste od domačih. To je bilo namenjeno Micki, ki se bo poročila z ovdovelim sosedom. Slovo ni bilo žalostno, ker je šla le deset metrov od domače hiše. Vendar je običaj zahteval ta obred in Mickin boter ter starešin stric Naci je nalogo opravil tako vestno, da so vse ženske jokale.

			»Kaj se cmerite, ura kliče in čas je, da se odpravimo v cerkev,« je stvar zaključil stric in se odpravil k vozu.

			Po vratolomnem dirjanju in prerivanju so se svatje končno spravili na vozove. Na dveh kočijah sta se peljala mladoženca s pričami, za njimi družice in družbani, ter še šest vozov za njimi.

			Prav lepa sta bila oba postavna nečaka s svojima družicama. Julki, ki je odhod opazovala z ostalimi ženskami iz kuhinje, je pokalo srce od žalosti. Spet je bila Pepelka v pravem pomenu besede. Solze so ji prišle v oči, žalostno se je obrnila nazaj proti kuhinji in nadaljevala s svojim delom.

			Glavna kuharica je ženskam še enkrat ponovila potek strežbe ter dala navodila.

			»Imamo tri ure časa. Dekleta naj pripravijo krožnike, pribor ter pecivo na mizo. Streglo se bo na dvaindvajset skled. To pomeni, da bo tudi toliko pladnjev z mesom, prilogami in solatami. Ženske v kuhinji pripravite vse na posebno mizo, da ne bo zadrege!«

			Kot iz topa izstreljene so vse odhitele za svojim delom, kajti časa ni bilo na pretek. Moški, ki so bili zadolženi za pijačo, so pripravljali steklenice z belim in rdečim vinom, urejali so še zadnje malenkosti.

			Pred Ladislavovo cerkvijo v Beltincih je čakala množica ljudi. Eni so prišli iz radovednosti, drugi so pa bili pravi povabljenci na veliko dvojno poroko. Zanimivi dogodek si je želelo ogledati čim več ljudi. Ko so vozovi prispeli, je množica pred cerkvijo samodejno naredila velik širok špalir, kjer sta dva para s spremstvom počasi vkorakala v cerkev. Ostala množica se je zgrnila za njimi, ter zapolnila cerkveno ladjo. Obred se je začel.

			Ženske so v cerkvi šušljale in ocenjevale oblačila obeh nevest. Posebno kritične so bile do Ane, Tinčeve neveste, ki je bila visoko noseča in se ji je že močno poznalo. Oba družbana in njuni spremljevalki so vsi občudovali, bili so mladi postavni ljudje. Po večni zaobljubi in dolgotrajnem obredu, ki je trajal skoraj dve uri, so počasi zapustili božji hram. Zunaj so z enega od vozov postregli s pecivom in domačim vinom, otroci so dobili bombone, ki jih je pripeljala Julka iz Avstrije. Fotograf pa je vsak par posebej poslikal za spomin za kasnejše rodove.





TRINAJSTO POGLAVJE


			Velika dvojna poroka je bila uradno opravljena v cerkvi ter pri matičnem pisarju. Zavladalo je vsesplošno veselje in razigranost, kakor se za tak dogodek tudi spodobi.

			Ko so mladoženci, priče, starešine, družbani in družice ter ožje sorodstvo in ostali povabljenci končno zasedli svoja mesta ob mizah, se je gostija zares začela.

			Kuharica v snežno belem predpasniku je z velikim lončenim jušnikom v rokah in veliko zajemalko v njej slovesno pozdravila goste:

			»Bog vas blagoslovi in Bog vam žegnjaj.«

			Skleda je v njenih rokah nevarno zanihala in nato poletela po zraku, ter z velikim žvenketom padla na tla. Razbila se je na tisoč črepinj, ki so poleteli po tleh. Kuharica se je prijela za glavo in vsa rdeča v obraz stekla v kuhinjo. Gostje so ob žvenketu poskočili, vendar jih je starešinov glas takoj pomiril:

			»Saj veste, kako pravijo, srečo naj prinesejo črepinje, blagostanje, razumevanje in toliko ljubezni, kolikor je bilo koščkov črepinja …«

			Stric je šego dobro poznal in je kuharicam sam naročil, da jo izpeljejo.

			Gostje so pomirjeno posedli in pojedina se je začela z gobovo in kostno domačo juho. Pred juho je starešina imel govor, v katerem je poudaril pomen dobre prekmurske hrane in ljubezni, ki gre skozi želodec. Nato so postregli s kuhanim mesom (govejim in svinjskim) ter restanim krompirjem, hrenom v jabolčni in tudi v smetanovi omaki, paradižnikovo omako in knedli iz belega kruha.

			Vsake toliko časa je vstal eden od družbanov in povedal šalo, da je spravil goste v smeh. Šale se lahko nanašajo na kogarkoli, le na glavnega starešino ne. Kajti starešin je glava protokola in dogajanja samega. Nekoč so rekli, da je starešin velika svinja in ta dan nosi vso odgovornost, zato lahko jé z veliko žlico.

			Ljudje so bili dobre volje, v ozadju je harmonikar raztegoval meh, dudaš je dodajal svoje. Mladi fant pa se je trudil s sto let starimi citrami, ki mu jih je podaril dedek.

			Po vsakem kozarcu pijače so postajali moški vedno glasnejši.

			Ženske so čebljale in se smejale vse vprek, četudi s polnimi usti. Šumelo je kakor v čebelnjaku. Nihče se ni oziral na uro in nikomur ni bilo dolgčas.

			Najbolj pogumni so zaplesali. Kajti mlada družbana sta že po juhi takoj začela vrteti na plesišču svoji spremljevalki.

			Kuharice so prinesle naslednjo jed: pečenko in pečenega piščanca s prilogo; pečen krompir z narezanimi kuhanimi jajci, prelit s smetano in popečen v krušni peči. Seveda s pripadajočo zeleno solato.

			Moški natakarji so pridno polnili izpraznjene steklenice ter nalivali kozarce gostom in sebi.

			Julka je vodila kuhinjo prizadevno in natančno. Samo enkrat je od daleč videla mladožence, ko so prišli domov in sedali na svoja mesta. Nato se je umaknila v kuhinjo in je ni zapustila. Štiri mlada dekleta v enakih belih lanenih predpasnikih so stregle jedi po Julkinem naročilu. Starejše vaške gospodinje so jo občudovale.

			»Mnogo si se naučila tam na tujem, lepo ti vse to gre od rok,« jo je pohvalila najbolj stroga kuharica v vasi.

			Vsako polno uro je šla druga jed na mizo. Za pečenko je bila na vrsti potica, makova, orehova, marmeladna, rožičeva in krapci ali posolanka. Zraven se je postregla kava, kuhano vino, čaj in kompot.

			Med vsem tem hrumenjem in direndajem so prišli še nepozvani gostje ali ogledniki ali nesojene neveste z dojenčki in delali so tak direndaj, da se bog usmili. Iznajdljivi starešin jim je obljubil hrane in pijače, kolikor lahko pojedo in popijejo. Strasti so se pomirile in uživanje se je nadaljevalo.

			Sledilo je ocvrto meso: ocvrt piščanec, ocvrta teletina in svinjina s prilogo ajdove in prosene kaše ter solate iz belega in rdečega zelja.

			Med obroki se je vedno nekaj dogajalo. Najhujše pravilo je bilo za mladožence, ki niso smeli zapustiti svojega sedeža do polnoči, ko se nevestin šopek in čeveljci prodajo ter par zapleše solo ples. Tudi plesati niso smeli. Visoko noseča Ana je po Tinčevem posredovanju lahko večkrat šla na toaleto in vmes počivat. Pred polnočjo je postalo zares razburljivo. Tinče je velikodušno odkupil Anine čeveljce in ona je z nasmehom pognala šopek med vreščeča dekleta.





ŠTIRINAJSTO POGLAVJE


			Tudi sosed Nande je svojo Micko–Tončko odkupil s čeveljčki vred. Ponosno je vrgla svoj šopek med vreščeča dekleta in zaplesala solo valček s svojim izvoljencem. Veselje in rajanje se je nadaljevalo in čas je kar prehitro mineval.

			Posebno hitro je čas brzel za pridne kuharice, ki so prinesle na mizo sveže dišeče retaše (štruklje), in sicer skutine, makove, jabolčne in zeljne. Gostje so kar planili po njih. Ni boljše kmečke sladice, kot so v peči pečeni sveži še vroči retaši. Kuharice so pokušale retaše na odrezkih, ki so ostali v pekačih. Ti odrezki so bili prav posebej dobri, ker so bili čudovito hrustljavi in zapečeni. Bile so že utrujene, vendar za zaključek poročnega menija je bil planiran še segedin. Zelje je bilo potrebno še dokončati in servirati med četrto in peto uro zjutraj.

			Po tem zadnjem hodu so se starejši večinoma odpravili domov. Najbolj radoživi pa so se pripravljali na zmivanje, staro kmečko šego, ki se je ohranila še do danes. To je vesel obhod po vasi, lahko tudi z vozom, s košarami peciva in pogačami, prigrizkom in več steklenicami vina. Vse te dobrote so ponujali mimoidočim, tudi na dvoriščih, kamor so zavili kar nepovabljeni. Vsepovsod so jih veselo sprejeli, harmonikar je raztegnil meh in mladi so zarajali.

			Zmivanje je trajalo tri do štiri ure in v tem času so gospodinje imele čas, da na sveže pogrnejo mize in pripravijo resnično bogat gostüvanjski zajtrk. Na zajtrk so prihajali povabljenci ter tisti, ki so dovolj zgodaj odšli z gostije in so se vračali z jutranje maše. Vsi so bili dobrodošli. Zmivanjski ali gostüvanjski zajtrk se je praviloma začel med osmo in deveto uro.

			Še preden so posedli k mizam, so se pozvačini, starešini in ostali pomembni gostje opremljeni z lopatami odpravili v klet. Kakor arheologi so začeli iskati zakopan zaklad. Pred petindvajsetimi leti so namreč ob rojstvu ženina Tinča, oziroma ob njegovem krstu, zakopali v ilovnata tla v kleti pletenko kvalitetnega žganja. S svečanim govorom, ki ga je vodil starešin Naci so pazljivo iskali in kopali po trdi ilovici. Tudi sam je prisostvoval dogodku, ko so pletenko polagali v zemljo. Seveda je tedaj bil sam četrt stoletja mlajši in boter pri krstu zdajšnjega mladoženca.

			»Tukaj je! Pazljivo! Našli smo jo …« je dejal in glasno zavriskal Nacetov starejši sin.

			»Oh, hvala bogu, cela je. No, pa preverimo barvo, vonj, okus, skratka kvaliteto v vseh pogledih …« je modroval in na vse načine zavlačeval in nakladal starešin.

			»Glej, glej, po četrt stoletja počivanja v trdi ilovici je barva dobila odtenek starega zlata, zanima me, zakaj je v pletenki nekoliko manj tekočine kot pred leti … ali je kdo pil v teh letih iz steklenice in ali je okus še dober?«

			»Dajmo, poskusimo vendar že …« so vsi pritrjevali, da se žlahtnost preizkusi v kozarcih.

			Ker sta pečatni vosek in pokrov bila nedotaknjena in tako ni nihče ukradel nič iz steklenice, so se le odločili, jo svečano odprli in nalili v majhne kozarčke kot aperitiv. Veselo in radovedno hkrati so preizkušali četrt stoletja v ilovici zorjeno žganje. Bilo je žlahtno sladkobnega okusa in jantarjevo zlate barve.

			»Tako dolgo, kot je zorelo to žganje, je zorel tudi naš mladoženec, da je postal to, kar je. Bog te živi in ko boš dobil lastnega sina, si tudi ti dolžan na dan njegovega krsta zakopati pletenki dobrega žganja, ki bo zorelo kot on. Sedaj pa na zajtrk, dragi moji, kar lačen sem postal,« je zaključil stric in se odpravil iz kleti. Vsi ostali pa za njim. Mize so bile pogrnjene in so že ponujale paleto kmečkih dobrot.

			Zajtrk je trajal kar do kosila. Pravzaprav se sploh več ni vedelo, kaj je eno in kaj drugo. Za kosilo so k strežbi priskočili tudi mladoženci in ostala dekleta iz soseske. Ana se je počutila slabo in je ostala v svoji sobi, Micka je pridno pomagala in se ji je kar samo od sebe smejalo. Mladoženca seveda nista pokazala posebne želje za strežbo, sta pa z gosti pridno praznila kozarce ter polnila želodce.

			Miza je nudila tisoč dobrot, od kisle juhe do narezka iz domače tunke, jajc na oko ali pečenih z ocvirki, pečenega in kuhanega mesa, štrukljev, potic, peciva, solat in še in še.

			In tudi plesalo se je kot ponoči. Mladina ni popustila. Tisti, ki jih utrujenost ali pijača nista položili v vodoravno lego, so pridno veseljačili, jedli, pili, peli in plesali ter uživali v svoji mladosti.

			V tem direndaju Julka zares ni utegnila misliti na svoje gorje. Dirjala je kot frnikola po kuhinji sem in tja. Vse je utegnila narediti, vse je pravi čas načrtovala, da jo je glavna gospodinja zares občudovaje pohvalila.

			»Dekle, le od kod jemlješ moč. Saj si pravi biser te hiše. Urna, natančna in izjemno zanesljiva si ...«

			Julki je pohvala pognala krila. Toda kaj ko tega domači ne vidijo, si je mislila in odhitela dalje.

			V nedeljo proti večeru so se gostje odpravljali proti domu. Tudi striček s sinovoma.

			»Jutri pridem s fantoma, da vam malo pomagamo stvari postaviti na mesto in pospraviti,« je stric še zaklical, preden so zavili proti domu.

			V ponedeljek se je garanje nadaljevalo. Vse izposojeno je bilo treba razvoziti in vrniti. Pospraviti sledove direndaja.

			Ženske so imele posebej veliko dela s priborom in kuhinjsko posodo.

			Dve veliki domači mizi in klopi so postavili v skedenj, kjer so postregli vsem, ki so pomagali pri vzpostavitvi reda v hiši in okrog nje. Julka je poskrbela, da so pridni pomagači dobili ob pravem času dovolj tople hrane. Saj je hrane bilo dovolj in tudi zraven jo je znala spretno pripraviti. Po petih dneh izdatnega dela je končno bilo pospravljeno in sledovi direndaja so izginili.

			Življenje je počasi prešlo v običajne tirnice.





PETNAJSTO POGLAVJE


			Ana, Tinčeva novopečena soproga, je že zgodaj zjutraj po gostiji naredila velik vik in krik. Tinče je od strahu skoraj ponorel in si ves izgubljen divje praskal glavo. Mati ga je poslala po vaško babico Rozino in čez šest ur trpljenja in beganja po hiši gor in dol je Tinče postal očka. Dobil je naslednika.

			Vsekakor je bil to velik dogodek v hiši in spet je bilo na obzorju veseljačenje. Tinče se še od gostije ni docela streznil, že je imel spet idealen vzrok za pitje.

			Oče je skoraj ves dan prečepel v hlevu (štali), mati pa se ni ganila od snahe in dojenčka. Julki ni preostalo drugega, kot da je poprijela za vsa gospodinjska dela ter delo v hiši in okrog nje. K temu delu so spadala tudi dela v svinjaku in še marsikaj.

			Neko zgodnje jutro se je na dvorišču ustavil stric in povprašal Julko:

			»Dekle, povej, kdaj planiraš nazaj na delo. Vsi te pogrešajo, posebej Martin, da več ne vem, kaj naj mu še rečem. Veš, jaz v ponedeljek odhajam in me tri tedne ne bo nazaj. Kaj sporočaš Martinu? Ustavil sem se, da te povprašam, ali greš z menoj.«

			Z žalostnim in zlomljenim glasom ter s solzami v očeh mu je Julka odgovorila:

			»Joj, striček, ali sploh veš, da pri naši hiši ni nikogar za delo. Mati se je kar k Ani preselila in ji pomaga pri dojenčku. Oča se itak samo v štali držijo. Tinč pa veselo popiva in pripravlja vse za krst. Čez tri tedne bomo imeli krst in zopet bo zmešnjava v hiši. Tako, da bom šla s teboj šele čez mesec dni. Lepo, lepo pozdravi Martina in mu reci, da mislim nanj …« je z žalostnim glasom zaključila Julka. Oči je imela polne solz in Naci je dobro vedel, kako zelo si želi k Martinu. Tiho je zmajal z glavo, jo objel in brez besed zapustil dvorišče svojih sorodnikov.

			Teden dni pred krstom novega člana družine so spet romale košare v hišo. Zopet so najete gospodinje pekle darvanjsko pecivo in spet je nastal direndaj v hiši in okrog nje. Micka in tri naprošene vaške gospodinje so pod Julkino taktirko pekle pecivo ter pripravljale krstni menu.

			Julka je stricu naročila, da za malega fanta kupi darilo. Krstna botra bo postala Anina mlajša sestra, tako kot je bilo v navadi, boter pa Nacijev sin iz Melincev.

			Čas pred krstom je minil, kot bi trenil. V soboto pred krstom, ki bo v nedeljo pri rani maši v beltinški župnijski cerkvi, se je vrnil tudi stric Naci s prelepimi darili za malega slavljenca. Vsi so občudovali beli pajacek s pripadajočo čepico in toplo belo jopico. Še bolj pa seveda kratko oblekico, ki jo je dala kupiti Julka. Ta krstna oprava je postala dragocenost hiše, še dolgo po tem krstu so si jo sposojali sorodniki in tudi drugi sovaščani za svoje novorojence.

			Mali Matija je po krstu postal polnovreden član cerkvene in domače družine. Seveda je bilo treba to spet obeležiti z izdatnim praznovanjem. S kakimi šestdesetimi povabljenci, predvsem botrino ter ožjim sorodstvom, se je svečano kosilo odvijalo nekako tako kot gostija pred dobrim mesecem.

			Okrog polnoči se je Julka borila z zadnjimi kosi umazane posode. Težak teden je bil za njo, a fizično delo je ni toliko obremenjevalo kot dejstvo, da ni vedela, kako naj vse uredi, da bo lahko šla k Martinu, obenem pa se ne bo izneverila družini.





ŠESTNAJSTO POGLAVJE


			Prekmurska ravnica je enako, kakor že stoletja prej, tudi sedaj menjavala barve ob menjavanju letnih časov. Siva koprena se je vlekla od gladine Mure ter odevala pokrajino v nežno pajčolanasto odejico. Jutranji svit je s pomočjo sončnih žarkov pretrgal kopreno, ki se je počasi dvigovala in z rahlim pišem razpadla. Prvi jutranji žarki so mehko poljubili pokrajino ob Muri. Ptičji zbor je zažvrgolel ter z mogočnim orkestralnim sozvočjem naznanil nov dan.

			Na domačiji so Julkini dnevi brzeli z neverjetno hitrostjo. Razpeta je bila med mnogimi dnevnimi odgovornostmi. Dela na domačiji ni nikoli zmanjkalo. Delala je v kuhinji, ker je vodila celotno gospodinjstvo. Opravljala delo v svinjskem hlevu, delala s perjadjo in navsezadnje je prevzela še vso delo v štali.

			Oče je namreč po močni gripi še huje zbolel. Samo še poležaval je, ker ga noge niso več ubogale. Lendavski zdravnik je poudaril, da je verjetnost, da ga je zadela kap. Tako je delo padlo z vso odgovornostjo vred na Julkina ramena. Največ preglavic ji je povzročala molža. Krave je niso ubogale, ker so se odtujile, in stežka je vzpostavila zopet red v hlevu.

			Tinče ji ni nobenega dela olajšal. Ubadal se je predvsem z deli na poljih. Tedaj je priskočil na pomoč tudi Tinčev prijatelj in sošolec Franc iz sosednje vasi. Zadnje čase se je večkrat prikazal na kmetiji in prijazno pogledoval k Julki. Ona se je zadržano umikala njegovim pogledom ter hitela s svojim delom. Tinče je bil največkrat zdoma, ali na polju, ali pa v gostilni s Francem. Ko je prihajal domov, je bil vedno siten in slabe volje. Vedno je iskal krivca za nekaj in najbolje se mu je bilo umakniti.

			»Ne, Julka, nič več ne računaj name! Ne bom prihajala več domov delat. Znajdi se, kakor veš in znaš. Jaz imam svoj dom, svoje gospodinjstvo in tudi otroka pričakujem,« je trdo in brezsrčno zavrnila Micka Julkino prošnjo.

			Julka jo je prosila za pomoč, vsaj za v kuhinjo ob velikem jesenskem spravilu. Od poroke dalje se je Micka držala zelo visoko in zase. Nič je ni skrbelo za ostarela starša, še manj za dom.

			Samo neverjetni organizacijski sposobnosti in veri vase se je Julka lahko zahvalila, da je zmogla ves ta direndaj. Mati se je zavila v molk in v svoj svet in samo k mizi je prihajala točno. Drugače je tavala po vrtu ter okrog dojenčka, ki je vidno rasel. Občasno je govorila s sabo ali poltiho mrmrala. Nanjo Julka več ni mogla računati. Če jo je kaj vprašala, ji sploh ni odgovarjala, ampak je samo zrla skozi njo. Tudi v očetu ni našla opore. Kar obležal je in vidno hiral. Tako da je še njega negovala in hranila.

			Julka je čez dan imela toliko za opraviti, da je popolnoma pozabila nase. V vsako delo je vložila vse svoje zmogljivosti in energijo. Ponoči, ko ni mogla zaspati od utrujenosti, je začela premlevati posledice svojih odločitev. Premišljevala je o Martinu, o svojem brezizhodnem položaju, o tem, da ni znala biti trdosrčna in odločna kakor sestra Micka. Spraševala se je, zakaj ni zadnjič kar šla s stricem nazaj v Avstrijo.

			Mnogokrat je zaspala vsa utrujena in objokana, telesno in psihično izčrpana, ne da bi našla pravilen odgovor in izhod iz položaja, v katerem je bila. Obremenjevala jo je odgovornost ter ljubezen in navezanost na dom in domačo prekmursko zemljo.

			Oh, kako lahka bi bila odločitev, če se ji ne bi bilo treba boriti sami s sabo!





SEDEMNAJSTO POGLAVJE


			Bled in upadlih lic je starec zrl v Julko. Preoblekla in nahranila ga je in že razmišljala, v katero smer naj hiti naprej za delom.

			»Trenutek postoj, Julka. Danes se kar dobro počutim in zato se moram zahvaliti tebi, ki tako nesebično skrbiš zame. Hvala za vse, Julka,« je obotavljivo in jecljaje rekel bolnik. S tresočo roko jo je pobožal po roki, s katero je Julka pravkar popravljala odejo.

			Presunilo jo je. Nikoli ni govoril z njo s tolikšnim spoštovanjem in nežnostjo. Sicer pa sploh z njo ni nikoli govoril. Odrasla je, ne da bi se sploh spomnila, da bi se z njo kdaj ukvarjal. Sedaj je ležal pred njo kot nebogljeno dete, za katerega je že kar nekaj mesecev skrbela. Umivala ga je, preoblačila, hranila in trepetala za njegovo življenje. On je bil edini, ki se je z njo pogovarjal. Govoril je obotavljaje in s težavo, a vendar človeško.

			»Je že v redu, oča, je že v redu. Prinesem Vam še mlačen čaj,« je ganjena odvrnila ter odhitela. Med hojo v kuhinjo so jo polile solze.

			»Le kam gre to življenje, le kam?« je mrmrala in postavljala čaj na štedilnik.

			Objela je starca čez ramena, ga dvignila, da je nekajkrat srknil čaj z medom. Po izrazu na obrazu je videla, da mu je všeč.

			»Sedaj grem v štalo in v svinjak. Ko opravim, vas pridem pogledat,« ga je bodrila.

			Komaj zaznavno je pokimal in jo med odhodom spremljal s pogledom. Le kaj je premišljeval ubogi, shirani bolnik? Ali je razmišljal o tem, da ji je morda celo življenje delal krivico? Da je njegova lastna mati uničila ljubezen mladih, ko se je rodilo dobro dekle? Le o čem je razmišljal? Da je njegova žena otopela zaradi hudobne tašče, ki nikoli ni dojela, da njenega sina ljubi tudi druga ženska, ne le ona? Bog ve, o čem je tuhtal, ko so mu oči odtavale v neznano ...

			Julka je morala zelo pohiteti z delom v štali, molžo, nato v svinjaku in pri perjadi. Šele po vsem tem je lahko pripravila zajtrk ter načrtovala kosilo za veliko družino. Tudi na vrt je imela danes namen še pogledati, kako se razvija rastje.

			Ko so Ana, mati, Tinče in Franc, ki je Tinčetu pomagal na polju, sedeli pri kosilu, je Julka naložila hrano za očeta in odhitela k njemu. Oče je s sklenjenimi rokami na prsih zrl v daljavo ...

			»Ata, ata!« je Julka prestrašeno stresala njegove roke. Ni bilo odgovora. Zbegana je odhitela v hišo po pomoč. Julka je zajokala. Imela ga je rada in manjkal ji bo.

			»Ne jokaj, Julka, to je življenje. Pridemo in gremo. Vmes pa je ogromno žalosti in trpljenja, ter zelo malo radosti. Zato premisli in se vrni z menoj na delo. Pa tudi Martin te še čaka, samo ne vem povedati, kako dolgo še …«

			Po očetovem pogrebu sta Julka in stric Naci imela nekaj trenutkov za razgovor. Bil je edini, ki jo je tolažil in razumel.

			»Toda stric, kako, povej, kako? Ana je spet noseča. Od mame ni nobene pomoči. Tinče je cele dneve na njivi ali v gostilni s Francem. Micka bo vsak hip rodila. Sicer mi je tudi rekla, naj nič več ne računamo na njo. Kako naj to rešim?«

			»Tako, da ostaneš, ali da greš! Sicer pa sem se spomnil, tukaj imam zate pismo. Čez mesec dni se vidimo, ko se vrnem.«

			Nežno je objel zbegano Julko in odhitel na voz ter proti Melincem k svoji družini.





OSEMNAJSTO POGLAVJE


			Pozno ponoči, ko je za pogrebci pospravila veliko mizo in uredila kuhinjo, je pri medli lučki odprla belo pismo. Pisalo je:


Predraga moja Julka!

			Neizmerno te pogrešam in te ljubim. Vendar se v meni nabira velika žalost in dvom. Striček mi ne odgovarja na vprašanja in imam občutek, da se me izogiba samo, da ga ne sprašujem o tebi. Zakaj te ni nazaj? Zakaj še vedno vztrajaš doma? Ali me ne ljubiš več? Nočem te vznemirjati, niti vplivati na tvojo odločitev. Vendar ti še enkrat zagotavljam, da te neizmerno ljubim.

			Prosim te v imenu najinih sanj, načrtov in ljubezni, da vse drugo pustiš in se čimprej vrneš k meni. Minilo je celo leto in še nekaj, pa ni glasu o tebi. Vem, da si preživljala velike in bridke preizkušnje. Toda glej, življenje gre naprej in tudi nama uhaja, če se bova ustavila in ne bova dokončala najinih sanj ...

			Lepo te prosim, v roku enega meseca se odloči tako ali drugače ...

			Zelo te pogrešam, draga Julka.

			Z vso ljubeznijo še vedno tvoj Martin

			»Ne, tega več ne zmorem, temu več nisem kos …« je bridko hlipala Julka v blazino.

			Neskončno utrujena in objokana je zaspala na pomečkanem pismu.





DEVETNAJSTO POGLAVJE


			Tedni so minevali, kot bi mignil. Julka je od obilice dela kar otopela. Tinčev prijatelj Franc je zelo dosti pomagal pri delih na polju in okoli hiše in zares bi zelo težko shajali brez njega. Bil je močan in iznajdljiv.

			 V tem času je Micka, Julkina sestra, povila zdravega in močnega fantka. Spet je žalosti sledilo veselje, kakor se pač v življenju dogaja. Mati je iz svojega sveta opazovala življenje v hiši in okrog nje. Ni bila več zmožna slediti vsemu dogajanju. Živela je za Aninega in Tinčevega sinka, ki je že kazal umetnost prvih korakov. V nekaj tednih so pričakovali že drugo detece. Ana je postajala vedno bolj okrogla in okorna. In zares je v enem mesecu privekalo na svet Tinčevo drugo dete, drobna deklica.

			Ana je bila po porodu dolgo zelo slabotna in brezvoljna. Julka pa je iz dneva v dan samo še delala in delala. Opravili so krst in nekoliko tišje praznovali tudi pri sosedovih. Kajti ni še minilo leto dni od očetove smrti.

			Julki je pokojnik navkljub obilici dela manjkal. Navadila se je njegove tihe prisotnosti ter vdanosti v bolezen in umiranje. Začutila je do njega tiho razumevanje in privrženost, za katero v celem življenju nista našla ne časa in ne trenutka.

			Franc je vedno pogosteje prihajal, vedno več pomagal in vedno dalj časa ostajal. Tinču je to zelo ugajalo, saj je imel delavca več pri hiši. Lepega dne po napornem delu je Franc ostal nekoliko dalj časa, kot je bilo potrebno, in se zelo lepo in razumevajoče pogovarjal z Julko. Očitno sta se ujela in junaško je Julko povabil na sobotno veselico. Oklevaje mu je obljubila, da bo šla z njim. V sosednji vasi je bila običajna proščenjska veselica, tekma, stojnice in ostale prireditve. Pozno popoldne je Franc peljal Julko na ples. Zvoki glasbe so parali ozračje in nekajkrat sta tudi Franc in Julka zaplesala. Franc se ni mogel načuditi, kako lepo Julka pleše. Šele pozno zvečer jo je spremljal proti domu. Dolga pot je pripomogla k temu, da sta drug drugemu izlila dušo. In Julka je pozabila na vse prejokane noči, ko jo je nežno privil k sebi in poljubil. Prepustila sta se viharju zatajevane strasti. Franc ji je med poljubi obljubljal zakon, nebesa in vse zvezde z neba, ki so se skrivnostno lesketale nad njima. Še skrivnostna in posmehljiva luna ni imela moči, da bi vplivala na potek dogodkov in ustavila zanos njune strasti.

			Naslednje dni so na kmetiji naredili mnogo več, kot so načrtovali. Vse je šlo hitro in z veliko vneme in zanosa. Franc je redno prihajal in veliko pomagal. Julka je kar žarela od notranje sreče in moči. Minevali so dnevi in nenadoma se je na dvorišču pojavil stric. Julko je stisnilo pri srcu.

			»Dekle, dekle, zakaj nisi odgovorila Martinu. Sedaj je vse prepozno, kajti čez tri tedne se bo poročil. Zamenjal je službo, da ga ne bo spominjala nate. Dejal je, da te nikoli ne bo pozabil, da ti želi vse dobro, a da življenje gre prehitro naprej in kar dve leti te je čakal …« je stric skoraj jezno vse novice brez ovinkarjenja Julki preprosto zdrdral ter pri tem ves čas zmajeval z osivelo glavo.

			Julka je poslušala sklonjene glave in trepetajočih rok, ki jih je skrivala v predpasniku. Zares je zanemarila odgovor na Martinovo pismo, je že moralo biti kaj nujnega. Eno je pa res. Sedaj je bilo prepozno. Resnično prepozno, in ni videla več poti nazaj. Nekaj juter zapored ji je bilo čudno slabo. Tudi vrtoglavica jo je nadlegovala. Popadel jo je strah, kajti ni bila popolnoma prepričana, kaj se ji dogaja.

			Več kot prehitro je ugotovila, da ji izostaja mesečni ciklus. Obupano se je potožila Ani, ki jo je dokaj hitro izdala materi in Tinču.

			»Kako si drzneš, sedaj bom pa še tvojega fotiva hranil, ni dovolj, da tebe hranim in prenašam že celo življenje ...« je lepega jutra že na tešče kričal Tinče na Julko, ko ji je bilo zares slabo.

			Istega dne je novico povedala tudi Francu. Zaničljivo jo je pogledal, prhnil o neumnih dekletih in brez besed odšel. Naslednji dan ga ni bilo. In potem drugi in tretji dan tudi ne. Minilo je mesec dni in za Francem je izginila vsaka sled. V zbiralnici mleka je Julka srečala Francovo sestro in povprašala za njim.

			»Ja, Julka, kaj ne veš, da je šel v trboveljske rudnike za rudarja. Baje se tam lepo zasluži. Ne bo menda celo življenje nekomu na kmetiji hlapčeval za hvala lepa. In že si je našel tudi nevesto, še letos se bosta poročila. Urejata si stanovanje v rudarskem naselju …«

			Julka sama ni vedela, kako je prišla domov. Vsa omotična se je privlekla do svoje skromne sobice in se obupano sesedla na posteljo.

			»Konec je z mano, joj, joj, le kaj naj naredim sedaj?« se je obupano spraševala. Vsi so jo zapustili in razočarali. In očitno je tudi ona razočarala ljudi, ki so jo imeli radi. Ta trenutek ni videla izhoda. Poleti pa se bo tudi njeno stanje že očitno videlo. Saj so bile kmečke ženske prave mojstrice v tem, kako ugotoviti, katera je noseča, koliko časa in s kom.

			Težki dnevi so bili pred Julko in očitno ni bilo možnosti, da bi jim ušla.





DVAJSETO POGLAVJE


			Utrudljivo in ponižujoče poletje je bilo za njo. Vedno težje je prenašala zahtevno delo in tudi svoje zaobljeno težko telo, ki je iz dneva v dan postajalo bolj okorno in brezoblično.

			Pravkar je na njivi za hišo kopala krompir za nedeljsko kosilo. Močno je zamahnila z motiko, ko jo je pekoča bolečina preklala po telesu in se iz križnega predela preselila v trebuh in celotni ledveni predel. Kar zlezla je v dve gube in od bolečine glasno zakričala. Na hitro je pobrala večji krompir in opiraje se na motiko odkrevsala domov. Poiskala je Ano in povprašala, ali bi jo hotel Tinče s kolesljem odpeljati v mestno porodnišnico.

			»Ni ga doma, odšel je v gorice!« je bil odsekan odgovor.

			V mukah je stopila še do Micke, da jo povpraša, če bi jo njen Nande peljal v mesto. Tudi njega ni bilo doma. Na hitro se je, kolikor so ji dopuščale intervalne bolečine, nekoliko uredila ter vzela materino kolo in se odpeljala. Ni ji preostalo nič drugega. Nikakor ni želela roditi doma. Predobro je poznala klepetave vaške čenče in njihovo škodoželjno vsrkavanje vseh mogočih informacij. In te novice potem v njihovi glavi dobijo vse mogoče presežne oblike in barve, nakar jih izbruhajo.

			V neznosnih bolečinah je tlačila in kolikor je bilo mogoče, hitela proti mestu.

			»O, Bog, samo da pravi čas pridem,« je moledovala. Po licih so ji tekle debele solze, po čelu pa znoj od bolečin. Oboje se je mešalo in ji dalje teklo po vratu. Vmes je na glas kričala in še bolj divje tlačila pedale. Še dva ovinka in dve ulici po panonskem mestecu. Odvrgla je kolo in sključena vstopila v stavbo. V preddverju ji je nasproti prihitela sestra, jo objela in ji pomagala do sobe. Začelo se je ...

			Kakor da bi se čas ustavil. Neznosni krči in bolečine so se nadaljevali v vedno krajših razmikih. Presunljiva bolečina ji je vzela sapo in jo razklala ter odnesla v drug svet ...

			Presunljiv tanek krik jo je nenadoma vrnil v stvarnost. In punčka je bila rojena.

			Julka si je globoko oddahnila. Kakšno olajšanje, solze so ji zalile oči. Malo nebogljeno bitje je samo njeno.

			»Moje ljubljeno malo detece, sami sva na svetu, zato se morava imeti neizmerno radi,« je zamomljala v mali sveženj, ki so ji ga položili ob glavo. Ves rdeč in zaripel obrazek jo je začudeno pogledal in zaprl oči. Očitno ji je materin ljubeči glas in topla roka za sedaj zadostovalo.

			Julka in detece sta imeli teden dni časa, da se navadita druga na drugo. Julki je zelo prav prišlo, da se je fizično odpočila in končno naspala. Nežna otrokova milina jo je osrečevala.

			V tednu dni nihče od domačih ni našel časa, da bi Julko obiskal v bolnišnici. Prišla je le teta iz Melincev in ji zagotovila, da bo v soboto prišla po njo in otroka, ter ju odpeljala domov. In res je prišla. Na koleslju je imela veliko košaro dobrot, kakršno običajno dobijo porodnice. Veliko pletenico iz bele moke, piščanca ali kokoš za dobro juho, liter rdečega vina za kri in še vrsto dobrot. Zraven ni manjkala niti posteljnina za malo dete ter nekaj plenic iz domačega platna, vsekakor pa mali vankišek iz puha za dete.

			Julka je bila teti neizmerno hvaležna. Doma je niso prav nič prijazno sprejeli. Vsi so potrebovali le njene usluge, ki so jim ta teden manjkale, ne pa nje ali še celo otroka. In spet se je začela Julkina dirka s časom. Zgodaj zjutraj je podojila otroka, nato odhitela v štalo in svinjski hlev ter k perjadi. Pripravila je zajtrk za družino in odhitela k otroku. Še sreča, da je punčka rada mnogo in dobro spala. Po hranjenju je znala spati tudi tri do štiri ure. In v tem času je Julka naredila čudeže za ostalo družino.





ENAINDVAJSETO POGLAVJE


			Po enem mesecu je prišel bratranec s svojo izvoljenko po Julkino hčerkico in jo v nedeljo odpeljal v Beltince h krstu. Oblečena je bila kakor mala princeska v čudovito belo krstno oblekico, ki jo je Julka kupila kot darilo svojemu nečaku. Kako daleč je to že bilo ... Deklici so dali ime Štefka. Zares lepo ime. Mala deklica si ni obremenjevala svoje glavice ne z imenom ne z vaškimi čenčami. Za njo je bilo pomembno le to, da je imela dovolj hrane in suho ritko. Nobene posebne ceremonije ni bilo doma po krstu. Ko je Julka omenila bratu, da bi želela pripraviti nekoliko boljše kosilo za botrco in botra, je ta pobesnel in začel na njo kričati.

			»Kaj, sedaj bi pa še požrtijo rada. Saj sta pa vidve s tvojo punčaro samo sramota in napota v naši hiši. Več pojesta kot sta vredni. Resno premišljujem o tem, da vaju bom v kratkem pognal od hiše. Svoj del dediščine si že tako ali tako zajedla, lenoba nemarna …«

			Tinče ni nehal žaliti in Julko so njegove besede globoko prizadele. Naslednjo nedeljo se je z otrokom na kolesu odpravila v Melince. Najprej se je zahvalila za botrstvo in se v isti sapi opravičila, ker ni smela pripraviti svečanega kosila. Potem pa še v isti sapi poprosila za pomoč in nasvet glede Tinča. Teta ji je takoj ponudila priložnost, kajti v mestu je poznala ugledno družino. Nemudoma so potrebovali pestunjo, varuško in hišno pomočnico v isti osebi. Imeli so dvojčka, fantka in deklico, in Julka bi lahko imela svoje dete pri sebi. V kolikor je kdo ni prehitel, bi bilo zelo dobro. In se je teta takoj zgodaj naslednjega dne šla dogovarjat. Kar takoj se je z izgovorom, da je prišla gledat otroka, pojavila pri Julki.

			»Julka, uspelo je! Takoj se spakiraj, še danes te peljem tja. Nič se ne obotavljaj, da te Tinč ne ustavi. Počakala te bom,« je bila odločna teta. Žarela je od ponosa, da ji je uspelo.

			Julki pa se je odvalil kamen od srca. Le povedati je še morala doma. V vse večji sovražnosti in zameri ni mogla več živeti v tem okolju. In morala je misliti tudi na otroka.

			»Odpovej se svoji dediščini, ker sta s punčaro že vse zajedli. Naj te nikoli ne vidim več na tem gruntu, pa tvoje smrklje tudi ne …« To je bilo slovo. V ušesih ji je še zmeraj odmeval Tinčev sarkazem.

			Teta jo je z malo Štefko in tisto malo prtljage odpeljala v bližnje mesto, kjer je dobila službo. Julka se je odločila obrniti nov list v svojem življenju. Sedaj je imela možnost in tokrat ne bo naredila napake. Zares ne, živela bo zase in za otroka.

			Gospa Hilda, zdravnikova žena, je bila visoka in zelo lepa ženska. Najbolj pomembno pa je bilo, da je bila mila in izjemno prijazna gospa. Prijazno je sprejela Julko in ji pokazala sobico za njiju z detetom. Pravo malo kraljestvo, kamor sta se lahko namestili. V sobi sta našli oblekice, igračke in kup stvari za dojenčka. Tudi zase je našla delovne halje in kar nekaj prikupnih oblačil.

			»Sedaj bi se še malo pogovorili, Julka, nič strahu, pri nas ti ne bo hudega. Naša otroka imata eno leto, fant in punčka, tvoja osem mesecev, mislim, da bi to lepo šlo obenem vzgajati, negovati in paziti ter učiti. Vsak vikend izbereš prost dan zase in za otroka ali v soboto ali nedeljo. Lahko pa si tu, če ne želiš na izlet ali kam drugam. Tudi plačo boš prejemala. Pomembno je pa pošteno in odkrito sodelovanje. Sicer je teta zagotovila, da taka tudi si, zato ti že sedaj zaupam. Tvoj otrok bo odraščal v družini z našima. Verjamem, da ti ta možnost mnogo pomeni,« je toplo zaključila gospa Hilda.

			»Res je, gospa Hilda, zares sem vam zelo hvaležna za dano možnost.«

			Otroka sta z veseljem sprejela malo Štefko kot mlajšo sestrico. Julka je postala teta Julči in zaupnica otrok. Znala je mnogo zabavnih zgodb in v kratkem so postali prikupna družinica, kjer je vladal smeh in vrisk.

			Šele tukaj je Julka začela dojemati bogastvo družinske naveze. Otroci so jo oboževali in počasi se je njeno lice začelo vedriti in oči smejati …

			Smeh in vrisk treh palčkov je odmeval po hiši.

			Kakor da so se oblaki nesreče razgubili …





DVAINDVAJSETO POGLAVJE


			Minil je mesec, dva, leto, dve. Otroci so odraščali ob ljubeči skrbi staršev in neprecenljivi negi, skrbi in ljubezni tete Julke. Julka je našla pravi dom in družino zase in svojo hčerkico v zdravnikovi hiši. Mala razigrana Štefka je našla dom, družino ter bratca in sestrico v zdravnikovih otrocih.

			Kar naenkrat je nastopila jesen in čas za vstop v prvi razred osnovne šole. To je bil v hiši velik dan, pravi pravcati praznik. Tri otroke je bilo treba pospremiti v šolo. Vpisani so bili na drugo osnovno šolo na stari gimnaziji. Julka jih je vsako jutro pospremila v šolo ter jih prišla po pouku iskat. Častitljiva stara šola jih je pripravljala za življenje ter hranila z učenostjo. Tako pametni in igrivi so prihajali domov, da jih je bilo veselje gledati in poslušati.

			V času pouka je Julka delala v hiši in na majhnem vrtu za njo. Bila je pridna in zelo hvaležno je zdravnikovima vračala njuno dobroto. Ob prostih dneh je odhajala v Melince k teti in sorodnikom, ki so bili njena edina družina. Nikoli se ni vračala v svojo rodno vas ne k sestri in ne k bratu.

			Mala Štefka je imela rada teto in strica, najraje pa mala bratrančeva dvojčka. Skupaj so divjali po melinskih ravnicah in lovili metulje.

			Neko jutro je gospa Hilda povabila Julko na čaj v dnevno sobo, kjer je že sedel njen soprog.

			»Julka, rada bi se pogovorila s teboj,« je kar brez ovinkarjenja začel gospod zdravnik.

			»Premišljevala sva o tebi in tvoji nadaljnji usodi in prišla do zaključka, da imaš pravico imeti tudi svoje lastno življenje. Glej, otroci hitro odraščajo, življenje pa nezadržno teče. V tovarni oblačil MURA spet jemljejo mlade delavke. Imamo čudovito možnost, da dobiš resno in zanesljivo službo. Saj ne moreš biti celo življenje nekomu služkinja. Še vedno boš bivala pri nas, otroci hodijo skupaj v šolo, ti pa v službo, da si na stare dni zagotoviš pokojnino. Veš, Julka, tudi na starost moramo misliti. Otroci bodo šli na šolanje ali v službe, ti pa še vedno lahko delaš pri nas po dogovoru ali potrebi, če boš seveda želela. Kaj porečeš na to?«

			Julka je z začudenjem strmela v dobra človeka. Vsega ni prav razumela, vedela je pa zagotovo, da ji želita le dobro. Dejala je:

			»Seveda, seveda in hvala za vajino čudovito skrb zame.«

			»Torej soglašaš, da uredim tvojo prijavo v tovarni MURA?«

			Julka je veselo prikimala in gospa Hilda jo je nežno objela in dejala:

			»Upala sva, da boš razumela, da ti želiva samo dobro.«

			Čez dober teden dni je Julka že sedela za šivalnim strojem in veselo šivala. Delo ji ni delalo težav, saj je v Avstriji delala marsikaj, tudi šivala, ko so se šivale delovne obleke in predpasniki za zaposlene. Sedaj ji je to prišlo zelo prav.

			Ko je Julka šla zgodaj delat, je gospa Hilda pospremila otroke v šolo, domov grede jih je pa počakala Julka. No, kmalu tega ni bilo več treba, ker so postali dokaj samostojni, da so sami odhajali v šolo in tudi domov.





TRIINDVAJSETO POGLAVJE


			Minilo je pet let, kot bi mignil, in nekega dne je Julka poprosila gospodarja za pomoč, da bi ji pomagal najti in kupiti majhno parcelo na obronku mesta. Seveda je z veseljem privolil in iskanje se je začelo. Zdravnikova sta bila na Julko zelo ponosna. Privarčevala je ves denar, ki sta ji ga ta čas, ko je bila pri njih, plačevala. Sedaj po petih letih ima možnost dobiti dolgoročni kredit tudi na podjetju.

			Seveda se je našla prava parcela na pravem mestu in ravno prav velika. Zdravnik je Julki pomagal urediti vse formalnosti in postala je lastnica parcele. Zadovoljna sama s seboj je še bolj zavzeto delala na delovnem mestu in tudi pri zdravnikovih.

			Postajala je dobre volje in nasmejana mlada oseba. Obraz ji je sijal in tako nasmejano in dobre volje jo je lepega jutra pozdravil obratovodja Karel.

			»Oh, Julka, danes si pa posebej dobre volje in lepa. Le kaj je temu vzrok?«

			Karel se je nasmehnil in pomežiknil Julki. Všeč mu je bila, ker je vse takoj razumela in ni potrebovala ponovnih razlag pri novih delovnih operacijah. Nikoli ni ogovarjala ali kako drugače kvarila delovnega vzdušja. Sedaj mu je kar vse razložila, čemu dobra volja in seveda kakšni so nadaljnji načrti. Bil je presenečen in navdušen. Obljubil ji je pomoč v vsem, ker je tudi sam že imel izkušnje z zidavo lastne hiše.

			Karel je bil vsaj petnajst let starejši od Julke in vdovec. Žena mu je med drugim porodom umrla, kakor tudi mali sinek. Ostal je sam s petletno hčerko, ki je bila že poročena in Karel je bil že dvakrat dedek. Veselje so mu delali vnuki.

			In Karel je res veliko pomagal, kar leto dni je potrpežljivo hodil za papirji, soglasji, dovoljenji in priglasitvami ter takimi in drugačnimi načrti, da se je lahko končno začelo delo na parceli.

			Kdo bi si lahko mislil, da je s papirologijo toliko dela. Julka je bila vesela Karlove pomoči. Tako sta poleg ustaljenega dela v službi, Julka pa še z otroki, našla še skupni čas za reševanje Julkinih načrtov okrog hiše.

			Otroci pa so medtem rasli, prinašali domov take in drugačne ocene, pohvale, praske in graje. Bližali so se zadnjemu razredu osemletke. Jeseni so resnično vstopili v zadnji razred. Drugo leto ob tem času bo pred njimi velika odločitev. Zdravnikova in Julka so se tega predobro zavedali.


*

			Na Julkini parceli se je konec septembra začelo veliko delo. Postavili so temelje in prvo ploščo. Stric Naci je našel kar nekaj ljudi po vasi in prišli so z njim na gradbišče z veseljem pomagat. V dobrem mesecu in pol so postavili hiško pod streho. Veliko je pomagal tudi Karel, ki je dnevno bil na gradbišču in še prave ljudi je poznal po trgovinah z materiali.

			Julka je končno imela svoj dom, od koder je ne bo mogel nihče, prav nihče prepoditi …





ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE


			Zdravnikova otroka sta po končani gimnaziji nadaljevala študij v Ljubljani, Julkina hči Štefka pa je po srednji tekstilni šoli dobila zaposlitev v tekstilni tovarni MURA.

			Julka se je preselila v svoj novi dom. Karel ji je v vseh teh letih veliko pomagal, da je domek od zunaj in od znotraj dobival pravo podobo. Končno je Julka v Karlu našla pravo sorodno dušo. Postala sta prava zaupna prijatelja. Razumevajoč in obenem stvaren mož z obema nogama na tleh je Julki vlival samospoštovanje in gotovost ter moč. Postala je odločna in vedra ženska, ki ve, kaj hoče in zmore v življenju. Lepega dne ji je predlagal poroko, da ji bo šlo lažje. Julka je že sama premišljevala nekaj podobnega, ker so stvari lažje šle od rok poročenim sodelavkam, kakor pa mamam samohranilkam.

			Pa sta se neke sobote zares poročila čisto na tiho. Zdravnikova sta bila priči. Vsi ostali dragi gostje so bili iz Melincev. V Julkini veliki dnevni sobi so pripravili slavnostno mizo in imeli čudovito pojedino. Prijateljski klepet, smeh in veliko dobre volje je preplavilo Julkino domovanje.

			»Če si se ti lahko poročila, se lahko tudi jaz!« je jezno zakričala Štefka v obraz svoji materi, le nekaj tednov po Julkini poroki.

			»Ampak, dekle, zelo mlada si še in šele leto dni delaš. Nekaj prihranita s fantom in šele nato razmišljajta o družini,« je dobronamerno svetovala Julka.

			»Mama, ni časa za premišljevanje, noseča sem in v mesecu dni se bom poročila, nato se vseliva v zgornje nadstropje, opremiva, nato sem pa že na porodniškem …« Julka si je grizla ustnice. Bila je zelo jezna, ampak pomoči ni bilo. Z možem sta ihtavo urejala okolico hiše, preden pride jesensko slabo vreme. Karel je moško vihtel motiko, kramp in ostalo orodje, ko je hitel z urejanjem okolice. Pot mu je curkoma lil z obraza in hladen znoj ga je oblival po čelu. Že nekaj dni se ni prav dobro počutil.

			Poroko so opravili v enakem stilu kot Julkino pred nekaj meseci. Mladoženec je bil fant iz Štefkine brigade, poznala sta se že iz osnovne in poklicne šole. Sedaj ju je čakala odgovorna vloga starševstva.

			Življenje je dobilo svoj vsakodnevni ritem. Služba, dom, zdravnikovi, k sorodnikom v Melince in tako naprej. Vse bi bilo prelepo, če Karel ne bi nenadoma dobil visoke vročine, nato pa sta se pojavila še čuden kašelj in slabost. Julka je poklicala zdravnika na pomoč in ta je Karla kar sam odpeljal v bolnišnico.

			Julka je vsa nesrečna dan za dnem hodila v bolnišnico. Nič ni kazalo na boljše. Karel je dobil še pljučnico in je začel vidno hirati. Na enaindvajseti dan je Karel umrl. Julko je neizmerno prizadelo. Spet je zapadla v svoj neutolažljivi obup.

			»Le zakaj se ravno meni dogajajo tako strašne preizkušnje?«

			Pogreb in vse ostale ceremonije je preživela v neki čudni odsotnosti duha. Šele čez nekaj dni je začela dojemati veliko neizrekljivo praznino v svoji bližini. Nezavedno ga je pričakovala in iskala vsepovsod, kot je bila njuna navada.

			»Štefka, mali ima vročino, upam, da ne bodo vodene koze, v vrtcu jih skoraj vsi imajo,« je bila Julka zaskrbljena za dvoletnega Andrejčka. Štefka je imela v naročju mlajšega Aleša, starega devet mesecev. Kar hitro se je potrudila za naraščaj. Dokler je lahko mati Julka poskrbela za vnuke, je imela Štefka možnost brez skrbi biti v službi.





PETINDVAJSETO POGLAVJE


			Leta so minevala, fantje so rasli in Julka je uživala v njihovem veselju, v svojem srcu pa pestovala svoje bolečine in žalost.

			Obiskovala je zdravnikovo hišo in prijazen par, ki je že tudi ostarel. Otroci so bili v Ljubljani in imeli že lastne otroke. Tudi v Melincih je bila družina v razrastu in je lepo uspevala. Fanta sta nekako ob istem času našla svoji ljubezni. Štefka ni kazala mnogo razumevanja do mlade ljubezni svojih otrok. Julka, ki je fanta zagovarjala, je često dobila gorke besede ali celo hude žaljivke. Odkar je bila Julka upokojena, jo je Štefka kar nekajkrat napodila iz hiše. Julka je Štefko opomnila, da je hiša še vedno njena in bo v nji tudi do smrti ostala.

			»To bomo pa še videli,« ji je zabrusila hči po hudem prepiru. Glede na kaos v hiši sta se fanta odselila vsak k svoji izbranki. Šele sedaj je hudobna Štefka dobila moč. Preganjala je ubogo mater in Julka sedaj ni imela zagovornikov in rešiteljev v svojih vnukih. Celo na socialno se je odpravila po nasvet in pomoč. Toda ni bila uslišana, ker je hči izjavila, da se materi meša in jo daje demenca. Šele s posredovanjem prijatelja zdravnika, ki ji je pomagal zaceliti rane po padcu po stopnicah, k čemur je pripomogla Štefka, je uspelo Julki priti v Dom starejših občanov. Le redkim ljudem je lahko zaupala in malo pravih prijateljev je ostalo. Občasno sta jo obiskovala vnuka, ki sta imela vsak že dva otroka. Starejši je imel dve hčerki, mlajši pa dva fanta. Hči, ki je na veliko gospodarila na Julkinem domu, ni nikoli obiskala matere. Po svoje je bila Julka vesela, da je tako. Tako ali tako ni vedela, o čem bi se lahko pogovarjali. Zdravnikova sta povedala, da je Štefka moža nagnala in da sama gospodari v hiši.

			Življenje pa je vsem na svetu teklo enako hitro in neizprosno. Vsi starejši so se starali in vsi mlajši so rasli in se razvijali. Tako sta Andrejevi hčerki že študirali v Ljubljani, Aleševa fanta sta obiskovala srednjo šolo, eden je bil v zdravstveni v Rakičanu, drugi na Srednji ekonomski. Njihova babica Štefka je divjala sama nad sabo v prazni hiši. Prababica Julka pa je uživala v družbi souporabnic v domu za ostarele. Občasno sta jo obiskovala ljubljena vnuka, ki nikoli nista pozabila njenega rojstnega dne. Tudi pravnuki so jo občasno obiskali, ko jim je urnik njihovega življenja to seveda dopuščal.





EPILOG


			Breda je s priprtimi očmi opazovala starko. Ta se je zagledala skozi okno in kakor da bi za pogledom odšla tudi sama. Pozabila je na obiskovalko in njeno prisotnost. Tišina se je vlekla skoraj v nedogled in Breda se je odločila, da jo prekine.

			»Prababica, hej, hej, kam si odpotovala?«

			»Ojej, veš, zamislila sem se daleč nazaj v svojo mladost, v svoje trpljenje, sanje, odrekanja in večno iskanje. Iskanje malo topline, ljubezni, razumevanja in človečnosti. Tedaj, ko sem se iz Avstrije vrnila na poroko brata Tinča in sestre Micke, ne bi smela nikakor ostati doma. Brez oklevanja in razmišljanja bi morala s stricem takoj nazaj. Ampak so name obesili vso odgovornost v hiši in okrog nje. Tinčeva Ana je hitro nato rodila, potem še Micka in ni več hotela prihajati domov delat. Ata se je zaprl vase in poleti ga je zadela možganska kap, tako da tudi v štali ni več mogel opravljati svojega dela. Po sedmih mesecih je tudi on umrl ... Za vse sem ostala sama.«

			»Le kako si vse zmogla, moja uboga prababica? Tudi na svoje življenje bi morala misliti,« je modrovala mlada Breda, ki ni razumela, kaj pomeni ljubiti rodno grudo in imeti občutek odgovornosti do nje.

			»Res je, kar praviš. Veš, tudi Martin mi je mnogokrat svetoval, naj mislim malo tudi nase. In tudi melinski striček mi je to nenehno ponavljal. On je bil brat moje matere in oba sta že mrtva. Mogoče se sedaj tam v nebesih pogovarjata in verjemi mi, marsikaj si imata povedati in razjasniti. Ampak jaz sem tako trmasto in neizmerno ljubila svoj rodni dom, da sem bila pripravljena žrtvovati svoje življenje in lastno usodo zanj. No, in ko smo pokopali očeta, nisem imela srca pustiti matere same v tistem osirju. Delala sem dan in noč in zares pozabila nase.

			Lepega dne se je pojavil stric, se ustavil ob meni in s pobitim glasom dejal:

			‚No Julka, ubogo neposlušno dekle. Sedaj si ga pa zares izgubila, svojega Martina. Naslednjo soboto se poroči. Škoda, da me nisi hotela poslušati. Dve leti tudi jaz ne bi moledoval in čakal dekleta. Le zakaj si tako dolgo odlašala, le zakaj? Oj, oj, oj.‘

			Stric je skrušeno zmajeval z glavo, jaz pa nisem niti prav razumela, kaj mi pripoveduje. Šele zvečer v svoji skromni izbici sem dojela pomen njegovih besed. Od obupa in žalosti sem si skoraj izjokala oči. Toda vrnitve ni bilo več. Žal, nikoli več.«

			Starka je utihnila in spet so njene oči odplavale skozi okno. Nenadoma je oživela in energično nadaljevala pripoved:

			»Nekako po petih letih sem se vživela v svoje zavrženo življenje. Tinče je pripeljal svojega sošolca Franca in sva se dnevno srečevala. Dobro je znal plesati, poslušati in obračati besede. Pa se je zgodilo, da sem zanosila in ko sem mu to povedala, je za vedno izginil. Zbal se je odgovornosti. In potem sem trpela sramoto v vasi in izgon z domačije. Spet se mi je zrušil svet od vrha do temeljev. Sestavljala sem mozaik dogodkov in ugotavljala, da sem naredila vrsto napak. Poskušala sem ugotoviti, kaj mi je storiti. Ko me je brat Tinč vrgel na cesto, mi je življenje rešila teta iz Melincev. Našla mi je dobro plačano službo in končno sem si lahko ustvarila svoj dom zase in za otroka. In sedaj sem zopet brezdomka v družbeni ustanovi …«

			Starka je momljala nekaj zase, utihnila in se zopet zazrla v daljavo. Utrujene roke je položila v predpasnik in jih pokrila. Kakor da jo je sram, da bi jih pokazala, ker so tako zdelane in grčave.

			Bredi se je starka neizmerno smilila. Bila je njena prababica in vsi so rekli, da ji je ona zelo podobna. Rada jo je obiskala, ker je v nji našla mnogo navdiha in energije. Vsi so pozabili na ubogo starko, ali bolje rečeno; nihče je več ni potreboval.

			Živela je osamljena in pozabljena v svojih spominih in v večnem iskanju ...

			»Da,« si je Breda ponovila misel, ki jo je obšla že pred časom, ko je ravno prihajala k babici na obisk. »Nedokončano iskanje … Življenje je dejansko eno samo nedokončano iskanje ...«





SPREMNA BESEDA


			Čeprav zgodba izhaja iz resničnega življenja, je po vsebini literarna pripoved; Irena Šrajner je z literarnimi opisi polepšala resnično življenje (ne z vsebino, ampak z besedami in tvorjenjem literarnih stavkov), hkrati pa je želela na ta način prikriti pravo podobo nastopajočih. Pa vendarle je to življenjska zgodba, s katerimi se sama kot etnologinja ukvarjam že skoraj 20 let in kljub temu da se sliši preveč iztrošeno in banalno, naj povem, da je zbiranje življenjskih zgodb posameznic in posameznikov moja največja strokovna ljubezen. Iz več razlogov, ampak vsaka posameznikova vsakdanja osebna zgodba je del naše preteklosti; ker je naša, je vredna. Še vedno jih zbiram in jih bom, dokler bodo pripovedovalke in pripovedovalci pripravljeni govoriti o svojem življenju.

			Pričujoči literarno obdelan zapis me spominja na življenjsko zgodbo iz Prlekije, ki je bila posneta in zapisana v začetku 21. stoletja. Od tega je že več kot 16 let, vmes je bilo zapisanih in posnetih veliko življenjskih zgodb, pa vendar mi je ostala v glavi, tudi zaradi tega, ker je pripovedovalka želela, da se ne objavi njenega pravega imena in da se zgodba objavi po njeni smrti. Gospa je že zdavnaj umrla. Prleška življenjska zgodba je podobna pričujoči literarni zgodbi, saj je mogoče najti kar nekaj podobnosti med ženskama, niti ne tako časovno različnega obdobja: težko fizično delo na kmetiji; izkoriščanje sorodnikov; samski stan; sestra v napoto bratu, ki je prevzel gospodarstvo; na delo v tujino; etnološki opisi žetve. Če povzamem bistvo prleške življenjske zgodbe: pripovedovalka se nikoli ni poročila, ker je v mladosti sosedu obljubila, da ga bo čakala celo življenje, če bo potrebno. In res ga je, kajti ljubi fant je odšel v partizane na Pohorje in tam padel. Obe ženski sta življenje preživeli brez moškega, vsaj ne v spoštljivem družinskem življenju, in v določenih obdobjih življenja materialno izkoriščani od najožjih sorodnikov.

			Irena skozi zgodbo poda utečene (skoraj tipične, nekatere že stereotipne) atribute življenja v Prekmurju: ravnica, poročne šege (zmivanje) in šege ob rojstvu (prinašanje hrane porodnici), žetev, sezonstvo in tovarna Mura. Za hip se mi zdi, da zgodba pretirano vztraja na pohlevnosti in podrejenosti ženske in do nje zaničujočega in zelo negativnega moškega odnosa, po drugi strani pa preveč idealiziranega podeželja. So to res tisti najpogostejši, najbolj prepoznavni in resnični vzorci življenja ženske v Prekmurju?

			Tudi v Prekmurju je tradicionalni – ročni način gospodarjenja pogojevalo trdo delo in vsaka delovna sila je bila dobrodošla. Zakonci so delo, predvsem zunaj doma, opravljali skupaj, ženske pa se ne spominjajo, da bi kdaj česa ne delale samo zato, ker bi bilo to delo opredeljeno kot moško ali da ga ne bi zmogle. Samoumevno za posameznike – ženske in družbo je bilo, da so ženske skrbele za otroke, ostarele in bolne; ženska vloga je bila opredeljena z oskrbovanjem otrok, čiščenjem, kuhanjem. Vendar so bile tudi izjeme: ko je v eni izmed močnih katoliških družin zbolela žena in ostala v postelji, je zanjo skrbel mož, brez kakršnekoli ženske pomoči pri negovanju žene in opravljanju gospodinjstva. V Pomurju in Porabju so, po pregledu literature in terenskega dela, za ženska označena tista dela, ki so predvsem vezana na gospodinjstvo, dom s pripadajočo okolico oziroma krajem bivanja, skrb za družino in neplačana dela na kmetiji. Žensko delo v večini ni vezano na zaslužek in ni tržno usmerjeno (še tam, kjer so bile ženske ročno spretne, so to v prvi vrsti uporabile v lastnem gospodinjstvu ali sebi v zadovoljstvo). Za izrazito ženska dela so veljala: pridelava in predelava lanu; čejsanje perja; molža; rojstvo; vzgoja otrok in skrb za higieno družine in hiše; pridobivanje dodatnega denarja za gospodinjstvo; priprava hrane in z njo povezane šege; izdelovanje rož iz krep papirja; šiviljstvo; urejanje družinskih grobov; vezenje, kvačkanje in pletenje; skrb za vrt; skrb za svinje in kokoši; pletenje iz ličja. Ženska dela so bila tudi: skrb za molitev in poznavanje ljudskega zdravilstva; priprava bale; umivanje in oblačenje mrliča; nošnja mrtvega neporočenega dekleta in mrtvega krščenega otroka na pokopališče; praznovanje praznikov. Odnos družbe na podeželju do žensk je bil naravnan tako, da je morala nevesta, ki je prišla k hiši, predvsem delati. Tudi potrpeti je bilo potrebno v nesrečnem zakonu, ločitev ni bila sprejemljiva ne za okolico ne za žensko. Poročali so se med seboj po vnaprejšnjem dogovoru starejših, gledajoč na enakost v premoženju, in verjetno je bila na boljšem tista snaha, ki je prišla v moško gospodinjstvo, brez tašč in svakinj. Bogatejši kmetje so celo zahtevali od svojih žen, da jih vikajo – ker so bile ženske. Tudi, ko so si moški vzeli čas za druženje, so ženske medtem postorile tisto, kar niso možje. Status neporočenih žensk, ki so ostale na bratovi kmetiji oziroma domačiji, je bil nezavidljiv; morale so trdo delati. Deklice, dekleta in žene so zaradi siromaštva v primarni družini morala iti služit v isto ali bližnje vasi, hoditi na sezonska dela doma in v tujino za daljši ali krajši čas. V eni izmed revnih goričkih družin se je mlado dekle brez dediščine poročilo v družino z več posesti. Moževa družina je imela dolg, za katerega mlada žena ni vedela, in po dveh letih zakona je otroka pustila pri možu in tašči in odšla delat v Francijo, da bi odplačala dolg na posesti. Ker so ženske ob delu v gospodinjstvu, skrbi za otroke in živali opravljale tudi moška dela, jih je doletelo več dela. »Naša moma je sigdar pravla, da bi samo ednouk na lejto moški bijla.« Več dela ženska ni imela samo ob odsotnosti moških; predvsem zaradi skrbi za pravočasno opravljeno delo, ki je bilo vezano na vreme in letne čase hkrati, pa nenehno skrbjo za preživetje družine in sebe. Mlatev je bilo težaško delo; zaradi načina dela je bilo potrebnih od 18‒22 delavcev in domača delovna sila še zdaleč ni zadostovala, zato je bila potrebna medsosedska pomoč in delo žensk. Gospodinja je nemalokrat fizično delala ob mlatilnici, pred tem pa pripravila hrano za delavce. Ženske so v času tradicionalnega/ročnega kmetovanja brez zadržkov in ponosno poprijele za vsako delo – tudi težaško, primerno le za moške. Če smo iskreni, je kmetijska tehnologija najprej fizično razbremenila moške, ne ženske. Ko je v šestdesetih letih 20. stoletja in kasneje ročni način gospodarjenja nadomestila kmetijska mehanizacija, so se ženske priučile tudi ravnanja z mehanizacijo. S psihoanalitičnega vidika je mogoče prav zaradi povezave s kmečkim ročnim delom in življenjem na podeželju »panonski matriarhat« marsikje in marsikdaj določal ravnanje moških sinov ali zakonskih mož v korist ženske. Kult matere je sinu onemogočal manifestacijo v njegovem zakonu, možu pa nemoč in nezmožnost vplivanja pri vprašanju dedovanja. V Prekmurju se je zemlja delila na vse otroke: »Destruktivnost materinskega kompleksa se je odražal pri delitvi zemlje. Ker mati je rekla, da morajo vsi otroci dobiti zemljo, vsi otroci so enaki. Na Štajerskem ni bilo tako, tam je bila vloga očeta neprimerno, kar se tiče gospodarstva, drugačna. Oče tu ni imel vpliva, on je garal, ampak panonski matriarhat ga je tu premagal. Je šlo v neko vrsto absurdnosti, oče je bil tu popolnoma nemočen. Ko se je delila zemlja, dedovalo, je zmagala Velika mati.«1 Težko je zaključiti, katera moška dela so ženske opravljale v njihovi odsotnosti, če vemo, da so ženske v Prekmurju, ko so bile vprašane o delitvi na moško in žensko delo, odgovorile, da so glij tak delale kak moški. Ženske so imele različno vlogo oziroma moč odločanja v družini in na posestvu. Izkaže se, da so imele zelo aktivno vlogo pri delu, vendar ne nujno močno in vodilno vlogo v družini in vaški skupnosti. Skozi ponazorjene primere lahko rečemo, da so ženske v večji meri, ampak družbeno nepriznano in samoumevno, vstopale na polje moškega dela. Moč ali šibkost ženine vloge v gospodarskem procesu kmetije, družine ali gospodinjstva je bila povezana tudi z gmotnim položajem ženine primarne in sekundarne družine/ kmetije in karakternih značilnosti vodilnih prota-gonistov v sekundarni družini.2

			 Kot etnologinja se že nekaj časa ukvarjam z mislijo, da bi izbrano dokumentirano in zapisano življenjsko zgodbo (pač eno ali nekaj, ne glede na vsebino, ker so vse pomembne in vredne razmisleka) »preliteraril« eden izmed tukaj živečih in delujočih pomurskih pisateljic ali pisateljev. Takšen, ki pozna duh prostora. Sama nimam literarnega daru za takšno delo in ker izhajam iz stroke, sledim ritmu pripovedovalke ali pripovedovalca – kar daje pomemben in poseben čar zapisa. Ker etnologi(nje) znamo zbrati in dokumentirati življenjske zgodbe, se mi takšno sodelovanje z literati zdi dodana vrednost prostoru, iz katerega izhajamo in v katerem delujemo. Irena je to že storila.

			Všeč mi je v prologu zapisana misel, da staršev, za razliko od materialnih dobrin, ne moremo iskati. Ti so nam dani. To iz podmene stavka razumem bolj negativno kot pozitivno. Skozi ženske literarne like in protagonistke začutimo njihovo materinsko vdanost, neodločnost, trpljenje, obupanost, nemoč (ali že kar nehotenje) karkoli spremeniti na bolje in hudobnost. Zato se velikokrat, pa naj bo to literarna pripoved o ženski ali njena osebna zgodba, vprašam, zakaj je vztrajala v takšni situaciji (podrejenosti in izkoriščanju), zakaj ni pobegnila (na boljše).

			Odgovor na to je nedokončano iskanje. Še vedno mislim, da po nepotrebnem sodimo. Potrebno je poskušati razumeti posameznikovo življenje in pogledati izza lastnega horizonta, ujetega v prevladujoče nasilne družbene vzorce.

			Ireni pa iz vsega srca želim, da najde.

			Jelka Pšajd





* * *



			 				 					1 Jožef Magdič, rojen leta 1943, Lipa/Murska Sobota.

					 Dr. Jože Magdič je nevropsihiater, kvalificirani Jungovski psihoanalitik.





				 					2 Jelka Pšajd, Vloga ženske na podeželju Pomurja in Porabja, neobjavljeno predavanje v Pomurskem muzeju, Murska Sobota, 18. 7. 2019.