kate dra
MARIBOR LETNIK Vlil. št. 4 b
KATEDRO mariborskih Študentov izdala Zveza Študentov Jugoslavije odbor visokošolskih zavodov v Mariboru-
- List urejule uredniški odbor glavni tn odgovorni urednik DARKO PASEK, tehnični urednik JANEZ UJ-ClC — Uredništvo in uprava Slovenska ulica 5 tel 22 004.
— Cena Izvoda 50 par — Tisk Časopisno podjetje Mariborski tisk — Žiro račun: 518-678-548 — Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo.
Leto 1967 je bilo vsekakor leto revolucij, leto velikih svetovnih dogodkov in manjših pripetljajev, ki so pretresli vsakega zemljana. Mo-
LETO
rebiti se v drugi polovici dvajsetega stoletja kaže v človeštvu sploh nekakšna večja živčna napetost, ki lahko svet privede do novih vojn, ali celo do svetovne vojne, torej do svetovnega in do človekovega razkroja. A ne bodimo pesimisti, čeprav smo često razklani. Kljub vsem življenjskim peripetijam moramo pač hrabro vtisniti v naš vek pečat obdobij, ki so za nami in ki jih živimo.
Ubili so gverilca, starega »che Guevaro«. Ernesto je zapustil ženo in otroka in odšel v gozdove, po poreklu je bil vedno na strani tistih, ki so hoteli in ki še zmerom skušajo zrušiti stari, gnili, surovi red militarističnega in kapitalskega sveta. Ali je mrtev ali ne? »Che« Guevara je legenda današnje Srednje in Južne Amerike, legenda preprostih in zgaranih ljudi.
Vojna v Vietnamu, strahovito mučenje ljudstva, ki se bori proti agresorju za SVOJE pravice, ta vojna je eden izmed najtemnejših risov v pečatu zadnjih dvajsetih let. Ljudje ubijajo soljudi, v ozadju pa se režita KAPITAL posameznih mogočnikov, pa politikov, MILITARIZEM z vsemi nasilnimi ukrepi zoper mir. Da, prav kapital in militarizem pehata svet dandanašnji v skrajno bedo.
Velik in pomemben svetovni dogodek je bila tudi petdeseta obletnica sovjetske Oktobrske revolucijo. Od skrajno zastarele fevdalne Rusije do danes je le petdeset let, Pa je SSSR že svetovna velesila na nmetniškem, znanstvenem in političnem področju. Socialistični svet
je nastopil v zmagovitem, viharnem času, da se bo boril za interese DELAVSKEGA RAZREDA, ne pa za zasebništvo. Prav ti interesi so temeljno načelo socializma, in tudi zahodni, kapitalistični svet že priznava silo delavstva vedno bolj. Poleg tega so Rusi ob petdeseti obletnici Oktobra prvi poslali proti Veneri satelit, ki je poslal na Zemljo posnetke tega planeta.
Tudi vroči arabski * pesek se je razgrel, posebno meseca junija.
zašel na slepo pot; hoče zgraditi nov socializem, hoče ustvariti delavca, ki bo verjel v njegova gesla in ne v svoje pravice. Čigave interese torej zagovarja majavi Mao? Kakšen pomen ima njegova rdeča knjižica? Ali hoče res s kulturno revolucijo kultivirati Kitajsko? Nikakor. Zdi se, da je Mao Ce Tung bolj pesnik kakor pa revolucionar. In to takšen pesnik,' ki bi v Platonovi državi ne imel prostora pod soncem. Kajti podiranje starih kulturnih spomeni-
REVOLUCIJ
Spor na Srednjem vzhodu je še vedno kočljiv, nažira pa s strani kapitalskega sveta še Ciper. Židje, tisoč let zatirani Ahasverji, so z nepravičnim nasiljem, z voj noj ugrabili Arabiji ozemlja, jih zasedli, izseljevali Arabce in se postavili kot novi gospodarji Srednjega vzhoda. Kakšni pa so ti gospodarji in s kom so v zvezi? Jasno je, da nasilna vojna privede samo in samo do novih nasprotij, do fanatizma, do zatiranja ljudi. Zanimivo bi bilo le še omeniti, da so Izraelci uvažali iz Zahodne Nemčije plinske maske. Ali so pozabili, kje so umirali v plinskih celicah?
Revolucionar Mao Ce Tung je
kov, javno »spovedovanje« javnih družbenih kitajskih delavcev, to je nezaslišano nasilje nad osebnostjo delovnega človeka.
Ko stopamo v leto 1968, ko »reformiramo« staro leto v novo, si prizadevajmo, da se bomo uprli zoper nasilje nad osebnostjo, zoper vojne; z novim letom nas še čakajo borbe za zares enakopravni svet. Še posebej študentje bomo nastopili skupno iz starega leta z vsemi »ponižanimi in razžaljenimi«, ki se borijo za svoje pravice. In v tej borbi naj bo čim več sreče, človeške sreče!
Vladimir Gajšek
$МЏ>&
Dobili so streho nad glavo, zamajala so se tla pod nogami
Glede na negodovanje in pritožbe študentov iz drugih republik ob ukinitvi kreditov in zaradi nepravilne razlage in govoric le-teh študentov je Katedra v začetku tega meseca sklicala razgovor v študentskem domu. Udeležili so se ga prizadeti študentje, predsednik materialne komisije mariborskega združenja visokošolskih zavodov Dolfe Cizej in pa predstavniki odbora ZS MVZ.
Obvestilo, ki so ga sprejeli študentje iz drugih republik, češ da kredita ne dobe, ker nimajo domicila v Sloveniji, je močno vznemirilo vse, ki so z dneva v dan že težko pričakovali obljubljeni denar. Mnogim izmed njih je celo pretilo, da se bodo morali izseliti iz doma. Tovariš Cizej je na pogovoru s študenti izjavil, da je bilo obvestilo napačno formulirano, kajti kredit je bil samo ustavljen do nadaljnjega (čeprav študent ne more študirati in živeti samo do nadaljnjega) Objasnil jim je, da je do tega prišlo zaradi tega, ker pač republiški sklad za kredite razpolaga s prav tako vsoto kot lani, to je s 317 milijoni, medtem ko je prosilcev znatno več. Da bi kreditiranje lahko steklo normalno, primanjkuje skladu 87 milijonov. In prav na seji upravnega odbora republiškega sklada za kredite (23. novembra v Ljubljani) so se morali odločiti vsaj za začasno rešitev. Začasno so odločili, da z ozirom na to, da je namen sklada omogočiti šolanje, pospeševati razmnoževanje kadrov, za katere je SR Slovenija posebej zainteresirana, naj se ne dodeli začasno kredita študentom, ki nimajo domicila v Sloveniji. To je vsekakor Maribor najbolj prizadelo, saj imajo mariborske višje šole od 481 prosilcev kar 142 iz drugih republik, medtem ko je v Ljubljani to razmerje drugačno: od 1747 prosilcev jih je samo 130 iz drugih republik.
Zdaj že vsi vemo, da je na ponovni seji sklada prišlo do drugačne odločitve, čeprav še to tudi ni dokončna (pripravlja se novi zakon o republiškem skladu za kreditiranje študentov). Republiški sklad je sklenil, da
DVA FOTO ZAPISA
S proslave 29. novembra na PA
KATEDRA
MARIBORSKIH ŠTUDENTOV
Novoletno Številko so uredili: glavni In odgovorni urednik: Darko PaSek, notranja rubrika: Olga Cerič, kultura in obrazi: Drago Jančar, srednješolska rubrika: Braco Zavrnik humor: Ervin Hartman, grafitna oprema v tej Številki: Ivan Premzl in Ervin Kralj, tchnitni urednik: Janez Ujčič, meterji: Marjan Žmavc, Edi Cernec, Ivan Veber. Tisk: CP Mariborski tisk.
bodo vsi študentje iz drugih republik dobili kredite od 1. januarja 1968. Dokončne odločitve pa še seveda ni, ker ne vedo, kako bodo rešili vprašanje, ko jim bo zmanjkalo denarja. Vprašanje je, ali bodo v poletnih mesecih vsem ustavili kredite, ali pa jih bodo zopet ustavili samo študentom iz drugih republik. »Svaki ključ, osim geografskog, bio bi prihvatlji-viji,« piše Jovo Popovič v Areni (december, št. 364). Mogoče pa bi bil tudi ta ključ sprejemljiv, če bi prišlo do sporazuma med republikami (kajti sklad za kreditiranje ima vsaka republika zase, čeprav na drugi strani lahko vsakdo študira na katerikoli šoli v Jugoslaviji). Rešitev bi bila v tem, da bi vsaka republika dajala iz svojega sklada za svoje študente. Sicer pa je takšna rešitev mo-'goča šele v naslednjem študijskem letu, za letos pa bi naj veljala pravila javnega razpisa, ki je bil objavljen na začetku študijskega leta, kjer so bili pogoji za dodelitev kredita za vse študente enaki.
Prav čudno pa je, da prav v Sloveniji ni dovolj denarja pri skladu za kreditiranje, kajti vprašamo se lahko, kako pa lahko naša soseda SR Hrvatska dobi sredstva. Vsak mesec daje, namreč kar 270 milijonov, to je letno okoli 2,5 milijarde. V Hrvatski tudi nimajo samo republiškega sklada za kreditiranje, ampak imajo še občinske sklade in celo nekatera podjetja imajo svoje sklade za kredite. Zdi se mi najpametneje, da bi se tudi slovenski republiški sklad povezal s podjetji, saj bi to bilo dobro tako za sklad kot za podjetje, ki bi lahko kot soudeleženec sklada tudi soodločalo pri podeljevanju kreditov. Pri naših sosedih v Hrvatski je povezava z nekaterimi podjetji takšna, da podjetje vrača za študenta kredit, ko se le-ta zaposli pri njih in če se izkaže kot dober delavec.
Upajmo, da slovenski republiški sklad že razmišlja o tem, in ne samo razmišlja, da že dela na tem. Namreč saj vemo, da brez moke ni kruha! Brez dela pa ni jela! O. C.
Kako dolgo še bomo morali gledati, kako razpada novi laboratorij VTS?
SKOZI
u
m
a
(Л
KOR
Letos je bila II. redna skupščina PA. Na njej so nameravali podeliti najboljšim študentom nagrade v znesku pol milijona dinarjev.
Ker se profesorji niso mogli zediniti, komu naj dajo nagrado — ali študentom, ki dosegajo odličen študijski uspeh in so družbeno neaktivni, ali takim, ki so družbeno aktivni in imajo slabši učni uspeh, saj prav zaradi preobremenjenosti večina ne diplomira v rednem roku, nagrad niso podelili.
* * *
Odbor ZŠ na PA je začel resno delati. O tem nam pričajo uspele akcije, kot so: brucovanje, spoznavni večeri po skupinah, proslava dneva republike, popularizacija gledališkega abonmaja za veliki in mali oder, množičen obisk predstav tedna slovenskih gledališč, ogled drsalne revije, stiki s PA iz Zagreba in Ljubljane.
Pospešena dejavnost terja večja finančna sredstva, ki so: na tej šoli zagotovljena, saj je bilo v jesenskem roku še skoraj pol milijona neizkoriščenih sredstev. Večino sredstev so porabili za subvencioniranje gledališkega abonmaja in za brucovanje,
MED SLOVENSKIMI ŠTUDENTI V ZAGREBU
Iz leta v leto se slovenski študentje zbirajo v domu slovenskih študentov in v slovenskem klubu v Zagrebu. Slovenski klub pomaga vsakemu novemu študentu, ki se vpiše na zagrebško fakulteto, da se znajde v novem okolju ter ga sezna-nijo s študentskim življenjem. Klub tudi vedno organizira razgovore in predavanja o aktualnih vprašanjih.
Prostori, ki jih imata klub in dom so dokaj skromni, je pa zato življenje v njih toliko živahneje. V okviru doma deluje pevski zbor, prihodnje leto pa nameravajo osnovati še dramsko skupino, ki bo pripravila večer satire. Dom prireja trikrat tedensko plese in iz izkupičkom deloma krije stroške (najemnina, knjige, časopisi in revije za knjižnico in še drugo), saj niso dotirani. Vsi drugi tovrstni klubi (dalmatinski klub, istrski klub, češki klub, poljski klub . ..) dobivajo lepe dotacije, zato lahko ti klubi prirejajo številne družabne večere, kar še vsekakor utrjuje medsebojne odnose in jih povezuje.
Sicer pa so nam študentje iz slovenskega kluba obljubili, da se bodo sami oglašali v Katedri in nam pisali o raznih problemih. Zelo nas bi veselilo I
Na odboru ZS MVZ že »kraljujejo« novi člani odbora. Po tem, kar lahko vidimo, če stopimo v nijihova prostora, lahko sklepamo, da Jim je ena Izmed »glavnih« nalog prestavljanje pohištva. Izgleda, da imajo očitno premalo življenjskega prostora in ga hočejo najrazumneje izkoristiti.
Pred dnevi je bila slavnostna podelitev diplom najboljšim študentom iz mariborskih višjih šol. Čeprav so bili vsi veseli, da imajo diplome že v rokah, jim je vseeno bilo težko ob pesmi »Gaudcamus igitur, iuvenes dum sumus«, ki jo je zapel pevski zbor KUD Študent. Vse navzoče je pozdravil predstojnik združenja doc. Tine Lah, ki je diplomante po slavnostni podelitvi povabil tudi na razgovor.
ŠTUDENTJE IN TEDEN SLOVENSKIH GLEDALIŠČ
Od 13. do 19. novembra Je bila osrednja kulturna prireditev TEDEN SLOVENSKIH GLEDALIŠČ. Sest poklicnih gledališč iz Slovenije in zamejstva se je predstavilo našim gledalcem.
Dobra reklama je pripomogla, da so bile predstave zadovoljivo obiskane; celo več kot to: nekatere predstave so bile razprodane že nekaj dni prej.
Zelo zanimiva in pohvalna je bila poteza vodstva pedagoške akademije, ki je svojim študentom subvencioniralo ogled predstav, za katere je bilo veliko zanimanja. Tako so študentje pokupili več kot 300 vstopnic, kar pomeni, da je bilo na vsaki predstavi okoli 50 študentov z akademije.
Uspeh dejanja vodstva akademije in zanimanje študentov za predstave, o katerih je bilo po hodnikih in predavalnicah mnogo razprav, nam pove, da bi se študentje udeleževali kulturnih prireditev, če bi imeli denar in če bi jim kdo znal vzbuditi zaupanje.
HOLIDAY ON ICE
Zveneč naslov, ki privablja k panojem Kompasa mnoge radovedneže. Med mariborskimi šolami je bila PA med prvimi, ki je sklenila ogledati si to revijo. Za ta sejem umetnosti in blišča se Je zanimalo mnogo študentov, v Ljubljano pa jih bo šlo le 40, saj pozen datum In s tem povezan prazen žep večini onemogočata ogled. Tri tisočake za dve uri zabave — to zmore malokdo.
NEKAJ VTISOV S PROSLAVE 29. NOVEMBRA NA PEDAGOŠKI AKADEMIJI
Oktobrska revolucija v Rusiji je”do dna spremenila življenje v tej deželi, pognala je v strah buržoazijo vsega sveta, dala je temelje novi socialistični družbi. 26 let pozneje smo na Balkanu ustanovili novo republiko, ki se sedaj imenuje Socialistična federativna republika Jugoslavija
Tisti novembrski dnevi leta triinštirideset so še danes živi. Prisotni so povsod in zmeraj, pbsebej še letos, ko slavi Sovjetska zveza petdeseto obletnico svoje revolucije.
Ze v navadi je, da so dan pred praznikom proslave po šolah in kolektivih. Tudi letos so bile take proslave povsod, le pri študentih ne. Izjema potrjuje pravilo, govorimo, in tako je tudi bilo. Zelo ličen lepak je na PA vabil na to proslavo, ki je bila 2&. novembra ob 12. uri v dvorani akademije. Najprej Je zapel himno pevski zbor KUD Študent, nato pa so recital poezije NOB izvedli študentje jezikovne skupine ob glasbi, ki Jo Je Izbrala asistentka Nevenka Hohnjec. Proslavo je sklenil pevski zbor, ki je navdušil prepoln avditorij.
Pedagogi so se enkrat zares izkazali. Ubran spored, ki ga 1e sestavil in zrežiral profesor Janko Car, sodelovanje zbora KUD Študent, v katerem Je že nekaj pedagogov, ter čudovito kolektivno delo, mozaik, ki Je poudaril svečanost proslave in krasil dvorano in ki nam je nazadnje tudi nekaj povedal ter nam vzbudil določene občutke.
BRUCOVANJE ŠTUDENTOV VTS
Letos so študenti VTS iz Maribora brucovali v gradu Štatenbergu. Proti večeru je več avtobusov izpred VTS odpeljalo kakih 250 študentov proti gradu Štatenbergu, kjer Je bilo v baročnem okolju že vse pripravljeno. Za glasbo in ples je dobro skrbel ansambel beata Rdeči dečki. Vprašanja zelenim brucem so bila malo preveč vulgarna (sploh če imamo v mislih bruce). Se v ranih Jutranjih urah je tu pa tam kakšna skupina glasno pozdravljala speče ljudi.
'Уууу.
lil
VII. redna letna konferenca Zveze študentov IVI V Z
15. decembra Je bila v Mariboru VII. redna letna konferenca Zveze Študentov mariborskih višjih šol. Konference so se udeležili predstavniki Zveze študentov iz Bratislave, Katovvlcz In ljubljanskega univerzitetnega odbora, profesorji mariborskih višjih šol (pogrešali smo predstavnike pedagoške akademije) In predstavniki Združenja mariborskih visokošolskih zavodov. Na konferenci so Izvolili novi 17-članskl odbor ZS MVZ. Člani novega odbora so: Vlil Glas, Drago Jager, Leon Jazbec, Janja Lovše, Mirko Kaluža, Julij Kavšek, Gabi Majcen, Marko Medved, Zlatka Novak, Ana Pavše, Branko Petan, Jože Poglajen, Janez Pogorevc, Marjana Poljanec, Miran Potnik, Slavica Sumatič in Franc Žiberna. Za novega predsednika pa so Izvolili Branka Petana, študenta VTS.
Dosedanji predsednik odbora ZS MVZ Dušan Ivoševič je v svojem poročilu seznanil člane konference z dosedanjim delom odbora ZS ter z najbolj perečimi problemi mariborskih študentov. Predsednik je poudaril kot pomemben problem racionalizacijo visokega šolstva, o katerem zadnje čase žal samo govorimo. Jasen dokaz za to je, da so bili mariborski študentje od razprav o teh problemih izdvojeni. Tudi odbor ZS ni bil vključen v razpravo o teh problemih.
Na konferenci so obravnavali tudi materialni položaj študentov, ki postaja iz leta v leto bolj ogrožen. Med vzroki za takšno stanje je tudi nagel padec števila štipendij. (Leta 1966 jih je bilo 287, letos pa le 179.) V letošnjem študijskem letu je izredno pereče tudi vprašanje kreditiranja študentov. Lani je bilo na mariborskem območju sorazmerno malo prosilcev, medtem ko je letos to število izredno naraslo. To velja tudi za območje vse republike, zato se je znašel sklad za posojila v izredno težavnem položaju. Omeniti je treba, da je vodstvo sklada ukrepalo zelo nepolitično, ker je začasno odklonilo izplačevanje posojil študentom, ki nimajo stalnega bivališča v naši republiki. Z odločno akcijo, pri kateri je sodeloval tudi odbor ZS v Mariboru, je vplivala na drugačno rešitev že sprejetega sklepa. Tako bodo dobili s 1. januarjem vsi prosilci posojila, ne glede na kraj bivališča. Sploh pa so zneski študentskih posojil premajhni (povprečje 185,00 N din). Posledica tega je, da se stalno slabša socialni sestav slušateljev visokih in višjih šol. Isti razlog vpliva tudi na regionalno strukturo študentov, kar nam kažejo podatki, da je bilo v študijskem letu 1966/67 vpisanih na mariborske višje šole kar 53,7 % slušateljev z območja severovzhod-
ne Slovenije. Na konferenci so govorili tudi o stanovanjskih vprašanjih študentov, ki so v Mariboru najslabši glede na število postelj v študentskih domovih. Kot primer navajamo podatek, da odpade v Ljubljani na 100 študentov 25 ležišč v študentskih domovih, medtem ko
Poseben problem, ki so ga tudi obravnavali na konferenci, je problem zaposlitve študentov. Vsi vemo, da nam nič ne pomaga govoriti o intcnzifikaciji, racionalizaciji študija, o znanstveno pedagoškem delu, če se študentje že pri vpisu zavedajo, da jim po končani višji šoli
OB KONCU KONFERENCE SMO SE POGOVARJALI Z NOVO IZVOLJENIM PREDSEDNIKOM ODBORA ZS MVZ
Brankom Petanom, Študentom višje tehniške šole kemijskega oddelka, rojenega 2. septembra 1947 v Koprivnici. Do sedaj je bil predsednik Zveze študentov na VTS. Zastavili smo mu nekaj vprašanj.
— Katera bi bila po tvojem mnenju najvažnejša naloga odbora ZS mariborskih višjih šol v prihodnjem letu?
— Glavna naloga odbora bi naj bila, da bi dosegli široko, javno in odgovorno angažiranje študentov. Namreč treba bo napraviti marsikaj na področju samoupravljanja, kajti drugo leto spomladi bo prav v Mariboru konferenca o samoupravljanju na šolah. Zato je nujno potrebno napraviti analize oblik samoupravljanja.
— Sl bil do sedaj seznanjen z delom prejšnjega odbora?
— Bil sem. saj sem prisostvoval na vseh plenumih in tudi na nekaterih sejah predsedstva kot predsednik ZS na VTS.
— Praviš, da sl delo prejšnjega odbora poznal, torej me zanima, s čem se recimo ti nisi strinjat pri njihovem delu?
— Vsi dobro vemo, da naši predhodniki niso uveljavili nove finančne politike, kar čaka sedaj nas. Marsikdo je govoril na račun njihovega forumskega
Тл кптл	:	1	-	1	:	.	   .1	’	i! X I  	..	.	■	•	•	•
delovanja. To bomo skušali najbolje urediti, žal pa nekih novih oblik si ne moremo izmisliti.
— Imaš štipendijo ali kredit?
— Nimam.
— Tl bo honorar, ki ga boš dobival na odboru za delo, kaj pomagal pri študiju?
— Vsekakor bo.
— Misliš, da te bo tvoje delo na odboru toliko obremenjevalo, da boš a tem zanemarjal študij?
— Gotovo me bo precej obremenjevalo, saj če hočeš nekaj doseči v organizaciji, moraš marsikaj žrtvovati.
odpade v Mariboru samo 15 ležišč na isto število študentov. V gradnji je sicer druga stolpnica študentskega doma, ki bo izenačila razmere z drugimi visokošolskimi središči. Združenje MVZ je kljub izrednim restrikcijam na področju investicij uspelo zagotoviti redno gradnjo. Znatno boljše pa je letos urejena prehrana mariborskih študentov, saj je bil sklenjen uspešen aranžman s samopostrežno restavracijo.
vse znanje in pa tudi diploma nič ne pomaga, razen če »slučajno nimajo sreče«, žalostno je dejstvo, da je v SR Sloveniji kvalifikacijska struktura nezaposlenih boljša kot kvalifikacijska struktura zaposlenih. Na konferenci smo lahko tudi slišali o podatkih nezaposlenih diplomantov mariborskih višjih šol na mariborskem območju, ki pa žal
niso bili točni. Ce bi bilo stanje res takšno, kot je bilo prikazano, bi to ne pomenilo resnejšega problema. Realno stanje nezaposlenih diplomantov bi bilo težko ugotoviti, ker večina študentov, prav zaradi stagnacije zaposlitev zavlačuje študij ali pa odhaja v tujino. Pri zaposlovanju študentov deloma pomaga tudi zadruga študentov in dijakov, ki daje študentom občasne zaposlitve. Prav zaradi zmanjšanih možnosti zaposlovanja diplomantov jim zadruga večkrat pogleda skozi prste in jim daje zaposlitev, čeprav nimajo rednega statusa študenta. Takšna neperspektiva za zaposlitev, ki se kaže vsakemu študentu že pri vpisu na višjo šolo, negativno vpliva na njegovo delo in zanimanje za izvenšolsko dogajanje, kar prav zadnje čase opažamo.
Na konferenci so med drugim razpravljali tudi o vlogi mariborskih višjih šol, ki dajejo našemu mestu nedvomno drugačno obeležje in imajo neposreden vpliv na njegovo gospodarstvo in kulturo. Zaradi tega bi bilo nujno, da bi tudi študentska mladina v Mariboru predstavljala tisti dejavnik, ki bi vnašal v mesto drugačen utrip. Tu ne mislimo na sprehajališča, kino dvorane in restavracije, pač pa predvsem vključevanje v vsa področja družbenega življenja in dogajanja. In ravno tega vključevanja v družbeno okolje kraja, kjer se nahajamo v času študija, je premalo. Na tem področju bodo morale več storiti organizacije Zveze študentov, študentje sami pa tudi institucije, ki bi lahko vključevale študente v družbeno življenje Maribora
Udeleženci konference so razpravljali še o vrsti drugih problemov, o katerih pa smo v našem listu že, ali še bomo obširno poročali.
OLGA CERIč
DARKO PASEK FOTO: VLADO SPJEVAK
03
E
N
"E
I fBH
cj
O
co
V-t
cs
>o
C
03
O
03
Q
Pred leti je v študentski Tribuni Rastko Motnik, Han uredništva tega lista, napisal kot nekakšno tezo za razgovor o konceptu ljubljanskega študentskega glasila članek, ki je nosil naslov »Buržoaziranje socializma«. Sama vsebina teksta me ni toliko pritegnila, kakor prav naslov, ki je obetal vsaj nakazati zelo zanimivo problematiko, proces, ki se odvija mimo nas in brez nas v naši družbi, ki se ga sicer vsi zavedamo, vendar ne v njegovi kompleksnosti, temveč le na posameznih področjih. Močnikov članek je zaradi tega, ker je ostal v mejah obravnavanja univerzitetne problematike in ekonomskih odnosov pri nas, v ozadju pa je pustil alt pa se je samo dotaknil vprašanja posameznika, človeka, ki je vedno bolj razklan, odtujen, družbeno in politično pasiven, de-zcrientiran, ki beži v zasebnost; zaradi tega je ostal članek nepopoln, in to je tisto, kar me je privedlo do tega, da sem sklenil tudi sam nekoliko obširneje pokazati na razsežnost tega prekletstva, buržoaziranja socialističnih odnosov. Kako določiti obseg tega pojava, kako ga spoznati in kako argumentirati? Kako ravnati in naravnati pot družbe in posameznika v njej? To so vprašanja, ki jih bodo reševali filozofi, psihologi in sociolopi: moj namen je problem le nakazati, opozoriti nanj s stališča posameznika, ki živi tukaj in danes, in ki se splošnih načel in konkretnih protislovij. nastalih morda prav zaradi ignoriranja ali pa notranje nezadostnosti, teh načel zaveda.
Nikoli prej v zgodovini si ČIo-vek ni v taki meri podredil prirode in jo prisilil, da mu služi, zadovoljuje njegove potrebe, kakor prav dandanes. Toda v isti sapi, ko smo izrekli to stereotipno misel, moramo reči, da posameznik tudi nikoli prej ni bil tako zelo podvržen in odvisen od proizvodnega mehanizma družbe, ki ima svoj red, svoje notranje zakonitosti, na katerih spreminjanje posameznik z ničimer, na noben način ne more več vplivali, kar pomeni, da se Je ta mehanizem dvignil nadenj in da pravzaprav človeku-posamezniku VLADA. To je posebno značilno za kapitalistično družbo, kjer je posameznik neizprosno vpet v kolesje stroja, ki baje žene človeštvo naprej, k napredku, dejansko pa se ta napredek kaže le v vse večjem pridobivanju materialnih dobrin, ki človeku zagotavljajo »fizično« blagostanje, njegov duh pa vse bolj zasužnjujejo, vse boli ga odmikajo od' prave, RESNIČNE svobode; vse bolj ga odmikajo od možnosti, da bi zastavil svojo celovitost, se pravi skupnost materialne in duhovne popolnosti, kajti razsežnost obeh se kaže le v medsebojnem potrjevanju.
Socializem, kt ima prav tako namen čimbolj izpopolniti proizvodna sredstva, doseči čim višjo produktivnost in na ta način doseči popolno zadovoljitev vse večjih človekovih bioloških potreb, želi doseči tudi nekaj drugega: preprečiti hoče »frommovski« beg pred svobodo, preč' angažiranostjo, zapiranje vase, odtujevanje družbi. Svoj razvoj skuša prignati tako daleč, da bo posameznik zmogel sam oblikovati svoje SKUPNE INDIVIDUALNE oblike in pogoje bivanja. Toda, ali gre razvoj res v to smer? Po teorijah samoupravljanja vsekakor! 2al pa smo se tudi tukaj srečali s tistim večno ponavljajočim se spopadom med splošnimi načeli in konkretnimi protislovji, med teorijo in prakso.
V vsaki sodobni, svobodni in demokratični družbi, pa naj je ta še tako demokratična in svobodna, se posameznik nikoli ne more otresti vezi, ki ga priklepajo na nekakšne takšne ali drugačne »zakone«, pravila, avtoritete ali kakorkoli že to imenujemo, ki so nač njim in izven njega, ki uravnavajo njegovo bivanje in nehanje. Posledica tega je vedno ponavljajoči se občutek odtujenosti in nemoči, strahu pred »sistemom«, in v njem se pojavlja želja po osvobojevanju, po uničenju teh spon, ki ga na takšen svet priklepajo. Toda, ker je prepričan, da ga vodi skozi življenje njegov osebni interes, se prej ali slej spopade z mislijo, da je njegovo življenje posvečeno ciljem, ki niso njegovi, prav tako kot duhovnika preveva ideja, da je njegova osebnost posvečena samo božji službi ter da je človek samo zaradi božje slave, ne pa zaradi sebe samega. V sistemu, kakršnega si želimo, bi bilo potrebno človeku dokazovat), da je njegov »jaz« svoboden, kljub temu da je avtentičen splošnemu, družbenemu »jazu«. Se nekaj stvari je, ki v človeku vzbujajo občutek danes tako pogosto obravnavane in umetniško obdelane ODTUJENOSTI. Politične, kulturne, sociološke in druge teorije postajajo vsaka zase ter vse skupaj sistem, ki za povprečnega posameznika enostavno ni več razumljiv, družbe ni več sposoben dojemali v njeni celovitosti. Ne more si več vzpostaviti kakršnekoli predstave, ki bi mu dajala vsaj bežen kompleksen vpogled v celotno družbeno dogajanje. Na vsakem področju so strokovnjaki, ki jih ne bo razumel, povsod naleti na njemu popolnoma nerazumljivo vizijo nekakšne družbene nadstavbe, katere član je tudi sam, vendar nima niti najmanjše možnosti doumeti svojo vlogo, svoj namen in svoj pomen v sistemu. V človeku se pojavi negotovost kot posledica racionalizacije in mehanično-razum-skega reševanja problemov ter prenos prav takšnega načina mišljenja na vsa področja družbenega dogajanja (tudi umetnosti) in v osebno posameznikovo ravnanje ter reševanje čisto zaseb-
niških vprašanj. Razen konkretnega okolja se ne zaveda več, komu je odgovoren, zakaj in za kaj je odgovoren. Nekakšen abstrakten pojem »družba ga ne more več zadovoljiti«, tako da pride končno do spoznanja, da je odgovoren konkretno nadrejenim in svojim osebnim interesom. Ravno to je pojav, proti kateremu se mora (ali pa se bi morala) socialistična družba boriti.
Glede na vse to je jasno, da se organizacija vse bolj ločuje od ljudi, na ta način se človek odtujuje njegovim družbenim odnosom, istočasno pa ga ti vse bolj zasužnjujejo, ker se svoje organizacije boji, dasiravno jo na zunaj časti in spoštuje. Posameznik se umika v zasebnost.
XXX
Vse močnejša skomercializira-nost vsega tistega, kar imenujemo »prosti čas delovnega človeka«, je samo še dokaz več za vse, kar sem doslej navedel. Slaboumne, spektakularne manifestacije buržoaznega sveta, ki človeka le odmikajo od resničnosti in mu nudijo kup cenenih, bleščečih in po veliki prevari smrdečih učinkov, se vse bolj jasno kažejo tudi pri nas. Vsa »zabava« od zabavnega tiska, prek raznoraznih TV oddaj, radijskih programov, javnih prireditev, in če vzamemo konkretno v Mariboru — bleščečih maturantskih plesov —, je usmerjeno k poneumljanju človeškega duha; vse to vodi na pot buržoaznega snobizma, malomeščanskega egoizma. S tem se nikakor ne mislim zavzeti za nekakšno »mao-cetungovsko« teorijo o družbi (saj je niti ne poznam), želim samo opozoriti na vprašanje: kaj sploh zabava je, čemu je namenjena in zakaj je sploh potrebna. Dejstvo, da se človek med delom ne zabava, temveč dela, nas mora nujno privesti do sklepa, da se človek zabava takrat, kadar ne dela, torej v svojem prostem času. Ker je potemtakem delo sredstvo za življenje, je zabava življenje samo. Zabava je ne-delavna. prav tako kot je delo ne-zabavno, ubijajoče, torej tudi neustvarjalno. — R. M. Kako pa je to v skladu z mislijo, da bi se naj kulturne vrednote aktualizirale v vsakdanjem življe-
nju kot družbene sile, ki človeka osvobajajo, mu oblikujejo življenje in ga bogatijo z moralno vsebino, je menda jasno. Vse tisto, kar imenujemo KULTURA, DUHOVNE VREDNOTE na ta način kakor v buržoaznem svetu, tako tudi pri nas, ostaja samo okras, »bleščeča slika«, ki nima na nikogar nikakršnega vpliva.
Tako živimo nehumano, slepo, barbarsko življenje, hlastamo za cenenimi užitki, seksualnimi avanturami, vozimo se v avtomobilih, gledamo neumni »Mija Aleksič, show«, se navdušujemo nad pevskimi idoli, oblepljenimi z dolarskimi bankovci, volimo razne miss in mistre, plešemo po-lonezo in točimo solze na sno-bistlčnih farsah, kot so razni popevkarski in filmski festivali, zagovarjamo nekega mladega moža. ki sl je upal napisati »drekec-pekec« in potem to imenoval -topografsko poezijo«, skratka mešetarimo s seboj in svetom, bežimo od sebe in sveta ter pravimo temu (tisti, ki se tega zavedamo) »abstraktno intelektualni odpor«, ali »beatniški način upiranja« ali...
Kako preseči dani svet, kako se upreti vsem tem pojavom, ki jih imenujem -buržoaziranje socializma«? Kako nsmeriti miselnost posameznikov, da na takšen svet ne bo več pristajal, da se ne bo vedel do njega kakor do same po sebi razumljive in sprejemljive danosti? Kako izničiti te nečloveške odnose, to degradirano stvarnost? To so vprašanja, na katera ne morem dati odgovora. Konkretna negaeija danega sveta, je namreč v sedanjih razmerah nemogoča, kar naj bi pomenilo, da moramo obstoječe stanje, zavedno ali ne vzdrževati. Se ena pot je morda. To je URESNIČITEV SAMOUPRAVLJANJA. To je pot, kt lahko človeka osvobodi v takšni meri, da se bo resnično čutil svobodnega, da ne ho družba z vsemi svojimi institucijami z neizmerno ravnodušnostjo prekrivala in dušila posameznika, da ta družba ne bo več sila. ki je izven in znad njega, da bo čutil in živel z njo, da se bo v taki meri zavedal procesa SOCIALIZACIJE, kakor se sedaj ne zaveda procesa BURŽOAZIRANJA.
prodajni serviš
modna hiša
MARIBOR
1968
V znamenju
spolnosti
Nič ni nenavadnega, če se je v dvajsetem stoletju pojavilo doslej skorajda skrito področje človekovega žitja, če so ljudje v znanstvenih institucijah in nasploh začeli raziskovati področje spolnosti. Predvsem psihologija, psihiatrija, nevrologija, pa fiziologija so izbrale novo metodo raziskovanja človekove 'psihe, ki jo je utemeljil Sigmund Freud, torej psihoanalizo. To metodo so nadaljevali prav na vseh področjih dušeslovja po vsem svetu v znamenju spolnosti bodisi s poudarkom na osebnosti bodisi s poudarkom na občečloveških osnovah: FenichcI, K. Horneyeva, A. Jung, Adler in drugi. In kako je s spolnostjo pri nas?
1.	MLADINA IN SPOLNI PROBLEMI V slovenskem mladinskem listu »MLADINA« so v rubriki Včasih mi jo hudo (27. 1L 1967) objavljeni prispevki Ljubiti osebo Istega spola ni sreča. Do vseh ljudi moramo imeti najosnovnejši človeški odnos in Strašno je vse življenje prikazovati lažna čustva, s pripombo uredništva Kako učinkovito pomagati. Problem: homoseksualci. Vsekakor je prav, da se je mladinski časopis posvetil delikatnemu vprašanju družbenih osamljencev, ki iščejo zatočišče sicer v spolni perverziji in v devijantah, vendar bi bilo tudi prav, ko bi se v razpravo o takšnih in podobnih odklonih od normalnega življenja vključili tudi psihologi, peda-gogi, psihiatri. Pravi problem jc cesto v socialnem in psihičnem izvoru človekove osebnosti, šele kasneje v samem odklonu od normalnosti. Mnogokrat pač
vidimo zgolj negativne pojave, ne da bi raziskali vzroke in pogoje, ali pa vsaj razloge, ki so pojave ustvarili. Ob Problemu spolnosti še posebej nastopa mlad človek, ki stopa v zrelost, ki se odloča za bodoče življenje, v neznani krog doživetij, užitkov. Res je, da se večina mladih ljudi ne oveda spolnosti, res pa je tudi, da z nevednostjo rasejo odkloni od normalnosti in iskanje užitkov v telesnosti. S tem da prevladuje uzllkarska telesnost, se Izgublja oseb-n°st. z izgubo osebnosti pa nastopi mrak uma.
Kakšen je mrak umskega življenja nekaterih »istospolnih nagnjenj« govo-avtor prispevka Strašno je vse življenje prikazovati lažna čustva: »Zato svetuje študentu, naj se ne sramuje
svoje ljubezni« in ga spominja na to, »da se tudi dame ne sramujejo kazati ljubezen do psičkov«. Pravi, da se je treba postaviti proti normam. Gre torej za svojevrstni upor, ki pa ni pravi upor. saj prikazuje, kakor sam pravi, vse življenje lažna čustva. Kaj pa so ta lažna čustva? In kaj so prava čustva? To je vprašanje etične osmislit-ve človeka, njegove osebnosti, njegovega družbenega okolja in tudi generičnih osnov.
Vendar sta socialno okolje in neizkušenost mladostnika stalni prepad med družbo In med osebnostjo. To razmerje postane sorazmerje šele tedaj, ko se mlad človek »podružbi«, sprejme temeljne družbene norme, živi v skupnosti kot osebnost, ki proizvaja. Kljub vsem učir.kovitim pedagoškim metodam, kljub psihičnemu pritisku na mladega človeka, kljub vsem normam pa vseeno živijo, lahko bi celo rekli prebivajo, osamljeni in izkoreninjeni mladostniki po svojih zakonih, v ne-
kem čudnem, mističnem, pa nihilističnem svetu, ki so si ga ustvarili na begu pred življenjem. Nemara je spolnost še najbolj vidni pokazatelj odtujenosti, osebne zapuščenosti in nenavadnih strasti. Gotovo jc, da so vse te izprijene strasti bodisi v pedcrasliji bodisi v nimtomaniji povezane s še bolj izprijenimi. lažnimi, pa frivolnimi čustvi, torej s takšno psihično podobo človeka, ki se zares ne moro uveljavljati v družbi normalnih, pa naj sc še tako sklicuje na upor zoper meščanstvo in malomeščanstvo. Kajpak je izkoreninjencu težko dokazovali njegove zmote tako dolgo, dokler so dokazi usmerjeni zgolj v kazen, v obsojanje. Selc s prevzgojo, s pravimi učinki na psihiatričnem, psihološkem, pa peda-
goškem področju jc mogoče zares prevzgojiti mladostnika v zrelega človeka, ki mu bodo odkloni tuji in si bo poiskal pravi dom, kjer bo srečen.
Vsekakor sodijo med spolne probleme tudi spolne bolezni, ki nastajajo zaradi odklonov od normalnega, torej »čistega« življenja. V Sloveniji sicer ni v tem tako žgoče vprašanje, pa vendarle je, četudi se česlo skriva za krinkami zasebnih zadev, ali na kliniki pri zdravnikih za kožne in druge bolezni. Lažja vnetja spolnih organov so tudi pri nas bolj »slučajna«, to pa zategadelj, ker se partnerja cesto med seboj slabo poznata, ali pa se srečata na kakšnem intimnem mestu »kar najbolj slučajno«. Pri tem scvedaenujno nastajajo takšne vrste odklonov od normalnega življenja, ki še niso niti za osebnost niti za družbo nevarni, najsi nosijo v sebi že prve kali odtujitve, beganja, razosebljenja. Ce hočemo zares spoznati pravi obraz spolnosti, moramo o njej govoriti odkrito, čeprav v mejah osebnosti. Kajti zapiranje tega področja in skrivanje spolnih problemov naplavlja še več odtujcncev, ki jim ni do prave ljubezni, ki v svojem spolnem in zgolj spolnem gonu živijo v frivoinnsti in v izmaličenosti. Proti normam se ne more nobeden postaviti s takšnim odklonom, ki uničuje v človeku voljo do življenja, moč osebnosti, pa sposobnost za nadaljevanje človeškega rodu. Takšni odkloni so zelo zelo razvidni v družbenih strukturah, kjer prevladuje bodisi socialno nasilje družbenih nadstavb bodisi duhovna revščina povprečja.
2.	»KRITIKA« TELESNOSTI
Med spolnostjo in telesnostjo je mnogo podobnosti, saj sta obe čutni, često pa ju nekateri celo enačijo. Predvsem čutnost, čutna naslada in strast za normalnega moškega in za normalno žensko ne pomenijo nič nemoralnega: pa se vendar tu in tam pojavijo kritiki, ki nastopajo z vso silovitostjo metafizike in dogmatike proti telesnosti. Mladostniki često »grešijo« in kdo jim grehe najbolj zameri? Starši, družba, politiki, zdravnikih pravniki, pedagogi, cerkev?
»Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko mene in tebe na svet* več ne bo,« pravi ljudska pesem. In če naj verjamemo naši ljudski pesmi, naši ljudje ne poznajo prevelike zamere za ljubezen. Res je, da mnogi vzdihujejo, češ danes jc denar sveta vladar in tako dalje, a morajo tudi takšni priznati, da v naši družbi ni tako velikih razlik, kakor so na primer na Zahodu, torej v velikih kapitalističnih državah. Pri zameri naj omenimo, da imajo politiki, zdravniki, pravniki, pedagogi... otro-kc-mladostnike, torej tvorijo osnovne ,družbene celice — družine. Le cerkev ne pozna družbene celice kot institucija, kajti povsem jasno je, da sc duhovniki, redovniki in redovnice ne morejo ženiti ali možiti. Morebiti prav zato tem bolj obsojajo telesnost in propagirajo monogamijo. Plodna vznemirjenost spolno neplodnega opredeljevanja je očitno že vnaprej nekoliko potencirana, neuravnovešena, povsem »čista«. Vprašanje obnašanja pa etike ljudi pa je bilo. jc in bo v človekovi sproščenosti taistega obnašanja. Vzemimo samo en primer »kritike« telesnosti:
»Ali je ljubezen greh?«
»Odgovor nam daje §am Bog. V Nje-• govi Besedi — Sv. Pismu imamo jasne napotke, kaj je Božja volja. Tukaj lahko slišimo, da Stvarnik zahteva od nas enoženstvo. A prav tako, da ljubezen med možem in ženo ni zlo in greh. Nasprotno, Bog nas je ustvaril kot moške in ženske. Pravi zakon jc stanje — ki je po Božji volji. Pri tem si je treba zapomniti, da zabteva Bog od nas zakon, v katerem živita mož in žena v zaupanju In v pravi ljubezni. Takšen zakon je dar Božji in velika naloga preizkušnje. Z gotovostjo lahko rečemo, da svet brez Boga ne more nikomur dajali moči za pravi in srečni zakon.« [DA Ll JE LJUIJAV GRIJEII, izdaje:	S«D-OST-EUROPA-MISSION,
5963 Geisrveid (Krs. Sicgen. Postfach 101).] Ta nekritični zapis kritike, ki obravnava predvsem spolnost mladih ljudi, je naravnana dokaj politično, saj prikazuje telesnost po skrajno vase zaprti dogmi, namreč po trditvi, da Stvar-
nas naj on ustvaril. Proti ateistom pa sc takšno jezuitsko mnenje obnaša kar najbolj nesramno, kar najbolj nasprotujoče, ali kakor pravi teistični pisec W. B., »da svet brez Boga ne more nikomur dajati moči za pravi in srečni zakon.«
Mnogokrat se telesnost res izjalovi v pravcato nečloveško zmes strasti, vendar v tistem slabem pomenu, ko strast uničuje, ko pomeni dekadenco in razkroj uma. Telesnost in strast se torej lahko prepletata v slasti, torej zgolj v čutni nasladi, katere najočitnejši izraz je pornografija. Seveda pa telesnost sama po sebi še ne pomeni nič hudega, ker v vsaki dobi učinkuje na vse družbene motive, pa naj se to sliši še tako nenavadno. Dokaz za to, kar je telesno in odkrito, zdravo, je v vsakem obdobju predvsem očiten v umetniških stvaritvah, v družbenih dogovorih, izmed katerih je najpoglavitnejši ali pa vsaj zelo pomemben: zakon. Pojmovanje zakona je lahko čestokrat zmotno, predvsem zato, ker ni v skladu z običaji naroda, ali pa zategadelj, ker se ravna zgolj po vnaprej ustrojenih načelih, predsodkih, po privatni lastnini, itd. Zanimivo je, da cerkev pri nas še zmerom propagira svoj zakon, v imenu boga in stvarnika, pri tem pa obsoja vse tiste, ki bi naj živeli v zakonu slabo zavoljo ateizma. Pri tem se še sklicuje na svoj vzor in na pravzor, ki bi naj ustanovil zakon, ni pa pripravljena upoštevati osnovnih družbenih odnosov, od koder tudi zakon izhaja. S tem cerkev zanemari zakon kot potrebo in ga propagira kot družbeno jalovo, od stvarnika postavljeno institucijo, saj še poudarja, da nas je ustvaril bog kot moške in ženske. Žalostno bi bilo, če bi takšnim trditvam, takšnim dogmatičnim in apriorističnim tezam verjeli mladi, še posebej zato. ker sloni na mladih čas prihodnji.
Posebno človeka zapeče v ušesih, ko sliši takšno mnenje: »V Jezusu Kristusu je resnična odrešitev. Njegovo silo lahko preučimo celo na nevarnem polju seksualnih zablod.« (SOD-OST-EUROPA-MISSION, podpisan VV. g.( stran I). Ce je res, da lahko silo Jezusa Kristusa preučimo celo na seksualnih zablodah, in če je res, da je cerkev Kristusova nevesta, tedaj je povsem jasno, da takšna sila pogojuje bolj razkroj uma kakor pa pravo človeško stvarjalnost. Ob vsem povedanem se nam še vsiljuje misel, zakaj krožijo cerkveni agitatorski prospekti z zares zanimivo vsebino, a zgrešenimi motivi te vsebine med mladimi ljudmi, zakaj lahko takšni prospekti vzbujajo Р.Ч’ vernikih odpor do ateistov s političnim vrivanjem v zavest, zakaj poneumljajo, namesto da bi osvobajali. Zakaj ni svobode, če ni ravnotežnega sorazmerja med mnenji, če vlada bodisi na strani ateistov, bodisi na strani vernikov prenapeto, pa izkrivljeno razpravljanje o intimnih zadevali, v našem primeru o telesnosti.
Kritika telesnosti zatorej ne more nikomur pridigati o božjih stvorih in o božjih silah, marveč mora odkrivati takšne človeške potenciale, ki bodo pokazatelji družbenih razmer, osnovnih človeških odnosov med ljudmi. Vsaka kritika s prenapeto in nedomišljeno, v sebi zaprto dogmatično tezo, mora vplivati negativno na vse tiste, ki ji verjamejo. in vanjo pobožnjakarsko zaupajo.
Socialistična misel odpira vprašanje telesnosti, kajti svobodno delo je šele takrat, ko nastaja v naravnih razmerah, v zdravju, ali če hočete konkretno, kadar imajo delavci urejene in hi-gietucne, mirne domove/ kadar imajo dovolj telovadnic, in še ne navsezadnje, kadar imajo dovolj časa za počitek in rekreacijo. V teh vprašanjih bi morali poiskati na vseh -področjih ustrezne rešitve, kar pomeni, da jih ne hi smeli dogmatično zapirati, alt celo z njimi strašiti kot z »grehom«. Grehov jc tako ali tako dovolj in cingljanje s »peklom« lahko dandanašnji človeka samo prestraši, nikar osvešča. Kajpak jc kritika stvarnosti, še posebej naše stvarnosti, potrebna zaradi družbenih procesov in ne zaradi stvarnika zaradi medsebojnih človeških (tudi intimnih) odnosov in ne zaradi božjih sil.
J. V.
SAMO ŠMINKA NI DOVOLJ
Gledališče mu ni samo »sredstvo za življenje«, s teatrom in za teater šajo modernizirati dela starejših av-Franjo Blaž živi; v dolgih letih svojega ustvarjanja mu je podaril vse, kar je imel, vse svoje duhovne in telesne sposobnosti je posvetil odru.
Ko govorim o »sredstvu za življenje«, se mi nehote ponuja asociacija na nekatere današnje, tudi vrhunske igralce, ki nemalokrat pozabljajo, da avditorij pred njim pričakuje IGRANJA, ne pa povsakdanjenega, da ne rečem kar zdolgočasenega postopanja po odru, brez maske na obrazu, s kopico nepotrebnih kretenj, »brez notranjega žara«, kakor je dejal FRANJO BLAŽ v najinem pogovoru. Sicer pa to ne spada sem. Ali pač?
• Med obema vojnama in po II. svetovni vojni je FRANJO BLAŽ sodeloval v ustvarjanju gledališke kulture v Mariboru. Brez njega bi bila podoba slovenskega narodnega gledališča nepopolna Žirija mariborske kulturne revije mu je sklenila podeliti nagrado za življenjsko delo.
KATEDRA: Znano je, da je slovensko gledališče v Mariboru pred drugo svetovno vojno dosegalo izredne uspehe. Najvi.šjo raven je-po mnenju nekaterih kritikov doseglo z uprizoritvijo drame Maksima Gorkega »Na dnu«. Ker je začetek vašega delovanja vezan ravno na ta čas, bi bilo zelo zanimivo slišati kaj o vaših prvih »odrskih korakih« na odru mariborskega teatra in o drami »Na dnu«, v kateri ste tudi vi igrali.
FRANJO BLAŽ: Z igranjem nisem začel v Mariboru, temveč v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani leta 1927. Tam sem obiskoval tudi Dramatično šolo, v kateri so predavali mnogi tedaj znani in odlični slovenski
igralci. Pozneje je bila ta šola zaradi pomanjkanja finančnih sredstev razpuščena in tako sem nadaljeval študij privatno kot učenec Borisa Potjate, pozneje pa Milana Skrbinška. Oba sta me poučevala brezplačno. V Maribor sem prišel leta 1929. Takrat sem tudi debitiral v Govekarjevih Rokovnjačih z vlogo Stefana. Nekoliko pozneje sem igral tudi v Lcskovicevih »Dveh bregovih« in to je bil pravzaprav moj pravi, resnični začetek. Res. Gorki je bil tudi po mojem največji uspeh mariborskega predvojnega teatra. V tej drami sem igral »akterja«, igralca.
KATEDRA: Pa še nekaj »aktualnih« vprašanj. Skoraj običaj je že, da gledališkim kritikom, režiserjem itd. publicisti zastavljajo že kar stereotipno vprašanje: Kakšna je po vašem vloga gledališča danes, kaj je in kaj ni gledališče? Kako vi kot igralec odgovarjate na tako zastavljen izziv?
FRANJO BLAŽ: Tisti svetopisemski izrek: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega«, bi jaz uporabil takole: Dajte ljudem, kar je »ljudskega«, le intelektualcem pa Ionesca, Camusa in druge. Ne vem, zakaj bi morali človeka, ki ves dan stoji ob stroju, mučiti^ z nekakšnimi filozofskimi teorijami, s pisci, ki izjavljajo, da so komaj takrat, ko so predstavo videli, ugotovili, kaj so hoteli povedati. Pa tudi — kako naj igralec igra enako dobro za čevljarja in profesorja?
KATEDRA: S tem ste delno odgovorili že na naslednje vprašanje: Kaj menite o »avantgardnem gledališču«?
FRANJO BLAŽ:	Nisem proti
»avantgardi«, vedno sem bil za moderno gledališče.
KATEDRA: Ali ta dva pojna enačite?
FRANJO BLAŽ: Ne enačim. Zame se »modernost« ne kaže v zunanjih efektih. Prav neumno se mi, mimogrede, zdi, ko nekateri režiserji sku-
torjev s pomočjo kostumov! V vsakem tekstu je treba najti njegovo aktualnost. Približati ga je treba modernemu času. Sem pa proti vsakemu eksperimentiranju na odru.
KATEDRA: Proti eksperimenti, a-nju režiserjev ali avtorjev? Proti eksperimentiranju s starimi deli lli proti »čistemu« eksperimentiranju mladih avtorjev, ki tudi zahtevajo moderno izvedbo?
FRANJO BLAŽ: Ne orene-em niti Sartra. Najhuje pa je, kadar se gredo modernost v klasi nih delih. Vzemimo Othella, ki sem ga pred kratkim gledal na televiziji. S čudnimi koshi-mi in maskami igralcev so skušali beograjski gledališčniki doseči ne vem kakšen efekt, dosegli pa po mojem niso ničesar. Zunanji učinek je po mojem premalo. Igralčeva notranjost se mora poistovetiti z junakom, ki ga predstavlja. Sicer pa je najhujša rakova rana našega teatra; biti mo-zaradi modernosti.
KATEDRA: Igralec mora torej resnično igrati?
FRANJO BLAŽ: Tako je. Najmanjši gib na odru mora biti utemeljen. Ce značaj junaka, ki ga igram, ustreza mojemu značaju, bom igral sebe. Sicer pa si je treba, in to v večini primerov, nadeti masko na obraz. Samo šminka ni dovolj.
Na vprašanje, ki je bilo postavljeno v zvezi s problematiko mariborskega teatra in odcepa drame od opere, Franjo Blaž ni odgovoril.
D. J.
Razmišljanje o mariborskem gledališču po dveh izdajah
V začetku decembra sla v slovenskem Časopisju Izšli dve zanimivi Izjavi (prva Je bila povod za drugo) o organizacijskih vprašanjih mariborskega gledališča. Najprej je Branko Gombač, direktor in umetniški vodja Drame SNG Maribor, napisal izjavo, v kateri - razpravlja o sedanjem položaju Drame in o faktorjih, ki negativno vplivajo na njeno dejavnost. Ob tem se je še posebej dotaknil organizacijske strukture mariborskega gledališča. Temu je sledila krajša »informacija« Ivana Kranjčiča, upravnika SNG, o nekaterih organizacijskih vprašanjih gledališča. Ta zapis ne želi- -pametno- komentirati obeh izjav (torej ne želi soditi, kaj je prav v eni In. kaj v drugi narobe), dalje ne želi dajati nekih predlogov, kako bi se naj stvari znotraj gledališča urejevale, želi povedati le mnenje ljubitelja gledališča ob teh dveh izjavah iri asociacije. ki so se budile spontano ob prebiranju omenjenih listin. Pri tem so tu In tam nehote zbežale misli na mnenja, ki jih je bilo mogoče slišati na -prvi republiški gledališki konferenci-, kakor je Imenoval sestanek sovenskih gledališčnikov dne 17. novembra 1967 dr. Bratko Kreft. Branko Gombač sodi, da bi bile potrebne korekture v delu Drame predvsem v štirih ozirih: — v drugačni funkciji Drame v severni slovenski regiji, v vsebinskem delovanju, v položaju članov Drame, In v kolektivu Drame kol upravnemu organu v sklopu SNG (ne le v formalnem pogledu).
Ko se ravnatelj Drame natančneje ustavlja ob posameznih problemih, ugotavlja vsem znano resnico, da mariborsko gledališče skoraj ne gostuje več, čeprav sl »teren- želi gostovanj in čeprav Imajo »uprizoritve na zalogi-. Tega pa niso krivi samo zunanji vzroki, marveč tudi »sama organizacija znotraj hiše . ,. onemogoča akcijo navzven«. Znano je, da nekatera slovenska gledališča (Celje, MGL) veliko gostujejo, številke se sučejo celo okoli 80-JOO gostovanj letno, medtem ko mariborsko gledališče doseže številko 15. Udeleženci razgovora o slovenskem gledališču (dr. B. Kreft, J. 2mavc. I, Kamenik, B. Hartman, B. Stih. D. Tomše, M. Mikeln, M. Poljanšek, Benedičič...) so ugotavljali, da bi bilo težko danes na Slovenskem koordinirati gostovanja poklicnih gledališč, ko gledališča včsill t,o gostovanlih iščejo vsaj minimalen profit (gledališče v Celju). Regionalno pa tako n! mogoče določati meja. kajti »teren-Ima pravico Izbirati gledališča po svojem okusu in potrebah. Toda zato bi, morali
študirali -teren-, občinski sveti kulturno-prosvettlih organizacij bi morali prevzeti managerske posle in pripraviti dvorane, ki so največkrat prav nemogoče za gostovanja ... Ce k vsemu temu še dodamo pomanjkanje denarja za gostovanja in še notranje težave gledališča, je Jasno, da mariborska Drama še ne bo kmalu pokrivala gledaliških potreb severne Slovenije. Skoraj jasno Je, da z mariborsko Opero pri takem finančnem stanju ni mogoče računati, da bi gostovala, saj so stroški še veliko večji. Neuradno: ekonomska vstopnica dramske predstave je 2000 starih dinarjev, za opero pa okoli dvakrat več. Med vrsticami Gombačevega sestavka lahko spoznamo, da celo personalne politike Drame (zaradi finančnega položa-' ja —) ni mogoče voditi svobodno. Znano je, kako sl morajo številni člani Drame iskati postranski zaslužek na popolnoma neumetniških področjih, kjer se nesmiselno prodajajo in si jemljejo umetniško moč. Avtor prve Izjave se očitno bori za osamosvojitev Drame od Opere (vsaj finančno in organizacijsko), To bi bilo danes skoraj nujno. Tudi nekateri vidni slovenski gledališčniki (B. Stih, B. Hartman) imenujejo tako sožitje Drame In Opere historični anahronizem. Toda s to debato Je v Mariboru res težko. Takoj, ko Jo nekdo sproži, so prizadeti užaljeni in zasumijo, kot da smo proti Operi nasploh. Res je, da Je mariborska opera v nezavidljivem položaju (finančnem in večkrat ludi ustvarjalnem), tako da so že neka-'At\ št.Vtat; z uMnitvi te prepotrebne umetniške ustanove za Maribor. Prav pa ima nepodpisani avtor glose v zadnjih Dialogih (Dialogi 1967. št. 11, Ali res obstaja le problem mariborske opere), ko pra-
vi, da ne gre več samo za opero, marveč sploh za glasbeno življenje v Mariboru in na Slovenskem. Opera opravlja veliko nalogo, mlade rodove seznanja s to umetnostjo, ki bi sicer za večino v tem koncu Slovenije ostajala neznana. Toda zaradi tega je ni treba vezati z Dramo (razen nujnosti — oder, poslopje .. .), ne vidim razloga, da bi moral proračunsko in umetniško enačiti obe delovni enoti. Prav Ima Gombač, če zapiše: »Ustanovitelj more edino tako (z ločitvijo obeh delovnih enot v finančnem in organizacijskem pogledu — T. P.) zahtevati, kakšno obliko Drame želi, sicer bomo vedno ostajali pri starih trditvah, da Maribor potrebuje SNG, to pa še- zdaleč ne pomeni, da potrebuje takšno in takšno Dramo (In Opero — T. P.).« Prav tako se mi zdi nedemokratično zahtevati od gledalca, da lahko dobi abonma samo za Dramo in Opero. Kajti nekomu, ki ni velik ljubitelj operne umetnosti, pač ni lahko gledali nekaterih predstav (kot recimo lastnikom sobotnega abonmaja, ko smo gledali Othella s prehlajenim in za to vlogo neprimernim tenoristom, dasl je vloga zasedena v al-ternaciji). Ob sedanjih pogojih naša opera životari (finančni položaj in z njim v zvezi tudi kvaliteta pevcev) in zopet moram pritrditi ravnatelju Drame, ki Je zapisal: ». . .vsako životarjenje pomeni družbeno škodo.«
Znano Je. da je mariborsko gledališče eno izmed onih, ki Imajo prav visoko razvit samoupravni sistem med gledališči, dasl Je prav povsod čutiti v zvezi s samoupravljanjem v gledališču še veliko nejasnosti: to so potrdili tudi razgovori na »gledališki konferenci«. Toda ali ni bilo čutiti v preteklosti »brezvladje« prav
v tej hiši? Tako je bilo videli, kot da bi visoko razvito samoupravljanje v gledališču ne priznavalo ustvarjalne avtoritete. Uradno seveda ne morem zatrditi, toda iz nekaterih razgovorov sem lahko razbral, da je baje prav to napotilo najvidnejše (poleg ljubljanskih) slovenske gledališke umetnike (B. Hartman, M. Herzog, .1. Ki-slinger), da so svoj čas zapustili SNG Maribor. Toda vsak, ki se spozna kaj na gledališče, ve, da so pravemu gledališču dajale pečat le osrednje umetniške osebnosti (pomislimo na Stanislavskega, Jou-veta, Brechta, OUtvlera, Brooka . . .) Po odhodu omenjenih režiserjev In dramaturga se je vodstvo v mariborski Drantl prehitro (mnogo prehitro) menjavalo. Kdo je tega kriv? in kaj Je naredil »dobro vpeljan samoupravni sistem« proti temu? Prav ganljivo je, s kakšnim entuzinzmom in ambicijami se Je večina gledališčnikov lotevala svojega posla (Herzog, Hartman. Žižek, sedaj Gombač in Kamenik . . .) in kako hitro so omagali (Žižek). Upajmo, da bo sedanje vodstvo moglo pokazati v daljšem obdobju, koliko Je vredno našega (preeej velikega) zaupanja. Zanimivo je, da Gombač pravi, da »vzroki za tako pogosto menjavanje umetniškega vodstvo tiče prav v teh problemih«, ki jih Je načel v začetku spisa.
Zastonj Je vsako trkanje na prsi, češ tako daleč smo v tem in tem gledališču (ne gre samo fa Maribor) s samoupravljanjem, kajti najvišji rezultat dobrega samoupravljanja je samo dobra predstava (misel Bojana Stiha). Toda ne rezultat samoupravljanja, ki bi bilo podobno nekaterim podjetjem, kjer nekoč niso vede-
(Nadaljevanje tta 7. strani)
NISMO (SMO)
RROVIN-
CIALCI
Nekateri mariborski kulturniki nosijo velike transparente z napisi: »Nismo provincialci, naše mesto ni provinca.« Demonstranti so si nadeli maske vserazumevajočih ljudi, ki pa so vzvišeni nad slabostmi. Svoje delo opravljajo kot poštenjaki; eden izmed njih pobija ilegalnost s kar se da pogostim objavljanjem svojega mladostnega portreta. Tudi ne ostanejo zgolj pri besedah, temveč so možje dejanja. Nevedneže poučujejo o tem, v čem utegne biti rešitev pred popolno kulturno temo. Zavedajoč se, da je sodelovanje med republikami prvi pogoj, da nekdo prizna tvojo požrtvovalnost, so povabili v Maribor režiserja iz Beograda, da bi, poznavajoč okolje, iz katerega je zrasel Nušič, postavil na oder »Gospo ministrico«. Mariborska publika je istočasno bila seznanjena z življenjsko potjo tega režiserja in mnogim so njegovi umetniški dosežki doma in po svetu bili pravo odkritje. Nekatere je zapekla vest, ker so imeli občutek, da zanemarjajo domače dosežke, saj za ime tako znanega režiserja poleg zanimanja za gledališke dogodke niti slišali niso. Vendar so potrpežljivo čakali na premiero in v dneh nestrpnosti prebrali še nekaj člankov o tem, kako malo denarja ima mariborsko gledališče, kako nizke so plače igralcev in kako visokeч:епе za režije. (Beri: honorarji za režiserje.) Ko je napočil svečan trenutek, sem sedela v drugi vsrti. Ne vem, zakaj mi ta podatek noče iz glave. Morebiti zato, ker že dolgo nisem v~~gledališču toliko razmišljala. Pri Sartru bi to ne bilo nič hudega, tako pa je ob lej razumljivi komediji bilo to precej sumljivo. Razmišljanju je sledila jeza, potem pa ugotovitev: predstava ni prvi in ne zadnji »kiks«, bilo jih je povsod in povsod se bodo še dogajali, navsezadnje pa je res, da so igralci mariborskega gledališča, leta in leta nespremenjeni v svojem sestavu, že pokazali, kaj zmorejo in česa ne. V želji, da bi vsaj Še enkrat videla »Gospo ministrico«, tako kot sem jo videla na drugih odrih, sem zapustila gledališče. Pričujočega dopisa pa nikoli ne bi bila napisala, če me naslednjih nekaj dni ne bi k temu silile kritike mariborskih ekspertov za odrsko umetnost. Iz kritike v »Delu«, ki je po svoji obliki najdaljša in ki je od vseh objavljenih povedala najmanj, pa tudi iz ostalih je mogoče razbrati naslednje:
mariborski Nušič je nefolklorni Nušič, gospa" ministrica je slovenska malomeščanka, v dvorani, da je bilo manj smeha, ker je to bil namen režije, opaziti je celovitost predstave in nekaj igralskih dosežkov, predstava je dosegla svoj namen itd. Ob takih neslanostih, za katere ne vem, ali so rezultat dogovora ali neznanja (ko bi bilo vsaj zadnje res!), se sprašujem, kako pride mariborska publika do tega, da ji, željni širše razgledanosti, solijo pamet na tak način.
V predstavi, kjer se igralci gibajo več ali manj vzporedno z rampo in kjer ni izkoriščenega niti toliko prostora, kolikor so ga pustili insccna-torji, pač ne moremo -govoriti o odrski razgibanosti, prepotrebni za 1o komedijo. Dalje: igralca se pogovarjata, pri tem zdaj eden, potem dragi bulji v publiko. Ta prastari elekt je za to vrsto postavitve, kot se je je lotil režiser »Ministrice«, nesprejemljiv. To so takozvani »gegogi«, triki, ki so samim sebi namen in bedni takrat, kadar služijo za to, da bi doprinesli k duhovitosti take predstave, kot je to bil primer v Mariboru. Publika se ni smejala manj, ker je to hotel režiser, temveč zato, ker ta ni znal podčrtati tako oprijemljivega in čudovitega Nušičevega humorja. Za primer naj služi prizor, ko se Nikaragua vrne na oder brez suknjiča. To je točka popolne sprostitve publike v spontanem in navdušenem smehu, česar tako znan igralec, kot je Tovornik, ni dosegel v najmanjši meri. Prepričana sem, da zaradi kakšnega novega režiserjevega domisleka, ki pa se seveda ni obrestoval. Kako zelo pa je za lase privlečena ugotovitev, da je ministrica slovenska malomeščanka, je že dovolj, če povem, da se je igralka Brunč-kova na vso moč trudila posnemati srbsko gestikulacijo in da je ravno v posrečenem imitiranju pozitiven del njene vloge. Govorimo lahko torej le o zmazku, ki se ni posrečil, ker prvič režiser ne pozna slovenske mentalitete in ker mu manjka še nekaterih drugih prepotrebnih rekvizitov, da bi bil režiser, ki bi lahko zadovoljil gledališča vajeno publiko. In namesto da bi te stvari obravnavali kritično, pa četudi prizanesljivo, smo opijanjeni zaradi imena, ki zveni tuje in smo pripravljeni samo zaradi tega razglabljati o stvareh, ki jih ni.
Prav zaradi tega sem naslovila moj prispevek »Nismo (smo) provincialci!«
Zora Hudales-Trauner
v
*
Ob rob trem sestavkom v Katedri
Morda bom v nadlego s svojim mnenjem o pisanju v KATEDRI, morda bo moj zapisek enostranski, možno je tudi, da se z njim ne boste strinjali. Kljub 'temu vam ga pošiljam — vsaj v premislek, če se vam ne bi zdelo vredno objaviti ga.
KATEDRO sem redno čital in jo tudi sedaj dokaj redno in podrobno prebiram, Ker sem bil dolgo (morda predolgo?) študent, so mi študentovski problemi zelo blizu, njihovo pisanje pa že zaradi svojega novinarskega poklica skoraj nehote pretehtavam.
Trije sestavki v drugi številki letošnje Katedre pa so me spodbudili k temu pisanju. Prvi (Kultura in mi! str. 5) me je razočaral, druga dva (Quosque tandem ..., str. 7 in O dolgih laseh na konferenci, str. 10) pa sta me prijetno razveselila. Te tri sestavke sem izbral, ker se mi zdi, da lepo izpričujejo dve liniji pisanja o študentski ter dijaški mladini in o njihovih drobnih ali manj drobnih življenjskih problemih.
T. D (pisec Kulture in mi!), je za-frfotal proti visokim sferam analize sodelovanja študentov v kulturnem življenju Maribora in se ni ustrašil »globalno pokazati na vse determinante, ki na kakršenkoli način vplivajo na delo študentov v mariborskem kulturnem življenju«.
Teh determinant je potem povedal presneto malo, pa še tiste, ki jih je
Razmišljanje < mariborskem gledališču po dveh izjavah
1л<>пп In r. C ptmnh	lolr гчч nen 111 tn uni>ao. d
(Nadaljevanje s 6. strani)
11.	kdo pije kdo plača. marveč kot rezultat samoupravljanja o življenjskih In or-Kunlznctjsklh vprašanjih članov nekega gledališča:	o umetniških vprašanjih pa
naj odloča ustvarjalna, umetniško potencialna osebnost, ki je vredna zaupanja.
Na koncu poziva Gombač vso slovensko Javnost, da se angažira ob teh vprašanjih, saj problem ni lokalnega značaja. Tudi na že omenjenejn sestanku slovenskih gledališčnikov so ugotovili, kako so danes gledališki ljudje v Sloveniji izolirani, kako malo Jih briga ali tone barka v Celju ali Mariboru ali kje drugje pač. -Glavno, da je v naši hiši vsaj malo bolje«. To pa je prava nesreča, gledališki umetniki bi morali planiti pokonci, če Je v težkem položaju katerakoli slovenska gledališka hiša.
V svoji »povratni informaciji«, če ml Je
dovoljen tak izraz, pa pojasnjuje upravnik SNG Maribor, kako je organizirano samoupravljanje v gledališču (»Slovensko narodno gledališče Maribor je organizirano na osnovi zakona o poklicnih gledališčih kot enotna ustanova z Dramo in Opero s skupnimi dohodki, vendar z ločeno računovodsko evidenco potrošnje posameznih delovnih enot. . .) Pove tudi, da so se člani gledališkega sveta že odločili za »postopno in čim smotrnejšo ločitev-, proračunov delovnih enot gledališča v prihodnjem proračunskem letu.« Datje ugoia 'la, da je samoupravljanje dalo nekateri ugodne rez.uttatc in da ni le formalno ttes je. da so te informacije dovolj Jasne tir ob kraju celo optimistične, res pa je tudi, da delujejo nekako pre-ttradno in celo suhoparno in premalo osebno ob Iskrenih in močno prizadetih Gombačevih vprašanjih in zahtevah. Ven-
dar je prav, da se Je upravnik Ivan Kranjčič odločil za Javno informacijo, da se stvari (kolikor Je to mogoče) obravnavajo laVno. Sem torej za Dramo in Opero v Mariboru, toda le kvalitetno Dramo in Opero Tisti pa. ki režejo kruh SNG Maribor. bojo morali vedeti, koliko stane Opera in koliko Drama, vsaj za ne preveč beraško življenje. Vsaka od teh enot pa naj sama nosi svoje viške, in deficite. Drag pa nam Je letošnji vehementni in zavzeti start Drame pod novim vodstvom (ravnatelj, dramaturg) všeč nam Je ustvarjalna ambicioznost in ne nazadnje drage so nam tri dovolj uspele dramske premiere na začetku sezone.
Se enkrat bi rad svojemu zapisu odvzel vsako drugo namero, kot možnost izpovedati misli obiskovalca, ki mu je to gledališče zelo drago.
TONE PARTLJIČ
serviral, so tako splošne, da jih je nepodkrepljene s sprejemljivimi argumenti težko prebaviti. (»Ce k temu dodamo, da je kulturna raven srednješolcev, ki se vpisujejo na višje šole, nizka ...» — mar ni to prehudo posplošena trditev?)
Naposled je našel še nekaj »krivcev« nezainteresiranosti študentov (za kulturo?), Te krivce pa imenuje »patriarhalno in monopolistično miselnost«. Naposled je kronal vse skupaj z receptom, ki naj bi zapopral mariborsko kulturno življenje s študentskim sodelovanjem: »...Ga .moramo močneje vključiti...« pravi in (moramo) »vnesti vsebino svojih hotenj in smisla«.
Pravo osvežilo po zadušljivi puhlosti tedejevskega frazarjenja je Dre-vova samoizpoved (?) diplomanta brez službe. Prebiranje teh misli mladega brezposelnega intelektualca mora prizadeti vsakega izmed nas. Nekatere njegove resnice so tako trpke, da segajo globoko v naše družbeno dogajanje in nanje še nismo dali odgovora.
Naposled še izredno simpatično poročilo Teodore Hal s šolske konference. Poročilo, ki se ga tudi profesionalni novinar ne bi sramoval, saj dobesedno pričara vzdušje običajnega dolgočasja šolskih konferenc, ki ga prekine razgreta debata o dolgih laseh. Theodora (je res Theodora?) je znala prebrisano pritegnili bralca in ga »obdržati« do takrat, ko je »takole mimogrede« ošvrknila nezainteresiranost profesorjev za tisto, o čemer njihovi dijaki zares prizadeto razpravljajo.
Tri sestavke sem torej izločil (ker so me najbolj pritegnili) in bil sem zadovoljen z bilanco. Vesel sem, ker je KATEDRA našla sodelavce, ki znajo spretno zapisati, kar so zapa-žali. Upam, da bodo takim nudili več časopisnega prostora, da bi iz Katedre zvedeli še več iz življenja naše mlade generacije, da bi še več bralcev z večjim zanimanjem prebiralo stolpce študentskega časnika, da bi se ohranila tradicija odkritosrčnosti in neustrašnosti študentskega tiska in naposled tudi zato, da bi zmanjkalo prostora za tedejevsko pisanje.
O. KLIPŠTETER
PRIMOŽ UP AH
DRAG«) JANČAR
Blow - up povečava
Režija:	Michelangelo	Antonioni,
igravci:	David	Hemings, Vanessa
Kcdgrave, Sara Miles; film v barvah, traja Ul minut (dobil je prvo nagrado na festivalu v Cannesu),
Michelangelo Antonioni je znova presenetil naše gledavce filmskega platna, ne mogoče toliko s prikazom bcatniškega življenja, kakor z notranjo napetostjo filmske POVEČAVE; film se suče v krogu življenja, v nenehnih kolobarjih sodobnega življenja se pijano vrti, en sam dan prepušča mladega fotografa Thomasa njegovi lastni usodnosti. Notranja napetost filma je opazna tudi z druge plati: s strani gledavca. Ali pa s tem film že izpolni svoj namen? Na to vprašanje moremo odgovoriti le tako, če se ozremo nekoliko v življenje med betonom in steklom, ali v vsakodnevno zaspanost angleške metropole, ki se prebuja, kakor pravi Thomas, s homoseksualci in s psi. Pravzaprav se enodnevna zgodba odvija pred gle-davčevimi očmi nekoliko razburljivo, pretresljivo, mladostno zagrenjeno. Nemara je prav ta zagrenjenost slabi-na tega filma, saj spominja na nekakšno svetobolje, a hkrati zanika stvarnost sodobne civilizacije in izgubljenega rodu v njej.
Rdeča puščava je na primer bila za razliko od Povečave bolj tesnobna, bolj trdoživa, bolj nora. Prav trdoživosti in neke notranje dosledno izpeljane vsebinske črte pogrešamo pri Antonionijevi Povečavi. Kajti vse je pred našimi očmi že narejeno, samo odvija in razvija se, mi lahko sodelujemo v igri brez svojih estetskih in etičnih meril; torej primanjkuje temu filmu le osebno-avtorsko izpovedna moč, takšna moč, ki bi gledavcu že sproti pokazala, kaj je dobro, kaj ne. Navzlic vsem tem in takšnim pomanjkljivostim pa je predvsem pomembno, da POVEČAVO doživimo in jo šele kasneje presnujemo v sebi, razvrstimo nekatere trenutke napetosti v skladno občutje in v morebitno ravnanje glavnega junaka; v Povečavi smo namreč vsi Junaki, saj Thomas ne doživi nobenega očiščenja, najsi je spoznal pravi obraz življenja.
Če se odločimo za sodelovanje pri igri. tedaj priznamo Michelangelu Antonioniju najprej HUMANITARNI potencial, šele kasneje vidimo stvari in življenje v pravi mladeniški luči; če pa se odločimo najprej za stvari in se preprosto prepustimo dogajanju na platnu, tedaj smo lahko do filma kot do stvaritve zelo nekritični.
Enovitost filma torej zahteva pri kritični povečavi POVEČAVE nadrobno preiskavo osebnosti glavnega junaka, potem njegovo beatništvo, torej njegovo delovanje glede na okolico in okoliščine, v katerih se giblje, žele potem zgradbo dejanj, kakor si sledijo po zakonitostih sintetičnega zaporedja. Pri vsem bi morebiti morali še analizirati psihični pritisk filma na gledavca, tisto notranje razburjenje dogajanj, ki skriva v sebi podtekst, tisto skrivnostno, neizpovedano, neprisiljeno ... kot srečujemo vsak dan neprisiljeno mladost in kot vemo, da vsaka m^dost odkriva zmerom nove skrivnosti.
Celotna POVEČAVA je torej zaokrožena; začne se In konča s harle-kinsko, burkaško, pa divjo razigranostjo mladih našemljencev, ki drvijo po Londonu sem in tja. Toda film se konča s pantomimo, s simbolom
brez vnaprej postavljene namere. Film se zares konča, kakor se konča dogajanje, vsako dogajanje v zrelosti,) pa v mrtvilu. Toda igra — in film predstavlja hkrati igro — se nadaljuje; nemara mi vsi igramo tenis brez žogic in brez loparjev, a igro živo podoživljamo. Nemara prav ta igra, pa pripravljenost na igro zbuja v nas razburjenje In nas vihri. Kdo bi vedel?
Nekaj m sli ob Povečavi “
99
Svobodno, neobvezno, nedoločeno, neopredeljeno, v zakone objektivnega sveta vpeto življenje mladega fotografa nenadoma zadohi svoj smisel. Dognati možnost spoznanja, določiti mejo med dejanskostjo in navrdez-nostjo danega sveta, med objektivno in subjektivno avtentičnostjo; to so problemi, s katerimi se »nezavedno« spopada, ki jih hoče zase in za svet
■ *	,	a
b ' л‘
Razmišljanje o f Imu
V svojem življenju Je človek nenehno Izpostavljen dogodkom in stvarem, ki v njem testo povzroče proces utenja ali pa zapnste v njem kak drug vpliv. Glede procesa učenja Je mišljeno podzavestno pomnjenje, pri katerem Je Izvzet napor glede samega procesa, točneje, v človekovi podzavesti te Je odigral proces učenja. Poleg omenjenega pa Je še brez števila vplivov, pri katerih pride do popolnoma zavestnega posnemanja. Stvari in dogodkov, na katere naleti človek v obdobju od rojstva do smrti, ni mogoče količinsko oenačUl, ker bi se takšna označitev še po tako dolgotrajnem trudu glede Iskanja podatkov le delno prtbll-2afa resniel, ker človeškega življenja ni mogoče popolnoma analizirati. Eno Izmed postaj človekovega zavestnega usmerjanja pozornosti Da lahko brez pridržka Imenujemo film.
Obravnavanje filma v sodobnem svetu svetu daje Izredno veliko možnosti za poglsUlanje Film smo uvrstili med umetnost; znašel se Je na sedmem mestu. Človek sl že od nekdaj postavlja vprašanja. zato tudi to vprašanje, v čem se kaže umetnost filma, ni nič presenetljivega. Ce pomisliš, koliko ljudi pravzaprav dela film, v kako dolgotrajen postopek so vstopili (recimo, da so ljudje različnih sposobnosti) začneš dvomiti o filmu kot umetnosti, posebej še, če se spomniš tiste stare definicije umetnosti, da Je le-ta odsev človekovega zavestnega ustvarjanja. Pa vendar Je pri filmu pomemben Se nekdo, ki lahko napravi lz njega veliko umetnino ali pa samo film, privlačen za množice, (stvari ki so zgolj za množice, Imajo skoraj vedno v sebi le malo kvalitete) Tisti nekdo pa Je režiser, ki s pomočjo scenaristovega teksta sprejme važno nalogo. Splošno vzeto so navadno človekove stvaritve v svoji vrednosti zelo podobne njemu samemu. Splošno vzeto poudarjam zato. ker lahko zelo dober režiser ustvari čleto komercialen film (pri tem Je zanimiva ameriška filmska problematika). V obravnavanju režiserja kot najpomembnejšega stvaritelja se pojavi nekakšno zapostavljanje drugih sodelavcev. Celota Je kvalitetna le tedaj, če so tudi njeni deli kvalitetni. Režiser, če Je dober, se torej trudi, da bi dal tem delom kvaliteto. Za-
nimivo Je obravnavanje filmskih Igralcev, za katere ni nujno, da so umetniki. Takšna trditev se poraja tedaj, ko Izveš, kolikokrat morajo igralci ponavljati posamezne kadre Pojavi se narejenost, ki pa je lahko videti popolnoma pristna m doživeta.
Izkustveno se Je porodila trditev, da Ima film manjši vpliv na izobražence, vpliv, ki bi spremenil tudi človekovo vsakodnevno dogajanje. Film lahko označimo kot sekundarno potrebo, ki za sam človekov obstoj ni nujna, a se danes pri mnogih posameznikih pojavlja že kot primarna socialna potreba. Vpliv filma bi lahko razdelili še na manjše dele, mod katere Je mogoče uvrstiti identifikacijo. Ker Je človek v mladih letih veliko bolj dovzeten za vplive, lahko pripišemo Identifikacijo predvsem mladostnikom. Kolikokrat lahko vidimo mlade ljudi, ki posnemajo vedenje Junakov s platna. In prav tu se pojavi temna stran enega Izmed delov vplivanja. Filmi često prikazujejo osebe, ki imajo pravico v svojih rokah, pa čeprav ni razvidno, zakaj prav oni lahko ubijajo ln pošiljajo druge v smrt. Zanimivo 1e dognanje, da človek pravzaprav tudi ob pojavu neprijetnih čustev uživa. Takšna čustva (strah, tesnoba Ipd.) se pojavijo ob gledanju grozljivih filmov. Da Je tes tako, lahko potrdo polne dvorane. Trditev, da Ima film manjši vpliv na Inteligenco, pa se lahko nekoliko predrugači pri vplivu umetniškega filma. Ena Izmed njegovih glavnih prednosti Je, da mora človek po takem filmu razmišljati. 8 tem pa ni postavljena trditev, da so kvalitetne le tiste stvari, o katerih Jo treba razmišljati, ker lahko razmišljamo tudi o popolnoma nekvalitetni stvari ln so zgražamo nad njeno brezvrednostjo.
Ponavljam, da obisk filmskih predstav pokaže, da Je le-ta sestavljen Iz velikega števila mladih ljudi. Cesto so tl obiskovalci tudi pomanjkljivo oblečeni, celo lačni, a vendar najdejo denar za filmske predstave. Kot vzrok za takšno hlepenje po predstavah bi lahko navedli dveurno pozabo vsakdanjosti, v kateri se je mogoče preseliti v čudovito lepe kraje in med še lepše ljudi. Ko se torej vprašamo, kje dobe tl mladi ljudje denar za obiskovanje filmov, trčimo na dokaj nepri-
mladenič raačistiti. Dejstvo je, da lahko dogodke dandanes s pomočjo raznih naprav (v našem slučaju fotoaparata) registriramo, ne moremo pa jih postaviti v razvid, ne moremo jih evidentrra-M. Ce je mladenič s pomočjo povečave dognal, da stvar JE (da se je zgodil umor), je kljub temu ni mogel označiti za resnično niti za neresnično, ker ni dalje pojasnil njenega pomena. Praktična izkušnja je lahko edini kriterij resničnosti njegove sodbe. Toda njegovo »spoznavanje«, bližarrje k pravi resnici ves čas Iedbi med stvarnostjo in rravidez-nostjo. Nikakor ne more doseči skladnosti obeh svetov, »spirituali-stični« zaključek pa skorajda dokončno poruši njegovo zmožnost in možnost stvarne zaznave, resničnega spoznanja. Ce hočemo doumeti skeptični miselni svet filma, ne smemo gledati iz dvorane, iz nas na dogajanje, kajti nam samim je možnost spoznanja ponujena, stvari si lahko na podlagi objektivnih dokazov tako ali drugače razložimo in odidemo domov pomirjeni. Film moramo »podoživeti« tako, da mislimo z mislimi glavnega junaka, mladega fotografa, da sami povečamo posnetke ter da na koncu sami poberemo nevidno teniško žogico in jo vržemo nazaj na igrišče. Filma torej ne dojemamo kot objektivno, temveč kot subjektivno avtentičnost.
Praktična načela našega vsakdanjega življenja nam nalagajo iskanje resnice. Za nas sarrie, ki živimo sredi stvarnega življenja, so sodbe o dejstvih izredno pomembne. Zategadelj lahko »Amtomimjev problem« razumemo tudi drugače, simbolično. Nadalje si lahko film razlagamo s stališča dehumanizacije, odtujenosti itd., vendar se bojim, da sem se s takšnimi namigovanji oddaljil od vsega tistega, kar sem doslej povedal. Vsekakor pa je dejstvo, da nas film pušča razdvojene in »nedomišljene« ter potemtakem pušča zelo široke možnosti za različne interpretacije.
j eten odgovor, da je preprodaja vstopnic še danes pogost pojav, čeprav Je bil pro-blem že mnogokrat osvetljen Ln so se kot posledica te osvetlitve začeli pred kinematografi pojavljati celo miličniki.
Ne smemo se čuditi, če so dvorane nabito polne ob nekvalitetnih filmih, ki Imajo mnogokrat eno samo privlačnost, da so v barvah, ali pa primanjkuje celo ta privlačnost, kajti Se vedno Je filmska vzgoja tako neznatna, da so zato posledice njene neznatnostl tembolj vidne. Tu ln tani izidejo kakšne knjižice o filmu, pa tudi nekaj tovrstnih revij Imamo, a vendar so nekatere od njih veliko pre-strokovne za širšo publiko (strokovna vzgoja od samega začetka bi bila morda res nekoliko težavnal. druge spet pa predvsem, prikazujejo filmske zvezde. Veliko bo še treba napraviti, če bomo želeli Imeti v dvoranah nekoliko zahtevnejše občinstvo. Ker Je film še sorazmerno mlada umetnost. Je tembolj razumljiva mladost filmske vzgoje, vseeno pa bi bilo treba problematiki pogledati v oči in kot z najpreprostejšo obliko začeti s predavanji, ki bi dala osnovno včdenje o filmu, In kasneje s tiskanjem raznih publikacij doseči kritičnost občinstva.
Vse to razmišljanje se Je porodilo ob obisku nekega filma z umetniško vrednostjo, pri katerem se J* del publike dokaj čudno vedel.	M. S. ml.
VLADIMIR GAJŠEK
Slovenec, tvoja zemlja je...
Družbeno družabni Slovenec je nekega večera prav po baročno spoznal, da ni več čisto navadno zemeljsko bitje, temveč je kar hipoma ugotovil, da živi v občeslovenskih problemih. JJvalcžno je pogledal navzgor. Ali ga kdo sliši? Res, milo rvenekljunje se je kar samo tul sebe oglasilo. Tgdajci se mn je posvetilo v glavi, da je Obče-slovenec. Mar naj bi bil morda zgolj Slovenec,, m to takšen, da bi moral delati sam? £li naj bo kar sam lepo odgovoren za svoja dejanja? Jle, nikoli in nikdar, to pa zato ne. ker ne prizna nobenih občeprovineualaih družabnik razmer. Jp že je na vrsti občeslo-venska kultura, .Kulturno udejstvovanje je vesoljno, če že ne človeško, kali? ^mpak občeslovenski kulturnik molče ustvarja jedra velikih, veličastnih, vnokostaih ljudi, mahoma rasejo po vseh ulicah občesioveuske revije za kulturo in druga družabna vprašanja kot gobe po dežju. Enciklopedije kar dežujejo z neba! Nekaj pa je vseeno odvečc — baročne dvorane, ki dajejo vsem Občeslo vene cin pravi božanski videz, kadar se sestanejo, da bi občevali. Igra se komaj začenja, pa ljudje že diskutirajo do nezavesti o obževesnljnih prostorih. Kakšna bo žetev njihovih leporminih besedičenj?
Agronomija, kultura, politika, estetika, naiorofilozofija ..vse to je že zdavnaj preživelo občeslovensko občestvo. Rejeno ljudstvo se sprehaja po čudovitih sprehajališčih m si ogleduje občeslovenske umetnine. Občudovanje na vrhancu! Tudi kritiki, da, pravi poklicni kritiki lahko živijo na račun občeslovenskcga umetni-štva. Ambrozija je umetnikov vsakdanji kruh, pesniki se pojavljajo s pesmimi in ne s knjigami, umirajo srečni, ker jih Občeslovenci razumejo Razlik med ljudmi sploh ni — in slikarji ne shkajn več sami, temveč
imajo pred seboj v duhu vedno in povsod občeslovensko občestvo; jezni pesniki ne stihotvorije nič več sami, ampak najdejo navdih v občcsloven-stvu; utrujeni glasbeniki pa sploh ne pišejo glasbe po svojih notranjih občutjih, saj stopajo vštric z občeslovcn-sko miselnostjo in problematiko. Greh bi bil torej, če bi kdo nastopil proti občeslovcnskemu prostoru in času, pravi greh! Lepota odseva na vseb javuib mestih. Ugledni gospodje in ugledne gospice gledajo skoei povečevalna stekla z umetnimi očmi. Jokajo od prekrasnih občeslovenskih občutij, srečni so, slavni. Čutijo pomanjkanje problematike. Imovina je njihova temeljna občcslovenska kultura, njihova občeslovenska politika ... Ce pa bi kdo le mignil s prstom proti, mu ga koj odsekajo, kajti zaradi tega trpi vse telo in ne samo odsekani prst!
Občeslovenci pa niso znani zgolj po svoji ljudoniilosti. Fino obnašanje sega na vsa področja njihovega udejstvovanja. Od časa do časa vidijo publicistiko na hudem razpotju, kako revica na pol hroma šepa in klavrno krcvlja po dolini Občeslovenski. Radi se včasih tudi pozabavajo sami s seboj, zato česlo govorijo le v grobih črtah. Seveda pa jim nedvomno najbolj uspeva gojenje tiskarskih mehkužcev Tisoče in tisoče jih redijo v posebej občepripravnih prostorih, tako da vsak obiskovalec te čudovite dežele spozna njihove specialitete. Nikdar pa niso zaprti sami vase, kajti zmerom govorijo v občevesoljni svet, dasi tudi jih nobeden ne sliši Enkrat na leto pripravijo veliko sejo, na katero pride le malo Občeslo venec v, skoroda nič, a žc to nekaj pomeni. Ru-soglave glave diskutirajo med seboj v dialektičnih dialogih, ugotavljajo
občeslovenske probleme in se nerešljivo ozirajo na uro. Iz občih razlogov odidejo seveda kasneje v občeslovenske domove, občeslovensko jedo in pijejo in spijo. Ce kdo temu ne verjame, ga bodo spremenili v občevesolj-no-občečloveški-občedružbeni problem, tako da bo kritika vsega obstoječega povsem obča. Gospoda ima pa še druge manire. Goreče se včasih obtožuje, čeprav je sedi na stolčkih zelo zelo malo. Leporečni besednjaki izhajajo nenehoma, vsako tisočinko sekunde po eden. A prav to jih dela še pomembnejše. Zelo pomembne so predvsem še matematično-filozofične mes&niko-brivske bukve, ki predstavljajo krono celovitega stvarstva. En izmed primerov, dragi Občeslovenci! Res, en primer filozofičnega-matematičnega besednjaka glasi tako: POGLAVJE O PROBLEMATIČNEM DIALOGU občeobčl, občebožanski, občebožji. občesvetovni, občevsemir-ski, ebčesvetovljanski, občenaravni, občedruibeni, obče-družbeno-nad-stavbni, občedržavni, občenarodni, občepolitični, občezgodovinskL obče-kultarni, OBČESLOVENSKI PROBLEMI, ki vsebujejo še občeposebne, občeosebne, pa občezasebne probleme.
In glej, vse diskusije se sučejo v tej smeri, nihajo sem in tja v večnem krogu za večno določenih dialektičnih pravil in dialogov. Drugače se pač ne da diskutirati! In če bi kdo to tudi poskusil, bi ugotovil, da se Občeslovenci ne bi radi zapirali v pokrajino. Ampak, kaj če jih lahko pokrajina zapre? Lepote bi bilo tedaj koj konec. konec občesvetovnih sedežev bi nastopil. Objokani, hvaležni Občeslovenci bi tedaj zrli v večno nebo in bi poskusili še enkrat pristaviti lonček. Gorje pametnemu! Iz občeslovenske umnosti še ni nikomur uspelo pobegniti!
MATE RAVNIK
O „občem“ človeku
Nle vem. zakaj se nekateri narodnjaki z »šemi slilaml trudijo, da bi v Imenu formalne samovšečnosti ukinili enakost med človekom In človekom, rvobodo pa prikazali kot nekaj Izvenzemeljskega. To se ml zdi prav tako nesmiselno, kot če bi nekdo meril vzdržljivost dihalnih organov pod vodo ln bi jemal to za edino merilo svojega blvSnja Se več takšni poskusi odsevajo praznoverja, predvsem politično praznoverje ali celo politično zaverovanost v • Ideal-, v namišljeni, metafizični. dogmatični, -etični* zakonik, namesto da bi videti stvarno, dejansko družbeno življenje, Brez enakosti ni svobode, brez svobode ni enakosti. Vendar Je dostikrat portrehne ustoličenemu mnenju čudežna rešitev,., nekakšen deus ex maehina, Ideali da prepriča sogovornika v pravilnost birokratlčnega postopka. Eno Je uradno mnenj«, drugo le aasebnlštva. sehi. Eden Izmed takšnih proizvodov Je
Mene osebno- najbolj duši btrokratlčna praksa, bolje povedano, central iztrune praiksa, ki ne priznava osebnostnih zakonitosti. saj se ne ravna po trezni presoji dejanske stvarnosti, ampak živi v tesnih dogmah. Birokratlčna praksa ne pozna nikakršne spontanosti, saj grozi tistemu, kt se JI upira, da bo letel iz službe. To pa pomeni, da ne priznava svobode ln enakopravnosti Ijudd, temveč se ravna zgolj po direktivah po vnaprej, ln nazaj enosmernih ukazih Zato često primerjamo birokracijo mehanizmu'.
Prolavod,! blrokra-tičnega mehanizme pa eo takšni, da so ukrojeni po modelu Institucij, ustoličenih formaliziranih mnenj, naprodaj pa so po zelo nizkih cenah osebnosti, saj so zaprti, dogmatično
estetski ln namenjeni pravzaprav samim »ahči« človek. Obči človek ne živi v družbi, ampak zase ne doživlja strasti osebnosti ln sovraži čar uma In prav ta človek se Imenuje »objektivnega«, stvarnega. čeprav nima nobene podlage, čeprav ni sublectum. Njegova osebna ozirom a zasebna korist stopa v ospredtje, kakor da bi bila vključena v družbo, ln se Istoveti z družbeno zavestjo Nasprotje med znsebništvom ln dejanskostjo pa Je rešljivo le tedaj kadar družba zanika mehanične postopke posameznikov, kadar se ljudje med seboj povežejo v odprti komunikaciji ln borbi za resnico. Resnice pa ni. Če ni kritičnosti, če ni pravilne presoje. Kajti resnica ne more biti nekaj občega, ampak splošno v posameznem To pomeni, da si ljudje nismo pisan zakonov Iz neklb splošno veljavnih гакопом, ki bi naj veljali za občestvo bogov, temveč zato, da bo vsak рошнпса-nlk enakopraven člen družbe.
Etika občega človeka ratorej ne pozna odprtosti, marveč se sklicuje na egoizem' ln altruizem hkrati, najsi bo dejansko stanje Se tako kritično ZgodO(vtna je že pokazala, kam vodi »obči« človek s paranoično zaverovanostjo v Ideal:	psiho-
patologija, psihiatrija ln nevotaglia pa že nekaj desetlettj pojasnjuje sadizem, mazohizem ln druge odklone od normalnega človeka-delavca. Ta trditev bi ostala nedokazana, če Ul obveljala kot pravilo. aamo zase. Dandanašnji pač opažamo, da je vedno več teoretikov, ki živijo na račun praktikov, sposobnih ljudi. Kritika vsega obstoječega Je potrebna zato danes še močneje, ln to ne zartdl kakršnihkoli pravnih namigov, ampak pred-
vsem za rad: temeljnega vprašanja človekove svobod« ln njegove dejavnosti pa dejanskosti v »vetu.
Obči človek pa Je hkrati tudi »poseben«. 2e to, da je neoseben, da zna pretvarjati svoje osebne stle zgolj v ustoličenje ln obratno, že to pomeni velik duševni odklon. KoUkukrat na primer sam srečujem ljudi, ki so treznjaško objektivni, kadar obsojajo sočloveka z občimi merili, obenem pa pozabljajo, da so tudi sami ljudje Motiti se Je človeško, odpuščati božansko. Vendar Je tudi to »božansko« odpuščanje mogoče le v človeških okvirih, torej v okvirili enakopravnosti. Ro mojem Je namreč zmotno mišljenje. da so nekateri več in drugi manj že zato, ker zagovarjajo ali ker ne zagovarjajo tako Imenovanega oficialnega mnenja, ob vsem tem pa pozabljal® prav takšni krltfkastrl na skupno delo pa na tovariškega duha. Zato lahko rečem, da Je »ohčl« človek v lavnost! nemara uspešen, ne morem-pa pozabiti, da Je »dirigiran«. Ta obči človek pa sevč ni poprečni človek
Obči človek J« zmerom skrit v Institucij ln s« Ima za njenega nosilca, medtem ko Je poprečni človek podrejen, ho če alopatl vštiru: s časom ln fanatično ln slepo zatrjuje da Je njegova poprečnost znamenje temeljnega reda. A ta temeljiti ned je ustvaril — kdo? Obči človek s svetohlinsko a brezkrvno podobo samega sebe. Se posebej je značilna zanj privatna samoljubnoat, s katero razburja svojo okolico ln Ji jemlje pravico do govora Sele izobrazba šele Intelektualna raven lahko uniči občega človeka z vso njegovo puhlo moralo, z vsemi njegovimi »objektivnimi zakonitostmi« brez čuta za človeka, šele pravi etični sunek lahko poruši zlagano Crazo o nezmotljtvi pravičnosti, razsodnosti ln nezmotljivosti občega človeka.
Preobrat od »občega« človeka k etičnemu človeku je mogoč samo s konkretnim delom, zakaj človek Je tisto, kar ustvarja ln dela, njegova svoboda pa pomeni
možnosti njegovega dela Z odpiranjem delovnih možnosti postaja človek-delavec tudi enakopraven s soljudmi. Tako se ukinjajo notranja nasprotja m tako Izgublja »obči« človek svojo navidezno moč V tem vidim tudi zgodovinski razvoj družbenih razredov In redov, namreč vedno večjo odgovornost pred seboj ln pred svetom. Ce so na primer nekoč lahko vladali kralji ln papeži v Imenu boga — daslravno v Imenu, posestev ln fevdalne moči —, pa danes nekateri še vedno mislijo, da lahko vladajo z namišljenim objektivlzmom. ki ni nič drugega kakor gola dogma v obliki ln preobleki prisvojenih zasebnih koristi pa zasebnega prepričanja. Ljudje se dandanašnji tudi vse bolj povezujejo ln se povezujemo, združujemo. Tako zgodovinski človek postaja predvsem družben človek, ki podoživlja nihajočo svobodo > samim seboj, to Je s svojo zavestjo, ln z družbo.
Zgodovinski človek ni omejen, ker pozna svoje meje, torej pozna svoje možnosti prebivanja, svojo delovno sposobnost. svojo svobodo s soljudmi. Vsakdanja prisotnost »občega« človeka zavira znanosti, opira se na naravo tehnike; takšna vsandanjost Je sicer tudi banalna, pragmatična ln zaprta vase. ujeta v minevanje brezpomembnih ur, minut, sekund. Torej »občemu« človeku ostaja bistvo stvarnega, dejanskega sveta za vselej prikrito. V zakritosti se skrivajo skrivnosti, kt jih lahko marsikdo uporabi kat politično moč. Izrabi nevednost množic ln z osebno nagnjenim duševnim odklonom paralizira narod Seveda raste izrabljanje takšne moči predvsem iz nevednosti ln Iz nasilja To dokazujejo predvsem imperialistični posegi v svobodo majhnih narodov, kolonizacija, rasni nemiri, vojna pričkanja ln fanatična ideološka vera v zmago.
Štirje milijoni
V 44SK 1E 3« VISOKIH SOL. 1 MILIJONI 123 HSOC ŠTUDENTOV, 217 TISOČ PROSVETNIH DELAVCEV. MED I7-DNEVNIM POTOVANJEM SMO OBISKALI 7 EAKULTET. V MINSKU, HARKOVU, VORONEZU IN MOSKVI POGOVARJALI SMO SE l. NEKAJ DESETIN ŠTUDENTOV, Z NEKAJ PROSVETNIMI DELAVCI. PREVEC BI BILO POVEDANO, CE BI REKLI, DA SMO PRINESLI OD TAM SPOZNANJE O ŽIVLJENJU RU-
^Hm Študentov pesi ineobmacij, impresij, odlomke bežnih dogodkov, pripetljajev. začetih a nikoli končanih diskusij — to je vse. ka SEBE — ZELO mnogo.
ЕЛ BRALCE - GOTOVO premalo.
prebiranje tehle na ihtro zabeleženih DEJSTEV BO MARSIKOMU približalo življenje ruskega ŠTUDENTA.
V CENTRALNEM ŠTABU
Tam se še vedno slišijo besede: celina, študentski oddelki. Je jesen, a Jesenska Moskva, jesenski Minsk in Voionež še vedno govore o tistih letnih dneh v Sibiriji Sn Kazahstanu Pojoča mlada družba v veliki sali Minske restavracije: -Bialorus«, a ml Pietia že šepeta na uho: glej tam so celinnikf. V Moskvi me nekdo vroče nagovarja: imaš prost večer? Gremo do MGU, tam je danes ples celinnikov. Celinnik — nekaj med carinikom in menihom, tako nekako mi zveni v glavi ta beseda, a v spominu utrjena, nekje videna slika visokega dečka, stoječega v razkoraku na železniških tirih.
V redakciji »Komsomolske Pravde* mi dajejo v roke zvezke -Eureki*, časopisa študentskih oddelkov, prikazujočega v času -počitnic vpliv gospodarskega delovanja študentov v težkih rajonih dežele (dovolj je, če ti povem — pravi Gena Buczarovv), da 38 tisoč študentov prebivajočih v Kazahstanu, je izvršilo čez 2 meseca 12% letnega plana, zapisuje s številkami o številu izgrajenih
■ШШ
ШЧшшв
шш
jgp %
domov, hlevov, Sol, gospodarskih poslopij, kilometrov vest in tirov, Iztrebljenih gozdov, dvigujejo vsoto Študentovskih dohodkov (izračunaj si, da en študent zasluži v času enomesečnega dela okoli 400 rubljev, kar po vrednosti odgovarja 10 štipendijam).
NERAZVAJENI
Popoldan smo dobili nepričakovano povabilo na poroko. Se ne vemo, kdo s kom, in že v najbližji uti kupujemo tri šopke rož za 1,5 rublja in se peljemo pod »Dvvorec Brakosoczetanla- ali Palačo porok. Tu ni mesto za razsežnl opis svečanosti — zveza — Nataszy Gall-nej, učenka razreda za solopetje slavne glasbene šole Imenovane Gneslnych, in Jurija Usowa, študenta inženirske visoke šole, predvsem pa člana Akademskega moškega zbora, je v čudoviti, močno razsvetljeni poročni dvorani, in v sosednjem prostoru z buteljko šampanjca ter s študentovskimi zborovskimi pesmimi počaščen. Kolona avtomobilov se podaja na poročno zabavo, pripravljeno v restavraciji »VVslrietcza« v oddaljenem delu Moskwy — Izmajlovo. Tu nazadnje vstopamo na pol Inkognito. Vsi gosti se ne poznajo, sedimo kar tako pri obilno naloženi mizi in počutili bi se naj. kot bi bil! doma.
Bliskovito znanstvo: Sasza 2eleJnow — kolega mladoporočenca. študentna isti fakulteti, povej nekaj o sebi.
No kaj. Pripeljal sem se lz Uralska. Zakaj ravno do Moskve? Na to je zelo lahko odgovoriti. Ce sc Ima na izbiro cela dežela, potem se zelo pogosto izbira Moskva, in tako so me pregovorili, da bi šel ravno na to fakulteto.
»Sprlcaš« kaj?
Spricam?
Saj nimam namena zleteti iz fakultete. Pri nas so,vsi predmeti obvezni. S čašo šampanjca v iztegnjeni roki izteka neki demonski bradač mladoporočencema nekake nemogoče, zamotane želje.
Grenko, grenko! — ga pretrgajo nestrpni glasovi. Maha z roko in sede. Mladi koleuajočje stopajo od mize.
A kaj delaš, kadar imaš luknjo v predavanjih, se ponovno obračam do Saszy. Luknjo? Ne razumem. Razlagam s primerom.
Obrača glavo. Pri nas so predavanja brez dolgih odmorov. 45 minut In zvon, 45 minut In zvon. Lahko pokadiš cigareto ah pa poješ v buffelu plrožnoje.
Stanuješ v akademiku? pa.
Daleč od fakultete?
Pol ure z metrskim korakom
Koliko vas je v sobi?
Štirje.
Kje bi se rad zaposlil?
Veš kaj, raje ne govorim. Sel bom tja. Kjer me bodo določili. Ce se naveličam, bom po treh letih šel kam drugam.
Se dobro učiš?
Tako, šllrice in petice.
Pri nas se enostavno ne splača slabo učiti — nadaljuje za trenutek Sasza. No, pa razmisli. Dobiš slabo oceno, vzamejo tl štipendijo. Ne narediš letnika - vržejo te s fakultete, ker ponavljati ni dovoljeno. Torej se je treba dobro učiti. Ce dobiš same petke, tedaj lahko postaneš štipendist Leninovega sklada (kar ne pomeni 30, ampak 80 rubljev mesečno), ah prejemaš štipendijo imenovano Majakovvskiega ali Czechovva, če delaš se za skupnost — imaš možnost zaposlitve na fakulteti ali si izbrati najboljšo zaposlitev iz prijavljenih mest na fakulteti.	.
Zoja me vleče za rokav. Na skrivaj se izmuzneva do Izhoda.	,
SAMOPOSTREŽNA
Končno se nam nudi priložnost, da uresničimo davno željo in obiščemo študentovski dom. Nekoliko neprimeren čas, ker na televiziji ravno prikazujejo nogometno tekmo, kljub temu gremo na rizik, • ’
4 dom študentov inštituta tehnološkega v VVoronezu stoji daleč na periferiji. Tam je začetek študentovskega naselja. Dekletom z oddelka za tehnologijo prehrambnih artiklov kukajo v okna sosedje študentje politehničnega inštituta, posledica tega pa Je precej porok. V bližini stoji čudovit športni dom obdan z igriščem, a naokoli, kakor so ml zaupali domačini naselja, se nahajajo imenitni smučarski tereni.
Po petnajstih minutah razgovora me nekaj preseneča. Kako čist zrak. Nihče ne kadi. Domski pravilnik prepoveduje kajenje cigaret v sobah. Dovoljeno je kaditi na hodnikih, najbolje na dvorišču. S čim se ukvarja »Stud-souirtu- ? — predvsem z vzdrževanjem reda in urejanjem vseh sporov, ki prihajajo med stanovalci. V domu domuje 1200 študentov in študentk oddelka za tehnologijo živilskih produktov. Tehnološkega inštituta, v glavnem 12 3. in 4. letnika. Vsako nadstropje ima svoje vodstvo, ki se sestoji lz pet oseb, članstvo v vodstvu nadstropja spada v sklop vodstva študentovskega doma. Manjše zadeve, ki se tičejo reda, so urejene preko vodstva nadstropja, važnejše pripadajo vodstvu doma. Izmed važnejših iniciativ -studsovietu- je tekmovanje: za najbolj čisto sobo in najlepšo sobo v domu. Komandant potegne e police dve enako veliki tablici z zlatimi napisi »Soba vzornega reda-, ln »Soba komunističnega obstoja-. Najlepša soba dobi na razpolago za pol leta pokal, a njeni stanovalci imajo zagotovliene počitnice v letnem počivališču Inštituta.
Prehajamo na ogled doma. Najprej naš klub »Krasnyj Ugolok-. S čim se ponaša to ime? No tako, po starotu-ski tradiciji je »krasnyj ugolok- najbolj reprezentativen kot izbe, v katerem se nameščajo ikone in posadijo najbolj častne goste. Vsak študentovski dom Ima svoj »krasnyj ugolok- - mi dopoveduje na moje glasno razmišljanje Mlchall Miepomniaszezyj. Komandant Vasl-ljev jasno nezadovoljen pravi — to tukaj je strašna razprtija. Skoda, ker ne boste mogli videti, kako naredimo naš klub za obletnico revolucije.
Cemu služi KrasnyJ ugolok? — Študentje se tukaj učijo. zvečer se prihajajo razgovarjat. Igrat šah. Včasih so tu organizirana kakšna srečanja, diskusije.
Se je mogoče napiti kave?
Ne, za to je specialni buffet. Tam se je mogoče napiti kave, zajtrkovati ali večerjati, ker menze nimamo.
Na hodniku srečamo dve dekleti, ki tiščita ogromen zaboj s smetmi. To Je primer naše samopostrežbe — pravi komandant. Vse zadeve reda in čistoče študentje opravljajo sami. Vsak dan drugo soba v nadstropju dežura. Zahvaljujoč takšni organizaciji potrebuje naš dom samo 15 oseb stalne strežbe.
Pogledamo v nekaj sob. Povsod vzorna čistoča.
EPILOG
Sedemnajstdnevno bivanje na fakultetah v SSSR zbuja veliko občudovanje, da se znajo učiti In delati. Je to občutje dominantno? So nerazvajenl Nepotrebna jim Je kava in cigarete. Ne tarnajo, da so štiri osebe v sobi preveč. Nihče jih ne opravičuje, nobenih vzgojiteljev čez celo leto. Svečana akademija, potem spet vse normalno. Malo nekako po šolsko (lista prisotnosti ln tl zvonci) ampak 7 vzornimi rezultati. Čeprav s takšnimi, da fant teden po opravljeni diplomi Političnega Inštituta postane takoj glavni inženir. Ali še pred koncem študija vodi gradnjo mostov. To zares Imponira.
Pripomba prevajalca: celinnik — pomeni carinik ali menih v dobesednem prevodu. Študent, ki gara. (Povzeto po poljskem štud. list »Itd«) (Prevedel T. D.)
Teufel ven-Kurras noter
(Od našega berlinskega sodelavca)
Kljub močnemu dežju In snegu, ki Je 27. novembra padal v Berlinu, se je pred sodnim poslopjem Moabtt zbralo k protestnemu zborovanju več tisoč študentov, da bi na ta način s svojo prisotnostjo moralno ohrabrili svojega sotova-rlBa Fritza Tcufla. Policija na konjih je skušala ob podpori policijskih vodnih brizgalk, ki so proti zbrani množici pošiljali hladne vodne curke, zbrane študente razgnati, kar pa JI «1 uspelo. Ko so študenti skušali prebiti policijski kordon, ki jim je zapiral pot v sodno zgradbo, je prišlo sprva do prerivanja, ki pa se je nato kmalu spremenilo v kar krepko fizično obračunavanje med policijo in študenti. Sledilo je še nekaj aretacij, preostali demonstranti pa so se nato nekoliko pomirili fn se zadovoljili z mestom, ki so ga zavzeli pred In okoli sodnega poslopja. Vihteli set rdeče in črne zastave ter v zaporednih intervalih vzklikali: Teufel ven — Kurras noter! Medtem pa se je v sodni dvorani pojavil obtoženec Fritz Teufel, študent publicistike na Svobodni univerzi v Berlinu ter član berlinske »Komune«. Po kratkem pozdrav* nem rokovanju s svojo materjo je odšel za zatožno klop. Nekaj trenutkov kasneje se je že pričela ta čudna »sodna komedija«, kot so jo Berlinčani imenovali. Študentu Teuflu obtožnica očita težko kršitev deželnega miru dne 2. junija, ko je sodeloval v demonstracijah ob obisku perzijskega šaha Rize Pahlevija, ki se je na ta dan mudil v Berlinu. Kot je že znano, je tega dne Berlin doživel največje povojne študentske demonstracije, med katerimi je prišlo do krvavega spopada med policijo in demonstranti. Posledica tega je bilo na stotine lažje in težje ranjenih, medtem ko je študenta Bena Ohnesorga celo ubil berlinski policist Kurras. Berlinsko sodišče ga je,v drugi polovici novembra oprostilo krivde uboja, kar je med Berlinčani, posebno pa med berlinsko študentarijo dvignilo val ogorčenja in protestov. Fritz Teufel Je bil eden Izmed organizatorjev junijskih demonstracij ter je bil le nekaj ur po končanih demonstracijah s številnimi drugimi študenti aretiran, in ko je večina med tem časom bila že zopet izpuščena na svobodo, pa Je Teufel moral ostati v preiskovalnem zaporu in mu Je !e-ta bil v teh mesecih le za kratek čas prekinjen, in se Je pozneje moral zopet vrniti za rešetke. V nadaljevanju sodne obravnave so Teuflu tudi očitali, da Je med demonstracijami policijo obmetaval s kamenjem, kar pa je obtoženi odločno zanikal ter trdil, da je bilo njegovo obnašanje med demonstracijami povsem korektno. Ker so sodniki to njegovo trditev sprejeli rahlo ironično, se je obtoženi še v Istem trenutku otresel vloge branitelja in prešel v energičen napad ter v svojih besedah ostro napadel policijo, katere obnašanje Je po njegovih besedah bilo med demonstracijami »Sodobno krvoločnim psom, ki so študente razganjali kot čredo goved, jih z gumijevkami pobijali na tla in jih nato teptali V svojih obsodbah pa se ni omejil le na policijo, temveč so tarča njegove kritike postali tudi nekateri današnji zahodnonemškl politiki, vključno tudi sam predsednik I.iibke, ki ga je obtoženi Imenoval »gradbenika koncentracijskih taborišč«. ZaprepaŠčenje in pobledevanje sodnikov seveda ni izostalo in predsedujoči senata je obtoženca le z muko zaustavil. Verjetno se Je marsikateremu od prisotnih vsilil občutek, da so v vsej tej igri vloge obtoženca in sodnikov zamenjane. Ko so nato nekateri člani senata skušali obtoženca osmešiti, češ da je	orodje	neznanih	sil	in
tiste vrste junak, ki skuša z brezglavim početjem pritegniti nase pozornost Јал^ nostl, se Je njegov odgovor glasil: »Sem komunar in ml komunarjl nismo nikakršni ruski anarhisti. Nisem tudi nikakršen Junak, In to je edino, kar imava z gospodom Kurrasom	skupnega!« Na-
dalje Je Še omenil, da јб zagovornik revolucije, kolikor so reforme neučinkovite ali pa ničemur ne služijo. Po končani razpravi Je obloženi dvorano zapustil zopet kot svoboden človek, ker mu je sodišče zaporni ukaz preklicalo.
Ce so berlinski sodniki na prvi sodni razprav) tega procesa skušali javnosti predstaviti svojega grešnega kozla, ki so sl ga Izbrali za	Junijske	dogodke,	Jim	to
prav gotovo ni	uspelo.	Toda eno	pa	Je v
gotovo, namreč da Je e pričetkom tega procesa zaupanje v berlinsko sodstvo postalo precej dvomljiva stvar.
ADI SCIIREINER
reportaže - reportaže - reportaže - repotaže - reportaže - reportaže - re
SREČNO NOVO LETO
1
9
6
8
želijo svojim odjemalcem in se priporočajo mariborska podjetja:
K0L0NIALE JEKL0TEHNA AGROKOMBINAT obrat Maribor
LJUBLJANSKO PISMO
V
Študij strojništva v bodoče
Izhodišča pr! organizaciji In usmerjanju študija na posamezni tehniški fakulteti, visoki ali višji šoli morajo biti prvenstveno potrebe po strokovnjakih na določenem področju. Ako zgoraj navedeni kriterij združimo z mislijo, da se hočemo tudi pri nas uvrstiti med industrijsko razvita področja, moramo težiti za tako presojo, ki bo odgovarjala našemu namenu. Kaj nam je dala dosedanja oblika študija in Raj nam bo dala nova oblika stopenjskega študija?
Na vprašanja odgovarja dekan strojne fakultete v Ljubljani prof. Bojan Kraut, dipl- inž.
Katedra: Kakšno bi naj bilo po vašem razmerje med tistimi z visoko (fakultetno) In. tistimi z višjo izobrazbo, torej med diplomiranimi inženirji in obratnimi inženirji oziroma med strojnim! in ostalimi Inženirji?
Kraut; Ce želimo strojniško stroko pravilno presojati, moramo težiti za tem, da bi bilo med vsemi Inženirji samo strojnih nekako 40 'It, da bi nadomestili zamujeno, še več, to Je morda 50 •/,. Potrebujemo okrog 20 •/• strokovno in teoretično visoko izobraženih diplomiranih strojnih inženirjev, ki naj bi Jih vzgajala fakulteta in okrog 80 Vi za strokovno prakso temeljito usposobljenih Inženirjev, ki naj bi jih vzgajale višje šole.
Tako so zelo zanimivi in poučni podatki, kje in kako so zaposleni strojni inženirji v Industrijsko razvitih deželah. Podatki so posneti iz statističnega prikaza za ZRN.
Zaposlitev
C.-N
D'"
Inženirji	
.Set) •o 3 SS	iz izrednega študija
upravno delo	20,8	11,4	6,3
raziskovalno delo	11,6	3,4	2,3
projektiranje	15 0	9,8	7,7
konstruiranje	31,4	50,0	56,4
delo v obratih	11,8	17,9	20,5
ostalo	8.4	7.5	6.8
	100 •/•	100	100 •/•
Diplomirani inženirji so torej pretežno zano-sleni z upravnim delom, projektiranjem tn raziskovalnim delom ter v primerjavi z obratnimi Inženirji razmeroma nekaj manj s konstruiranjem in delom v obratih.
Studenski šport
S 35 milijoni starih dinarjev bi rešili gmotno plat študentske telesne kulture. To so ugotovili prejšnji mesec na seminarju Zveze študentskih organizacij za telesno kulturo v Grobljah pri Ljubljani. Kljub ugodnim gmotnim pogojem pa vprašanje študentskega športa seveda še ne bi bilo rešeno. Potrebna je še volja in prizadevanje. Le-tega je pri organizatorjih zadosti, sami študentje pa niso dovolj osveščeni.
Povsod po svetu je študentski šport eden nosilcev množičnega športa nasploh. Znani so športni rezultati na ameriških univerzah in tudi študentje na univerzah v Sovjetski zvezi so med najboljšimi, če niso prav oni najboljši. Tako je drugod po svetu. Ce je pri nas kakšen prvak študent, je to slučaj.
Ljubljanski nogometaši se ponašajo z nazivom AKADEMSKI nogometni klub Olimpija, kljub temu, da ni jasno, kaj je pri njih sploh akademskega. Ko smo sprejeli nogometni profesionalizem, je brcanje žoge postalo poklic in nogometaši pod rubriko »poklic« ne pišejo več ŠTUDENT, kot so to delali prej. Ljubljanski študenti oporekajo nogometašem pravico do akademskega naziva, zanimivo pa bi bilo vedeti, kaj so sami naredili na športnem področju.
Pred tremi leti so uvedli obvezno telesno vzgojo na treh fakultetah: na strojni, medicinski in fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Na vseh drugih fakultetah so uvedli prostovoljno vadbo. In kakšno je stanje danes? Število fakultet, kjer je telesna vzgoja za študente obvezna, je ostalo nespremenjeno. Opazimo lahko celo • nazadovanje: biotehnična fakulteta je zaradi težav s pomanjkanjem denarja bila prisiljena ukiniti neobvezno vadbo.
O športnem udejstvovanju na univerzi so se ukvarjali tudi naši najvišji organi in kulturno prosvetni zbor republiške skupščine je spomladi sklenil,
Iz. tega vira je nadalje razvidno, da je v ZRN pri povprečni 25-letni službeni dobi simo sproti potrebno okrog 3800 novih strojnih inženirjev letno. Razen tega pa zaradi močnega industrijskega razcveta v povojnih letih že nadaljnih 8000. Ves ta priliv naj bi dosegli ž ustapovityljo še ene —. devete , tehniške visoke šole s strojno fakulteto. In podvojitvijo števila inženirskih sol strojne smeri na štirideset.
, S temi šolami naj bt ustvarili:
— na devetili strojnih fakultetah (s petletnim študijem); 9700 slušateljsklh mest in 850 dipl. strojnih inženirjev letno;
— ha 40 stroinjh inženirskih šolah (s triletnim študijem); 18.000 slušateljških mest in 4000 strojnih inženirjev letno.
Razmerje med novim! diplomiranimi inženirji in inženirji bi bilo tu okrog 1:4,7, kar ustreza predvsem strojni industriji.	.	-
Ker tega programa seveda nt mogoče Izvesti v tako kratkem roku, rešujejo zadrego spričo pomanjkanja strojnih Inženirjev s pritegovanjem in zelo dobrim nagrajevanjem strokovniakov iz tujine.
V ZSSR skrbijo za tehnični študij na visokošolski, ravni različni' »inštituti«. Njihova razdelitev po strokah pa je bila takale:
Strojniki (z letalci)	38 •/»
elektrotehniki	14 •/•
rudarji in metalurgi	14*/»
kemiki	14 •/»
gradbeniki	12 •/«
ekonomisti	io •/,
Iz teh podatkov izhaja, da vsi strojni inštituti v ZSSR dajejo letno okrog 19,800 novih strojnih inženirjev in da je tam delež med vsemi novimi inženirji izredno velik, med Inženirji tehniških strok samih (brez ekonomistov) pa dosega kar 40*/», to je skoraj prav toliko, kolikor znaša v zrn. Se posebej Je potemtakem omembe vredno. da je potemtakem ta delež enako veljaven za državo s tipično kapitalistično ureditvijo, kakor tudi s prvo socialistično državo na svetu.
Iz podatkov v tej razpredelnici je jasno razvidno, da veljajo za določeno gospodarsko razvito področje naslednje ugotovitve:
32,2 •/«. To pa je v sorazmerju z drjglmi tehniškimi strokami komaj polovica potrebnega števila.
Na podlagi podatkov iz tndustrljsko razvite tujine smo analizirali tudi dejansko potrebne zmogljivost) našega visokega šolstva za potrebe strojništva. Ustrezni učni načrt za strojništvo naj bo razporejen na fakulteti na pet let (skupno z izdelavo diplomskega dela), na višjih šolah pa na tri leta. Glede na to, da danes velika večina strojnih inženirjev dokončna štiriletni učni program, potem pa v praksi najmanj tri četrtine teh inženirjev opravlja dela, za katera bi povsem (in najbrž še bolje) ustrezala mnogo krajša, toda dobra višja šola, pomeni znatno racionalizacijo študija in v celoti njegovo dejansko skrajšanje, saj se bo za pridobitev še višjih kvalifikacij podaljšal študi j samo za pol leta samo 20 '/• slušateljem, medtem ko bo postal za eno in pol leta krajši kar za 80 •/« slušateljev.
Iz analize potrebne zmogljivosti našega visokega šolstva za strojništvo je Izhajalo, da potrebujemo v Sloveniji fakulteto za strojništvo z zmogljivostjo okrog 458 slušateljskih mest za vseh pet letnikov ter višje šole za vzgojo inženirjev strojništva z zmogljivostjo okrog 680 slušateljskih mest v treh letnikih Pri takšni zmogljivosti lahko računamo vsako leto z okrog 40 diplomiranimi inženirji in okrog 150 inženirji strojništva, skupaj okrog 190, kar bi povsem ustrezalo potrebam naše republike. Seveda pa bodo tudi inženirji strojništva imeli možnost, da postanejo diplomirani inženirji.
Katedra: Kako naj bi se strojni oddejek VTS v Mariboru vključil v novo obliko stopenjskega študija?
Kraut: Visokošolski študij bi smotrno poraz-. delili med Ljubljano ln Mariborom, kot središči najmočnejših slovenskih industrijskih območij. Oba oddelka naj bi spadala pod fakulteto za strojništvo v Ljubljani. S tem našim predlogom smo seznanili tudi VTS v Mariboru oziroma oddelek za strojništvo na Imenovani šoli.
Katedra: Kaj menijo študentje?
Kraut: V neuradnih razgovorih so se študentje strinjali in so tudi po uradni poti dali mnogo koristnih sugestij.
da naj občine obravnavajo telesno vzgojo na šolah in fakultetah kot enakovredna predmeta. Telesna vzgoja bi naj do leta 1970 postala v prvih dveh letnihik obvezna. Sklicano je bili tudi posvetovanje univerze in mariborskega združenja visokošolskih zavodov z namenom izgotovitve finančnega načrta. Republiška izobraževalna skupnost bo namreč priznala stroške za Izvršitev nalog.
Iz vsega tega lahko sklepamo, da je gmotna plat študentske telesne vzgoje nekako rešena, saj pa se na univerzi vprašujejo, kako neki bi zanjo vzbudili zanimanje tudi pri študentih. Pravijo, da neosveščenost izvira iz prejšnjega šolanja, saj je telesna vzgoja po osemletkah in srednjih šolah še vse preslabo organizirana in pri dijaku ne vzbudi zanimanja za telesno kulturo. Posledica tega je, da pri mnogih študentih opazimo do prostovoljne vadbe celo odpor.
Ce bo študentski šport prišel do 35 milijonov, o katerih smo govorili v uvodu, bo jasno šele te dni. Seznanimo pa naj vas še z nekaterimi sklepi, ki so jih sprejeli na seminarju: v prvi in drugi letnik visokošolskih zavodov se naj uvede obvezna telesna vzgoja in naj se sproži zahteva za gradnjo objektov. Tako bodo zahtevali graditev telovadnice in bazena v študentskem naselju. Zveza študentskih organizacij za telesno kulturo naj vsako leto poskrbi za primerno število prostih telovadnic, ki bi jih uporabljali študenti.
Sekretariat ZSOTK bo stopil tudi v slik z AKADEMSKIM športnim društvom Olimpijo in se skusal dogovoriti za uvedbo popustov pri vstopninah. Presenetljivo je namreč, da morajo študentje plačevati za tekme njihovega športnega društva enako ceno kol drugi občani.
BRANKO MAKSIMOVIČ
			Vsi inženirji		sVojni inž.	
Zaposlitev	Skuppo zaposlenih	število	zaposlenih na 1 inž.	dipl. Inž. : inž.	število	vseh inž.
V industriji — strojna	740.000	40.312	18,4	1:4,8	39.336	97
— avtomobilska	275.379	5.425	51,7	1:3,4	4.884	90
— fina mehanika	125.540	4.394	28,7	1:4,5	3.515	80
— elektrotehnika	456.336	43.443	10,5	1:2,1	7.830	18
— rudarstvo	637.878	4.182	152	1:5,2	2.095	50
— metalurgija	227.125	12.910	17,8	1:4,4	2.449	19
— kemična	377.732	15.869	23,8	1:1,5	5.332	34
— gumi — papir	172.487	3.330	51,6	1:4,8	2.491	75
— tekstilna	620.946	3.229	191	1:5,0	869	27
— cement, sleklo	• 93.992	584	161	1.2,3	373	64
— lesna	208.214	499	418	1:3,8	273	55
— Živilska	422.137	2.026	208 ,	1:2,7	1.313	65
	4,357.766	136.203	32,1	1:3,1	70.790	52
Zunaj Industrije	2,508.096	66.693	37,6	1:1,5	11.889	18
Skupaj	6,865.862	202 896	33,9	1:2,9	82.679	41
— po en Inženir pride povprečno na 34, v strojni industriji sami pa na 18 vseh skupno zaposlenih;
— razmerje diplomiranih inženirjev (s popolno fakultetno izobrazbo) in inženirjev (s končano posebno inženirsko šolo, približno enako našim višjim šolam) znaša v industriji skupno 1:3,1. V strojni industriji sami pa 1:4,8;
— med vsemi Inženirji je nad 40 •/• strojnih Inženirjev, v industriji vseh smeri skupno pa med vsemi inženirji nad 50 "/• strojnih inženirjev, v strojni industriji sami pa celo 97 •/•;
— od vseh strojnih inženirjev je samo slaba polovica zaposlena v strojni industriji, vsi drugi pa so se zaposlili v drugih industrijskih vejah in dejavnostih zunaj nje.
Izrazito prevladujoče število strojnih inženirjev v primerjavi z drugimi kaže, da je treba posvečati študiju strojništva največjo skrb. Razvejano delovanje strojnih Inženirjev, ki pomembno bolj ali manj sega v vse vrste dejavnosti ln dejavnosti zunaj nje, je treba jemati kot opozorilo, da je pri njihovi vzgoji neogibno potrebna temeljita osnovna izobrazba (in splošna strokovna), medtem ko ožja specializacija prihaja v glavnem v poštev v podiplomskem študiju na šoli, zlasti pa v praksi sami.
Zanimivi so tudi podatki o zaposlitvi inženirjev obeh stopenj v strojni industriji, ki kažejo naslednjo razdelitev v •/•:
Vsekakor zaslužijo ti podatki vso pozornost pri preučevanju naših razmer, pa Čeprav tujih vzorov ni mogoče neposredno prenašati na domača tla brez ustrezne prilagoditve.
Katedra: Kakšne so bistvene spremembe glede števila diplomantov, njihova zaposlitev in čas študija?
Kraut: Od ustanovitve slovenske univerze do konca leta 1965 Je bilo med diplomiranimi inženirji vseh tehniških smeri doma šolanih samo 18,8 •/• strojnih, toda tudi v razdobju po končani drugi svetovni vojni Je ta delež dosegel samo
Katedra: Nadaljevanje gradnje nove strojne fakultete bi torej ne smel biti problem?
Kraut: To bi ne smelo biti več vprašanje!
Na sestanku pri izvršnem svetu skupščine SRS sploh ni bilo govora o upravičenosti nadaljevanja gradnje, temveč je razprava tekla samo še o načinu financiranja.
Gradnja fakultete pa se kljub temu nt premaknila z mrtve točke! Naj bo v ilustracijo navedenih samo nekaj podatkov, ki dovolj jasno prikazujejo zmogljivosti sedanje »stare« stavbe fakultete za strojništvo v Ljubljani.
Za 610 rednih slušateljev v štirih letnikih ln v »tretji« stopnji študija brez 120 izrednih slušateljev in 332 absolventov (ki tudi potrebujejo lasten prostor za študij) ima fakultetna stavba samo dve predavalnici z 80 oziroma 75 sedeži, kar pomeni po en sedež na štiri redne slušatelje oziroma en sedež na sedem rednih in izrednih slušateljev ter absolventovi
V dveh risalnlcah s 40 oziroma 30 risalnimi mizami si deli po eno risalno mizo 8,7 rednih slušateljev oziroma kar 15, če upoštevamo vse slušatelje in absolvente.
Ali je na tem mestu opravičljivo, da so spremembe med kadri v skupščini in njenih komisijah ter pri izvršnem svetu kakor tudi spremembe v sistemu financiranja šolstva, ki je iz sklada za šolstvo SRS prešlo na novo republiško izobraževalno skupnost, po vseh razmerah zavrle skorajšnje nadaljevanje gradnje?
Ne bomo ponavljali »starih resnic« o potrebi po sposobnih strokovnih kadrih, zato pa priča-kuiemo, da bodo univerzitetni svet in komisija za preučevanje visokega šolstva, gospodarska zbornica SRS in republiška izobraževalna skupnost skupščine SRS in Izvršni svet, ki so odgovorni za to, storili vse, da se fakulteti omogoči takojšnje nadaljevanje in čimprejšnje dokončanje gradnje nove stavbe.
Razgovor vodil T. D.
E)ub Siitkovac
Obrazi
Tokrat vam na straneh naše literarne »priloge« predstavljamo vet mladih avtorjev Na 12 strani objavlja svoje pesmi mariborski Študent Ejub stitkovac, ki sicer piše v srbohrva-Sttnt Ejub je rojen v Rogatici v Bos ni kjer je končal tud srednjo šolo sedaj pa študira na VEKS Pesmi piše že od 15 leta. Objav>ial je razen v srednješolskih glasilih, še v beograjskem mladinskem listu »Susret«. Tudi Esad Bu rak o vit, čigai prozo vam predstavljamo, se je rodil v Bosni, v Bugojnu Trenutno študira na VEKS v Mariboru. Prozni tekst, iz katerega objavljamo dva odlomka je njegov prvenec.
Na t3 strani objavljamo »realistično« prozo Vilija Kolariča in nekakšen •happening« Miroslava Slane, ki s satirično, brezkompromisno izpovedjo skuša razbijati birokratske odnose v družbi. Miroslava Slano bralci Katedre že poznalo kot pesnika ln publicista
Prvi del noči
Sedela sva na robu podrtega zida (veter naju je gledal z bližnje pečine) govorila je o ljubezni — mislil sem, da o najini dokler ni rekla, da je zaljubljena
v zlatarja
moral sem si sposoditi od nekoga ime
o kdo sem tedaj bil
naj mi njegov spomenik oprosti
in njegove pesmi mi naj oprostijo
sedela sva na robu podrtega zida na kraju ki je bil meni všeč čudno takoj je bil všeč ludi njej ko sem ji lagal o vel iki h honorarjih (veter se je s krohotom smejal)
sedela sva na robu podrtega zida še vedno je govorila o ljubezni počasi že o najini
a če bi bila vedela resnico bi zinila še kakšno besedo m odšla razočarana
Skulptura trenutka
italijanskemu kiparju Tinu Lrrni
Bodice z očmi bodejo moje oči resmea trenutka pa je da s hitrimi
pogledi
zasekamo daljave
zato imaš pravico z bodičjem
skulpture zasekati že tako zasekani prostor in pravico imaš opominjati da človek pbkanlno kljubuje vsem trenutkom fck so minili
Ne zameri ampak o tem velikana vendarle vidim samo zamrznjenega
človeka
kako v parku čaka sprehajalca človeka da bi ga zaslepil z videzom da bi pozabil kako je tudi on
preprežen z gubami — s svojima bodlcn/m ČLOVEK ogromni ČLOVEK s pogledom nekam-
daleč in visoko
Ne zameri ker v tem velikanu vidim nekakšen čuden svet človeka in včasih v vseh gubah vidim samo
pokrajino oči
človeka mučenca Ne zameri da sem si nekoč
predstavi jed kako se pohojen jesenski listič igra z Ljubeznijo
na najvišjem vrhu skulpture trenutka
Kamen razkuštramh resnic
V imenu ljubezm bi verjel v večnost o imenu žMjenja bi mineval џ imenu ničesar ne bi nikdar obstal na trdem kamnu razkušfranih resnic
o vsem
(nikdar ni videl konca ne začetka ljubimec
ki veruje v oboje)
— 17 —
Odhajam	v
večno odhajam prihajam večno prihajam
a odhajam
z odhodom vseh smrtnikov in to je edina pravična stvar za stratege lepote
Dež je bolj iskren kot solze
Jokala je
dozdevno zato da bi imela rdeče oči pravi da je zato jokala a jokala je da bi izjokala sebe (dež je bolj iskren kot solze)
jokala je
da bi pozabila sebe a jokala je mvoljo najnavadnejše
st mri ustvarjene (kako nas stvari postvarjujejo) in tako še zmeraj joče
Lažna barva neba
lasje obarvani z nebom nebo pa je lažno kadar je popolnoma jasno1 ker se igra
v svojih lažnih vedrih igrah
beseda je obarvana z nebom
toda nebo je zapuščena kolonija bogotr
(pod muljem je nekdo sinoči male
velikansko ljubezen m Ilovo in nekoristno sanjal)
Prev. F. F.
Esad Durakovič V ZANOSU (odlomek)
Prepolna dvorana N. O. Je molčala, zroč v zeleno zaveso: mirno, svečano zavaljeno, posuto s kupom negotovih pogledov občinstva, nekoliko vznemirjenega zaradi nenehnega molčanja. Luči v trenutku ugasnejo in mrak divje vzvihra skozi dvorano, duši poglede, jih potiska nazaj, v oči, ... tesnoba. Tu in tam skuša kdo s pogledom najti zmečkano zaveso, toda mrak gnete sluzavi pogled, vleče ga v nevidni prostor in sedaj nekje po kotih sika, s težavo ^e vrača v skrite luknje in se vanje zapira. Reflektorji, pričvrščeni na strop nanagloma presekajo mrak z zelenimi meči. Svetloba se lagodno širi po prostoru, prižigajoč mrak, ki beži iz svojih skritih zatočišč. Dvignjeno prizorišče šumno preplavi zelena svetloba in občinstvo, zadovoljno zaradi začetka, komaj občutno vzvalovi. Recitator se dostojanstveno potaplja v zeleno svetlobo, od strani proti zavesi, nemo se prikloni in zašumi s papirji. Prvi verzi nalahno zažuborijo preko njegovih usten in se kot potočki v reko zlivajo v pesem obrobljeno s trepetajočimi toni skrivnostne glasbe, ki izvira tam nekje izza zavese. Zoran hrepeheče odpira usta, poželjivo se nagiba naprej, kot da bi se pripravljal na skok v vso to zelenilo toda ostane popolnoma pri miru. Čuti — brez misli. Zdi se mu, ko da se igralec nekako zmanjšuje, postaja vse manjši, kot bi ga zelena svetloba vpijala. Vse sile
napenja, da bi se obdržal v zelenem ambientu, da bi ostal orjaški, kakor je bil, toda ne more: težke besede vrejo preko tenkih usten in ga vse bolj kujejo v zelenilo Zavesa za njegovim hrbtom se poglablja. Tanjša je, vse tanjša. Umika se pred močjo pesnikovih besed ... Recitator se skuša iztrgati iz razmajane zelene svetlobe in se umakne nazaj — za zaveso: tam bo to mogočno zelenilo ugasnilo, ko bo prišel do tja, bo vse urejeno, toda zavesa beži v začetku polagoma in nenadoma se spusti v divji beg. Postaja prozorna in odprtina na sredini postaja vse manjša. Takoj za tem se zelendo spoji z z neskončnostjo. Vse izgine Samo neskončnost. Večnost. Lorkina pesem napolnjuje praznino sveta.
Koliko Je pisal (»oral in sejal*) — ni vedel Toda čaša z globokim dnom se brezšumno dotika mize. Dvigne glavo in zakroži s pogledom po sobi prvič кат je umaknil oči pred človekom, ki Je užival ob ritmičnem padanju solz po tlet. Tesnoba. Dim Tu in tam stol prodorno zacvili pod težo telesa in črna noč se trudno naslanja na okna. Spet Lovka. Večno bi mislil na njega, večno bi razmišljal o njem, toda to noč nikakor brez pijače. Prisegel bi, de bodo stekla ne oknih vsak trenutek popustila pod težo noči. Dim je vse gostejši, gostejši, ljudje se račenjajo nagibati, plesati; vsa soba pleše čuden ples. Ta ples začenja z lahnim premikanjem z ene strani na drugo, da bi trenutek kasneje prešel v omamno vrtinčenje. Vse več praznih kozarcev pušča za
seboj. Nalahno razmika ustnice, pazljivo prebira Lorkine verze in jih stresa v prazno globoko čašo Zdi se mu, da vidi besede, da« sliši njih padanje po debelem dnu. Besede se kopičijo, vzpenjajo se proti vrhu, kipijo preko steklenih robov ... mrzlično oprime kozarec, nasloni ga na vroče ustnice, preko katerih neprestano drsijo zeleni verzi. Natakar ga
N. N.t
Vibracije
K tebi vodijo mrtve ribice:
Nočem vedeti, lcalco se imenuje ohiika tvojih oči, ali čas.
Zato živim v svoji nerazvitosti dokler bo- trajala leniva vibracija.
Zakaj negotov sena v bolnem vzgibu!
Le malo potrpežljivosti
in prebudila se bo lakota
saua ozavesti
to želja po oblikovanju.
Takrat bom hipoma dorasel in izginil.
Zate ne ostane potlej nič bolj
enostavnega
kot napisati: zaspati, pozabiti!
gleda in mu prinese poln kozarec.
»Hočem tistega z globokim dnom!« Noč vdira skozi okna (nekdo je razbij steklenico). Se en kozarec. Tretji .. „ četrti ... peti — Do nezavesti Soba vrtoglavo zapleše in dvigne ljudi v njej, da ga vidijo njega, Zorana, kako pada im prevrača mizo.
Tema. Mrak ...
Prevod D. J,
BORIS KOPRIVNIKAR
Pes in mesec
Razbojniki napadu s« mota, na srečo s sati o tnua jr pea, ki brž razgnal je tro drhal.
Psu ml takrat sc dobro Je vodilo, te spal Je in izbrano Jedel
Ko pes opeša hi ara oslabi- od, mu v družbo gospodar ou stene mlado. Mlad pes izvrsten čuvaj Je in pešten, a gospodar ga krmi Je s kostmi.
Psu malemu se to krivično zdi, zato potoži mesecu:
»CuJ, kaj mi Je »torltlT
Hišo skrbne fuvain,
a le kosti za to danMvam;
pes stari pa oh samem mesu se redi
Nekoč Je res pomagal gospodarju v stiski,
ko mene še na svetu ul bilo.
Morda je kriv čas rojstva, da se ml godi
tako?«
,Itm, Sc Saloma«! M se popraskal za ušesi,’ vzdihne mesec In »e »krij* za obSake.
V življenju našem Je Isto-nekdo Je rbji-n bt) prezgodaj, drugi pa prepozno.
VILI KOLARIČ
Košček asfalta
Vse te kurburije se mu la dneva v dan
bolj obračale želodec. Vedno Je mislil, da se lahko kaj takšnega dogaja samo v mestu. Dežela, si Je mlatil, da Je že vedno svetinja čednosti. Dalje sl je mislil, da tam ni avtomobilov, ki trobijo pod okni tn z bencinskimi blapl omamljajo degenerirana trupla. Toda vse to, kar sl je njtalil, je bilo narobe. Tudi tukaj takšne oblike zaostanka niso poznali Res, da ni “ilo hišnih zabav, kjer bi naga dekleta Polivali s čokolado in Jih potem lizali.
udi bara ni bilo tukaj, prav tako ne Podkupljivfh hotelskih vratarjev. Tukaj J* bila dežela. Vas. Trideset kilometrov oddaljena od večjega mesta. Imela je cer-Rev, gostilno, pošto in dve šoli Staro ln novo. Okrog po obronkih so o Me gorice Posejane s šmarnico. Ko Je dozorela, so “ili vsi razred! v Soli skoraj prazni. Potom 3o učitelji dali prosti spis Trgatev v Goricah. Vse na neki pogled dobro in lepo
Toda samo na neki pogled. Ko je pogledal v drugič, je pozabil na neki pogled, videl je. da je že s cesto nekaj narobe, “‘■a je ilovnata, blatna, umazana. Res, da so bile tukaj naokoli vse ceste blatne, ■takšen Je bil pač ta svet. Reven in zapuščen.	Vendar	ta cesta ne	bi smela bita
“latna.	Saj	tudi čevlji, ki	so	hodili po
“Jej. ntso bili vajeni blata. Visoke pete jo črni polotčeni čevlji. Sami mladi ljudje. Vsak	dan	so hodili	po	tej cesti.
5'ut ra J	ob	pol	osmih na eno	stran, ob
enih nazaj. Učitelji ln učiteljice Vsak dan so hodili v službo In se vračal! po “latnl cesti v hišo, kjer so stanovali Pri ™si se je blatna cesta tudj končala. Naprej so bile že gorice.
Gole in spočite so se grele na prvem spomladanskem soncu Zemlja se je počasi dramila in po trsih se je začela pretakati tekočina. Vsak dan je boli kipelo, trsje. Nehate, kadar je opazoval vse to, se je spomnil na Jelkine kipeče prsi, ki so postajale vsak dan večje. Koža na njih J* Puščala vidne sledove širjenj* Bila je e osem mesecev noseča. In vsak dan topša. Cist, zdrav obraz brez peg ga je delal vsak dan bolj srečnega Pa tudi to, da je bila najlepša med učiteljicami tn dtu je celo nekdo prerokoval, da mu bo že skakala čez plot, brž ko bo spet Jharmaliia«. Dobro je v.edel, da tega ne “o delala. Plot, ki Je btl nekaj časa, še Pred poroko, med njima, je bil že zdav-haj porušen ln preperel. Za druge pa se “C zanima. Plotove. Niti za blatne ceste. ®ili so mu Je nevoščljivi. Ker je bila le-M in ker ga Je Imela rada ln ker sta bila Poročena in ker bo mu čez mesec rodila jjtroka. Slmonke ali Matjažka. In potem “pdo val trije srečni. Saj so že sedaj, "tali rogovilež skače po trebuhu, kat bi “etuije lovil.
In mogoče prav zaradi tega ni mogel Razumeti vsega, kar se je dogajalo okoli Juiju. Vsak dan je gledal neprespane, ■Potne oči in suha razpokana usta. Vsak ®an pogovori. V zhornlcl. O abortusih in kontracepcijskih sredstvih. Nevoščljivi Pogledi zaradi koščka astalta. na katerem Je živel. Požrli hi mu ga. če bi lahko. Vsak dan je moral odmetavati blato, ki J« hotelo v njegovo srečo. Vsi tl pa so bi-IJudje. Ce bi hoteli. Mogoče bi radi, pa hlso mogli Mogoče Jih ni razumel ali Pa oni niso razumeli njega. Toda kaj, ko Jo bila Jasnost več kot očitna. Avtomobil, ki brezhLbno teče po asfaltu ln star raz-Jhaian kmečki voz ki se pogreza v blato in se z muko premika dalje. Saj smo samo ljudje, si Je večkrat mislil In če -'“o samo ljudje, si Je zopet drugič mi-siil bi morali tudi živeti kot ljudje, kajne! Tudi mladi smo vsi. Zato se tudi “■hemo, ne celo moramo obnašati kot ■PJadl. Kje za vraga piše, da bi morali •hladi ljudje hoditi naokoli z zaprtimi “het, dekleta pa z nunskim ohnašanjem čakati na boljše čase. V vsem tem sl Je “n enak Ce bi bilo samo to, tega nikoli "e bi Imenoval kurbartjd. Na1 delajo, kar hdžejo. saj ga nič ne briga. Naj gazijo "■ato, pa četudi celo življenje. On Ima svoj košček asfalta.
Moški iz mesta so prihajali skoraj vsak van Kot da bi bili naročeni. Mogoče so tudi bili. ВШ so to modri ln sivi fiati, °PU zadnjih letnic ln taunusi. Trkali so Pa vežna vrata In ker sta Imela z Jelko s°bo najbllžje njih. je hodil skoraj ved-on odpirat Oči so imeli izbuljene in Mino so tetko požirali. Ce |e gospodična Goma? Jal Katera pa? Ta ali ona? Ne, °h*. Ne, one pa ni doma. Kam? Pred dvema urama se Je nekam odpeljala. Da, z avtomobilorn. Hvala. Oprostite. — In Potem zopet drugi, ki Je Iskal TO gospodično. Danes fiati, Jutri taunusi, prihod-
nji teden zopet .... vrag vedi, kakšne vse avtomobile imajo Prekleti gobci zaripli. Raje kdaj vprašajte v šoli za tvoje otroke, kakšne ocene Imajo iz slovenščine ln matematike, ali pa namesto alkohola, ki ga vlačiš sem, kupi ženi fen za lase. Kolikokrat je že imel na Jeziku, da bi se jim pokozlal v obraz, da tu ni nobeno kurbi-šče ln prostor za Izpraznjevanje. Toda gabilo se mu je vse skupaj, m potem naslednji dan tisti, če me je kdo Iskal ln kakšen je bil in s čim se Je pripeljal. Ne, ni btl pravi. Pa je zagotovo bil takšen. Se nisi mogoče zmotil v znamki avtomobila. Ah. seveda, to Je bil tisti oženjen Skoda. Eh, saj sem se vseeno dobro imela ...
Pri satana pokvarjenem, kaj res samo zaradi tega In od tega žtvite! Ne vtdite gortc tn zemlje, ki se prebuja Ne vidite ceste, ki bo ostala vedno blatna, pa če bo občina dala Se ne vem koliko denarja za asfaltiranje. Zapet »e mu je vse skupaj zagahHo. Njihovo sveto prepričanje, da vse to kar počenjajo, ni nič slabega, da se pač zabavajo tn da končno v tem življenju nimajo kaj drugega pričakovati. Mogoče jim je v nečem dal prav. Toda njega naj pustijo p^i miru. Naj mu pustijo njegov košček asfalta, ki sl ga Je ustvaril brez pomoči občine Ce so že gnusni, naj bodo gnusni brez njega Ker če je že vse to. kar počenjajo, kurbarija, potem je še večja kurbarija hinavčenje, s katerim hočejo oblatiti njegov asfalt. Naj le žre-jo blato, naj ga le. on ga ne bo, pa čeprav sl bodo še naprej Izmišljevali laži o Jetkl. Mogoče bo nekoč junak tn Jim bo^z lovske puške spustil kup šiber v njihove potrebne riti. in takrat bo užival, ko nekaj dni ne bodo mogli ležati v postelji.
Vedno znova je hotel mimo vsega tega. Poskusil je gledati v goriee ali pa se pogovarjati o nosu in očeh svojega nerojenega otroka. Toda ni mogel. Saj so živeli skupaj In koliko let še bodo! Bil je del njih. Razumeti bi jih moral, pa jih ni. Razumeti bi maral njihove blatne čevlje ln nogavice in hlače. Mogoče bi Jim Jih • ioral celo čistiti. Toda zakaj, pri vragul aj so vendar dovolj inteligentni, da si jih lahko sami. Ce si že kanale čisti}-, naj sl še čevlje ln nogavice in hl«če.
Njihov svet Je pač takšen. Današnji. Da potem on «e razume današnjega eve-ta? Mogoče gi res ne. Tega. Mogoče katerega drugega. Saj je lahko več svetov. Eni so današnji, drugi včerajšnji, tretji jutrišnji. Vsi so okrogli in val se vrtijo. Vsi imajo ceste, po katerih hodijo ljudje. Takšni In drugačni. Tudi ceste so takšne ln drugačne. Mogoče so danes samo takšne. Ceste. Drugačnih pa sploh ni. Ali pa so bile včeraj ali pa bodo jutri. Lahko, da svojega koščka asfalta sploh nima. Lahko, da so mu ga že takrat, ko ga Se sploh ni bilo, vzele te blatne ceste. Je pač tako, kot Je, čeprav bi lahko bilo drugače. Včeraj ali jutri. Gorice na primer. V njih ni cest niti blata. Samo trda, zbita Ilovica. 2e sto in sto let živijo, pa še niso blatne. Pa čeprav rodijo rdeče in belo grozdje. Mnogo grozdja. In kako je užitno! Rdeče ln belo. Tudi ljudje so takt. Mnogo Jih Je. So užitni, prebavljivi tn obratno. Kakšni so ti naši? Današnji. Ki hodijo po blatni cesti do hiše. So pokvarjeni? Mogoče niso Samo danes življa On pa ne. Bogve, kje si je našel ta svoj košček asfalta. Mogoče ga Je podedoval. AU pa mu ga Je kdo podaril. Kdo iz prihodnosti. Tudi to je mogoče. Obdržati pa si ga mora. Pa čeprav bo grizel ln pljuval. Mora ga imeti. To Je njegov svet. Takšen Je njegov svet. To so gorice tn trsje v njih. In v njih ni blata, mar ne!
MIROSLAV SLANA
Plenum .
OSEBE:
PREDSEDNIK PLENUMA, TAJNICA, DELEGATKA I, DELEGATK AH, DELEGAT, POLICAJ I, POLICAJ II, GLAS IZ OZADJA
(Medtem ko se zagrinjalo dvigne, doseže plenum svoj vrh. Predsednik PLENUMA In tajnica stojita visoko vzravnava nad zasloni, delegati pa so sključeni, da Je videti samo njihove glave. Ko so eni v premoči, naraščajo, drugi upadajo In obratno. Sprva govorijo vsi zadržano, vendar živčno ln pritajeno, ln šele pozneje pričnejo glasovi naraščati.)
GLAS IZ OZADJA (umirjeno, dobrodušno): Bil je plenum in to je konec...
PREDSEDNIK (govori svečano, razvneto, ko da hoče pomiriti delegate): ...In da so tudi sredstva za kulturo prosveto ln za komunalno izgradnjo pereč problem?! Drži! Sredstev Je zmanjkalo že v marcu. Ampak, tovariši — vzemimo situacijo bolj z ideološke plati . ..
DELEGATI (molčijo).
TAJNICA (jih priliznjeno bodri): Tovariši delegati, vsakdo ima pravico diskutirati . .. Torej z besedo na dani
DELEGATKA I (ogorčena, vendar zadržano): Kje so torej tisti milijoni, ki smo jih določili za kulturno revtjo, pa revije sploh ni bilo? K vragu tak sistem! K vragu tudi prosvetno garanje s plačo, manjšo od natakarske napitnine! (Nadaljuje odločno, z zvišanim glasom.) Izjavljam: Odpovem se prosveti — odhajam na Švedsko pomivat krožnike . ..
VSI delegati (se vmešajo, nekolika glasneje): Tako je, k vragu taka svoboda! Kje tičijo posrancl, ki žrejo iz našega korita? So mogoče \v vaših vrstah? Nas skupno molzete, vi — rlto-liznikl, analfabeti?!
PREDSEDNIK PLENUMA IN TAJNICA (ki sta postajala vedno manjša, pričneta Iznenada naraščati).
PREDSEDNIK (odločujoče, zelo glasno): Stop! To je žalitev! Odgovarjali boste pred sodiščem!
VSI DELEGATI (iznenada postajajo vedno manjši).
DELEGAT (ostane edini vzravnan — govori s hripavim glasom): Tovariši, pravico Imamo govoriti, tovariši! Tovariši, sami smo sl Jo priborili ... To jamči tudi ustava ...
TAJNICA (omalovažujoče):	Spoštujemo
zakone, seveda, govorimo torej: si drznete ponoviti tisto o analfabetih?
DELEGATKA П: Mislim, da smo tisto poudarili v smislu objektivne kritike. Komentiram: nepismeni so vsi oni — torej neka stara zvrst — ki se je tgrala s »šusi«, medtem ko smo mi garali in študirali ...
DELEGATKA I (se vmeša): Oni — poudarjam v smislu objektivne kritike, — oni so lahko nepismeni, polpismeni ali celo pismeni... Vendar še vedno samo analfabeti...
PREDSEDNIK (nervozno):	Ampak...
Zakaj ln čemu iščete dlako v Jajcu?
VSI DELEGATI (molk ., mrmranje, ki narašča).
GLASOVI IZ OZADJA (veselo, živahno): Odprite vrata, oskar prihaja!
VSI: Snežno belo Oskarjevo delo (trikrat).
DELEGATKA I (narašča z dragimi de-legatll: Ampak — ampak, kaj je dlaka v jajcu? Mislite morda prosvetne delavce, • ki so ostali brez zaposlitve na-kljub ustrezni šolski izobrazbi, medtem ko . . .
DELEGATKA II (se vmeša): Ali na tiste
tone paradajza, ki so ga pustili pometati v vodo . . .
TAJNICA (vreščeče jo prekine): Namesto paradajza bi lahko bile tudi vaše hiše, ki so zrasle iz družbenih sredstev, odvečna službena potovanja, izrabljanje socialnega ali...
DELEGAT (glasno vzkipi): Hej, tovariši, jo slišite, tovariši!
VSI DELEGATI (z dvignjenimi pestmi): .. . Da, dolžite nas svojih grehov! Umolknite! Ce Imamo svobodo govora, lahko tudi svobodno molčimo!
DELEGAT (skoči proti predsedniku); Kje smo — stari borci... Juuuuurrrrriš ... Pasterizirajmo Jih ... !
V OZADJU (nekdo žvižga): Na Juriš, na Juriš . . .
TAJNICA (zaščiti predsednika): Trenutek. dragi borci . . . Spoštujemo vas . . . Se več! S prvim vam povišamo dodatek za kruh!
DELEGATI (planejo): Kaaaaa-aaaaaj .. .? (Naskočijo predsednika.)
PREDSEDNIK (hoče pobegniti, in ko ga ustavijo, izdavi):	Prekinjamo ple —
plenu — ple — ple-nnnnnnnnum__________
VSI DELEGATI (pričnejo vpiti in tu dosežejo glasovi svoj vrh): Kresni ga, hudiča, saj ti ni brat. . . Čreva mu izpuli, garjavcu . ,. Nekoč je nosil —
SS . . Aaaaaaaaauuuuuuuu, to boš drago plačal.... Zdaj nam povej, kako si prišel do mercedesa ... Kuuuurrrr-beeeeeeee .. . Aaaa-aaau, kje Je vaša kultura ... In It v cerkev hodi . .. Dol z birokratskimi stenicami. Joooj, moja torbica . . Marica . Dragica ... Policija, policija, znoreeeeeeeeliliii sooooo . . .
(Zaslone, za katerimi so prej stali, medtem odstranijo, tn ko jih iznenadtta POLICAJA, VSI presenečeno obmolknejo.)
POLICAJA (prihitita na oder. potem p« se za trenutek zmedeta.)
POLICAJ П (dvigne roko): Dober dd . .. (POLICAJ I ga prekine s krepkim iun-kom.)
POLICAJ I: Tri — štiri!
OBA POLICAJA: Dober dan želim!
POLICAJ I (govori naivno, vsako besedo zavleče): Miiiiliiir, — mir! Kaaa.1 se do-gaaajaaa?
POLICAJ II (govori strogo antl-slovnlč-no>:	.. Ce pa ne prenehate, vam po-
magamo s solzivcem!
(Ljudje se nekoliko umirijo.)
POLICAJ 1 (preteče, a neresno): Izročite nam vodjo u-po-ra . . . Sicer ... sicer ....
VSI (usmerijo poglede v PREDSEDNIKA plenuma).
PREDSEDNIK (vpade boječe, a zelo razločno): Plenum je kriv!!!
POLICAJ II (se zgane In stika naokrog): Ki (kje) te je . . . 7 Kam ie pobegnil?
(LJUDJE se močno zakrohotajo.)
POLICAJ I (se vmeša — užaljeno zateguje besede): Miiir — mir VI nam ne boste pameti solilil Hočemo vodjo upora!!!
VSI (vzkipijo in kričijo drug čez drugega): Kaaaaa-aaaaaj?! s silo nas hočete?! Dooool z dlktatuuuuuro!
DELEGAT (jih ogorčeno, hreščeče pre-vpije): To-va-ri-šil Kje smo. tovariH stari borci? Divizijo Švabov smo potolkli za zajtrk ... Zdaj  touari-
šl, . .. pa bi podlegli tem (kašlja in se prime za rit) ... usra-usrsn ieetomtl Kje je domek-racija (se tolče po trebuhu). Kje je svobooooda . . . ? (Iznenada ■e zamakne, ko da bi gledal prtkaaen.) Mitraljezci. . V napad... (Govori ■ onemoglim, histeričnim glasom, ves Je penast, pada z dvignjenimi pestmi.) Tovariši, booooo-oooooooombe (medtem zažvenketajo šipe v ozadju). Juuuuuu-uuuuu-rliiš . . .
LJUDJE (medtem ko so zaprepaden* strmeli vanj, pričnejo zdai ogorčeno
vpiti): Reševalci... Gasilci Zlvino-
zdravniki . .. !
DELEGAT (ki se je bil zgrudil, se zdaj onemoglo dviga — govori zaprepadeno, razočarano, tiho); Ljudje .. . Prepričan sem bil. .. da smo se takrat po hostah klali ... Da, klali za povsem nekaj drugega... V rit se ugriznite .. Gnila Je... Gnila— Ha ha na ha ha haha (odkrevsa v ozadje).
VSI (živahno, veselo): Najboljša Juha se vam kuha, če Je v loncu aaaarrgo juha... Ha-ha-hal
TAJNICA (besno, a h tihim glasom policajem): Komu hočete diktirati vi — vi. ki uživate sadove naše zmage?! Sramotite našo rdečo zvezdo Ljudje, kaj še čakate. .. (Se besno zadere:) Slecite Ju ... I
POLICAJ I (priliznjeno): Zivlo svoboda . .. (Povsem tiho:) Slava našim borcem ... (Se močno zadere:) Zlvio demokra-kra-kra?kraclja!ll
POLICAJ II (z beležko in s svinčnikom): Vodje upora torej ni med vami? Razumem! (Govori sam zase.) Torej je pobegnil ... Vi ničesar ne veste — ničesar niste videli? Tudi laz ne .., (Priliznjeno:) Živio svobodal
(Nastane daljši premolk.)
VSI (Iznenada pričnejo vzradoščeno vzklikati): 2ivlo svoboda, tako je... 2ivlo kifeljc . .. Prav Je rekel... Na to se pije ... Na to se pije . ,,
VSI (umolknejo, se primejo za roke la pričnejo peti): Pijte, jejte, pijte, jejte!
GLAS IZ OZADJA: ...In ljudje se primejo za roke in odkorakajo v najbližjo krčmo — in to je res konec... Konec .. . Konec ... Konec ... KONEC.
Vladimir 7 Gajšek Z,3
V ušesih me zapeče, kadar slišim, da komu napravijo' krivico. Navkljub skorajda zmerom mirni okolici poskušam tedaj po svojih osebnostnih močeh poiskati vsaj vzroke in pogoje, ki so krivico napravili, kljub temu da so resnične, konkretne in precizne osnove mnogokrat in za marsikaterim »primerom« skrile. Zakaj? Ze zato, ker dandanašnji nadvse ljubimo koristi in samo koristi, čeprav se nam to maščuje. In za kak hip celo pomislimo, kaj pa je tisla naša osebnost, kaj je tisto naše ustvarjalno delo, vprašujemo se, če morebiti vendar ni zgolj v uspehu in v karieri. Prav o tem mislim sedaj govoriti, in to ne v imenu množic, ali kakšne institucionalizirane avtoritete, ne, v svojem imenu. Kajti vzrokov za neko dejanje je mnogo, pravi vzroki pa so samo lislo, čemur pravimo elos, naše duševno moralno življenje v družbi. Ce torej verjamem v nek boljši red samo in samo na osnovah boljših prejemkov, tedaj je moja osebnost mistična, a hkrati kar najbolj banalna, vsakdanja, izrabljena, četudi se hoče pokriti s her-melinskim plaščem svetništva. Ce pa se grem igro življenja zares, če nosim v sebi zares težnjo, da nekaj bom, da se bom boril z ljudmi za dobro in proti krivicam, tedaj morem komaj upati, da bo prihodnji svet prihodnjih rodov srečnejši, lepši. Res je, da mnogokrat lahko stopim sam na kriva pola, a kaj takega je treba priznati, pojasniti prav vzroke, ki so nastali iz nevednosti in pogojili krivico, pač zato, ker ni nobeden nezmotljiv in še celo med svetniki je mnogo grešnih. Ta nevednost ni hudobna, a tudi lepa ni, saj se lahko na vsakem življenjskem koraku sprevrže v zlo, v krivico. Smisel za pravo življenjsko pot torej ni v nikakršnih puhlih frazah, v deklaracijah, v avtomobilih in lepih vikendih, skratka v dodobra mirnem meščanskem razglabljanju o smislu življenja, marveč je v oslrem čutu za pravilno, za etično, za človeško. Med prvim in drugim smislom stoji mnogo ljudi, ki ne vedo ne kam ne kod. Ta nevednost pa jih vendar pripelje slepe do mrtve točke vsekdar istega, utrujenega, ponavljajočega ritma namišljene moralke, ki poučuje, naj se človek lepo vede, naj bo v sredi pozorne in rožnate, ali celo osladne »dostojnosti«. Tako vidim in srečujem vsak dan obraze, ki so lepo zaliti, srečni in »plemeniti«, in to ne zaradi njih osebnosti in njihovega dela, temveč predvsem zaradi koristi, zaradi denarja, uspeha, kariere. Namesto nevednosti srečujem skorajda vsak dan v institucijah, na cesti in drugod sprenevedanje, odmišljanje krivic in prerokovanje nekakšne meglene zlate prihodnosti. Seveda se zato prav v sprenevedanju nekateri povsem izurijo, da prelisičijo druge, jih opetnajstijo. Pri vsem tem je nekako čudno, da se prav takšni sprenevedneži kritično, a konformistično zapičijo v vsak problem, vtikajo nos skoro v vse neživljenjske probleme, češ kdor misli na življenje, ta je nesrečen, pa naj bo še tako pameten, nam pa gre za to, da bomo srečni.
Jasno je. da v takšno srečo ne verjamem. In tudi v takšen nonkonformi-stični konformizem ne verjamem. Saj je res, da javno koristoljubneži in sprenevedneži znajo lepo govoriti, da se javno za nekaj časa ogrevajo zdaj za to zdaj za ona idejo, vsekakor pa je tudi res, da takšno obračanje plašča po vetru ne prinese nič drugega kot zmešnjavo, puhle fraze in nekakšno gosposko in namišljeno dostojanstvo, katerega osnovni blesk je denar, ne osebnost. To lahko dokažem, čeprav je znana resnica, ki jo potrjujejo često »javne skrivnosti« z javnim mnenjem, da se pri nas okoristi listi, ki se pač bolje ln bolj po kačje znajde. V koristoljubnosti nekaterih posameznikov tudi ni nobene družbene vloge, nobene odgovornosti pred delavstvom in pred narodom. Njihova sreča je samo njihova, nočejo je deliti, če pa jo že delijo, se oklepajo v svetniški sij ln v samoljubje.
pesnike ni prostora
Na svoji umetniški poti sem opazoval okolico, ki ji je šlo često bolj za uspehe kakor pa ža pravo človečnost. Najbolj me je pretreslo, da nekateri kritiki sploh niso ocenjevali mojega umetniškega ustvarjanja, temveč so se zadovoljili le s splošnimi in z najsplošnejšimi oznakami, zdaj so mi stiskali roko, češ velik talent, zdaj so se v preziru stiskali v sence, da jih bi ne opazil. Hinavstvo pa najbolj mrzim, posebno če hinavstvo ni potrebno, če je zraslo na zeljniku kakega pusleža, ki nadvse ljubi svoj avto in svoj položaj v službi, kritizira in kritizira v
S
zasebnem življenju brez razloga vse vsevprek, a se javno »izkaže«. So pa tudi kritiki, ki so govorili v temi svoje zavisti, namesto da bi videli luč moje zavesti. Seveda so pozabljali ob krili-kastrstvu na svojo in na mojo osebnost, gibali so se v metafizičnih, blagorodnih viširah, si pripisovali nevem-kaltšne zasluge za moje ustvarjanje, čeprav jim teče življenje nekje na robu meščanskega, ali malomeščanskega sožitja. Razjezi me. kadar kdo govori in prerokuje o socializmu, o delavstvu, sam pa nima čuta za povezanost med ljudmi, nima čuta za slogo in mir, si nič ne prizadeva, da bi sočloveku pomagal. Saj navsezadnje takšen »socialist« živi zato da je in ne obratno. A tudi moja jeza, moj upravičeni upor zoper nasilje »misli« in konformizma se včasih skorajda izgubi v okolici, češ naj govori kolikor se mu ljubi, mi bomo že napravili po svoje. Sami so gluhonemi in prirejajo ceremoniale, kjer si kimajo, a kadar se prepirajo, tedaj se prepirajo na primer o tem. ali je lahko roman napisan na praznih straneh knjige ali ne, ali lahko politika vpliva s predpisi na literaturo, ali lahko torej na primer naš družbeni sistem vpliva na izdajanje Karla Ma-ya .. . (in ne Karla Marsa!) in še mnogo je teh velepomembnih reči. Naj reče kdo kar koli, naj zmajuje z glavo in s svojim prepričanjem, res je, da takšni in prav ti ljudje slabijo revolucionarno in evolucijsko misel v našem narodu, mu ponujajo mondeni kič kot nadomestek za pravo umetniško doživetje, mu vsiljuje slepečo belino, kajti v takšnem konformizmu je nekaj več. Konformist ni nikoli in nikdar ogorčen zares, saj so zapre v svojo lupinico normalnosti, koristoljubnosti,
kariere, v duh »množice« in brezosebnosti, v posmeh, v prikimavanje delodajalcu, pretvarja se, kakor da bi ne videl nobene stiske, zavidljivo obrekuje slabosti drugega brez kakršnega koli sramu m tako dalje in tako naprej. Čedalje manj je na sejah uredništev odkrite besede o kakšnem problemu, čedalje manj si upa katero koli uredništvo nastopiti v imenu človeka in ustvarjavca pred javnostjo zares in kakor opažam, se tudi uredništva rada skrivajo v »intimnost« pogovora uredniških odborov, da bi pa razkrile prave namene in pomene svojega ustoličenega bivanja, se jim pa morebiti zdi pre-nizkotno. Tako stojim pred vsemi mogočimi in nemogočimi gospodi kot umetnik čisto sam, posebno takrat, kadar govorim odkrilo. Dokler bo trajalo takšno stanje, kjer se bo človek bal človeka, češ zmaknil mi bo stolček, naložil mi bo pod noge polena, dokler bodo uredništva ob kavi čisto mirno-dušno prepuščala reševanje problemov drugim in povečevala zmešnjavo med narodom, dotlej so bom v veliki meri počutil ogorčenega. A samo ogorčenost nikamor ne pripelje, ker se ne more zares boriti proti izrojenosti in zoper duhovno lenobo. Kadar koli se namreč odločim za kakšno stvar, se najprej ogrejem sam zanjo, v svoji notranjosti, pa naj bodo okolice in prividne meje še tako hudo! Nekako potopim so v pisanje, v predmete in osebe svojih predstav in šele ko so te predstave dodobra utemeljene s človekovo usodo, šele tedaj lahko porečem, da sem zadovoljen s samim seboj.
A ravno ta razvidnost, ta odgovornost pred samim seboj je moji okolici najčešče tuja. nekoristna, ali celo žaljiva, vredna posmehovanja. Kot umetnik se Torej počutim v današnjem kulturnem prostoru zelo neugodno, in res je, da se to neugodje, pomešano še z ogorčenjem zavoljo vsakovrstnih krivic, zavoljo volje in moči tistih, ki se ne zmenijo za pravo afirmacijo umetnosti, marveč za goli, namišljeni, učinkoviti uspeh, res je torej, da se to neugodje v trenutkih spreminja v apatijo, v občutek odvečnosti. Kajti pravico imajo tisti, ki so močnejši, vsaj tako mi skoro vedno pokažejo, močnejši pa so tisti, ki imajo svoje žrtve.
Kjer pa so žrtve in kjer je moč, lam igra poglavitno vlogo nasilje, tista skrajno surova sila človekovega delovanja, kjer so tudi močni na koncu brez moči. Nasilje ne priznava umovanja, ampak ustroj; ta ustroj je po svojem bistvu iracionalen, dasiravno jo praktično uporabljiv. V ustroju nasilja so umetnikova dela ustrojena po zlaganem prepričanju, zdi se mi nekako, po diktatu, programu, ali zahtevi. Odtod toliko eksperimentiranja v umetnosti brez izpovedi, brez osebnosti, kjer se kaj hitro najdejo in se potrjujejo brezosebnosti. Po mojem osebnem prepričanju je umetnost brez pra-izvornega čutnega, torej iz predvsem osebno žgočega prodiranja v svet samo lep okvir brez slike, ki bi naj krasi) sobe močnih. Ali pa se na praznih stenah tudi pokaže živa doba in resnica žitja in bitja, v kateri biva umetnik, ki jo dopolnjuje?
Seveda ne govorim sedaj v imenu intimnosti, tiste malomeščanske in meščanske intimnosti, ki si privošči popolno brezskrbno ugodje; govorim predvsem o vprašanju osebnosti, notranjega prepričanja, ki često v umetninah nima nobene utilitarne vrednosti; govorim o ustvarjanju in ne o pisavi. Ce bi na primer bila umetnost uporabna, bi lahko vzeli na primer Van Ghogove čevlje, težke kmečke čevlje samo kot odsev težkih čevljev in nič več, in bi lahko sklepali, da takšni čevlji niso uporabni drugače kot na pogled; če bi se vrteli zgolj v formalnih, oblikovnih krogih, bi na primer gledali pisavo in podpis literata In ugotavljali po lepopisu, ali je dober pisec ali ne; to ja sicer popolnoma zgrešeno, a prav takšna transcendentna pojmovanja živijo v našem javnem življenju z veliko silo, svoj pravi odraz nepravilnosti pa
v državi
najdejo v kulturnih Institucijah. Te kulturne institucije so naravnost čudodelne pri nas: kadar gre za kakšno prepričanje, ga znajo vodilni ljudje institucij tako neizmerno posplošiti, da ni prepričanje ne tič ne miš, da se v frazeologiji izgubi še tisto vsebinsko vodilo. ki bi naj ustvarjalo programe za vključevanje umelnika v kulturno in družbeno življenje. Kadar pa gre za koristi, tedaj pa so že tukaj takšni, ki bodo kot vodilni v kulturnih institucijah znali zadostiti svojemu samoljubju. In kje se skrivajo pravi umetniki in zakaj se skrivajo? Ali jo »ubijanje« umetnikov res naša usoda? Pa kakšna je že vendar ta usoda?
Sedaj že slišim, kako mi odgovarjajo: takšni smo Slovenci, takšna je usoda slovenskega naroda. Pri tem mi lahko pokažejo lopo vrsto zgledov, češ kaj pa smo naredili od Trubarja dalje. Odgovarjam jim: Prav umetniki so povzdignili slovenski narod od Trubarja dalje, pa čeprav so trpeli. Borili pa so se prav vsi, brez izjeme, proti nekakšni usodi, v kateri bi se naj Slovenci izgubili. Res je bilo tudi delo umetnikov preganjano in res je, da gospoda na stolčkih še danes ne trpi umetnikov, -posebno tista gospoda, ki meščansko životari v publicistiki, v kulturnih institucijah in po lepo opremljenih uredništvih, najsi živi od njihovega ustvarjanja. Jaz osebno zato nisem več pri-' slaš nobene institucije, pa naj bo še tako in tako kulturna, naj se še tako in tako izkazuje, češ da je dobra, pravična in vzvišena nad življenjem. Proti duhovni lenobi se bom tudi boril z ogorčeno odgovornostjo, zakaj prav te dandanašnji posebno manjka v zasebni in družbeni zavesti vodilnih. Zdi se, da zavlada krilatica: Red naj delajo (fizično) močni, vladajo pa naj (moralno) šibki, čperav ta krilatica ne pozna nobenih meril, kriterijev, po katerih bi kakšni stvari dali pravi pomen in pra-
vo porabo. Zanimivo pri vsem je še, da takšna krilatica lahko nastopa kot ideja, katere merilo je čas oziroma bitje mehanične, okostenele, kulturne, ustoličene ure. In vendar ta krilatica lahko vlada, kajti uravnava jo nasilje, grožnja pred rešetkami, na hitro užaljeni vodilni, veličastnost institucije. Jasno je, da v takšnih ln teh razmerah še mnlokje vidim kritiko vsega obstoječega.
=	BOJAN GORJAN:
|	Klub
g	mladih-
|	ali klub
I	doigo-
I	lasih?
HZ	Zapisali	smo že, da bi naj	klub
—	mladih v Mariboru predvsem vzga-jal, da hi torej skrbel predvsem za duhovno plat mladostnikov, ki vanj zahajajo, hkrati pa naj bi skrbel za zabavo naše ljube mladine. Pri vprašanju: ali udejstvovanje v javnem življenju, ali zabava, zaidemo v dilemo, ki jo še danes klub mla-
——	dih presnavlja. To presnavljanje se
—	je pokazalo predvsem v tem, da je
—j	premalo predavanj, v zadnjem času
ZZ	jih skorajda ni, medtem ko mladi-
ZZ1	na lahko posluša juke-box, samo
HZ	in samo beat, kakor da bi druge
glasbe sploh ne bilo. Poleg tega uspevajo še družabne Igre, kot na primer karambol, posebne vrste roč-——	ni nogomet, človek ne jezi se, šah,
—	dobili pa so še dirkališče avtomohi-lov — maket Avtomobile poganjajo električno. Poleg tega še kuhajo v
 	klubu mladih izvrstno kavo in imajo
—	odlične sendviče in nekaj slaščic. Tako vsaj s strani zabave, za katero je lepo in skrbno priskrbljeno.
Posebne vrste zabave so zabavni beatniško mladeniški plesi konec tedna. Tedaj se trese poslopje kluba ——	mladih, tresejo se mladinci in mla-
——	dinke, ko skačejo v shakeu, tresejo
 	se podbradki nekaterih mladeničev,
 	ki se gredo na »aufbiks« v park in
т	k Vrzelu, skratka vse se trese ob
HZ	mogočni ozvočitvi električnih kitar.
HZ	O leh plesih je pisal tudi klubski
programski vodja. Zora Huda les v —Naših razgledih, kjer povsem jasno vidimo, da oglušujoče kričanje v
 	zvočnike ni glasba in da tudi baka-
HZ	nalsko poskakovanje ni ples. Zora
HZ	Ifudales se upravičeno huduje, saj
HZ	je vzdušje v klubu mladih dozorelo
Ж. Ж. V J
Ples — slioraj edino delovanje mladine?
v pravcato plešočo, histerično, kaotično brezdušje; le-to seveda ne more uveljaviti svojega namena Javno na nobenem družbenem področju, zato ostaja v mejah kluba mla« dih.
Takšen ples ni nič kaj uporniški, saj je prirejen samo in samo za huronsko norenje, a tudi takšna mladinska institucija, kot je mladinski klub, se s takšnim tresenjem nič kaj ne izkaže, pa naj beatništvo prinaša v žep kluba lepe denarce. Gotovo je, da klub mladih pojmuje še zmerom ?nladi rod v formalnih ali celo mehaničnih okvirih, saj mu ponuja predvsem zabavo, manj pa skrbi za njegovo odprtost v svet, ra razvoj mladostnikove zavesti, za uveljavljanje mladinca v družbi. V tem je klub mladih takšna institucija, ki ima sicer res lepe prostore, nima pa dovolj prave sveže in mlade krvi. Kajti utrujajoče je gledati iz dneva v dan mladino, kt se zabava kar nekam po otroško oh družabnih igricah, kakor da ne bi bila sposobna zadihati s svojimi pljuči. 2e zato bi klub mladih moral najprej po-
svetiti več svoje pozornosti programu, in to daljnoročncinu programu na idejnem, kulturnem in ideološkem področju, šele kasneje pride na vrsto igra. Ce se ne bo pojavilo novejše žitje v klubu mladih, bo klubsko življenje podobno enolični praznini vsakodnevja, bo zavladala jalova in v sebi zaprta miselnost »brigaj se zase«, bo še tisto malo mladine, kar je zahaja v klub mladih z veseljem in s pravimi interesi (na primer dramski krožek), poslalo samo del brezobličnega hrupa. Sedaj je še vedno klub podoben takšni Instituciji, ki živi v razmerah, kjer je mnogo hrupa za nič. Žalostno je, da ni nič hrupa za pravo snovanje v ustvarjalnih, ali če hočete, v mladih delovnih vrstah v klubu
Zamrlost misli in dejanja bo mogoče odpraviti šele tedaj, ko bo torej PROGRAM, delovni program zadobii svoje pravo mesto v tej mladinski ustanovi. S programom bodo tudi resnične možnosti za vse ne-dolgolasce, kratkolasce, normalne fante in dekleta večje.
POTRESEN JE IZHOD IZ KRIZE
Nič novega ne bom povedal, če napišem, da je Zveza mladine prišla do tiste točke, ki ji rečemo kriza in je potrebno poiskati iz nje temeljno preoblikovano, novo pot. Njen idejni kot tudi organizacijski koncept ni šel vzporedno z družbenim razvojem, in to je povzročilo padec njene vloge in pomena. Jasno smo uvideli, da je njeno delo že nekoliko let nazaj »slonelo« le na nekaj mladih entuziastih (v Jugoslaviji je danes vsaj tretjina od skupnega prebivalstva mladih ljudi), ki so se slepo zaganjali v zid organizacijske strukture, ki jo je postavila mladina 1945. leta, ter z raznimi spremembami in dopolnitvami iskali izhod iz zastarelega sistema.
JURIJ KURE
NOC TURNO
Če si molčala tisto noč,
sem ti verjel in te s srcem poslušal.
In oči so poslušale.
Si molčala?
Poj »noeturno«, si želela.
Srce je ubogalo, prsti so igrali.
In nisi opazila, kako je sonce zašlo! (Mojc nenasitne dlani, prsti, trepet.)
Telesi v bledi mesečini, ki se naslaja s toploto ...
Nič več ne poslušaš Chopina —; bojim se kakor ti.
Potem sva odšla daleč, daleč od plitve vode, od najine bojazni in jaz sem vedel, da bi te lahko
ljubil.
Vonj suhe, morske trave in val, ki ponovno pljuska, ki se vrača in šumeče prihaja — ustnice poljubljajo odsekano roko.
Mesec se v noči ustavlja na naju, hotel sem, da zbeživa,
ves čas sem te stiskal za roko, in ti si morala teči za menoj, in ti si se me morala bati, in ti si trepetala v slepi nasladi.
Ko sva prispela na vrh —: o, samotne skale!
Gledala si v temo morja pod seboj, poljubljal sem odsekamo rčko.
Prazna dlan
To je tista dlan, tista rdeča, ki trepeče v vetru ...
To so prsti, prelomi jeni, ki prosijo v soncu —:
O, dlan, ki drhti, boža te v snu,
dež polzi po mrtvem čelu...
Vse premalo je bilo načrtnega dela in sodelovanja širšega kroga mladih pri načrtovanju smeri razvoja ZM. Njihove ideje in predloge so upoštevali le prek anket, katerih veljavnost je po mojem mnogo manjša, kot jim običajno posvečamo pozornosti. Nimam namena ovreči njihovega pomena pri spoznavanju mišljenja širših množic, vendar iz lastnih izku-I šenj vem, kako se »malo za šalo,
I malo za res« izpolnjujejo takšni anketni lističi.
O tem, ali je mladini njena organizacija potrebna ali ne, se mi zdi nepotrebno razpravljati. Takšna, kot je danes, prav gotovo zelo malo. Mladina pa potrebuje svojo organizacijo v taki obliki, kot si jo sama želi. Njene želje bomo morali upoštevati pri izdelovanju novega programa ZM, Zato bi bilo potrebno or-i ganizirali pogovore, na katerih pa i naj ne bi sodelovali le člani mladin-
skih šolskih in tovarniških komitejev, temveč, čim širši krog mladine. Pogovore bi lahko organizirali OK (občinski komiteji) in povabili nanje psihologe, sociologe in ostale strokovnjake, ki se ukvarjajo s problemom nove oblike organizacije ZM. Na takšne razgovore bi morali priti že z določenimi koncepti in mišljenji mladine z drugih razgovorov. Zanimivo bi bilo tudi izvedeti, kako deluje mladina v drugih državah, predvsem socialističnih, ter v kakšnih oblikah. Vem, da takšna tribuna ne bo uspela, če bo nekaj plakatov v mestu vabilo mladino v dvorano, kjer bi se naj odvijal tak pogovor. Mnogo bolje in z večjim uspehom bi se to izvedlo na šolah (predvsem II. stopnje), mladinskih klubih in gošpo-i darskih organizacijah. Ob dobri organizaciji tudi obisk ne bi izostal. Seveda bi se pa morali kasneje zaključki takšnih pogovorov upoštevati
in priti v »novi« organizaciji ZM do veljave.
Mladinska organizacija bi morala biti bližja mlademu človeku, zavzemati bi morala področja, ki ga zanimajo, in dobiti svoje mesto v družbi.
Njena organizacija bi morala biti razdeljena po interesnih sferah in zavzemati področja od umetnosti, moderne glasbe, petja do politike ter znanosti. Zavzemati skratka vse tistci, kar je mlademu človeku blizu, potrebno in koristno. Ne bi smela biti samo ideološko-politična, temveč tudi vzgojno-izobraževalna organizacija. Toda ta področja bi morala biti razdeljena in po vrednosti cenjena.
Zveza mladine je izgubila tudi mnogo na svoji družbeni veljavi, ker je bilo njeno delo zadnjih let ne manjše in slabše, temveč mnogo bolj stihijsko, neorganizirano in zunaj mladinske organizacije. Mnogo dela, volje in sposobnosti bo potrebno, da si bo mladina in njena organizacija priborila svoje mesto v družbi. Toda to bo vse premalo, če bomo napačno zastavili nove temelje, zato moramo svojo organizacijo sedaj organizirati tako, da bo pritegnila večino mladincev. Njene oblike dela se morajo neprenehoma spreminjati ter prilagajati spremembam razvoja ter stopati s časom v korak. Le tako bo mladina z zanimanjem sodelovala in pokazalo se bo, da ni mladina bila doslej nezainteresirana, temveč neorganizirana.
An ti Gorjup
PEREČI PROBLEMI
MLADIH V POMURJU
Pred kratkim je bila v Lendavi letna konferenca miadinc občine Lendava. Iz mnogih referatov je bilo razvidno, da ima mladina lendavske občine mnogo problemov. Med ostalim je potekala beseda tudi o mladih gospodarstvenikih na domačih posestvih, ki jih je čedalje manj. Ugotovili so, da vsa vaška mladina hiti iz domačih kmetij, ter si išče zaposlitve v mestih. O tem perečem problemu je spregovoril član komiteja Ludvik Bratkovič, ki je med drugim poudaril, da mladinec iz kmečke družine s končano kmetijsko šolo zapusti domačo zemljo ter si išče zaposlitve pri delovnih organizacijah, kar je vsekakor zgrešeno. Moramo stremeti za tem, da ostanejo na domačih posestvih predvsem šolani kadri, kajti le tako bo prišlo kmetijstvo v Pomurju do zaželene stopnje, je zaključil tov. Bratkovič.
Jože Bratuš, uslužbenec Zavoda za zaposlovanje v Murski Soboti, je dejal, da se mora mlad človek sam uveljaviti v delovni organizaciji in si tako pridobiti zaupanje za pridobitev zaželenega položaja, medtem ko ne sme biti Zveza mladine tisti faktor, ki bi dodelila mlademu ta položaj.
Med ostalimi sta spregovorila še predstavnik ZM Slovenije, ki je govoril o uveljavitvi in delu mladih v Zvezi mladine ter predstavnik mladine občine Čakovec.
IVO KURNJEK
O efelu soboskih gimnazijcev
Na razdalji 200 km od republiškega centra, na skrajnem severu Slovenije, stoji ena izmed sedemintridesetih slovenskih gimnazij.
Kljub temu da je murskosoboška gimnazija ena izmed prvih v Sloveniji — saj s svojim kulturnim, športnim in idejnopolitičnim udejstvovanjem prednjači pred marsikatero slovensko gimnazijo — o njenih uspehih govorimo in pišemo zelo malo. Gimnazija prednjači tudi v učnem uspehu. Za uspehe ima velike zasluge ravnatelj gimnazije, ki s sodobno metodo vzgaja in usposablja mlade. Prekmurce za življenje.
Na letošnji III. GIMNAZIADI v M. Soboti, 30. in 31. maja, je sodelovalo 25 slovenskih gimnazij in predstavniki vseh jugoslovanskih republik z izjemo Bosne in Hercegovine. Na predvečer je v M. Soboto pripeljal posebni vlak, VLAK PRIJATELJSTVA, gimnazijce iz Ljubljane, Celja, Tolmina in Nove Gorice. Skoraj vsem gostom (bilo jih je več kot 700) so murskosoboški dijaki nudili zasebna prenočišča, kar je nedvomno lepa gesta, ki jo v Sloveniji malokdaj doživimo.
V času GIMNAZIADE so bile športne in kulturne manifestacije. Tekmovali so v šestih športnih disciplinah. Lovorike iz vseh disciplin so odnesli dijaki domače gimnazije.
Priredili so tudi samostojno razstavo likovnih umetnikov, filatelistično razstavo in literarni nastop. Ob svečanosti so dijaki izdali tudi zanimiv BILTEN. Program pa je prenašal tudi radio M. Sobota. Ob koncu svečanosti so prejeli VERIFIKACIJSKO POHVALO od republiškega sekretariata, ker so izpolnili vse pogoje, ki jih določa navodila verifikacije, in o verifikaciji gimnazije.
ŠPORTNO UDEJSTVOVANJE JE NA VIŠKU. Med dijaki ni nikogar, ki ne bi telovadil ali se kakorkoli aktivno udejstvoval v športnih disciplinah. Tudi šibkejši in bolehni dijaki aktivno sodelujejo in nikomur še na mi-rekviziterji in podobno, sel ne pride, da bi si od zdravnika »izvojeval« potrdilo o nesposobnosti za telovadbo. Šibkejši se v začetku udejstvujejo kot sodniki, točkovalci,
Udejstvujejo se skoraj v vseh športnih disciplinah. Najaktivnejši so v nogometu, košarki, atletiki, mnogoboju in šahu. V ekipah ne smejo tekmovati dijaki, ki imajo slabe ocene!
Zvezni zavod za proučevanje telesne kulture je podelil posebna prizna-naj trem slovenskim srednjim šolam.
Literarni večer prve gimnazije
Pred kratkim je literarna sekcija dr. Franjo Crnek na prvi gimnaziji v Mariboru priredila literarni večer, na katerem so mladi ustvarjalci brali svoja dela. Podobno prireditev so pripravili že lani (izvajali so jo tudi v Ljubljani), vendar je bila letošnja boljša od lanske. Osrednja dvorana v klubu je bila polna in lahko trdimo, da se mladi ljudje zanimajo za kulturo, ko tolikokrat vzdihujemo, kako je mladina nezainteresirana. Občinstvu so se predstavili: Breda Bcrnctič, Mišo Hochstatter, Jadranka Holz, Jasna Kozar, Stanka Kuhar, Rajko Preskcr, Slavica Pribičevič, Jasna štandar in Marija Švajncer. Na klavirju je izvajalce spremljal Zvonko Rudolf.
Ustvarjalci literarne skupine prve gimnazije se v svojem pisanju med scboj_močno razlikujejo,'saj ne predstavljajo neke idejno enotne celote. Glede tega, ali so prozaisti ali pesniki, bi jih lahko razdelili na dva skoraj enakovredna dela. V njihovih delih prevladuje 'jubezenska tematika,
ki pa je spet gledana iz različnih zornih kotov. Tako nekateri izpovedujejo svoja lastna ljubezenska doživetja (to je skoraj razumljivo, če vemo, da sta v skupini samo dva fanta), drugi spet pišejo v tretji osebi in opisujejo žalostna ljubezenska spoznanja mladih deklet. V nekaterih delih je opaziti željo po zmagi nad vsakdanjostjo, po umiku v neki lepši, popolnejši svet. Pozoren poslušalec lahko zasledi tudi nekaj vpliva angleškega gibanja med mladino flovver power.
Čeprav je torej kulturno društvo na prvi gimnaziji majhno, pa navzlic vsemu v redu deluje. Kmalu bodo izdali svoje šolsko literarno glasilo Mlada misel.
Zapisali smo, da je bil klub lepo obiskan. Mlade literate je razveselilo to, da sla se prireditve udeležila tudi dva profesorja: ravnatelj Ivan Rudolf in slavistka prof. Darja Rotar. Seveda bi bilo veselje še večje, če bi jih prišlo še več.
M. S. ml.
Izbrali so tudi soboško gimnazijo. Najboljši telovadci treh slovenskih srednjih šol pa bodo imeli tudi brezplačni študij v Beogradu.
TUDI KULTURNO IN ZNANSTVENO DELO NE ZAOSTAJA. Na gimnaziji imajo svoje kulturno umetniško društvo, literarni krožek. Izdajajo pa tudi svojo literarno revijo. Revijo urejujejo in tiskajo dijaki sami. Profesor je samo njihov mentor.
Aktivno deluje tudi MARKSISTIČNI KROŽEK. Ob letošnjem tekmovanju za najboljši spis o OKTOBRSKI REVOLUCIJI je prejel prvo nagrado njihov dijak.
Občinsko politično vodstvo je letos sprejelo v ZK kar 21 gimnazijcev, kar je vsekakor najvišje priznanje vestnim članom marksističnega krožka.
Dijaki delajo tudi na znanstvenem področju. Letos so sprejeli prvo na-
grado na radijskem tekmovanju SPOZNAVAJMO SVET IN DOMOVINO.
Predlani je bil zvezni prvak v tekmovanju mladih fizikov dijak France Bogataj. Tekmovanje pod naslovom Znanost mladim je bilo na filozofski fakulteti. France je na tekmovanju prikazal funkcionalnost svojega izuma: renesančne omarice.
Lani je dobil prvo nagrado iz področja biologije dijak SEPESI. Naslov tekmovalne naloge: Pomeri kinetike v biologiji.
Še in še bi lahko pisali o zanimivem delu dijakov, prostor pa je skopo odmerjen. Prezreti pa nikakor ne smemo mladega Andreja Srako, ki je postal že pravi filmski »producent« — skratka mojster. ZDRUŽENJE FILMSKIH DELAVCEV mu je letos v Beogradu podelilo nagrado za kratki film IZ ŠOLSKEGA ŽIVLJENJA. Film je režiral, posnel in glasbeno opremil dijak sam. Andrej pa se udejstvuje tudi na mnogih drugih področjih: vodi tečaj ljudske tehnike, fotografski tečaj, je pa tudi glasbenik in igra v orkestru kar dva inštrumenta (ne naenkrat, seveda!).
Morda bi bilo koristno in zanimivo, ko bi o svojem delu kaj več napisali dijaki sami.
MIROSLAV SLANA
Zopet nova generacija pred maturo
Zadnje čase mnogo govorimo o spremembah v našem šolstvu, tako srednjem kot visokošolskem. Dobro vemo, da je predavateljska struktura na srednjih šolah neustrezna, da je financiranje nepravilno in prenizko. Vedino bolj se oddaljujemo od teorij o vsestranski možnosti za študij. Mnogi so se morali sprijazniti z dejstvom, oče je imel premalo sredstev za hčer ali sina, ki bi jih potrebovala za šolanje, štipendij skoraj ni več. Kaj preostane drugega, pač gremo delat. Če ne bo dela doma, pa v tujino. Pa raje pustimo te probleme, pred nami je zrelostni izpit.
Ze v osnovni šoli so nas opozarjali na maturo, o tem tako velikem prestopu v zrelost. Pa si poglejmo, kaj menijo o njej dijaki srednjih šol.
Najprej ekonomska srednja šola
Po razgovoru z dijaki ESS sem izvedel, da tukaj niso povsem zadovoljni s pripravami mature in izbire predmeta. Zamenjava nekaterih profesorjev z novimi je zelo neprijetna za maturante, saj ima vsak profesor svoj način predavanj in dela. Mnogo bolj so nezadovoljni z izbiro predmetov. Na izbiro imajo šest strokovnih predmetov, med katerimi morajo izbrati dva. Toda za nekatere predmete se je odločilo po petnajst učencev, za nekatere pa nihče, ker pa mora vzeti vsak predmet šest učencev enega razreda, je prišlo do medsebojnih prepirov. Nekateri so le privolili, da bodo delali maturo iz predmeta, ki ga ne obvladajo tako dobro kot druge. Ker pa je bilo takih učencev malo, bodo sedaj določili profesorji, kdo bo odstopil od izbranega predmeta in delal določenega. Profesorji se branijo s tem, da jim dobre ocene pri predmetih dobro povedo, kaj kdo obvlada. Dijaki pa se s tem ne strinjajo, saj to ni zadovoljiv dokaz, kajti mnogokrat se ti pri spraševanju nasmehne sreča.
Tekstilna tehniška šola
Na tekstilni srednji šoli so različna mnenja o maturi. Za diplomo
imajo obvezno slovenščino in še strokovni predmet. Tega pismeno izdela^ jo doma in ga kasneje zagovarjajo. Nekoliko so nezadovoljni s pripravami, ker so preskromne. Pri izdelavi diplome so potrebne mnoge meritve in preizkusi, zato opravljajo dijaki štirinajstdnevno obvezno prakso. Upajo, da jih bodo-v tovarni dobro razumeli in jim nudili pomoč.
Gimnazija Tabor ,
Pri njih je prav tako obvezen predmet slovenščina, poleg tega predmeta pa imajo na razpolago še skupine z dvema predmetoma. Dijaki, ki bolje obvladajo matematiko in fiziko kot jezike so na boljšem. Ta prednost pa je v tem: le redko kateri dijak obvlada približno enako jezik kot matematiko, fiziko, biologijo ali kemijo. Ker imajo v skupini z jeziki biologijo, matematiko, fiziko in kemijo, se le s težavo odločijo za to skupino. Bolje bi bilo, če bi imeli vezane z jezikom, psihologijo, filozofijo ali sociologijo.
TSŠ — strojni oddelek
Tudi pri njih so problemi. Nekoliko me je sicer začudilo dejstvo, da so dijaki zelo »skromno« informirani o maturi. Pri njih je obvezen predmet slovenščina. Poleg tega imajo še strokovni predmet. Sicer si lahko predmet sami izberejo, vendar dijaki ne delajo pismene naloge doma. Profesorji sami zaustavljajo vse naloge in vprašanja. Dijaki so mnenja, da bi bilo bolje, če bi sami lahko izdelali celo nalogo in jo kasneje še zagovarjali. V tem razgovoru pa bi bila vključena profesorjeva vprašanja glede na dijakovo nalogo.
To so le nekatere srednje šole in nekateri problemi. Če bi bil idealist, bi zapisal, da so to tudi edini problemi dijakov-maturantov teh šol.
BRANKO ČERIČ
JERNEJ VRANIC:
O „sodobni" prvi ljubezni in o „sodobnih" petošolkah
Nek) stari rek pravi, da so ženske zmerom osamljene. Ce bi pogledali, kaj se za takšnim rekom skriva, bi videli nekoliko otožni obraz mlade deklice, ki je strašansko zaljubljena v svojega fanta, tako zelo. da bi morebiti celo verjeli, češ, kakor sužnja mu je. Ta prvotna in velika ljubezen živi v sren mladenke in jo žge, a hkrati jo izmodruje, saj naše življenje ni sestavljeno iz samih lepih reči, marveč nosi s seboj tudi dosti blata. Vendar pa je zanjo ta prva sanja, prvo doživetje razburjene krvi In zazoritev telesa tista podoba ljubezni, ki sc ji nobena ženska kasneje noče odreči. Vsaka še vedno sanja o prvih Pijanih korakih v ljubezen, vsaj na tihem, če že ne pokaže kdaj svojih občutkov v družbi. Najsi bo torej deklica še tako osamljeua v vzdihih in v nekoliko trpkem, pa kljub vsemu radostnem pričakovanju ljubimca, vseeno najde tolažilo v sanjah o moči in o junaštvu, o možatosti. Junak njenih sanj je skoraj stalno isti, čeprav se moda spreminja in četudi nosijo fantje danes dolge lase in punce kratke. To junaštvo in moč in uspehi dajejo mladi deklici pogum, da v življenju najde trdno ljubezen, da se že v rosni, nedolžni mladosti naveže na nek cilj. Torej je ljubezen vez med njenim srcem in med njegovim telesom.
Prav proti takšnim sanjam pa starši zelo radi godrnjajo, češ, saj ne počne drugega kakor da se vznemirjeno obnaša, pri tem pa navajajo cele kupe razlogov za hčerine neuspehe. Naj se postavi na noge, si mislijo, nekoliko samoljubno brundajo zaradi današnje spolne »svobode« in se često ne strinjajo z »novo generacijo«. Ali pa kdaj pomislijo, da so tudi sami prav tako sanjarili, da so se zaradi svojih staršev vedli prav tako potepuško, radoživo, veselo?! Kakor si si skuhala juho, tako jo boš pa pojedla, pravijo večkrat, a vseeno ne mislijo tako hudo. Saj so navsezadnje zadovoljni, da so njihovi otroci pošteni, marljivi, delavni. No, zato pa želijo, da bi se dvignile njihove hčere — posebno njihove hčere — iz zmotnih sanj, da ne bi bile več razburjene, da ne bi jokale, da se ne bi razočarane zapirale v sobe . ..
Morebiti pa je prav v tem času ljubezen zrasla in se izkristalizirala še v em izmed bistvenih človeških prvin —• v spolnosti. Ni je že ljubezni, če ni spolnosti. In kakšna je pravzaprav ta spolnost, ali je nemara res takšna kot jo prerokujejo učene knjige, kakor svarijo pred njo starši in kakor z njo straši cel kup črnih ljudi?
n.f e os.an,:icnih. nasmehov pa rasejo oovi ijuuje, tista trpka vrsta novega rodu, ki se ne sprijazni z življenjem že na prvi pogled, iarld , vztraja v sanjski, pijani omami, z 'VJ'1. radostnega koprnenja, z igrivim prepet odom osebnosti; tako se znova rodi spolnost, lu sicer živi v tisočih in tisočih podobah, v tisočih ш milijontih obrazih, v slehernem ogledalu svojevrstne volje. A prav hk,P,'t70l"|na Sla s.P°,n?*'.i "osi v sebi že tudi osehn„u razkroja, sknva v sebi samo eno osebnost, eno srečo, eno življenje. Tako so sanje vedno pred stvarnostjo in mlade de-Klice najprej verjamejo sanjam, vidijo v življenju praznik, občutijo silno znamenje svojega telesa nekje v globini zavesti . . . Sele kasneje pride l/.treznjeni jok. Res je tudi, da imajo mlade deklice več smisla za sim-impresivna občutja kakor pa njiho-
rfnJI? Ym,ade.nkah *e skriva materinstvo z nekim tajunstvenim, skoro bi re-kli zaobljubljenim poslanstvom novega življenja. In zaradi družinskih razmer zaradi pomanjkanja, da celo zaradi »visokosti« nekaterih ljudi je novo življenje obsojeno na obsojanje, nekako prirejeno je za natolcevanje. zmerjanje. Prešernov verz: »Kaj pa in z-	»a 'lo' dcte Uubo, dete lepo , .
meiTm.V i' d.andanašnji. pa naj so se raz-3U,»L l|lu m' Se “Ao spremenile. Hladna пмЛ-t Se n.oie- ozlrati na vročekrvne posa-tu in ?» zaloJe, pozimi celo v snegu videti ali Д !i zaljubljence, nekje pred vežami,
noldnevT l“S£i Je l gos!cm soraraku po-Poldneva, v kinu . . Sneg naletava in veter
n,»v- £a uto,1i° ,esno objeti in si še-pe&io vroče besede v uho. Takšni so vsi mladi, piav povsod. Tudi »hladno« družbo prerase večkrat vroča ljubezen, kljub vsem ztdovom zrase čeznje, ljudje ielo verjam? jo, da ljubezen traja še izza groba, izza naj-a na)v,šjega zidu. Tudi takšna podoba ljubezni je sanjska, saj drasti mlada srca, jim vliva moči za življenje in daje liu-Drml,i?lav° obsežnost. Te sanje presanjajo Sha * a v Pnberteti m jih hočejo še dalje mnlt л “se. povsem zase. Nič jih pač ne moti. če mislijo starši drugače, če jim družba nasprotuje, prav nič [ih ne izmodruje n. Jli' zaprjjlo v sobice, bodo še bolj hre-Penile in zdihovale in milo na tihem jokale
muznid81* ani! pa ,s? bodo poskusile izmuzniti krempljem, ki jih nočejo spustiti
v naročje njihovega možatega princa. Ali pa more kdo zatreti slo mladega srca s povprečnim okusom, ali more kao zahtevati namesto sanj zgolj delo? Ne. Nič ni bolj priskutnega na svetu, kadar ljubezen mladega človeka životari v eni sami obupni črti brez velike strasti, brez skrivnosti, brez iskanj. Zakaj mlad človek išče celo v ljubezni samega sebe, vendar je pri tem pijan; in če se izgublja, bo na koncu vendar našel samega sebe, svojo osebnost.
»Ej, k vragu stari, razkrojeni svet!«, si mislijo petošolke in v zimski megli hitijo po ulicah v mini krilih, da jih po kolenih in iznad kolen pošteno zebe! Termometer pada, ljubezen raste! Vendar je kljub »»večni« ljubezni na njih nekaj nenavadnega, nekaj izjem-
Cigarete in sanjav pogled — slika sodobne petošolke
nega, kar jih ie postaralo: puder, šminke, lasje kakor razjedene mornarske vrvi, ali koš prava sračja gnezda. In če pogledamo v gostinske lokale, tedaj šele ponekod zaslišimo pravi vik in krik, pravi vrvež, vidimo lahko na primer kako ljubke, zasanjane petošolke kadijo s petošolci, kako se pomenkljivo pomenkujejo o vsakdanjih zadevicah kakor stare mame, kako celo oponašajo starejše... Zakaj hočejo bili starejše, čemu pavje perje ljubkemu vrabcu? To je naravnost nekoliko noro po eni strani, po drugi strani pa je hladno preračunljivo: za tistega namreč, ki pada v ekstazo ob plesih, ki sc pudra, šminka, lepotiči, ali našemi v najbolj čudne in neskladne žive barve med seboj je norost zelo pripravna; za tiste pa, ki sc derejo v ojačevalce ob beatni-škem vrišču električnih kitar, da, tudi
za tiste, ki izdelujejo posebne šminke, pomade, pa kričeča oblačila, za tiste je norost mladih nekakšen račun in zaslužek. Vendar pa sam zaslužek »norosti« ne pripelje nikamor, pa naj se petošolke-beatniee še tako trdovratno upirajo takšnemu mnenju; če pa kam pripelje, jih zvede le v razočaranje, v postarano melanholijo. Odtod mladostni izbruhi veselja, jeze in solz! Se zdaleč pa se nobeden ne strinja s slabi-nami. Slabine so za tiste, ki so skriti nekje na koncu, a teh je dokaj malo. Z drugimi besedami: »nova« generacija ni slaba, le da ima svojevrstne manije obnašanja, rada žveči žvečilno gumo, rada pleše shake oziroma ples, ki je v modi..., vseeno pa je vsa »nova« generacija, če je zares nova, zaljubljena in pravzaprav srečna. Srečna more biti že zato, ker ni doživela grozot vojn na lastni koži, ker se ne bori na življenje in smrt za svoj obstanek. Morebiti je tudi zategadelj zaprta vase, veruje v mite dolgih las in mikrofonov. Prav petošolke — naj bodo že zaljubljene, ali ne — obožujejo beatništvo, čeprav niti same ne vedo, kaj je pravzaprav beat: ali je glasba, ali je gibanje. ali je beat ekstaza, ali je upor proti vojnam?...
ljubezensko doživetje — posebno prvo ljubezensko srečanje — zapusti v dekletu močno sled, reka njenih sokov se obrne proti izviru življenja, razburjena je in dovzetna za kristalna občutenja. Hkrati pa ljubezenska sla opijanja bolj kakor vino in čeprav traja samo nekaj bežnih trenutkov, se zarine v možgane in gloda kakor črv. In to predstavlja pravo srečo. Kajti kdor je v mladosti res doživel veliko, neizsanjano, pa živo ljubezen, ta bo cenil življenje in ga bo doživljal v vsej njegovi človeški globini, nekje na dnu zavesti mu bo šumela zamolkla strast iskanja, odkrivanja in ga bo navzlic vsem tegobam osrečevala. Komur pa ie ljubezen užitek, ali umetno povzročena sla, la se kasneje pokesa svojih zmotnih predstav o svetu, zgubljen blodi sem in tja, pa naj kaže še tak videz ravnodušnega hinavca! Jasno pa je, da mladi iščejo sami v ljubezni LEPOTO, ki jih lahko čutno, pa čustveno zbega do takšne mere, da so razburjeni, zasanjani, srečni v »nesreči«. Prav petošolke so zelo razburljive, pravo furije postanejo, kajti v njihovem srcu poplesuje pravi zimski viharni vrtinec. In če je res, da belina snega pomeni nedolžnost, devištvo, nedotaknjeno telo, tedaj je vrtinec čustev toliko večji, ko dvigne sneg in ga vrtinči po namišljenih pokrajinah.
Ampak »sodobne« petošolke ne bi bile sodobne, če se ne bi ravnale po modi, torej po bcatnikih; njih sodobnost se kaže v napolnjenih dvoranah, kjer tulijo dolgolasi mladeniči v mikrofone tako močno, da se človeku skoraj trebuh razpara. Vendar so oči mladih deklice nekam zasanjane, gledajo nekam v izgubljeno daljavo kakor v tistem zamolklem pričakovanju, ko se prebujajo v telesu slastni sokovi. Mogoče pa je res, da se izgubljajo v vsakodnevnem enoličnem žvekanju žvečilne gume, v zmerom istem ritmu juter in večerov? Tudi takšne so. Vendar skoraj vedno zmaga svetobolje, velika bolečina, ki je pravzaprav sploh nikjer ni, ta bolečina je trpkost zorenja. Vsaka petošolka čuti dandanašnji nekakšno praznino, zdolgočaseno in utrujeno, lahko bi celo rekli nesmiselno sivino; a prav tako v njihovih srcih gori in zori prvobitni občutek nezavednega materinstva, vse jasneje in močneje se prebuja v njih vez, ki ji pravimo ljubezen. Zato vsej modi navkljub lahko rečemo, da je »sodobna« ljubezen še vedno takšna kot je bila, naj je že zgubila staro pozlačeno lupino. V bistvu bo ostala enaka celo tedaj, »ko mene in tebe na svet’ več ne bo.«
Od tu in tam
— Folklorna skupina Veseli pasllrjl je gostovala s stojim programom 8. decembra v Gradcu, kjer so jih prisrčno sprejeli.
MC-klubov OZN je imel 17. decembra plenum. Na programu so imeli sklepanje proračuna, poročilo o delu kluba, tekoče probleme io ra/no.
— 10 decembra je bila republiška proslava ob dnevu človekovih pravic v Vinici. Ob te| priložnosti so natisnili knjigo pisem, ki so jili poslali klubi itirom naše domovine proti vojni v Vietnamu. Knjiga z naslovom »Poslušajte nas« bo poslana predsednikom držav.
— Klub mladih je organiziral ciklus predavanj Vse, kar te zanima. Prvo predavanje je bilo 7. decembra, ostalih sedem pa bo sledilo vsakih 14 dni. Mladina je pokazala veliko zanimanje za tovrstna predavanla.
— Mladinska organizacija Fram je organizirala v framski kinodvorani $. decembra prireditev »Pokaži, kaj znaš«. Mladince iz Frama je treba za njihovo dejavnost prav posebej pohvaliti.
— Na šolah 11. stopnje so v glavnem že izbrali maldince kandidate, za sprejem v ZK. Na nekaterih šolah pa so sprejem že opravili.
— Komite ZMS Maribor Je razpisal za leto 1968 tekmovanje za najboljši aktiv. Krhcrlje ocenjevanja so nekoliko spremenili, ker stari niso več ustrezali.
— Mladinci 1. gimnazije so pripravili z mladinci tovarne Elektrokovina proslavo v počastitev dneva JLA. Obiskali so vojake na karavli.
— Komite ZKS Maribor je ta mesec zaključil razgovore z mentorji šol II. stopnje o vprašanju realizacije dogovorov, ki so jih Imeli novembra, ln sicer: o delovanju mladih, sodelovanju s Klubom mladih in o vključevanju mladih v ZK.
— Mariborski Klub mladih so pred kratkim obiskali mladinci iz Idrije, ki so nastopili s kulturnim programom. Tekmovali pa
so tudi v športnih igrah.
— Zveza za telesno kulturo Maribor Je organizirala M. septembra sestanek predstavnikov vseh šolskih športnih društev. Sestavili so častni odbor SSD. ter se pogovarjali o tekočih problemih.
— Komite ZMS Maribor je pripravil dne 18. decembra sprejem za pripadnike JLA v Klubu mladih ob njihovem prazniku. Vojake ^pozdravil predsednik občinskega komiteja
— Mladinci gimnazije Tabor so ta mesec izdali svoje glasilo. Glasilo so opremili z linorezi
— Mladinci L gimnazije bodo praznovali novo leto 28 decembra v Klubu mladih. Ta dan bo klub za druge mladince zaprl.
— Mladinci in pripadniki JLA so se dogovorili za nadaljnje sodelovanje. Izvolili so tudi poseben odbor, ki bo pripravil vse potrebno za kviz »Spomni se tovariš« na temo legendarnega Pohorskega bataljona. Naj vam zaupamo, da bo prireditev 8. januarja.
PRED NOVIM LETOM
Z ZELJO, l)A BI IZVEDELI, KAKŠNO IN PREDVSEM, KAKO USPESNO JE BILO DELO MLADINSKIH AKTIVOV V LETU 1967, SMO SE NAPOTILI NA NEKAJ SKEDNJIH SOL V MARIBORU. POZANIMALI SMO SE TUDI ZA NJIHOVE NAČRTE IN NE NAZADNJE, POVPRAŠALI SMO TUDI, KAKO P ‘DO PRAZNOVALI NOVO LETO. OČITNO JE, DA SO SKORAJ VSI ZE POD VPLIVOM BLIŽAJOČEGA SE SILVE«	\J	JE BESEDA KAR HITRO STEKLA...
Najprej smo se odpravili na srednjo glasbeno Solo, kjer nam je nekaj o dejavnosti mladih povedal njihov mladinski predsednik SREČKO KOVAClC: »Veste, pri nas je zelo težko delati v organizaciji. Vzrokov za to Je več. Najpomem-
MLA DIN SKA
bnejši je prav gotovo ta, da Imamo ločen pouk. To pomeni, da smo v Soli dopoldan In popoldan. Tako sl praktično ves dan v Soli, tistih nekaj ur vmes pa, saj veste...«
— Kakšno je bilo vaSe mladinsko delo?
.Najpogosteje smo sodelovali z našim
glasbenim programom. Sicer pa Je tudi zaradi tega veliko težav. Mariborski študentje so nas nekoC povabili, da bi ob neki priložnosti nastopili z našim orkestrom na njihovi prireditvi. Toda vodstvo šole nam ne dovoli nastopov, Ce vabila ne pridejo Izključno na tajništvo Sole. Mladinci sodimo, da smo v tem prikrajšani za eno Izmed poglavitnih del Izven-šolske dejavnosti. Povedal bom Cisto odkrito. Poleg tega, da nimamo na šoli šolske dijaške skupnosti, smo sedaj ostali celo brez mentorja, kajti prejšnji je zapustil naš zavod. O nezainteresiranosti ne moremo govoriti, saj se praktiCno ne moremo Izkazati. Pa tudi profesorji ne kažejo preveč dobre volje za delo, ki ni plačano. Upoštevati je namreč treba, da so skoraj vsi profesorji za razredni pouk honorarni nameščenci. Le-tl pa se za delo nas, mladih, ne zanimajo.«
Kaj kmalu sem bil obkrožen še z drugimi mladinci. Marsikaj so ml povedali, potožili so, da tudi nekateri profesorji niso objektivni, da Jih dobesedno Ignorirajo, namesto da hi sedli skupaj ln se pogovorili o vsem, kar jih najbolj teži.
— Kakšen pa Imate program dela?
»Organizirati želimo več predavanj,
morda bomo ,stlsnlll‘ tudi kakšen športni dan, saj veste, da nimamo telovadbe In sl zelo želimo vsaj malo športne rekreacije.«
— Kaj pa praznovanje novega leta?
»Upam, da bomo tudi letos praznovali
novo leto v šoli, kjer Imamo primerno dvorano.«
Ob koncu pogovora ml Je simpatični Srečko povedal še nekaj zelo zelo zanimivega za naše bralce. »V naši stavbi so kar tri šole.' telesnovzgojna, vzgojiteljska In naša. No, In tako, kot mora biti, ima vsaka šola svoj zvonec. Toda vsaka šola ima malce drugačen urnik. Da se razumemo: pri sosedih zvoni pet minut prej kot pri nas, pri nas pa pet minut prej kot na vzgojiteljski. No, in takrat, ko zvoni prvič, mislimo, da zvoni pri nas, In oni, pri katerih zvoni prvič, mislijo, da Je ta zvonec naš, tretji pa, da Je njihov ... no, In to se ponavlja.«
Glasbenikom sem obljubil	bom
še obiskal. Zaželel sem jim »«.-* -reče v prihodnjem letu.
»Pozdravi bralce Katedre,« so ml dejali, ko sem že hitel novim zanimivostim naproti.
*
* «
Na elektrogospodarski šoli so mi povedali, da Je njihov predsednik JOŽE KARMEL na praksi, zato bo najbolje, da ga poiščem doma. Ob odlični kavi se Je dalo res prijetno pogovarjati.
»Veš, tudi pri nas se srečujemo s težavami, ki se ponavljajo že več let nazaj. Nikoli nismo Skupaj, saj so nekateri razredi na praksi, zato še nismo imeli letne konference. Najzanimivejše Je tekmovanje med razredi, vodstvo šole pa nagradi najboljšo razredno skupnost. Lansko leto sl Je najboljši razred zastonj ogledal drsalno revijo v Celovcu, ostali dijaki pa so Imeli reden pouk. Poleg tega smo organizirali predavanja, v šoli pa smo gledali tudi zanimive filme.«
— Ali Je mladina zainteresirana za delo?
»Ne hi mogel reči, da se ne želijo Iz-venšolsko udejstvovati; toda večina je vozačev, ki se vozijo Iz okoliških krajev, zato nimajo časa. Profesorji nam radi pomagajo pri našem delu, zato smo jim tudi zelo hvaležni.«
Najin pogovor se je obračal zdaj sem zdaj tja.
IN VEN TURA
»NI ml Jasno, zakaj so v tekmovanje za najboljši aktiv ZM vključene strokovne In ostale Cole, npr. gimnazija v Isto skupino. Ze vnaprej se ve, katere šole so lahko prve. Sodim, da bi morale strokovne šole tvoriti posebno skupino.«
— Kaj pa novo leto?
»Delovnega načrta za leto 1968 ne bomo spreminjali, saj se zavedamo, da Je bolje delati manj, pa to v redu. S praznovanjem pa ne bo nič, saj smo sami fantje, vozači pa bodo šli domov. Napišeš lahko tudi to, da sl želimo malo več stikov s komitejem ZMS v Mariboru. Enkrat so najavili obisk, potem so se opravičili, da jih no bo ... no, od takrat pa Je vse tiho. Želimo, da bi nam pomagali predvsem pri idejno-politlčnem izobraževanju.«
Ob slovesu mi Je zaupal, da navija za »vijolice«. Jasno, saj igra tudi sam pri mladincih »Maribora«, seveda le kot amater. Prosil me je, naj jih še kdaj obiščem, saj bi mi lahko povedali še marsikaj
zanimivega.
»Bralcem Katedre pa srečno — 1968!«
JOŽE ARNUŠ nam Je povedal, kaj delajo ln s kakšnimi težavami se srečujejo mladinci šolskega centra za blagovni promet.
»Na šoli zelo uspešno deluje klub OZN, saj smo v rednih stikih z IV?C. Organizirali smo tudi ekskurzijo v Slovenj Gradec. Poleg tega smo navezali stike tudi z mladinci iz sosednih republik, Itd. Toda tudi problemov ne manjka. Največji je prav gotovo ta, da nimamo primernih prostorov niti za redni pouk. Profesorji nam, kolikor Je v njihovi moči, pomagajo, toda ...«
— Kaj pa mladi — sl želijo Izvenšol-ske dejavnosti?
»Da. Zelo radi bi delali, toda nimamo primernih prostorov, kjer bi se lahko zadrževali.«
— Kaj pa novoletna Jelka?
»Upam, da se bomo lahko zabavali po razredih, čeprav le-tl niso primerni za zabave. ,Dedka Mraza* pa prosimo, da nam priskrbi nove prostore,« se je pošalil Jože.
Zelo zanimivo bi bilo obiskati tudi gostinski šolski center, sem sl dejal ln se napotil tudi k njim.
V Imenu mladincev je spregovoril FRANC DOLENC.
»Na šoli nimamo mladinske organizacije, saj so mladinci vključeni v aktive po podjetjih. Imamo pa šolsko dijaško skupnost. Tudi pri nas so problem učilnice. Na šoli Imamo krožek RK. Mnogokrat pa organiziramo zanimiva predavanja. Tretji letniki večkrat sami prevzamejo na mladinskih prireditvah gostinske storitve.
Ker pa je veliko mladincev vozačev, je naše delo toliko težje.«
Potožil Je tudi, da se šola sama financira, namesto da bi ji priskočile na pomoč delovne organizacije, ki dobijo po končanem šolanju usposobljene кафгс.
— Kaj pa odnosi med profesorji ln dijaki?
»Večkrat pride do nesoglasij, toda na srečo se največkrat dobro konča. Mladinci so izrazili nezadovoljstvo tudi zato, ker morajo plačevati za praktični pouk kuharstva 4800 starih dinarjev. Štipendisti pa, kljub temu da Imajo male štipendije, plačujejo šolnino, ki znaša 10 tisoč starih dinarjev mesečno.«
— Kako pa boste praznovali novo leto vi?
»S tem žal no bo nič, saj bomo zaposleni vsak v svojem podjetju. Veseli bi bili, če hi Imeli za praznike prosto, toda zavedamo se, da nam naš poklic tega ne dovoljuje.
Pridite, obiščite nas za praznike, upamo, da smo se toliko že naučili, da vam bomo dobro postregli.«
1967
M. L.
Kontra
punkt
neke noči
Kot otrok sem čakal tisti dan in večer nestrpen topel
za poletje in
nežen
dovolj
za november...
Kot otrok Strasti in divji,
da nisem te čakal pritajen ob dotiku, neukročen — da bi ti rekel:
ČUTIM TRNJE V OČEH!
ČUTIM TRNJE V OČEH! Ta pesem, zlita v drhtenju, in strah	in	tvoja	podoba
kriči in zahteva
poslednji akord — beži in ponovno se vrača, brez solz in sramu,
za zadnji večer veselje in sveče laži in prevara nesmisla
naveličanosti in slabištva ..,
BREZ GREHA
Čemu govoriš, da ti je žal, za tisto prečuto noč; zakaj mi brezskrbna ponujaš, brez greha, svojo bledo, mrzlo roko?
Nisi zardevala: noč je bila, imela sl tople ustnice.
Drug drugemu tolažnika: ne bova lagala — le malo toplote sem našel v tvojih nedrih...
Nisi nase pozabila — nekoč boš morala, žal mi bo tedaj.
In vendar se ni nič spremenilo: dekleta —
in ti, ki te še vedno izgubljam ...
Kitajcem
Vi kličete Marx.
Mi pravimo Marx.
Vi kličete Lenin.
Mi pravimo Lenin.
Vi — socializem.
Mi — socializem.
Vi — revizionizem!
Mi — tak rdečegardizem!
Mi mir za mir.
Vi vojna za mir.
Vi vojna za mir.
I
Samo ta vojna — potem naš delavec svobodno naj živi.
A potlej še riža več ne bo na dan — niti tri pesti.
Potem pa jejte svoj rdečegardizem. Potem pa pijte svoj extra socializem. (Madona, ali se ne bi radi samo znebili milijonov lačnih ljudi!
Vrag pa tak maoizem!)
A čudo,
vi kličete Mari,
Mi kličemo Marx.
Vi in mi — Lenin.
Vi socializem.
Mi socializem.
Ena zastava, a daleč smo,
■ kot dan od noči.
Tone Partljič
Aforizmi
Neka banka si je omislila streho iz aluminija. Pretopila je jokajoče dinarje v pločevino.
ivan Cimerman
Kdor je našel samega sebe, ta bo našel tudi šivanko v senu.
Nekateri vidijo, pa kljub temu živijo v večni temi.
Ker mu je bil prijatelj, mu je ukradel denar, kajti de-har pokvari človeka.
dušan kirn
Smrt je življenjska izkušnja, ki nam pa ne pride več prav.
Egoist je večni zapornik v samici z zrcalnimi stenami.
Ker večina odloča, so geniji idioti.
rudolf petri
Tone Partljič:
VELIKI KRALJ BAO BAO MAO
KABINET KRALJEVIH MINISTROV. NA MIZI SPISI IN GOSJA PERESA. MINISTRI VZAMEJO V ROKE VELIKA TROBILA, KADAR SKOZI OKNO RAZGLAŠAJO VELIKE MISLI VELIKEGA KRALJA BAO BAO MAA. NA DVORIŠČU NAVDUŠENE MNOŽICE.
MINISTER ZA PROPAGANDO: (Z velikim tulcem na ustih kriči skozi okno.) Naš veliki Bao Bao Mao Je pravkar izjavil. da naša država ni bila nikdar tako močna in enotna kakor danes in da se sedaj res lahko odločimo za končni obračun z našim večnim sovražnikom Ma-karuzljo. Kajti, državljani, red, ki vlada v Makaruzijl, je nadvse nevaren našemu. Dokler bo v Makaruzijl vladal revizionistični fevdalizem, se naš fevdalizem visoke faze ne bo mogel normalno razvijati. Zatorej je naš veliki mislec, politik, pesnik in vojskovodja odločil, da bo naša hrabra in brezštevilna armada na grmadi sežgala ljudstvo Makaruzije, saj Je pripravljena na ta poslednji spopad v zgodovini, v katerem, kot Je naš mislec ugotovil, moramo zmagati, kajti naša številčnost, bog in pravičnost stvari, za katero se borimo, nam bodo pomagali.
KRIKI MNOŽICE: Živel Bao Bao Mao, Bao Bao Mao, Bao Bao Mao!!!
MINISTER ZA PROPAGANDO:	(Se
obrne od okna.) Prikažite se pri oknu, vladar!
MINISTER ZA VOJSKO: In salutirajte!
BAO BAO MAO: Rajši ne bi. Rajši ne bi. (Sedi skrušen na prestolu.) Rajši ne bi. (Videti je zmučen in bolan.)
MINISTER ZA PROPAGANDO: Hudiča, ne bodite taka šleva, ljudje vas kličejo.
MINISTER ZA KULTURO: Povejte Jim kak svoj verz!
BAO BAO MAO: Rajši ne bi, rajši ne
MINISTER ZA POLITIKO: V tem trenutku, ko so fevdalne mase tako navdušene,, bi bilo to zelo primemo, vladar.
BAO BAO MAO: Star sem in bolan in na stranišče me tišči.
MINISTER ZA KULTURO: Tak nero-
den vladar, množice pa kličejo svojega boga. (Vzame trobilo in gre k oknu.) Zvesti naši vojščaki, zvesto naše ljudstvo. veliki, največji Bao Bao Mao pregleduje zadnje vojne načrte za osvobodilni pohod na Makaruzljo, ki nam Je trn v peti, in se bo vsak trenutek pojavil na oknu. Medtem smo mi, ki imamo čast dihati ln prebavljati v njegovi bližini, slišali nov verz iz njegovih ust: zakaj, on ni samo največjl nezmotljivi vladar, оц Je tudi pesnik, kot ga še ni nosila zemlja. Dobro poslušajte, vživite se vanj, pozabite za trenutek na svoje vedno lačne želodce in slišali boste krepke besede ln odločne misli in spoznali boste, kako je umetnost te naše dobe plemenitejša od one usrane umetnosti v sužnjelastni-škem redu, kako je bedna ln neidejna pobožnost kakega usranega Rima in Aten ...
KLICI: Tako Je Bao Bao Mao!
MINISTER ZA KULTURO: (RECITIRA)
Sonce vzhaja in zahaja v svetu še revizionizem se nahaja.
Mi moramo ga streti, da bomo mogli lepo petL
KLICI: Bao Bao Mao, Bao Bao Mao!!!
MINISTER ZA KULTURO: Vraga, vladar, ljudstvo si želi vojne, krvi, vas. .. Hočejo svojega kralja, pokažite se Jim.
BAO BAO MAO: Rajši ne, revmatizem me daje, noge me bolijo in moral bi it lulat.
MINISTER ZA POLITIKO: Lulat, ob pravem času hočete lulat; nič ne boste šil lulat, priklonili se boste ljudem, jim dali kako povelje in geslo, salutirali, potem pa pojdite, kam hočete.
Jugoslovanska televizija
Študentovsko življenje v filmskih sinonimih
Izpit
Kolokvij
Po neopravljenem izpitu
Pred tablo
Odličen uspeh
Povprečni študent
Diplomanti
Praznik
Počitnice
Praksa
Prvi »čik«
Komisija za študentovsko posojilo Konferenca
zveze študentov
Trenutek obupa Panika
Dolgo je pomnil Srečanje s Frankensteinom Daleč je sonce Vrag vzemi slavo Njim pripada slava En dan življenja Najsrečnejši dnevi Sedmi križ Mamljiva nevarnost
Sedem zlatih mož
Parada izgubljenega časa Parada izgubljenega časa
Čerin
BAO BAO MAO: Zakaj ste taki, zakaj mi ne daste miru, meni že davno ni več do vojne, rad bi imel mir...
MINISTER ZA VOJNO: Meni ni več do vojne, pravite, kdo pa Je podpihoval ljudstvo vseh petinšestdeset let vladanja, kaj; kdo je vzgojil celo generacijo vojakov, kaj; kje so zapirali šole, če ne pri nas in namesto šolskih knjig dali otrokom puške, kaj! Cela generacija ljudi nosi okus po krvi v ustih — sedaj pa mir. Mir bi radi, a mirno življenje ni več mogoče, preveč smo razdražili ljudi, moramo v vojno, a ne jemljite jim korajže, da Jim ne upade volja, dajte jim velikih pomembnih besed kot včasih, do-kHžite se
BAO BAO MAO: Rajši ne bi . . rajši ne bi . . .
MINISTER ZA POLITIKO: (Vzame trobilo in stopi k oknu) Pregledali smo zadnje načrte, preverili naše moči, ugotovili krivdo naših manj siromašnih sosedov in njihovo zločinsko obnašanje; veliki Bao Bao Mao prihaja k oknu, pozdravite ga po vojaško, salutirajte mu, njemu največjemu mislecu, pesniku, volskovodji, voditelju — z eno besedo geniju — kajti premagal je celo naravo, njegovo devet-indevetdesetletno telo je vedno mlajše in močnejše in pripravljeno na nove spopade . . .
KLICI (že zelo močni): Bao Bao Mao, živel Bao Bao Mao .. ,
MINISTER ZA POLITIKO: Ena dva ena dva ena dva ena dva leva desna . . (Se obrne od okna.) Vraga kralj, pridite že, pridite, ljudi bo razneslo, pojdite se solit, dajte ministri pripeljite starega sem ...
BAO BAO MAO: Rajši ne bi . . .
Ga pripeljejo do okna, množica skoraj ponori, tako glasno tulijo Bao Bao Mao... Korakajo leva Bao desna Bao leva Mao desna Bao . . .
BAO BAO MAO:. (Salutira in pomaha množici, njeno navdušenje narašča.)
MINISTER ZA VOJSKO: (ga uščipne) Recite že kaj, recite ...
BAO BAO MAO: Rajši ne bi, zaprite okno. ..
MINISTER ZA PROPAGANDO: Recite Jim kaj .. .
BAO BAO MAO:	(ljudstvu) Ljudje,
bratje, star sem že . ..
VZKLIKI: Neeeeee!!!
MINISTER ZA KULTURO: Ste ponoreli, nekaj drugega!
BAO BAO MAO: A še sem močan ..,
Preglasijo ga vzkliki navdušenja in kričanje Bao Bao Mao na Makaruzijo ...
BAO BAO MAO: (Na silo se obme ) Zaprite okno!
VOJNI MINISTER: Kralj, sedaj moramo začeti vojno.
MINISTER ZA KULTURO: Kralj, sedaj moramo začeti s kulturno revolucijo.
BAO BAO MAO: Ne morem sedaj dajte ml mir.
MINISTER ZA POLITIKO: Ljudje čakajo ukazov, v Makaruzijl se tresejo.
BAO BAO MAO: Ne sedaj!
MINISTER ZA PROPAGANDO: Kdaj pa. kdaj pa, kdaj bi pa radi sedaj . . .T
BAO BAO MAO: Ne kričite, kaj nisem vaš kralj, preoblecite me prosim, polulal sem se pri oknu, polulal in poakal... Prosim.
PRED IZPITOM
$ *?‘Vl*,"*‘l*”"t*■».”*.■ ‘'*
ŽAL NIHATE VSTftEZNlH УУАШ1КДС?!
m ZLATE -REZERVE
шш^ммм
1М^Д.»ШШЖ«Ј№
BtlZ »K»e*
POSLEDICA 2ATE6N{rvr 1>ASU
KDO PRAVI DANI VEČ ВЕМ0ККАШЕ
BRH& BESED