Štev. 10.
V Trstu, 25. maja 1893.
Letnik VI.
Madjari s kulturnega stališča.
(Vprašanje ariskih plemen.)
V preprostem članku pač ni možno tudi le dotakniti se vseh glavnih toček, katere spadajo v vprašanje o Madjarih s kulturnega stališča, a spraviti je vsaj med Slovani to vprašanje na dnevni red, in to toliko bolj, ko se romanske in germanske skupine, najbolj iz poli-tiških vzrokov, ne ganejo v tem pogledu.
Ne le Slovanom v obče, katerih se poleg Romun-cev stvar dostaje neposredno, ampak tudi uže Evropi v celoti, kljubu vsem prikrivanjem, je sedaj znano, da madjarska narodnost se je lotila zaresnega potujčevanja ostalih, in to pred vsem slovanskih narodov. Vse vrste madjarskega naroda so razvile tolik šovinizem, da trde kar naravnost, da v podkrepljenje madjarske državne ideje je treba raznaroditi druge narodnosti. Vladni organi pišejo v tem smislu ravno tako, kakor nezavisni listi; cerkveni ravno tako, kakor posvetni. Viši cerkveni dostojanstveniki se popolnoma zlagajo z raznarodujočo politiko gospodovalne stranke; ni več glasu med Madjari, ki bi ne odobraval politike preziranja in pozitivnega tujčenja nemadjarskih narodnostij. To je dejstvo, ki se ne da več prikrivati, in naj nemško pisani, v tujih službah delujoči židovski listi še toliko molče ali pa prevračajo dogodke, spadajoče pod to obče dejstvo.
Nasproti temu dejstvu se vsiljuje cela kopica pre-važnih vprašanj, ki niso tako nedolžna, kakor bi mislil kdo, ali kakor misli Evropa v celoti, katera vsaj navidezno molči in spi nasproti madjarskemu šovinizmu. Tega evropskega molčanja in indiferentizma pa ne opraviči ne sedanja znanost o jezikih in pasmah, oziroma narodnih plemenih, ne kulturni interes ariške pasme, oziroma romanskih, germanskih in slovanskih plemenskih skupin in ne interes človeštva v obče.
Znanstvo o jezikih podreja madjarščino jezikom, ki so ostali med tremi glavnimi stopinjami na drugi stopinji razvitka, torej je jezik manj popolen, nego jeziki ariskih plemen, h katerim spada romanska, ger-
manska in slovanska etnografiška skupina. Jeziki teh plemen so najpopolniši, kar jih pozna človeštvo, in so torej najprimerniša in najbolj dovršena posoda za vse plode človeškega duha, katere izraža on z glasovi jezika.
Ako tujčijo Madjari ariška plemena, in naj se to godi tudi pri slovanskem plemenu, za katero se civilizacija evropska zmeni doslej najmanj, jemljejo oni tem plemenom boljši jezik ter ga zamenjujejo s slabšim, delajo torej nato, da bi devali plode človeškega duha v slabšo, v neprimernišo, nepopolnišo posodo, nego je ta, katero je vstvaril duh ariških ali, kakor pravijo, indo-evropskih plemen. S tem dopifšča evropska civilizacija, da se jeden del človeštva vsaj glede na jezikovno posodo razvija — po rakovi poti; na to stran se dopušča napredek — nazaj, in to se dopušča za dobe proslavljanja darvinistiških teorij o prirodnem in vsem človeškem razvijanju ! Pri tujčevanju Indoevropejcev med seboj ostaja jezikovna posoda pri zameni vsaj jednakovrstna, na jedni in isti stopinji, pri mogolskih jezikih, h katerim spada madjarščina, pa kaj takega ni možno, in to je vsekakor na škodo človeškemu duhu, ker ta vendar ni razvil boljših jezikov zato, da bi jih čez tisočletja razvitka zamenjaval s slabšimi jezikovnimi posodami ali, če hočemo, tudi odejami, oblekami in oblikami.
Nadalje kaže ves doslej poznani človeški kulturni razvitek in razvoj, dokazuje tudi znanstvo o pasmah ali plemenih človeštva, da ariška plemena so najpopol-niša med vsemi drugimi, in temu odgovarja najviša dovršenost tudi stroja njih jezikov. Mongolska pasma v obče ni pri nobenem plemenu in narodu, podrejenem tej pasmi ali rasi, razkrilo toliko sposobnosti in dovršenosti, kakor ariška pasma; torej tudi Madjari se ne morejo po kulturni in v obče duševni zmožnosti vsporejati z Romani, Germani in Slovani. Ako po takem madjarski narod tujči te ariške skupine, in naj si bode, da tujči doslej najbolj Slovane, spravlja on oddelke ariških ple-
men na nižo sto-pinjo sposobnosti, dosledno tudi na nižo stopinjo možnega kulturnega razvoja; ako se dopušča mešanje plemenitiše krvi ariškili plemen s krvjo oddelka mongolskega plemena, dovoljuje se s tem poslabšanje ariške krvi in poslabšanje vsega tega, kar drugače prihaja od te krvi. Madjarska kri sicer pridobiva s tem, ali do stopinje plemenitosti ariške krvi vendar se ne more zboljšati, in to kaže, da mešanje ariških plemen z mongolskim madjarske narodnosti človeštvo ne napreduje, ampak se v tem določenem obsegu ponižuje in slabša.
Evropa in vsa civilizacija, ki seza še čez meje evropske, proslavlja zakone o razvoju, navdušuje se za darvinistiške teorije, proslavlja napredek človeštva, ople-menjuje po novo razglašenih zakonih rastlinstvo in živalstvo, prezira pa te zakone, kolikor se dostaje mešanja neplemenite s plemenito kivjo med človeštvom! Ali je to doslednost praktičnih izvodov znanosti ? Ali je ariš-kim plemenom tako malo do tega, da bi si ne kvarila ali slabšala krvi ?
V resnici, madjarska narodnost, kolikor je nepo-mešana, ni sposobna za tako kulturo, kakoršno so vstva-rila in nadalje razvijajo ariška plemena. Madjari, kar so razvili kulturnega, izvršili so vsled renegatstva ariških posamičnikov in vsled pomešanja z ariško krvjo, in ni z lepa veče ironije, nego je bahanje o sposobnosti madjarski ali o samostalni madjarski kulturi. Kar je med Madjari proizšlo dostojnega, da se pošteva kulturno, je v madjarsko obleko ogrneni plod duha ariških, na Ogerskem poštevanih plemen. A pomisliti je, da vse to, kar prisvaja madjarska kultura sebi, vstvarilo bi se bilo mnogo popolniše, ako bi se bilo porodilo čisto, brez madjarskega vpliva, bodisi jezika, bodisi krvi. Madjarska narodnost se lepotici s tujim perjem, katerega ne more ohraniti niti v tej pristnosti ali popolnosti, v kateri dobiva in si prilaščuje isto perje. Da je to perje tuje ali pokvarjeno, to je uže dokazala znanost in dokaže še nadalje, in naj si to dejstvo še v toliki meri prezira internacijonalna politika drugih narodov.
Slovanom je najbolj do tega, da razkrivajo, kaj je madjarsko, in kaj je po njih popačeno, in na to stran oni stvari poznajo bolj, nego drugi narodi, katerim pri madjarskem šovinizmu ne gre toliko do kože, kakor njim.
S tem, da evropska civilizacija prezira znanstvene zakone, proti katerim se zagreša madjarski šovinizem nasproti jeziku in krvi, sposobnosti in kulturi pred vsem slovanskega oddelka ariških plemen na Ogerskem, postavlja ta civilizacija sama sebe v veliko nasprotje. Ona, ki se ravna v modemi tehniki strogo po mehaničnih, fizikalnih in kemiških zakonih, zanemarja tisto, njej tudi dobro znano tehniko, vsled katere se najlepše sovršuje ali popolnjuje stroj človeškega telesa in človeškega duha. Ta civilizacija dopušča poniževauje lastnih, popol-
niših plemen pod niža, manj plemenita plemena. Bodoča, nasproti sami sebi bolj odkrita civilizacija bode sedanjo evropsko civilizacijo z vsem pravom odločno obsojala zastran tega.
V bodoče se bode poštenejša civilizacija spodtikala tudi nad naslednjim protislovjem. Ona zve, da sedaj je zavladal v Evropi, oziroma tudi v Ameriki, tako zvani antisemitizem; ta antisemitizem ali, bolje antijudaizem, je v resnici vsaj nekoliko uže na boljšem stališču, nego v srednjem ali starem veku. Sedanji antisemitizem, kolikor je razsvetljen, opira se na znanstvo o pasmah in plemenih, in s to pomočjo izvaja ukrepe k postopanju nasproti Židovstvu.
Isto znanstvo je podelilo tudi pomočke v razločevanje med pasmami in plemeni teh pasem v obče; ono razločuje med ariškimi skupinami in Mongolci takisto dobro, kakor med Arijci in Zamorci, torej tudi med krvjo in kulturo in jeziki viših in nižih pasem ter plemen in narodov teh različnih pasem.
Bodoča popolniša civilizacija bode vprašala : Kako je to, da se je v sedanji čas razvijal in razvil jedino plemenski antisemitizem, v tem ko se je popolnoma prezrl za ariška plemena takisto važen antimongolizem, aH v pogledu jedino na Avstro - Ogersko, kako se je mogel istodobno zanemariti antiugrizem ali antimadjarizeni ?
Popraševali bodo potomci Angležev, ki se toliko zanimajo za ruske Žide, kako so mogli v sedanji dobi isti Angleži prezirati, da madjarizem ali madjarski šovinizem kvari kri Arijcev, h katerim se prištevajo Angleži sami. Njih potomci se bodo čudili, da so sedanji Angleži tisti ariški narod, ki je zakrivil, da ni rešeno mongolsko vprašanje tudi na Turškem, in da oni celo tudi pozitivno podpirajo turški mongolizem v Evropi proti slovanski skupini ariških plemen.
A kar se dostaje Nemcev, bodo njih potomci sosebno sedanje nemške liberalne stranke in nacijonalne šoviniste obsojali, da zaščiščajo mongolski madjarizem ne le proti Slovanom, ampak nekoliko celo proti Nemcem, na Ogerskem naseljenim; obsojali bodo sosebno nemške nacijonalee, ki vidijo v Židih niže pleme, v mongolskih Madjarih pa prezirajo podobno plemensko nizkost in zaradi politiških dobičkov celo zaščiščajo madjarizem in podpirajo antislavizem proti plemenu, katero stoji po krvi in sposobnostih in tudi kulturnih plodih na isti stopinji, kakor romansko ali germansko pleme. Doslej so se razun slovanskih narodov pospeli zaresno jedino Ro-munci in na zunaj romunski dijaki, ki so pobijali in pobijajo madjarski šovinizem, v tem ko je idealizem nemških dijakov popolnoma obtičal v svoji znanosti o plemenih nasproti Madjarom. Slovani poznajo politiške vzroke, zakaj da molče Nemci v obče, njih stranke in njih dijaštvo nasproti potujčevanju slovanskih narodov in romunske narodnosti po Madjarih ; ali zaradi tega imajo vendar pravo, povzdigniti glas, da vsaj z znanstvenega
in kulturnega stališča razkrijejo sedanji civilizaciji, kako se plemenitiša kri ariških oddelkov slabša in kvari z mongolsko krvjo na Ogerskem, in kako se vsled tega izgubljajo sposobniše ariške sile za občo in človeško kulturo.
Slovani v boju z madjarizmom branijo sicer neposredno in najprej svojo kri in svoje sposobnosti; posredno pa branijo sorodne in ravnovrstne sile ariške kulture in civilizacije. Ariška plemena imajo skupen interes, da se ne uničujejo med seboj, ker so jedino ona, ki morejo povzdigniti človeška plemena v bodočnosti; a vsled tega imajo tudi skupno zadačo in človeštveno dolžnost, da se upirajo uničevanju ali tudi samo kvarjenju krvi pojedinih oddelkov svojih plemen. Ako je antisemitizem opravičen, da uže vsled prirodnih zakonov varuje nepomešano kri s hebrejskimi Semiti, je znanstveno in z zgodovinskimi dejstvi takisto utrjen antimongolizem, v našem slučaju, antimadjarizem. Slovani, ki se upirajo madjarskemu šovinizmu, bore se ne le za same sebe, ampak za ariška plemena v obče in s tem za boljše človeštvo. Ta resnica je važna dovolj, da bi jo razun Slovanov poštevali vsaj ti oddelki ariških skupin, kateri nimajo neposrednih interesov, zaščiščati madjarski šovinizem in s tem postavljati se v nasprotja z znanstvenimi in kulturnimi zakoni in resnicami.
Slovanom Evropa toliko rada očita, da so tu pa tam pomešani s krvjo nižih plemen ; kar je v tem resnice, je krivo to, da so se kot vstočni stražniki zapadne Evrope izpostavljali opasnostim za isto Evropo; zato bi jim poslednja morala biti hvaležna; ali pa hoče ista Evropa slovanskim narodom poplačevati hvaležnost s tem, da mirno gleda še nadaljnje njih poniževanje po nižih plemenih ? Ali hoče Evropa po madjarski preoblečene, t. j. po madjarizmu potujčene slovanske oddelke nekdaj pregnati iz Evrope pod firmo pomešanih Ma-djarov, potomcev nekdanjih nomadov ? Pri sedanjem položenju ne ostaje Slovanom drugega, kakor da se bore proti temu, da bi niže pleme vsiljevalo jim slabši jezik in dolivalo jim slabše krvi v lastno, po jeziku, krvi, sposobnostih in uže vstvarjeni kulturi boljše pleme, isto-rodno in istovrstno, kakoršno je romansko in germansko pleme. Od Evrope jim je pri tej borbi za višo kulturo in civilizacijo pričakovati ravno tako malo hvaležnosti, kakor v prošlosti: tolaži naj jih zavest, da se ne bore samo za se, ampak tudi za svoje bližnje, za ariške sosede in za človeštvo, in zgodovina, če je bila doslej krivična, ni obsojena, da bi vedno molčala o zaslugah ali jih tolmačila krivo; saj verujemo tudi v njen napredek, v napredek nje razsodnosti.
F. P.
Ob Tržaških volitvah.
Volitve za mestni zastop Tržaški, ki predstavlja zajedno deželni zastop za Trst in njegovo slovensko okolico, se bodo vršile od 29. maja do vključno 11. junija t. 1. Kdor pa hoče zvedeti, kakega značaja je Trst, ne bode čakal na rezultat volitev, ampak opazoval bode gibanje pred volitvami; rezultat utegne zaviseti od naključij ali od kakega umetnega združevanja, v tem ko pojavljenj a pred volitvami svedočijo z neoprovrgljivimi dokazi o duhu naseljenja. Na zunaj hočejo od intereso-vanili stranij stalno in dosledno nekako prikrivati, kaka je prav za prav v Trstu, in le vsled tega pričenjajo vselej ob teh volitvah ukrepati in truditi se tako, kakor bi bilo v Trstu drugače, kot pa je dejanski.
Kakor znano, je v Trstu in okolici poštevati jedino italijanski in slovanski, specijalno slovenski živelj; Nemci imajo v mestu le krepko naselbino, sestavljeno bolj iz nestalno nastanjenega državnega uradništva, po tem nekoliko iz trgovcev. V mestu vedejo se pa stranke tudi ob teh volitvah tako, kakor da bi živeli tukaj jedino Italijani, le Italijane so vsaj umetno tudi to pot razkrojili na dva tabora, tako da se na zunaj poleg gospodovalne liberalne ali progresistiške stranke predstavlja tudi tak6 zvana konservativna ali nasproti irredentov-skim elementom tudi patrijotiška stranka. Slovenci in Nemci naj bi bili dobro le zato, da bi pomagali jedni
teh dveh italijanskih strank, in sicer konservativni, katera kaže uže s tem. da je šibka, in je v resnici sama od sebe onemogla.
Na zunaj ste prijavili obe stranki svoje programe, konservativna v pogledu na poslednji (IV.) razred celo več programov. Programi obeh strank imati skupno to da povdarjati italijansko narodnost, in to svedoštvo dajejo konservativni stranki celč listi progresistov samih. Skupno imati tudi to, da se celo konservativna stranka ogiblje vsega, kar bi moglo po duhu in načelih zadeti ali razžaliti gospodovalno stranko. Patrijotizma v smislu gojenja avstrijskega in dinastiškega duha in državnih interesov tudi v izjavah patrijotiške stranke ne zaslediš. Razločevati se hočeti obe stranki jedino pri postopanju za ekonomiške interese, in tu bi konservativna stranka, ko bi prišla do krmila, vsaj na zunaj ne prezirala domačih uradniških in delavnih sil, kakor progresisti, ki predrzno podeljujejo zaslužek tujcem, prišedšim iz Italije, zanemarjajo na to stran pa celo širše množice, ki se prištevajo domačim Tržaškim Italijanom.
Nasproti Slovencem in slovanskemu živiju v obče ste obe stranki jednaki; konservativna, tudi ko bi štela posamičnike, ki bi hoteli biti pravičniši, nima pa poguma v celoti, da bi tudi samo imenovala, kaj li še podpirala slovansko naseljenje ne le okolice, ampak tudi
mesta, v katerem je takisto zastopano v velikem številu, sosebno pa v širših množicah delavcev, malih trgovcev m obrtnikov, dasi imajo Slovani tu tudi velikih trgovcev.
Konservativna stranka je nasproti gospodovalni tako maloštevilna, da more delovati le s pomočjo drugih, torej Slovanov, Nemcev in vlade, in progresisti jo imenujejo ob sedanjih volitvah naravnost vladno stranko. Med Nemci ima sosebno uradnike za pomočnike, ako je vladi do tega, da bi se obstanek te stranke zasve-dočil vsaj na zunaj, in letos se še posebe kaže, da je deželni vladi mari za zasvedočenje te stranke. Letos je vsled reklamacij dobilo mnogo častnikov iz srede mornarice volilno pravo, in to je najbrže učinilo, da je konservativna stranka Slovence in Slovane v obče še laže prezrla na svojih programih. Od začetka, ko jej še ni bilo znano, da se jej volilci utegnejo pomnožiti po uradnikih, je poskusila konservativna stranka približati se Slovencem vsaj v pogledu na zadnji volilni razred; pozneje pa je napravila najbrže ugoden račun za se in je razglasila program, s katerim je s pozitivnim in izključnim zaščiščanjem italijanstva odbacnila od sebe slovansko sopomoč. Za poslednjih dnij pa jo je začelo skrbeti, ker ni nalovila privatnim potom še dovolj slovanskih volilcev na svojo stran, in začela se je bila zopet pogajati s posredniki slovenskega polit, društva A s kakim programom je prišla ta stranka k Slovencem? Z nobenim! Prosila je Slovence, da bi jej pomagali — na kredit, t. j. brezuslovno, brez vsake veljavne obveze, in razkila je toliko slabost svojih sil, da ni mogla in ni smela privoliti niti v najpohlevniše, v državnih osnovnih zakonih utrjene zahteve Slovencev.
Kredit pa je ta tako zvana patrijotiška stranka izgubila pri Slovencih v prošlosti, ko so jej lehkoverno pomagali zato, da ni držala besede; kredit glede na prošlost je izgubila celo pri Tržaškem oficijoznem nemškem glasilu, ko je njeno delovanje obsodilo blizu jed-nako, kakor gospodovalno stranko. Konservativne stranke ne more noben pazljiv opazovalec smatrati zaresnoj niti v sedanjosti; ona se prav čisto nič ni pripravljala na to, da bi se okrepila; ona je imela sosebno zadnje desetletje čas za premišljevanje in organizovanje; a niti jednega glasila si ni zasnovala, brez katerega ni možno zlasti v Trstu vzgajati občinstva italijanskega, katero je prek in prek pod vplivom novin in socijalnega gibanja gospodovalne stranke. Konservativna stranka po takem ni pokazala še nikdar zaresne volje, da bi se hotela okrepiti, in kar se dostaje organov, ki so blizu njej, je povdarjati, da ti organi tudi ob sedanjem gibanju ne prenehajo pisariti o slovanskem življu po starem svojem običaju, ki se v ničemur ne razločuje od šču-vanja in preziranja po listih, ki so izključno v oblasti progresistov.
Konservativna stranka ni storila še nobenega za-resnega koraka, ki bi kazal na zaresno pripravljanje
za bodočnost in nato, da bi delovala na preobračanje sedanjega položenja, torej tudi na zboljšanje v avstrijskem, dinastičnem duhu; in ona ni podpirala nikdar zares patrijotiških elementov, in te bi si bila vzgojila celo v italijanskih masah, ko bi le bila začela delovati kedaj kot zaresna stranka.
Italijanske, v Avstriji, specijalno v Trstu rojene množice se pritožujejo zastran slabega in strankarskega in celo nepatrijotičnega gospodarstva gospodovalnih progresistov, ravno tako, kakor čutijo to gospodarstvo in poleg tega še brutalno nacijonalno preziranje tudi Slovenci v okolici in mestu. Uže potreba, da bi prišlo mestno gospodarstvo v boljše roke, bi bila morala vstvariti zaresno avstrijsko stranko, katera bi se bila mogla zadnjega desetletja s pomočjo slovanskega življa in nemške naselbine okrepiti in pospeti do pravične gospodovalne stranke.
Postopanje konservativne stranke v Trstu je na zunaj v resnici otročje, a nedolžno vendar ni, ker hoče metati pesek v oči onim krogom, kateri so navajeni poštevati drugod in pri drugih narodnostih konservativne stranke važnimi, zaresiiimi strankami, v tem ko hoče konservativna stranka v Trstu prikrivati še na dalje staro gnjilav. To je pa škodljivo občim, državnim in dinastiškim interesom, kakor je pogubno slovanskemu življu, kateri, naj to verujejo ali ne, vendar v resnici zaščišča na Tržaškem, kakor na Primorskem v obče, v vseh svojih delih ne le svoje narodne, ampak ravno s temi, zajedno in nerazdružljivo tudi državne in dina-stiške interese.
Gibanje ob sedanjih volitvah je z nova pokazalo, kak duh veje v Trstu, kakega značaja so oni deli, kateri se nočejo prištevati gospodovalni stranki. Slovanom Tržaškim je to gibanje zopet dokazalo, da za nje in za državne interese pojdejo stvari staro pot, da se ne zboljša nič, in naj bi bil rezultat volitev še toliko ugoden tako zva.ni konservativni stranki.
Ne ta rezultat, ampak to, kar se razkriva in vrši sedaj, pred volitvami, kaže pravi značaj mišljenja in duha italijanskega življa, specijalno moči gospodovalne stranke v Trstu. Poslednja se posmehuje konservativni stranki, ker jej je dobro znana njena Šibkost in neod-kritosrčnost, in tudi ko bi formalno zmagala konservativna stranka, vedo progresisti dobro, da so oni oblastniki, ki gospodujejo tudi nad mišljenjem malone vsega italijanskega naseljenja, in to, to je, kar odločuje, ne pa momentanno lovljenje glasov, da bi spravila konservativna stranka svojih kandidatov v Tržaški zastop.
Pravi patrijoti Tržaški ne bodo slepili na zunaj in na zgorej s slepilnimi rezultati konservativne stranke; ta je doslej v Trstu brez tal, brez fundamenta, brez vsakega vpliva na naseljenje, in tudi ko bi ona formalno premagala progresiste, bi ostali poslednji še vedno gospodovalci nad mišljenjem ogromne večine italijan-
skega prebivalstva, in konservativna stranka bi morala še le začeti zaresno pripravljati si tla. Drugače bi tudi pri njenem formalnem gospodstvu ostalo vse pri starem, ali pa bi se še poslabšale stvari, kolikor bi zavladala neodkritost in hinavšcina nad odkritostjo in pogumno-stjo gospodovalne stranke.
Slovani so sedanje gibanje in razvijanje ob volitvah na tanko opazovali in v svojem, kakor državnem interesu ne bodo molčali več, ako se bode rezultat bližajočih se volitev opisaval in označeval neresnično in
slepilno. Slovani vedo, pri čem da so pri teh voiitvah ; udeležijo se jih, da storijo po svoji vesti svojo patri-jotiško dolžnost; ta dolžnost pa glasno kliče volilcem: glasujte v smislu, da pride do preobrata, do zboljšanja za državo in za poštene in lojalne življe naseljenja! Slovenski in slovanski volilci, udeležite se v vseh razredih vsi volitve, ker gre ravno za preobrat in za Slovane še posebno tudi za dokaz, da račun brez njih po-števanja ne dovaja do zmage zares lojalne avstrijske stranke v Trstu.
Iz poezij M. J. Lermontova.
M o л и t в a.
a Матерв Boacia, hbini m. momtboki Предг ТВ0И5ГБ образомх, аркшгв eiameirt, He o сцасенш. не передт. битвовд, Не сб благодарностБМ, идб поканшемЂ,
Не за cBoio нолм душу пустнннум, За душу етранника вт> caiii безроднаго. — Ho a вручитв хочу д4ву невиннук) Теплои заступниц! Mipa холоднаго.
Окружи счаспемт. душу достоинуи; Даи eii сопутниковЂ, полјшгб внимашн, Молодоеи. св^тлук), староетБ поконнуго, Сердцу незлобному кирт. упованш.
СрозгБ-лн приблизитса часу прошалвному Вт> утро-ли шунное, вб ночб-ли безгласнук), Тм BocupiiiTL пошли k'l ложу печалвноку Лучшаго ангела душу прекраснук>.
Izvirnik.
Molitev.
Jaz, Mati Božija, Tebi z molitvijo Pred Tvojo sliko, prejasno bliščečo se, Ne o zveličanju niti pred bitvijo, Ne da kesam se, ni z dušo hvalečo Te.
Molim ne za-se se, grešnik posvetni le, Ne za popotnika, tu osamelega: Preporočil bi rad dekle nedolžno vse Topli zastopnici sv^ta prehladnega
Srečo obilno daj duši dostojni tej, Daj jej sopotnikov, polnih prijaznosti, Mladost cvetočo daj, starost pokojno jej Mirno naj nada se v srca hvaležnosti.
Ako približa se čas odhajanija, V jutro li šumno bo, v noči li tiho bo, K postelji pošlji Ti v hip tugovanija Svetlega posla, da dušo odnese to.
C.
-Št
M o a и t e в.
Нз, Мати Божја, Теб4 з молитвнж ГГред Твоио сдико, лренсно блшцлчо са, He o звеличанЈО, нити пред битвјж, Не да кесам ca, ии з душo хваллчо та.
Молим не за-ca са, гр^шник посвјјтнбш ле, Не за поп*.тника, ту осамедега: Препоржчид бн рад дкклд недолжно все Toiut застжпници св4та прехладнега.
Срдчж обилнж даи душн достоин-ћ ген, Даи H-;ii сопжтников, полних прјазности, Младост дв4тј.чж даи, старост покоинж teu Мирно Haii нада ca в срца хвалежности.
Ако приближа са час одхааша В »тро ли шумно бж, в ночи ли тихћ бж, K постелБИ пошлби Ти в хии тлговаша Светлега посла, да душж однесе тл.
Ламурсти.
Še gledim te, drago malo dete: K meni urno, radostno skakljaš, Prosiš, na kolena naj bi vzel te. Očice se ti iskre, smehljaš Sladko se in prosiš mene čaja, Grabiš žličico in čašico In sladkor, da bo pijača slaja: Srčeš, cmokaš, kimaš z glavico.
S p o m i n i.
Rasla si, in hitro se razcvela! Ples igra, mlado srce igra Tebi: prvič tu si se razvnela,
V	radosti duhtiš ti, rožica. Bčelice si cvet obletajo,
V	radosti spomladni si buče: Govore sladko, sladko obetajo, Cvet pomladni tebe vsi slave.
On ne slavi te; srce hitreje Bije ti, ko z njim se zavrtiš. Srce je polneje in topleje: Srečna si, od sreče se rudiš. — Z njim si tudi pred oltarjem stala, Belocveten bila si tu cvet. Slajše njemu si cvela, dišala, | Nego cvetje, kar ima ga svet. —
Dete ljubo ti se je smehljalo, Za roke lovilo te, obraz, In od radosti kriče skakljalo: Tu sem srečo sladko videl jaz! Žarki sreče te so zasijali, In ogreli mi srce. Verjel V srečo sem, in vere mi izgnali Niso zlobneži ni strup njih strel. —
Tiho v sobi sveče so gorele, Tiho bledi plamen je migljal, A cvetlice težko so duhtele: S težkim srcem v sobi jaz sem stal. Saj najlepši cvet je bil ovenel, Veselih oči, srca več ni. Radost mi na dolgo je ogrenil: Saj si tiho v grobu spala ti!

-st-
Pipa tobaka.—
Napisal Josip Jurčič. — Пере
II.
Mlada žena opazi, kako po ljubem možu vse gori. Vender misli, da je zdaj čas za odločni boj proti pipi in za zmago.
„Ne nehaš, da kedaj še kaj zažgeš", pravi. „Meniš, da moraš tako neumen biti, kakor vidiš druge bedake, ki denar mečejo, da kurijo to smrdljivo listje. Jaz tega trpeti ne morem. To ti povem danes za vselej".
Gospodu Slamniku so migala ustna, hotel je tudi on izgovoriti svojo zastavno besedo danes za vselej; a bodi s', da ga je preveč trla jeza, ali da ni mogel ubrati prave besede, zinil še ni nobene. Tudi utegnil ni, kajti Doroteja je vstala, pomeknila dete više na prsi in kričala:
„Jaz te kar videti ne morem poleg sebe s toba-kovo pipo. Od danes se ti je odvaditi; ne kaditi ni doma ni nikjer" !
Zdaj je bil konec njegove potrpežljivosti. Zarudi se, klobuk nazaj pomakne in z kazalcem trikrat potrka ob klop, rekoč:
„Jaz bodem delal, kar bodem hotel jaz, veš" !
Take upornosti še ni bilo nikdar v njem ves čas blaženega zakona. To je tudi žena videla in ni kakor po navadi mnogo besed in govora proti njemu postavila v boj, nego po kratkem pomisleku rekla samo:
„Je uže prav" !
Ali kako so bile izgovorjene te tri besedice! Ne samo, da so izrekale baš nasprotje pomena svojega, bile so samosvestno pozivljanje, da prihodnjost pokaže, če-gava volja je močnejša.
„Prav, prav, prav" ! — vpije zato Slamnik srdit. „Kar bodem hotel, in kadar bodem hotel, in kolikor bodem hotel. Kaj misliš, kdo sem"! In pogumno vstane, gre pobirat ubito pipo in mrmraje odhaja po poti od hiše. — Še ko je tako daleč bil od svoje žene, da ga uže ni bilo slišati, govoril je sam s seboj. Žena pak je sela na klop, položila dete tako trdo v naročaj, da je zavečalo, in po obrazu njene ocvele lepote so pridrle solze ženske jeze. Sklene maščevati se nad njim, ne podati se, zdaj uže celč ne, nalašč ne !
Slamnik je bil vzgled zmernega in z malim zadovoljnega moža. Zapravljivosti ni bilo v številu njegovih slabih svojstev. V krčmi ga torej niso poznali za pivskega brata. Zlasti kar je bil oženjen, držal se je doma in posla. A danes je tako delalo v njem, da je brez prave volje in brez preudarka zavil po potu muozih, nezadovoljnih zakonskih mož, k vinu, pri katerem je sedel ves dan, do trde noči. Govoril ni z nikomer, mislil
Трубка табакх.
цђ co словинскаго M. Хостника.
II.
Увидавг, что вт> возлгобленномЂ суиругк все бур-литђ, молодал жена сообразнла, что именно теперв насталЂ благопр1лтнни моментг, датв трубкк генералвное сражеше и одержатв надг него блистате.њнуи поб^ду.
Еш,е пожару надклаеиљ, кричала она сердито. Ду маеш,б, друпе жгутгБ зту мерзостБ и броеаготг денБги на вктерг, зто и тн долженг! H не цотершпо зтого! Знаи зто разЂ навсегда!
У Сламника губн пришли вђ волнообразное движете: онгб хотклт. отразитБ нападете и разг навсегда сокрушнтБ супостата! Не тутЂ-то бнло! Гн1;вг лн сдавилт, ему горло или же 0Н7. не могг сразу подБтскатБ необходимаго слова но онђ молчалЂ. Да и говоритБ било некогда, цо-тому что Доротел порнвнсто встала, цодвинула ребенка ВБше на грудБ и кричала:
—	ВндктБ л тебл не могу возлк себл сг зтои вонбго вг зубахг. Помни, отнннк навсегда не куритв ни дома, нп вг пол1ћ,—нигдк !
Тутт. терпкше Сламника лоцнуло: онг побагров1».тг., сдвннулг шллпу на затБглокг, стукнулг трн раза палБцезп, o CKaMbio н сказалг:
—	H буду д^латБ что a хочу, понлла ?
Такого упорнаго и р^зкаго тона жена за все врсмл нх'б счастливаго брака нн разу не слнхала; позтому по-токђ ел словг вдругг остановнлса; немного нодумавши, она толбко отчеканлла:
—	Хорошо !
Но какт, звучало зто слово ?! Оно било сознателБ-нб1мб внзовомђ на отчалннии бои: будуш,ее, молг, по-кажетг, кто изб насг двухг силБнке.
—	Хорошо! хорошо! хорошо ! кричалг расходпвшшл мужЂ. Что л захочу, когда захочу и сколбко захочу, и— баста!
Овђ прииллг гордмн видБ, бнстро встал'б, собралБ сђ благогов^н1емг куски разбитои трубки и степенно за-шагалг вђ направленји огг дома. Жена оплтб ct.;ia на скамБГО, положнла дитл тлкђ поривисто на колкни, что оно задшцало, и по отцвктшимг цекамг полнлисб слезн чпст^ишеи злобн. Она р-ћшила отомститб мужу, не поко-ритБсл, теперв еде болвше не покоритБсл, чкмг прежде, нарочито не покоритБсл!
СламникЂ 6нлђ образецг супруга, скромнаго, доволб-ствукцагосл мллбпиђ. Вг чпсл4 его дурнихг качест†мотовства не встр-ЈћчалосБ. Никто никогда не вндалг его вб кабакк. Особенно сђ ткхг порт>, какг онђ женилсл, онђ все сидклг дома и занималсл дкломг. Но сегоднл в'б немг такЂ клокотало, что онгб почти безт, сознан1л свернулг на дорогу многихђ недоволБннхЂ супруговг: ц-блни денБ, до позднеп ночи, сидклг онг вг кабакк.
je o stvareh, kakor so bile. Do danes ni čutil, kako svojeglavna je žena, kako se mora povsod in vselej uda-jati njeni volji. To ga je začelo peči, in hladil si je srce s pijačo. Ljudje okoli njega sedeči so takoj opazili, da mu nekaj ni po godi, in težavno jim ni bilo uganiti, da se je z ženo razprl. Ker je jeden dovtipnežev udaril na to struno, menil je Slamnik, da uže ves svet govori o njem in njegovi nesamostojnosti. To je bilo olje v ogenj.
Noč je bila, ko je koračil domov z jako opletalno nogo, nejasno glavo, in novo pipo v zobeh držeč. Mesec mu je hudobno kazal svoje rožičke, zvezde so mu plesale pred očima. Pogum in odločnost sta se mu bila vselila v srce in izmišljen je imel hud govor, katerega bode slišala, samo ako zine.
Takov pride domov. Pred pragom malo postoji, nehote poseže po pipi, premišljuje, ali bi jo spravil ali ne. Ne! — Na pragu se spotakne in zave, da je vendar malo preveč pil. To ni prav, žena bode divja. Sitno je pač.
V sobo stopivši ni bil Slamnik pozdravljen, a tudi ne ozmerjan. Čisto preko svoje navade se ni žena zanj niti zmenila. Nosila je najresnejši obraz, kolikor jih je poznal na njej, in kakor bi se nič ne bilo zgodilo, niti ugovarjala ni, da je on tak predrzen in izjemoma puši nocoj celo v sobi.
„Saj vender ni tako napačna", misli si on in se začenja sramovati maščevalnih svojih namenov. Hitro vtakne pipo v žep. Nekaj celo mehkega mu okoli srca leže, večkrat pogleda po njej: zakaj ne govori ? Baš zdaj je čutil potrebo razgovoriti se ž njo. V več rečeh je bil sedaj pripravljen miren biti in podati se, da bi le začela. Otrok se v drugi sobi vzbudi, ona odide tja; obsedi sam. Nazaj je ni. Moral je on začeti, pokliče jo; ona pride.
„Zakaj ne govoriš z menoj* ? vpraša jo in precej njegovega poguma se razkadi.
Namesto odgovora začuje Slamnik glasan jok in vidi, kako ženi izmed prstov, ki jej pokrivajo obraz, teko debele solze. Posamezni, v ihtenji zatirani stavki Slamnika pouče, kako nesrečna je njegova žena zaradi njegove svojeglavnosti in njegovega zametovanja vsega, česar ona želi in prosi; kako nelepo je, pustiti jo ves dan samo doma, in v takem stanju priti domov.
Če je Slamnik to na tanko preudaril, videl je, da je resnica, da žena govori prav. Ali jokati bi vendar ne imela; to mu je delo hudo, solz ni mogel videti.
„In zakaj si takšen" ? — pravi ona. — „Ker ti
Спд^лђ ceot за винојгб ii, не говорл ни ст, кјјмђ ни слова, дума.тЈ, он'1. o веш,ах'в, представллл ихб себ'ћ во всеи ихђ нагогк Сегоднл онт. окончателвно уб1;дилсл, вђ какои степени упрдма его супруга и какт. безусловно онђ еи долженг нодчинлтбсл. Ото сознаше разжигало его, и онђ охлаждал'в сердце внномг. Скоро друпе посћтители ка-бака зам4тилп, что сђ Слаашнкомт. случилосв что-то не-ладное. Не трудно било догадатвсл, что онг иоссорилсл сђ женоп. И когда одинђ острлкг налравилг ударг на зту струнку, то Сламннкг вообразилг, что весв св'1;гб го-ворнтЂ толвко o немт. n o его зависимости отг женн. Вта мислб бнла масломг цодлитбшђ вг огонв.
Бнло уже иоздно, когда онђ вишелг изђ кабака. Ноги у него заплеталисв, голова бнла вђ туман'к Дуна злобно на него внставллла свои рожки; передт. его гла-замн пллсади зв^дн. Но внкогда онђ еш,е не 6нлђ та-кимђ храбримг н р^шителБНБшг: вт> его ум4 сложиласв ц-клал длиннал р4чв, которуи „она" услншигБ, если осм^литсл сказатв ему „хотб одно слово". Когда онх по-доше.гв ki> дому, то остановилсл нередх иорогомг, маши-налвно вннулг трубку и размишлллг, воити ли вђ домђ сб трубкои вг зубахг или н'1,тг ? Р-ћшилг, что лучше безгв грубки. Ha nopori онг сцотквулсл, и сообразилг, что ввшнлг болвше, ч:1;м'б сткдовало, и ему стало стндно.
Когда онг воше.гв вг комнату, жена не привгктство-вала его, но ii внговора онг не слихалЂ. Вопреки своеи прпвнчк1;, она его совершенно игнорировала, цринл†насколвко могла самуи сервезвук> мину, сообразно важности подобнаго случал. Она молчала, точно ничего не случилосв, и не унрекнула его даже за то, что онх дерзнулЂ заку-рнтв трубку вт> ел комнат^.
—	Она всетаки вичего себ4, нодумалт. онг, и ему лаже сд^лалосв стндно за свого месгв. Вмни. сирлталг онђ трубку вг карманг. Вђ сердц^ зашевелилосв что-то н15Жное, н^сколбко разЂ онг взгллнулЂ на нее: почему-де все молчитђ и не начинаетЂ. ()нт> бшгв готовђ иодчи-ннтбсл во многомг, лпшб бн она заговорила.
Вђ сос$днеи KOMHaTt проснулса ребенокг; она по-б'1;жала туда. Онђ ждалт,, a жена все не возврашаласв. Наконедг онт, позвал'б ее.
—	Тн все зтакт, молчатв думаешв, что-ли? спросилт. онђ, п половпна его храбрости сразу пропала.
ВиЉсто отв^та Слншшкг услнхалг громкое рндан1е по ел лицу цовернутому вђ сторону, покатилисв крупннл слези. Отд^лбннл, прернваемнл плачемг фразм, доказн-валп мужу, сколб несчастна его жена по причин^ его упрлмства, какг безсердечно онг ионираетЂ ногами ел желанјл, какг жестоко онђ цоступаегв, оставллл ее одну дома сх ребенкомг, сг вдобавокг, a возврадаетсл вђ та-
комђ вид"ћ !
Вђ дунгћ онт, соглашалсл, что жена права. Не зачгкмЂ она плачегБ ? Вто зад^ло его за живое, сдезг он'б вндЗјтб не мог'б.
—	И зач'1т tli такои ? сказала она. Вслкал дур-
je vsaka razvada ljubša nego jaz, ker nimaš toliko srca zame, da bi ti smela reči katero besedo. Pipa tobaka ti je več nego jaz".
To pa ni bilo res. V njem se je v tem hipu boril odvažen sklep. Dokazati je hotel zdaj-le takoj, brez premisleka, da je zanjo pripravljen žrtvovati vse.
Česar ni opravila njena ostra beseda, storile so njene solze. Vstane, gre k njej, lehko jej posegne roki z objokanih očij ter pravi z glasom, ki se je tresel: „Ne jokaj. Jaz nisem brez srca, obetam ti vse, nič več me ne bodeš videla kaditi".
Obljuba je bila storjena. Slamnik je bil sam s seboj zadovoljen. Mir je bil sklenen.
Mnogokaj se človek nauči lehko pogrešati, nekatero staro lastnost, ki sedi na njem kakor stara železna srajca, s časom sezuje, samo vedeti mora, da je storil to iz svobodne volje. Slamnik je bil takoj ob prvem treznem času druzega dne čemeren in nezadovoljen sam s seboj. Ali obljubil je bil in moral je obljubo izpolnjevati.
Uže po nekoliko dnevih so delavci na Koprivnjaku opazili, da gospod oskrbnik brez pipe hodi okrog. S čudno bistroumnostjo so precej pogodili, zakaj in kako je stvar. Hoteli so mu poredno pokazati, da vedo, v kako ne-moški odvisnosti živi gospodarjev namestnik in njih zapo-vednik. O Kolumb! ti bi ne bil šel tobakove domovine iskat, ko bi bil videl, kako je Slamnik skrivaj padel v stari greh in zdaj spoštovanje izgubil do samega sebe in moške besede svoje. Pred ženo se ni mogel (morebiti tudi ni upal) ponižati, torej je skrivši in kradoma zopet čestil pipo.
нал нривнчка Teof. мк.гМ, ч^мт, жена. Слбва тебгћ лелмл сказатБ. Какал зто лшбовв ? Трубка табаку длл тебл до-роже, чЗигб л!
9то бнло нев-брно. Онг силшо боролсл вђ зту ми-нуту самг сђ собого. Онђ готовђ билт, безг разсуждешл жертвоватв длл нел већмг.
Чето не могно достигнутв ел строгое слово, того достигли слезн. Он-в всталг, подошелг кђ неи, н^жно прлтллулг ее кђ ceol; п сказалг дрожацимЂ голосомт.:
— Не илачв! И вгћдв не каменв! 06tiu,aio теб4 все: никогда и нигд^ тн женл сђ трубкои болвше не увидишв.
Об^тг бшгв данЂ, п Сламннкг осталсл доволент, со-бого. Мир'г, бнлг зашшченг.
Отђ многаго челов^к-Б можетг отказатвсл: много худнхг прпвнчекг ОНТ> В'В состолши броситв, толвко у него должно бнтв сознаше, что онђ зто сд4лалЂ ио своеи доброл вол'к. У Слалшпка д-ћло должно бнтв обстолло иначе, такг какг на сл^душџи денв, когда хм^лв нро-шелЂ, онг оилђ иасмуренЂ л недоволенг. Но какЂ тамгв ни вертисв, данное слово нужло сдержатв.
Работлпкп копрпвлпцкаго поЈгћцика скоро сдгкла^п откритје, что господннт. уиравллЈоиџи ходитђ безг трубки. O прпчин!; зтого лвлешн олк скоро стали догаднватвсл и пошли дгћлатв насм4шливв1е намекн, которне улравлл-K>nj,iii не могт. не ирлллтв ла свои счетг. К'в зтому вк-Ј;-шлему соблазлу присоедилиласг еде снла млоголФтнеи прпвнчки, н СламлнкЂ виалЂ в'в старии rprix'j». Онђ ло-чувствовалг, что у лего исчезаетг уважелје кг самому ce6is; ло. не желал ронлтв своего достоплства цередг женол, a можетг бнтв также л;п, страха передг него—онђ сталг курптг тално, далеко отђ ел глазЂ.
Iz Krčevinskih potočni c.
ELEGIJA.
Mnogo si storil, moj rod, kar proč polovica je veka.
Bog ti stvoriti vsak dan mnogo daj dobrega več. Kdo te poznal Zemljanov je prej za dobe minole?
Tožen in zaničevan sam si bil sebi neznan. Kdo neolike je mah na tebi ostrugal, Slovenstvo,
Ki te je dolgo dušil, bujno na tebi rastoč? Kdo ti pokazal je pot v liram krasni, omike, prosvete,
Kdo ti je vrata odprl, k znanostim tebe privel? Kdo te ljubiti učil je nas, domovina uboga? Kdo samosvesti je kal v hladna nam srca vsejal?
VVillst du froh ans Erntefest schon denken, Noch manclies Korn musst du der Furche schenken.
Anastasius Griin.
Bil to neznaten je broj udanih ti sinov s početka, Srdec gorečih za dom, vnetih za drago jim last. Ti so začeli skrbno orati nam pusto ledino,
Seme sejali so v njo, ktero že sad nam rodi, Toda premalo je zdaj še semena tega v ledini, Vedno in vedno se naj njega naseja še več; Ker le potem še mili naš rod dočaka se žetve. Žetve vesele. Bog daj, da se to skoro zgodi! Da se to skoro skoro zgodi nam vsem na veselje in radost, Je li še daleč ta čas? Pride kedaj li, Bog ve?
Plakao sam ...
Plakao sam do danas, Ali danas neču, Sad ču pjesmu zapjevat Novom prumaljeeu. Pramalječu novome,
Navjestniku sreče, Što je poljem zbudilo Ptičice i cvieče. Zbudile se ptičice, Cvieče pa i trava,
Al se ipak nekome Još u proljet spava. Spava mi se narodu, Milom rodu mome, Ne može se probudit

Božidar Flegeric.
Ni po čaru tome. Ej narode, narode, Probudi se veče, Da razumješ, dokaži, Sto je pramalječe!
R. Katalinič-Jeretov.
Na poči
II. (V Kamniku.)
Lenau, ti nesrečni Lenau! Kakove misli, koliko poezije, koliko sanj vzbudiš s svojima poezijama „das Postliorn" pa „der Postillon!" Kdo more opisati čustva, ki se vsiljujejo v srce, ko čita tvoj Postliorn, kdo si ne želi ž njim, kdo bi ne potoval s tvojim Postillonom?
Koliko je s pošto od Ljubljane do Kamnika? po-praševala sem vsakega, o katerem sem le vedela, da se je kedaj vozil tod. Tri, štiri, celo pet ur, rekel mi je nekdo. V drugem slučaju bila bi bolj zadovoljna s tem, ki mi je trdil, da so tri ure vožnje, a v tem mi je bil najljubši ta, ki mi je pravil, da se vozi do Kamnika pet ur. Pet ur tako romantične, tako zaželene vožnje, oh ! kdor ni še gledal v tako bližnjo, srečno, blaženo pri-hodnjost, temu ne morem pomagati, ta ne ve, kaj se pravi sanjati in biti tako blizu trenutka, ko se mu imajo uresničiti njegove sanje.
„Ferne, leise hor' ich dort Eines Posthorns Klange, Plfltzlich wird mir um das Herz Nun noch eins so enge" !
In petkrat, in desetkrat, in dvajsetkrat ponovila sem te vrstice v prozaičnem železničnem vozu in gledala na ta veliki novodobni umotvor tako prežimo.....
V sentimentalni glavi pa se mi je ponavljal verz za verzom lepih Lenauovih pesnij: das Postliorn pa der Postillon.
Poštnega voza pa še nikdar videla nisem, ker nisem hotela niti misliti, da so ti vozovi, kateri pridrdrajo iz daljnje okolice v Trst — tudi taki poštni vozovi.
Lilo je iz oblakov, ko dospemo v Ljubljano — sama ne vem, zakaj me obsipljajo oblaki z dobroto svojo, ko pridem v to mesto. Dolgo še, in za me posebno dolgo, imeli smo čakati uro odhoda iz Ljubljane. Kdo bi sedel mirno, in mirno čakal pred tako resnim, tako srečnim trenutkom; meni uže ni dalo strpeti. Navzlic vsej hudi plohi, ogledovala sem Ljubljano in nje posebnosti. Pri „Slonu" menda čakal je poštni voz. Težko in nerodno sem stopala, kajti obleka moja iz črne navadne volne, pretvorila se je v težko, pretežko šumečo svilo. Zeblo me je, a prav treslo .še le tedaj, ko zagledani — predmet svojih sanj — poštni voz.
Kaj bi pravila, kako v je bil, naj povem rajša, kakov ni bil, bil ni namreč, kakor sem si mislila, kakor sem sanjala. Nič čudnega, če nas ni postiljon silil v voz z največo ljubeznjivostjo, nič čudnega, da ni gledal nič prav lepo, saj tudi Lenau pravi, da: „Raulier vvar mein Postillon". Pokaže se mi uže potem v vsem svojim svitu, ko začne ubirati svojo jednolično, a ganljivo melodijo v svoj rog. Ne vem, ali nas je bilo šest ali sedem notri, samo to vem, da nas je bilo preveč, in da se nisem mogla ni ganiti. Zavidala sem, prav od srca sem zavidala krepkega in tako srečnega Gorenjca, katerega je postiljon vzel k sebi. — Hitro ko smo prišli iz Lju-
t n i c a h.
bljane, nehalo je deževati, in nebo se je vedrilo bolj in bolj. Slišala sem pozneje, ko sem pripovedovala o svoji prvi vožnji, da je to posebna milost postiljonova, katero izkaže le izvoljenim ljudem. Milost je to, ki se ne da izprositi, katero deli le on velikodušno, in te milosti nisem bila vredna jaz !
Varal me je voz, varali konji, ki so stopali tako počasno in leno, varal me je postiljon, ki ni vedel, kako sem mu naklonjena; ni mislil, koliko in kako dolgo sem sanjala o njem, kako sem snovala o njem lepe, romantične romane.
„Alti, hitro, hitro" ! dejal mi je ne preveč ljubez-njivo, ko sem si ga ogledovala in motrila ga. Sram me je bilo skoro, in jezna sem bila nanj, ki me ni umel, ki me je preganjal kakor druge, ki niso poznali njegove važnosti, ne lepe vloge njegove, kakor sem jo poznala jaz. In ko je zatrobil, prišedši v prvo vas, tako silno, neubrano in tako kratko, morala sem prašati, je li to pravi postiljon. „Stari je umrl, ta je le malo časa in ne zna še, ne zna", odgovorili so mi, kakor da bi me bili umeli, zakaj sem jih vprašala.
Če povem še, da sem uže med potjo izstopila ter šla dobro dolgo peš — voz mi ni mogel uiti — če povem, da sem imela nad vse radovedno sosedinjo, ki je hotela vedeti, koliko stoji obleka, klobuk, dežnik, če povem še, da sem imela nasproti mladeniča, ki je prav pridno pušil, in je sicer prijetni duh kvaril zrak v pre-malem prostoru, če povem, kako je moj stari sosed njuhal neprijetno dišeči svoj tobak, nadejam se, da vzbudim sočutje v častitih čitateljih, ter da рогекб z mano, izstopivšo ob svojem cilju: „Glej tako minevajo iluzije na svetu druga za drugo"! — Prvič in zadnjič moj postiljon, z Bogom!
In res pripravljalo se je uže ta čas za železnico, in nikdar več se nisem vozila s pošto, saj si nisem pa tudi želela nikdar več. Kakor omamljena stala sem pred mestom. Ker se je zvedrilo, rdečilo je zahajajoče solnce vrhove Kamniških planin, in pri tem pogledu bila sem nema brez vsakega vsklika. Le ko sem malo pogledala okrog, rekla sem poluglasno, kakor sama za se, jedno samo besedo : krasno! ter držala in povdarjala oni a— tako dolgo, da sem prišla z očmi v polukrogu od leve 'do desne strani prijaznega Kamnika. In krasno je res! Ko bi pisali tudi ponosni Kranjci take reklame, kakor delajo drugi narodi, za lepe svoje kraje, in ko bi ne bilo tam one osodepolne Schwarzove iznajdbe, ki plaši plašljive tujce, bil bi Kamnik z okolico bolj poznan, in tujci bi vedeli več pripovedovati o tem biseru kranjske dežele.
Zeleni travniki, rodovitna polja, bistra reka, hladni in temni gozdi; prijazni griči z belimi cerkvicami in kapelicami, v ozadju pa znamenite lepe Kamniške pla-
nine — z vsem tem je stvarnik obdaril, bogato obdaril ondotne ljudi. Kolika svečana tihota, ako si v gozdu ali na izprehodu med rodovitnimi njivami! Kakova skrivnostna tišina vlada navadno na Malem, na Starem gradu, Zapricah in tudi — v toplicah! Vse je tiho, le narava živi svoje življenje bujno, klije vse, vse poganja, šumlja, žubori, in v visokih ter košatih drevesih zašumi tako vabljivo, kakor bi listi hoteli reči: Simo pridi, o človek, in občuduj. A ljudij ni, ali le prav malo, in baš za to zdi se morebiti v tako razkošni in lepi naravi nekoliko otožno, saj človek je, ki popolnjuje vse življenje, da, rekla bi, naravi življenje. In baš ta človek, čegar življenje se tako lepo vjema z naravo, baš ta človek drvi tje, kjer ni nič več naravnega, kjer je vse umetno, vse pretirano, — zateka se v znamenite toplice, med nenaravni šum in vrišč, kjer pričakuje nenavadnih dogodljajov, čudnih naključij, kombinacij in romanov. Tu pa sameva lepa, mlada in bujna, nedolžna prvotna narava v svojej samoti ter čaka in čaka — svojega dne, ko se povrne vkus gospodarju njenemu.
Za naravo opazujem jako rada ljudi, posebno preproste originale, ki v naivnosti svoji imajo sami vse druge ljudi za naivne in znajo slabosti svoje tako malo in slabo prikrivati ravno zato, ker so kot ljudje na-gneni k temu, a se temu niso učili tako, kakor omikanci.
Došla sem ter se še pozdravljala z ljubeznjivo, dobro in tako prijazno rodbino tam pred hišo, ko pride mimo nas velika, močna ženska s škafom na glavi. Par korakov daleč ustavi se mi prav nasproti ter se mi smehlja. Čitatelj moj, ne misli si lepega nasmeha, ki oživi ves obraz, misli si samo široko raztegnena usta na umazanem, ne lepem obrazu. Ko me vidi, da jo gledam prijazno, pravi: „Jutri je pa moj god, jutri" !
Tako, torej ste Marija?
„Miea sem, Mica kravja dekla, pa jutri je moj god, gospodična" !
„Pojdi no, Mica, in ne bodi sitna", dejala jej je gospa. Mignila mi je še jako pomenljivo in šla.
Sedeli smo lepega poletnega večera tam na seno-žeti kraj hiše ter gledali luno, kako se je leno vlekla na obzoru, in na fantastične sence, katere je provzro-čevala svetloba njena iz različnih predmetov.
„Pojdite pogledat Mico, pojdite ! rekla nam je skrivnostno, tiho prišedša gospa. Tam v kotu naslonjena ob ognjišče zvijala se je in stokala uboga Mica.
„Kaj pa je, Mica, kaj" ? „Krč v že—lod—cu, v že—lod—cu krč, oh, oh! Poučena sem bila uže o tem in nisem se čudila. „Ste li večerjali, Mica" ? Ah, ne morem, oh, ta krč 1 tam je moja večerja.
„Spat pojdi Mica, vse ti prejde." — „Kofeta, malo kofeta bi rada, to bi bilo dobro, samo to. — „Eli, kaj ti bo kofet pomagal, kamilice malo, to te ozdravi, to." „A na — a, kamilice ne maram."
In zvijala se je ter zvijala, ko je pa videla, da
ne bode uslišana, zjezila se je ter žugala, da pojde proč, ker jej ne verujejo, da je bolna, ker so tako ne-vsmiljeni. — „Le pojdi Mica, le pojdi."
Sli smo ven v lepo mesečno noč. Vrnivšim se v hišo, pokaže gospa veliko skledo, ki je bila prej polna kaše, a jo je Mica izpraznila. Tam v sobi pa je klečala sedaj kraj velike stare skrinje v sredi izloženih svojih stvarij, godrnjala v jedno mer ter pripravljala vse za odhod.
Ko smo zjutraj vstali, bila je skrinja in vse blago na svojem mestu. Mica pa je zajemala vodo, pojoč na čuden način refren stare slovenske narodne pesmi z debelim hripavim moškim glasom.
„Pridite kaj kmalu, hlapon žvižga in železnica drdra sedaj tu pri nas. Prijetneje je in živahneje, pričakujemo Vas.
Tako so mi pisali, ko je bila zgrajena železnica iz Ljubljane v Kamnik kmalu po mojem odhodu.
Kako pametno, kako dobro, kako koristno delo; a ustreže naj vsem, kdor more ! Praktičnim, koristolovim ljudem, ki bi bili radi hipoma tu in tam, vozi železnica prepočasi, in mnogo dovtipov in smešnic bilo je uže naperjenih na novo železnico. Ali ona se ne d& motiti: hladnokrvno čaka minute odhoda, hladnokrvno zažvižga in prav tako hladnokrvno pomika se potem od postaje do postaje ob cesti, ob polju in med njivami ter se prav nič ne briga, da je v njenih vozovih kdo zelen same nestrpnosti posebno, ko počiva tako dolgo na postajah. Kdor pa se vozi na počitnice in zabavo, ta se ne jezi; temu mora ugajati prijetno potovanje iz Ljubljane v Kamnik z novim, lepim vlakom, ki je v primeri z drugimi majhen — prava igrača.
Ker vozi res počasi, vidi se in opazuje lehko daljnji, vedno krasni razgled na obeh straneh, vidi in opazuje se življenje na polju in v vaseh, ki so ob železni cesti.
Bilo je ob žetvi. Ljudje so postajali na njivah ter, naslonjeni ob svoje kose in grablje, gledali in čakali, da pojde vlak mimo.
Kopica otrok drla je čez njive, sproti vpijoč in majajoč nam z rokami, drug bolj od drugega, kakor je otrokom navada. Lučaj za njimi tekel in vpil je manjši deček, zapotekel se in padel na snope, in ker se ni mogel vzdigniti tako naglo, kobacal se je in kričal še na snopu, boječ se, da bi mu vlak ne ušel, predno on vstane in opravi svojo dolžnost. Nedolžno veselje otroško
Prav tedaj je bilo, ko vstopi, ne vem več, na kak postaji, gospod s svojo ženo in otroci v naš voz. Govorili so vsi le nemški, in ni bilo slišati niti onih fraz slovenskih, katere vpletajo Kranjci med svojo nemščino.
Ko sliši, da govorimo, sopotniki moji in jaz, slovenski, vzame mož, katerega sem imela za Nemca, nekov notes iz žepa, ter pravi proti nam slovenski: „To si pa moram zapomniti in zapisati, da so naznanila na vlakih, ki vozijo samo med Slovenci, v tolikih
jezikih, le v slovenskem in nobenem slovanskem ne. Škandal je to, škandal" !
Nasmehnili smo se med sabo pomenljivo, rekli pa nismo ničesar, le žena njegova mu je pritrdila in dejala mu slovenski, prav z gorenjskim akcentom, da je to čudno in grdo.
Veselilo me je pa, ko se pripeljem drugikrat v Kamnik in čujem zavpiti izstopivšega preprostega Gorenjca : „Spaka, zakaj pa ne prej Kamnik"! ko je namreč kondukter naznanil: „Stein-Kamnik".
Ljudje v Kamniku in okolici so dobri, prijazni in mirni, tudi narodni so, saj si vzdržujejo čitalnico, pevsko društvo ter moško in žensko poddružnico sv. Cirila in Metoda.
Novosloveuski boj vrgel je svoje seme tudi tje v mirno planinsko mestece, in oni duh, ki hoče biti klerikalen, a ima vse druge namene, razširjen je tudi tam,
kar opaziš iz neke napetosti in pretiranosti, ki vlada med nekaterimi.
Bilo je nekje na vrtu pri koncertu. Mlad človek zabavljal je in opravljal nek slovenski list. Gospodičina, s katero je govoril, izgovarjala se je, ne vem, ali od strahu pred njim, ali pred kakim drugim vplivom, da ne pozna tega lista, ker ga nikdar ne čita. Prečitala pa je mnogo, mnogo nemških in ponemčenih, ne najboljših in ne najlepših romanov, a preslaba, prepohujšljiva jej je poštena slovenska knjiga.
Tako je!
,Мн лгобимтЂ музЂ чужпхг игрушки, чужихг нар^чш ногремушки, A не читаем« книгђ своихђ".
Upamo pa, da je to samo črn, gost oblak, ki stresa mimogrede svojo točo, potem pa ostane obzorje naše tem jasnejše, tem čistejše.
Marica.

Maj,
Što si tužan, cviete mali ? Zar te muči tuga, vaj? Digni glavu, veseli se, Svanuo je krasni maj.
Al če doči tužni dani, Tužan bit če do i brieg, Zavijat če bura ljuta, Zagrnut če tebe snieg.
Smij se, grij se, dok je sunca, Dokle ne znaš za bol, jad: Iznenada dodje starost, I ti nečeš biti — mlad.
Cieli svijet veseli se, Tuzi niti traga nij': A Hrvati? — Oni sniju, Da su bili slobodni! —
A maj tako krasno s vi če, .Ne znajuči tugu, vaj — Samo mrtvi sniju sanak, Njih ne budi niti maj.
Al na grobu nik6 cvietak, Tužno gleda svijet taj, Ko da veli: „Doc če jednom Svima vječni — vječni maj".
M. H.
K p a c a b и i| t.
Красавица тн, В!;на милал: Блестишв смарагдами своихг садовг, ЖемчугомЂ грудв твоа уснпана, Bluieiub тн красои свонхг дворцевт.. A гордо кг небу поднимаетса Головушка Степана твоего : Отђ бурв млтежннхг не сгибаетсл, Спокоино смотритЂ внизђ и далеко.
И видитђ серебристни поасг свои, Прив^тствуетг широкш свои Дунаи, Когда тотг шлетг ему прив^гв вонлои, И все кругомг блесгитЂ, цв^тетт. какг paii. Сшштг деревушки уитнвш Среди полеи и виноградниковЂ, II радости дшотћ не скудннл Љоба тебл и гордшг всадниковг.
Вдали тебг6, СтепанЂ, прпв^тг даготг Вершннн гожннхђ горг зеленна Ирив^тЂ богатил полн пришлготЂ,
В^ДБ Зр'ћК)тђ ужв онгћ обшњнна. -
Смотри на екверЂ, западг, гогђ, востокђ, Красавица тбг, В4на милан: Тобои ми вс£ гордимса, и дастЂ Богг, Тн будешв матБ сираведливаа.
Цв4ти-жб тн, милал красавица! Возпоминаши гоности своеи 51 не могу никакЂ избавптвсл, Ж вовсе не хочу забмтв л днеи, Когда вђ кругу друзеи цв-t.ia лгобовв, И научилисБ мн лгобитв народт., Отечество н Славм лскхт, сбшовђ, Такг горлло над^лсБ — без% хлопотђ.
Фр. ЦелестинЂ.
Ples in plesovna glasba.
Spisal Fr. H. Kuhat.')
I.
Po ničemur ne moreš toliko sigurno presoditi čudi, značaja in stopinje civilizacije kakega naroda, kolikor po plesu. Niti jezik katerega naroda, niti pesmi (Ge-dichte) njegove ne kažejo svojstev tega naroda tako jasno in nedvojbeno, kakor ples in plesovna glasba. V jeziku in v pesmi prevladuje namreč vedno le jeden duševni glavni pojav, in to kakor je govor ali pesem vesela, živahna, ljubka, tužna itd.; v plesu se pa usre-dotočujejo vsi duševni pojavi, cela čud naroda, naj bode ta ples kakoršne koli narave.
Prispodobimo li pravi dunajski valcer s pravim severonemškim (mimogrede bodi rečeno, da je valcer češkega porekla), opaiimo veliko razliko med obema, četudi so ples ovni koraki jednaki, četudi sta ritem in glasbena oblika jednaka. Glasba pravega dunajskega valcerja izraža prirodno duhovitost, prirojen humor, lju-beznjivost, razuzdano veselost, odkritosrčnost, brezbrižnost, lahkomiselnost in razsipnost. Geslo dunajskega valcerja je : „Man lebt nur einmal, darum froh u. lustig". (Danes smo, jutri nas ne bode; zato le veselo in brezbrižno). Severonemški valcer kaže pusto besedičenje, brez duha, plod je nauka in ne prirojenega daru; oz-biljnost je prikrita, on je bahat, neodkritosrčen, sentimentalen ; izraža hladno proračunjevanje, ščedljivost (varčnost) do skoparjenja. Geslo mu je : „Man lebt nicht, um zu essen, sondern isst, um zu leben". (Ne živimo, da jemo, ampak jemo, da živimo).
Kaj izražajo naši hrvatski plesi v obče ? — Izražajo ljubko živahnost brez afektacije, blago čutljivost brez komedijaštva, dostojanstvenost brez napušnosti, vstrajnost brez mučenja samega sebe, žilavost brez tiranskih namer, naivnost brez gluposti, slobodomiselnost brez autokratstva.*) — Kaj izraža naše kolo ? — Kolo je živa slika javnega in rodbinskega življenja hrvatskega naroda. Iz kola odseva hrvatska demokratska zadruga, v kateri so vsi člani te zadruge ravnopravni: stari in mladi, moški in ženske. Nikdor ni prvi, ni jedno mesto v kolu ni prvo mesto. Plesalci izbirajo si samo za čas vodjo (kolovodjo), in to onega, ki se dobro razume na ples. Tu ni stalnega „tanzmeisterja", ker o drugi priliki vodi kolo drug igralec, in tu ne odločuje ni rod ni rodbina, ampak jedino znanje ali sposobnost.
Kakor so posli v zadrugi razdeljeni, ter opravljajo nekatere sami moški, druge same ženske, a neke posle opravljajo zopet moški in ženske vzajemno; tako je tudi v kolu. Mi imamo čisto moško kolo, čisto žensko (dekliško) kolo, in zopet kolo, v katerem plešejo mladeniči in deklice. Moško kolo izraža ter zahteva večo moč, večo odločnost, večo ozbiljnost nego žensko, a
') Z dovoljenjem avtorjevim. To zanimivo in poučno razpravo je učeni in zaslužni raziskovalec glasbene zgodovine, specijalno slovanske, kakor tudi globoki glasbeni teoretik, g. Pr. Š. Kuhač, priobčil letos v hrvatski „Prosveti", potem pa dal ponatisniti v posebni knjižici (Str. 43, cena 20 kr. Naklada Tiskare Ant. Scholza. 1893. Zagreb.) Avtor si je pridržal vsa prava, a nam je blagohotno prepustil priobčenje v prevodu brez vsake odškodnine. S tem je stopil slavni hrvatski učenjak in pisatelj med sotrudnike našega lista, in se nadejamo, da počasti on „Slovanski Svet" z mnogokako razpravo, ki bode zanimala naše čitatelje. Op. ur.
2) Glej v III. knjigi „Južnoslov. narod, popjevaka" str. 319.
žensko kolo je slika nežnosti, sramežljivosti in milobe. Samo kedar je treba ogledati in izbrati deklico, katero bi rad prosil, poprimejo se v dekliško kolo tudi mladeniči ; a kedar je moškim in ženskam isti povod veselju, zložijo se v šaljivo kolo, katero se zato zove tudi poskočnica.
Ako se sestanejo moški, da se posovetujejo, kako ubranijo dom in pohištvo od sovražnika, tedaj ni samo ozbiljnost, ampak je treba, da tudi sklepi ostanejo tajni. V moškem kolu se ne f/6de niti se ne pojejo pesmi, katere bi mogle kazati bodisi še tako nakano, temveč znači se takt plesa samo z vdarjanjem noge ter se ne poje nič drugega, nego tajnostni, starodavni „Oj"! Ako se pa zberejo dekleta, voljne šepetati o svojih ljubovnih tajnostih, ne čuvajo teh tajnostij tako skrbno kakor plesalci moškega kola, temveč, rekel bi, jim je še le drago, da tudi drugi spoznajo bol njih src. V ženskem kolu se gode in pojejo se ljubavne popevke. No hitro ko se mladeniči poprimejo v žensko kolo, mahoma dobi s tem drug značaj. Začne se v plesovnih slikah prikazovati stari hrvatski običaj jemanja deklet. Dekletom se ve da ni žal, da se je preobrazilo kolo, ker je mnogim še le vrlo drago, da jih odjemljejo mladeniči.
Žensko kolo jako lepo kaže, kako Hrvatje spoštujejo tudi v plesu svobodo dekliške volje. Plesalec niti ne bode prosil dekleta, naj pleše ž njim, niti ga ne bode drugače silil na ples, niti odmerjal,' kedaj ima nehati, to je kedar se zdi njemu. Vsaki plesalki je prosto vstopiti, kedar jej je drago v kolo, in kedar se jej ljubi, izviti se zopet iz kola, In ta svoboda je še več vredna zaradi tega, ker ne daje prilike kaki brezobzirnosti ali ražaljenju kake plesalke, katerej se hoče plesati v kolu, tu ne bode „peršina prodajala", ker jej ni treba čakati milosti kakega plesalca. Ni li to lepši, vljudiiejši običaj nego v katerem koli narodu ?
Kakor pa je hrvatsko ljudstvo navajeno odkritosrčno povedati svojo sodbo, kedar se posovetuje bodisi o domovini, o občini, ali domači zadrugi, tako je tudi vajeno postopati v poskočnici. Kedar kdo ugovarja ali kara v poskočnem kolu, ne obregne se ostro na nikogar, ampak samo govoriči in nagaja, ali ne klepeče, ne laže, in vsled tega tudi oni, katerega se tiče, ne sme zameriti in v resnici tudi ne zamerja.
Kolo in vsi ostali hrvatski narodni plesi, naj bodo resni ali šaljivi, niso nikdar razuzdani ali glupi, še manj pa divjaški, ampak so vedno dostojni, pametni in blagolični.
Povej mi odkritosrčno, dragi čitatelj, ne spoznavaš li v naših narodnih plesih hrvatskega naroda, kakor živi in biva ? In niso li resnični naši narodni pregovori, ki pravijo: „Kolo je duša naroda", „kolo nije zaludu učinjeno" ?
No plesi ne kažejo samo duše in čudi kakega naroda, ampak tudi samo politiko. — Vsaka nova politika poraja tudi nov ples.
V srednjem veku, kedar je vladarska politika sebi na korist zahtevala omejeno pamet kmetovo, izvrgel se je ples v ueko vrsto bolezni, v neko politično glupost. Polovica sveta je plesala ples svetega Vida, vrzino kolo.
Za kardinala Richelieu-a in Mazarin-a (1585. do 1642.) prednjačila je kolikor v politiki toliko v plesu
Francija. Za njo so plesali tudi v ostali Evropi sarbando, ker jo je plesal tudi Richelieu, Marione Delorme, Ma-zarin in Ana Avstrijska. Ko je postal Ljudevit XIV. (1648. do 1713) polnoleten in samostalen, izumila je politika zaradi kraljeve ljubice markije pl. Montespana krinolino in menueto, in maestro Luly zložil je za novi ples glasbo tako ozbiljno in napeto, kakor mu je bila po koncu velika vlasulja na glavi.
Za Ljudevita XV. (1715-1774), ko je gospodovalo v francoski politiki žensko krilo, prevladal je cotillon, katera beseda znači ali pomenja v francoščini žensko krilo. Komur je markiza Pompadour vrgla v cotillonu svoj robec, ta je imel tudi v politiki odločen glas, in to sta bila vojvoda Choisel in za njim kardinal Bernis, oba spretna plesalca in spretna državnika.
Začetkom francoske revolucije dobila je premoč quadrilla (četvorka); ples, iz katerega je odsevala doba, v kateri so razdelili državno oblast na štiri faktorje, državna quadriga: kralj, plemstvo, meščani in kmetje.
In tako povsod in vse jednako.
Kakor se vidi po tem, ima vsak ples svojo zgodovino, katera je zajedno del zgodovine onega naroda, čegar je dotični ples, ali izven tega ima vsak ples tudi svoj pomen, mnogokrat globok, o katerem vedo plesalci malokedaj kaj.
Hrvatski plesi niso segali toliko v politiko, kolikor francoski, ali vredno bi bilo in zajedno častno za naše učenjake, da preiskujejo pojme hrvatskih plesov iz dob, ko je bila Hrvatska samostalna država ter je imela svojo narodno dinastijo. No ako bi pa bilo to težko preiskati, da raziskujejo vsaj lokalno vrednost in lokalni pomen hrvatskih narodnih plesov, ker, da ima vsak od njih svojo posebno zgodovino, o tem ni najmanje sum-nje. Lepo bi bilo., ko bi uredništvo lista „Gusle" kaj takega pisalo o istrskih plesih, ker ti so po moji sodbi historično važni.
Ne spuščajoč se tu v razglabljanje hrvatskih narodnih plesov, hočem malo spregovoriti o našem dvoranskem kolu.
Dvoransko kolo (kolo v šesterih podobah) postalo je 1840. 1., torej v dobi, ko se je vodjam ilirskega gibanja zdelo potrebno, da pozovejo gospodo in kmete na složno rodoljubno delo, na odpor proti neprijatelju hrvatskega naroda. Pred ilirsko dobo smatralo je naše ljudstvo vsakogar, ki je nosil gosposko suknjo, ako ne izrecnim neprijateljem, pač pa nikdar svojim prijateljem, ker se je večina „kaputašev" vedla tako, kakor bi bili inorodci, tujci in to nekoliko ravnodušni nekoliko osorni tujci. Posledica tega ponašanja ali vedenja je bila ta, daje hrvatsko ljudstvo slušalo do duše, kedar je moralo slušati zapovedi, ali da ni bilo gospodskemu sloju niti od srca udano, niti mu ni zaupalo. Tej neugodnosti ali nevolji trebalo je, po namerah ilirskih voditeljev, storiti konec, in začeti je imela gospoda sama. Nekoliko naših Ilircev, kateri so odkritosrčno simpatizovali s hrvatskim
ljudstvom, zagovarjali so narodni jezik, narodne običaje, narodno nošnjo, narodne pesmi, narodno glasbo, pa tudi narodni ples. Kmečke suknje ali surine se ve da niso mogli obleči, ker bi se jim bil rogal svet in bržkone tudi narod sam, a dali so si prikrojiti suknje po kroju surke, če tudi iz finejšega sukna s finejšim nakitom.
Gaj je silil domače skladatelje, da uglasbijo hrvatske pesmi in naobražene pevce in pevke, da jih pojejo javno, da bi hrvatski narod videl in slišal, da gospoda spoštujejo ono, kar je hrvatsko. Tudi na ples je mislil Gaj, a ni našel glasbenika, kateri bi bil pogodil duh naših narodnih plesov. Bili so slučaji, ko so se skupili gospodje okolo godcev ter se poprijeli na gospodskih plesih v preprosto narodno kolo, no gospe niso se hotele v tem pogledu nikdar ponižati k narodu. V tem se porodi v podporočniku Marku Bogunoviču toliko srečna, kolikor rodoljubna misel, da povzdigne narodni ples, in s tem tudi ljudstvo samo ter ga prilagodi za meščanski stan. V to svrho sestavi Bogunovič kolo, fmejše od narodnega, ali vendar tako, da je mogel narod v tem gospodskem kolu spoznati slike, katere je navajen izvajati v prostem svojem kolu. Neumrli naš Lisinski zložil je prvi glasbo za dvoransko kolo v duhu svoje, za narodno stvar navdušene dobe.
Dvoransko kolo plesali so z glasbo Lisinskega prvikrat v Zagrebu dne 27. januvarja leta 1841. na narodni zabavi v streljani.1) S tem kolom je dokazala hrvatska gospoda, da hoče tudi v plesu slediti strujo tedanje narodne politike. In tako je tudi naše dvoransko kolo proizvod politike.
Da bi bili pa naši Ilirci bolje poznali narodne naše plese nego so jih, bili bi morda udomačili in po-gospodili ne samo kolo, ampak tudi druge hrvatske narodne plese, in morda bi taki plesi, katere naš narod pleše2) v dvoje, na primer Ketuš ali Staro sito, še bolj prodrli v meščanske kroge nego društveni ples kolo. A žalibog moramo reči, da vse ono, česar niso začeli naši Ilirci, da je vse to tudi ostalo nezačeto; tako pa pleše hrvatska inteligentna mladina od množine naših narodnih plesov jedino dvoransko kolo, in naši tanzmeisterji in naši skladatelji vedo samo za oni hrvatski ples, kateri so spravili v javnost Iliri.
Meni je zares težko tukaj pozivati sovremenike svoje, da obogate listino hrvatskih umetniških plesov, ker so doslej ostali neopaženi vsi oni narodni plesi, katere sem jaz obelodanil v svojej zbirki „Južnoslov. po-pievaka", in znano je, da jih je še mnogo več, *ego sem jih jaz imel priliko zabeležiti. Vredno bi pa bilo, da proučimo in da oplemenjujemo narodne plese, ker bi se s tem obogatila tudi naša narodna glasba, dobila bi novih pomagal, novih glasbenih karakterjev.
') Glej „Vatroslov Lisinski i njegova doba" (str. 29.), pri-občeno po Matici Hrvatski 1. 1887.
2) Za kolo pravi narod: igrati, za ples-, plesati in za tanec: tancati.
Pjesma ... malko čudna.
13a je meni carem biti, Silnim carem carstva sviju! Eda drmnem zernljom crnom Od iztoka do zapada, Te da grmnem svieta zlobi grdnoj Od sjevera sve do juga svuda!
Eda grmnem, kanda grmnu grom: „Na noge se, narodi carevi, Amo ajte! 1 svi puci amo, I plemena mnogobrojna ajte! Amo ajte, da se naradujem, Djeco moja, ili da proplačenr . . .
Dobro znadem, što bi tada bilo, Kad bi care širnim svietom grmno: Što Germana, sve bi došlo složno, Svi Romani jedan zbor bi bili — A Slaveni niti došli ne bi, Jer bi putem pravdati se stali...
A ja onda, na prestolju zlatom Care silni, j a bih gorko plako . , . Ta zar svima pod nebesi dole Sudba božja blažim sudom sudi Nego nama? Bog je dobar svima, AlSlavenstvo krirora stazom klima.
Dr. A. pl. Budievoj.
DOPISI.
V Selnici ob Dravi, 21. maja. (Izv. dop.)
(Nemški Vikingi itd. na Slovenskem). „Slovenski Gospodar" od 22. dec. 1892., priporočajoč slovenskemu občinstvu cerkvene časnike, priporoča še posebno „Rimskega Katolika" ter pristavlja:
„Kar se tiče nas, opomnimo k temu le toliko, da je naša srčna želja, naj najde v prihodnje prav obilo naročnikov, in kdor si lista že naročiti ne more, naj ga vsaj bere! Potem znamo gotovo, da ne bode listu toliko nasprotovanja, kakor doslej, ki ga ljudje obsodijo, ne da bi ga bili še le videli, kamo-li razumeli! Dve, tri besede, vzete iz njega, oj to so v resnici sem ter tje „grozne", ali list je pri tem in ostane ves vendarle katoliški, pravi „Rimski Katolik".
No, to je cesto priporočal tudi „Slovanski Svet", da bi ljudje čitali glasila obeh nasprotnih strank, da bi se preverili na samem mestu, kje da je resnica. Jaz sem glede na to uže prečital jeden tečaj „R Kat.", ali njegova vsebina se mi večidel ni zdela poštena in resnična ; ali zgorej omenjena opomnja „SI. Gospodarja" me je napotila, da sem ga želel čitati še jedenkrat, češ, da sem se motil prvi pot. Dobil sem pa slučajno v roke prvi zvezek četrtega tečaja „Rimskega Katolika", kateri sem čital zares pazno, da bi ga ne razumel napačno in sodil krivo. No, pa kako sem se začudil, ko sem takoj na prvi strani rečenega zvezka naletel na take psovke in laži, natolcujoče naše rodoljube in grdeče v obče vse, kar je slovanskega. Tukaj se oponaša slovenskim voditeljem, kakor da bi oni razširjali češki husitizem na Slovenskem ter tako delali za ruski razkol v Avstriji itd.; z jedno besedo, tukaj se podtičejo. Slovanom take pregrehe, ki jih poslednji še v sanjah videli niso nikdar, ter se še pristavlja: „Avstrijski Slovani, razkoljeni od Rima po modelu izhodnih Slovanov, pa bi bili zrelo jabelko za nenasitno rusko žrelo".
To poslednje in sploh vsa natolcevanja „R. Kat." na Slovane pa se po polnoma strinjajo s taktiko in nauki, ki so jih najpoprej jeli širiti v svojih glasilih nemški Bismarkovci na korist velikonemške politike, in so jih za „resnico" potrdili in pomnožili, iz Rusije k nam pri-begši in vsled tega nad Rusijo maščujoči se židovski oderuhi, katerim „surova" Rusija ne da več odirati svojega kmeta do gole kosti; tem Židom in protestantom je kakoršna koli zveza Avstrije z Rusijo in zjedi-njenje pravoslavja z Rimom, za katero istinito delujejo naši rodoljubi, več nego trn v peti.
Ko bi bila opravičena ta trditev „R. Kat.", da bi Slovani zares nato delali, in bi bilo s pomočjo verskega obreda ali vere možno širiti ali braniti državno pravico, potem bi ruski razkol niki še z mnogo večo pravico zaklicali: „Latinska božja služba v Rusiji po modelu
zapadne kulture je zrelo jabelko za nenasitno žrelo ve-likouemškega „Dranga nach Osten". In od druge strani bi z isto pravico trdili mi Avstrijci: „Latinska božja služba v Avstriji po modelu italijanske kulture je zrelo jabelko italijansko-iredentovskega, dejanski in očividno za tem stremečega nenasitnega žrela", katerega pa ne vidijo naši „R. Katoliki" !
To načelo „R. Katolika" bi moglo konečno še pripraviti svetovne vlade tako daleč, da bi si uvedla vsaka svojo državno vero, različno od drugih, ki bi segla do državne granice, in bi se ob svojem času, po modelu mahoinadanskem, le z mečem in z državo vred širila, ter bi s silo zatrla vse v državi nahajajoče se vere, torej tudi pravo vero. In kje bi potem bila verska svoboda in papeževa neomejena oblast, katero izvršuje sedaj ? Papež bi bil vsled tega primoran, ali vzdrževati in širiti pravo vero po skrivnem potu, ali pa pozvati katoliške verooznanjevalce domu v sam Vatikan, iz katerega bi se poslednji brez posebnega dovoljenja italijanske vlade niti v sami „katoliški" Italiji ne smeli pokazati.
No, kaj rečejo k temu naši „veleučeni" „Bimski-Katoliki" ? Ali bi taka babilonska zmešnjava ne pro-vzročila punta in vojske ?
Na strani 27. uže omenjenega zvezka piše „K. K.": „Kdor hoče prav učiti, mora ločiti...." To je tudi dejanska resnica; toda on „loči" le tedaj, kedar se to prilega njemu, sicer pa dela nasprotno. Kakor je tukaj razvidno, ste se „R. Katolika" vera in politika spajali tako, da se ne ve, mu li ima biti vera politika ali politika vera; najbrže bode poslednje. Naši „R. K." naj torej vedo, da, če je treba „ločiti" kako stvar, to je pred vsem treba še ločiti vero od politike, kakor tudi verski obred od verske resnice. Prava vera more sicer vzdrževati občili red in mir, politike nadomoščati pa ne more. Politika ima svoje geografske granice, katere morejo se s silo širiti in proti sili zopet krčiti; verska granica pa je evangeljska resnica, katere prava vera ne more prekoračiti. Kdor pa bi hotel širiti državo, na račun sv. vere, (kakor so to delali nekdaj nemški gospodovalci med Slovani), ta pa se pregreši zoper drugo Božjo zapovedi ki pravi: „Ne imenuj Božjega imena po nevrednem" !
Kar se dostaje Rusije, jej židoliberalci očitajo grehe, katere bi ona bila lehko storila uže večkrat, pa jih ni hotela iz svojega poštenja in iz ljubezni do Avsrtije. Zgodovina tega stoletja nam svedoči, da so ruske vojske hodile po naših deželah Avstriji v pomoč nasproti upornikom ; da, celo v Italiji so se ubijali ruski vojaki in branili Sv. Očeta nasproti Napoleonu. Ali ni imela Rusija tedaj priliko, storiti nasprotno, kakor se jej sedaj iz gole nevoščljivosti in nehvaležnosti očita, žali Bog,
celo od „Rimskih Katolikov", s stališča Velikonemčije, na občno korist židoprotestantiznni, na škodo slovanskemu kristijanstvu in v sramoto pravega rimskega katolicizma ?
Nek slovenski organ (katerega nočem imenovati) piše in obžaluje med drugim naslednje : „Pri Božjem grobu v Jeduzalemu so se sedaj združili nemški pro-testantje z ruskimi razkolniki, da bi oslabili moč rimskih katolikov". Nato pristavlja: „Sta se pač spet enkrat sprijaznila Pilat in Herod, da le Kristusa spravita na križ".
če je to res, potem je jako obžalovati, da so se tudi pravoslovani dali v roke za orožje istim protestantom nasproti Rimu, katerim naši latinizatoriji uže stoletja služijo za orožje nasproti pravoslavju. V tem so se torej pregrešili, kakor je razvidno, latinizatorji mnogo več nego pravoslavni; kajti prvi služijo za orožje protestantom nasproti pravoslavju uže stoletja na celem evropskem zapadli, v tem ko služijo poslednji istim protestantom nasproti Rimu še le nekoliko časa samo na jednem mestu.
Gledč nato bi tudi pravoslavni lehko trdili: „Sta se pač združila Berolinski Kajfas in Goriški Anas, da le slovanskega Kristusa spravita na križ"...
Tako je našim „Rimskim Katolikom" vselej vera
in celo država „v nevarnosti", kedar bi bilo treba spraviti v soglasje Rim in pravoslavje.
V resnici pa se je treba bati, da sovražniki Slo-vanstva in pravega katolicizma, kakor Židje in protestanti uporabijo priliko, in ob svojem času poberejo vse brošure „Rimskega Katolika" ter jih z vsemi protislo-vanskimi psovkami in lažmi vred predočijo ruskim pravoslavnim, rekoč: „Tukaj je ,,Rimski Katolik", kateri svedoči, kako vas častijo katoliški Slovani in rimski katoliki, katere vi ljubite, in kojih poglavarja ste vi branili z orožjem v rokah in za njega prelivali kri". In rušeča se stena med Rimom in pravoslavjem se zopet močno ponovi. Tako torej delajo naši „R. Katoliki" za razširjanje katoliške vere; oni se gotovo bahajo, če pripadajo kaki družbi, ki ima zadačo moliti za združenje pravoslavja z Rimom; a z jezikom govoriti in Boga za kako stvar na pomoč klicati, z umom in rokami pa delati na vso moč nasprotno, pravi se toliko, kakor Boga zasmehovati, in velja toliko kot kaka kriva prisega ; ne več in ne manj.
Naš „Slovenski Gospodar" naj po takem tudi pomisli, da tiste „dve, tri besede", katerih pa se nahaja v „R. Katoliku" mnogo, so v resnici „grozne", ker nasprotujejo glavnim katoliškim dogmatom. . . .
a
Ruske drobtinice.
Tudi v Sibiriji no sinejo bivati Židje, kajti oni se niso držali zakona, za to bodo odgnani odtod, zlasti s Tornska. Židi ne smejo dajati si drugih imen, kakor ta, katera so zapisana v matrikah. Vsak se mora izkazati s tem zapisom; tako hočejo zaprečiti izpre-minjevanje imen, katero drugod zlorabijo Židje.
—	„Svet" pravi, da le ako ostane Srbska in Bolgarska krepka v pravoslavju, obvarujeti se od nemškega vpliva; ako pa Balkan zanemari pravoslavje, postanejo njegove narodnosti verski mlačne, prodere nemški vpliv na vstok in bode potem grozil ne le Balkanu, ampak tudi Rusiji.
—	V Rusiji je rimsko - katoliškemu duhovenstvu zaprečeno neposredno občenje s papežem in njegovo kancelarijo. Za to se je ustanovil v oddelku duhovnih del drugih izpovedanj specijalen urad: Agent. ecclesiastique v Rimu z letno plačo 1500 rub.	P.
—	Po proračunu za 1892. leto pričakovali so 25 mil. deficita. Mesto deficita pa je bilo viška 55 milij. r. Pojašnjujejo to tako, da so za lakote izdatno pomagali revežem, da ni opešala njihova davčna snaga ali moč, z druge strani pa je financijsko ministerstvo obda-cilo bolj premožne razrede z novimi davki. Glavna činjenica pa je bila obči gospodarski napredek zadnjih desetletij. Tudi poljedeljstvo je napredovalo, če tudi ne tako, kakor drugi obrti, proizvodna vrednost katerih se je poosmerila od 1. J860. To pa daje glavno podstavo ruski gospodarski stalnosti. Letni trgovoobrtni promet uže presega 12 milijard r. Izvoz seje za 30 let povečal 41/, krat, privoz pa se zadnji čas umanjšuje, tako da tujci preplačujcjo Rusiji za njeno blago. To pa se ve da jača ruski kredit. Denarna glavnica pa se je za 30 let povečala na 301% ter šteje sedai 5.455 mil. r.
—- „Mosk. Ved." št. 64 govoreč o panamski aferi, dolžč ne posamičnike, ampak parlamentarizem in strankarsko borbe v njem.
Oii mipj no Himct, годому рубаха.
Obžalujejo vse to, zagotavljajo pa vendar, da ti dogodki ne odvrnejo Rusije od Francije, vsaj je vse to Francijo le očistilo — ozdravilo.
—	Neki Petrograjski časniki precej lahkomiselno branijo naseljevanje Nemcev v Rusiji. D. Ilovajskij v „Mosk. Ved." št. 86. odločno in goreče obsoja ta „Politični nihilizem v stoličnem časopisju" in našteva veliko škodo, katero je uže imela Rusija od tega naseljevanja.
—	Novi načrt zakona o nagradah delavcem, ako so pri delu postali nesposobni za isto vsled poškodovanja, določuje, da jedno-kratna nagrada vmesto mirovine ne bode veča od 6kratne letne plače. Število tovorniških nadzornikov se povečuje tako, da jih bode 150. V obče pa novi načrt reforme tovorniškega zakonodavstva malo več pazi na gospodarjeve koristi, nego je to bilo preje.
—	V dan papeževega jubileja začel je izhajati v Rimu majhen časnik: „Orbis catholicus". Zanimiva je izjava v 1. številki tega časopisa, da v Rusiji nastopa za katolike dober čas, ker bodo po carskem ukazu katoliški duhovni mogli v župnih šolah varovati celoto in svobodo kristijanskega nauka.
—	Umrl je P. E. Astafjev, znani v Rusiji samostalni mislitelj. Njegove filozofske in dušeslovne razprave cenijo jako visoko, ker niso kompilacije, mari izražajo silne, sveže, oživljajoče misli, polne pa so narodnega duha. Astafjev je naravnost zametal filozofijo, ki ničesar ne daje za življenje in njegove zadače. Vedno je trdil, da prava filozofija ima človeku pojašnjevati življenje, buditi v njem, težnjo za idealom in razvijati posamičuika. Filozofija ne daje prosto „svetozora". Po misli Astafjeva, tega „svetozora" filozofija tudi dati ne more vsakomur, dobiva ga le oni, ki sam misli, čuti in želi takega „svetozora". Filozof samo podpira tako samostalno delovanje. Astafjev je jasno videl, da je tako delujoča filozofija potrebna po-
sebno našemu skeptičnemu veku ter je posebno rad odkrival zmote v filozofski misli, ki ravno vodijo k temu skepticizmTi. Osnovno zmoto gospodujoče filozofije vidi Astafjev v nepravilni analizi človeške duše in torej v nepravilnem omejenju virov spoznanja. Samo razum, ali še bolj omejeni pojem: razsodek priznavajo virom spoznanja. To pa je zmota. Sovremena psihologija je dokazala, da duševno življenje ne predstavlja ni čiste volje, ni čistega očuta. Razum, volja in čut dele se le logično, taktično pa so ozko spojeni. Življenje je bitje, a ne sarno razsodek. Spoznanje sposobno, da nam da resnico, mora se odnašati k celemu bitju, a ne samo h kateremu delu: človek spoznava ne samo v predstavi (predočbi), temveč tudi v volji in čutu. Kdor tega ne priznava, dobiva le navidezno spo-
znanje, ne odgovarjajoče resničnosti. Tako pa postopa ravno racionalizem, za to racijonalistični svetozori vodijo k takovim izvodom, s katerimi se ne more strinjati človek žive duše. Celega spoznanja ne more iskati le v razsodku, sicer so gubi cilj življenja izpred očij; volja in čut še le prav osvetljujeta ta cilj. Za to je Astafjev s posebno ljubeznijo pretresaval ravno voljo in čut. Racijonalisti in materijalisti mislijo drugače in za to niso odobravali „novotarij" Astatjcva, ki je na svojem potu prišel tudi do vere in sicer skoro čisto kristijanske. Filozofija Astafjeva priznaje torej znanje in vero ter razum, voljo in čut, jemlje neko celino, od katere se nobeden del zanemarjati ne bi smel v znanosti.
C.
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele :
Prvo korono družbi sv. Cirila in Metoda!
Sedaj, ko so začeli izdavati novi denar, priporočajo slovenske novine, naj bi vsak rodoljub, ki dobi prvo korono ali krono podaril Šolskim društvom, torej na Slovenskem družbi sv. Cirila in Metoda, v Istri pa novi družbi z istim imenom. Mnogoteri rodoljubi se odzivljajo v tem smislu.
Tržaške volitve se bodo vršile: a) za IV. razred 29. maja, b) za III. raz. dne 2. in 3. junija, c) za II. raz. 5. junija, d) za I. raz. 9. junija. Vse te volitve se vrše v magistratovem poslopju. V okolici pa je za vseh 6 volilnih okrajev določen dan 11. junija. Volilci se zberejo v 1. okraju v Skednju, 2. pri Lovcu, 3. na Verdeli, 4. v Eojanu, 5. v Trebčah in 6. na Proseku. Volilna komisija vsakega volilnega okraja sestaje iz 1 predsednika in 4 občanov z volilnim pravom; tej komisiji se pridruži po namestništvu določen komisar.
Reklamacije je namestništvo rešilo, ugodno najbolj za častnike mornarice, nekoliko tudi za Slovence No med Slovenci je mnogo takih, kateri se niti brigali niso nikdar, da bi dobili volilno pravico v Trstu. To utegne biti boljše v bodoče.
Progresisti so razglasili še hujši, brezozirniši program, nego za prejšnjih volilnih dob. V nobeni njih izjav ni niti sledu o liberalizmu v smislu pravičnosti nasproti Slovencem. Tržaški vsakdanji listič, kateri krmi sosebno množice ital. in tudi slovenske narodnosti, potrdil je, da v pogledu na Slovence se zlagajo tudi konservativci s progresisti. To ozua-čujemo na drugem mestu.
Slovence so povabili od konservativne strani uže pred Velikonočjo na razgovor, da bi postopali skupno. Dotični posredniki pa so prišli k poverjenikom odbora pol. društva „Edinost" brez programa; mislili so, da se Slovenci udajo tudi to pot brezuslovno, kakor se je godilo za prejšnjih volilnih dob. Ko so Slovenci zahtevali od njih program, obe-čali so odgovor, ali ta ni došel; med tem je bil razpuščen mestni zbor, so konservativci razglasili svoje programe, lovili nekoliko tudi slovenske volilce zunaj kroga slov. pol. društva in samozavestno in nekako zmagonosno prezirali Slovence. Še le v poslednji tretjini tega meseca so se zopet oglasili, in pooblaščenci slovenski so zopet odzvali se vabilu in poslušali, kaj jim hočejo obečati. Prišli so, da bi Slovenci s konservativci volili jedino v IV. ali poslednjem razredu; Slovenci so privolili tudi v to, a rezultat je bil, da Slovencem niso hoteli dati nobenih obvez ali garancij za slovenske, v zakonih osnovane zabteve. Sklicalo je pol. društvo „Edinost"
shod v dan 21. t. m., in še na tem shodu ni hotelo vezati volilcev, ker je čakalo še zadnje odločitve od konservativne strani. Ta odločitev — je odklonitev slovenskih skromnih zahtev, in s tem je dokazala konservativna stranka svojo onemoglost nasproti vplivu gospodovalne stranke; a tudi to, da ti, kateri jo podpirajo, nimajo še volje, da bi jo krenili na boljšo pot, da bi spridruženjem slovensk. življa vstvarili zaresno stranko, katera bi polagoma paralizovala posledice dosedanje politike in gospodstva znane stranke, naj si uže pridevlje kateri koli priimek. Slovenci so bili uže naprej na jasnem, vendar so izkazali vso potrpežljivost pri mučnem in z veliko odgovornostjo združenem pogajanju s posredniki konservativne stranke.
Slovenci in Slovani Tržaški vedč sedaj, kakč jim je postopati, tudi ko bi politično društvo, ki je sklicalo še jeden shod v dan 26. t. m., ne nasovetovalo glede na volitve ničesar več. Oni odklanjajo vsako odgovornost za možne posledice, in materijah jim je vse sedanjo volilno gibanje nakupičilo dovolj, da eventuvalno opravičijo pred javnostjo svoje, po razmerah narekovano jim določbo in postopanje. Slovenski volici naj se brez izjeme v dneve volitev vseh razredov v mestu zberejo na volišču ter oddajo svoje glasove, kakor jim veleva razum in vest. Pojasnil dobe v društvenem glasilu in na poslednjem shodu. Naj ne poslušajo ne teh, ki bi jih zavajali iz nedomačega tabora, kakor se je uže godilo, niti ne domačih zaslepljencev, kateri hočejo še sedaj usluge delati tem, kateri nimajo za slovenski živelj drugega, kakor preziranje. Ti, kateri hočejo slepi ostati in zaslepiti še druge, se ne poboljšajo, tudi ko bi še drugo desetletje obsedeli Slovenci, kakor zadnjih 10 let.
V Tržaški okolici je treba premagati še mnogokako zmešnjavo, katero provzročujejo zaslepljeni domačinci, poleg teh, ki prihajajo iz drugih taborov v pojedine kraje okolice.
Tudi mi se bavimo na drugem mestu lista obširniše s Tržaškimi volitvami, ker gre za važno stvar. Trst je v nacijonalnem pogledu važen za vse Slovence, a je važen tudi za ostale Slovane, zlasti cislitavske polovine. Od juga in severa hočejo poseči mogočni sosedje do Tržažke luke ali, kakor pravijo tudi, do Adrije. Tu so še Slovenci in Hrvati, oni so zagvozda, ki varujejo v internacijonalni politiki interese Avstro-Ogerske in njene dinastije; le slepa politika more slovanski živelj prezirati, in ker se to godi, treba je, da ta živelj sam popravlja vsaj, kar je v njegovih, se ve da po krivi politiki oslabljenih silah. V nacijonalnem interesu samoobrambe, v državnem in dinastiškem interesu, Slovenci skupno in složno na volišče!
ŠtbV. 10.
197
Slovanska Čitalnica Tržaška je imela 13. t. m. letni občni zbor. Tajmkovo poročilo je omenilo, da društvena knjižnica šteje 500 knjig in 82 zborov in četverospevov. Predsednik g. A Truden, ker je preobložen z drugimi posli, ni mogel nadalje prevzeti predsedništva, kazal pa je nato, da se v društvu opazuje uže nekaj časa prevelika mlačnost. Predsednik je sedaj odvetnik dr. Matej Pretner, podpredsednik dr. Karol Glaser, tajnik Iv. Guzelj, blagajnik A. Bogdanovič; ostali odborniki: Lud. Furlani, dr. Fr. Mandič, Iv. Mankoč, Iv. Šabee, Ante Truden in lv. Abram ; namestniki: Gregor Bartol, Drag. Paternost.
„Slovanska Čitalnica" Tržaška se v resnici preveč zanemarja ; novi odbor bode imel težavno zadačo, da bi se oživilo društvo ter tudi pomnožilo po članih. Trst ima vsled društvenega gibanja med Italijani in Nemci toliko zabav, da je le težavno pridobiti slov. živelj društvu, katero razpolaga le s preskromnimi sredstvi. Tu se je žrtvovati rodoljubom ter vabiti občinstvo sosebno s predavanji humorističnimi in poučnimi ; to velja za vsa slovanska društva Tržaška.
Dr. Ferjančič, delavni slovenski drž. poslanec, je poročal o svojem delovanju na volilskem shodu dne 14. t. m. v Vipavi. V politiškem pogledu je tožil o neugodnem položenju, o brezvplivnosti tudi slovenskih zastopnikov nasproti vladi, to pa zato, ker jih — ne potrebuje. Tožil je, da nočejo Mladočehi pristopiti v ostalo zvezo z desnico, a sam razklada, da poprejšnja večina je bila popustljiva, in tudi dobro ve, da so temu, kolikor je zavisno od parlamenta, krivi najbolj Poljaki. Какб se hočejo torej Mladočehi vezati z večino, kjer bi se kazala poprejšnja onemoglost? Dr. Ferjančič je vsaj poleg marljivosti odkritosrčen pri označevanju stvarij; jedino do tega ni še dospel, da bi izvajal posledice tudi zase ter šel tje, kamor sili stvarna logika, namreč v tako opozicijo, kakor Mladočehi in hrvatsko-slovenski klub znane peto-rice. Vidimo tu slovenskega zastopnika v mučnem psihologi-škem razpoloženju: ostati mu ni v družbi, kjer je, a vendar odločiti se ne more, kamor ga tako rekoč pahajo stvarni in odločilni razlogi.
„Pisateljsko podporno društvo" v Ljubljani je imelo 13. t. m. občni zbor. Predsednik dr. Jos. Vošnjak spominjal se je v toplih besedah pokojnega pisatelja in pesnika Josipa Cimpermana ter predlagal, naj se pokojniku postavi doitojen nagrobni spomenik. Nekoliko darov so uže nabrali v ta namen. — Tajnik prof. R. Perušek je poročal v društvenem delovanju minulega leta. Odbor se je sešel 6krat, zabavne večere je društvo priredilo 3. Društvenikov je bilo skupno 75, in to 19 rednih, 47 podpornih, 1 častni in 8 ustanovnikov. Po poročilu blagajnika g. Antona Funtkaje bilo dohodkov 185 98 gld., stroškov pa 88-76 gld., od teh 85 gld. za podpore; ostanka v blagajnici dne 1. januvarja . 1. 97 gld. 22 kr. Vsa društvena imovina je znašala koncem 1892. 1. 1237 gld. 94 kr. Za Prešernov spomenik se je nabralo doslej 945 gld. 50 kr., glavnica, po prištetih obrestih in odbitih stroških, znaša 970 gld. 35 kr. in je vložena v mestni hranilnici Ljubljanski in v kmetski posojilnici Ljub. okolice. Namesto prof. V. Bežka, odšedšega v Gorico, je izvoljen A. Trstenjak, drugi odborniki so vsi ostali stari.
Iz podatkov o denarnem stanju je razvidno, da je društvu delovanje jako omejeno; ono stori, kar more; drugače bi se ne storilo na Slovenskem niti toliko. A zanimanje je pač premajhno, in gorje temu, ki bi se za hude slučaje hotel opirati na podpore potom pisateljskega podpornega društva v življenju; še sreča je, če more ono ukreniti kako ploščo po smrti! No, tudi ko bi bile razmere ugodniše, in
razum naše inteligencije na to stran povoljniši, bi ne dobilo naše društvo toliko dohodkov, da bi moglo v resnici izdatno podpirati kako pisateljsko moč. Tu se kaže onemoglost malih narodov, kakoršen je slovenski, najočitniše, arazmerno jednaka onemoglost se kaže v vsej literaturi, sosebno pa znanstveni, in tu zaslepljenci sebe in druge motijo, kakor da bi mogli Slovenci izhajati z lastno literaturo, in zagovarjajo pri tem najškodljivejši separatizem, a vstvarjajo na nekatere strani celo literarni partikularizem! Težanje za skupnim literatur-nim jezikom za više kulturne potrebe jim služi cel<5 v posmeh. To so veščaki ekonomskih zakonov, katerim se mora pokoriti po svoje tudi literatura! No, kar se dostaje slov. „pisateljskega podpornega društva", zasluži ono vendar veče podpore, nego mu dohaja doslej. Ono je poklicano, če ne drugače, skrbeti vsaj za mrtve, in uže pijeteta zahteva, da slovenski pokojni pisatelji dobč vsaj po smrti nekako zadoščenje, katerega jim narod ne daje ali ne more dajati za njih življenja. Slovenski pisatelji raznih vrst delujejo iz ljubezni do naroda; ali s to ljubeznijo so vendar združene velike žrtve, katere presazajo pri pojedincih daleč, daleč vsako primerjanje z gmotnimi žrtvami, katere podeljujejo ali odmerjajo tu pa tam s pozemnim blagom obsipani rodoljubi. „Pis, podp. društvo" ve najbolje ocenjevati take razlike in primere, in zato je njemu prepuščati, da ukrepa po svojem spoznanju na to stran, a ravno zaradi tega zasluži posebne in veče podpore. Narodu pa je hvaležnemu biti, da ima tudi v podpornem društvu takih rodoljubov, ki vstrajajo in se po svoje žrtvujejo, da bi se izravnavale krivice, ki se drugače brez narodove zavesti gode pri različnih merah izkazovanja hvaležnosti.
„Narodni Dom" v Ljubljani začne se uže letos graditi. Njegov odbor se obrača v posebnem pozivu do vseh Slovencev, naj bi radodarno donašali svojih žrtev za novo zgradbo, naj bi nabirali darov po družbah, na veselicah, na svatovščinah in godovanjih. „Narodni Dom" bode po načrtu, kateremu so veščaki soglasno prisodili prvo razpisano nagrado, po dispoziciji in zunanjosti najlepše poslopje v Ljubljani. „Narodni Dom" postane kvas za druge kulturne naprave, katere bode tekom časa neobhodno potrebne. Naj ne bode torej društva in posamičnika, ki bi ne storil svoje dolžnosti.
Odslej morajo vsi pomisleki prenehati, in treba je dejanski delati nato, da narod stori tudi to svojo dolžnost; a tu bi bilo umestno, da bi sosebno tudi imovitiši rodoljubi pomagali z njih dostojnimi doneski ter tako osvobodili množice, katere se žrtvujejo na druge strani in navdušujejo sosebno tudi za družbo sv. Cirila in Metoda in potem v raznih pokrajinah še za druge tudi važne potrebe. Srbi, Hrvati, Čehi imajo sinov med seboj, ki se pri potrebah velikih vsot tudi s ponosom odločijo za primerne veče doneske, in tak<5 se nadejamo tudi na Slovenskem v pogledu na Ljubljanski „Narodni Dom".
b) ostali slovanski svet.
Deželni zbori so se zaključili, in danes ste se zbrali avstrijska in ogerska delegacija na Dunaju. O dež. zborih sporočimo nekoliko prihodnjič, sosebno tudi o kranjskem.
Češki deželni zbor. Dr. Vašaty je stavil predlog, da se ustanovi najviše sodišče za zemlje korone češke. Z akti dokazuje, da jednako sodišče je imela oeška v 17. stoletju. Istega dne, 15. t. m. je naznanil najviši maršalek Jurij Lobkovic, da 17. dne t. m. položi na dnevni red 2. či-tanje vladne predloge o okrožnem sodišču v Trutnovu. Lobkovic je ostal pri svoji določbi kljubu dokazu dr. Herolda. da je to proti opravilniku dež. zbora. Zato sta šla še posebe poslanca V, Janda in E. Gregr k najvišemu maršaleku, da bi
odstopil od svoje odločbe, drugače da se Mladočehi popri-mejo obstrukcije, samo zato, da bi se odložila ista predloga. No, 17. dne maja, dasi je bilo razprt vljanje o proračunu silnejše, je vendar Lobkovic postavil vladno predlogo na dnevni red, in ko so videli Mladočehi, da si ne morejo pomagati drugače, šli so k mizi poročevalčevi in k stenogra-fom, jim iztrgali papirje in v obče napravili velik ropot, vsled katerega se je morala pretrgati seja, in o polnoči k drugemu dnevu je prišlo naznanilo z Dunaja, da je pretrgana sesija, torej prej, nego bi se bilo z vršilo obravnavanje proračuna.
Ta dogodek je napotil nemško liberalno stranko na Češkem, da je razglasila manifest, s katerim kliče k slož-nosti nemškega naroda. Vsa stvar pa provzročuje mnogo razgovarjanja in hrupa, in nemška liberalna stranka je dobila s tem kost, na kateri bodo njeni organi in agitatorji glodali vse letošnje poletje. Posledice so vsekakor neizogibne. Mladočehi pa so še v isti seji 17. maja podali v zboru važne izjave, inv kdor te presodi, razvidi, Kje je pravo, in kje je krivica. Češki narod pa je sedaj še bolj razburjen.
Anton vit. pl. Schmerling, nekdanji prvi minister, ki je provzročil sedanje volilne rede dež. zborov, centralist y pravem pomenu besede, je umrl 23. t. m. na Dunaju v 88. letu življenja. On ni zapustil ugodnih spominov Slovanom našega cesarstva, vendar je bil še vedno mnogo boljši nego sedanji epigoni; on je še leta 1885 v gospodski zbornici odločno zagovarjal celokupnost cesarstva in bil proti slabljenju države z duvalizmom. Sedanji centralnosti pa so Slovanom še nevarniši, ko zagovarjajo duvalizem in prezirajo s tem skupne interese cesarstva jedino zaradi nacijonalnih interesov na škodo slovanskim narodom ; sedanji eentralisti so psevdo-centralisti in v resnici germanizatorji. v tem ko bi bilo pri Schmerlingovem centralizmu kljubu krivičnim volilnim redom še vedno laže izkopati se in prodreti do primernišega pre-strojenja cesarstva. Po Schmerlingu so se stvari še mnogo poslabšale.
Češko. Dr. K. Mattuš, znani prvak Staročehov, je kot deželni poslanec odložil svoj mandat, opravičuje odstop svojim volilcem, in iz tega se vidi, da uiti on ne vidi opas-nosti v Dunajskih punktacijah, ako bi se bile izvršile v smislu pogajanj ali po protokolu. On pa povdarja vedno, da bi se izvršila najprej narodna jednakopravnost, ko ni možno doseči sedaj izvršitve drž. prava.
Češki zastopniki sklicujejo sedaj povsod shode ter razlagajo narodu položenje. Narod je ves^ soglasen v tern, da se je do skrajnosti upirati razkrojitvi Češke na dva dela.
Moravski knez in nadškof Kohn je razposlal tajno okrožnico, v kateri priporočuje svečeništvu učenje posvetnih znanostij.
V	bukovinskem dež. zboru je podal posl. Bežan v imenu ruskega kluba protest proti uvedenju ruskega fo-netiškega pravopisa v ruske šole bukovinske.
V	gališkeni dež. zboru je vprašal posl. Romančuk vlado zastran nejednakega postopanja nasproti poljskemu in ruskemu jeziku. Ta nejednakost se razteza na urade, šole in javno življenje. V obrednem vprašanju kaže na to, da prehod iz grško-kat. cerkve k latinskemu obredu se dovoli takoj, nikakor pa ne nasprotno.
Dunaj. Na zboru schulvereinskega odbora je govoril posl. za Igla v dr. Gross o počešenju Dunaja ter je opominjal Dunajčane, naj bodo na straži. Navajal je, da delavci in rokodelci na Dunaju so z večine češki. Mnogo malih obrtnikov je tudi čeških. Slišimo češki govoriti javno ; češko šolo
tudi imamo. Ako ne bodo Dunajčani pozorni, izgubi to mesto nemški značaj.
Ta ščuvajoči govor je gotovo vplival, da so dijaki pro-vzročili škandal v gledališču na Jozefovem, ko so piskali in razsajali med godbo cesarske himne.
Na Dunaju je okolo 240.000 Čehov, a imajo samo jedno, na svoje stroške vzdržano osnovno šolo. Čehi pa niso opasni Dunaju, kakor Židje; ti so nekako zbrisali Dunaju poprejšnji značaj; Židje tudi najbolj hujskajo proti Dunajskim Čehom, ker bi radi prikrili, da so po svoje uničili poprejšnjo, svetovno znano „Gemutlichkeit" Dunaja in Dunaj-čanov, potem ko so tu izpodkopali tla realnemu delu v obrti in trgovini. Kdor je pravi prijatelj Dunaju, bi opozarjal na opasnost od židovske, ne pa slovanske strani. No, antisemiti, ki uže delujejo proti židovskemu značaju Dunaja, rastejo.
Kulturna proslava v Črni Gori. Odbor za prirejanje proslave je sedaj priobčil „Obči program proslave štiristoletnice „ Obodske štamparijeTa je : 1. Glavna proslava bode na Cetinju in na Obodu 14. in 15. julija (star. stila). 2. Za to sledi z Oboda izlet v Podgorico in na Dukljo preko Škaderskega jezera in Crnojeviča Kijeke povrat na Ce-tinje. 3. S Cetinja izlet na Lovčen. Vse to bode trajalo 4 do 5 dnij. Dan proslave je odrejen z obzirom na brze paro-brode, ki dojdejo v Kotor s Senjske Peke in iz Trsta. Radi olajšanja potovanja od Kotora bodeta tu gostom na uslugo dva odbornika. Prosijo se pa gostje, da vsak izvesti odbor o svojem dohodu najmanj 10 dnij pred proslavo.
Ženski gimnazij v Galiciji naj bi se ustanovil v Galiciji po predlogu gališkega dež. zbora. Gospa Štefanija Predrjminska hoče podariti za ta gimnazij 5'K000 gld. Predlog se utemeljuje s tem, da je v Galiciji več ženskih nego moških, in da razne zapreke jemljejo možnost dekletom srednjega sloja stopati v zakon, zato naj bi država pomagala, da bi ženske drugače s službami pomagale si v življenju. Ko bi se ne zasnoval posebe tak zavod, naj bi se pa dala kaka sedanja dekliška šola povečati z razredi gimnazijskimi, in bi se takd vsi razredi pristrojili za gimnazij.
Dijaki velikih šol, najprej v Insbrucku, potem v Gradcu, v Pragi, Beču in drugod so imeli te dni shode in posovetovanja, da bi zaščiščali akademiško svobodo. Nekateri polkovniki so namreč prepovedali dijakom, ki so rezervni časniki, dohajati v dijaška društva. Tudi slovanski vseučilišč-niki so se potegnili v nekaterih mestih za društveno svobodo, kakoršna je tradicijonalna na velikih šolah. Nekod so slovanski dijaki opomnili, da nemški dijaki so molčali, ko se je sklenilo, da je tem pri vojakih služiti po 2 leti, namesto 1, ako ne napravijo dobro izpita iz nemščine. Ta opomnja je jako umestna, in je značilno tudi to, da so se sedaj za svobodo akad. društev potegnili najprej v Insbrucku in še le pozneje na Dunaju. Opomniti je tudi, da slovanska akad. društva postopajo vedno lojalno, in da nasproti njim ni nikakor potrebno omejevanje akad. svobode v pogledu na dijake kot rezervne častnike. Skupno vojno ministerstvo je tudi izjavilo, da ni ono izdalo omenjene prepovedi, ampak le nekateri polkovniki.
Za nemški Scbulverein je Dunajski občinski zastop odločil 2000 gld. Protivili so se jedino antisemiti in pa jeden kanonik profesor. Ta svečenik je posebno povdarjal, da ljubi Nemštvo, da pa obsoja posezanje za tujimi otroci, kakor dela to nemški Schulverein. Dopisnik „Naše Sloge" dodaje temu: Ko bi se v tega svečenika ugledali vsi nemški svečeniki v naših slovenskih zemljah, in vsi italijanski in italijanaški ali lahonski v Primorju, sosebno v Istri! Slovenski in hrvatski svečeniki so jednaki njemu. Niti oni nočejo po-
sezati po tujem, ali hočejo braniti svoje, tudi s podpiranjem naših šolskih društev, oni delajo kot vredni svečeniki svojih narodov, kot pravi in pošteni Slovenci odnosno Hrvati. Potem vpraša: Ako je Dunajski mestni zastop dal tako vsoto (ne govorimo o svrhi tega šolskega društva, katero mora obsoditi vsak poštenjak); ako je v svoj čas Tržaški mestni zastop dal 3000 gld. i tal. društvu »Lega nazionale" (katero je takisto obsojati, kakor nemški Schulverein): zakaj ne bi tudi naši mestni in v obče občinski zastopi dajali po svojih silah vsote za naša šolska društva sv. Cirila in Metoda, kolikor za družbo za slovenske zemlje, toliko za družbo, novo osnovano za Istro, družbi, kateri imati toliko plemenit namen?
Za Schulverein so priredili na Dunaju tudi letos „letni sejem" ; vse se je zbiralo, in gospodičine so prodajale, obilo občinstvo je pa kupovalo, in nabrali so samo ob tej priliki 16000 gld.
Kollarjeva svečanost. Dunajski Slovani bodo Slavili 29. in 30. maja t. 1. 100-letnico rojstva slavnega pesnika Jana Kollarja. Izvrševalni odbor je sezval veliki odbor, v katerem so zastopani vsi Slovani, ter si je izbral kot načelnika dra. Jana Lenocha in dra. Radoslava Pukla. Slavnost bode jmela 2 dela, in to: „Akademije" 29. maja v veliki dvorani „Konacher" in komersa 30. maja v restavraciji 2. ka-vane v Praterju. Pri akademiji bode sodelovala gospodičina Sklenaf-Mala od naroduega gledališča v Pragi; državni poslanec prof. Masaryk; od Hrvatov g. Vukalovič; mešani zbor „Slovanskega pevskega društva" in drugi umetniki. Na ko-mersu bode sodelovalo okolo 50 slovanskih društev na Dunaju in deputacije od raznih krajev. Odborova pisarna (I., Tiefer Graben, il, Slovansko pevsko društvo) prijemlje pisma in naročbe sedežev za „akademijo". Vabilo ima okrase v vseh slovanskih jezikih.
Ruski jezik v Pragi. Ruski uče tu gospodje: Lektor Jos. Kolaf na češki univerzi in češki tehniki; prof. dr. Jan Režabek na češkoslovaDski kupčijski akademiji; prof. Jan Vana, Karol Štepanek, Jaromir Hruby in Franč. Blažej na svojih šolah ruskega jezika. — Za čisto rusko konver-zacijo je osnovan „Ruski kružoku, v katerem društvu se shajajo odlični članovi obojnega spola, in kjer se z društvenimi močmi igrajo ruske glediščne igre in pojejo ruske pesni samospevom in zborom. Njemu je predsednik dr. lan Vašat^, podpredsednik pa Adolf Patera. biblijotekar češkega muzeja. — V Pragi je tudi pravoslavna cerkev sv. Miklavža na Starem mestu ; njen protojerej je g. Nikolaj Petrovič Apra-ksin, dijakon pa Nikolaj Mihajlovič Rudnjev in psalomščik Peter Grigorjevič Preobraženskij. Cerkveno petje je tu izvrstno, da vzorno. — Pri deželni sodniji sta translatorja ruskega jezika gg. bibl. Ad. Patera in prof. Ign. Meisnar.
„Ruski kružok" je 3. t. m. priredil „увеселнтелвнни вечерг", ki je sestajal iz glasbenega I. dela, v tem ko se je igrala v II delu programa šaloigra A. N. Ostrovskega: „Вг чужогга. пирупохм^лве"	L
Avstrijski Rusi. Na Levovskem vseučilišču ni niti jednega profesorja, ki bi ume! ruski literaturni jezik. Ko je „Akademičeskij Kružok" prosil z ruski pisano prošnjo, da bi se dovolili literaturni večeri, odbil je senat to prošnjo, češ, da je pisana v nerazumljivem jeziku. In to vseučilišče je slovansko. katero ima 2 stolici: stolico maloruskega jezika in književnosti in stolico primerjajočega jezikoslovja slovanskih jezikov. V Beču, Berolinu, Parizu pa so stolice ruskega jezika in literature; v Levovu, kjer je vseučilišče prav za prav namerjeno gališkim Rusom, pa take stolice ni!
Slovaki. „Nar. Noviny", presojujoč cerkveno-politiške predloge madjarske liberalne vlade, pripominjajo: Nova insti-
tucija ima tudi politiško madjarizujočo stran. Poslušni organi bodo madjarili imena nemadjarskih posamičnikov tudi brez 50 kr. odškodnine. Na to se bode delalo na vse pretege. Drugače pa bode tudi mnogo sleparstva, ker ti, ki bodo pisali v matrike, sporoče le to, kar jim pov6 posamičnik, ako bode hotel. Potem bodo mogli kristijani požiditi se; krstu se vzame pomen svetosti. S tem se bode pospeševala brezkonfe-sijonalnost in izpodkopavala nravstvenost. — Tudi „Nar. Nov." vprašajo, bode li mogla zbornica magnatov sprejeti take predloge. Poslednja je pri proračunski debati z večino postavila se proti tem vladnim predlogam.
Zagreb. Tu je volitev jednega poslanca v I. razredu zopet razburjala duhove. Opozicija se krepi vedno bolj in dobiva večo moralno moč; poskusila se je tudi ob tej priliki ter postavila kandidatom svojim vseučiliščnega, hrvatskega temeljitega zgodovinarja in pisatelja Tad. Smičiklasa, v tem ko je bil vladni kandidat sedanji vseučiliščni rektor dr. Pli-verič. Vlada je vse storila, je pozvala vse činovnike na volišče in le z njih pomočjo je prodrl dr. Pliverič, v tem ko je iroel kandidat narodne opozicije z glasovi, katere je dobil, meščanstvo za seboj.
Dr. Ante Starčevič je 23. t. m. praznoval 70letnico življenja. Pozdravili so ga tudi dijaki.
Umrl je tukaj vseučiliščni prof. Gjuro Pilar, strokovnjak v eksaktnih znanostih in s svojim imenom prosluvši tudi zunaj Hrvatske med učenim svetom.
Aleksander, kralj srbski, se je bil te dni sešel zunaj Belgrada s svojo materjo, kraljico Natalijo; poslednja se ne vrne v Belgrad, dokler se ne razveljavi zakon, po katerem je prepovedano očetu in materi sedanjega kralja bivati v Srbiji.
KNJIŽEVNOST.
Jugoslavenska akademija. Dne 23. marca je imel hi-storiško-filologični razred javno sejo, v kateri je čital pravi član dr. P. Matkovič razpravo: „Opisi putovanja carskih poslanika u Carigrad, na ime Dav. Ungnada g. 1573—78 i Sinzendorfa god. 1577 ili o putopisima Stj. Gerlacha i S. Šveigera". Oba potopisa prihajata od luteranskih propoved-nikov, baveča se z verskimi stvarmi turških zemelj in narodov s cerkvami in bogoslužjem. — Dr. Kosta Vojnovič, akademik, je izročil: „Bibliografski pabirci iz dubrovačkih crkava". Zbral je te pabirke za pravno zgodovino Dubrovaško. Med poročili o Dubrovaški zgodovini XIV—XVIII. veka je našel izvorno listino, katera razsvetljuje odnošaje republike Dubrovaške s hrvatsko-ogerskimi kralji, namreč odpis od l. oktobra 1490. Vladislava, hrvatsko - ogerskega in češkega kralja na kneza in so vet Dubrovačke republike. — Dne 12. aprila je član-dopisnik dr. Milivoj Šrepel čital svojo razpravo o „Ivanu Bolici, Kotoraninu, latinskom pjesniku". Kaže na Boličino pesem: „Descriptio Ascrivii urbis", v kateri opisuje pesnik Kotor in Boko ter podaje verno sliko Kotora v XVI. veku. — Akademik dr. Fran Rački je izročil 2 priloga za „Stanne". Jeden prilog so izvodi iz večega rokopisa iz konca XV. veka; važen je sosebno zaradi topografije v Sremu in Ogerski. Drugi prilog se dostaje slovanskega apostola sv. Kirila. In to je pismo Anastazija, bibliotekarja, velitrijskemu škofu Gauderiku, piscu t. zvane legende o slovanskih apostolih. To pismo je našel dr. Heine (f 1848) v jednem rokopisu XV. veka v Lisaboni, zapustil je pok. Dollingerju, izdal pa nedavno dr. Friedrich v „Sitzungsberichte" kr. bavarske akademije Monakovske, zv. III., str. 393 zal. 1892,
pridavši mu obširen uvod. Iz tega pisma se doznava, da je Konstantin filozof napisal na grškem jeziku zgodovino o najdenju trupla sv. Klementa v Kersonu, za tem besedo (sermo declamatorius) in pesem (hymnus), da je to zgodovino in besedo imenovani Anastazij preložil na latinski jezik za Gau-derika, in da je poslednji porabil zgodovino svojej legendi ali translaciji. Tudi slovanski životopis sv. Konstantina porabil je isti vir ali istočnik. „Vienac" dostavlja: „Kako naša akademija pomnjivo prati književnost i izvore, što se tiču slo-vjenskih apostola, te je bila tako sretna, da je prva priopčila (Starine XII, 206) isprave britičkoga muzeja, posvetna je opravdano, da u svoj zbornik primi Anastazijevo pismo, objelo-danjeno u spisima kod nas rijetkima pristupnim. Ovo je pismo osobito važno za ocjenu izvora, što služe životopisu naših apostola". — Akademija je obelodanila knjigo CXIV. „Kada" (str. 236, cena 1 gld. 50 kr.) Ta knjiga obseza 4 razprave, in to 2 pravoslovni, 1 literarno - historiško in 1 jezikoslovno. Akademik dr. Fr. Vrbanič završuje svoje razlaganje o delu hrvatskega zakonodavstva na polju uprave od
I.	1861. naprej, v tej knjigi glede na gospodarsko življenje. Sosebno zanimiv je oddelek o zakonodavstvu o zadrugah, in tu kaže Vrbanič, kako so jo zagazili; dajali so zakone o zadrugah, tisočlet stari, narodni uredbi. Naj bi proučavali politiki hrvatski Vrbaničevo razpravo, no tudi slovenski politiki, ki z Nemci vred vstvarjajo in priporočajo v Dunajskem državnem zboru in zunaj njega nekak „Hoferecht". — Akademik dr. Kosta Vojnovič nadaljuje razpravo o sodbenem ustroju republike Dubrovačke v dobi 1460—1767. Tu se govori o zunanji politiki Dubrovnika in o notranjih njegovih odnošajih. V koncu se ozira na kulturno stanje one dobe. — Akademik, Dubrovčanin L. Zore, nadaljuje „Paljetkovanje", t. j. čiščenje jezika.
La grammatica della lingua slovena. Knjigar Patro-nato v Vidmu je natisnil slovensko slovnico, kakoršno je v
II.	izdanju priredil dr. Sket za Nemce. Priredil jo je prof. dr. Jos. Loschi. V mali 8-" obseza 490 stranij s slovensko-italijanskim in italijansko-slovenskim slovarčekom. Cena 4 lire. Kakor se vidi, čutili so Italijani potrebo za slovensko slovnico; poproda se gotovo najbolj v Avstriji, specijalno na Primorskem, kjer so se Italijani učili doslej slovenski najbolj po slovnici, prirejeni za Nemce. Zaradi beneških Slovencev je pač niso tiskali, a čudno je, da niso hoteli v Avstriji poiskati tiskarja in založnika. Za prejšnjih dob, in ni temu še dolgo, so Slovenci tiskali mnogoterih stvarij v Vidmu.
Slovnik jezgka pomorskiego czyli Kaszubskiego. Zebral i opracowal Štefan Kam uit. (Czešč pierwsza.) Praca, odznaczona nagrodfj, Akademii umiejetnošci w Krakowie na konkursie Im. S. B. Lindego \v B. 1889. W Krakowie. Nakladem Akademii umiejetnošci. Sklad glowny w ksiegarni spoffi wydawnickej polskiej. 1893. Str. XLVIII 298, form. To znamenito znanstveno delo zanima občinstvo po raznih zaglavjih, katera so postavljena pred slovar, kakor: \Ystep : Kilka stow o Kaszubach i ich mowie. I. Bys etnograficzno-historyczny. II. Obecny obszar etnograficzny. — Wiadamošci statystyczne. III. Dževvieki jezyka pomorskiego. IV. Narzecza jezvka pomorskiego. V. Porovvnanie jezvka pomorskiego z jezvkiem polskim. VI. Stanovvisko jezika pomorskiego w gronie jezykovv sIowiariskich. VIL Przeglad prac z zakresu leksykografii pomorskiej. Potem še le sledi leksikalni del, za njim pa zgledi v povestih „ludu kaszubskiego". Delo je'do-
bilo častno nagrado, a vidi se, da jo je zaslužilo; pomenja napredek v znanju slovanskih narečij, oziroma tudi v po-jašnjenju slovanske etnografije. To delo odpira nekako še ne poznan, a še manj do korenine raziskovan del slavanskega plemena in njegovih jezikovnih tvoreb. K tej knjigi se povrnemo zlasti zaradi njeneh etnografiških pojasnil, s katerimi se razprostira od nove strani svetloba nad slovanskim plemenom v celoti m njegovih posamičnih oddelkih. Slovanski lingvisti pa dobe s pomočjo te knjige, kateri bode sledil še drug del, novega materijala v premišljevanje toliko v leksikalnem, kolikor gramatiškem pogledu. Krakovska Akademija si je s priznanjem in izdanjem tega učenega dela pridobila čast. Tu je bilo tudi polje, kamor ni posezal običajni in pri Poljakih ukoreninjeni šovinizem, avtor sam kaže popolno nezavisnost in v resnici govori svobodno, kakor je dostojno pravega znanstvenika.
Ludske povedomie. Črty k samopoučeniu. Sestavil Daniel Z. Lauček. Diel III. Vedenie a s nim spojene zjavy. Turč. Sv. Martin. Tlačou knihtlačiarskeho učastinarskeho spolku. Nakladom spisovatetovym. 1893. Str. 188 vel 8.0 Cena 1 gld., celega dela 1 gld. 50 kr. Avtor, kateri je posvetil to delo pokojnemu, nedavno umršemu slovaškemu rodoljubu Štef. M. Daksnerju, razlaga z znanstveno temeljtostjo v jasnem slogu, v oplemenjenem domačem govoru pojem znanosti, kako se pridobiva in vrši to, kar imenujemo znanje. Zanimivo je sosebno poglavje, kako on razlaga um a) s stališča slovanskega; b) grškega; c) latinskega. Uvodni odstavek s slovanskega stališča se glasi: „Z čeho po vstalo slovo: „um" ? — Zo slovesa „vnimat'", —- ono je činne slovesne meno (substantivum verbale activum) „vjim", prehlasovanlm =„um" („V", „j", „i" splynuli za davna dovedna a tak povstalo z „;" „i" = „u" ; a z „vjim"=„um").... Vyznam pak slovu „um" je: „moc vmmania". — Pisatelj kaže, kako je narod sam razvijal v svojem psihologiškem življenju pojme in ž njimi besede. Tem, ki se bavijo s psihologijo in v obče s filozofijo, priporočamo to knjigo še posebe zaradi stvari same in potem zaradi jezika, v katerem se suče slovaški pisatelj očitno lehko.
Руссгсаа Вибл1отека. Издаше H. H. Пелеха. 1893. r. Внпускг 1П. п IV. (МартЂ п Anpimt). Nadaljevanje : „Вонна и лнрт,„. РоманЂ Гр. Л. Н. Толстого. (Стр. 193-320). 12 snopičev z vsebino najboljših del velikoruskih pisateljev na leto 2 gld. 40 kr. Adres: Издателвство „ Рус-скои Биб.иотеки", во Лввов-ћ (Levov, Lemberg), Блахар-скаа улпца N. 13.
Сжатгги одзорг ucropiu новои русскои лптеритури je knjižica v 2. izdanju, katero je spisal prof. Vskovatov, in je jako praktičen pregled noye ruske književnosti.
IIcTopiii политеческои економги, spisal prof. Cuprav, je knjiga, ki pri razpravljanju obče politiške ekonomije po-števa tudi ruske strokovnjake.
Poziv na predplatu. Josip Draženovič, kr. sudb. pristav u Bakru; ponatisne posebe „Črtice iz primorskoga malogradskoga života, navlastito senjskog", in to v lastni založbi. Delo bode ob-sezalo 13 pol običajne 8.°, cena SO kr. Nabiralci, ki dobe na 5 izvodov po 1 brezplačno, naj pošiljajo naročnino njemu.
Popraviti. V 9. štev., str. 175 na levi, 26. vrsta spodej: Ilovajskij nam. Hovajskij; 177 na levi, 17. v. zg.: Supanabla-gaj nikom.
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo P. Podgorniku v Trstu, ulica Farueto št. 44.
Tisk tiskarne Dolenc. —
Izdajatelj, lastnik in urednik Pran Pod go mi k.