Naša narodna noša v zgodovini. S. Rutar. f /gj NAJSTAREJŠI narodni noši dobimo redke sledove le v staroslovenskih grobovih. Iz iiT-bji njih spoznamo, da sos e stari Slovenci nek- daj oblačili v platno, katero so si sami doma tka- li. Iz njega so si napravljali hlače in ohlapno dolgo srajco, katero so spuščali prosto'preko hlač (tuniko). Po vsej priliki je bila ta noša podobna sedanji belokranjski in hrvaški noši. Nakit so naši predniki posebno ljubili. Moški in ženske so nosil okoli glave platneno obvezo, od katere so ob sencih viseli po dva ali trije srebrni ali brona- sti obročki. Roke so bile okrašene s prstani, v katere so bili vdelani stekleni biseri. Premožnej- ši so imeli na srajcah tudi okrašene zaponke. Kmalu je pri obleki začelo prevladovati sukno. Slovensko kmečko nošo 13. stoletja pre- vzamemo lahko iz popisa slovenskega umeščenja na gospo-svetskem polju. Koroški vojvoda, ki je moral nastopiti v slovenski kmečki obleki, je bil opravljen na sledeč način: "Imel je hlače in suknjo iz sivega blaga. Poslednja je segala ne- koliko čez kolena in bila zadaj z razporki odprta. Na nogah je imel opanke, ki so bile z jermeni do- bro privezane, na glavi siv klobuk z vrvico ena- ke barve. Ogrnil se je s preprostim sivim pla- ščem in vzel v roko palico." Iz tega popisa spoznamo, da je bila že sred- njeveška kmečka noša precej taka, kakršna je bi- la v navadi za Valvasorjevihča sov v 17. stoletju Po Kranjskem. Glavni deli so bili: daljša vrhnja «uknja iz domačega sivkastega blaga (lodna), ena- ke hlače, segajoče do kolen, širokokrajen klobuk •n opanke ali lesene coklje na nogah. Žensko nošo 13. stoletja nam opisuje Ulrik •'ichtenštanjski. Srečal je namreč na svojem vi- tkem pohodu blizu Kinderberga na Zgornjem štajerskem Slovenko, ki se je hotela z njim na '•ojišču meriti. Ta žena je bila preoblečeni vitez oion Buhovski. Opravo slovenske žene nam pri (°j priliki Ulrik tako-le opisuje: "Dve dolgi kiti .ii viseli celo doli čez sedlo; na sebi je imela godeže", kar je obleka slovenskih žen, a vrh tega M<> tudi "šapelj" jako drag in bogat'. To poročilo nemškega viteza nas spominja ,1H dolgotrajno slovensko navado, da so neomože- ,lH {^kleta nosile kite viseče preko hrbta, med tem 80 jih zakonske žene spletale okoli glave in si 11,1 Pritrjevale. "Godeži" so bile neke vrste vrh- VJa obleka, "šapelj" pa je bila obveza za glavo, ki J(' Ma zlasti spredaj na čelu bogato vezana in <*rašena. Iz naslednjega stoletja imamo zanimiv po- pis zgodopisca Frančiška di Toppo, ki je videl ob slovesnem umeščenju patrijarha Bertranda leta 1334. slovenske noše v Akvileji in jih na sledeči način opisuje: "Prebivalci kraških gora so bili po- kriti s temnimi kapami, obšitimi s kožuhovino ali vidrovino in rdečim čopom na vrhu. Nosili so sive jopiče in kratke hlače, ki so bile pod kolenom brez gumba in izpod katerih so se kazale rdeče ali višnjeve dolge nogavice. Nekateri so nosili tudi visoke, debele in podkovane škornje, v rokah so držali ali imeli na ramo naslonjeno debelo gor- jačo. . ." Iz opisa furlanskega zgodopisca ni težko spo- znati nošo, ki se je pri kmečkih prebivalcih trža- ške okolice z malimi spremembami ohranila do da- našnjega časa; kratke hlače z razporki ob strani, kratka suknja in kosmata kapa, ki je pač v novej- šem času izgubila rdeči čop. Z raznobarvnimi trakovi obšita krila, beli ali rdeči modrci, ki so obsegali "ošpetelj ' s širokimi nabranimi rokavi so se od tistih dob podedovali od rodu do rodu in šele najnovejši čas izginjajo med narodom. Ljudska noša je bila v Valvazorjevem času še precej ista, kakor jo posnamemo iz najstarej- ših opisov: pri moških širokokrajen klobuk, kraj- ša ali daljša jsuknja, hlače iz domačega sivega ali temnega blaga barvaste nogavice in nizki čevlji. Tovorniki so hodili v visokih škornjih in imeli po eno ped širok usnjen pas okoli ledij. Poleti so se oblačili v belo ali črno platneno obleko. Krašev- ci so nosili široke hlače iz grobega sukna (Pump- hosen), kratke jopiče in kape iz klobučevine. Pri Vipavcih opažamo naložene, zgubane ovratnike, ki so gotovo došli iz bližnje Italije. Za Valvazorja so hodili kmetje še oboroženi s sabljami. Tu in tam so imeli namesto dolgih pušk "čakane", to je palice z železnimi kljukami ali pa vsaj drenove gorjače. Ni bilo zlepa videti kakega kmeta brez palice. O Tolminskem poroča S. Rutar sledeče: Tudi obleka in noša je bila v preteklih sto- letjih vsa drugačna, nego dandanes. Kakor je imel vsak stan svoje lastno pravo in postavo, tako se je tudi vsak drugače oblačil. L. 1671. izda vlada zakon, kako se ima vsak stan (naštela jih je osem) oblačiti, da bi posamezni ne trošili pre- več za svojo obleko, in da bi se nižji stanovi ne prevzeli v obleki nad višjimi. Šega je v preteklih stoletjih zahtevala, da so se moški brili in nosili svoje lase zvezane v kito, ki jim je visela po hrbtu. Na glavi so nosili kmetje velike klobuke z okro- glim oglavjem in širokimi krajci, tako da niso po- trebovali dežnika. Po vrhu obleke (kratka janj- ka, kratke hlače, dolge nogavice in nizki čevlji) so nosili dolge ohlapne suknje iz domačega "bu- kovega" sukna. Poleti so obuvali bele ali črne prtene hlače ("prtenice"). Ledja so si prepaso- vali pod suknjo s širokim, usnjatim ali suknenim pasom, za katerim so nosili v nožnicah svoje dol- ge, nezaprte nože. Ženske so devale na glavo zelo velike bele "peče". Ubožnejše so nosile peče iz domačega platna. Lase so spletale v kite in jih zavijale na O, hotel bi da dali bi Čutili bi 1 potem bi 1; Kardinal Bertram piše: "Kristus je postal v vsem nam enak. razven v grehu. Mi smo njegovi sorodniki. Zato smemo tako prijateljsko / njim občevati. On je imel smisel za družinsko življenje. Njegov dom je najsvetejši med vsemi družinami. Izvolil si je siromašen doni. Namenoma. Ne smemo misliti, da je bogastvo vit družinske sreči. V njegovi uhožni hišici je vladala nad človeška sreča. Tam ni bilo niti sence sebičnosti in čut. nosti ali poltenosti. Tam je vladala ljubezen in požrtvoval- nost. K temu prideuimo še Jezusovo otroško pokorščino. Kako so strmeli angelji, ki so videli I.uciferjcv napuh, nad detinsko pokorščino Sina božjega. Vse radosti in žrtve družinskega življenja je Hotel le /iis tukaj užiti. Ni ga slikarja, ki bi mogel naslikati srečo njegove otroške ljubeznivosti. "Jezus najljubeznivejši!" ga pozdravljamo z angeli v Nazaretu. Junaška je bila ta družinska ljubezen, brez sledu vsake slabotne mebkužnosti. Ko je volja, Očetova terjala ločitev, prelomil je Jezus vezi najnežnejše vdanosti. Volja nebe- škega Očeta mu je bila čez vse. "Ali nista vedela, da mo- ram biti v tem, kar je mojega Očeta?" se glasi že iz ust dvanajstletnega na svetem kraiu. Ta podrejenost volji božji je prevladala nad močjo družinske ljubezni. Potem je prišla ura, ko je Jezus moral zapustiti dru- žino, kjer že takorekoč ni poznal svoje matere. "Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?" Toda tudi takrat ljube- zen do družine ni izginila iz njegovega srca. Vprav na. sprotno! Takrat je pokazal Jezus, da nicgitva rodbinska ljubezen vse objema. Takrat je postalo "Srce Jezusovo bo- rato za vse", ki hrepene no tisti združitvi src. ki jo je ozna- čil Tomaž Kempčan / besedami "družinsko prijateljstvo Jezusovo." vrhu glave ter pretikale skozi nje medene igle ("špalete") ki so imele na obeh koncih svetle kro- gle. Tudi okoli vratu so nosile bel, domač robec. Ledja so si prepasale s štiri prste širokim plavim pasom, debelim in trdim, ali lepo pletenim. Vrhu tega so nosile navadno še drug železen ali meden pas "sklepanec", imenovan, tako da jim je prišlo krilo visoko nad život. Moderc in krilo sta bila sešita, ali »vsak druge barve. Spredaj so nosile široke predpasnike, na nogah rdeče (ali bele) no- gavice in majhne črne čevlje. Po zimi so nosile tudi kratke kožuhe in po nekaterih krajih škornje do kolen. Za posebne svečanosti so začele tudi kmetice nositi "avbe'. 1'rvi čudež, je posvetil Jezus novo ustanovljeni družini N ino kot simbol porojene ljubezni je podal v Kani novo poročcncema. Tako je storil pri ustanovitvi naravne dru žilic, taisto je storil, ko je ustanovil duševno družino apo stolskega zbora. Isto rodbinsko prisrčnost in zaupnost opažamo v nje- govem sožitju z. apostoli. Vse je delil ž njimi. 1'otnakah so kruh ž njim vred v isto skledo. Družinska ljubezen je bila, ki je nagibala Gospoda, na se je tako rad mudil v Betaniji v hiši l.a/arjevi in obeh plemenitih sester, l'rav tako ganjen se je v srcu razžalostil. ko je ob naimskih vratih ugledal vdovo, jokajočo nad smrtjo edinega sina. Nemara je že takrat mislil na svoj" lastno mater, ki bo kmalu nato jokala in žalovala nad njim ? .^c na križu se razodeva njegova družinska ljubezen. "Glej. tvoja mati, glej tvoj sin!" Umirajoči Gospod ni ho- tel prej nagniti svoje glave, dokler ni oživotvoril le nove edinstvene dfužinske vezi duhovnega materinstva in 'In hovnega sinovstva. Ali bom rekel preveč, še trdim, da ji' vprav družin-ka ljubezen v Srcu Jezusovem tisto, kar nam Zveličar posel""' približuje ? "Noben narod ni tako velik, da hi imel bogve, ki bi mu bili tako blizu, kakor je nam blizu naš Bog." V luči teh žarkov božjega Srca umevanio bolj in bo'.i celotni pomen posvečenja družin božjemu Srcu Jezusov'" mu. Vprav družinam je posvečal svojo ljubezen. Stolctl''1, v katerih že biva skrit \ tabernaklju, koprni po tciu, kak" bi prinesel družinsko srečo v domove. l'o družinski sreči žejamo vsi. lločeš uživati tak" sto ljubezen, dovoli Srcu Jezusovemu, da pride v tvojo his"- Nau čise čitati v njegovem Srcu. Ni je krasnejše kni"*1 nego je Srce Sina človekovega. Umbrija. V. Vodušek. vas vanjo zapeljati, In peljal bi vas kakor k sveti rgni u-ce kot v zlato zibelko. da položili vanjo bi roke ljubezen zasijati: in bi verjeli, da življenje hrani: aže, laže šli za njo. potem bi vzeli milost si iz nje. Kristus in družina.