GLEDALIŠKI LIST OPERA 18 G. VERDI: TRUBADUR G. VERDI: ■»■»»■.M«« Opera v štirih dejanjih (8 slikah), napisal S. Cammarano. Prevel dr. J. Perhavec. Dirigent: A. Neffat. Režija in scena: C. Debevec. Osebe: . V.Janko . V. Heybalova . F. Golobova . J. Franci - ’ X . A. Petrovčič K. g. , M. Polajnarjeva . M. Kristančič Vojaki, redovnice, cigani. Godi se na Španskem v 15. stoletju. Vodja zbora: R. Simoniti. Grof Luna Leonora . Azucena . Manrico . Ferrando Ines . . Ruiz , . Cena »Gledališkega lista« Lit 2.— GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1941 -XIX/4‘2-XX OPERA ŠTEV. 18 G. VERDI: TRUBADUR PREMIERA 23. JULIJA i94i-XX Vilko Ukmar: Ob novem „Trubadurju“ Ne vem, če je še kakšna opera v svoji melodioznosti tako zelo popularna, kot je Verdijev »Trovatore«. Te preljube melodije! Sami znanci iz davnih dni, razpredeni v neštete, pisane spomine, kot se oglašajo v zavesti prav izza zgodnjih otroških let in poslej vedno znova in znova do danes, ko nam zopet oživljene zvene z opernega odra ter dramijo davnino v duši. Kot kresovi so ti spomini, ki se vžigajo drug ob drugem, vabijo s svojo prikupno lepoto in vodijo zavest zopet nazaj v daljne, že vse preraščene in pozabljene duševne pokrajine, tja tik do onih otroških dni, ko se je vžgal prvi spomin. Tu je prag naše zavesti. Morda pa bi ti utrinki spominov vodili še nazaj in se onkraj rojstva prelili v vesoljno duhovno območje, polno idej in zvenenja, v tisto območje, iz katerega je tudi geniju navdih narekoval oblike danih melodij. Morda? Neka nenavadna, skrivnostna moč je v Verdijevih melodijah. Kar drzno zajamejo človekovo dušo in jo prisilijo, da jim sledi. 169 Kam? V svet izrazitih, jasno izoblikovanih doživetij, ki so izklesana iz praobčutja in izkristalizirana v ognju večne harmonije. Vanje sq v jame duša človekova in v njih se uravnovesi, očisti in umiri. Res! To izredno moč imajo v sebi Verdijeve melodije. V samih lastnih okretih ter v intervalnih spremembah in razmerjiL zajamejo in izčrpavajo da zadnjih globin vsa pisana doživetja človeške duše. 2e v posebnem ritmu in v hitrosti ritmičnih razpletov je zajeto bistvo doživetja, ki se dopolni in dovrši v obliki melodičnega vzgiba. Ni čudno, če je tedaj Verdiju melodija glavni nosilec izraza, če je v melodiji sami že zajet osnovni značaj določene osebe in so pozneje zopet le v melodijah prikazane do odtenkov vse pisane sestavine človekove duševnosti. Verdiju vedno in povsod zadošča za izraz že melodija sama in da ni bil rojen v sredo romantične dobe, že prepredene s čutnostjo naturalizma, bi prav gotovo še vse bolj skoparil z uporabo harmoničnih učinkov. A že tako se zdi, kot da je Verdiju — zlasti mlajšemu — harmonija le nujen opornik, ali pa okras melodiji, da je v njej vsebinski izraz le drugotnega pomena, zajet v toliko, v kolikor se je prelil vanjo zaradi neposrednega stika z melodijo, iz gole glasbene nujnosti — če že mora biti... Toda kraljica, z vso skrbnostjo negovana in oboževana kraljica glasbenega oblikovanja in izražanja je bila Verdiju vedno le — melodija. Zato so te melodije tako nenavadno močne. In zato sežejo tako globoko v dušo in se zarežejo v spomin. A čudno — pri tem niso vsiljive, kot je vsiljivih toliko povprečnih melodij, ki se po svoji čudni nalezljivosti tako rade vedno znova prikradejo v človekovo predstavo in mu vrtajo po možganih, da se jih ne rešiš več in te dodobra izmučijo. Ne. Verdi]eve melodije so vedno tudi v vsej svoji preprostosti nekam dvignjene. Plemiške so. Tudi če se spuste prav na rob do poulične učinkovitosti, ohranijo v sebi vedno odsev velikih doživetij, ki jih obvarje vsakdanjosti in jim ohranja sij večnostne ubranosti. Nekako tako se gibljejo še posebno melodije iz »Trovatoreja«. Tako neposredno jih je sprožilo umetniku srce in doživetje, in v tako ozkem stiku z vsem splošnim človeškim življenjem je zasnovan njihov izvor, da sc vsakomur, ki jih sliši, zazdi, kot da so se 17C izvile iz njegovega lastnega srca. Odmev so njegove lastne duše in zato jih takoj vzljubi. Shrani jih vase in so mu! dragi tovariši na poti vsakdanjega življenja. V njihovi družbi preživlja bridkosti in sladkosti dogajanja in so mu zvesti, zdaj tolažeči, zdaj vzpodbujajoči prijatelji. In da zmorejo biti to, je vzrok tudi njihova preprostost. To je tista velika preprostost, ki je prešla že ves križev pot zmed in borb in se je skozi vsa natrpana nasprotja izčistila v izkristalizirano enostavnost, visoko in veliko, kot je visoka in velika preprostost — resnice. Ves ta venec Verdijevih melodij, ki so povezane v celoto, tvori v »Trovatoreju« tisto umetniško silo, ki prepriča in ohranja delu vrednost. Res. Samo v teh melodijah je moč in orepričevalnost te opere, ki ie v ostalih svojih sestavinah nekam slabotna. Zlasti dramatična ideja je vsa preromantično nabrekla, zamotana in natrpana z nešteto motivi, ki jih je očitno rodilo stremljenje po živčni učinkovitosti; tako ljubezen dveh bratov do ene žene, vsa preprežena in zamotana s skrivnostmi rojstva, krvnih zvez, ciganskega življa ter razpeta med nasprotji liubavne poezije, samostanske zadržanosti, ropov, vojska in nasilnih umorov. — Res je to pisano polje osnovnih razpoloženj za glasbenika mikavno, ker mu plodi fantazijo in zato se je nedvomno- tudi Verdi uiel na to besedilo. Toda rešil ga je z jasno in dognano obliko svojih glasbenih navdihov. In tako je ostala končno zbrana vsa leoota tega dela res v množini ubranih melodij, od mehkih in vendar dramatično napetih spevov Leonore, skrivnostno razgibanih melodij Azucene, od lju-bavno usločenih in junaško vzpetih arij Manrica in trmasto zavitih napevov grofa Lune. do orelepih skupinskih melodičnih vencev, ki jih prepeva zdai skupina glavnih junakinj in junakov, zdaj zopet pevski zbor, ki doseže svoi višek nedvomno v znanem »Mise-rere«, čudno preprostem in vendar pretresljivem spevu, ki spremlja skozi smrtno stisko glavnega junaka ter vodi k zaključku te Verdijeve opere, ki je v svoiem pravem bistvu res predvsem le umetniški venec prelepih melodij. 171 Ciril Debevec: Režijske opazke ob novem „Trubadurjua Glasba. — Če bi priredili za Verdijeve opere svetovno ljudsko glasovanje, je zelo verjetno, da bi dobil kljub vsem predsodkom, kljub neumnemu tekstu, kljub odlajnanim melodijam, kljub vsem kritičnim analizam, »Trubadur« še vedno največ glasov. V čem tiči ta nenavadna, skoro že čudežna ljudska priljubljenost tega dela? V ciganski romantiki? Saj je toliko niti ni: razen blodne ciganke Azucene same in enkratnega ciganskega zbora prav za prav nič. V ljubezni, v ljubosumju, v dvobojih, v usmrtitvi in samomoru? Tudi ne more biti: saj so to vendar sami znani, obrabljeni pripomočki, s kateremi so tako obupno malobrižno zgrajene cele vrste tudi manj slavnih oper. Tajinstvenost zamotane zgodbe o dveh bratih, o ugrabljenem in usodno zamenjanem dečku? Saj trdijo vsi, da je vsa ta reč tako zapletena, da čisto natančno nihče ne ve, za kaj v tej operi prav za prav gre. (Resnica je, da v svojem življenju še niserrt srečal človeka, ki bi bil zmožen povedati vsebino »Trubadurja« s svojimi besedami, razločno in brez pomote.) Posamezne arije so znane že desetletja po potujočih lajnah in nekatere so razvpili in razvlekli tako, da jih vzvišeno zasmehujejo danes celo najbolj rumenokljuni konzervatoristi. Za svojo osebo priznam, da me občutno motijo razni nenadni preskoki iz najbolj resnega in človeškega občutja v skoraj kupletno, vsekakor pa zgolj virtuozno pevsko razkazovanje. (V študentovskih letih na primer sem se Leonorinemu preobratu po čudovitem »Miserere« v sedmi sliki stalno smejal, kasneje sem se jezil, danes — po nekaj letih operne vzgoje — razumem že tudi to.) Čar tega nenavadnega uspeha mora tičati torej drugod. Mislim, da ga ni iskati samo1 v bujni neizčrpnosti melodij, ne samo v preprostosti glasbenih linij, temveč predvsem v mladostno-kipeči moči, v skoro silovitem fantazijskem zagonu, v nezadržnem, vročekrvnem poletu, v stalno napetem, včasih skoraj viharnem notranjem utripu, v slikoviti in udarni zunanji dinamiki in v strastni sproščenosti prvobitnih oblasti: maščevanja, ljubosumja ter ljubezni v življenju in smrti. Z 172 Verdijevim »Trubadurjem« se mi zdi v bistvu in v osnovnem občutku nekako podobno kot s Schillerjevimi »Razbojniki«: tam in tukaj vsebina ni ravno kristalno jasna, toda tukaj in tam se veličastno vzpenjajo iznad kupov danes že davno obrabljenih fraz mladeniško-bojeviti zanos, junaška značajnost in čustvena pristnost, obakrat v blesku enakovrednih, opojnih, ognjevitih in prekipevajočih oblik. Gorje »Trubadurju« na odrih, kjer ga — kljub vsem nebeškim zvokom — samo pojo! »Trubadurjeva«' glasba je vroča in hudourna, ta opera nima počitka (razen uspavanke Azucene v ječi) in žene sama sebe brez oddiha od začetka do konca! »Trubadur« ni niti milosladno vzdihujoča, niti lajnasto prepevajoča, niri tehnično se spakujoča zdolgočasena vižarija, temveč je krepka in izrazita, strastna, če hočete »skuštrana«, a — čeprav brez duhov in strahov —■ vendar gledališke krvi polna in prava romantična opera! Ta romantičnost glasbe je kriva, da »Trubadur« niti spričo kasnejših dragocenejših Verdijevih del v svoji učinkovitosti ni popustil in da se bo, kakor vse kaže, držal tudi stalno na svetovnem opernem repertoarju. Libreto. — Besedilo »Trubadurja« (Cammarano je libretist »nesrečnega imena«) je tako na slabem glasu, da ga je celo Oscar Bie označil za tako pusto in trapasto (»fade und blode«), da se lahko samo »najbolj marljivim filologom« posreči sestaviti iz njega približno razumljivo zgodbo. V resnici ni tako strašno hudo. Z nekoliko potrpljenja je — vsaj pri branju — vsa grozna štorija precej lahko umljiva. Pri gledanju in poslušanju je s to rečjo resda nekoliko težje. Dober prevod (kar naš na žalost ni), nazorna razpo-redba oseb, predvsem pa razločna izgovarjava Ferrandove povesti v prvi sliki in Azucenine v tretji sliki lahko v tem smislu odstranijo vsaj glavne nedostatke. Seveda predpostavljam, da je vsaj režiserju (če ne vsem glavnim pevcem) docela jasno, za kaj v tem pretresljivo motnem besedilu gre. V ostalem pa se spominjam opombe profesorja z akademije: »Pri ,Trubadur ju’ ne izdelavajte preveč besed! To lahko glasbi samo škoduje.« Izvajalci. — Vsi pevci Verdijevih oper morajo imeti predvsem zelo dobre glasove. Potem morajo imeti veliko tehničnega znanja. 173 Posebej »Trubadur« zahteva — če ne že izrednih igralcev, vsaj zelo probojnih, močnih in prožnih temperamentov. Ciganka pa tudi igralsko ni ravno lahka vloga. Sedanji naš kvartet je tak, da nas ni treba biti ne v poedincih, ne v celoti prav pred nikomer sram. Franci je v Manricu, junaku-trubadurju, že zadostno znan in ga po tolikih letih zdaj le še finejše in s krepkejšim glasom obvlada. Janko, kateremu je sicer dramsko-demonični značaj grofa Lune še za spoznanje tuj, ima kot malokdaj priložnost, da uveljavi vse vrline, zlasti višine svojega jeklenega glasu. Golobova bo to pot brez dvoma marsikoga več kot prijetno presenetila s svojo razgibano in slikovito igro. Heybalova poje zdaj Leonoro prvič in je edina, ki je v omenjenem kvartetu čisto nova. Kljub svoječasnim hudim zdravstvenim težavam in kljub močno pospešenim pripravam je spet pri polni moči in kaže, da bo s svojo pomembno izvedbo živo izoolnila lik Leonore, ki že precejšnjo vrsto let v vseh naših zadnjih vprizoritvah za čuda ni imel prave sreče. Za železnega Ferranda nam je kot gost priskočil na pomoč s svojim, za starega vojščaka morda nekoliko preblagim, a čudovito lepim glasom naš stari znanec Tone Petrovčič. Inscenacija. — Pri našem tako tesnem opernem prostoru in pri našem popolnoma zastarelem tehničnem ustroju je sploh vsaka dostojna in smiselna inscenacija grenko poglavje zase. Z zavestjo, da »Trubadurja« ni niti rešila niti upropastila še nobena inscenacija, mi je bilo važno doseči predvsem troje: r. čim več možnosti za smiselno in nazorno iprostorninsko razčlembo; 2. čim več možnosti za hitre kulisne spremembe in 3. čim večjo omejitev v izbiri sicer značilnih, a vendar skromnih dekoracijskih sredstev. Vsega »Trubadurja« smo namreč zajemali in sestavili iz našega starega, razpoložljivega dekoracijskega inventarja. Glede razsvetljave spada »Trubadur« med tako imenovane »nartatemnejše« opere. Spominjam se »Trubadurjev«, kjer se razen tega, da nisem ničesar videl, sploh ničesar več ne spominjam. Kljub opombam (»notte oscurissima«) smo se pri nas odločili za neko vrsto »kompromisne« gledališke teme, in za osvetljavo posameznih I74 obrazov vsaj takrat, kadar se nam je zdelo to za lažje umevanje in lepše uživanje kakor koli pomembno ali koristno. Vse drugo — razen naštetega — pa opravi pri »Trubadurju« •— poleg Verdija — dirigent. Ciril Debevec: Ivan Franci gre v Zagreb Ivan Franci gre v Zagreb ... Zagreb je prva stopinja v svet. Tako gre na pot, kakor jo ie šlo že toliko drugih pred njim: Borštnik je bil in Zvonarjeva, Podgorska in Nučič, Rijavec in Križaj in Gostič in Rus in — kdo bi vsa imena z bridkostjo našteval? Še drugi naši pevci so, ki so se razleteli po svetu ... in »tujina se diči z deli njihovih« — ... grl! Drmota je še in je Fratnikova in Mezetova je in je Šifrer .. . Petdeset let že: vedno eno in isto. Kot rdeča nit. Kot bi bilo zakleto ... * Franci gre z doma . . . Ta zastavni naš fant je zrasel pri nas in se je v naši Operi tudi izučil. Po nekaj letih — koj po odhodu Gostiča — se je razvil v našega prvega tenorja, tenorja, ki je prenašal s svojim baritonskim glasom vse, kar je visoko ali nizko, carsko ali beraško, junaško ali mehko, tenorsko ustrojeno operno slovstvo zahtevalo od našega tenorja. Franci je mnogo delal. Franci je mnogo nosil. Franci je mnogo zdržal. Franci je mnogo storil. Tega mu tudi sovražnik ne bo mogel oporeči. Franci je pevec mišic. Če je pel Caruso z dušo, če je pel Tauber z znanjem, če poje Gigli s srcem — potem poje Franci — z mišičevjem. Prirodna moč in vroč temperament sta glavni odliki tega zdravo-kipečega pevca. Franci nam je dal mnogo lepote svojega glasu in mnogo, mnogo svoje izredne pevske moči. Zato smo mu tudi hvaležni. 175 Dolžan nam je ostal le še nekaj — srca. Srce pa je v umetnosti poglavitna reč. Mi, ki ostanemo doma, mi ga imamo dovolj, pa mu ga damo i-adevolje — kot tovarišu — nekaj s seboj! Naj ga varuje pomot, r.aj ga obrača na dobro, naj ga greje tako, da bo grelo in ogrelo kadar koli in kjer koli z njim tudi drugo občinstvo in ne samo nas! Dasiravno kraljestvo tenorjev v glavnem je od tega sveta, je vendarle lepo, če morejo kljub temu doseči nekaj takega, česar »rja in molji« ne morejo požreti! ,. . * 176 Zakaj neki odhajajo naši igralci in naši pevci venomer z doma? Zakaj? Tako malo nas je. . . In tako lepo bi bilo, če bi bili vsi skupaj! In naše petje je tako lepo... Kadar pojemo, imamo vsi prav, imamo se radi in se ne pričkamo med seboj . . . Ampak: sanje so sanje in dejstva so dejstva. Zato pa, Franci: bodočnost je svetla in krasna še vsa pred Teboj in boder si zanjo dovolj! Prepevaj kot fant, nastopaj kot mož in poj kot gospod — pa boš sebi v čast, vsemu svetu v oddih in svojim rojakom v ponos! Torej: srečo na pot in — pozdravljen! T rubadur (Vsebina.) 1. slika. Na gradu grofa Lune. — Ferrando pripoveduje zbranim služabnikom in vojščakom zgodbo O očetu grofa Lune, ki je pred leti ukazal sežgati staro ciganko. Medtem, ko je gorela na grmadi, je ukradla njena hči Azucena, ki je bila priča materine smrti, grofovega sina in ga vrgla, da bi maščevala materino smrt, v ogenj. — Česar pa Ferrando) ne ve, je dejstvo, da je Azucena prekasno spoznala usodno zmoto: namesto grofovega, je dala v plen plamenom lastnega sina. — Grofiča je odnesla s seboj v gore in ga vzgajala pod imenom Manrico kot svojega lastnega otroka. Njen namen pri tem je bil, da bi postal nekoč maščevalec njene matere. — Stari grof Luna je imel še drugega sina. Ko je ta dorasel, si je prizadeval najti morilko svojega brata. Nesrečno naključje pa hoče, da se nepoznana srečata kot tekmeca za ljubezen plemkinje Leonore: grof Luna in »sin ciganke«, trubadur Manrico. 2. slika. Vrt pri knežji palači. — Leonora razkrije svoji zaupnici Ines, kako je vzljubila Manrica. Medtem, ko ji poje trubadur serenado, pride njegov tekmec, grof Luna in ga zasači. Le s težavo se posreči Leonori, da prepreči krvav dvoboj med njima. (Glej stran 180) 177 Pregled opernega dela O P E > v K/S Skladatelj Libretist, prevajalec Naslov dela Abn. Izv. 1 G. Verdi A. Ghislanzoni, dr. Pregelj Aida abn. 2 CH. Gounod J. Barbier, M. Carre-J. Vidmar Faust t/ abn. 3 G. Puccini G. Giacosa, L. Iliča-N. Štritof La Boheme abn. 4 G. Verdi M. Piave - M. Rus Rigoletto abn. 5 G. Puccini L. Iliča, G. Giacosa-N. Štritof Madame Buttcrfly abn. 6 G. Rossini C. Sterbini - N. Štritof Seviljski brivec abn. 7 B. Smetana K. Sabina - N. Štritof Prodana nevesta abn. 8 P. I. Cajkovskij P. Puškin - N. Štritof Evgenij Onjegin abn. 6 G. Donizzetti M. G. - N. Štritof Don Pasquale \J abn. 10 Ch. W. Gluck R. Calsabigi - N. Štritof Orfej in Evridika abn. 11 P. Mascagni P. Suardon - S. Samec Prijatelj Fric abn. 12 G. Bizet H. Meilhac, L. Halevy - O. Župančič, N. Štritof Carmen abn. 13 G. Verdi F. M. Piave - N. Štritof Traviata izv. 14 L, in F. Ricci F. M Piave - N, Štritof Krišpin in njegova botra abn. 15 G. Verdi S. Cammarano - dr. Perhavec Trubadur abn. OPE 16 J. Strauss R. Genee - P. Debevec Netopir abn. 17 J. Gregorc-P. Golovin Princeska in zmaj izv. S. Willner, R. Bodansky-N. Štritof (mladinska igra) 18 F. Lehat Grof Luksemburški izv. 19 J. Gregorc-F. Lipah Desetnica (mlad. igra) izv, 20 R. Heuberger V. Leou, H. Wa!dberg - S Samec Ples v operi abn. 21 J. Beneš J. flrmand, J. Salda - P. Debevec Sv. Anton, vseh abn. zaljubljenih patron 22 F. Lehar Indija Koromandija izv. F. Zeli, R. Genee-N. Štritof (mladinska igra) 23 F. v. Suppe Boccaccio abn. B A 24 F. Chopin, .E Dohna-ny, Borodin Baletni večer Lanski abn. 24 19 abn., 5 izv. 178 v sezoni 1941-42 R A Krstna predstava Prva predstava Nova vprizoritev Ponovitev Dirigent, režiser Štev predst. 1. X. A. Neffat - C. Debevec 9 1. IV. D. Žebre - C. Debevec 10 16. X. Štritof, Žebre - C. Debevec 19 8. XI. D. Žebre - R. Primožič 13 22. XI. Neffat, Štritof - C. Debevec 14 6. XII A. Neffat, - C. Debevec 7 17 XII. D. Žebre - C. Debevec 19 19. II Štritof, Neffat - C. Debevec 8 5. III. A. Neffat - R. Primožič 14 17. III. D. Žebre - C. Debevec 8 29. III. D. Žebre - R. Primožič 6 22. V. A. Neffat - C. Debevec 8 17. VI N. Štritof, B. Kreft-D. Zupan 1 7. VII. A. Neffat - R. Primožič 6 23, III. A. Neffat - C. Debevec 5 RETA 3. X. D. Žebre - E. Frelih 16 2. XI. D. Žebre - M. Slavčeva 6 15. XI. D. Žebre - E. Frelih 3 7. XII. J. Gregorc - E. Frelih 4 D. Žebre - E. Frelih 9 V. 1. 24. 11. R. Simoniti - V. Balatkova 16 E. Frelih R. Simoniti - M. Slavčeva 7 29. lil. 16. V. R. Simoniti - C. Debevec 9 LET 26. VII. D. Žebre - P. Golovin 5 | | 222 179 3- slika. V ciganskem taboru. — Manrico se je povrnil v gore k Azuceni. Vsa prežeta maščevalnosti mu ta razodene skrivnost njegovega rojstva in smrt njene matere. V mrzlici izda, kdo je Manrico in ko jo ta zgrožen roti, naj mu pove vse, se mu izvije z zatrdilom, da je Vendarle njen sin in mora kot tak biti njen maščevalec. V tem prijaše sel, ki mu naznani, da je Leonora, v dobri veri, da je grof Luna usmrtil Manrica, odšla v samostan in da je prav zdaj na tem, da prejme posvetitev. 4. slika. Samostanski vrt. — Z divjo naglico prihiti Manrico s svojimi jezdeci v samostan ravno v trenotku, ko hoče grof Luna s pomočjo vojščakov ugrabiti Leonoro. Manricu se posreči, da mu jo iztrga in jo odpelje s seboj. 5. slika. Taborišče grofa Lune. — Azucena se potika brez cilja po kraju, pri tem jo najdejo grofovi vojščaki, jo odpeljejo kot svojo jetnico. 6. slika. Soba na gradu Castellorju, kamor je pripeljal Manrico Leonoro. S pomočjo svojih ljudi je utrdil grad zoper napade grofa Lune. Toda sreča mu je nemila, sovražniki ga ujamejo, odpeljejo v ječo in ga zaprejo skupaj z Azuceno. 7. slika. Pred ječo. — Leonora tvega zadnji, obupni korak za Manricovo rešitev: vrže se grofu Luni k nogam in mu obljubi, da bo postala njegova, pod pogojem, da bo dal Manricu prostost. Ko ji grof to obljubi, popije Leonora skrivaj strup, ki ga ima v prstanu in pohiti v ječo k Manricu, da bi mu oznanila svobodo in umrla v njegovem objemu. 8. slika. Ječa. — Raztogoten nad to prevaro ukaže Luna odvesti Manrica na morišče. Ko Manrico umre pod sekiro, zakriči Azucena grofu skrivnostno v obraz: »Bil je tvoj rodni brat! — Maščevana si, mati!« Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Ure lil: Ciril Debevec Za upravo: Ivan Jerman. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. 180 1“ ' ' jo&iusiua uiiudsts jmsgsuha da zaseda svoja mesta pravočasno pred predstavo. Točnost začetka je odvisna od točnosti občinstva /<$. UN/^N, S /■: '