NA  POTI Matej   Bor
Lipeihan sem, pa vendarle hitim.
iz zore v zoro^ čez (prevale časa
tja mimo živih mej in jaisinih zim.
in vod mladosti — bredem jih do pasa
in mi je dobro: tak sem^ kot nekoč,
in trave so- spet trave in govorijo
jezik ljubezni in spet pošiljam v noč
kakor na svatbo svojo domišljijo.
Upehan sem, pa le hitim naprej
na nje valeh, za sabo 'puščajoč,
kar je bilo in kar še bo — brez mej
na vse strani in vse obvladujoč
v tej večnosti trenutka in v trenutku
te večnosti — čist, kakor je bilo,
kar me obdaja, v svojem^ prazasnutku,
čist kakoT voda, zvezde in nelbo.
1079