GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA
XIV	Številka 51 (461)	Velenje, 22. decembra 1978	Cena 4 din
Eni so že opravili „šiht", druge pa še čaka. Posnetek smo napravili v nedeljo, nekaj pred 14. uro.
Za naše rudarje ni počitka
Velenjski rudarji znova izkazujejo veliko solidarnost — V tem mesecu delajo tudi ob tedeljah ter sobotah — Napovedujejo, da bodo ob koncu leta le za približno 70.000 ton nakopanega premoga pod osnovnim letnim načrtom
. Velenjski rudarji te dni iz-azujejo znova veliko solidar-iost. V začetku tega meseca so e odločili, da bodo zaradi elikih potreb po premogu in lektrični energiji v tem mesecu lelali prvi tretjini vse nedelje 17. in 24. decembra), odpove-lali pa so se tudi prostim Dbotam, kar pomeni, da bodo lelali tudi jutrišnjo soboto ter v oboto 30. decembra.
Letos so velenjski rudarji načrtovali, da bodo nakopali 4,500.000 ton lignita. Polletni proizvodni načrt so presegli za približno 100.000 ton. Zaradi nesreče v juliju, pa so morali sprejeti rebalans plana, ki je predvideval, da bo letna proizvodnja znašala 4.350.000 ton nakopanega premoga. Sedanji proizvodni rezultati pa že kažejo, da rudarji niso le zavihali
llajsati jim urejevanje zadev
koordinacijski odbor za vprašanja naših delavcev na tačasnem delu v tujini o njihovem vračanju v domovino
za zaposlovanje v tujino. V njej jih podrobno seznanjajo kje, kdaj in v katerem času ipd. lahko uredijo zadevo ipd. Enako informacijo so dobili tudi delavci, ki se vračajo v moziisko občino.
Skratka, člani koordinacijskega odbora priporočajo vsem ustanovam naj omogočijo delavcem, ki bodo preživeli novoletne praznike doma, da bi lahko čim hitreje uredili posamezne zadeve. Obenem jim želijo, da bi čim lepše preživeli novoletne praznike v svojem rodnem kraju.
Naši delavci, ki so na začas-em delu v tujini, se v teh dneh e vračajo v domovino, da bi ovoletne praznike preživeli v rojem rodnem okolju. Iz ve-snjske občine je na začasnem elu v tujini približno 350 naših bčanov (skupaj z njihovimi fužinskimi člani). Po podat-ih, ki smo jih dobili na Icupnosti za zaposlovanje v rdenju pa se jih namerava dhodnje leto za stalno vrniti v bmovino le trinajst, med njimi ar deset žensk. Glede njihove aposlitve ne bo nobenih težav, tj so mnoga delovna mesta dprta, velike možnosti pa so udi na področju zasebne obrti.
O teh vprašanjih je na zadnji gi spregovoril tudi koordina-ijski odbor za vprašanja naših elavcev na začasnem delu v ujini pri občinski konferenci ZDL Velenje.
Pričakovati je, da bodo de-ivci dneve, ki jih bodo prežive-doma, izkoristili tudi za reditev posameznih zadev. !ato je treba - so poudarili na oordinacijskem odboru -toriti vse, da bi jim kar najbolj lajšali delo oziroma, da bi za rejevanje morebitnih dokumentov ah podobno porabili ar najmanj časa. V veliko omoč bo delavcem, ki so na ačasnem delu v tujini, tudi lformacija, ki jim jo je v ačetku tedna poslala skupnost
rokavov, ampak „odvrgli" tudi majice, saj računajo, da bodo v tem letu nakopali okrog 4.430.000 ton lignita; torej le za 70.000 ton manj od osnovnega letnega proizvodnega načrta. To pomeni, da bi osnovni letni načrt izpolnili z 98,5 odstotki.
S kakšno veliko zagnanostjo so se rudarji v tem času, ko so potrebe največje, spopadli s premogom, najbolje kaže podatek, da so v prvi polovici decembra nakopali poprečno na dan kar 17.900 ton lignita, 12. decembra pa nakopan kar 19.100 ton premoga.
Tolikšne poprečne dnevne proizvodnje ni nihče pričakoval, še zlasti, ker so začeli zapirati tri čela in se je s tem odkopna fronta zmanjšala za približno 250 metrov.
Tudi z nedeljsko proizvodnjo so na Rudniku nadvse zadovoljni, saj so rudarji nakopali 5500 ton pramoga. V jami je bilo okrog 1500 delavcev, od tega na čelih nekaj manj kot 800.
Sicer pa bodo velenjski rudarji letos v jami 271 dni in nakopali predvidoma 4.430.000 ton premoga. Lani pa so delali 282 dni in dve tretjini ter nakopali 4.400.000 ton.
Ob koncu tedna se ponovno obeta suho vreme in delne razjasnitve. Zaradi snežne odeje bodo značilne nizke nočne temperature.
V teh dneh teče v združenem delu Šaleške doline javna razprava o predlogu resolucije o politiki izvajanja družbenega načrta občine Velenje za obdobje 1972 - 1980 v letu 1979. Pred ponedeljkovo sejo vseh treh delegatskih zborov občinske skupščine je predlog dokumenta obravnavalo na seji 19. decembra tudi predsedstvo OK SZDL Velenje. Gradivo, ki ga je obrazložil predsednik izvršnega sveta SO Velenje, Franjo Kljun, je bilo deležno obširne in poglobljene razprave. Razpravljala so še posebej opozorili na nujnost, da dosežemo poglavitne cilje, ki si jih zastavljamo za leto 1979 z družbenim načrtom. Več kot 50 % povečanje izvoza naj bi bilo osnovni pospeševalec dinamične gospodarske rasti, družbeni proizvod gospodarstva se nai bi realno povečal za 11,5 %, družbena produktivnost dela pa za 6 %. Prav tako naj bi se za največ 6 % povečalo število zaposlenih itd.
Izvršnemu svetu SO Velenje je bilo predlagano, da naj upošteva predloge javne razprave in predlog resolucije smiselno dopolni.
Predsedstvo OK SZDL Velenje je . na torkovi seji pregledalo tudi aktivnosti v pripravah na volitve novih krajevnih konferenc SZDL in skupščin krajevnih skupnosti Ocenilo pa je še razpravo o dopolnilih samoupravnih sporazumov o temeljih planov samoupravnih interesnih skupnosti za leti 1979 in 1980.
Ob 22. decembru - dnevu naših oboroženih sil — iskrene čestitke
Svečano ob dnevu oboroženih sil
V Gornji Savinjski in Šaleški dolini so pripravili vrsto prireditev ob 22. decembru — Obiske pri vojakih bo spremljala vrsta tovariških srečanj — Osrednja proslava v mozirski občini bo na Rečici, v velenjski pa v Šoštanju
V soboto so v Mozirju položili temeljni kamen za novo trgovsko hišo. Temeljni kamen sta vzidala predsednik delavskega sveta temeljne organizacije Supermarket in predsednica zbora krajevnih skupnosti skupščine občine Moziije Ivica Kozovinc (Več na 2. strani)
Mozirje — V mozirski občini so se v tem tednu že pričele prireditve ob letošnjem dnevu oboroženih sil. Nosilec priprav je občinska konferenca ZRVS, ki je pri svojem delu deležna obilne pomoči drugih dejavnikov. Poleg že ustaljenega in vsakoletnega obiska pri vojakih v Logarski dolini in v Matko-vem kotu, ki je okvire svojega imena že zdavnaj prerasel, so in še bodo pripravili vrsto prireditev. Že v nedeljo so se na strelišču v Mozirju na občinskem tekmovanju v streljanju s polavtomatsko puško za pokal Franca Rozmana - Staneta pomerili strelci, pripadniki teritorialne obrambe, delavci milice, mladinci in borci, taborniki, rezervni vojaški starešine in vojaki.
Včeraj je predsednik skupščine občine Mozirje Hinko Čop sprejel učence osnovnih šd. Sprejema so se udeležili še predstavniki oddelka za ljudsko obrambo, štaba teritorialne obrambe, rezervnih starešin in družbenopolitičnih organizacij,
Danes skupna novoletna priloga sedmih pokrajinskih listov Slovenije
Iz vsebine:
Dolenjska na mizi (Dolenjski list)
Kolači za nuklearko(Glas)
Goričko umira (Vestnik)
Sladkorni velikan (Tednik)
Premagan bes narave (Primorske novice)
Kaj pravi Marodič o nadaljevanki Poti in stranpoti — II. del (Novi tednik)
Vabljiva nedorečenost. Izkušnje tudi za druge. Branika nad Velenjem (Naš čas)
na njem pa so med drugim podelili knjižne nagrade osmim najboljšim mladim piscem sestavkov o spominih staršev na herojske dni naše polpretekle zgodovine.
Osrednja proslava ob 22. decembru bo letos na Rečici ob Savinji in sicer jutri zvečer. Prireditelji pripravljajo bogat spored, ki ga bodo v pretežni meri sestavili prebivalci tamkajšnje krajevne skupnosti. Na proslavi bodo podelili tudi priznanja tistim posameznikom in organizacijam, ki so se v tem letu najbolj izkazali na področju krepitve in utrjevanja obrambnih sposobnosti.
Današnji obisk pri vojakih v Logarski dolini in v Podolševi bodo kot vsako leto spremljala številna športna in druga srečanja, slavju ob dnevu JLA pa so in še bodo namenih veliko pozornosti na vseh osemletkah in v vseh krajevnih skupnostih.
J. P.
Velenje - Osrednja svečanost ob 22. decembru prazniku naših oboroženih sil v velenjski občini je bila včeraj ob 19. uri v domu kulture v Šoštanju. Na proslavi, ki jo je pripravil občinski odbor Zveze rezervnih
vojaških starešin skupaj z vsemi osmimi krajevnimi organizacijami, so nastopih delavska godba Zarja Šoštanj, Šaleški oktet in recitatoiji z osnovne šole Biba Roeck Šoštanj. Slavnostni govor je imel Matjaž Natek, predsednik krajevne konference ZRVS Šoštanj - levi breg, ob tej priložnosti pa so podelili posameznim starešinam plakete, priznanja in knjižne nagrade.
V počastitev praznika je občinski štab teritorialne obrambe občine Velenje pripravil na posameznih osnovnih šolah v občini razstavo orožja, vojaške opreme in slikovnega gradiva ter risb učencev na temo SLO. Na pobudo občinskega štaba in uredništev Našega časa ter radia Velenje pa so v dneh pred praznikom učenci višjih razredov osnovnih šd občine pisali spise na temo Naša obramba, Obrambni dan in Moja naloga pri obrambi domovine. Nekatere objavljamo na 4. strani.
Za najboljše tri „pisce" iz vseh osnovnih šol ter njihove mentoije so včeraj v prostorih doma SLO v Velenju pripravili sprejem ter jim izročili lepa knjižna darila.
ZLATA ZNAČKA RŠC VELENJE ZA FRANCETA POPITA -Prejšiji petek sta predsednik delavskega sveta RŠC Velenje Jože Hohkraut in najstarejši član kolektiva Florian Resnik izročila v Ljubljani predsedniku CK ZK Slovenije Francetu Popitu zlato značko šolskega centra. To priznanje so podelili tov. Popitu za njegove zasluge pri razvoju tega šolskega centra.
POGLAVITNE CILJE MORAMO DOSEČI
j*.»
Novoletne prireditve za predšolske otroke
Podobno kot prejšnja leta, bo tudi letos pripravila občinska zveza prijateljev mladine Velenje več prireditev za predšolske otroke. Vse so brezplačne, za tiste, ki jih bo obiskal dedek Mraz in bo otroke obdaril, pa bodo prejeli posebna vabila. Objavljamo program prireditev po krajevnih skupnostih
KS VELENJE - LEVI BREG V DOMU KULTURE VELENJE:
Prireditev z obdaritvijo:
25.	12. - ob 15. uri - lutk. igrica TRIJE SNEŽAKI
29. 12. - ob 15. uri - lutk. igrica SOVIČA OKA
Prireditev odprtega tipa
26.	12. - ob 10. uri - lutk. igrica ZAJCKOVA HIŠICA
28. 12. - ob 10. uri - lutk. igrica SOVIČA OKA
27.	12. - ob 15. uri - lutk. igrica TRIJE SNEŽAKI
KS VELENJE - SEDNI BREG V DOMU KULTURE VELENJE:
Prireditev z obdaritvijo (osebna vabila):
26. 12. - ob 15. uri - lutk. igrica TRIJE SNEŽAKI
28. 12. - ob 15. uri - lutk. igrica SOVIČA OKA
Prireditve odprtega tipa so iste kot za Velenje - levi breg (otroci se lahko udeležijo katerekoli predstave).
KS KONOVO IN ŠALEK - GORICA, BEVCE V DOMU KULTURE VELENJE
Prireditev z obdaritvijo (osebna vabila):
28. 12. - ob 17. uri - lutk. igrica SOVIČA OKA
30. 12. - ob 15. uri - lutk. igrica TRIJE SNEŽAKI
Prireditve odprtega tipa (iste kot za ostalo Velenje)
KS STARA VAS, STARO VELENJE in PODKRAJ - KAVČE V DOMU KULTURE VELENJE
Prireditev z obdaritvijo (osebna vabila):
30. 12. - ob 10. uri - lutk, igrica SOVIČA OKA
Prireditev odprtega tipa: iste kot za ostalo Velenje.
KS VELENJE ŠMARTNO V AVU OS „ANTON AŠKERC" VELENJE:
Prireditev z obdaritvijo 29. 12. - ob 17. uri - lutk. igrica SOVIČA OKA
Prireditve odprtega tipa (so navedene pod KS Velenje - levi breg.)
KS ŠOŠTANJ V DOMU KULTURE SOSf ANJ: Prireditev z obdaritvijo 30. 12. - ob 15. uri - lutk. igrica ZAJČKOVA HIŠICA Prireditev odprtega tipa 27. 12. - ob 10. uri - lutk. igrica TRIJE SNEŽAKI
KS ŠOŠTANJ IN KS SKORNO FLORJAN V DOMU KULTURE ŠOŠTANJ
Prireditev z obdaritvijo: 30. 12. - ob 10. uri - lutk. igrica ZAJCKOVA HIŠICA
Prireditev odprtega tipa: ista za vse šoštanjske otroke -
27. 12. - ob 10. uri - lutk. igrica TRIJE SNEŽAKI
KS LOKOVICA - V ZADRUŽNEM DOMU LOKOVICA (prired. z obdar. - osebna vabila D. Mraza)
30. 12. - ob 17. uri - lutk. igrica ZAJCKOVA HIŠICA
KS ŠMARTNO OB PAKI IN KS GORENJE V PROSVETNEM DOMU ŠMARTNO OB PAKI Prireditev z obdaritvijo: 27. 12. - ob 15. uri - lutk. igrica ZAJCKOVA HIŠICA frireditev odprtega tipa: 29. 12. - ob 10. uri - lutk. igrica TRIJE SNEŽAKI
KS TOPOLŠICA V KINO DVORANI TOPOLŠICA:
Prireditev z obdaritvijo (vabilo Dedka Mraza):
28. 12. - ob 15. uri - lutk. igrica ZAJCKOVA HIŠICA
KS PAKA V DVORANI OSNOVNE ŠOLE PAKA: Prireditev z obdaritvijo: 30. 12. - ob 15. uri - lutkovna igrica SOVIČA OKA Prireditev odprtega tipa: 29. 12. - ob 16. uri - predvajanje risanih filmov
KS CIRKOVCE V OSNOVNI ŠOLI: Prireditev z obdaritvijo: (vabila Dedka Mraza)
27. 12. - ob 15.30 uri - lutk. igrica SOVIČA OKA
KS ŠKALE V GASILNEM DOMU ŠKALE: Prireditev z obdaritvijo:
26.	12. - ob 15. uri - lutkovna igrica SOVIČA OKA
KS PLEŠIVEC V OSNOVNI ŠOLI PLEŠIVEC
Prireditev z obdaritvijo
28.	12. - ob 15. uri - lutk. igrica TRIJE SNEŽAKI
Prireditev odprtega tipa:
27.	12. - ob 16. uri - predvajanje risanih filmov
KS RAVNE V OSNOVNI ŠOLI:
Prireditev z obdaritvijo (vabila Dedka Mraza)
29.	12. - ob 15. uri - lutk. igrica ZAJCKOVA HIŠICA
Prireditev odprtega tipa: 26. 12. - ob 16. uri - predvajanje barvnih risank
KS ZAVODNJE V PROSVETNEM DOMU ZAVODNJE:
Prireditev z obdaritvijo (vabilo Dedka Mraza)
26. 12. - ob 10.30 - lutk. igrica TRIJE SNEŽAKI Prireditev odnrtega tipa: 25. 12. ob 16. uri - predvajanje« barvnih risank
KS BELE VODE V OSNOVNI ŠOLI BELE VODE:
Prireditev z obdaritvijo: (vabila Dedka Mraza)
29. 12. - ob 15. uri - lutk. igrica TRIJE SNEŽAKI
Prireditev odprtega tipa 28. 12. - ob 16. uri — predvajanje barvnih risank
KS PESJE V ZADRUŽNEM DOMU PESJE
Prireditev odprtega tipa
23.	12. — ob 16. uri - predvajanje barvnih risank
Prireditev z obdaritvijo (vabila Dedka Mraza)
24.	12. - ob 15. uri - lutk. igrica SOVIČA OKA
KS ŠENTILJ V PROSVETNEM DOMU ŠENTILJ:
Prireditev z obdaritvijo (vabilo Dedka Mraza):
25. 12. - ob 15. uri - lutk. igrica SOVIČA OKA
Prireditev odprtega tipa
24.	12. - ob 16. uri - predvajanje risanih filmov
KS GABERKE - DRUŽMIRJE V DOMU DRUŽBENIH ORGANIZACIJ Prireditev z obdaritvijo:
25.	12. - ob 16. uri - lutk. igrica ZAJCKOVA HIŠICA
Vse prireditve so brezplačne. Za prireditev z obdaritvijo prejmejo otroci „vabilo Dedka Mraza". Prireditev odnrtega tipa se objavi na plakatu!
NOVOLETNI ODBOR
Prejšnji teden je občinski sindikalni svet sklical sestanek, na katerem so spregovorili o nenormalnem in nerazumljivem podaljšanju roka priključitve telefonskih naročnikov na telefonsko omrežje v naselju Ša-lek-Gorica.
Sestanka so se udeležili predstavniki družbenopolitičnih organizacij občine, delovne organizacije PTT Celje, krajevne skupnosti Sa-lek-Gorica in izvajalci.
Na sestanku je bilo rečeno, da nezadovoljstva zaradi te kasnitve napeljave telefonskega omrežja ne izra-ijo le krajani, ampak tudi organizacije združenega dela in drugi delovni ljudje v občini in izven nje, saj je v novem naselju mnogo poslovnih ljudi, ki jim je telefonska zveza na domu neizogibna pri opravljanju svojih rednih del in nalog.
Poleg navedene družbene škode predstavlja nepriključitev množice telefonskih naročnikov veliko škodo tudi za samo OZD PTT, ki ne more izkoristiti sicer razpoložljivih telefonskih zmogljivosti.
In kaj je pokazal sestanek, na katerem so prisotni skušali ugotoviti vzroke kasnitve, ovire, ki so še prisotne, možnost njihove odprave ter določiti dokončni rok priključitve?
Najpomembnejši sklep, ki smo ga lahko potegnili iz tega sestanka je prav gotovo, da tako v prihodnje ne smemo delati. Toliko napak in neusklajenih del si prav gotovo tudi v naši relativno bogati občini ne moremo privoščiti. Dela, ki jih je pri napeljavi telefonskega omrežja opravila delovna organizacija ESO, so bila pravzaprav onemogočena in nesmiselna saj je bila mreža večkrat prekinjena, ker so jo trgali izvajalci pri gradnji ostalih komunalnih naprav. Popravila so bila zamudna, ka-snitev pa ob tem seveda razumljiva.
To pa vendar ni vse. Očitno je, da je vsaj delno zatajil tudi" izvajalec. Nenormalni delovni pogoji, s katerimi se je srečeval v tej soseski, so bili zanj pretežki, primanjkovalo mu je ustreznih aparatur in usposobljenih kadrov z dolgoletnimi izkušnjami, ki bi se laže znašli v takšnem položaju. Le tako si namreč lahko
razlagamo, da sedaj, ko je mreža pravzaprav speljana, nadzorni organ ugotavlja nekvalitetno napetost, ki je odvisna od vremenskih razmer. Na takšno omrežje pa ni možno priključiti nobenega naročnika.
Na sestanku so se dogovorili, da se še v tem tednu skuša ob pomoči strokovnjakov OZD PTT Celje in izvajalca del ugotoviti vzroke okvare in jih, če je to možno, takoj sanirati. Tako bi se prvi naročniki vendarle kaj kmalu vključili v telefonsko omrežje. V primeru, da je okvara težja, pa bo sanacija možna šele v spomladanskih mesecih, ko se bodo izboljšale vremenske razmere.
IZ INŠPEKTORJEVE BELE2NICE
Veselje ob novoletnih praznikih marsikateremu ljubitelju prirode zagreni pogled na odvržene smrečice ob gozdnih poteh po zelenicah in na smetnjakih. Nestrokovno so jih posekali nekateri brezvestnežl V gozdu so naredili škodo in jih odvrgli, da služijo vsemu drugemu, le za okras ne.
Da do takih škodljivih posekov ne bi prišlo, bodo gozdarji letos pravočasno nudili na voljo občanom novoletne jelke v Velenju na skladiščnem prostoru „ERE", ob železniški postaji, v Šoštanju pa pri Ro-panu.
Cene smrečic bodo dostopne vsakomur, najmanjše bodo predvidoma po 20 din, opremljene pa bodo s posebno plombo.
Nadzor nad sečnjo in prometom novoletnih jelk bodo opravljali delavci milice, zelena straža in gozdarji. Kdor bo prevažal jelke brez predpisanih plomb ali brez potrdila o njihovem izvoru, bo po odloku o prevozu in prodaji novoletnih jelk kaznovan s kaznijo do 5000 din za storjeni prekršek.
S tem, da bodo občani kupovali novoletne jelke na navedenih odkupnih mestih, bomo zavarovali naše gozdove pred nesmiselnim pu-stošenjem.
Kmetijski inšpektor MARIJA JELEN
Dedek Mraz za vse enak
Tudi letos že teče akcija za čimbolj enoten koncept praznovanja dedka Mraza v SR Sloveniji Namen te akcije je, da bi vsem otrokom zagotovili ne le enako predstavo o dedku Mrazu in pravljičnem vzdušju v pričakovanju Novega leta, temveč predvsem v tem, da bi vsem otrokom zagotovili enake možnosti za doživljanje dedka Mraza, bodisi skozi prireditve, namenjene otrokom v tem času.
Že pred tremi leti so bila vsklajena stališča, daje potrebno preprečevati razne obdaritve otrok po kolektivih z b ali manj bogatimi individualnimi nagradami oz. darili. S tem smo nameravali preprečiti razlike med otroki staršev in delavcev, ki delajo v kolektivih, kjer so razmeroma lahko ustvarili dohodek in onimi, kjer dohodka oz. ostanka dohodka ni. S tem pa seveda nismo hoteli prikrajšati vseh otrok skupaj.
Letos sta tako OK SZDL kot tudi OS ZSS Velenje že v začetku meseca novembra pozvala vse temeljne in druge organizacije združenega dela in delov-
ne skupnosti ter krajevne skupnosti o poteku akcije, njenem namenu in načinu zbiranja sredstev. Vendar pa ugotavljamo, da akcija zbiranja sredstev ni stekla v skladu s postavljenim rokom in zatorej celotna akcija še ni uspešna in se celo postavlja vprašanje, ali jo bo mogoče izvesti. Posebej moramo tu poudariti tudi obveznost do otrok delavcev, ki prihajajo na delo k nam iz sosednjih občin.
Praznovanje dedka Mraza je za vse naše otroke enkraten dogodek. Verjetno zanje ni dogodka, ki bi jim na tako neposreden in nevsiljiv način prikazal prehod v naslednje leto oz. zaključek nekega obdobja, kot je ravno praznik in prireditve ob dedku Mrazu. Kdor je resnično doživljal otroško veselje, pričakovanje in radost ob obdaritvi, mu ne more več biti vseeno, ali bomo to tradicijo razvijali in omogočali. Zato tudi ne moremo in ne smemo vsega tega gledati samo skozi dinar, kar se vse prevečkrat opravičuje, pa tudi izmika. Nevzdržne so zato tudi izjave nekaterih predstav-
nikov delovnih organizacij, da sredstev za ta namen ni možno zbrati. Že dejstvo, da je prispevek v naši občini med najnižjimi v celotni regiji, lahko dokaže, da celotna akcija ne bo povzročila ali bi lahko vplivala na gospodarsko stanje v delovnih organizacijah, še predvsem ne. če se zavedamo, da spada naša občina med najbolj m/vile v Sloveniji.
Izvršni svet zato poziva vse temeljne in druge organizacije združenega dela in delovne skupnosti, da v kolikor še niso, takoj sprejmejo ustrezen sklep in s tem omogočijo izvedbo skupne akcije. Pri tem upoštevajte dopis OK SZDL Velenje z dne 16. 11. 1978. Vsekakor pa morajo biti potrebna sredstva zbrana še v tem letu, da nc bi - kot je bilo to lani - naslednje leto ponovno ugotavljali, da posamezne delovne organizacije svojih obveznosti niso izpolnile. Kajti le v enotnosti in skupni akciji bo največji uspeh in najlepši zaključek leta.
PREDSEDNIK Izvršnega sveta SO Velenje KI JUN FRANJO, dipl. ing. str.
V Lučah ne bodi plavali
Konec hude krvi zaradi predvidene graditve jezu v Podv lovljeku — Preplah in ogorčenje sta bila odveč, vzrok to pa je slabo obveščanje, ki je resnično padlo na izpit
Člani avto moto društva Šaleška dolina so v soboto v domu kulture v Velenju proslavili 20 .letnico neprekinjenega delovanja društva. Ob tej priložnosti je spregovoril predsednik društva Ivan Fece, k jubileju in za velike uspehe v dvajsetletnem delovanju pa je društvu čestital tudi predstavnik republiške avto-moto zveze. Proslave so se udeležili tudi predstavniki pobratenega društva Zabokpri Zagrebu, in izročili društvu lepo spominsko darilo (na sliki).
Kako do telefonov
V krajevni skupnosti Salek Gorica telefonski naročniki še vedno čakajo — So napake manjše in jih bo izvajalec zlahka odpravil?
V minulih dneh je bila v celotni Gornji Savinjski dolini in zlasti v njenem zgornjem delu v ospredju dogajanj javna razprava o vodnogospodarskih osnovah SR Slovenije. Te so javno razgrnjene in so v dolini vzbudile najprej osuplost in nato ogorčenje. In zakaj pravzaprav?
Zaradi v teh osnovah predvidene gradnje velikega vodnega zbiralnika v Podvolovljeku. Jez naj bi bil takšnih razmer, da bi voda za njim potopila to lepo dolino. Pred dobrim desetletjem so namreč načrtovali, da bi s tako akumulirano vodo uravnavali pretok Savinje v njenem spodnjem toku, predvsem pa naj bi uravnavali temperature Save niže jedrske elektrarne Krško. Ta možnost je danes že odpadla, torej teh vzrokov za preplah ni več. Osuplost je izzval tudi podatek, da je v teh osnovah, kot možna, omenjena tudi hidroelektrarna Igla - Lučnica, z zajezeno vodo pa naj bi v širšem merilu tudi odpravljali primanjkljaj pitne vode, preprečevali poplave in podobno.
Prebivalci Luč in Podvolovljeka so bih ogorčeni. Uničiti tako lepo dolino, ki resnici na ljubo živi v senci sosednjih lepotic Logarske doline,
Robanovega in Matkovega kota, sama ni nič manj privlačna, bi seveda krut poseg v neokrnjeno ravo Gornje Savinjske doline. Ni tovani turistični razvoj bi dol korenite spremembe, z njim tudi gospodarski, velike bi bile ekoloSce spremembe in še kaj.' to so le osnove, v njih so le zari možni viri.
Tukajšnje prebivalce pa je darle treba razumeti. Stoletja i vijo njihovi rodovi na tej zemlji vsem srcem so nanjo navezani F tijstvo je tod izredno razvito, usi je no v govedorejo, proizvodnjo! ka in v kmečki turizem. Razui jih kaže zlasti zato, ker je ol ščanje v tem primeru resnično pi na izpitu, ker jim nihče ni v p obliki razložil pomena in bistva) nogospodarskih osnov. Prav to v nedeljo zgodilo na zboru kraji v Lučah, ki je v začetku obetal, bo več kot buren. Tehtna raz vodnogospodarskih osnov je pov čila svoje in ogorčenje ter prep več kot nepotreben, sta sedaj mi Ostala je trdna odločenost tul šnjih prebivalcev, da kaj takaieg bodo nikoli dovolili.
Socialistična republika Slovenija SKUPŠČINA OBČINE VELENJE
Številka: 06-3/1978-1 Datum: 12.12.1978
Na podlagi 184. člena statuta občine Velenje (Uradni vestnik obči ne Velenje, št. 2/74) in 25. člena poslovnika občinske skupščini (Uradni vestnik občine Velenje, št. 7/74)
SKLICUJEM 6. sejo zbora združenega dela, zbora krajevnih skupnosti in družbenopolitičnega zbora Skupščine občine Velenje.
Zbori se bodo sestali na skupnem zasedanju v ponedeljek, dne 25. decembra 1978, ob 7. uri v sejni dvorani Skupščine občine Velenje.
Za skupno zasedanje zborov predlagam naslednji dnevni
red:
1.	izvolitev komisij za verifikacijo pooblastil in obravnava poročil komisij vseh treh zborov:
2.	določitev dnevnega reda;
3.	obravnava predloga resolucije o politiki izvajanja družbenegi načrta občine Velenje v obdobju 1972 - 1980 v letu 1979;
4.	obravnava predloga odloka o pripravi in sprejetju družbenega plana občine Velenje za obdobje 1981 - 1985;
5.	obravnava predloga odloka o proračunu občine Velenje v lel 1979;
6.	obravnava predloga odloka o določitvi prispevka za zdravstveno zavarovanje kmetov in določenih kategorij oseb ter občanov, ki uživajo posamezne pravice iz zdravstvenega varstva v občinski zdravstveni skupnosti v letu 1979;
7.	obravnava predlogov odlokov:
a)	o ustanovitvi in organizaciji Komiteja za družbene dejavnosti it
b)	o imenovanju Komiteja za družbene dejavnosti;
8.	obravnava sklepov in predloga odloka s področja pravosod organov:
a)	o izvolitvi predsednika in sodnikov Temeljnega sodišča v Celju in o soglasju k imenovanju vodij posameznih enot,
b)	o izvolitvi sodnikov porotnikov Temeljnega sodišča v Celju,
c)	o imenovanju javnega točilca in njegovih namestnikov Tem* ljnega javnega tožilstva v Celju in
d)	o povračilu stroškov, izgube na dohodku in nagradi sodnikom porotnikom Temeljnega sodišča v Cel ju;
9.	obravnava predloga o imenovanju gozdarskega in veterinarskega inšpektorja skupščine občine Velenje;
10.	obravnava predloga o poimenovanju kulturnega centra Velenje;
11.	Razno.
PREDSEDNII Skupščine občine Velenje FRANJO KORUN, u.
Po skupni seji vseh zborov Skupščine občine Velenje
SKLICUJEVA skupno sejo zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti v istem prostoru.
Predlagava naslednji dnevni red:
1.	obravnava poročila o izvršitvi sklepov in skrajšanega zapisnika S. I seje zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti z dne 4. lil 1978;	1
2.	obravnava predloga odloka o merilih za razvrstitev objekta zgrajenih brez lokacijskega dovoljenja na območju občine Velenje;
3.	obravnava predloga odloka o spremembah in dopolnitvah odlo-1 ka o davkih občanov in
4.	obravnava delegatskih vprašani.
PREDSEDNIK
zbora krajevnih skupnosti
TONE HLADIN, s.r.
PREDSEDNIK L. zbora združenega dela ^ ERNO RAHTEN, sj.
vitka 51 (461) - 22. decembra 1978

ipravljenem delu in sedanjih načrtih
jpščino krajevne skupnosti Skorno—Florjan bo sestavljalo 25 delegatov, krajevno konferenco SZDL pa 21 delegatov — Trije vaški odbori
Z zborom občanov vaškega ora Skomo so preteklo sij o sklenili krog razprav o tvah skupščine krajevne »osti in krajevne konferen-ocialistične zveze delovnega stva v krajevni skupnosti rno—Florjan. Z izvajanjem ivolilnih postopkov so pri-v tej krajevni skupnosti I več kot mesecem dni, ko pripravili razširjen sestanek stavnikov krajevne skupno-krajevne konference Sociali-ne zveze delovnega ljudstva, Žbeno političnih organizacij krajevnih delegacij. Na injenem delovnem posvetu med drugim sprejeli sklep o o vi t vi treh vaških odbo-ki sestavljajo krajevno lost SSkorno-Florjan. To vaški odbori Skomo, itnik in Florjan, njihova ičlanska vodstva pa sesta-delegati krajevnih družbe-itičnih organizacij in dru-
Ob tej priložnosti so ;ili tudi število delegatov skupščino krajevne skupno-in krajevno konferenco stične zveze delovnega ;va. Skupščina krajevne ipnosti bo štela 25 delegatov ncer: 6 iz vaških odborov, 6 treh delegacij, ki delujejo v ju, 7 iz krajevne konference L in 6 iz različnih organiza-združenega dela. Gre za rno gospodinjske opreme arenje, Tovarno usnja Šoštanj, tijski kombinat Ptuj-enota ica Velenje ter trgovsko in lizvodno podjetje ERA Vele-. Krajevno konferenco SZDL I bo sestavljalo skupno 21
delegatov iz vaških odborov, aktivov Zveze socialistične mladine, organizacije Zveze združenj borcev in organizacij združenega dela (poleg že omenjenih še iz Rudarsko elektroenergetskega kombinata Velenje). Volilne aktivnosti so se nato nadaljevale z razpravami v vaških odborih, kjer so krajani izvolili svoje delegate za nove krajevne samoupravne organe.
Na dnevnem redu zborov občanov so bila tudi poročila o delu, ki so ga v krajevni skupnosti Skorno-Floijan opravili v preteklih letih in razprava o poglavitnih nalogah, ki jih čakajo v bližnji prihodnosti. Enotno so ugotovili, da stopa krajevna skupnost v naslednje obdobje bogatejša za
SEJA SIS ZA VARSTVO PRED P02ARI
Prihodnjo sredo, 27. decembra bo ob 16. uri v dvorani gasilskega doma 2. redna seja skupščine samoupravne interesne skupnosti za varstvo pred požari občine Velenje. Na seji bodo obravnavali program varstva pred požarom v občini Velenje, pregledali bodo poročilo o delu komisije za varstvo pred požari od začetka lanskega leta, razpravljali o finančnem poslovanju te skupnosti za lansko in letošnje leto ter o predlogu finančnega načrta za prihodnje leto. Na skupščini pa bodo pripravili tudi plan dela samoupravne interesne skupnosti za varstvo pred požari.
Odgovori na delegatska vprašanja
1
Vprašanje: Delegata krajevne mpnotti Šoštanj Drago Lesnjak in rane Pečovnik želita dobiti polnilo, iz katerih virov bodo v letu >79 in 1980 zagotovljena sredstva I vzdrževanje kopalnih bazenov na bmočju občine Velenje:.
Vprašanje: Delegacija krajevne cupnosti Šmartno ob Paki želi Obiti natančnejša pojasnila o:
-	izgradnji in financiranju pristnega vodovoda
-	ključu za razdeljevanje sredstev D krajevnih skupnostih na osnovi ,50 odstotnega prispevka
-	sofinanciranju kulturnega uma
-	sofinanciranju izgradnje šport-D rekreacijskega centra in
-	celodnevne šole v Šmartnem ob ■ki. '
Odgovor: Skupščina občinske alturne skupnosti Velenje je na ■f -2«'tedni seji, dne 3. 10. 1978, Od 4. točko dnevnega reda obrav-»vala program OKS Velenje za bdobje 1979/80. V tem programu i v postavki XII. Investicije pod tč. ) točen program vseh predvidenih ■ložb, med katerimi je navedena idi KS Šmartno ob Paki -jfinanciranje kulturnega, doma. Na sji je bil sprejet sklep: Delegati so obravnavah osnutek icdloga plana občinske kulturne :upnosti Velenje za leti 1979 in )80 in ga potrjujejo. V planu investicij za leto 1978 je lanirano in potrjeno na skupščini bčinske telesnokulturne skupnosti elenje (6. 12. 11978) 200.000,00 in za projekte rekreacijskega centra Šmartnem ob Paiki.
Občinska telesnokulturna skup-Dst Velenje ni imvestitor rekreacij-;ega centra v Šimartnem ob Paki, gnveč bo v okviiru danih možnosti hko le sofinancirala ta objekt. Zaradi združewanja investicijskih edstev v letu 1979 in 1980 se vse ivesticije premalknejo v leto 1981 izen investicijskega vzdrževanja. Predlog: Delegjat krajevne skup-)sti Pesje Jože iSlatinšek predlaga, i se z Izletniikom Celje uredi lobmni prevozz učencev iz KS :sje.
marsikatero pridobitev, med katerimi je prav gotovo najpomembnejša sodobno urejena, asfaltirana cesta v Skomo. Razprave v vaških odborih pa so opozorile še na nekatera aktualna vprašanja, ki jih bo potrebno čimprej rešiti in ki so jih zapisali v razvojni program krajevne skupnosti Skorno— Roijan.
J. KRAJNC
Med razpravo na zboru krajanov Skornega.
Volilne priprave v sklepni etapi
V nedeljo zbor občanov krajevne skupnosti Zavodnje — Na njem bodo ocenili tudi
uspešnost izvajanja zastavljenih nalog
Kot povsod drugod, so tudi v Zavodnjah ta čas v žarišču dogajanja temeljite priprave na volitve krajev, samoupravnih organov in krajevne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva ter kritične razprave o rezultatih opravljenega dela. Predvolilna dejavnost se je prevesila v sklepno etapo, saj bodo v nedeljo, 24. decembra krajani Zavodenj na svojem zboru po predhodni razpravi izvolili delegate za svet krajevne skupnosti in krajevno konferenco SZDL.
Z aktivnim predvolilnim delom so v Zavodnjah pričeli v mesecu novembru, ko so sestavili kandidacijsko listo, po kateri bo svet krajevne skupnosti Zavodnje štel enajst, krajevna konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva pa osem delegatov iz družbeno političnih organizacij, društev in organizacij združenega dela (Rudarsko elektroenergetski kombinat Velenje ter Elektrotehna Ljubljana, poslovna enota Velenje).
Poleg tega, da se bodo odločali o predlaganih delegatih za novo sestavo sveta krajevne skupnosti in krajevne konference SZDL pa bodo krajani Zavodenj na nedeljskem zboru spregovorili tudi o problemih, ld so za njihovo življenje in delo ter razvoj kraja v tem času
KONFERENCA MLADIH
V	IZOBRAŽEVANJU
V	sredo je bila konstituirana konferenca mladih-v vzgoji in izobraževanju. Za začasnega predsednika je bila izvoljena dijakinja prvega letnika gimnazije Nevenka Zolnir. Na konferenci pa so poleg tega prejeli akcijski program za naslednjih šest mesecev in se dogovorili o konkretnih nalogah. Te so predvsem evidentiranje za mladinske delovne akcije in pionirske brigade, priprava pionirjev za sprejem v Zvezo socialistične mladine Slovenije ter dogovor o predavanjih na osnovnih in srednjih šolah o narodnoosvobodilni borbi.
najbolj pereči in se ozrli na delovne naloge, opravljene v preteklem obdobju. Kot ocenjujejo, so v teh letih uspeh uresničiti marsikatero zahtevo, ki jo je postavljal razvojni program. Tako so poleg reševanja manjših sprotnih problemov, ki so se porajali iz dneva v dan, zgradili tudi krajevni vodovod, adaptirali prosvetni dom ter ga opremili s centralnim gretjem, postavili drogove za napeljavo telefonskega omrežja, dogradili kanalizacijo in opravili številna vzdrževalna dela na krajevnih cestah. Smelo pa je zastavljen tudi njihov nadaljnji delovni načrt, ki med drugim predvideva dokončno ureditev telefonskega omrežja, napeljavo elektrike v Šentvid ter izgradnjo ceste Kavšek-Žlebnik.
J. KRAJNC
Pred pomembnimi nalogami
Na zborih občanov v krajevni skupnosti Šmartno ob Paki so izvolili delegate za skupščino krajevne skupnosti in krajevno konferenco SZDL — Kritično o delu in nalogah
V Šmartnem ob Paki so pretekli konec tedna zaključili prvi del priprav na volitve skupščine krajevne skupnosti in krajevne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Na dveh zborih občanov, ki so jih pripravili za šest vaSkih odborov, so krajani izvolili delegate za te organe in oblikovali tudi vodstva vaških odborov Šmartno-Slatine, Gavce-Veliki vrh, Rečica, Mali vrh, Podgora in Veliki vrh. Skupščina krajevne skupnosti bo štela 46, krajevna konferenca SZDL pa 35 delegatov. Krajani so na zborih razpravljali tudi o predla« ganih kandidatih za opravljanje vodilnih fUnkcij v krajevnih samoupravnih organih.
Ko so ocenjevali uspešnost opravljenega dela, se je izoblikovalo splošno mnenje, da so z dosežki preteklega mandatnega obdobja vsekakor lahko zadovoljni, saj so na vseh področjih življenja in dela v krajevni skupnosti zabeležili mnogo vidnih rezultatov. Največje naloge, ki so sedaj na vrsti pa so med drugim gradnja krajevnega vodovoda, adaptacija dotrajanega kulturnega doma in izgradnja rekreacijskega centra. Razprave na zborih občanov so kritično opozorile tudi na pomanjkljivosti pri gradnji stanovanj v Smatmem in podčrtale zahtevo, da je stanovanjsko gradnjo v Šmartnem ob Paki odslej treba spremljati šs bolj budno in odgovorno. Enotno pa so sprejeli tudi sklep, da s posredovanjem pri pristojni inšpekcijski službi končno uredijo tudi probleme, ki se porajajo v zvezi s Tehnomercatorjevo trgovino s tehničnim blagom v Rečici ob Paki, saj sebi in kraju zaradi neustreznih razmer v kateri deluje, že dolgo ni več v ponos.
J. KRAJNC
Predlog: Delegacija krajevne skupnosti Škale predlaga, da se učencem vozačem omogoči eno-izmenski pouk.
Vprašanje: Delegacija krajevne skupnosti Lokovica sprašuje, zakaj KOC Velenje ne vzdržuje ceste v prevoznem stanju tako, da bi bil možen prevoz šoloobveznih otrok z avtobusom Delegacija tudi predlaga, da zavod za urbanizem Velenje pripravi urbanistični plan do 15. decembra in ga predloži v obravnavo svetu KS Lokovica.
Odgovor: Na trasi krajevne ceste v Lokovici teče gradnja nove ceste - Šaleške magistrale - zato je oviran promet na tem delu ceste. KOC Velenje je kot izvajalec del zaprosil investitorja za zaporo ceste na delu, kjer poteka novogradnja.
Ker cesta ni zaprta za promet ima KOC kot izvajalec in vzdrževalec precejšnje težave in sttoške. Pri samem izvajanju del pazimo, da so zastoji najmanjši in prevoznost ceste čim boljša. Z dokončanjem del bo tudi prevoznost ceste normalizirana.
Vprašanje: Delegacija Krajevne skupnosti Šentilj želi dobiti odgovor na vprašanje zakaj KOC Velenje ne opravlja rednih vzdrževalnih del na cestah na območju KS Šentilj. Ceste, ki so služile za obvoz so v zelo slabem stanju. Te ceste so bile zgrajene predvsem s sredstvi samoprispevka in prostovoljnim delom. Sedaj, ko jih je treba popraviti, nihče več ne odgovarja zanje. Krajani sprašujejo, zakaj je krajevna skupnost dovolila obvoz, ne da bi si predhodno zagotovila ustrezno garancijo za popravilo cest.
Odgovor: Tekoče vzdrževanje na teh cestah poteka normalno. Večja vlaganja v tekoče vzdrževanje pa bi bila neprimerna, saj je predvidena v pomladanskih mesecih obnova teh obvoznic iz sredstev Republiške skupnosti za ceste.
Nujno tekoče vzdrževanje bo KOC opravljal tudi v bodoče. Na vprašanja, kjer ni odgovorov, bodo delegati dobili odgovor na seji skupščine občine Velenje 25. decembra 1978.
V soboto dopoldne so v Mozirju končno le položili temeljni kamen za novo trgovsko hišo.
Priložnostne svečanosti ob tem dogodku so se udeležili predstavniki skupščine in družbenopolitičnih organizacij občine Mozirje, njenega združenega dela, sestavljene organizacije združenega dela Emona-Merkur, prisotni pa so lahko v svoji sredi pozdravili tudi predsednika republiške konference SZDL Mitjo Ribičiča, člana predsedstva SR Slovenije Toneta Boleta in člana republiškega izvršnega sveta Štefana Korošca.
Preteklo mandatno obdobje uspešno!
V Pesju je bil v ponedeljek zbor krajanov, na katerem so delovni ljudje volili predstavnike v krajevno konferenco SZDL Pesje in v skupščino krajevne skupnosti. Na zboru so obravnavali poročila o delu v krajevni skupnosti za preteklo mandatno obdobje in podali predlog programa dela za prihodnje leto.
Preteklo mandatno obdobje je bilo zelo uspešno, saj so uresničili vse sprejete naloge. Komunalno so uredili nekaj ulic, asfaltirali celo Podgorje in dobili dolgo želeno in prepo-trebno trgovino. Tudi za mla-
dež so poskrbeli, mladinci so dobili asfaltirano igrišče, za najmlajše pa so predvsem z udarniškim delom pridobili otroško igrišče.
Za prihodnost načrtujejo .po sredjeročnem planu do leta 1980 popolno komunalno ureditev, ureditev vodovoda v Podgorju, zelo pa si prizadevajo, da bi dobili toplovodno ogrevanje. Urediti nameravajo tudi klubske prostore za upokojence, prenoviti dom družbeno političnih organizacij, želijo pa tudi javno razsvetljavo. Delovnih nalog imajo torej več kot dovolj.
Nosilec gradnje je Emonina temeljna organizacija združenega dela Supermarket, v bodoči blagovnici bo potrošnikom na voljo do 40.000 artiklov, merila bo 4.300 kvadratnih metrov, -naložba pa je vredna 57 milijonov dinarjev. Po predvidevanjih naj bi z gradnjo pričeli maja prihodnjega leta, odprli pa naj bi jo 10. aprila 1980.
V Emoni so pri uresničevanju samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev za uresničevanje skupnega programa naložb posvetili posebno pozornost razvoju in širjenju maloprodajne mreže. V celoti se zavedajo, da so jim v preteklih letih takšno širjenje v veliki meri onemogočali zakonski predpisi, zato bodo poslej pospešeno poskušali nadoknaditi zamujeno. Predvidevajo, da bodo v tem uspeli do leta 1982. Do takrat naj bi zrasle nove blagovnice v Kopru, Brežicah, Novem mestu, Zrečah in seveda v Mozirju, novi blagovni centri pa v Postojni, Osiieku, Jaršah, Šiški, Mostah in v Šentvidu pri Ljubljani, morda pa še kje druge.
Zaposleni v temeljni organizaciji združenega dela Supermarket so se za gradnjo blagovnice v Mozirju odločili na podlagi dogovorjenih izhodišč srednjeročnega načrta razvoja, še posebej pa so upoštevali Mozirju in Gornji Savinjski dolini lastne razloge. Med najpomembnejšimi so: dejstvo, da pride v mozirski občini na prebivalca le 0,25 kvadratnega metra prodajne površine, da gradnjo blagovnice predvideva tudi
njen srednjeročni načrt, široko zaledje kupcev v Mozirju, Nazarjah, na Rečici ob Savinji in v vsej Gornji Savinjski dolini in še vrsta drugih ugodnih razlogov. Nedvomno bomo z njeno izgradnjo v veliki meri zadostili povpraševanju in kupni moči večine prebivalcev te doline.
Emona bo svojo blagovnico v Mozirju gradila na podlagi dosežkov sodobne tehnologije, prodaja bo samopostrežnega in pretežno samo-izbimega načina, pretok blaga neposreden, materialno - finančno poslovanje in polnjenje blagovnice pa vodeno s pomočjo računalniške tehnike. Kot je bilo že zapisano bodo blagovnico zgradili do 10. aprila 1980, ko sestavljena organizacija združenega dela Emona -Merkur slavi svoj praznik.
JANEZ PLESNIK
NI UPOŠTEVALA RDEČE LUCI
Po Partizanski cesti v Velenju je peljal 12. decembra letos voznik osebnega avtomobila Milan Herlah. Preko križišča je zapeljal, ko je na semaforju gorela zelena luč. Na prehodu za pešce je zagledal pešakmin Marijo Bajrič, ki je kljub temu da.it imela na semaforju rdečo luč pleskala cesto, zato je pričel zavirr ti, vendar nesreče ni uspel prenrečiri. Bajričevo je zadel s prednjo levo stranjo avtomobila. Bajričeva se je pri nesreči lažje telesno poškodovala.
Delovno proslaviti jubileje
Na zboru krajanov v Pesju
Na zadnji seji občinskega odbora Rdečega križa Velenje so pregledali dosedanje delo in sprejeli preogram za naslednje leto. Ker prihodnje leto obeležuje veliko jubilejev, saj praznuje RKS 100-letnico obstoja in 35-letnico obnovitve, je predsednik občinskega odbora RKS Velenje, tov. Medved Jože, poudaril, da bodo te jubileje praznovali delovno in jih kronali s še večjimi uspehi kot letos.
Že v letošnjem letu je občim' ska organizacija RKS Velenje štela 3040 krvodajalcev in tako kar za 2,3 procenta presegla republiško povprečje. Za pri-
hodnje leto pa načrtujejo, da se bo število krvodajalca povečalo na 3460 članov.
Do marca bodo izvedli skupščine krajevnih organizacij RKS Velenje, na katerih bodo izvolili potrebne kadre. Tudi glede članstva in članarine se v novem letu obetajo spremembe. Odslej članarine ne bodo več odvajali občinskemu odboru, ampak bodo te ostale krajevnim organizacijam, ki bodo le tako lahko najuspešnejše reševale pereče probleme v svojih sredinah. Pri* so se že tudi pripravljati na sprejem krvodajalcev iz pobratene občine Split in na tesnejše sodelovanje z občinskim odborom Rdečega križa iz Nove Gorice.

Številka 51 (461) - 22. decembra 191
SLO in DS morata postati del vsakodnevnih nalog
V dneh pred praznikom naših oboroženih sil 22. decembrom smo obiskali občinski štab teritorialne obrambe občine Velenje ter k pogovoru pritegnili predstavnika štaba Jožeta Melanška.
Kako gledate na dosedanji razvoj splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite v velenjski občini?
„Vse od ustanovitve teritorialne obrambe leta 1968 pa do danes ugotavljamo korenite premike v odnosu do obrambe in varnosti naše domovine. Presegli smo misel, da sta obramba in varnost zgolj zadeva strokovnih - poklicnih ustanov. Po zakonu o SLO iz leta 1971 in zakonu o ljudski obrambi v SR Sloveniji ter zakonu o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah iz leta 1976 in ob obravnavi dokumentov kongresov ZKS in ZKJ smo prišli do spoznanj, da je naš samoupravni socialistični družbeni sistem rezultat ljudske revolucije, nacionalnega odpora vseh narodov in narodnosti SFRJ. Na teh temeljih razvijamo in gradimo našo varnost, družbeno samozaščito in vseljudsko obrambo. Nadalje smo spoznali, da je osnova našega bodočega razvoja in graditve naša suverenost, neodvisnost, pripravljenost, da branimo domovino in čuvamo našo samoupravno Titovo Jugoslavijo, da večina naših delovnih ljudi in občanov sprejema SLO in družbeno samozaščito kot sestavni del samoupravljanja; da gradimo SLO in družbeno samozaščito na temeljih enotnosti, bratstva, enakopravnega sožitja vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti, samoiniciativi in zavesti slehernega izmed nas in pripravljenosti ter odločenosti, da se upremo kateremukoli napadalcu, če bo to potrebno. Ob vsem tem pa se
zavedamo, da je potrebno tesno sodelovanje vseh dejavnikov SLO na ravni občine, krajevne skupnosti, organizacije združenega dela, kjer se
srečujejo najrazličnejše strokovne, taktične, materialne, organizacijske in druge rešitve. Se posebej pa moram poudariti, da sta tudi v naši občini globoko zasidrana zavest in spoznanje delovnih ljudi ter občanov, da ni in more biti samouprave brez razmišljanja in delovanja na področju SLO in družbene samozaščite."
- Kako gledate na bodoči razvoj SLO in družbene samozaščite, še zlasti, če upoštevamo veliko nalogo zveze komunistov pri njunem uveljavljanju v vseh sredinah?
„Zveza komunistov ni prisotna v teh prizadevanjih le zadnji čas, ampak smo si vseskozi prizadevali, da ..prodremo" čim bliže delavcem in krajanom. Ob širokem delovanju teritorialne obrambe se je pokazala nujna potreba po čim večji družbeni akciji vključevanja vseh dejavnikov
SLO in družbene samozaščite od slehernega našega delavca do občana. To je najbolje pokazala letošnja vaja Šoštanj - 78, kjer so vse strukture SLO (civilna zaščita, narodna zaščita, teritorialna obramba, družbenopolitične organizacije — skratka, celotna krajevna skupnost) - dokazale, kaj je usklajeno in vodeno delo, kaj sta iniciativa in pripravljenost občanov.
Menim, da bomo le s takim delovanjem in pripravami spodbili vsa zmotna mnenja posameznikov (saj ne bo vojne, zakaj se sploh pripravljamo, ipd.) ter dokazali, da so obrambne priprave že prešle iz ozkih okvirov posameznikov v organizacijah zdruzenega dela in krajevnih skupnostih in da postajajo ftmkcija, ki jo vsakodnevno uresničujemo prav vsi. Tako se vsi skupaj nenehno in načrtno pripravljamo na obrambo - ob celotnem gospodarskem in družbenopolitičnem življenju, se organiziramo v miru v boju proti vsem naravnim nesrečam in krepimo, tako da bomo ob morebitnem napadu na našo državo ali v izrednih razmerah sposobni ohraniti pridobljeno. Torej so obrambne in varnostne priprave vsakodnevna skrb vseh delovnih ljudi in občanov. Zato smo organizirani tako, da zagotavljamo najboljše možnosti za izvrševanje svojih ustavnih pravic in dolžnosti, pri čemer smo vse strokovne ustanove dolžne sodelovati, pomagati in svetovati. Kontrolno usmerjevalna funkcija postaja s tem in ob tem del stalnih nalog s ciljem, da smo še boljši in bolje pripravljeni. V teh naporih sodelujemo vsi: moški in ženske, stari in mladi. Tako usposobljeni, ko izpolnjujemo svoje ustavne pravice in dolžnosti, bomo v vsakem času sposobni in pripravljeni, da zavrnemo in razbijemo kakršen koli napad, ki bi ogrožal našo varnost, pridobitve NOB od zunaj ali znotraj."
- Omenili ste, da mora postati SLO sestavni del samoupravnega odločanja.
„Obramba domovine ni le vojaška aktivnost; to je ohranitev, čuvanje in vzdrževanje vsega, kar smo zgradili in kar so nam prejšnje generacije priborile. To pomeni ohranitev pridobitev resolucije, ki še traja. Razvijanje samoupravljanja, krepitev obrambnih priprav na teh temeljih pomeni obenem razvijanje nalog na področju SLO in DS v duhu partijskih sindikalnih in mladinskih kongresov.
Podružbljanje obrambnih in varnostnih zadev terja sodelovanje v delavskem svetu, zboru delavcev, svetih krajevne skupnosti in zboru občanov ter odločati o tako pomembnih odločitvah. V obrambi domovine ne poznamo meja krajevnih skupnosti, občin, republik; pri obrambi domovine smo vsi samo
ena SFRJ. Zato morata SLO in DS izhajati iz osnovnega samoupravnega položaja delavca in občana. V obrambo smo vključeni vsi nekje: JLA, TO, NZ, CZ, ali v organih družbenopolitičnih organizacij, svetih KS, delavskih svetih, odborih in komisijah. Ko govorimo o SLO, mislimo na izobraževanje, vzgojo, urjenje, preizkuse, materialno zagotovitev in njihovo samoupravno obvladovanje. Danes smo še preveč zaprti, dostikrat pod pojmom tajnosti čuvamo stvari, ki niso tajnost. Kaj in koliko lahko povemo, je stvar naše skupne presoje. Vedeti pa moramo komu in zakaj. Referenti za SLO v OZD in KS bodo morali postati predlagatelji problematike. Več bomo morali govoriti o SLO in DS tudi na delavskih svetih, zborih delavcev, svetih KS in zborih občanov. Več si bomo morali zaupati in graditi na tej stopnji zavesti, ki smo jo že dosegli. Klasične, tradicionalno uklenjene poglede bomo morali nadomestiti s samoupravno organiziranimi pripravami na SLO in DS. Več bomo morah storiti za razvijanje obrambne in varnostne kulture.
Statut ZKJ je jasno postavil stališče, da so organizacije ZK dolžne vedno obravnavati priprave na SLO. To določilo pa bo dobilo svoj smisel v življenju, ko bosta SLO in DS zadevi vseh delovnih ljudi in občanov.
Mi vsi imamo pravico in dolžnost odločati, kakšne naloge imamo v miru in kakšne ob morebitni vse-ljudski obrambni vojni. Zato je podružbljanje teh nalog sestavni del vsakodnevnega skupnega in zasebnega življenja. Delavci in občani moramo ob vsaki samoupravni odločitvi oceniti tudi njen varnostni ter obrambni vidik. Podružabljanje obrambnih priprav pa ni le odločanje, ampak predvsem aktivno vključevanje v priprave na SLO in DS, usposabljanje, opremljanje in samoupravno vodenje.
Po 11. kongresu ZKJ komunisti sprejemamo še bolj odgovorne naloge: razvijanje aktivnosti, samoini-ciative, opozarjanje in odklone in negativne pojave, krepitev enotnosti, zavesti, pripadnosti - skratka, vseh elementov, ki so pomembni pri krepitvi SLO. Pomembno vlogo kot povezovalec skupnih hotenj pa ima ob vsem tem tudi frontno organizirana SZDL.
Naj sklenem: Kot celotna naša prizadevanja sta tudi SLO in DS proces, v katerem se preoblikujemo, spreminjamo, gradimo in rastemo. Zato je naša skupna skrb in skrb vsakega posameznika, da izpolnjujemo koncept SL"0 in DS kot stalno, dolgotrajno akcijo vseh družbenopolitičnih dejavnikov, delavcev, občanov kot delov celote. Celota pa želi in mora napredovati, se ohraniti in braniti."

metalka
VAM
NUDI
IZ
konsignacije
Viessman — najmodernejši kotli in avtomatike za centralno ogrevanje
Atrol — raztezne posode in pripadajoče armature
Grundfos— obtočne črpalke
Thyssen — oljni gorilci od 15.000 do 80.000 kcal/h (cena 398 DM in 2.604,15 din), poleg teh vam nudimo tudi plinske gorilce in instalacijski pribor
Dobava takoj po vplačilu
Vse informacije, nasvete pri izbiri, projektiranju in nakupu, dobite v METALKI LJUBLJANA, Dalmatinova 2, III. nadstropje, soba 5, ali po telefonu številka (061) 317-144
Moja naloga v obrambi domovin
Živimo v miru, svobodi, sreči in prijateljstvu. Za te dobrine so se ponosno in hrabro borili naši borci, branitelji naše domovine med NOB.
Danes skrbimo, da ohranjamo vse te dobrine tudi mi - pionirji. Z mladimi močmi in pridnimi rokami pomagamo pri raznih delovnih akcijah. Seznanili smo se z nalogami civilne zaščite in narodne obrambe na minulem obrambnem dnevu, ki ga je naša šola organizirala v sodelovanju s pripadniki civilne zaščite in teritorialne obrambe velenjske občine. Pridno smo prisluh-
nili pripovedi borcev iz NOB in našim vojaškim vodjem. Postali smo mladi borci današnjih dni.
Tudi mi pionirji smo vključeni v akcijo pri obrambi naše domovine. Pridno se učimo, seznanjamo se z borbo iz minulih dni, kako so se borih prej in kako bi se borili danes, če bi nas presenetili sovražniki. Ker smo še premladi za večje akcije, bi v primeru vojne nastopili kot kurirji. Skrbeh bi za hrano in obleko. Mladi člani rdečega križa bi poskrbeli za material prve pomoči ter pomagali pri reševanju ranjencev. Člani kul-
Velenjski festivalu
zbori na Kurirčka
Pred kratkim je bil končan festival Kurirčka, kjer so sodelovali
Bodimo bolj previdni
Vsako leto v obdobju, ko nastanejo večje ohladitve, v naši občini zabeležimo nekaj požarov, ki nastanejo zaradi neprevidnosti in malomarnosti. Ker s tem nastaja večja gmotna škoda, tako na družbenem kot na zasebnem premoženju, je naloga nas vseh, da z vestnim ravnanjem s kurilnimi elementi in s poostrenim nadzorom nad njimi varnost pred požari še povečamo. Do nesreč prihaja predvsem zaradi dotrajanih in pokvarjenih kurilnih in ogrevalnih naprav, nezavarovanih in neizoliranih dimnovodnih in električnih napeljav, samovoljnega premeščanja in priključevanja kurilnih naprav, ne nazadnje tudi zaradi odlaganja pepela na neustrezna mesta in neod-stranjevanja vnetljivih snovi s kurilnic in podstrešij. Občani naj dosledneje upoštevajo opozorila delavcev dimnikarske službe!
Šola v naravi
Učenci osnovne šole Anton Aškerc so v ponedeljek z glasnim živžavom pozdravili snežinke. Na ta dan je namreč odšla prva izmena „šole v naravi" v Črno na Koroškem. Šestdeset učencev in sedem učiteljev bo tako v prijetnem okolju praznovalo s predstavniki naše vojske 22. december -praznik oboroženih sil. Spoznali bodo delo lovcev in gozdarjev, veliko časa pa bodo namenili tudi športu in raznim družabnim igram. Tako imajo na voljo zimski bazen, na smučiščih pa se bodo pomerili v veščinah smučanja. Vsa sredstva je prispevala občinska izobraževalna skupnost, ki je tako otrokom omogočila prijetne počitnice, združene z delom!
otroški in mladinski zbori z republiške revije. Pred leti je bil ta festival tekmovalnega značaja, medtem ko sedaj na njem sodelujejo najboljši zbori zgolj manifestativno, s koncerti na temo Narodnoosvobodilnega boja. Na ta način se izvajajo glasbena dela in najpomembnejše kar je pri nas ustvarjenega.
Po koncertu je bil posvet zborovodij, kjer so ocenili kvaliteto nastopajočih. Vsi zbori so opravičili sodelovanje na tem festivalu, pokazale pa so se tudi pomanjkljivosti. Izboljšati bi bilo potrebno spremljave zborov, medtem ko je sicer razlika med zbori silno majhna. Zvokovno imajo nekateri zbori manj splošen, ampak bolj slovenski zvočni izraz.
Iz velenjske občine so sodelovali kar trije zbori, izbrani na republiški reviji v Zagorju. Otroški zbor Anton Aškerc pod vodstvom Alenke Janič, otroški zbor osnovne šola Miha Pintar Toledo pod vodstvom Pavle Lipnik in mladinski zbor Anton Aškerc pod vodstvom Cirila Vrtač-nika. Vsi trije zbori so požeh veliko uspeha in so bili med najboljšimi.
Za oceno festivala smo poprosili tudi tovariša Ivana Marina, ki se je tokrat udeležil koncerta le kot poslušalec. Dejal je da je bil koncert z ozirom na specifičnost tematike izredno naporen. Ob takem programu je bil prav zbor A Aškerc svetla točka, saj je bil njegov program bolj razgiban, svež, svetel. S pesmico Kaj je to mir se je izognil tragiki, vendar pesem ni naša, saj je prevedena iz češčine. Poudaril bi, da prav pesmi z bolj veselo in optimistično vsebino manjka na programih naših zborov, ker je tudi izbor literature na to temo izredno ozek.
turnih krožkov pa bi skrbeli i dobro počutje in razvedrilo pesmijo in slovensko besedo.
Vseh teh vrlin se sedaj učimo šoli, s pridom pa bi jih uporabljali dneh obrambe naše domovine, kaj
„ Domovina je ena nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt" Oton Župančič
SIMONA DIK1
Naša naloga pri obrambi domovine
Ko smo pred 33 leti zadihalil svobodi, smo si radi pomagali i sabo in gradili novo Jugoslan Nihče ni več pomislil na pi» ampak je imel vsak v roki delo' orodje.
Danes uživamo v delu prednikov in ko je domovina obno ljena, moramo pomisliti na obn tega, kar imamo, kar so priborili naši očetje. Tega ne smed izgubiti, saj je bilo poplačano! neštetimi človeškimi življenji r neizprosnim trpljenjem. Vsak mora pripraviti, kot da bo jutri, živeti pa moramo tako; kal da je večno mir. Za obrani domovine se fantje usposabljajo |j vojakih. Včasih je bilo odditi vojsko nekaj strašnega in so se far temu upirali in se skrivali, danes J je to čast. V vojski se fantje J vojaki urijo v streljanju, vendar j| bistvo spoznati orožje in se z i naučiti čim vešče ravnati. V pripi ljenosti na vojno pa nisi samo« vojakih, temveč na vsakem kora Starejši imajo predavanja, spoznajo, kako se lahko civi prebivalstvo upre sovražniku, mlajši, pa se v šoli učimo, predvj na obrambnih dneh, kjer kako bomo zapustili šolo ob so\ nikovem napadu. V vsakem krainj organizirana tudi narodna zašd
Ljudje, ki se urijo v enotah TOii vojaških vajah JLA so že od vojaški rok. Tudi mi pionir lahko na različne načine vklju mo v obrambne priprave, (j mladinci prostovoljci pa se lahko vključili v enote TO, bomo spoznali orožje in ravnal njim, da bomo tudi mi pripravi braniti domovino.	|i
JANKO KOPI
8..
OŠ Šmartno ob F
r
Mladina fotografira
Pod tem naslovom bo občinska konferenca ZSMS Velenje v sodelovanju s foto klubom Velenje aprila prihodnje leto organizirala I. razstavo čmo belih in barvnih fotografij. Temi razstave bosta: delavec in delo ter prosta tema. Na razstavi lahko sodeluje vsak pionir ali mladinec iz naše občine ter vsak osnovnošolski ali srednješolski foto klub s fotografijami velikosti od 24 x 30 cm do 30 x 40 cm. Na
razstavi lahko sodelujejo tu-1 di člani foto kluba Velenje, j
Fotografije bo zbirala občinska konferenca ZSMS Velenje do 10. aprila. Fotografije bodo ocenjene, najboljša dela pa nagrajena. Razstava bo najprej na ogled v knjižnici kulturnega centra Velenje, nato pa tudi v nekaterih delovnih organizacijah. Pokrovitelj razstave je Gradbeno industrijsko podjetje Vegrad Velenje.
Spremljati priprave na gradnjo vodovoda
ved dnevi je bila 13. seja izvršnega sveta Skupščine obči-le Velenje — Enotna stališča in dejavne razprave o !	aktualnih vprašanjih
-Člani izvršnega sveta velenj
občinske skupščine so nai-sj poslušali poročilo o pripra-na gradnjo vodovoda in s m v zvezi reševanja pomanjka-ipitne vode. Dogovorih so se, je za skorajšnjo odpravo tega tašanja potrebno čimprej okovno analizirati možnosti, je ponujajo. O vsem tem je bno sproti obveščati de-me ljudi in občane, vključuje tudi informacijo o uporabiti in ceni vode. Vse zapreke, se zoperstavljajo prizadeva-im na tem področju pa je ijno čimprej odpraviti. Dejav-razprava se je nato nadalje-a z obravnavanjem osnutka idloka o merilih za razvrstitev jbjektov zgrajenih brez lokacij-jcega dovoljenja na območju »čine Velenje. Osnutek tega »dloka, ki ga bodo na prihodnji Itji obravnavali tudi delegati Iborov združenega dela in kra-bvnih skupnosti, razvršča ob-pkte brez lokacijskih dovoljenj \ tri kategorije: tiste, ki se jim jtfiko izda lokacijsko dovolje-Ije, tiste, katerih odstranitev se Uiko za določen čas odloži in »jekte, ki neposredno ovirajo iresničevanje sprejetih urbani-jtičnih dokumentov in jih je zato potrebno rušiti. Za uspešno I vaj an je tega odloka bo potreb-lo analizirati obstoječe stanje, lej pa so to kljub pravočas-imu pozivu opravili le v eni krajevni skupnosti. [ Na dnevnem redu 13. seje fevršnega sveta je bila tudi problematika prodaje poslovnih prostorov. Zadnji primer, ki je iprožil ta vprašanja je ustavitev gradnje novega objekta v Šmart-lem ob Paki. Gre za stanovanj-iki blok, v katerem naj bi svoje prostore imel tudi celjski Teh-lomercator, ki pa je odstopil Id prvotnega dogovora o ude-ežbi v tej investiciji. Enomo (tališče članov izvršnega sveta t bilo, da tak primer ne sme in le more motiti stanovanjske »gradnje, zato bodo z deli na-laljevali, nove lastnike pa v do-jovoru s krajevno skupnostjo »iskali preko javnih razpisov. " Izvršni svet skupščine občine /eienje pa je med drugim spre-el še sklep o izvršilnem postopni za sanacijo severne stene »bjektov Terasa I v zazidalnem
načrtu Šalek—Gorica in o javni razgrnitvi predloga spremembe zazidalnega načrta Industrijske cone II—Stara vas. Stališče izvršnega sveta je, naj bi se ta cona gradila po prvotno izdelanih projektih, končno odločitev pa bodo prinesli zaključki javne
razprave.
J. KRAJNC
Ko zapade sneg, želimo z avtomobili čim bliže pisarn
Nestalno delo na področju sprejemanja samoupravnih aktov v mozirski občini — Slabe
izkušnje iz lanskega leta se pojavljajo tudi letos — Vsi potrebni akti bodo sicer sprejeti pravočasno
Ko so v Gornji Savinjski dolini ocenjevali aktivnost komisij, zadolženih za uresničevanje določil zakona o združenem delu, aktivnost družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih organov in drugih dejavnikov, so ugotovili, da dejavnost na tem področju ne teče nepretrgano. Zanjo so namreč značilna obdobja pospešene rasti in usihanja. Veliko dela na tem področju so na primer opravili v zadnjih štirih mesecih preteklega leta, ko so organizacije združenega dela in druge samoupravne skupnosti sprejemale samoupravne splošne akte. Za to obdobje je torej značilna do-kajšnja mera aktivnosti, dejstvo pa je, da so večino potrebnih aktov sprejeli na hitro in prenagljeno. V posameznih sredinah so se ravnali po takšnih ali drugačnih vzorcih, akte so celo prepisovali od sorodnih organizacij združenega dela, ponekod pa so izdelavo potrebnih sporazumov naročili zunanjim ustanovam ali posameznikom in so za opravljeno delo odšteli velike denarje.
Jasno je, da tako sestavljeni sporazumi v skoraj nobenem primeru ne vsebujejo posebnosti posameznih organizacij združenega dela in da so v njih nemalokrat zapisana tudi nesprejemljiva določila. Umestno je zato tudi vprašanje v kakšni meri so se na tak način upoštevali interesi delavcev in kako so ti v samoupravnih splošnih aktih rešili posamezna pereča
ZLATA KITARA
Koncert komornega abonmaja s itaristom Josejem Torresom iz ime je privabil toliko obiskovalcev, »t jih najbrž zlena ne bo kateri od iemornih koncertov. Razlogov za
0	je bržkone več: boljše obvešča-je, priljubljenost kitare kot družab-lega instrumenta, nekaj eksotičnega nteresa, pa še kaj.
Večer je izzvenel predvsem v sled-iji smeri: večji poudarek je bil na rugem delu programa, v katerem je 'orres izvajal skladbe z izrazitim aciOnalnim značajem (najbližja pa-ilela v našem prostoru bi bile tkim. tarogradske pesmi). V tem svetu -) bilo videti oz. slišati - je doma; »strta otožnost inkovske in menja->ča se občutja ter ritmi, med kate-imi je prevladoval valček, kreolske Bdicije dajeio tiei glasbi podobno pto kot v svetu Ibolj znani brazilski irodni glasbi. Muzikalno, koncep-lialno pa ta glasba vendarle ostaja
1	nivoju zabave, sicer tehnično pe-fekcionirane (in Torres jo je v tem nislu tudi dovoljj korektno predsta-1) in zanimive z etnomuzikolo-kega vidika, a kljub temu zabave, ružabnosti. Stroigo, osladno blago-lasie terc in sekst, razgvadi in tre-toli zahtevnejšega poslušale pač ne repričajo. Kitarristu gre na drugi lani vse priznamie za samo izved-0, saj je ta del pirograma izvedel te-:orekoč brezhibino in vrhu vsega, če i indiskretno, ne; ravno zdrav.
Manj zadovoljmi smo bili v prvem elu koncerta, ki i je obsegal skladbe
vprašanja. Povsem zadovoljivo zagotovo ne, saj so javno razpravo o osnutkih in predlogih samoupravnih splošnih aktov in postopek spreiemanja obenem v prenekaterem primeru opravili v zelo kratkem času. Zavoljo tega sta bili seveda kakovost javne razprave in sprejetih aktov znatno slabši, kakor bi morali biti. Ob tem morda ne kaže zanemariti dejstva, da so bili vsi akti sprejeti pravočasno in da so se v nekaterih organizacijah združenega dela, zlasti v manjših, srečevali z mnogimi objektivnimi težavami, med katerimi so na prvem mestu problemi kadrovske narave.
Tudi za letošnje leto in za sedanje sprejemanje samouprav-
nih splošnih aktov s področja delovnih razmerij žal veljajo podobne značilnosti, kar so nedvoumno potrdili rezultati dela komisije za pregled teh aktov. Res je, da bodo potrebni akti v veliki večini primerov zopet sprejeti pravočasno, res pa je tudi, da se povsod tam, kjer so lani delali na hitro, otepajo z neskladnostjo že sprejetih aktov z zakonom o združenem delu in s posameznimi sistemskimi zakoni in jim zato usklajevanje povzroča le dodatno, a nujno delo.
Takšna izkušnja bi torej vendarle morala roditi sadove, če jih v resnici je (ni), pa bo jasno kaj kmalu.
JANEZ PLEŠNIK
Za zdomce letos drugače
španske romatnike in klasike (iz slednje eno samo, Fernanda Sora Variacije na Mozartovo temo). Če se nam je zdela interpretacija npr. Albenizovega Asturiasa malce čudna, a vendar - kot različna — še sprejemljiva, je bil ravno Sor naj-siabša točka večera. Notorična deli-katnost, potreba po odmerjenosti v interpretaciji klasike ne prenese izraznih: agogičnih, dinamičnih, ritmičnih svoboščin, ki smo jim bili priča: Torres je igral Sora v isti ma-niri kot svoi nacionalni program.
Vmesni nastop mladega beograjskega kitarista Uroša Dojčinoviča je izzvenel bolj kot ne neresno in nalogi nedoraslo: nenaiavljena in nepojasnjena sprememba proerama je pri-nesla sprehod v špansko in grško folkloro - podobno kot že omenjeno nezahtevno muziciranje, samo s precej manj prepričljivosti in tehničnega znanja. Bledega vtisa ni uspel popraviti niti z redko izvajano (transkripcija iz klavirske literature) Legendo o Amazonki Heitorja Vil-la- Lobosa.
Kazalo bi se odločiti, ali bomo-kitaro še vnaprej imeli za predvsem družabni instrument, ali pa bi ji kazalo tudi v koncertnih programih odmeriti tisto mesto, ki ji gre. V prvem primeru je popularizacija instrumenta napad z ovnom na odorta vrata, v drugem bi pa predstavitev instrumenta zahtevala več pozornosti pri izbiri programov oz. konce rtantov.
LADO PLANKO
V	torek so se v Mozirju sestali člani koordinacijskega odbora za vprašanja delavcev na začasnem delu v tujini pri predsedstvu občinske konference SZDL. Člani so se dogovorili o aktivnostih ob bližnjih praznikih. Med drugim so se domenili, da sestankov za zdomce letos ne bodo pripravili, tej odločitvi pa so botrovale porazne izkušnje iz prejšnjih let. Seveda se reševanju te problematike niso izognili in so se zavoljo tega domenili za druge smotrnejše oblike.
V	razpravi so med drugim ugotovili, da se bo prihodnje leto v mozirsko občino vrnilo 21 zdomcev, enotni pa so si l)ili tudi v oceni, da so možnosti zaposlovanja velike in da na tem področju še lep ča« ne bo problemov. Skupščini občine,banki in ostalim sorodnim organi-, zacijam so priporočili, da v teh dneh ne bi strogo upoštevali predpisanih uradnih ur in bi bile njihove usluge na voljo zdomcem vsak dan.
Posebno vlogo so na tem področju letos dobile krajevne
Ukrepi proti steklini
V Gornji Savinjski dolini so že sprcieli vrsto ukrepov, ki naj služijo preprečevanju, zatiraniu in izkoreninjenju stekline. Sem seveda sodi stroga omejitev gibanja psov in mačk na vsem področju mozirske občine, prepovedan je lov s psi, odredili pa so tudi obvezno cepljenje psov. Prav tako so lovke družine dolžne pokončati neregistfirane, necepljene in potenuške pse ter mačke, poleg tega vse tiste živali, katerih tastniki ne bodo upoštevali prednisanih ukrepov in nekatere zveri ter pižmovke. Dogovorili so se tudi o vseli ostalih potrebnih ukrepih, primerov stekline pa na področju Gornje Savinjske doline zaenkrat se niso opazili.
skupnosti, kjer naj bi bilo težišče vseh letošnjih aktivnosti. Njihova najpomembnejša naloga bo seznanjanje zdomcev z možnostmi, ki se jim nudiio v domači občini, predvsem in najprej pa naj bi krajevne skupnosti prepričale zdomce, da je vsa družbena skrb namenjena njim samim.
J.P.
20 let toplifikacije v Velenju
O temjubileju smo se pogovarjali z direktorico Vali Žohar — V 20. letih dosegli lepe uspehe
Letos praznujemo v Velenju tudi dvajsetletnico toplifikacije. Temelji, za toplifi-kacijo so bili postavljeni leta 1957, ko je bil izdelan urbanistični program. Ta program je predvidel, da bi se novo mesto, ki naj bi bilo sodobno, tudi na sodoben način ogrevalo. Vendar pa so naleteli na težave. Mnogo je bilo namreč takšn';'i, ki so menili, da je Velenje rudarsko mesto, kjer je dovolj premoga in da je zato bolj primemo, da se kuri na klasičen način. Vendar pa je vodstvo rudnika, kije takrat postavljalo temelje današnjemu Velenju gledalo v prihodnost smelo in v celoti realiziralo zastavljeni program. Tako so leta 1958 pri-
Direktorica Toplovoda Velenje Vali Žohar
čeli z izgradnjo toplovodne mreže. Mesto se je ogrevalo od stare termoelektrarne v Velenju. Toplovod je potekal do centra mesta Velenja, nanj pa so priključili prostore uprave Rudnika (danes Skupščina občine Velenje) te: tudi nekatere stanovanjske objekte, ki so jih zgradili v tem obdobju. Prva toplotna energija je stekla ravno na 29. november leta 1959. V naslednjih dveh letih so bili zgrajeni tudi parovod in pa industrijske mreže do Rudnika lignita Velenje in do tovarne gospodinjske opreme. Vzdrževanje je bilo še zelo
skromno urejeno, saj sta v začetku skrbeli za toplovodne naprave le dve osebi. Vsi objekti, ki so bili zgrajeni v Velenju po tem obdobju so bili priključeni na toplovodno omrežje.
Z leti se je bistveno spremenila tudi miselnost ljudi. Videli so kakšne so prednosti toplovodnega ogrevanja, da je to velika pridobitev tudi zaradi čistega okolja. Danes bi si težko predstavljali, kako bi zgledalo Velenje, če bi se iz vsake stolpnice še vedno kadilo. V Velenju je še nekaj objektov, ki niso priključeni na toplovodno omrežje, to pa so objekti, ki so bili zgrajeni pred tem obdobjem.
Toplovodna dejavnost se je z leti širila, večalo se je število zaposlenih in dejavnost je prerastla okvire Rudnika lignita Velenje. Tako so se leta 1972 odločili in ustanovili delovno organizacijo Toplovod Velenje.
Kot je povedala direktorica Vali Žohar je bilo tudi v zadnjih petih letih kar obstaja delovna organizacija Toplovod veliko narejenega. Vse naprave so leta 1972 priključili na termoelektrarno Šoštanj. Velika rast mesta Velenja je zahtevala intenzivno izgradnjo mestnega toplovodnega omrežja. Priključne moči pa so bile premajhne, zato so v zadnjih letih zgradili nov cevovod od Šoštanja do Velenja. Trenutno je v izgradnji centralna energetska postaja, ki bo zagotavljala nemoteno dobavo toplotne energije. Vse naprave bodo izpopolnili od takšne meje, da bo obratovalna sigurnost nemotena, bodo jih posodobili, opremili z avtomatiko, njihov cilj pa je tudi da v Velenju priključijo na toplovodno omrežje tudi tiste objekte, ki so bili zgrajeni pred pričetkom toplifikacije .
M.T.
Mozirskim ribičem se je v ponedeljek posrečil bogat ulov. In brez ribiškega pretiravanja. Že zgodaj dopoldne je Mile Kojc uplenil 83 centimetrov dolgega sulca, ki je tehtal 5 kilogramov, kmalu za njim je Jože Boršnak ukrotil prav toliko težkega in štiri centimetre daljšega, za konec pa se je izkazal še Franc Breznik. Njegov sulec je v dolžino meril 89 centimetrov, na tehtnici pa so namerili 6,8 kilograma. (Foto: J. Plesnik)
ODKUPUJEMO SVINJSKE KOŽE PO UGODNEJŠI CENI KOT PREJŠNJA LETA
Številka 51 (461) - 22. decembra 19,
f šport telesna kultura rekreacija
ODLOČILNA TEKMA ELEKTRE V LJUBLJANI
Prvi del košarkaškega prvenstva Slovenije je končan. V predtekmo-vanju se je pomerilo 25 ekip (sekcij) za 10 prostih mest v „super" ligi. Tekmovanje samo je potekalo v dokaj različnih pogojih, ki naj bi dalo možnost praktično vsem klubom za tekmovanje v višjem rangu. Šoštanjska Elektra je tekmovala v skupini E in zasedla drugo mesto z enakim številom točk, kot tretje uvrščena ekipa Litija-Zagorje. Ker pa ne odloča koš razlike, je potrebna tretja
ODLOČILNA tekma na nevtralnem terenu.
V predtekmovanju je Elektra dosegla 5 zmag in tri poraze. Dosegla je sicer največ košev, vendar, žal, le-ti niso pomembni. Forma moštva je sicer rasla iz srečanja v srečanje, vendar je bila za Elektro usodna tekma v Litiji, katero so izgubili za dve točki. Kljub temu pa ni vse izgubljeno. Tretja, odločilna tekma bo odločala, kdo bo tekmoval v SKL. Razplet samega tekmovanja je sicer bil dokaj čuden, saj še tudi v skupini B ni znan zmagovalec oz. drugouvr-ščen. Turnir treh moštev Domžal, Krasa in Obale bo dal odgovor, kateri dve ekipi sodita v elitno družbo najboljših. Elektra je v predtekmovanju dosegla sledeče rezultate: Elektra : Triglav 82:77 Elektra : Triglav 60:85 Elektra: Šentjur 99:79 Elektra : Šentjur 90:60 Elektra : Litija 79:65 Elektra : Litija 70:72 Elektra : Cferknica 118:78 Elektra : Cerknica 68:80
Za Elektro so v tem delu tekmovanja bili uspešni: Kahvečič 164, Hliš 125, Jošt 103, Polovšak 87.
Štefane 69, Steher 57, Kokolj 47, Breznik 25 in Bukovič 2.
Odločilna tekma bo v nedeljo 24. 12. ob 11. uri v Ljubljani v telovadnici RC Ježica. Gre za potrditev ene generacije in nadaljevanje tradicije tega športa v naši dolini. Igralci in odbor čutijo pred svojimi navijači, le velika angažiranost ter borbenost vse ekipe lahko zagotovita uspeh. Po vsej verjetnosti bo moral zaigrati tudi veteran Jerič, ki bo poleg prav tako veterana in odličnega igralca Polovšaka, z nekaterimi mladimi nosil breme nedeljske tekme. Vsekakor pa jim želimo uspeh.
R. N.
LEPI USPEHI V JUBILEJNEM LETU
Karate klub Velenje, ki letos slavi desetletnico uspešnega dela, je v počastitev tega praznika pred nedavnim pripravil republiško prvenstvo za mladince po težnostnih kategorijah. Prvenstva, ki je potekalo v dvorani Rudarskega šolskega centra, se je udeležilo 74 mladincev iz 15 slovenskih klubov. Pravico nastopa so imeli tisti, ki so na tekmah regijskih centrov zasedli prva štiri mesta. Zmagovalci posameznih kategorij so v Velenju postali: lahka kategorija -Domjanič (Tempo Ljubljana), po-lsrednja - Petek (Velenje), srednja - Pavlija (Celje); Hribar (Velenje) je zasedel 3. do 4. mesto, poltežka -Vah (Velenje); Velenjčan Korošec je tekmovanje končal na 3. mestu, težka kategorija Čoko (Tempo Ljubljana).
Tekmovanje je dobro organiziral Karate klub Velenje s pomočjo Rudarskega šolskega centra tozd Pedagoške dejavnosti in Občinske telesno kulturne skupnosti.
V mesecu decembru so se velenjski karateisti udeležili še dveh velikih tekmovanj. Na republiškem prvenstvu po težnostnih kategorijah za člane sta Irgel in Smajlovič delila 3. in 4. mesto v težki kategoriji, na državnem prvenstvu tekmovalcev srednje in težke kategorije pa se je Velenjčan Smajlovič uvrstil na 5.-8. mesto.
ŠE VEDNO DRUGI
Odbojkarji Topolšice uspešno nadaljujejo tekmovanje v slovenski ligi - vzhod. V osmem kolu so v soboto v telovadnici Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju pred okrog 250 gledalci brez težav premagali moštvo Žerjava z rezultatom 3:0. S to zmago so odbojkarji Topolšice še vedno na drugem mestu. Imajo 15 točk, vodijo pa tekmovalci Šempetra s 16. točkami in tekmo več. V prihodnjem kolu se bodo igralci Topolšice v gosteh srečali s Polskavo.
TRINKAUS DRUGI, BOLA TRETJI
Na drugem republiškem preglednem tekmovanju so se velenjski strelci spet izkazali. V mladinski konkurenci v streljanju s standardno zračno pištolo je bil Vinko Trinkaus s 395 krogi drugi. Tretji je bil Darko Jazbinšek s 354 krogi Z dobrima uvrstitvama sta se tako uvrstila v re-
publiško reprezentanco Slovenije. \
Tudi v članski konkurenci si je reprezentančno mesto osvojil Bola Hinko, kije bil v članski konkurenci strelcev s pištolo na odličnem tretjem mestu s 374 krogi.
Pionirska ekipa Velenja
Jovfteda
TRAKTORJI 4006 IN 7206 40 IN 70 KM
Močni traktorji z veSkim učinkom in malo porabo goriva so izdelani po K-cenci DEUTZ.
Motor je zračno hlajen, z dolgo življenjsko dobo. Enostavno vzdrževanje in vsestranska uporabnost. Rezervni deE in servis zagarantirani.
Prodajo: Agrotehnika Ljubljana, Titova 38 s prodajnimi mesti še v: Celju, Mariboru, M. Soboti, Lendavi, Ljutomeru, Škofji Loki, Poreču, Žminju in Buzetu.
agrotenniKaEB
^^ LJU1LJANA «.»ot.».
KUPON
S tem odrezkom kupona zahtevajte prospektni material in cene od prodajalca v navedenih krajih.
Ime in priimek: .................
Ulica, št.: ......................
Št. pošte, pošta: ................
OOUR FABRIKA
NIKOLA TESLA
BEOGRAD
TUDI TELEVIZORJU LAHKO DAMO DARILI
TV ANTENA SPEGTRA COLOR
Področje	Kanali	Ojačanje	Odnos naprej - nazaj	Kot sprejema	Priključna impedanca
TVSC 39 f v (uhv)	25-60	14- 18	25	29°	240 - 300
TVSC 43 F ,v <UHF>	21 - 37	14- 18	25	29°	240 - 300
TV STABILIZATOR - COLOR TVS - 707 C
»I
Stabilizator napetosti varuje pred okvarami drag barvni televizijski sprejemnik pri znižani ali zvišani napetosti električnega omrežja.
Izveden je na elektromagnetnem principu in impregniran s poliestrsko smolo. Vgrajen je v ohišje iz temepraturno visoko odporne plastične mase. Opremljen je s preklopnikom za omrežno napetost 220/110 V in indikatorsko žarnico - tlivko. Vhodna (priključna) napetost stabilizatorja 220/110 V, 50 Hz Izhodna (stabilizirana) napetost 220/110 V, 50 Hz
Stabilizator je namenjen za barvne televizorje, ki so predvideni za napetost 220/110 V, 50 Hz,
Nominalna obremenitev 400 VA in 250 VA
!M

SOBNA TV ANTENA Z OJAČEVALCEM SAPI - 501
TV STABILIZATOR (ČRNO-BELI] TVS -709
t^jj

! a-M
SPREJEMNA PODROČJA: F I, UKV, F III, F IV/V FREKVENČNI OBSEG SPREJEMA: 45 - 860 MHz OJAČANJE: 9 dB
IZHODNI PRIKLJUČEK: Koaksialni 75Q(OHMOV) NAPAJANJE: 220 V/50 Hz
IZVEDBA V TREH BARVAH: BELI, RDEČI IN ČRNI
Stabilizator omogoča pravilno delovanje vašega televizijskega sprejemnika ne glede na spremembe napetosti napajalnega električnega omrežja.
Stabilizator je vgrajen v ohišje iz temperaturno visoko odporne plastike. Na posebno zahtevo lahko dobavljamo tudi stabilizator z nominalno obremenitvijo 200 VA. Vhodna (priključna) napetost stabilizatorja 220 V/50 Hz Izhodna napetost stabilizatorja: namenjen je televizijskim sprejemnikom za omrežno napetost 220 V/50 Hz Nominalna obremenitev 130 VA
02

vas
obveščevalec
koledar
le, 22. december - Dan JLA >ta, 23. december - Viktorija ilja, 24. december - Eva tdeljek, 25. december - Božič k, 26. december — Štefan a, 27. december - Janez tek, 28. december — Živko
27.	12. - sreda ob 17.30in 19.30 STRAH IN KLJUČ - ameriška kriminalka. Režija: Michael Tuch-ner.^I|Tajo: Barry Newman, Suzy
28.	12. - četrtek ob 17.30 in 19.30 ČRNI PIRAT - italijanski avanturistični film. Režija: Sergio Soilima. Igrajo: Kebir Bedi, Carole Andre
KINO DOM KULTURE VELENJE
24.	12. - nedelja ob 10 uri NORE MRKE TOMA IN JERRY-JA - otroška risanka OTROŠKA MATINEJA
25.	12. - ponedeljek ob 20. uri FILMSKO GLEDALIŠČE VELENJE STRAH IN KLJUČ - ameriška kriminalka. Režija: Michael Tuch-ner. Igrajo: Barry Newman, Suzy
dežurstva
IAVSTVENI DOM VELE-
12. 1978 od 7. do 20. ure fanez Poles
12. 1978 od 20. dr. Dušan ar
12. 1978 do 7. ure dr. an Logar
12. 1978 od 7. dr. Maja ;k
12. 1978 do 7. ure dr Maja :k
12. 1978 od 7. do 20. ure Van Kralj
12. 1978 od 20. dr. Valter Dvšek
12. 1978 do 7. ure dr. er Pirtovšek
RAVSTVENI DOM TANJ:
22. 12. do 24. 12. 1978 dr. m Stupar
INA AMBULANTA VELE-
12. in 24. 12. 1978 v. d. la Grasselli, Splitska 1, »je
8. do 12. ure dežurna v li ambulanti SŠZD Velenje, r v pripravljenosti doma
fERINARSKA POSTAJA:
22. 12. 1978 do 29. 12. 8 Peter Rihtarič, Šoštanj, emov trg 7
mali oglasi
GODNO prodam komplet-spalnico. Informacije na on 850-888.
5LO poceni prodam globok Ski voziček, Tomšičeva 23
PRAVLJAM vsakovrstne >ze do 2 ton. Ljubo všnik, Sel o 1, Velenje NAJEM vzamem garažo za li avto v Velenju ali ici. Tel. 851-650
kino
fl KINO VELENJE
12. - petek
5.H. PLAČILO V GOTO-
m
ob 17.30 GA.S.H. PLAČILO V G - ameriški film. Režija: Ted Igrajo: Elliott Gould, Eddie
t
12. - sobota ob 17.30 in VROČICA SOBOTNE NOCl asbena drama - ameriški mice 15,00 din). Režija: John im. Igrajo: John Travolta, Lyun Gorney
12. - nedelja ob 16., 17.30 in VROČICA SOBOTNE NOCl asbena drama - ameriški niče 15,00 diin) 12. - ponedeljek ob 17.30 in MOŽ Z ŽE LEZNO MASKO 5leški film po romanu Alek-i Dime. Režiija: Mike NewelL Richard Chamberlain, c Mc Gooham 12. - toicek ob 17.30 in SOKOLOVA SENCA -ki avanturistični. Režija: e Mc Cow;an. Igrajo: Jan it, Marilyn Hiasset
ŠOŠTANJ
Smrti: Marija Vodovnik, družin, upokojenka iz Belih vod 52, stara 63 let; Ladislav Rogelšek, upokojenec iz Lokovice 57, star 71 let; Anton Uršič, upokojenec iz Celja, Tončke Cečeve 13, star 74 let; Neža Lovec druž. upokojenka, iz Raven 24, stara 77 let; Frančišek Pokleka, upokojenec iz Podkraja 26, star 77 let; Andrej Skomšek, inv. upokojenec, iz Velenja, Šaleška 2/b, star 73 let; Frančiška Hren, gospodinja, iz Bočne štev. 138, stara 56 let.
POPRAVEK
V obvestilu investitorja izgradnje Šaleške magistrale, SIKS Velenje, je prišlo do napačnega datuma zapore ceste v Lokovici. Omenjena cesta bo zaprta do 30. 6.1979 (in ne do 30. 6. 1978, kot je napačno napisano) Tudi do te napake je prišlo po krivdi grafične priprave ČZP Dolenjski list Novo
mesto. Prosimo za razumevanje!
POPRAVEK
V zahvali za Albina Rednaka, objavljeni v zadnji številki Našega časa, je prišlo po krivdi grafične priprave ČZP Dolenjski list do napake. Priimek se pravilno glasi REDNAK, in ne Radnak, kot je zapisano. - Prizadetim se opravičujemo!
KINO ŠOŠTANJ
23. 12. - sobota ob 15.30 OTROŠKA MATINEJA NORE MRKE TOMA IN JERYJA -otroška risanka
23.	12. - sobota ob 19.30 MOŽ 2 ŽELEZNO MASKO - angleški film po romanu Aleksandra Dime. Režija: Mike NewelL Igrajo: Richard Chamberlain, Patrick Mc Goohan
24.	12. - nedelja ob 17.30 in 19.30 SOKOLOVA SENCA - ameriški avanturistični. Režija: George Mc Cowan. Igrajo: Jan Vincent, Merilyn Hasset
25.	12. - ponedeljek ob 19.30 VROČICA SOBOTNE NOCl -ameriška glasbena drama (vstopnice 15,00 din). Režija: John Badham. Igrajo: John Travolta, Karen Lynn Gorney
27.	12. - sreda ob 19.30 NORE DIRKE TOMA IN JERYJA -risanka
28.	12. - četrtek ob 19.30 STRAH JE KLJUČ - ameriška kriminalka. Režija: Michael Tuch-ner. Igrajo: Barry Newman, Suzy Ken dali
KINO TOPOLŠČICA
23. 12. - sobota ob 16. uri SOKOLOVA SENCA - ameriški avanturistični. Režija: George Mc Cowan. Igrajo: Jan Michael Vincent, Merilyn Hasset
KINO ŠMARTNO OB PAKI
26.	12. - torek ob 19. uri ČRNI PIRAT - italijanski avanturistični. Režija: Sergio Šollima. Igrajo: Kebir Bedi, Carole Andre
OD 1. 1. 1979 dalje ODPADE FILMSKA PREDSTAVA OB ČETRTKIH V KINU DOM KULTURE ŠOŠTANJ, S TEM DA BOSTA OB PONEDELJKIH DVE PREDSTAVI, IN SICER OB 17.30 in 19.30 ISTI FILM
prebifaJsrt^a
GASILSKO DRUŠTVO PESJE
razpisuje
JAVNO DRAŽBO
za prodajo gasilskega avtomobila Fiat (kombi 1300 ccm) letnik 1976. Avto je v nevoznem stanju.
Licitacija avtomobila bo v nedeljo 24. 12. 1978 od 6. do 8. ure zjutraj v prostorih gasilskega društva Pesje.
Izklicna cena je 5.000,00 din. Ogled avtomobila je mogoč v Podkraju (pri Camleku) vsak dan od 15. do 18. ure.
I IU-vi
OZD Industrija usnja Vrhnika TOZD Tovarna usnja Šoštanj
Komisija za delovna razmerja
RAZPISUJE
delovne naloge in opravila
VODJE KOMERCIALNE SLU2BE
Za opravljanje razpisnih opravil se zahtevajo naslednji pogoji:
a)	visoka izobrazba ekonomske ali komercialne smeri,
b)	najmanj 2 leti delovnih izkušenj v usnjarsko predelovalni
industriji,
c)	aktivno znanje dveh tujih jezikov,
d)	opravljena zunanje trgovinska registracija. Kandidat mora biti moralno politično neoporečen. Za opravila je določena trimesečna poskusna doba.
Svoje pismene vloge z dokazili o strokovni usposobljenosti in delovnih izkušnjah pošljite na naslov: TOZD Tovarna usnja Šoštanj, Komisija za delovna razmerja, 63325 Šoštanj Razpis velja 15 dni po objavi v časopisu.
Petkov kulturni večer
Drevi ob 19. uri bo v knjižnici Kulturnega centra IVAN NAPOTNIK Velenje filmski večer na katerem bo s predvajanjem amaterskih filmov gostoval Kino klub iz Maribora.

VELENJE
TOZD DOM UČENCEV
Na podlagi 22. čl. TZDB (Ur. I. SRS št. 24/77) in sklepa komisije za medsebojna delovna razmerja TOZD PD z dne 11.12. 1978
objavljamo potrebo po naslednjih delavcih:
1.	ČISTILKA V TOZD DOM UČENCEV
pogoj: prednost imajo delavke s končano osnovno šolo ter z izkušnjami na podobnih delovnih mestih;
2.	RECEPTOR V TOZD DOM UČENCEV
pogoj: srednje šolska izobrazba in smisel za delo z učenci — mladino Delo se za navedena delovna mesta združuje za nedoločen čas. Osebni dohodek po Pravilniku o delitvi OD. Kandidati naj naslovijo pismene vloge na kadrovsko-socialno službo RŠC Velenje, Prežihova 3, v roku 15 dni od objave.
gorenje
Gorenje — Interna banka, n. sub. o., Velenje Zbor Interne banke
razpisuje
dela in naloge individualnega poslovodnega organa DIREKTORJA GORENJE - INTERNA BANKA
Za direktorja je lahko imenovana oseba, ki ima najmanj višjo strokovno izobrazbo organizacijske, ekonomske ali pravne smeri in najmanj 5 let ustreznih delovnih izkušenj. Izbrani delavec bo imenovan za dobo 4 let Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o strokovnosti in delovnih izkušnjah v 15 dneh po razpisu na naslov: Gorenje TGO Velenje, Kadrovski sektor, 63320 Velenje z oznako ..razpis del in nalog direktor Gorenje - Interna banka". O izidu imenovanja bomo kandidate obvestili v 30 dneh po zaključku razpisnega roka.
rudarsko elektroenergetski kombinat velenje
DO Rudnik lignita Velenje Kadrovsko—splošni sektor
Razpisni komisiji pri delavskem svetu TOZD Jamska mehanizacija in TOZD Klasirnica
razpisujeta
dela in naloge individualnega poslovodnega organa:
—	VODJA TOZD JAMSKA MEHANIZACIJA -VODJATOZD KLASIRNICA
Za vodjo temeljne organizacije je lahko imenovan delavec, ki poleg splošnih zakonskih pogojev izpolnjuje še naslednje pogoje:
—	najmanj srednja strokovna izobrazba elektro, strojne ali rudarske smeri
—	opravljen strokovni izpit za delo v metanskih jamah
—	sposobnost dela z ljudmi, vodenja in organiziranja dela v TOZD
—	družbeno politična angažiranost
Kandidati naj vložijo pismene prijave na razpis z ustrezno dokumentacijo v roku 15 dni po objavi razpisa na naslov: Kadrovsko-splošni sektor DO Rudnik lignita Velenje, pod oznako za razpisno komisijo TOZD Mehanizacija ali TOZD Klasirnica.
Izbran delavec bo imenovan za dobo 4 let. Prijavljene kandidate bomo pismeno obvestili o izbiri 30 dni po preteku razpisnega roka.
Srečno!
Delovna organizacija za prenos in distribucijo toplotne energije
»TOPLOVOD« VELENJE
VELENJE p .o.. Koroška cesta 46
objavlja
dela in naloge
STROŠKOVNEGA RAČUNOVODSTVA
Pogoj:
—	srednja ekonomska izobrazba ter
-	tri leta delovnih izkušenj pri opravljanju knjigovodskih in planskih del
Delovno razmerje se sklene za določen čas (nadomeščanje delavke v času porodniškega dopusta) s polnim delovnim časom.
Vloge pošljite na naslov delovne organizacije v 15 dneh po objavi.
Z A H VALA
ob boleči izgubi našega dragega moža in očeta
NIKA ŠKRABARJA
se najlepše zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, stanovalcem Cankarjeva uL 2, za darovani venec, vsem znancem, ki so počastili njegov spomin in ga spremili na njegovi zadnji pou.
Prav posebno zahvalo izrekamo dr. Petru Dovšku za njegovo požrtvovalnost nad njegovim dolgotrajnim zdravljenjem. Enako tudi dr. Jakobu Kralju iz bolnice v Topolščici. Prisrčna zahvala za darovane vence občinskemu odboru Zveze borcev in Zveze borcev - Levi breg v Velenju. Hvala tudi REK Velenje. Hvala tudi za govor odborniku levega brega Z. B. Velenje.
Iskrena hvala Loškemu glasu iz Lok Zagorje za pretresljiv govor, zapete žalostinke in venec. Prav lepa hvala tudi bivšim sodelavcem iz RŠC Velenje za venec in udeležbo na pogrebu. Enako tudi hvala sinovim sodelavkam iz Kliničnega centra v Ljubljani za udeležbo in venec.
Žalujoči
V SPOMIN dragemu sinu
JANKU KOVAČECU
V torek, 26. decembra 1978, bo minilo eno leto grenke bolečine in žalovanja, odkar je neusmiljena usoda iztrgala iz naše sredine nadvse ljubljenega sina, brata in strica. Omahnil je v 22. letu življenja, v najlepšem cvetu let zapustil je ta svet. Z bolečino v srcih se iz dneva v dan zavedamo krute resnice, da smo z njim izgubili svoje najdražje. Ne čas, ne solze ne ublažijo bolečin, a vendar njegov veder lik in spomin nanj bo ostal za vedno v naših srcih.
Vsem, ki ste ga imeli radi in obiskujete njegov mnogo prerani grob, ter prinašate cvetje in prižigate svečke, iskrena hvala.
V tihi žalosti vsi njegovi!

y počastitev 90. letnice rojstva umetnika Ivana Napotnika je bil pretekli teden v prostorih doma kulture Velenje ..spominski večer", v katerem so dijaki velenjske gimnazije pripravili recital ..Napotnik-človek in umetnik". Ob tem dogodku so odprli tudi razstavo Napotnikovih plastik. Na ..spominskem večeru" je spregovoril v imenu Kulturne skupnosti Velenje predsednik njenega izvršnega odbora Drago Seme.
Takšna je zunanja podoba brunarice, ki so jo mladi iz aktiva Zveze socialistične mladine Slovenije Skorno nedavnim slovesno izročili namenu. Stoji v neposredni bližini športnega igrišča, zgradili pa so jo z udarni3cim( in pomočjo tudi drugih v krajevni skupnosti. Za svoje delo jo bodo uporabljale tudi druge družbeno poli organizacije, društva in KS Skorno-Florjan.
^l^ nudi veliko izbiro POHIŠTVA
' J vseh večjih jugoslovanskih proizvajalcev
opreme za vaš dom v blagovnici SODOBNA OPREMA
Delo za užitek in razvedrilo
Uspešna delovna sezona Šaleške folklorne skupine — V naslednjem letu tudi rekreativna
skupina
Skok v novo koledarsko leto je najprimernejša priložnost, da potegnemo črto pod opravljenim delom pred nami. Tudi člani Šaleške folklorne naloge, ki še neizpolnjene stojijo pred nami. Tudi člani Šaleške folklorne skupine iz Velenja so v zadnjih dneh iztekajočega se leta na redni letni skupščini spregovorili o svoji dejavnosti, ki jo uspešno razvijajo že osem let.
Šaleška folklorna skupina šteje danes preko sto članov, saj v treh skupinah pleše 85 plesalcev, ki jih spremlja 25 glasbenikov. Večina članov so srednješolci, zato zaradi rednega osipa niha tudi kvaliteta njihovega programa. Da bi dvignili in ustalili to raven, so v letošnjem letu pripravili obvezne intenzivne vaje v Rovinju, ki so jih omogočile tudi nekatere delovne organizacije in ki so po splošni oceni dobro uspele. V letošnji sezoni so velenjski folkloristi pripravili šestnajst nastopov v naši domovini in več gostovanj
v zamejstvu. .
Najvidnejši dosežek letošnjega leta in obenem tudi največje priznanje njihovemu delu pa je nedvomno udeležba na Festivalu partijskega glasila Katalonije v Barceloni, kamor so odpotovali na pobudo uredništva lista Komunist.
Kljub temu, da so letos uspeli urediti prepotrebne garderobe
za narodne noše, ki jih uporabljajo pa je njihova največja težava, s katero se srečujejo pri svojem delu, še vedno pomanjkanje ustreznih delovnih prostorov. To in druge zapreke pa uspešno preskakujejo s pravim prijateljstvom, požrtvovalnostjo in veliko mero dobre volje ter odgovornosti. Čeprav njihov repertoar šteje že dvanajst plesnih postavitev (s takim podatkom se lahko pohvalijo le redke folklorne skupine), nameravajo v sezoni, ki prihaja svoj program še razširiti- in popestriti. V ta namen bodo sami skušali prodreti v še neraziskana področja in ohraniti bogata folklorna izročila.
Ena poglavitnih nalog Šaleške folklorne skupine, ki s strokovnimi nasveti izdamo sodeluje tudi pri delu šolskih folklornih krožkov pa bo še naprej pridobivanje novih članov in temu vzporedna skrb za ohranjanje ter dvigovanje kakovostne ravni.
V delovnem programu skupine pa se v prihodnjem letu obeta tudi zanimiva novost. Ustanovili bodo rekreativno folklorno skupino, ki naj bi jo sestavljali nekoliko starejši člani. Njihova osnovna dejavnost bo usmerjena v odkrivanje, spoznavanje in ohranjevanje ljudskih noš, običajev, pesmi ter plesov. Tako delo bo za marsikoga ne-
dvomno sila privlačno in zanimivo, zato se vsi tisti, ki žele sodelovati v rekreativni folklorni skupini lahko javijo vodstvu Šaleške folklorne skupine v Prešernovi ulici 9a v Velenju.
J. K.
DANES SEJA PREDSEDSTVA MLADIH
Danes popoldan bo razširjena seja predsedstva občinske konference ZSMS Velenje. Člani predsedstva bodo na seji obravnavali poročilo o organiziranosti mladih v osnovnih organizacijah ZSMS v krajevnih skupnostih, ki ga je pripravilo predsedstvo konference mladih v krajevnih skupnostih. Prav tako bodo sklepali o ustanovitvi stalne mladinske delovne brigade Karel Destovnik - Kajuh. Mladinske delovne akcije imajo prav gotovo velik pomen pri oblikovanju in izgradnji mladega človeka. Ob tem pa opažamo, da mladi niso najbolje pripravljeni na naloge, ki jih pred nje postavlja prostovoljno delo. Zato je Center za mladinske delovne akcije pri občinski konferenci ZSMS pripravil predlog o ustanovitvi stalne brigade. Prva brigadna konferenca bo, če bo predlog osvojen, že v mesecu januarju. Mladi bodo na današnji seji predsedstva spregovorili tudi o pripravah na 3. sejo občinske konference ZSMS, ki bo v drugi polovici januarja.
BAŠNEC MIRJANA - Brez težav sem se vključila v delo
BOLA DENISE - Rada bi si kupila KRlCEJ DAMJANA smuči	vlagam
Ustanovili so šolsko hranilni
Na osnovni šoli Anton Aškerc so s pomočjo mentorice, tovarišice Ja-vomik Marije ustanovili šolsko ,,hranilnico". Za začetek in spodbudo mladim varčevalcem so pripravili razstavo hranilnikov, slik in spisov na temo varčevanja. Sodelovaje so vse razredne skupnosti in posamezniki, najboljše likovne in literarne prispevke pa je nagradila LJUBLJANSKA BANKA VELENJE.
Učenci so z navdušenjem pozdravili to zamisel in že pridno varčujejo. Hranilnica deluje dvakrat tedensko, dosedaj pa je vanjo vpisanih že petinsedemdeset učencev. Nekoliko jih pestijo prostorske težave, ki pa jih bodo zaradi vsesplošnega razumevanja in odobravanja vodstva šole kmalu premagali. Povprašali smo nekaj učencev, kako so se vključili v delo in kako so premagali začetne težave:
BAŠNEC MIRJANA - učenka osmega razreda: ,,Brez težav sem se vključila v delo blagajničarke, vendar pa popolnoma brez pomoči tovarišice Javornikove ni šlo. Sama v šolsko hranilnico še ne vlagam, ampak mislim, da se bo do poletja nekaj denarja že nabralo."
BOLA DENISE - četrti razred: veseljem pomagam pri delu in že pridno varčujem. za vloženi denar pa si nameravam kupiti smuči.
KRIČEJ DAMJANA - učenka sedmega razreda: ..Pišem izkaznice z imeni. Ze od majhnega sem rada iz-
polnjevala razne obrazce, zato mi gam, za privarčevani denar tudi to delo ugaja. Tudi sama vla- rada kupila plošče in knjige."
OBVESTILO UPOKOJENCEM IZ VELENJA
Društvo upokojencev Velenje bo, kot vsako leto do obdarilo za novo leto vse svoje člane, stare 70 in več let.
Novoletna darila bodo delili članom, starim nad 701 oziroma njihovim svojcem v prostorih Društva upokojen Velenje 25., 26. in 27. decembra 1978 od 8. do 12. Istočasno prosimo tiste člane, ki še niso poravnali na* ni ne, da to store čimprej.
Vsem upokojencem, delovnim in družbenopolitični organizacijam kot vsem občanom želimo mnogo sreče i uspehov polno novo 1979. leto.	]
UPRA VNI 0DB<\ DRUŠTVA UPOKOJENCEV VELEHi
Člani Šaleške folklorne skupine na enem izmed številnih nastopov
DRUŠTVO
INVALIDOV
VELENJE
želi vsem invalidom obilo zdravja v novem letu 1979 in zagotavlja, da bo še naprej razvijalo program svoje aktivnosti v korist in zadovoljstvo vseh invalidov. Zato vabi v svoje vrste tudi tiste invalide, ki še niso člani društva.
Vsem, ki so kakorkoli podprli dejavnost v korist invalidov se društvo zahvaljuje in želi srečno novo leto ter upa na razumevanje tudi v bodoče.
„NAŠ C AS", glasilo So tične zveze delovnega lju izdaja Center za informira propagando in založništvo} nje, Velenje, Titov trg 2, p^ ,JMAŠ ČAS" je bil ustano 1. maja 1965; do 1. ja 1973 je izhajal kot šti dnevnik „ŠALEŠKI RUI kot tednik pa izhaja ČAS" od 1. januarja 1973 prej.
Uredništvo: Marijan Lipovšek (direktor in glavni urednik), Staj Vovk (odgovorni urednik), Jože Krajnc, Janez Plesnik, Mira Tai Boris Zakošek ter Niko Kupec in Dušan Lazar (tehnična ured
Izhaja ob petkih - Uredništvo in uprava 63320 Velenje, Tih 2/11, poštni predal 89, telefon (063) 850-087 - Brzojavni iuI Informativni center Velenje.
Cena posameznega izvoda 4 dinarje, letna naročnina 150 i (za inozemstvo 300 dinarjev).
Žiro račun pri SDK, podružnici Velenje 52800-603-38482.
Grafična priprava ČZP „Dolenjski list" Novo mesto, tisk tisi „Ljudska pravica" Ljubljana.
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo.
Za „NAS ČAS" se po mnenju Sekretariata za informacije izv sveta Skupščine SR Slovenije številka 421-1/72 od 8. febn 1974 ne plačuje temeljnega davka od prometa proizvodov.

1	ElP&P^li^
	W V4
	niiisi^i
sSS&Ssl	
pili	
mnn	St Ra®
Rani	
mm	
	
SHI 11 «1
8n
9
OB
IMAŠEM PRVENCU
Pokrajinski listi, ki so pomembna sestavina nformacijskega sistema v naši republiki, s pri-ujočo skupno novoletno prilogo razgrinjajo pred svojimi naročniki in bralci zagotovo doslej največji dosežek uredniškega sodelovanja. To je prvi poskus skupnega prizadevanja za popestritev in izboljšanje vsebine pokrajinskih listov ter za predstavitev življenja in ustvarjanja v krajih □d slovenske obale do Pomurja ter od Gorenjce do Dolenjske.
Ma bralciih je, da ocenijo to pn/o skupno ielo Ob prvencu lahko le želimo, da prvi sad jredništev pokrajinskih časnikov v Celju, <opru, Kranjiu, Murski Soboti, Novem mestu, iuju in Velenju, ne bo ostal samo poskus, pač ja začetek tirajnejšega sodelovanja, ki naj bi
pomembno vplivalo tudi na izboljšanje kvalitete slovenskih pokrajinskih časnikov in utrdilo njihovo programsko in novinarsko sodelovanje.
Podoben skupni nastop pripravljajo tudi slovenske lokalne radijske postaje in ga načrtujejo za prvo polovico prihodnjega leta.
Izdajo prve skupne priloge slovenskih pokrajinskih časnikov izkoriščamo tudi za predstavitev Skupnosti delovnih organizacij lokalnih sredstev javnega obveščanja v SR Sloveniji, ki je začela z delom z novim letom 1978 in ki"jo je ustanovilo 7 slovenskih pokrajinskih časnikov ter 15 slovenskih lokalnih radijskih postaj.
Skupna značilnost lokalnih sredstev javnega obveščanja pri nas je njihova svojstvena družbena vloga v sistemu javnega obveščanja v krajevni skupnosti, temeljni organizaciji združenega dela, občini in na medobčinski ravni. Posebnost družbene vloge se kaže zlasti v obveznosti lokalnih sredstev javnega obveščanja, da se neposredno in tvorno vključijo v družbenopolitično, samoupravljalsko, gospodarsko in kulturno življenje temeljnih celic družbenopolitičnih skupnosti ter uresničujejo ustavno pravico delovnih ljudi in občanov na ta način, da jih obveščajo o vseh pomembnih dogodkih v njihovi krajevni skupnosti, temeljni organizaciji združenega dela in občini, hkrati pa jim s svojo odprtostjo omogočajo, da javno sodelujejo pri reševanju skupnih družbenih vprašani ali pri oblikovanju javnega mnenja.
Delovne organizacije lokalnih sredstev javnega obveščanja v SR Sloveniji so se združile v Skupnost z namenom, da v tej samoupravni povezavi uresničujejo naslednje skupne interese: krepitev vseh organizacijskih oblik družbenega vpliva pri izvajanju funkcije lokalnega javnega obveščania, utrjevanje vseh oblik neposrednega vključevanja delovnih ljudi in ob čanov v vse zvrsti in oblike javnega obveščanja, spodbujanje nadaljnjih (novih) oblik podružbljanja sredstev javnega obveščanja, oblikovanje enotnih načel izvajanja funkcije lokalnega javnega obveščanja v skladu z družbenimi interesi, sodelovanje pri sprejemanju stališč o razvoju lokalnih sredstev javnega obveščanja, sodelovanje pri sprejemanju enotnih načel kadrovske politike itd. Skupni interes pa je tudi oblikovanje enotnih stališč o samoupravnem programskem, tehničnem in ekonomskem sodelovanju in povezovanju z osrednjimi slovenskimi sredstvi javnega obveščanja.
O pomembnosti vloge lokalnih sredstev javnega obveščanja v SR Sloveniji naj govori še nekai številk. 7 slovenskih pokrajinskih časnikov v skupni nakladi več kot 130.000 izvodov prebere najmanj pol milijona občanov, to je vsak četrti prebivalec naše republike. 15 slovenskih lokalnih radijskih postaj pa ima okrog mili jon poslušalcev. Dokaz o nepogrešljivosti lokalnih sredstev javnega obveščanja v našem sistemu.
Vsem naročnikom in bralcem pokrajinskih časnikov in poslušalcem lokalnih radijskih postaj v SR Sloveniji SREČNO 1978!
MARIJAN LIPOVŠEK, predsednik skupščine skupnosti
Skupnost delovnih organizacij lokalnih sredstev javnega obveščanja v SR Sloveniji, njen sedež je v Velenju, so ustanovili: POKRAJINSKi ČASNIKI Dolenjski list. Novo mesto, Glas, Kranj, Naš čas, Velenje, Novi tednik, Celje, Primorske novice, Koper, Tednik, Ptuj in Vestnik, Murska Sobota;
LOKALNE RADIJSKE POSTAJE
Brežice, Celje, Cerkno, ,,Triglav", Jesenice, ,,Glas Ljubljane", Ljubljana, Murska Sobota, Ormož, Ptuj, Radlje ob Dravi, Sevnica, Slovenj Gradec, Šmarje pri Jelšah, Trbovlje, Tržič in Velenje.
Novoletno prilogo je v sodelovanju z uredništvi pokrajinskih listov uredil Marjan Legan, glavni in odgovorni urednik Dolenjskega lista ter predsednik programskega odbora pokrajinskih časnikov pri Skupnosti delovnih organizacij lokalnih sredstev obveščanja v Sloveniji. Oblikoval jo je Dušan Lazar, oblikovalec pri ČZP Dolenjski list
c
DN


izkušnje tudi za druge
Šaleška dolina skriva v svojih nedrjih veliko naravno bogastvo. V tem energetskem bazenu je več kot 700 milijonov ton lignita, kar je še posebej pomembno zdaj, ko je premog kot nacionalno bogastvo znova v središču pozornosti.
Spoznanje, da je najbolj ekonomična poraba lignita na kraju izkopa, je že staro. Že pred več desetletji, ko je bila proizvodnja lignita v primerjavi z današnjo pravzaprav neznatna, so se v Šaleški dolini že odločili za postavitev prve termoelektrarne. V Velenju so začeli kopati premog 1875. leta, prvo termoelektrarno z močjo 7,5 MW pa so zgradili leta 1928. Prva faza šoštanjskih termoelektrarn je začela obratovati 1956. leta, lani pa so v rekordnem času zgradili
itiuuni ojic^ai v uitovi, aisupai L. uuiMCdinu
elektrarno Krško pa predstavlja največji elektroenergetski objekt, ki bo zgrajen v naši republiki v obdobju 1976 - 1980. Z izgradnjo novega 335 MW bloka so šoštanjske termoelektrarne s skupno instalirano močjo 745 MW druga največja jugoslovanska termoelektrarna, in sicer za termoelektrarno Kosovo z instalirano močjo 800 MW.
Gradnja četrte faze šoštanjskih termoelektrarn je bila opravljena v predvidenem roku s sredstvi, ki so bila določena ob njeni odobritvi. Ti in še nekateri drugi podatki kažejo na resnično veliko zavzetost in odgovornost investitorja. Investicijska skupina, ki je gradila tretjo in četrto fazo šoštanjskih termoelektrarn, se je letos samoupravno organizirala v temeljno organizacijo združenega dela Inženiring, ki si prizadeva, da bi pridobljene izkušnje posredovala tudi drugim pri gradnji objektov, ki so vključeni v program gradnie elektroenergetskih objektov v naši republiki. TOZD Inženiring je najprej prevzel investicijski inženiring pri gradnji nove toplarne Ljubljana II; gradbena dela so se začela oktobra letos, še letos pa bodo začeli montirati prvo opremo. Pred podpisom pa je pogodba za sodelovanje pri povečanju zmogljivosti termoelektrarne Trbovlje II z novo enoto moči 150 MW s toplotno postajo.
zagraditi, kljub temu pa na nezavarovanih močjih najde veliko divjadi v kanalih smrt Bi lovcev so z dograditvijo objektov oškodovani ribiči, saj je ribja steza prekinjena.
To je le del vseh obsežnih gradbenih da objektih hidroelektrarne v Forminu. Kotzan vost velja omeniti, da je ozemlje, čez katero teka dovodni kanal, znano po starih rim zgradbah in nekdanji rimski cesti od Poet (Ptuja) do Murse. Tudi samo ime Formin izvit rimskih besed Forum minor, po naše mali Pred samim začetkom zemeljskih del so, kot j značilno za celotno območje ptujske občine, čeli z raziskovalnim delom arheologi. Izkopa prek 250 rimskih grobov in v več kot 50 nal na žare; razen tega so odkrili še celo vrsto zar vosti, ki pričajo o bogati kulturi Rimljanov.
Pomembno je tudi, da so Dravske elektr Maribor kot glavni investitor hidroelektrarn Forminu tudi tokrat dosledno upoštevale po) no usmeritev za uporabo „domače pam< domače gradbene operative, industrijske opri in montaže. Objekt je izvajalo prek 60 organi! združenega dela iz Slovenije in drugih repub Na objektih je bilo zaposlenih od 800 do 1 ljudi, delavcev vseh narodov in narodnosti Ju slavije. Skratka, ta velika elektrarna je us domačega uma in domačih rok, hkrati pa pi stavlja največji objekt, ki je bil zgrajen s skupn močmi združenih sredstev elektrogospodan Slovenije in slovenskega gospodarstva kot celi
Energijo, ki jo proizvajajo Dravske elektrai uporablja širša družbena skupnost. Žal je na jektih zaposleno majhno število ljudi. Zaradi| sebnega ekonomskega položaja so sredstva v TOZD Dravskih elektrarn majhna, predvsei tistem delu, kjer bi lahko intenzivneje sodeli pri reševanju materialnih in drugih problem krajih in krajevnih skupnostih v dolini elekj Tudi na ta problem je treba opozoriti, saj bi prav, da bi bili kraji v dolini reke Drave udeleženi pri novoustvarjenem dohodku ize gije reke Drave. Sedaj nimajo veliko od tega problem so zadovoljivo rešili že v sosednji Hi ski in Bosni. Prav bi bilo, da tudi v Slove poiščemo ustrezne rešitve, s katerimi bi lahko posredno posegali v pospeševanje razvoja dj ob Dravi, kjer stojijo hidroelektrarne.
M.OZA
SLADKORNI VELIKAN
V Jugoslaviji še ne proizvedemo toliko sladkorja, kolikor ga potrebujemo, in prav to je eden od pomembnih razlogov, da smo se v Sloveniji odločili za gradnjo sladkorne tovarne. V severovzhodni Sloveniji so talni in klimatski pogoji za proizvodnjo sladkorne pese skorajda idealni.
Ormož je danes veliko gradbišče, kajti poleg tovarne gradijo nova stanovanja in druge spremljajoče objekte. Danes manj razvita bo jutri postala srednje razvita, pojutrišnjem že morda zelo razvita slovenska občina. Zakaj ne? Pri intenziviranju kmetijske proizvodnje se sladkorna pesa pojavlja kot tržni proizvod in kot kvalitetna živinska krma. Razen tega pesa kot industrijska rastlina še pospešuje in povečuje poljedelski kolobar. Surovinsko območje za pridelovanje pese je v devetih slovenskih in dveh hrvaških občinah. V vseh 11 občinah je skupno 170 tisoč hektarjev njiv pripravljenih za setev sladkorne pese.
Za nemoteno proizvodnjo bo tovarna v prihodnjih letih potrebovala peso z 8.000 ha njiv, v štiriletnem kolobarju pa z 32.000 ha zemljišč. Lani so v Ormožu in v sosednjih občinah pri kmetijskih kombinatih in zasebnikih posejali peso na 810 ha, letos na 3079 ha. In rezultati? Zelo ugodni: v družbenem sektorju so letos pridelali 52 ton sladkorne pese na hektar, v zasebnem 45 ton. Povprečna digestija je znašala 16,8. Zanimiva je ugotovitev, da se je v zadnjem času za pridelovanje sladkorne pese odločilo že veliko kmetovalcev, predvsem iz okolice Ormoža, nekaj tudi v SR Hrvatski, v občinah Varaždin in Čakovec.
Na gradbišču sladkorne tovarne je te dni zelo
živahno kljub snežni odeji. Večjih zastojev pri gradnji in monLaži ni. Gradbena, montažna in druga dela opravlja trenutno 700 delavcev, medtem ko jih bo tovarna v prihodnjem letu zaposlila 250. Od glavnih objektov — teh je 20 — so zgradi-
formin-sad domačega uma, domačih rok
S hidroelektrarno Srednja Drava II v Forminu pri Ptuju, ki so jo slovesno dali v obratovanje ob letošnjem dnevu republike, je zaključena energetska veriga na slovenskem delu Drave, ki bo odslej v osmih stopnjah z instalirano močjo 531 MW dajala na leto okoli 2,7 milijarde kWh električne energije. Hidroelektrarna Formin je projektirana in dograjena z instalirano močjo 112 MW ter bo na leto proizvedla 580 milijonov kWh električne energije; celotna investicija s priključitvijo elektrarne na 110-kV omrežje vred bo veljala dve milijardi 696 milijonov dinarjev.
Hidroelektrarno v Forminu naj bi začeli graditi že pred enajstimi leti kot nadaljevanje hidroelektrarne v Zlatoličju, ki ima nekoliko večjo moč. Vendar je bila odločitev za izgradnjo objekta v Forminu prejeta šele 1973, po velikih redukcijah zaradi čestih okvar v termoelektrarni Šoštanj. Še isto leto se je v Ptuju začela lokacijska razprava.
Glavni izvajalec zemeljskih in gradbenih del Gradiš iz Ljubljane je aprila 1975 pričel s pripravljalnimi deli na posameznih gradbiščih za objekte strojnice, bazene, dovodnega in odvodnega kanala ter jezu v Markovcih. Za pridobitev zemljišč, potrebnih za gradnjo vseh objektov, je bilo sklenjenih okoli 1200 sporazumov z zasebnimi lastniki in s skupščinami občin Varaždin, Ormož in Ptuj ter s krajevnimi skupnostmi Ptuj, Markovci, Gorišnica in Podgorci.
Projekt za hidroelektrarno v Forminu je moral upoštevati posebne značilnosti spodnjega Ptujskega polja. Tako je bilo treba vzvodno od jezu v Markovcih zgraditi s pomočjo bočnih nasipov zadrževalni bazen. Ta sega do samega Ptuja.
nimi zaklopkami na hidravlični pogon. Pretočna zmogljivost jezu je 4200 kubičnih metrov vode v sekundi.
Na levem bregu jezovne zgradbe v Markovcih se v dolžini 8,5 km do strojnice v Forminu razprostira dovodni kanal, ki je na dnu in pobočjih obložen z neprepustno oblogo iz asfalta.
Strojnica v Forminu je klasične visoke izvedbe z dvema mostnima žerjavoma. Vanjo sta vgrajena dva agregata s Kaplanovo turbino (izdelek ljubljanskega Litostroja) ter dežnikasta generatorja— (izdelek zagrebškega „Rade Končarja"). Vsak agregat ima moč 56 MW, v strojnici pa so še komandni prostori, ki so skoraj v celoti avtomatizirani in bodo vodeni iz razdelilnega centra v Mariboru.
Od strojnice v Forminu se do Ormoža razprostira še 8,5 km dolg odvodni kanal. Vsi ti objekti so spodnje Ptujsko polje tako rekoč pretrgali na dvoje. Za najnujnejšo povezanost cestnih komunikacij je bilo treba zgraditi 9 velikih mostov prek kanalov. Najnevarnejše dele je bilo treba
li že skladišče rezancev, repromateriala za peso, skladišče za lahko vnetljiva goriva ter vratarnico z ambulanto. Samoupravni sporazum za združevanje denarnih sredstev za gradnjo sladkorne tovarne je podpisalo 123 TOZD, ki so tako tudi investitorji gradnje. Izvajalec del je mariborski Gradiš, dobavitelj domače opreme je združena proizvodnja strojev Slovenije, montažna dela pa so v rokah Hidromontaže iz Maribora. Vrednost investicije je ocenjena na milijardo 930 milijonov dinarjev, z upoštevanjem podražitev pa znaša investicija 2 milijardi 310 milijonov.
Vinko Štefančič, diplomirani inženir agronomije, direktor tovarne v izgradnji, je dejal, da se bo poizkusna proizvodnja sladkorja začela konec prihodnjega leta. V direkciji je danes zaposleno 80 delavcev, predvsem strokovnih poklicev. Seveda je za te in druge potrebno zgraditi nova stanovanja. Do prihodnjega leta bodo v Ormožu zgra
dili ok"li 90 novih stanovanj. V ni novega naselja bodo zgradili tudi otroški in druge potrebne objekte.
Pritok sladkorneaa dinarja kasni, je Vinko Štefančič; do 21. novembra se je 117 milijonov dinarjev. Podpisniki nega sporazuma bi morali upoštevati sporazuma in denar nakazovati tako, kot govorjeno.
Ormoška sladkorna tovarna — zamisel o nji je stara več kot 20 let — bo devetnajsta na sladkorja v Jugoslaviji; do 1981 — 1982 domovini 23 sladkornih tovarn. Posebnost ne je pedološki laboratorij; je namreč domovini, v katerem bodo raziskovali zemlje in na tej osnovi tud i ugotavljal i najpri nejša zemljišča za setev pese.
Kmetijstvo v občin! Ormož ubira nove, obi ne razvojne poti.	^
Celotno akumulacijsko jezero se razprostira na površini 4,2 km2 in ima zajezno vsebino okoli 23 milijonov kubičnih metrov vode. Zaradi dviga vodne gladine bi bil ogrožen odtok vseh večjih industrijskih in mestnih odplak v Dravo, zato je bilo nujno potrebno zgraditi tudi sodobno čistilno napravo z levim in desnim obrežnim kolektor-jem. Ta čistilna naprava je zelo pomembna, saj je prava tovarna v malem in iz nje se odteka v akumulacijsko jezero biološko čista voda.
Objekt hidroelektrarne pa ni segel samo v območje mesta Ptuja, marveč je močno posegel tudi v prostor med Ptujem in Ormožem. Tako so za gradnjo elektrarne uporabili okoli 500 ha koristnih kmetijskih zemljišč. Hkrati so pred poplavami trajno zavarovali 1.590 ha zemljišč, na 2.260 ha pa je zmanjšana pogostost poplav. Zadovoljivo so rešili probleme podtalnice in trajno rešili oskrbo z vodo na celotnem območju.
Konec akumulacijskega jezera pomeni jez v Markovcih, ki ima šest pretočnih polj z razpetina-mi po 17 m in segmentnimi zapornicami ter krov-
pogovarjamo, kako zgraditi še bolje, varneje, hitreje.
Med številnimi, ki so obiskali porušeni Breginj-ski kot in nasploh vse Posočje, je bil tudi tovariš France Popit, predsednik CK ZKS. Prijateljsko in hvaležno so mu domačini stiskali roke, še bolj, ko se je odločno zavzel, da „ne sme nihče na račun Posočja ustvarjati akumulacije!"
Tega so se gradbinci tudi držali. Nove montažne hiše so rasle kot gobe po dežju. Na pomoč je priskočila mladina z delovnimi brigadami, člani posameznih kolektivov so organizirali enodnevne solidarnostne akcije in — seveda, kako naj bi bilo drugače? — naša armada je bila prva, ki je ponudila roko v pomoč kot že neštetokrat.
Slavnostni trenutek, ko so izročili prve ključe novih stanovanj: na Kamnem pri Kobaridu, kjer so kot v vseh vaseh na levem bregu Soče južno od Kobarida utrpeli veliko škodo. Ida Gabršček in Vlado Uršič sta bila presrečna, ko so jima delavci LIP Bled stisnili v roke ključa, vrata so zaškrtala odprl se je svetlejši dan, vera v prihodnost in trdno zaupanje v solidarnost.
Nad tisoč objektov so morali podreti na Tolminskem, nekaj tudi v drugih občinah. Namesto njih so zrasli novi domovi.
„MI PA VEMO ZA DOMOVINO!"
Na Žagi pri Bovcu so začeli takoj po potresu obnavljati hiše. Najbolj poškodovane so porušili. Pod vasjo se je zbralo toliko stanovanjskih prikolic, da bi mimogrede pomislili, rla gre za turistično naselje. Žal ni bilo tako V njih so vedrili najhujše dni domačini, majhni otroci. Na eni od prikolic smo zasledili napis:
„Mi pa vemo za domovino!"
Malce predrugačen Cankarjev vzklik je v petih besedah povedal vse, kar bi zc'ali povedati vsi naši narodi v najtežjih trenutkih Posočja. Da, zares vemo za domovino in še boli jo bomo ljubili in varovali!
Kot že rečeno, je pomoč prihajala od vsepovsod. Postelje in odeje ter šotore je zamenjala solidarnost pri gradnji porušenih domov. Treba je bilo pomisliti na objekte družbenega standarda, kasneje sicer, vendar se je tudi na tem področju premaknilo. S solidarnostnimi sredstvi so v Novi Gorici zgradili stavbo šole s prilagojenim učnim programom, ker je bila stara tako razmajana, da si niti ocenjevalci škode niso upali vanjo. Obnovili so tudi nekatere vzgojnovarstvene ustanove in podružnične šole v vaseh.
Na Tolminskem je bilo podobno. S sredstvi, ki so jih zbrali delovni ljudje naših republik in pokrajin, je zrasel šolski center v Tolminu; ob njem dijaški dom, dozidujejo posebno osnovno šolo; v Breginju so Makedonci zgradili osnovno šolo in postavili na Žagi montažno. Sedaj hrumijo stroji v Bovcu, kjer bodo dobili novo šolo in dijaški dom. Še bi lahko naštevali, dodali druge družbene objekte, vendar bi pri vsem končali na skupnem imenovalcu: naša solidarnost ne pozna meja!
MAKS HOŽIČ
bolj zahodnem delu, ki je že tako reven, da je nastal ljudski rek, češ da je tod ..stvarnik s prazno vrečo mahal".
NAJSTRAŠNEJŠA NOČ ZA TOLMINCE
Že 1511. leta, 26. marca ob treh in 42 minut popoldne — tako piše tolminski zgodovinar Simon Rutar — so se tla na Tolminskem zamajala. Bilo je hudo, pa tudi onkraj, v Karniji in Benečiji ter Furlaniji, da so se tla majala pod nogami, ve povedati zapisana beseda zgodovinarja. Žal pa je ostalo le malo ali skoraj nič zanesljivih podatkov.
Zgodovina se je spet ponovila.
Vso noč so prihajale vesti o nesreči, ki je še posebno prizadela naše rojake za mejo. Navsezgodaj so začeli preštevati mrtve. Po nekaj dneh so se zaustavili pri številki, ki je krepko presegla tisoč ... Žalosti ne konca ne kraja. Borna pomoč ni mogla odtehtati življenj, porušenih domov, toplih peči v njih.
V Tolminu in Novi Gorici — to občino je razen idrijske in deloma ajdovske tudi prizadela naravna katastrofa, vendar v precej milejši obliki kot gornje Posočje — so takoj ustanovili posebne ekipe, ki so odšle na teren in posredovale podatke o posledicah, o pomoči, ki so je ljudje najbolj potrebni. Ni ga bilo, ki bi izbral drugačno pot, kot je bila tista, ki ji z vso pravico pravimo pot sosedske pomoči, človeških odnosov.
Prenekatere je jutranji svit dohitel ob avtomobilih, v katerih so prestrašeni prespali noč Tol-minci. Drugi so se ob jutranji zarji že vračali z najnovejšimi sporočili. Štab v Tolminu je začel delovati kot elektronski računalnik. Z vseh strani naše domovine so začele prihajati prve pošiljke pomoči. Izkušnje iz Bosenske Krajine in Skopja so bile dragocene in nikakor ne moremo reči, da tudi družbena samozaščita ni opravila vloge, ki ji jo pripisujemo.
Novinarji smo v naslednjih dneh postali pravzaprav del teh krajev, živeli smo z njimi in njihovimi ljudmi. Zapisi so se vrstili, beležnice polnile, življenje pa se je polagoma vračalo v svoje normalne okvire.
PODBELE IN BREGINJA SKORAJ NI VEČ
Sredi Breginja je še dan poprej stala hiša. Sedaj je v njej zijala odprtina. Stene ni bilo več, stene, ki je kazala trdnost in zaupanje. Nekaj kit spletene koruze je nihalo pod streho na razmajanem podstrešju, kleti ni bilo videti zaradi kupa kamenja. Breginj je preživel eno najstrašnejših noči. Zaječal je pod silo narave in ni se ji mogel upreti. Obupani pogledi domačinov so objemali domačije, nekdaj ponos stare arhitekture, ki se je v nekaj sekundah spremenila v podrtijo in pod seboj pokopala stoletne napore in žulje domačinov, ki so premagovali kamen za kamnom in zemlji iztrgali košček zemlje, da so ob vasi zorali nekaj njiv.
Spodaj ob Nadiži, le nekaj deset metrov od njenega brega, je bilo videti polivinilaste šotore, na silo in hitro postavljena zavetja, ki naj bi nudila streho nad glavo. Podbela. Vasica, ki ni nikdar silila v ospredje; življenje je teklo bolj mimo nje kot z njo. Naenkrat je postala cilj številnih obiskov delegacij. Prihajali so delavci, za njimi so rohneli stroji. Čimprej je bilo treba popraviti, kar se je dalo, in ljudem vrniti prejšnje življenje.
Cesti po Soški in Idrijski dolini še nista doživeli take gneče kot v dneh po potresu. Z vseh strani se je zgrinjala pomoč, vozili so jo po železnici, posamezniki celo s svojimi osebnimi avtomobili. Prikolice so se kopičile in hitro zginevale. Vsako je bilo treba čimprej razporediti po vaseh, da ne bi ljudje ostali ponoči pod milim nebom, če je bilo po vsem prestanem strahu še mogoče govoriti o milem nebu.
Nekdo je tedaj zapisal dogodek:
Iz mariborske hidromontaže je mlad fant pripeljal stanovanjsko prikolico v Breginj. Majhna deklica se ga je razveselili in hitro ..obvestila" mamo, da so dobili prikolico, da bodo lahko ona, mama in bratec na toplem. In tudi po igrače bo morala mamica v porušeno hišo, saj se ne bo bala, kajne? Otroško veselje, ki je ob potresu dojelo le malo resnične tragedije, je Mariborčanu zvabilo solze v oči, še bolj pa, ko je videl, da so prikolico, ki jo je pripeljal, zares dodelili mali srečnici.
ŽIVLJENJE SE NORMALIZIRA
V naslednjih lednih je lilo kot za stavo, vendar; nihče od delavcev gradbenih podjetij, ki so prihi-, teli iz vse domovine, ni pomislil, da bi odložil zidarsko žlico. Čas je priganjal, bližala se je jesen. Da, zlata jesen, ki je v Breginjskem kotu spremenila svojo barvo in se pokazala kot črna, zlovešča hudobnica.
Petnajstega septembra so tla ponovno zadrhtela. Od Breginja ni praktično ostalo nič več, Podbela je bila porušena do zadnje hiše. Česar ni porušila narava, je morala človeška roka, da ne bi bilo še hujših posledic. Obnova je morala steči po novih, drugačnih tirih: Breginj bomo zgradili nov, Podbela bo odslej urejena vas montažnih stanovanjskih hišic. Socialistična solidarnost je slavila zmago. Premagali smo sile, ki so porušile del nas samih, naših krajev — zdaj se
REMAGAN
IARAVE
Miren, povsem navaden pomladanski večer je treslo bobnenje. Zamajala se je stropna svetil-:a, zaslišati je bilo prve prestrašene vzklike. Slika na televizijskem sprejemniku se je razvlekla, po-ikočila in ugasnila, zatem je bilo skoraj vse tako Itot poprej. Pa vendarle ni bilo. Na ceste so se tgrnili ljudje, spraševali drug drugega in skušali priti stvari do dna.
j Gotovo je bilo, da je bilo pritajeno bobnenje znamenje potresa, besnenje nevidnih naravnih sil, ki so že od nekdaj vlivale človeku strah v kosti. Potres, toda kje?
[ Bili so to trenutki negotovosti. Kje se je zamajalo, je kdo od naših umrl, je hudo?
Tisto noč od 6. na 7. maj pred dvema letoma ta ni bilo na Primorskem in še posebno ne v Po-»čju človeka, ki bi mirno zatisnil oko. Kmalu so prišle prve vesti: na Tolminskem da je posebno in še huje v Breginjskem kotu, našem naj-
nekoč
je bilo morje
daleč
za obzorji
Z zgodovinsko odločitvijo v Jajcu pred 35 leti, ko so postali Slovensko Primorje, Istra, del Dalmacije in otokov neločljiv del jugoslovanskega ozemlja, smo Slovenci svojemu, skozi stoletja utesnjevanemu življenjskemu prostoru dodali — morja široko cesto! Ko je v poznejših letih svobodne ustvarjalnosti posebna komisija pri Organi-
zaciji združenih narodov odmerjala prometni prostor Kopru, ga je ovrednotila enako kot Trst ali Reko in ga uvrstila na ugledno mesto med starimi in novimi jadranskimi pristanišči. Koper je tako postal najmlajše jugoslovansko okno v svet. Slovenski živelj je začel z novim poglavjem v kroniki lastnega obstoja. To pog^vje začenja in nadaljuje
bitko za nov gospodarski razmah, ki ga obali in njenemu globokemu zaledju laho nudi edinole morje s svojimi številnimi prednostmi.
Resnici n?i Mubo, Tomos je še zmerom bleščeče ime na sic.cnski obali. Preveč, saj bi Tomos lahko stal kjerkoli v našem prostoru! In vendar je tovarna motorjev in motornih koles v Kopru temeljni kamen, ki je vnesel prvi nemir v družbeno strukturo obalnih krajev. Z njim je začelo tudi zaledje spreminjati svojo podobo. Kmeta je zamenjal delavec, Koper in obala sta pritegovala nove moči, ljudje ob morju so postajali iz leta v leto sposobnejši za vstop v ustvarjalno areno.
Novi temeljni kamni obale so začetki gradnje Luke Koper, pomembne spremembe v organizaciji združenega dela „2. oktober", v izolski remontni ladjedelnici, to je nenadomestljiv kapital v razvojnih snovanjih turističnega gospodarstva; so dosegljive, edinstvene namere portoroške prehramb-ne industrije; je začetni polet v nastajanju petro-kemije, so nove brazde slovenskega pomorščaka in ribiča — skratka, mavrica dejavnosti, ki imajo lahko svoje korenine samo ob morju, ki edinole na tem prostoru lahko služijo koristim širšega slovenskega in jugoslovanskega prostora.
Ob letošnjem obisku v Luki Koper je Sergej Kraigher dejal:
„Prednosti morja niso samo prednosti obale, to so prednosti celotnega slovenskega gospodarstva, saj Luka Koper ne more služiti zgolj občinskemu, ampak služi slovenskemu in jugoslovanskemu prostoru. Zato je prav, da se ta prostor začenja v svojih razvojnih programih vse intenzivneje obračati k morju, k njegovim prednostim!"
OD SAMORASTNIŠTVA DO DRUŽBENIH INTERESOV
Luko Koper so začele graditi mladinske delovne brigade. Lotile so se izsuševanja Stanjolskega zaliva, ki je nekoč objemal otoški Koper. Dolga leta je Luka Koper rasla docela samorastniško in vztrajno gradila operativne obale, skladišča, manipulativna križpotja. Samorastniško se je spoprijela celo z izgradnjo industrijskega tira tja do Prešnice in Kozine. Vztrajnost njenih pionirjev je naposled obrodila žlahten sad: luški delavec je s slovenskimi železničarji ustanovil prvo samoupravno interesno skupnost. Z njo je postala tudi Luka Koper domena širše družbe.
V zdajšnjem trenutku razvoja sledimo procesu združevanja sredstev, tako temeljnih bank kot temeljnih organizacij združenega dela, špediterjev, pomorskih agencij, transporterjev. V srednjeročnem razvojnem programu daje slovensko gospodarstvo. za dograditev luške operative ter njene prepotrebne infrastrukture nad 800 milijonov dinarjev.
Razvojna snovanja Luke Koper so omejena na izkoristek 1.600 ha kopne zemlje, ki jo luški delavec počasi ugrablja morju. Na tem prostoru lahko zraste sodobno pristanišče, katerega dobršen del bo namenjen njegovi specifičnosti: letnemu pretovarjanju 100 tisoč enot kontejnerjev in ro-ro elementov, skladiščenju, predelavi in opremi 400 tisoč kubičnih metrov lesa, manipulacij 100 tisoč ton tekočih kemikalij, 400 tisoč ton raznih sipkih tovorov od ribje moke do soje. zmrzovalnih poslov za potrebe skladiščenja, dozorevanja in manipulacij z okoli 8 tisoč tonami južnega sadja, za letni pretovor 200 tisoč ton železa, skratka, na tem prostoru naj bi bile do
leta 1985 dograjene zmogljivosti za hitra in kvalitetna opravila s 3,5 milijona ton blaga.
Luška dejavnost sega v prometni prostor, saj je vsaka luka le člen v neskončni verigi med morjem, cesto in železnico. Urejenost tega prostora nalaga veliko breme, saj pomeni izdatek za izgradnjo cestnega in železniškega omrežja vse do meje z Madžarsko okrog 3000 milijonov dinarjev. Ta izdatek je dosegljiv ob zdajšnji presoji dogovarjanja, ko so realna in upravičena pričakovanja združevanja sredstev tako samoupravne interesne skupnosti za železniški in luški promet, kot temeljnih bank in mednarodnih posojil.
SLOVENSKI POMORŠČAK NA VIHARNEM MORJU PREDPISOV
Izolski ribič na eni in piranski pomorščak na drugi strani sta ta čas v dokaj nezavidljivem položaju. Ribič, ker preprosto ne „veže več kraja s krajem" na svojih onemoglih barkah in z organizacijo proizvodnje v predelavi rib, ki že dosega častitljivo stoletnico; pomorščak, ki mu na viharnem morju spreminjajočih se predpisov nenehno uhaja iz rok krmilo dobrega gospodarja.
Oba, ribič in pomorščak, zaslužita pozornost. Oba, ker sta celica v satovju prednosti morja. V bitki za hrano lahko pomeni sveža ali zmrznjena, konzervirana, posušena riba ob neizčrpnosti morja odločujočo postavko, ki se je na žalost vsaj pri nas premalo zavedamo. Zato brezbrižnost do razvoja ribištva in do sprememb, ki jih prinaša čas. Ribič namreč v svetu že dolga leta ne lovi več smo ponoči ob svetlobi karbidovk, ampak mu uspešnost lova zagotavljajo sodobnešje, dnevno kočarjenje, lov na odprtem morju, ne od sezone in ne od vremena odvisna industrija, iskalci ribjih jat, tehnika polaganja in vlečenja mrež z ladjami velikih nosilnosti. Takšen kontinuiran lov terja ustrezno organizirnost ribiške predelovalne industrije na kopnem, v matičnem pristanu. Dobršen del vsakokratnega ulova gre sicer takoj v prodajo, dobršen del takoj v predelavo, dobršen del pa mora v hladilnice. Tako organizirano ribištvo mora temeljiti na proizvodnih zmogljivostih, do katerih pa se slovenski ribič v preteklosti ni mogel dokopati.
Rešitev iz težave je našel v združitvi s prenran-sko industrijo. Delamaris je danes del Droge! Ta
združitev mu sicer razmika obzorja, kljub tem pa tiči ribič še zmerom med čermi njemu nič k; naklonjenih predpisov. Nanj pozabljajo cel sestavljalci vsakoletnih resolucij, zanj je mal razumevanja pri delitvi deviznih sredstev (četu< ribič pol svojega ulova izvaža), zanj je mal spodbud v procesih združevanja sredstev. Mirni grede: za 300 tovarn alkoholnih pijač, ki jih tri nutno gradimo v Jugoslaviji, je investicijskih sre< stev na pretek, pot do ene same sodobn opremljene ribiške ladje je strašno dolga.
Nič laskavega tudi ni moč pripisati smerei razvoja slovenskeqa pomorstva, združenega edinem slovenskem podjetju — v piranski Splošr plovbi! Svetovna morja trenutno brazda na tisoč ladij s skupno nosilnostjo 64 milijonov ton bre tovora; svetovno pomembna pristanišča dane dovoljujejo privez le ladjam, ki so mlajše od 1! let; zahteva po hitri, zanesljivi in tehnološki opremljeni floti je čedalje nasilnejša. Splošn plovba Piran je v kleščah: domači predpisi kljub sporazumu otežujejo naročanje novih lao v domačih ladjedelnicah, nakup ladij v tujini,! je sicer lahko dosegljiv in celo za 30 odstotko cenejši, je obremenjen s previsoko carino. Ob nem pa je slovenski pomorščak v neenakopra nem položaju s pomorščaki v sosednji Hrvatsk za katerega potrebe ima družbena skupnost n primerno več razumevanja.
V tem primeru je morje še zelo zelo daleč, tem primeru se nam celo izmika, in vendar j Splošna plovba organizacija, ki ustvarja letno 7 milijonov dolarjev čistih deviznih sredstev!
MORJE SO OPRTA VRATA DEVIZNEMU PRILIVU
Značilnost obalnega gospodarstva je m dvomno v njegovih prednostih pri ustvarjanju d viznih sredstev. Denimo sečoveljske soline! Oko 700 let so pomenile zakladnico nenadomestljiv prehranske dobrine. Človeški um in neverjetr pridnost sta skozi čas izoblikovala bazen n površini 25 hektarjev, na kateri zori vsakoletn žetev soli v tisoče ton. Te tone so seveda odvisn od vremena. Z vremenom je človeški um zmero rad tekmoval, zmerom ga je hotel premagati.
Prav letos se iztekajo dogovarjanja o velik spremembah v načinu pridobivanja soli. „Droga prehrambna industrija obaie, načrtuje izgradi tovarne, ki bi proizvajala okoli 100.000 ton si na leto.
Letna poraba soli Dri nas dosega na prebiv ca, če upoštevamo samo potrebe po dodatku pi hrani, okoli 7 kg; če upoštevamo potrd industrije, ki rabi sol kot surovino, dosega potri nja že okoli 25 ka na prebivalca. V celotni vs potrebujemo pri nas veliko več soli, kot je pric bivamo v solinah ob morju in v rudnikih i kopnem, zato na tisoče ton soli uvažamo. Ravi ta uvoz pa lahko zmanjšamo z zanesljivejšim pi dobivanjem soli po novejših postopkih, nič vi na klasičen način solinarjenja, ampak z elektro zo.
O prihranku deviznih sredstev govorimo tu( ko predstavljamo nadaljnji razvoj obalne kemiči industrije. „lplas", pojem tovarne, ki je začela lepili, je gospodarska celica v neugnani rasti, obratom tovarne za proizvodnjo anhidrida ftal kisline je Iplas odškrnil vrata v svet bazične in< strije, v svet petrokemije. Ta vrata Iplas vztraji odpira, s povečevanjem zmogljivosti anhidrJ nadaljuje, odloča o naložbah, ki segajo v stotJ milijard dinarjev. To so naložbe v petrokemijo, bazično industrijo, ki bo s svojo proizvodnjo ra nih surovin na bazi nafte omogočila vrsti i nek strijskih objektov pri nas nemoteno proizvodnji obenem pa bo lahko zavrla dosedanji uvoz ta tem po svoje prispevala k naši devizni bilanci.
Iplas je kemija, a kemija sodi na obalo — zavi svojih specifičnosti. V ilustracijo: pred desetle je nastal Škedenj z železarnami ob morju, ker n je morje nudilo najcenejšo prometno zvezo s si tom. Podobno lahko rečemo za kemijo, ki morje omogoča najcenejši in najzanesljivejši d tok velikih količin potrebne surovine po mori cesti, brezmejni in nikoli preobremenjeni.
Morje je neizčrpno valovanje, ki v plimah, ; jih človek hoče in zna izkoristiti, prinaša doh j dek. V mislih ima svoj prostor turizem. Še toli [. bolj, ker se obala morja lahko postavlja z imen nimi sosedami — s kraškimi lepotami podzetm ga sveta in zasneženimi bovškimi planinami, bližino izredno razgibanega sveta ter z ideal lego v osrčju stare celine. Portorož je pojem ti i stične metropole, ki v slovenskem turistični ' prometu pomeni dobro tretjino dohodka. Z ten del tega dohodka je spet deviza, je čisti dol 1 ki prihaja v našo deželo.
i
Morje je bilo nekoč zelo zelo daleč! Da« ' nam je bližje. Ne zavoljo razpredenih cest ' železniških prog, ampak zavoljo svojih vredn ' do katerih postaja iz leta v leto pozornejšeil j gospodarstvo v celoti. Če je naš delovni čloi !' pred desetletjem ocenjeval vrednosti morja zg 1 po doživetjih v lastnem domu oddiha, ocenj■, danes te vrednosti tudi po gospodarskih korist ' Dokaz spremenjenega odnosa do morja * nedvomno razni samoupravni dogovori in spo ' zumi o skupnih naporih pri izkoriščanju morj p prid celotne gospodarske skupnosti ter utrjeva I vezi naše družbene skupnosti z deželami onst [ morja, s širokim svetom. Morje ne pripada d I* nim občinam, morje pripada nam vsem. Mih^ tudi ne morejo v celoti ovrednotiti samo ob ;fc stisnjene nastajajoče gospodarske celice, amp r edinole celotno slovensko gospodarstvo; prend i J tero specifičnost slovenske obale lahko doc ' < ovrednoti edinole celotni jugoslovanski gospod s ski potencial.
DUŠAN KRA rt
KOLAČI ZA MUKLEARKO
Elektroenergetski mrk, kakršnega doživlja le-js domala vsa Jugoslavija, je doživljala Slovenija red petimi leti, ko smo imeli omejitve porabe ekaj časa skoraj vsak dan. Na zdajšnje pomanj-anje električne energije, ki ga je dolgotrajna suša ! pospešila, je jugoslovansko elektrogospodar-tvo sicer opozarjalo, vendar je porabnike zadelo ot šok. Se posebej zato, ker pomanjkanje lektrične energije ni kratkotrajno. Strokovnjaki lektrogospodarstva namreč napovedujejo, da se o položaj lahko izboljšal šele marca, kose bodo
0	spomladanski odjugi ponovno napolnila kumulacijska jezera.
Slovenija je tokrat izjema, čeprav je stanje tudi >ri nas resno. Vsakršen izpad, tudi kratkotrajen, saka okvara proizvodnega bloka v termoelektrar-ah, bi lahko imela resne posledice pri preskrbi in
1	lahko prinesla omejitve porabe. Zato se bomo idi v naši republiki lahko oddahnili šele spomla-i, ko se bo>do rečne struge napolnile in bo 80-kilovoltna mreža manj obremenjena. Do te-aj pa bo potrebno skrajno previdno porabljati ragocene kihovate.
Vzrok za izjemen slovenski položaj v sedanjem lektroenergeitskem mrku v Jugoslaviji je prav-aprav v velikih težavah s preskrbo pred petimi iti oziroma w naši energetski politiki, ki je takrat oživela korenite spremembe. Pravi čas smo se avedali, da see lahko zanašamo le na domače pro-ivodne zmogljivosti, ki morajo zadovoljiti vse ečje potrebe; po energiji. Podatki kažejo, da Slo-enci že poraibimo toliko elektrike na prebivalca ot v razvitilh evropskih državah. Poraba pa še adno naraščsa. Še lani smo porabili 6,8 milijarde ilovatnih ur,, letos skoraj osem odstotkov več, za rihodnje letco pa predvidevajo porabo 7,8 mili-irde kilovatrnih ur.
Prihodnje leto bo elektroenergetska bilanca ravnovesen a, i, se pravi, da bomo vse potrebe za-ovoljili s to likom iz domačih central, ostalo pa o Je tudi nekkaj rezerve. Še vedno pa proizvodnja b bo tako vvelika, da bi bili lahko povsem brez <rbi. To daj»je slutiti, da sledimo srednjeročnim iljem in tuddi to, kakšni bodo cilji prihodnjega ednjeročnegga obdobja v elektrogospodarstvu.
Vidimo tuodi, za kakšen korenit skok smo se dločili v preeskrbi z električno energijo. Energe-
tika je namreč v zadnjih petih letih požirala kar petino družbenega proizvoda. Nove elektrarne, ki so bile v tem času zgrajene, pa že dajejo dragocene kilovate gospodarstvu in vsem drugim porabnikom.
Seveda pa nas takšen položaj ne sme uspavati in zato Slovenija še naprej ostaja veliko energetsko gradbišče. Med novimi gradnjami imata nedvomno izredno pomembno mesto naša prva jedrska centrala v Krškem in z njo povezana izgradnja rudnika urana Žirovski vrh. Investicijski program predvideva, naj bi slednji začel redno obratovati v drugi polovici leta 1981, naslednje leto pa naj bi nuklearka v Krškem že dobila domače gorivo.
NE NAJBOGATEJŠI, VENDAR NE REVEN
Po srednjeročnem planu Slovenije in elektrogospodarstva naj bi rudnik začel delati leta 1980, zdaj pa se začetek redrie proizvodnje premika v drugo polovico leta 1981. Vendar ne gre za zastoj, temveč za dejstvo, da ob sprejemanju srednjeročnih programov še ni bil izdelan investicijski načrt rudnika in tako ni bilo mogoče natančno predvideti celotnega poteka gradnje. Omenjeni načrt je skupščina ISE sprejela marca letos in s tem dala končen znak za izgradnjo. Načrt predvideva, da bo usposobitev rudnika za proizvodnjo veljala 2,6 milijarde dinarjev, kar je za dobre pol milijarde več od predvidevanj srednjeročnega plana. Ta velikanska vsota je do dveh tretjin že zbrana, s prenosom začetka obratovanja na leto 1981 pa se bo denar zbiral še v prihodnjem srednjeročnem obdobju.
Porabljen bo za izgradnjo rudnika, se pravi, jame, drobilnice, raznih delavnic in jamskih jalo-višč. Nadalje bo ob rudniku potrebno zgraditi obrat predelave z laboratorijem, pomožnimi delavnicami in hidrometalurškim jalovišfiem. Rudnik bo soinvestitor povečane proizvodnje žveplene kisline pri Cinkarni Celje, izgradnje „uranske ceste" od Škofje Loke do Gorenje vasi, ki jo bo spomladi začela graditi Skupnost za ceste SRS in bo veljala 150 milijonov dinarjev, in daljnovoda Žiri—Žirovski vrh, ki ga bo postavilo Elektro Ljubljana.
Dolžnost rudnika je tudi, da do leta 1981 zgradi 220 stanovanj za delavce in to v Gorenji vasi, Škofji Loki in drugih krajih Poljanske doline. Hkrati pa mora prispevati do 25 odstotkov od vrednosti zgrajenih stanovanj za šole, vrtce, kulturne domove in druge skupne potrebe občanov in svojih delavcev. Za omenjena sredstva oziroma njihovo porabo bo pripravil usklajene programe s krajevnimi skupnostmi.
Investicijski program rudnika urana je narejen na predvidevanjih, da bo lahko preskrboval nuklearko v Krškem z gorivom vsaj 15 let, vendar pa strokovnjaki že sedaj s precejšnjo gotovostjo trdijo, da je nahajališče tako bogato, da bo zagotavljalo izkoriščanje vsaj 25 let. Na leto naj bi proizvedli 120 ton uranovega koncentrata, „ura-novega kolača", kar bi zadostovalo za vsakoletno dopolnjenje jedrske centrale z gorivom. Za tolikšno količino uranovega koncentrata pa bodo morali nakopati kar 160 tisoč ton uranove rude. Uranov koncentrat bodo najprej predelovali v Ameriki. Nadaljnja predelava in pogodba z ameriškimi sodelavci pa ni več stvar rudnika, temveč ISE in elektrarne v Krškem.
Vse, kar je do sedaj znano o ceni izgradnje rudnika in stroških njegovega izkoriščanja, priča, da to ne bo najbolj donosen obrat na svetu. Toda tudi slabših je še zelo veliko, pa jih je vseeno vredno izkoriščati. Uranova ruda v Žirovskem vrhu namreč vsebuje v poprečju 840 gramov uranovega oksida na tono. Predvidevajo, da ne bodo predelovali rude z manj kot 500 grami oksida, medtem ko se v drugih državah včasih zadovoljijo celo z rudo, ki ima manj kot 300 gramov uranovega oksida.
NITI KAPLJE V SORO
Izgradnjo in izkoriščanje rudnika bodo precej podražili zaščitni ukrepi, saj bo rudnik urana Žirovski vrh najbolje zavarovan rudnik urana na svetu. Izračunali so, da bodo v končni ceni pridobljene surovine udeleženi kar s petino.
Po zaslugi strokovnjakov Inštituta Jožef Štefan bo namreč imel rudnik urana Žirovski vrh prvi na svetu zaprt krožni sistem, ki bo zagotavljal, da niti kaplja tehnološke vode ne bo odtekla v Soro, kar je za varstvo okolja izredno pomembno. Po predlogu tujih partnerjev, strokovnjakov ameriških firm McKee in Fluor MM, ki sta se najprej lotili varstva okolja rudnika in predelave rude, naj bi se vsak dan izlilo v Soro 5400 kubičnih metrov tehnološke vode. Sedaj bodo na jalovišče odlagali popolnoma suho jalovino, ki bo vsebovala le vezano vodo in tako tudi ni nevarnosti, da bi odpadki kvarno vplivali na okolico.
Za jalovišče so izbrali predel v dolini Todraža, ki je kaka dva kilometra oddaljen od predelovalnega obrata in jame v Brebovnici in ima precej višjo lego kot rudnik. Poskrbeli bodo celo, da padavine ne bodo spirale škodljivih snovi z jalovišča v vodotoke. Odlagališče bo obdano z odvodnimi kanali, ki bodo padavinsko vodo odvajali v obrat predelave, tla pa prekrita z nepropustno' plastjo. Jalovino bodo sproti pokrivali z zemljo in plastičnimi prevlekami Strokovnjaki se sedaj ukvarjajo z vprašanjem, kaj na odlagališču nasaditi, da bi ga čimprej lepo ozelenili.
Jalovina nima nobene radioaktivnosti več in nevarnost sevanja na njej ni prav nič večja kot kjerkoli drugje v Žirovskem vrhu. Nevaren je lahko le plin radon, ker se njegovi delci usedajo v pljuča. Čeprav je izhajanje radona iz jalovine minimalno in daleč pod dopustno mejo, bodo vseeno poskrbeli za najstrožje zaščitne ukrepe varstva okolja in ljudi.
Zli

KAKO REŠITI PROBLEM DVEH KMETIJ?
Rudnik bo za svojo dejavnost potreboval okoli 70 hektarov zemljišč. Predvsem so to gozdne površine, ki so jih lastniki že prodali rudniku, in tudi nekaj obdelovalne zemlje. Ustrezno rešitev je potrebno najti za tri domačije. Za bajto, dom treh sester, ki leži prav na kraju, kjer bo prav kmalu jalovišče, so že našli ustrezno zamenjavo — drugo hišo z nekaj zemlje.
Zataknilo pa se- je pri kmetijah, ki ležita na mestu, kjer bodo zgradili obrat predelave, se pravi, v neposredni bližini rudnika. Čeprav si kolektiv rudnika zelo prizadeva, da bi problem rešil v obojestransko zadovoljstvo - za to je že pripravil nadomestne kmetije v okolici — z lastniki še niso našli skupnega jezika. Problem ni preprost, ker je hkrati potrebno rešiti problem dveh ostarelih ljudi brez otrok, ki sta izredno navezana na svoj dom in se o preselitvi le težko pogovarjata. Rešitev pa mora biti sprejeta najkasneje do konca marca prihodnje leto.
Vsi, ki so zemljo rudniku prodali, jo lahko še naprej izkoriščajo, vse dotlej, dokler ne bo ovirala širjenja gradnje rudnika in jalovišča.
• DELAVCI IZ DOMAČE DOLINE
Ko so pred približno desetimi leti začeli resneje razmišljati o gradnji rudnika v Žirovskem vi;hu, je bil pravzaprav največji problem, kje dobiti toliko delavcev in kam jih naseliti. Ocena o številu potrebnih rudarjev in drugih delavcev se je v minulih letih znatno znižala, saj je rudnik urana prav malo podoben klasičnemu rudniku. Ročno delo bodo skoraj v celoti nadomestili stroji, tako kot v vseh rudnikih urana na svetu. In tako vse kaže, da rudnik v Gorenji vasi, največjem kraju v bližini rudnika, ne bo povzročal socialne preobrazbe, saj bo moč dobiti večino delavcev kar doma.
Iz Poljanske doline se namreč vsak dan vozi več sto delavcev na delo v Škofjo Loko, ker Poljanska dolina nima veliko industrije. Investicijski program pa predvideva za rudnik okoli 400 delavcev, vendar primerjave s sorodnimi rudnik; v drugih državah kažejo, da bi bilo mogoče številc, potrebnih delavcev še precej zmanjšati. Pri rudniku pa želi ostati tudi več kot sto delavcev, ki so zdaj zaposleni pri Geološkem zavodu Ljubljana, ki opravlja raziskave uranovega ležišča, in že stanujejo v Poljanski dolini. Druge pa bodo zaposlovali postopoma in tako se tudi ni bati, da bi rudnik prevzel" delavce drugim tovarnam loškega gospodarstva.
Delovni kolektiv, ki skrbi za izgradnjo rudnika urana Žirovski vrh, ima zdaj 23 zaposlenih. Njegova naloga je uresničiti program ISE, da bo začel rudnik leta 1981 z redno proizvodnjo. Pri uresničevanju te naloge sodeluje z Geološkim zavodom Ljubljana pri raziskavah, na področju predelave ima sklenjeno pogodbo z ameriško firmo FLOUR MM, ki sodeluje pri izgradnji celotnega predelovalnega obrata. Prav tako pri organizaciji predelave in predvsem pri zaščiti okolja sodeluje z Inštitutom Jožef Štefan, ki je, kot je že omenjeno, prispeval edinstven zaprti krogotok tehnološke vode. Sodeluje tudi z Metalko pri dobavi opreme, Rudisom, ki pripravlja tehnično dokumentacijo itd. Za prihodnje leto že predvid. 'ajo začetek dela v jami in zaposlitev prvih ruda ;ev.
Ob koncu velja povedati, da bo dobršen del opreme rudnika urana Žirovski vrh domače pio-
izvodnje.	LEOPOLD IN A BOGATAJ
SLIKE: JOŽE ZAPLOTNIK

-v'; '
I«

Nil
DOLENJSKA NA MIZI
Kultura nekeoa naroda se odraža tudi v jedeh, pregovor „Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kaj si!" bi našel mnogo somišljenikov, čeprav se Slovenci in Dolenjci na področju, ki mu vlada kuhalnica, še zdaleč ne moremo primerjati z Galci, kot so nekdaj rekli sladokusnim Francozom. No, pečenih ali presnih kobilic pa Dolenjci kljub siromaštvu niso prav pogosto jedli, po čemer se bojda razlikujejo od ljudstev, ki jih nekateri imenujejo domorodna. Resnici na ljubo: pečene kobilice so menda prav slastne.
Obed začnemo navadno z juho. Na Slovenskem juhe v preteklosti niso bile preveč znane jedi, pradedje so se veliko bolj ogrevali za močnike in obare. Na Dolenjskem so na primer poznali največ krompirjevo juho, pa še ta ni. preveč stara, krompir je namreč prišel s Kolumbom iz Amerike. Zato pa so Dolenjci bili bolj znani po obarah — ..ajmohtih". Svojo veljavo so obdržale do danes. Obare so kuhali iz vseh vrst mesa in nekaterih vrst drobovine. Izmed vseh obar pa še danes najbolj slovi kurja obara z ajdovimi žganci ali redko zakuhanimi širokimi domačimi rezanci. V ljudskem izročilu pa je celo ohranjeno, da so v sezoni žab v nekaterih dolenjskih krajih kuhali tudi žabjo obaro, v jeseni p« je slovela polšja. Obara je bila doma največkrat glavna jed za kosilo, brez obare v gostilni ni bilo nedelje ali sema-njega dne. Med znamenitimi obarami imata dve dolenjski častno mesto: eni pravijo kurja obara s cvičkom, druga dolenjska znamenitost pa je že omenjena polšja obara.
Kar pa se čiste mesnine tiče, za slovensko ozemlje velja, da je bilo meso v preteklosti na mizi le ob nedeljah in posebnih priložnostih, kot so svatba, smrt, sejem, trgatev, žetev in podobno. Med domačimi živalmi je bil za oskrbo z mesom in maščobo najvažnejši prašič, govedina in teleti-na sta bili na mizi le poredkoma. Pa še takrat niso klali doma, govedino so kunili kot priboljšek v bližnjem trgu ali mestu. V Beli krajini in na Dolenjskem (!) so včasih redili veliko drobnice. Janjčke in kozličke so klali kar doma, kri so pre-stregli in pripravljali z raznimi dodatki krvave pečenjake. Se današnji primer jedi, v kateri je uporabljena kri, so tako imenovane dolenjske kepe. Večkrat je bila na dolenjski mizi tudi divjačina. Nekaj zaradi lovskega zakupa, še več pa zaradi krivolova. Že omenjene polhe pa so nekoč nasoljevali v tisočih. Vse do račje kuge so izbiro
za pod zob dopolnjevali tudi raki. Največji so plavali v Krki, Kolpi in Raščici.
Predvsem pa so slovele slovenske mesnine v času kolin. Mesne izdelke naših pradedovdelimo na kratkotrajne in trajne. Med prve štejemo klobase krvavice, bele klobase, jetrnice, žolco, tlačenko in godljo. Med trajne izdelke pa spadajo želodec, kranjske klobase in suho meso.
Eden najbolj slovitih slovenskih mesnih izdelkov so kranjske klobase. Dolenjska med njimi ni najslabša, izdelana je iz najboljših kosov mesa in slanine. Znani so tudi dolenjski vratniki in šivan-ke. Če se povrnemo na klobase, je treba poudariti, da je glavna začimba pri klobasah česen, oziroma česnova voda. Tekne klobasa predvsem s hrenom, če pa jo skuhamo, s kislim zeljem in repo. Med suhe mesnine spada tudi šunka ali gnjat. Njena vsestranska ržitnost ne potrebuje posebne razlage.
Od zelenjave na mizi poznajo Slovenci in Dolenjci predvsem zelje, repo, fižol in krompir, ponekod pa tudi kumare in buče. Med tem klorofilom je zelje najstarejša jed, v ljudski prehrani je bilo skoraj vsak dan na mizi. Poleti presno, pozimi kislo. Kranjsko (slovensko) kislo zelje diši tudi čez jugoslovanske meje. Zelje so naši dedje in pradedje radi in pogosto mešali z druqimi živili: s kašo, fižolom, krompirjem, še raje pa z mesom, krvavicami in kranjskimi klobasami. Vse, kar je dobro, je dobro še danes.
Od zelja veliko manj slavna je repa, ki jo ponekod tudi danes še uživajo surovo ali kislo. Za zelje in repo pa velja, da morata biti dobro za-beljena. Pogoj sorazmerne užitnosti je poleg kosa mesnine taka zabela, „da se ne kadi".
Na svetu najbrž ni tako velike tehtnice, da bi lahko premerila vse tone in tone krompirja, kije že bil pojeden. Čeprav je k nam prišel kot splošna ljudska hrana šele v 18. stoletju, je še danes in bo ostal ugleden steber prehrane. Kot ljudska jed (za etnologe) je cenjen predvsem v navezi z maslom, kislim mlekom ali v solati. Pretresljive resnice, da krompirček „mrzle ročice ogreje" pa ljudstva, ki so se odločila živeti v miru, najbrž ne bodo več doživela.
Malokatera kuhinja se lahko ponaša s tako velikim številom solat kot slovenska. To morebiti kaže na revščino, saj je užitna skoraj vsaka zel, kot zanimivost pa lahko navržemo, da so nekoč solate zelo radi belili s smetano, za bolj trde solate pa je prišla prav suha precvrta slanina, zalita s kisom.
Posebno mesto je imel v slovenski in dolenjski ljudski prehrani že omenjeni hren. Glavno vlogo je igral v sicer pri nas redkih omakah in polivkah. Pust, žegnanje brez hrena? Nemogoče. Velja pa za to rastlino ljudsko reklo, da je zrasla iz ženskega jezika, kar pomeni, da strah pred emancipira-nimi osebki ženskega spola ni od včeraj.
Kaše omenja kot ljudsko hrano že od novinarjev stokrat prepisani Valvasor. V Beli krajini se je prosena kaša imenovala ..jaglena", mlečno prose-no kašo pa navajajo narodopisci kot obredno jed na ženitovanjih. Bila je simbol rodovitnosti.
„Glino dobivamo iz glinokopa v Selah Pragerskega. Pripeljemo jo domov, dodamo j trebno vodo, nato prekopljemo, zbijemo, zre mo in pripravimo za strojno ali ročno mletje.] pripravo gline porabimo pol dneva. Delo se < daljuje na lončarskem vretenu, kjer že nastajal delek. Izdelki se suše na soncu, enakomemaf so suhi, jih shranimo na primerno mesto in čakamo, da se izdelkov nabere za eno prvem žganju jih pregledamo. Vse, ki potrebno odstraniti. Lepoto zaobkroži glajenka. Nato je na vrsti druga peka; pri potrebno segreti peč na 850 do 900 stopinj ja. Ko se ohladi, vzamemo izdelke iz ponovno pregledamo, po potrebi zbrusimo. ko opravimo vse to, so izdelki pripravljeni za
Vsi izdelki, ki jih izdelujem, so prvobitne ke, od katere ne odstopam. Želim ohraniti nost. Izdelujem vrče, lončke za cvetlice, modele za kolače, mlečno posodo, razne ske in druge lončarske izdelke. V tudi ni večjega povpraševanja po posodi nje.
Poudariti moramo, da kakovost lončarskih delkov lahko oceni le lončar. Takšna upošteva estetiko, glad kost, težo, krajevne nosti in drugo. Lahko je izdelek na zunaj še lep, vendar to ne pomeni, da je tudi pripoveduje Lončar Hernja.
Lončar se ukvarja tudi s pečarstvom.
„S pečarstvom sem se začel u lončarstvo zašlo v krizo. Preusmeritev je na, če sem hotel izpolniti vse družbene Danes je lončarstvo v krizi, ne bo dolgo, bo več lončarjev. Naraščaja ni. Družba se zaveda, zato daje tej obrti in tudi zadnjem času vse večjo podporo, mislim prihaja prepozno. Mladega človeka je težko pričati, naj se odloči za ta poklic. Povedal že, da se naše delo ne zaključi po osmih je potrebno delati od jutra do večera. To ji ki zahteva veliko spretnosti, natančnosti, in hočete, ljubezni," je končal Hernja.
V kleti, kjer mojster Andrej z ženo ustvarja svoj lončarski svet, počasi ugaša ba Kdo ve, kolikokrat bo še zavrtel svoje sko vreteno, zakuril peč? Njegova zgarana ve, kaj hoče, pa mi? Misel, da odhaja iz našega doma, da odhaja del nas, je živa in ti mrtva.
žep za izdelek, ki je narejen po lastnih zamisl končno obliko pa mu vdihne mojstrska roka. Pot od gline do izdelka je dolga.
Druga najstarejša med kašami je ječmenova kaša iz oluščenega ječmenovega zrna. Imenuje se še ješprenj, ječmenček ali ričet. Prenekaterega dedka je odredila tudi ajdova kaša, čeprav jo poznamo komaj od srednjega veka dalje.
Ob besedi žganci se nekaterim še danes solzijo oči. Med kuharji velja, da so ajdovi starejši od koruznih (ameriških), na Dolenjskem pa so šli posebno v slast krompirjevi, beli. Za žgance te ali one vrste je in bo veljalo, da morajo biti dobro zmešani, obilo zabeljeni in previdno nadrobljeni. Tako rahli, da se v skledi tresejo.
Močniki so ena najstarejših jedi pri nas. Na Gorenjskem so rekli močnikom sok, v Idriji pod-metnica, v Istri pa škrob. Znan je rek: „Močnik je steber kranjske dežele", iz Bele krajine pa je znan recept, po katerem so močnik zabelili s pre-cvrto čebulo. Kar se dolenjskih kulinaričnih dosežkov tiče, velja tudi poudariti, da gre med učenimi ljudmi glas, da so znamenite žlinkrofe izumili Dolenjci (Velike Lašče, Ribnica), idrijsko sladokusje je bojda samo izboljšana inačica.
Med štruklji — ljudski glas pravi, da brez štn Ijev ni bilo godovanja - Dolenjci niso prav zadi Trebanjska in Mirenska dolina veljata celo za| sebno zvesti štrukljem. Dolenjski je tudi izrazv čenka za vlečene riževe ali smetanove štruklje.
Kruh je bil in je vtkan celo v molitev. Zgodo na kruha je zgodovina civilizacije, kvašen kruli star dve tisočletji. V nekaterih krajih Dolenj so izdelovali kvas iz prosene moke in mošta pred prvo vojno. Boljša oblika kruha je poti vmesna stopnja je pisani kruh, kruh iz različn testa. Sladkor je novotarija; primer ohranje nesladke potice je orehova s pregreto smetano, jo še vedno pečejo na Dolenjskem.
Ko nehaš jesti, ostane v boljših lokalih niai še majhna žlička za kompot Začuda so ga po; li tudi Dolenjci. Kuhali so ga ob težkem poljsk delu, služil je kot pijača in osvežilo. Ponudili so ga tudi na gostijah, kot sladko priloao k me Posebno v čislih je bil češpljev kompot
Kuhane češplje na mizi so bile tudi znak,da praznovanje bliža koncu. Nehajmo torej!
M.
ZADNJE
LONČARSKO
VRETENO
Bolj kot teče razvoj, hitreje pometa s preteklostjo. Delež naše preteklosti smo že shranili v muzeje, ki varujejo in negujejo vez med preteklostjo in sedanjostjo; nekaj še ostaja med nami kot • tradicija, ki ji družba zlasti v zadnjem času le odmerja večjo pozornost. Žal, v zadnjem trenut ku.
Redki so že lončarji Med Ptujem in Mariborom srečamo le še enega: Andreja Hernjo iz Ptu-
ja. Trdo in utrudljivo ,.bojevanje" z glino je strlo tudi njegovo vitalnost. Čez leto, ko bo dopolnil 60 let, bo dal lončarstvu slovo. Pa ne v celoti: svojo domišljijo, soretnost in ljubezen bo posvetil le zahtevnim lončarskim izdelkom, za kateremu je v zdajšnjem času primanjkovalo časa. Preveč je bilo treba lončarsko vreteno gnati za vsakdanji kruh, poleg tega pa pridno ,,zidati" peči.
Lepoto izvirnega lončarskega izdelka namerava ohraniti tudi s pomočjo domačega muzeja.
Mojstrsko diplomo si je pridobil v Ptuju; izučil se je pri stricu. Leta 1956 je postal samostojen, odprl lastno delavnico in prodajalno, v kateri se je kar trlo kupcev, ko je ponudil svoje izdelke. Pa je prišlo obdobje'plastike. Upadlo je povpraševanje po lončarskih izdelkih. Takrat je bilo še posebno težko Danes znova oživlja zanimanje za izvirnp lončarske izdelke. Z njimi ljudje krasijo svojd stanovanja, vikende. Niso redka tudi posebna naročila. Ljudje so pripravljeni globoko seči v
O STRAHU
—	Strahopetci umirajo večkrat pred svojo smrtjo.
Shakespeare
—	Strahopetec je človek, ki v nevarnosti misli z nogami.
A. Bierce
—	Gola resnica je, da ljudem ne dene samo dobro, če so včasih prestrašeni, marveč je za napredek družbe nujno, da se prav pogosto prestrašijo.
Shaw
O SMRTI
—	So mrtveci, ki bi jih bilo treba še enkrat ubiti.
Bigot
—	Kdor zna umreti, ne zna biti suženj.
Seneka
—	Videl sem, kako so mnogi s svojo smrtjo dali grd ali lep glas vsemu svojemu življenju.
Montaigne
stane jagodič
DESET LET KARIKATURE 1965-1975 GALERIJA EMONSKA VRATA. LJUBLJANA OD 7. - 30. DECEMBRA 1978
O NEUMNOSTI
—	Neumnost je prostovoljna nesreča.
N. Ling
—	Ena izmed največjih nesreč civilizacije je učen bedak.
Čapek
—	Kdor prizna svojo nevednost, jo pokaže enkrat, kdor jo skuša prikriti, jo razkazuje mnogokrat
Japonski pregovor
ttH
MM
JtfjOh/	/fuAi/m^t vftfc/HMifc
HH
VOJAŠKI KOTIČEK
MIRAGE 2000 - SAMOSVOJ FRANCOZ
Francozi gredo v letalstvu svojo pot in se ne ozirajo mmogo na razvojne programe drugih zahodnih držav. Njihovi načrti so včasih precej drzni in ttudi dragi. Še pred kratkim so predvidevalij, naj bi bilo novo letalo v družini „miragov" bojno letalo super mirage ACF (Avion de Ciombat Futur-letalo za bodoči boj), kmalu pa !so spoznali, da bi bilo to letalo predrago, im so se odločili za nekoliko manj zahtevno ini drago letalo, za mirage 2000. In čisto nič mui ne manjka.
Novo letalo se po zunanjosti skoraj ne razlikuje od svojih predhodnikov z deltastimi krili, zato pa so velike razlike v „d robov ju". Vse komande so elektrificirane, stabilizacijski sistem pa uravnava računalnik. Mirage 2000 bo oborožen z dvema topoma kalibra 30 mm, pod krili pa bo nosil najrazličnejše orožje (rakete, napalmske kontejnerje, bombe) v skupni teži do 5000 kg. Največja hitrost bo nekaj čez 2500 km na uro, višino 15.000 metrov bo letalo doseglo v štirih minutah. Med raketami, s katerimi naj bi ga oborožili, omenjajo izboljšani verziji raket matra-magic in super M 530. Namenjene so za prestrezanje nasprotnikovih letal, ki letijo s hitrostjo do 3500 km na uro na višinah med 21.000 in 24.000 metri. V pomožnih rezervoarjih bo 1700 litrov goriva, zato bo akcijski radij letala okoli 700 km. Za vzletanje in pristajanje bo potrebno 1200 metrov steze. Novo francosko letalo bo opremljeno z najsodobnejšo elektroniko, med drugim tudi z radarjem, ki bo spremljal cilje na razdaljo več kot 100 km.
Francosko vojno letalstvo potrebuje 200 letal te vrste, 127 jih bodo dobavili v naslednjih štirih letih. Letala pa ne bodo še povsem usposobljena, novi radarji bodo namreč na voljo šele leta 1983. Predvidevajo, da bodo na mesec lahko izdelali štiri mirage 2000, tudi za izvoz; francoska letala so namreč v svetu zelo cenjena.
zvesti
polni mošnji
Landsknehti so bili pripadniki nemške najemniške vojske iz 15. in 16. stoletja. Po nazivu naj bi šlo za sodnijske izterjevalce ali biriče, s čimer je kralj Maksimilijan I., ki je bil začetnik te najemniške vojske, bržkone hotel prikriti njen vojaški značaj.
Kadar je kralj potreboval vojsko, je nekatere vidnejše vojščake postavil za polkovnike in jim dal denar za najemanje vojakov. Polkovniki so si izbrali ustrezno število kapetanov, ti pa so imeli za svoje pomočnike poročnike, zastavnike in narednike. ..Navadne narednike" so izvolili kasneje sami vojaki; iztirali so ljudi, ki so jim lahko zaupali. Značilno je, da oficirji niso bili vsi plemiči; v tej vojski niso gledali toliko na socialni položaj, važno je bilo predvsem, da so bili častniki pogumni.
Najemnike so običajno zbirali na sejmih in cerkvenih praznovanjih, povsod tam, kjer se je
zbiralo veliko ljudi. V vojaško službo so sprejemali može, ki so bili zanjo sposobnih n ki so imeli potrebno orožje in opremo. Kdor je imel boljše orožje, je dobil boljšo plačo.
Najemniki so bili dolžni zvesto služiti svojemu gospodarju vse do takrat, dokler jih je redno plačeval. Disciplina je bila zelo stroga, za prekrške so bile predvidene telesne kazni (bičanje in celo usmrtitev).
Landsknehti so bili predvsem Nemci, veliko pa je bilo med njimi tudi Poljakov, Madžarov in Hrvatov. Njihovi največji sovražniki so bili Švicarji, s katerimi so se posebno krvavo spopadali. Medsebojno sovraštvo je prešlo celo v pregovor. Redko se je dogajalo, da bi švicarski najemniki in landsknehti služili pod isto zastavo. Že zaradi načela ne.
najsodobnejši ameriški tank
Osnovno in najsodobnejše orožje ameriških oklepnih sil je tank M—60 A—2, zadnja verzija
znanega tanka M—60. Američani so se za novi tank odločili pred trinajstimi leti, prvi prototip pa izdelali jeseni 1965. Zaradi težav in kasnejših sprememb so prvi tanki te vrste začeli prihajati v oklepne enote šele pred nedavnim.
Največ težav je bilo v zvezi z zahtevo, da morajo tanki imeti stabilizirano oborožitev, kar pomeni, da mora tankovski top natančno streljati tudi med vožnjo. Zato so morali leta 1970 že izdelane tanke modificirati, naslednje leto pa so začeli nove tanke izdelovati serijsko. Tank M-60 A-2, ki je pred štirimi leti stal okoli pol milijona dolarjev, ima kupolo, s katero se glede na elektronsko in elektrohidrav-lično opremo ne more meriti noben tank na svetu. Vanjo je vgrajen top kalibra 152 mm, skozi cev lahko izstreljujejo tudi rakete „shillelagh". V bojnem kompletu je 33 granat z učinkovitim dometom do 1500 metrov in 13 raket na infrardeče usmerjanje, ki so nevarne do treh kilometrov. Vsaka raketa zanesljivo zadene cilj.
Poleg topa ima tank še dva mitraljeza: prvi je kalibra 7,62 mm, drugi v kupoli Da 12,7. Kot vsi sodobni tanki ima tudi M-60 A-2 laserski daljinomer in infrardeče žaromete za nočno vožnjo. Tank tehta kar 51 ton, dolg je okoli 7 metrov. Ena njegovih največjih pomanjkljivosti je precejšnja višina, visok je namreč celo nekaj več kot 3 metre.


tako kratkem času in ob razdrobljenih nosilcih gostinstva in turizma tudi ni zmogla. Vseeno je opravila pomembno delo, ob povezovanju, ki je v zadnjem času na vidiku, pa bo v kratkem času lahko presegla načrtovane cilje.
Rekreacijsko-turistični center Golte nad Mozirjem se je vsa leta vrtel v krogu na videz nerešljivih težav. Preveč amortizacije, premalo snega in sredstev, slabi kadri in še kaj. Povezovanje je bilo neuspešno in usoda vse bolj negotova. Šoferji in sprevodniki celjskeqa Izletnika so se pred kratkim le znebili morečega bremena. Center je v upravljanje prevzel kolektiv velenjske Rdeče dvorane in mu za začetek že nudil obilno mero prepotrebne Drve pomoči, skoraj več kot je bilo v tako kratkem času mogoče. Zdravljenje pa se šele pričenja.
Mozirsko in zlasti velenjsko združeno delo sta si zadala trdne načrte. Nedograjeno je treba donraditi, ob smučanju na Gol teh zagotoviti še pogoje za razvoj rekreacijskeaa, poslovnega, zdraviliškeqa in drugih „turizmov", predvsem pa je treba najti trdno vez z neposrednim zaledjem ob vznožju Mozirskih planin, z Gornjo Savinjsko in Šaleško dolino. Golte same zase niso in ne bodo pomenile velikn, so sestavni in nedeljivi del celote, vez je treba le napeljati in učvrstiti. Načrti so jasno zastavljeni in njihovo uresničevanje je že v teku. Potrebna je le in še bo, prava mera razumevanja, pomoči in dobre volje.
Združitev nosilcev turizma in gostinstva celotne doline bo ustvarila možnosti za izgradnjo turističnih in drugih objektov, ki bodo obogatili ponudbo in število gostov ne bo več upadalo. Kar neresnično namreč zveni podatek, da je bilo v Logarški dolini pred drugo svetovno vojno več
nočitev kot jih je sedaj. Če bo po skoraj poldrugem desetletju razrešen problem zakonodaje s področja naravnih parkov in s tem tudi problem urbanističnih rešitev, potem Logarska dolina in Solčavsko v celoti ne bosta več samevala v svoji lepoti.
Naj bo dovolj besed o problemih in možnih rešitvah, čeprav je res, da pred njimi ne kaže zaDirati oči. Stvari so krenile z mrtve točke in uspehi na tem področju bodo nedvomno povrnili ugled gornjesavinjskemu turizmu in ga okrepili. Največji letošnji dosežek trajne vrednosti je nedvomno Savinjski gaj. Edinstvena razstava cvetja in izročila doline v naravi je letos privabila dobrih 80.000 obiskovalcev, ki niso skrivali navdušenja. Gaj bo čudovit tudi prihodnje leto, sadovi letošnjega leta hortikulture so vidni po vsej dolini in bodo v prihodnje še bolj, saj naložbe v čisto in urejeno okolje niso muha enodnevnica.
Pozabiti ne smemo tudi kmečkega turizma, ki je še na začetku svoje obetavne razvojne poti. Temeljni namen turizma na kmetiji je, da kot dopolnilna dejavnost krepi gospodarsko moč kmetij, kar je še zlasti pomembno v gorskih in obmejnih področjih, ki jih v Gornji Savinjski dolini ne manjka. Kmečki turizem soustvarja njen turistični prostor in nudi delovnim ljudem iz urbanih naselij počitnice v mirnem, čistem in domačem okolju. Za njegov razvoj so nedvomno najprimernejše višinske kmetije. Ta dejavnost s svojimi učinki ohranja prenekatero kmetijo in kmetijski prostor in je pomembna opora v boju proti izseljevanju z ogroženih področij.
Zametki kmečkega turizma v tej dolini seaajo še v čas pred vojno. Večji razmah je doživel
Podturn. Nekoč in tudi danes varen dom gozdnih delavcev. Obronkov mogočnega Kočevskega Roga, strmega gozdnega Pogorelca, se drži kot pišče koklje. Nekoliko izven naselja, nekam zgubljeno ob Radešci, sameva več kot dvajset let staro na pol zidano, na pol leseno poslopje. Domačini mu pravijo, čeravno si zaenkrat tega imena ne zasluži, tovarna. Mali obrat, ki deluje v okviru novomeškeqa Gozdneaa gospodarstva, imenujejo tako iz hvaležnosti. Zakai že lepo število let omogoča, da z njeqovo pomočjo pridejo do dodatnega zaslužka.
Začelo se je nekako po vojni. Marsikatere roke so, namesto da bi delale, neprostovoljno počivale. Tudi zato je novomeško Gozdno gospodarstvo prisluhnilo željam po eteričnih oljih. Ob Radešci so postavili manjšo stavbo, destilarno, in jo opremili. Z domačini so se dogovorili za delo in kmalu so začeli ,kuhati' olje (in denar). Domačini so v bližni klestili vejevje smrek, jelk-in borov. Za prevoz takrat ni bilo hudo, kajti skoraj ni bilo hiše, ki ne bi premogla voza. Zaradi lepega plači-' la, za takratne čase seveda, je bil na dvorišču kmalu velik kup vej in iglic. Mali obrat je začel delati s polno paro: delali so celo v treh izmenah in ni bilo ravno redko, da so v skromni destilarni nakuhali tudi do 3000 kg eteričnih olj. Podturnu
se je obetalo, da bo postal kraj z veliko destilarno.
Z novo cesto pa so začela po Dolenjski kot gobe po dežiu rasti tovarne. Mladi so odhajali, starejši ob delu doma niso več zmogli sicer dokaj lahkega dela za ,tovarno'. Kup na dvorišču je postajal vse manjši in nekega dne je destilarna umrla. Ognja v njej niso prižgali skoraj desetletje. Pred osmimi leti pa je ideja, da bi pod Pogorel-cem pridobivali olje, ponovno oživela.
Vendar so se tokrat novomeški gozdarji drugače lotili dela. Delovna enota, ki jo vodi Alojz Serini, se je lotila dela po skrbnem študiju in zastavljenih načrtih. Iz dimnika destilarne se je ponovno pokadilo. Dima s posebnim in samo za to destilarno značilnim vonjem so se razveselili domačini, ki se jim je ponovno obetal (ep zaslužek, posamezniki, ki najbolj cenijo dolenjska eterična olja, in nekatere delovne organizacije, ki so bile predtem izključno vezane na uvoz. Serini-jeva ekipa je začela s polno paro, pred očmi pa je imela en cilj: posekano drevo čimbolj izkoristiti in doseči, da bi kar najmanj propadlo.
,,Za oživitev destilarne smo se konec koncev zavzeli tudi zato," pravi Serini, „ker imamo mnoao delavcev, ki zavoljo poklicnih gozdarskih
bolezni ne morejo opravljati težkega gozdarskega dela. V našem obratu pa lahko mirno in brez posebnih naporov pričakajo upokojitev. Razen tega nas je bolela resnica, da takrat, ko drevo pade, marsikaj umre. Jelke, na primer, dandanes posekamo skoraj mesec dni kasneje kot pred leti. Tako lahko vrh prodamo za novoletno drevo, okleščene veje gredo za vence, slabo vejevje in iglice pa odpeljemo v destilarno. Prodamo tudi lubje; vrtnarije ga potrebujejo za vzgojo rastlin. Ko v destilarni iglice prekuhamo, jih z veseljem odkupijo zagrebške vrtnarije. Tam vzgajajo rožo Amturium. To je zelo lepa roža, ki jo uporabljajo za dekoracijo, najbolje pa uspeva na predelanih iglicah, ki vsebujejo posebno kislino. Razumljivo je, da dobi deblo lesna industrija. Tako od podrtega debla pri nas domala nič ne propade ..."
V podturnski tovarni imajo tri kotle. Vsak sprejme okoli 800 kq za kuho pripravljene mase. Ko pripeljejo vejice in iglice, jih na nekakšni slamoreznici narežejo na do 1 cm dolge delčke, da presekajo smolne kanale. Tako pripravljeno maso s pomočjo puhalnikov spustijo v kotle. V njih je para in po osmih urah kuhanja paro s postopkom izsesavanja usmerijo v hladilnike, iz katerih pritečeta destilirana voda in eterično olje.
vabljiva nedorečenost
Delo in življenje prebivalcev Gornje Savinjske doline je v preteklih stoletjih spremljal les, njegova proizvodnja, predelava in prodaja. Njihov vsakdanjik je z lesom neločljivo povezan še danes, ob drugih nosilcih razvoja pa vse bolj stopa v ospredje turizem.
Pravijo, da sta turizem in Gornja Savinjska dolina en pojem. Narava je bila tod širokogrudna. Logarska dolina, Robanov in Matkov kot ter vrhovi okrog njih, porečje Savinje, hribi in gozdovi, so biseri, ki jih srečamo le še malokje. Čudovita krajina, v veliki meri še neokrnjena, čist zrak in mir. V izrazitem neskladju z njimi so razdrobljena in neenotna ponudba, povrh vsega še dokaj pičla. Nočitve iz leta v leto upadajo, dogovarjanje doslej ni rojevalo pravih sadov in tudi drugi ukrepi za hitrejši razvoj dolini niso v ponos.
Vseeno — krenilo je na bolje. Skorajšnji konec neenotnosti ponudbe je napovedala letošnja ustanovitev turistične pisarne, ki je na tem področju že opravila pionirsko delo, kaj več pa v
okrog leta 1960, deset let kasneje pa se je števil turističnih kmetij celo zmanjšalo, saj kmetje nis mogli slediti zahtevam in potrebam gostov. Zati ni čudno, da prvi organizirani poseg v razvoj t dejavnosti sega v leto 1971, ko j Zgorniesavinjska kmetijska zadruga pričeli uveljavljati celovit proaram izobraževanja, poskrbela je za načrte in podobno. Kmalu so pridobili prve kredite in rezultati so danes izredni. Od nekaj manj kot tisoč kmetij jih ji danes okrog 400 že preusmerjenih, še 250 pa s jih bo preusmerilo v tem srednjeročnem obdobju Pravih turističnih kmetij je danes 12, v prihodnjem letu jih bo prve goste sprejelo še 111 leto zatem še 21, najmanj toliko pa je še kmečkil gospodarjev, ki so se za to dejavnost že odločili.
O možnostih za bolj ali manj zahtevne izlete« planine ne kaže izgubljati besed, v dolini ne manjka kulturnozgodovinskih in naravnih spomenikov, čudovite so možnosti za rekreacijo in sprehode v naravi. Tudi ljubitelji lova in ribolova najdejo tukaj vse, kar želijo. V gozdovih, za 30.000 hektarov jih je, je obilo srnjadi, gamsov v skalah, velikih petelinov in ruševcev, divjih prašičev, zajcev in fazanov. Tudi jetena kozoroaa najdeš. S privlačnimi lovišči številnimi lovskimi domovi gospodarijo lovske družine, ki gostom ne zapirajo vrat. Tudi možnosti športnega ribolova so; od Logarske doline do Ljubnega v brzicah Savinje prevladuje postrv. Nižje v dolini je dovolj tudi lipanov, sulcev, klenov, mren in sivcev.
Še bi lahko naštevali vabljivosti, ki jih Gornjil Savinjski dolini ne manjka; vsem nedorečenostim^ navkljub.
JANEZ P LESNIKI
Ker je slednje lažje, ostane na vrhu. voda pa p kanalih odteče v pripravljene posode, ki jih dajo določenim podjetjem.
Iz osemsto kilogramov jelkine mase dobi. osmih urah iz enega kotla 3 kg olja. iz smrekoi mase kilogram, iz borovih iglic pa približno f ko kot jelkinega olja. Dišečo vodo pa lahko kt jo tudi iz jelovih storžev; imenuje se fmplii olje. Dolenjska eterična olja poznajo v zamejs« skoraj bolj kot doma. Poglavitni „krivec" Dolenjske Toplice in tamkajšnji bolniki, olje je znano kot zdravilo za bolezni dihal, | njem povprašujejo revmatiki, obč?ni, ki jihi išias, veliko pa ga Dolenjci prodajo v Rc Slatino. Tam že osmo leto pripravljajo domačimi in tujimi bolniki zelo cenjeno zdrai no smrečno kopel.
Sicer pa je Serini prepričan, da bi lahko« r olje prodali tisti hip, ko ga prestrežejo v zbirni C posodah. Podturn je znan tudi po tem, da seiS(( njem ustavlja nenavadno veliko avtomobil« L tujo registracijo, najpoaosteje italijansko in nem L ško. Dokaj redni so tudi lovci, ki bi za 20 litro y dišečega in zdravilnega smrekovega eteričrnj h< olja pri priči odšteli lepe denarce. Vendar novo jj" meški gozdarji poznajo svoje dolžnosti, pa tu f* pravice. Ob tem kaj radi pristavijo, da pri i ^ veliko zdravil, pa tudi denarja zgnije v hostalf^ Kaže, da so novomeški gozdarji v Sloveniji raa z redkimi, ki znajo ceniti darove narave.
JANEZ PEZElfc,
VESTNI K
gradijo sebe IN sožitje med ljudmi
»Začetek je bil težak. Prisotna sta bila strah in bo-izen pred nezadovoljivimi uspehi dvojezične osnovna Dle, saj smo pred dvajsetimi leti pravzaprav začenjali ionirsko delo. Šele iskali smo metode in oblike dela, tstavljali prve učbenike in na drugi strani prevzemali dgovomost pred starši in šolo, kakšno znanje bomo trokom v dvojezični osnovni šoli lahko dali, kako jih omo usposobili za nadaljnje šolanje in življenje. Prvi izultati, največji uspeh v začetku in še danes je gotovo DŽitje, ki se je razvijalo med učenci obeh narodnosti, so am bili velika spodbuda za nadaljnje delo. Nestrpno no čakali prvo generacijo, ki bo zapustila našo osnovno olo. Na dokaz, da je bila odločitev o uvedbi dvojezičnih snovnih šol na narodnostno mešanem območju v uboški in lendavski občini pravilna.
Naši učenci so enako uspešno nadaljevali šolanje na rednjih in poklicnih šolah. Ti u^>ehi so pomirili starše ■ mnogi v začetku niso imeli zaupanja v dvojezični ouk — pomirili so nas, pedagoške delavce, in bili za vse ajdragocenejše plačilo za trud, ki smo ga v razvoj vojezičnega šolstva vlagali v njegovih povojih. Naj še flkrat poudarim, da smo z dvojezičnim šolstvom gradili »žitje dveh narodov. Začeli smo pri temeljih, pri trocih, zato tega ne bo mogel nihče podreti. To amreč ni le sožitje med šolskimi stenami, to je sožitje ovsod, kjer ljudje na narodnostno mešanem območju l izven njega živimo in delamo."
S02ITJE -NAJDRAGOCENEJŠA VREDNOTA
Besede, zapisane v uvodu, je izrekla Gizela Horvat, že ideset let pedagoška delavka na lendavski osnovni šoli, jer je bil pred dvajsetimi leti začetek dvojezičnega suka. Povedala jih je ženska, ki je vseh dvajset let 'ojezič nega šolstva doživela na lastni koži, ki je šla Eozi vse dobro in slabo, ustvarjala prve učbenike, se ma iskala. Njene besede so besede življenja.
In če kdo kljub temu dvomi vanje, naj kar pride v iterokoli izmed dvojezičnih osnovnih šol — v Lendavo
in njene podružnične šole v Čentibi, Dolini, Gaberju in Petišovcih, v Genterovce, Dobrovnik. Domanjševce ali na Hodoš, v Prosenjakovce in Motvarjevce pa tudi v Šalovce ali Fokovce, ki sta sicer enojezični šoli z dodatnim programom za otroke višjih razredov z narodno«tneaa območja. Prepričal se bo, da si tovarišica Horvatova ni prav ničesar izmislila. Sožitje dveh narodov bo virlel v vsej njegovi veličini, pa naj pride kadarkoli, in ne samo na šolo. V Lendavi, v sleherni narodnoctno mešani vasi, v tovarni, knjižnici, vrtcu, na kulturni prireditvi bo lahko uaotovil samo eno: tako urejeno življenje med matičnim narodom in narodnostjo je resnično lahko marsikomu v svetu za vzor.
Najdragocenješi rezultat teaa sožitja pa je prav gotovo, da vsak govori v svojem materinem jeziku in se vsi prav dobro razumeio." Pogovarjamo se, kot pač nanese. Nihče niti ne pomisli, da mora govoriti slovensko, ker je slovenske narodnosti, ali obratno. Smo nerazdružliivi prijatelji, in če bi nas danes kdo hotel razdružiti po razredih glede na narodnostno pripadnost, bi jokali, ne, postavili bi se po robu takšni odločitvi," je dejala osmošolka lendavske dvojezične osnovne šole Verica Nešovič. Njen oče je Hrvat, mama Slovenka, Da nista nikoli izrazila niti najmanjšega dvoma o njenem šolanju na dvoiezični osnovni šoli in tudi sama je srečna, pravi, da se je naučila madžarsko, kar ji bo v življenju lahko samo koristilo.
Še nekai utrinkov z lendavske osnovne šole. Skupina otrok — do velikosti bi sodila, da so bili iz šestega razreda — je na hodniku klepetala o domači nalogi. In glejte, fantek je govoril slovensko, deklica mu je odgovarjala v madžarščini. Razumela sta se, kot da oba govorita v istem jeziku. Niti opazila nista, da ni tako.
Osmošolka Silva Cigan ie po narodnosti Slovenka, vendar o tem, katere narodnosti je kdo, skoraj nikoli ne razmišlja. ,,Vsi smo eno-osmošolci, ki se usnosabljamo za življenje. Pomagamo drug drugemu, predvsem pri jeziku. Imamo krožke, slovenske in madžarske, vendar ne posebne krožke za slovenske in madžarske otroke. Jaz, na primer, z velikim veseljem sodelujem pri madžarskem dramskem krožku."
Rebeka Konc je madžarske narodnosti. V najinem pogovoru je začela govoriti madžarsko, vendar ie z mojega obraza koj opazila, da je moje znanje madžarščine le preskromno, in je brez vsakršne težave nadaljevala v lepi slovenščini. Ugotavljala je, da dvojezični pouk za učence ni preobremenitev, pač pa za vse kvečjemu velika pridobitev. O pouku je povedala vse najboljše, med drugim tudi tole: „Pri posameznih predmetih, razen pri obeh jezikih seveda, imamo učenci možnost odgovarjati v jeziku, ki nam bolje teče. Obširneje spoznamo tudi madžarsko nacionalno zgodovino, in to v madžarščini. Mislim, da je za vse nas to samo pozitivno. V bogato založeni knjižnici so nam na voljo knjige v obeh jezikih, naše proslave, ki so zmeraj dvojezične, so pestre in vsebinsko bogate, naše glasilo in naš šolski radio zanimivejša. V vsem se oba jezika enakopravno prepletata, čeprav na toniti posebej ne pazimo in ne mislimo."
In še misel osmošolke Leonide Kotnjek: ..Poznavanje dveh jezikov nas bogati, različnost materinih jezikov nas še bolj združuje. Smo res pravi prijatelji In to naše prijateljstvo se je razširilo tudi med učence na monoštrski osnovni šoli na Madžarskem ter med učence v Smederev-sko Palanko, s katerimi imamo stalne stike, vsak dan pa nas z njimi družijo prijateljska pisma."
DVOJEZIČNA ŠOLA JE PRAVA ŠOLA ZA ŽIVLJENJE
Učenci so dvojezično osnovno šolo sprejeli za svojo in je ne bi zamenjali za nobeno drugo. In kaj mislijo o njej tisti, ki jim je že bila odskočna deska za življenje, kaj mislijo o nje i starši?
Jan os Čahuk je danes inženir, zaposlen v Elradu v Gornji Radgoni. Prav pred dvajsetimi leti si je začenjal pridobivati učenosti v prvi generaciji dvojezične šole v Domanjševcih: „V začetku je bilo malo težko, predvsem madžarski otroci smo imeli težave s slovenskim jezikom, Slovenci pa so se, čeprav malo bolj trdo, kar hitro naučili madžarščine. Če takrat ne bi uvedli dvojezičnega pouka, bi do danes poznavanje in znanje materinega jezika pripadnikov madžarske narodnosti gotovo nazadovalo. Pohvalimo pa se lahko z velikim napredkom, še posebej v zadnjih letih, ko je pouk madžarščine uveden tudi na srednjih šolah. Morda smo bili res nekoliko bolj obremenjeni kot učenci v enojezičnih šolah, vendar to sploh ni bistveno vnlivalo na naše znanje. Vsaj zase bi lahko bolj rekel, da so bili vzroki za naše skromnejše znanje v prostorski in kadrovski problematiki na do-manjševski dvojezični osnovni šoli v tistih časih. Po moji sodbi boljše rešitve, kot je dvojezično šolstvo v današnji obliki za izobraževanje otrok obeh narodnosti na narodnostno mešanem območju, res ne bi mogli najti. To je prava šola za življenje, ki slehernemu učencu odpira možnosti in daje dobro podlagn za vključitev v nadaljnje šolanje."
Gabriela Toth je doma iz Radmožanec. Po končani dvojezični osnovni šoli se je odločila za nadaljevanje šolanja na gimnaziji, kjer je sedaj v tretjem letniku: „Vsekakor ne bi bilo prav, da bi se na narodnostno mešanem območju učenci slovenske in madžarske narodnosti šolali ločeno, v posebnih oddelkih. Eni in drugi bi bili za marsikaj prikrajšani, marsikaterega prijateljstva, ki danes nastaja med mladimi ne glede na nacionalno pripadnost, brez dvojezične šole ne bi bilo. In verjetno tudi sožitja v sedanjih razsežnostih, ki nas spremlja na vsakem koraku, ne. K temu naj dodam še, da je za pripadnike madžarske narodnosti velikega pomena tudi uvedba madžarščine na srednjih šolah, saj tako v osnovni šoli pridobljeno znanje lahko poglabljamo. Po končanem šolanju pa se bomo lahko z dovolj znanja vrnili na narodnostno mešano območje, da bi dograjevali vse pridobitve naše narodnostne politike, predvsem pa sožitie med obema narodoma."
Štefanija Vukan se je na narodnostno mešano območje, v Prosenjakovce, priselila. Z možem sta oba Slovenca, vendar nista imela nobenih pomislekov, ko sta njuna otroka vstopala v dvojezično osnovno šolo. O tem nista niti posebej razmišljala. Zanju je bilo to čisto normalno, kot je nasploh normalno življenje na narodnostno mešanem območju. Štefanija je o tem dejala: „Nimam občutka, da je tu življenje drugačno, da žive tu pripadniki drugega naroda. Med nami vlada prijateljsko in prijetno vzdušje, človeško vzdušje, da se preprosto, izrazim. Prav dvojezična osnovna šola pa je tej sproščenosti ljudi, ki se veselijo skuDnih uspehov in katere tarejo iste težave, dala svoj pečat, zato jo moramo tudi v prihodnje razvijati."
Izjav bi lahko zbrali še veliko. Dokazujejo predvsem eno: dvojezična šola je postala potreba, postala je šola za življenje, šola, v katero učenci radi zahajajo, šola, v katero starši zaupajo, šola, v kateri so pedagoški delavci zgradili in dograjujejo nova spoznanja, in končno šola, ki je v dvajsetih letih delovanja uresničevala v življenju eno najpomembnejših stalnic naše socialistične politike — bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti. Takšna je ta šola v očeh in mislih ljudi, ne na papirju, in večjega priznanja ji za njeno dvajsetletno delo res nihče ne more dati.
V VSAKI GENERACIJI OKROG 200 UČENČEV
Pa pogleimo to dvojezično šolo na narodnostno mešanem območju v Pomurju še z druge strani, bolj uradne.
V šolskem letu 1958/59 so tekle široke politične razprave o idejni zasnovi dvojezičnega šolstva, saj se je takratno šolanje v ločenih slovenskih in madžarskih od-1 delkih pokazalo za neprimerno. Predvsem je bila prisot-
na težnja po vključevanju otrok madžarske narodnosti v slovenske šole, ker so jim bile le tako odprte možnosti za nadaljnje šolanje. Mnogi madžarski starši so prav iz tega vzroka vztrajali pri svoji asimilaciji. Da pa e to ne bi širilo in v celoti zavrlo razvoja madžarske narodnosti s ciljem, da bi šola bolj zbližala slovenskega in madžarskega otroka, je ideja o oblikovanju dvojezične osnovne šole dobivala široko podporo med družbenopolitičnimi delavci in mnogimi prosvetnimi d iavci, prizadevanja pa so se strnila tudi v šolsko reformo, ki so jo prav takrat pripravljali. To šolsko leto bi torej lahko označili kot začetek dvojezičnega šolstva v Pomurju, v jeseni 1959 pa so pričeli delati prvi poskusni dvojezični oddelki. Istočasno s prehodom na dvojezični pouk se je pričela tudi akcija ustanavljanja dvojezičnih vrtcev, ki naj bi bili praviloma obvezni za otroke na dvojezičnem območju, da bi otrokom poleg vzgoje nudili osnove obeh jezikov za lažje vključevanje v šolo.
Začetne korake je dvojezično šolstvo naredilo ob prizadevanjih prvega pedagoškega svetovalca za to področje Bele Horvata. Kasneje je njegovo delo nadaljeval Lojze Novak. Vse od začetka pa je imelo dvojezično šolstvo tudi široko podporo med najvišjimi predstavniki v okviru republike.
Danes je koncept dvojezičnega šolstva usklajen z novo ustavo, opredeljen je v naši zakonodaji, ustvarjeno je ustrezno družbeno razpoloženje. Takšno dvojezično šolstvo vzbuja pozornost v Evropi tako po svojih uspehih, kot po organizaciji in zunanjem videzu. Do njega je slovenska družba tudi v materialnem pogledu do največje mere izpolnila svoj dolg in s tem potrdila svojo visoko družbenopolitično zavest.
Janez Kerčmar, pedagoški svetovalec za dvojezično šolstvo pri enoti Zavoda za šolstvo v Murski Soboti, je današnjo dvojezično šolo takole predstavil: „V eni generaciji se na dvojezičnih šolah v soboški in lendavski občini šola okrog 1300 učencev. Njih število je v zadnjih letih upadalo, kar je splošen pojav v Pomurju. Osmi razred konča vsako leto okrog 200 učencev in kar 93 odstotkov jih nadaljuje šolanje in ga konča enako uspešno kot vrstniki iz enojezičnih šol. V začetnem obdobju se jih je po končanem šolanju malo vračalo na narodnostno mešano območje, vendar smo na tem področju predvsem z usmerjeno štipendijsko politiko doseqli pomemben napredek.
Po uskladitvi koncepta dvojezične šole z novo ustavo smo uvedli dvojezično delo v vzgojnovarstvene ustanove, v šolo za usposabljanje ter madžarščino v srednje šole. Po končani srednji šoli imajo učenci možnost nadaljevati šolanje v Ljudski republiki Madžarski ter poglabljati znanje madžarskega jezika na pedagoški akademiji v Mariboru. Dvojezična osnovna šola je tako ujela korak s časom in ni nekakšna umetna tvorba v vzgojno-izobraže-valnem procesu, temveč njegov pomemben člen.
Uspehi dvojezičnega šolstva so očitni. Izdelani so vsi programi, učenci so ob slovenskih učbenikih v celoti preskrbljeni tudi z učbeniki za madžarski jezik in narodnostni proqram. Sestavljeni so potrebni dvojezični učbeniki, nekateri delovni zvezki pa so v pripravi in bodo izdelani še v tem petletnem obdobju. Učenci v lendavski občini dobijo zastonj vse učbenike, v soboški pa brezplačno učbenike za narodnostni program. Dokaj dobro so dvojezične šole presrkbljene tudi z učili, čeprav vseh zaradi neurejenega uvoza iz vzhodnih dežel še nimajo. Izredno dobro so z leposlovnimi in strokovnimi knjigami preskrbljene knjižnice dvojezičnih osnovnih šol; skupno premorejo okrog 30 tisoč knjig. Tudi za kadrovsko zasedbo bi lahko rekli, da je dobra. Na vseh dvojezičnih šolah v Pomurju, vključno s šolo za usposabljanje in oddelki podaljšanega bivanja, dela 140 pedagoških delavcev.
Prostorski problemi so v lendavski občini urejeni, v soboški občini pa se prav ta čas pripravljajo na izgradnjo osrednje dvojezične osnovne šole, ki naj bi učencem zagotovila predvsem sodobnejši pouk in s tem več znanja, česar ob sedanji razdrobljeni organiziranosti dvojezičnega šolstva kljub prizadevanjem pedagoških delavcev in otrok samih ne nudi dovolj glede na zahteve današnjega časa.
Vsestransko zadovoljni lahko proslavimo dvajsetletni jubilej dvojezičnega šolstva, vendar bo tudi to praznovanje za nas vse predvsem delovno in ustvarjalno. Dvojezične vzgojno-izobraževalne organizacije želimo še bolj približati krajevni skupnosti in občanom, še bolj želimo utrditi njihovo vlogo pri poglabljanju sožitja Slovencev in pripadnikov madžarske narodnosti. Ves ta življenjski utrip dvojezične šole, kakršne drugod v Sloveniji in tudi drugje ne poznajo, pa bi radi strnili na centralni proslavi ob dvajsetletnem jubileju v juniju v prihodnjem letu."
IRMA BENKO

TUDI TAM ŽIVIJO SLOVENCI
Za Porabje, slikovito pokrajino v sosednji Ljudski publiki Madžarski, nekateri pravijo, da je to ..Slovenija malem". Pri tem imajo seveda v mislih tisto dokaj rnjeno območje, kjer živijo pripadniki slovenske rodnosti, kot so vasi otevanovci, Sakalovci, Gornji in olnji Senik, Slovenska ves... Tam je res marsikaj ličnega — slovenskega.
IZOBRAŽEVANJE IN KULTURNA DEJAVNOST
Porabski Slovenci žive v 7 občinah in jih je okrog 00. Svojčas s» bili večinoma kmetovalci in so se s iljedelstvom tudi preživljali; zdaj so več ali mani vsi posleni, zemlja pa jim služi le za ohišnico. Mnogi so Jje posesti dali v najem zadrugi. Kot člani narodnosti imajo zagotovljene skorajda vse Jvice. V praksi sicer marsičesa še niso uresničili, udar v zadnjjih letih nastajajo številne pozitivne remembe, ki see kažejo zlasti na kulturnem področju in olstvu pa tudi drugod.
Pouk slovenskcega jezika obiskuje blizu 400 učencev v sh popolnih (osemletkah in petih šolah z razredno ipnjo. Vsem divojezičnim šolam posvečajo še posebno zornost; v zadnjem času si prizadevajo izboljšati zlasti Jrovsko zasecdbo. Tako so uvedli možnost za braževanje ujčiteljev slovenskega jezika na višji lagoški šoli v Szombathelyu, nekaj porabskih vencev pa jee dobilo priložnost za študij tudi v veniji, spoznaanje, da „le dvojezične šole lahko otovijo zaaželene rezultate na področju odnostnega šODlstva v Porabju." (ulturna dejasvnost je dokaj bogata, pač glede na žnosti. Gojijo} predvsem slovenske narodne pesmi in « pa krajše dramske (odrske) prizore iz svojega jenja.
1ed kulturnirrmi skupinami so najbolj znane: mešani ski zbor ,/Avgust Pavel" iz Gornjega Senika, tloristi iz Sakaalovec, glasbeni orkester ,,Laci Koroič" >akalo\«c, žennski kvintetni zbor iz Slovenske vesi in o imenovani . ..Literarni krožek" iz Števanovec. Vse enjene skupirine tvorijo hkrati združeni ansambel
,,Porabje". Večino izmed njih smo imeli priliko videti in poslušati tudi pri nas v Sloveniji, saj se stiki med našo republiko (zlasti Pomurjem) in Železno županijo na Madžarskem na tem področju vse bolj krepijo in poglabljajo dobre prijateljske vezi ter sodelovanje.
MATERINEGA JEZIKA NE MOREŠ POZABITI
Monošter, središče Porabja in torei tudi porabskih Slovencev, na zunaj pravzaprav ne kaže tega, saj dvojezičnih napisov skorajda ni. pa tudi slovensko
govorico lahko boli poredko čuješ. To seveda<ne velja za osnovno šolo, na kateri imajo dvojezični pouk, in pa gimnazijo, kjer so uvedli slovenski krožek. No, če stojite v trgovine ali gostinske lokale, pa se boste marsikje lahko pogovorili tudi slovensko
Porabski Slovenci se zbirajo zlasti v gostišču ,,Tromejnik" in v „Ribji čardi". Tam posedajo po končanem delu, da bi se nekoliko okrepčali, ob tem pa seveda steče pogovor o najrazličnejših stvareh.
V čardi sem pred nedavnim spoznal tudi Belo Merklija, ki je tam zaposlen že štirinajsto leto kot strežnik. Kar prijptno, domače sem se počutil, ko sem se
lahko z njim pogovarjal slovensko, čeravno je uporabljal tisti značilni dialekt, saj knjižnega jezika pravzaprav niti ne pozna; no, nekai že razume, kaiti nekoč je v Števanovcih obiskoval dvojezično osnovno šolo.
— Kako dolgo že prebivate v Monoštru in kako ohranjate svoj materin jezik? sem ga med drugim povorašal.
,,Sem v ,varaš' (tako rečejo Monoštru) sem prišel že 1947. leta in od takrat tu živim. Kako naj bi pozabil materin jezik? To se ne da! Pa ja* zmeraj govorim slovensko, ko pridejo sem znanci ali rojaki, ki so po narodnosti Slovenci. Tudi zapojemo večkrat kakšno domačo, na primer tisto: Oj Slovenci, mi se ne prodamo, al mi sladko vince dobro piti znamo, v krčmo pridemo, si doli sedemo . .."
NEKOČ IN DANES V SLOVENSKI VESI
Nedolgo tega sem se ustavil tudi pri Bedičevih v Slovenski vesi. Z gospodarjem Jožetom, ki je eden naistarejših v vasi, sva nekoliko pokramljala, kako je bilo nekoč in kako je danes v njihovem kraju.
„Ja, nekoč so bili tu skoraj samj Slovenci, in to se je čutilo na vsakem koraku. Zdaj je precej drugače. Mi, starejši, sicer še govorimo slovensko, pa tudi pojemo naše pesmi, kadar pridemo skupaj — recimo na gostijah. Pogovorni jezik mladih pa je običajno madžarščina. Tudi naši običaji gredo vedno bolj v pozabo. Ni več tistega, kot je bilo nekoč ob ličkanju koruze ali skubljenju perja. Mislim, da so spremembe nastale največ zaradi bližine mesta (Monoštra) in priseljevanja madžarskih družin ali mešanih zakonov. No, zadnja čas opažam, da stvari spet gredo na bolje. V vasi imamo otroški vrtec, kjer se otroci učijo tudi po slovensko, kasneje pa hodijo v dvojezično osnovno šolo. Ustanavljajo tudi slovenske knjižnice, odpirajo kulturne domove .. ."
Slovenska ves danes torej ni tisto, kar bi lahko skle"ali po imenu, toda stanje se spet izboljšuje, kar je nedvomno odraz vedno ugodnejše politične klime.
JOŽE GRAJ
m
KAJ PRAVI MARODIČ SAM
Pogovarjala sva se v Turistu, kajti enosobno stanovanje, v katerem stanuje Aleksander Maro-dič, avtor številnih TV uprizoritev (med njimi tudi Poti in stranpoti), v katerih neusmiljeno biča nepravilnosti v naši družbi in nakazuje tudi vrsto socialnih problemov, je že vrsto let streha njenovi družini. Žena je obolela za angino in tako sva oba gostovala drugje. Sin je oblekel vojaško suknjo in ga trenutno ni doma.
Aleksander Marodič je prijeten sogovornik. Ljubljanska meqla in sivina zadnjih jesenskih dni je ždela za zavesami, ko je z besedami, ki jih je nizal v mikrofon, tkal mozaik svojega življenja in dela. Preprost v besedah, a ta preproščina ne zori na pomanjkanju besednena zaklada, ampak na neposrednosti, na tistem, čemur pravimo, da ima človek nekaj za povedat!
„Doma sem iz Zagreba, starše sem kmalu izgubil, tako sem preživel svojo mladost pri babici, tej nepogrešljivi dobrotnici. Veliko sem se selil, iz Zagreba v Beoarad, pa v Karlovac in nazaj v Zagreb. Šolo sem kc nčal kot pomorščak in takega me je zatekla tudi druga svetovna vojna. Že prej sem ob šolan,u in svoji mladosti spoznaval marsikatero življenjsko resnico, spoznaval pa sem tudi krivico in ^pecifiko predvojne Jugoslavije. Ko je prišlo do kapitulacije, sem videl, kako je bilo vse izdano in skorumpirano, videl pa sem tudi, kako so mlarli mornariški častniki, čeprav jim ni bilo mar Jugoslavije, bili zanjo pripravljeni umreti... Zdaj snujem nov roman ravno na temo tistih nekaj dni izdaje, ki sem jo neposredno doživljal na svoji koži. Ob kaoitulaciji sem pobegnil v Beograd, da ne bi služil ustaški mornarici. Tam so me prijeli in znašel sem se v Berlinu, na prisilnem delu .,.
PRVA PESEM PRI ENAJSTIH
Pisati sem pričel zelo zgodaj. Prvo pesem sem napisal, ko mi je bilo enajst let. Ne spominjam se vsebine, vem le, da je bila bolj lirična . Po vojni, 1946 sem bil postavljen v neko veliko zagrebško tekstilno tovarno, da bi osnoval tovarniški list. Bil sem že tudi urednik nekega strokovnega glasila in tako se je začelo. Najprej sem pisal radijske igre, prva je bila objavljena 1952 na zagrebškem radiu. Tiste čase je bil v zagrebškem dramskem gledališču dramaturg Herbert Gruen, ki je prebral
nekaj mojih tekstov, enega poslal Lojzetu Filipi-ču in tako so pričeli igrati v slovenskih gledališčih moja dela. V Celju so, mislim da 1955. leta, grali Operacijo Altmark. Zatem so me povabili v koprsko gledališče in preselil sem se v Koper. Postal sem tudi dopisnik za beograjsko Politiko in zagrebški Vjesnik za slovensko Primorje. Takrat sem tudi pisal zgodovinsko igro o kmečkem uporu na Primorskem. Ves čas sem pisal tudi radijske igre, veliko tudi za otroke.
Z LJUBLJANO TUDI TELEVIZIJA
1969. leta sem prišel v Ljubljano, pisal sem, še naprej sem bil honorarno dopisnik. Danes imam osemindvajset let svobodnega ustvarjanja . Nato sem pričel na televiziji. Moje prvo delo je bilo v sodelovanju s tedanjim dramaturgom Ivanom Ribičem „VOS", nato so prišli na vrsto Mali oglasi, nato Nora hiša, Poti in stranpoti, za zagrebško TV Mariia, Dan zmage za skoosko TV hišo in še mnogi drugi teksti, okoli sto jih je bilo posnetih za mali ekran.
Male oglase sem pričel pisati zato, ker se je mnogo govorilo, da pri nas ni svobode za ustvarjanje. Z njimi pa sem dokazal, da če govoriš resnico, se ti ni treba bati. Ni dekreta, ni ..policaja," ki bi ti to preprečil. Zadnja epizoda seje imenovala Kariera in so jo sprva zadržalUko pa je bila v javnosti, je bil odmev izreden . .,.
Zdaj čaka na snemanje na ljubljanski TV Kri-čač v trinajstih epizodah. Za snemanje je pripravljena tudi Krajevna skupnost, delo, podobno Malim oglasom in Gledališču v hiši, nekaj vmes, humoreska pač!"
— Kako so nastajali Mali oglasi, ki so bili napovedani kot humoristična serija, v resnici pa so
vsebovali mnogo grenkih resnic iz življenja tako-imenovanih malih ljudi?
..Rekel sem že, da sem Male oglase pričel pisati, da bi dokazal, da pri nas je ustvarjalna svoboda. Mene je vedno resnica motivirala, nič me ni omejevalo. Z resnico se je veliko manipuliralo, danes je to vse težie. Danes se še večne resnice spreminjajo. Doslej so vse izhajale iz relacije človek — bog — cesar. Zakone je ustvarjala oblast po svojem okusu in meri! V našem sistemu pa je vse naravnano na človeka in zato verjamem, če govoriš resnico, ni nobenih ovir.
—	Vemo, da so vaše stvaritve zelo odmevne v javnosti. Kako sprejemate ta odziv?
„Ljudje prihajajo k meni, kot h kakšnemu od-rešeniku. Vsakdo vidi le svoje lastne probleme in misli, da so vredni ekranizacije. Potem jim pojasnjujem, da ustvarjalec, pisec, televizija, ne moreta biti razsodnika... da lahko vidijo v vsaki zgodbi tudi del svoje. Kajti krivice ne nastajajo zaradi sistema, ampak zaradi slabih ljudi . . . Zanimivo je to, da je sedanji Kerin malo manj popularen od prejšnjega, kajti v prvi nadaljevanki je bil bolj izpostavljen. In če se nekomu godi huda krivica, se ljudje takoj poistovetijo z njim, so nehote na njegovi strani."
—	Kakšen se vam je zdel uvod v nadaljevanko, ker ga ni podal dramaturg, ampak nekdo iz Gospodarske zbornice?
,,Tega ne bom komentiral, rečem le to, da se mi je uvod zdel predolg, preveč je bilo teoretiziranja, vse preveč podano didaktično. Mislim, da bi nadaljevanka lahko startala brez vsakena uvoda."
—	Rečeno je bilo, da je bilo pet verzij scenarija in mnogi gledalci so se nehote vprašali, ali ste imeli svobodne roke pri dokončni obdelavi teksta?
..Moram reči, da sta bili samo dve verziji scenarija. Najprej sinopsis, ki je pri meni običajno zelo obsežna literarna predloga. Za Poti in stranpoti je vsebovala preko 300 tipkanih strani. Sledili sta samo dve verziji scenarija, to pa je povsem običajen delovni postopek pri tej zvrsti pisanja. Nekateri filmski scenariji se predelujejo tudi po desetkrat. Poudarjam, da sem pisal povsem po svoji volji in o kakšnih direktivah od zgoraj ni bilo sledu, to so le netočna ugibanja ali celo natolcevanja. Začetek serije je manj atraktiven, ker kažem nekatere manipulacije tehnokratskih krogov, serija pridobiva na dinamiki proti koncu. Zdaj bosta startala oba dela za srbohrvaško področje na beograjski TV in mi je žal, da teaa ni storila tudi Ljubljana, da bi ljudje videli kontinuiteto razvoja dogodkov, kajti zdaj je razlika med enim in drugim Trnikom štiri leta.
—	Znani ste kot izredno plodovit avtor, najbrž imate obsežne načrte?
„Kot sem že omenil, čaka na snemanje Naša krajevna skupnost, pripravljam pa tudi, oziroma je že gotovo. Mavrica in oblaki. To je tekst, ki posega v naše občutljivo obdobje leta 1970/71, v čas enaindvajsete partijske seje CK, brionske seje in drugo. No, snujem tudi roman, o katerem sem govoril že na začetku.
—	Kako občutite status svobodnega ustvarjalca v naši družbi?
„Šele zdai smo uspeli po nekailetni bitki priti do svoje osnovne organizacije sindikata, kajti v
marjetka ve, kaj je vojna
„Nekoč mi je Rudi rekel: .Marjetka, srečna si, ker si še majhna in ne veš, kaj je vojna.' ,Kaj? Jaz da ne vem, kaj je vojna? Še moje mucke vedo, kaj je to. ... Streljanje, ožgana trupla, jed brez soli, uši .. . Kaj ni to vojna...'
Včeraj sem vprašala mamo, zakaj nimamo kruha? .Zato, ker je vojna,' je odgovorila."
Tako se nizajo dialogi v petinšestdesetih zgodbah, v nekakšni vojni kroniki, ki jo popisuje Marjeta Dajčman, knjižničarka iz Novega mesta, in v teh zgodbah je vse živo in dinamično, napisano v preprostem jeziku otroka, iz srca in iz prve roke. To niso spomini, to so podoživete resnice vojnih grozot in zgodnjega otroštva, ki je bilo kljub vsemu tudi veselo, razposajeno, čeprav je bilo velikokrat zbegano od detonacij bomb in prasketanja strojnic. Otroštvo je vendarle bilo. Otroštvo pa je najlepše obdobje v našem življenju.
Knjiga ,,MARJETKA VE, KAJ JE VOJNA" bo izšla prihodnjo jesen pri založbi Borec v popula_rni Kurirčkovi knjižnici v petnajst tisoč izvodih, kar je za slovenske razmere nenavadno veliko. Toda knjiga, kakršna je ,,Marjetka ve, kaj je voina", to vsekakor zasluži.
Glavni urednik založbe Leopold Suhodolčan, znani pisatelj, je v svoji oceni napisal tudi tele misli: ..Avtorica knjiae je bila v začetku vojne stara osem let. Ob koncu enajst. Z družino je živela v Srednji vasi na območju, ki je bilo dobršen del vojne osvobojeno. Marjetka je vojno doživljala intenzivno. V knjigi se srečujemo s partizani, kurirji, v njenem domu se odigravajo celo pomembni sestanki partizanskega vodstva. Popisana je kolona partizanskih ranjencev, partizanska šola, mitingi in lutkovne predstave. Še posebej pa so zanimivo popisana srečanja s Stanetom Rozmanom, Borisom Kidričem, Mileno Stritarjevo, Vido Tomšič . .. Zlasti pa srečanje s slikarjem Božidarjem Jakcem."
Junaki te knjige so otroci, ki na svoj način pomagajo partizanom. Osrednji lik knjige pa je Marjetkina mama, ki je tudi prava partizanska mama.
Za današnji zapis smo izbrali trsti del, ki popisuje Marjetkino srečanje z znanim slikarjem Božidarjem Jakcem:
njej vidimo edino , realno družbenopolitičn osnovo za reševanje svojih eksistenčnih probl mov. Doslei smo bili le naiemniki, v čiste mezdnem odnosu. Ugoden za nas je tudi no zakon o založništvu, kjer s podpisovanjem sami upravnih sporazumov dobivamo podobne pravil kot stalno zaposleni. Smo tudi sredi razprave zakonu o samostojnih umetnikih. Ravno po tel pogovoru grem na sestanek. Naš delež družbi i kulturi je velik, a premalo cenjen. Predvsem mli di si morajo urediti stvari. Zame mi ni mar, čf dve leti grem v pokoj, saj si pokojnino takoreko sam spravljam skupaj vsa ta leta svobodneg poklica. Zakaj mladi ustvarjalci ne bi imeli boljS delovnih pogojev? Kako naj mlad slikar pride d ateljeja, če mu družba ne bo pomanala? Mi v t! razpravi tvorno sodelujemo, si od zakona mnog obetamo. Zelo aktivna je tudi vaša Celjani« pevka Marija Samčeva."
—	Prvo pesem ste napisali pri enajstih, zaten radijske igre, TV in gledališke drame, snujet roman, nehote se mi zastavlja vprašanje: kaj p film?
„Se že dogovarjam z režiserjem Milanon Ljubičem in še z nekaterimi drugimi za f i I msk scenarij. Rad bi realiziral v tekstu dogodke i časov velike železničarske stavke in pokol na Zi loški cesti 1920. leta. Rad bi se poskusil tudi komediji. Sploh me film zelo zanima, a mora takoj nekaj reči — scenarij je zelo slabo plačan Najvišji možni honorar je deset starih milijona za delo enega leta ali še več, to pa je premalo Zato trdim, da ni krize scenarijev, ampak kriz stimulacije pisanja scenarijev."
—	Pri vašem delu nikakor ne moremo mirni kritike, saj se soočate z njo na vsakem koraki zaradi javnosti in družbenega in umetniškega po mena vašega dela. Kaj imate od kritike? „Od take, kakršna je naša kritika danes, prav nič Trdim, da nimamo profesionalne kritike, vsaj n našem področju ne. Nekoliko lažje je v literatur in drugih veiah umetnosti. Neprofesionalnost p pelje v subjektivizem, podtikanja, osebne stvari skratka, kar seveda nj v redu in tudi beži od vsaki oblike marksistične kritike. Nimamo šolanih kritikov, nimamo šolannih scenaristov, sploh mladil ni, čez leta jih bomo še kako iskali. TV ji
zahteven medij, vedno je treba kaj novega. Me« kritika osebno ne razburja, čeprav sem dobil a nje laskave ocene pa tudi slabe. Pri tej nadaljevan ki gre za vrsto nesporazumov. Kritik na prime odreka rudarju pravico in zmožnost odločanji če je rudnik sposoben za ponovno delo ali ne. Delavcu a priori odreka sposobnost odločanja,f degradira, da ni sposoben inovacij, v nič daje nj* govo štiridesetletno delo v rudniku. To o rudnik« se je rodilo v moji glavi in rudarji v Kanižaricia mi dejali, da bi to bilo teoretično izvedljivo... Očitali so mi, da sem postavil naše ljudi v prevei razkošna stanovanja. Pa mi, Dragec, povej, če« stanujejo ljudje v takih stanovanjih. A sem pokazal tudi barako! Zato naj kritika analizira pro-j bleme, ki jih odpiram, ki so prisotni v naši druž-l bi. Dokler bodo delavci in kmetje hodili k meni izražat zadovoljstvo nad tem, kar lahko viditov moji stvaritvi, tako dolgo bom tudi sam zado voljen. Na srečo nisem noben genij in sem zelo srečen!"
DRAGO MEDVED
November 1944. Danes sem na paši. Zebe me in dol) čas mi je. Tudi nobene hiše ni blizu. Samo lesena koitj je, v kateri živi umetnik.
Morda res ne vem natanko, a čutim, da je to nekaj velikega. Le kaj zdaj umetnik počne? Riše? Da, prav gotovo riše. Le kaj riše? Kakšne svinčnike ima! In kakšne barvice! Mar riše tudi otroke? Morda bi narisi tudi mene! Prismoda, rečem sama sebi. Še pogledal ma ne bi, kaj šele narisal. Toda glej, ravnokar je pogledal skoz okno. In nasmehnil se mi je Da, meni se ji nasmehnil. Ko bi zdajle stooil ven in. .Saj sama m vem, kaj si želim. Vse, kar si želim, je podobno pravljici
Glej ga, odprl je vrata. Zdaj gre po stopnicah navzdol Le kam gre? Razoglav je in brez puške. Prav gotovo« gre daleč ,..
K meni grel Ne, to se ni porodilo v moji domišljiji. H nisem prismoda. Že je tu.
„Punčka, kako ti je ime? " Gledam ga v obraz kot kakšno svetovno znamenitost. Tako čudovito lep ob« ima, tako lepe oči in tako lepo govori.
Odgovarjam mu na kratko. Več mu povem z obraz« in očmi.
,fJI ar je tka, pridi jutri k meni, te bom narisal." A
Kaj, je resnica? „Res, čisto zares te bom narisal, boi prišla? ,,0, seveda bom prišla, seveda bom." Že ga ni več. Hitro odženem živino domov. Povedati moram mami in Mariji. To mi bo Marija nevoščljiva.
Jakac je sedel za majhno poševno mizico. Na njej jt bilo vse polno svinčnikov. Pa tudi radirka. ,.Marjetka sem sedi. Takole se obrni. No, zdaj pa bodi malo pri miru." Gleda me in riše. Kazalec na uri pa se pomiki naprej in naprei'. V kotu visi brzostrelka. ,,Še enkrat! bom narisal," in pokliče ženo Tatjano, naj prine» orehov in kruha. Kako je vse čudovito! Zdi se mi,dl sem najsrečnejša na svetu.
,.Marjetka, ta slika naj ti bo za spomin na tvoji otroška leta in na vojno in name."
Božidar Jakac je pripisal pod sliko: Mali pastiritti Marjetki.
Marjeta Dajčman pravi: „Pišem same resnično zgodbe. Zgodbe iz svojega življenja. Nisem ne moderni ne starokonitna, imam čisto svoje nazore, take, ki ustrezajo moji naravi. Mislim, da mora nekdo prepotovati ves svet, da kaj doživi, nekdo pa zagleda sončni zahod in je to zanj najgloblje doživetje."
Če bi govorili o knjigi ,,Marjetka ve, kaj je vojna" i bolj natančno, bi jo lahko primerjali z najlepšimi delio voinih strahotah in o neuničljivem strahu, ki za zmerom ostane v otroških očeh. Marjeta Dajčman, avtorica n knjige, ne potrebuje pretirane hvale. Njena življenjski zgodba je dovolj trpka. V njenih plahih, dobrih očeh« zrcali neuničljiva ljubezen do otrok, do svojih in do vseh, ki ljubijo življenje. Prav takšne nemirne otrofta oči ji je narisal pred mnogimi leti slikar in grafik Božidar Jakac in prav take oči ima Marjeta Dajčman še danes.
LADISLAV LESAR
recenzija
plamen niča
Janez Menart je v kratkem zapisu k novi zbirki pesmi Ervina Fritza ..Okruški sveta" zapisal, da je ta zbirka „eden izmed redkih zelenih otokov sredi sivega morja slaboumnega in zveriženega verzopisja današnjih dni". Menartov ostri jezik je tako brez ovinkarjenja postavil pesniško snovanje Ervina Fritza v same žive korenine slovenskega pesništva, odvezuje ga povezanosti s splošnim tokom, lahko skoraj zapišemo, modernega pesniškena ustvarjanja pri nas. Ob prebiranju prijetno oblikovane knjižice pesmi, kije izšla pri Cankarjevi založbi, dobiva Menartova kategorična trditev vse več potrdil.
Pesniški svet Ervina Fritza je v „Okruških sveta" preprost, na dlani, kot je preorosto in vsem na dlani življenje. Vendar pa to navidezno preprostost trgajo težka vprašanja „Kaj bo, ko bo nič, ko ne bo niti praznine? " Razkošno dejstvo bivanja
„. aeoaj
znnriFntz
(„Kako je razkošno, ko preprosto vem: sem, bivam, živim!") izgublja svojo čvrstino ob iskanju smisla, iz razjeHene podobe, včasih prav ironično in šaljivo izrisane, pa se izvija „smrt, velika mama ...", ki človeka z vse"", kar je, ,,v nič preseli" tja onkraj, kjer „ni ne oblakov ne sončnic, še pravega niča ne".
Mestoma skoraj mistično grozo pred minljivostjo sveta in človeka ljubeznivo zabriše trpka ironija, posmeh. V pori tonu pesmi je čutiti. Kako je ta posmeh (poezija?) edina resnična moč, ki jo ima pesnik v rokah pred dejstvi, pa naj bodo to zgodovinska dejstva narodovega (ne)bivanja, ali osebne sreče in ljubezni, trenutka v povsem določeni zgodovinsko družbeni situaciji. Posmeh in ironija postavljata vse na prvo mesto: ko bo „knnec veli-
kih rim vrlega Fritza . .. peki bodo še pekli žemlje in preste". V neki pesmi pa prošnja grobarjev za povišanje plače izzveni kot nadvse jedek posmeh vsemu skupaj z besedami „v skupnem interesu rešite stvar!".
M. MARKELJ
knjige
ZA MLADE
Zbirka ..Sinji galeb", ki že dve desetletji izhaja pri Mladinski knjigi, zelo redno zalaaa mlade bralce z njim primernim leposlovjem. Klasična tovrstna dela iz svetovne in domače literature je že domala izčrpala, zato v zbirki zadnia leta izhajajo zvečine sodobna besedila. Ta oznaka velja tudi za štiri knjige, ki so izšle nedavno tega.
Najprej so tu „Geniji v kratkih hlačah" Slavka Preala. Humorno sočna je pripoved o zgodbah rosnih gimnazijcev, ki si z vranolijami vseh sort utirajo pot med razvpite srednješolce, temu primeren pa je tudi njihov delež pri šolskem glasilu. Ta pripoved je bržria eno najbolj uspelih del za mladino na Slovenskem. Knjiaa se bo sama dovolj zgovorno hvalila med bralci, prikupnost pa se ji bo verjetno še povečala ob skorajšnjem predvajanju televizijske nadaljevanke. Slednja bo literarno predlogo sicer prekrstila v „Genije in genialce", a mladine to ne bo motilo.
Angleškega pisatelja VVilliama Mayneja poznajo bralci ..Sinje-ga galeba" že po knjigi ..Skriv-nost pozabljenega vodnjaka", tokrat pa se jim predstavlja z ,,Modrim čolnom". Zgodbo o dveh bratih, ki ju kar raznaša od bujne domišljije in jima zato tudi srečanje z velikanom ni nemogoče, je poslovenil Janez Gradišnik.
Prevajalka Gitica Jakopin je
o švedskem pisatelju Nils—Olofu Franzenu zapisala, da „je njegova bistvena lastnost in odlika velik smisel za humor". O tem se bodo mladi zlahka prepričali ob branju knjige „Agaton Sax in afera Sladka repa". Gre za šegavo pripoved o naslovnem junaku in njegovem prijatelju inšpektorju Lispingtonu, ki po številnih pripetljajih razkrijeta Šefa in Velikega brata, velika sleparja, saj noben bančni računalnik ni kos njunim denarnim goljufijam.
Končno je tu še ..Avtobus, velik kakor svet" Johannesa M. Simmla, po svetu zelo znanega nemškega pisatelja, katerega literarne uspešnice pa običajno ne premorejo niti kakovostno poprečnih estetskih razsežnosti. Slednje gotovo ne velja za pričujoče delo (poslovenil ga je Stanko Jarc), se pravi za prikupno in napeto zgodbo o devetnajstih otrokih, vzgojiteljici, šoferju in črni ovci.
DIH SMRTI
Med velike ameriške pisatelje po zadnji vojni literarna zgodovina uvršča tudi (že dve leti pokojnega) Jamesa Jonesa, ki si je pridobil svetovni sloves zlasti z romanoma „Od tod do večnosti" in ..Tanka rdeča črta". Ti dve deli, po katerih so posneli uspešne filmske stvaritve in sta prevedeni tudi v slovenščino, poznavalci smatrajo za pojem dognane vojne literature.
Nedavno tega je pri Obzorjih izšel Majde Capudrove prevod Jonesovega romana ..Dih smrti". Sodeč po pisateljevem imenu, bi od zajetne knjige (402 strani) pričakovali vse prej ko to, da gre za srhljivo krimi-nalko. Zgodba se odvija na mirnem grškem otoku, ki je poleti raj za hipije in čudaške premož-neže. Idilo skalita dva umora in takoj je dovolj dela za zasebnega detektiva, ki se ne ustraši zapletenega primera, čeprav mu strežejo po življenju. Premaguje različne težave, se izvija iz zased, prebija skozi pretepe, dokler ne razkrije morilca in mreže prekupčevalcev z mamili. Seveda pa se med nevarnim poslom ne izmika čarom zagorelih lepotic.
Beg iz Gonarsa
O čem piše Jože Martinčič v knjigi ..Beg iz Gonarsa", je docela razvidno že iz naslova dela, ki je izšlo pri založbi Borec. Gre za pričevanje o življenjskih raz-
mxnnvuflflK) mm
Pri založbi Borec je izšla knjiga, po kateri najbrž ne bo seglo širno slovensko bralstvo, saj gre za strogo dokumentarno delo, ki bo primemo izhodišče za morebitne nadaljnje raziskave dogajanj med narodnoosvobodilno vojno v Beli krajini.
Naslov pričujoče knjige, ki jo je napisal Drago Vončina, se glasi „Kronika šolstva med NOB v Beli krajini." Vončina se je lotil sestavljanja tega dela na pobudo Slovenskega šolskega muzeja, pisanje pa je ooiral na arhivsko gradivo in spomine stanovskih tovarišev, ki so med zadnjo vojno službovali v Beli krajini.
Knjiga je snovno razdeljena na tri dele, od katerih je vsak zase kronološko zaključena celota. Prvi, ki obsega nad polovico knjige, je vsestransko dokumentiran popis stanj, ki so v tesni zvezi s šolstvom in odporom proti okupati rju. Gre za pričevanje o sovražnikovem ur. mju belokranjskega šolstva, o preganjanj niranj s, mučenju pa tudi smrti učitelje ;e o pripravljanju vstaje, po razsu-lu italijc , vojske pa o izvedbi pedagoških in vzgojno-političnih tečajev za učiteljstvo, opisana je vloga prosvetnih delavcev in mladine pri sodelovaniu v osvobodilnem gibanju ter prikazan odpor Belokranjcev zoper namero
okupatorja, da bi si podredil šolstvo za propagando fašizma.
V drugem delu knjige je Vončina po abecednem redu vasi podal kroniko posameznih osnovnih šol. Med podatki izključno šolskega značaja je moč najti vrsto podrobnosti, ki govorijo o razvoju osvobodilnega gibanja v posameznih šolskih okoliših. Na podoben način je v tretjem delu prikazano takratno belokranjsko srednje šolstvo, dodan je imenik prosvetnih delavcev na teh šolah. Knjigo, ki jo pomenljivo dopolnjuje slikovno gradivo, zaključuje seznam virov.
merah v zloglasnem italijanskem taborišču, kjer sta lakota in bolezen nenehno trpinčila internirane Slovence, kosila pa jih je tudi smrt. Mnogo trpečih
je pokonci držalo kulturno delovanje, številni so razmišljali o pobegu. Dva načrta za beg sta bila neuresničljiva, ob tretjem pa so zaprti komunisti napeli vse sile in z zvrhano mero iznajdljivosti je taboriščnikom uspelo izkopati rov, po katerem je v noči od 30. na 31. avgust 1942 pobegnilo na svobodno osem internirancev, med njimi Boris Kraiaher, Bojan Štih in Ivan Bratko, ki je ta podvig opisal v povesti ..Teleskop". Martinčiču pobeg ni uspel, kot dejavna priča takratnih dogodkov pa je napisal knjigo, ki se kljub dokumentarni zasnovi bere ko napet roman.
po veliki zmagi
Spominskih zapisov udeležencev narodnoosvobodilnega boja je že za velik kup knjig, neprimerno manj pa je tovrstnih pripovedi, ki natančno osvetljujejo politične, gospodarske, socialne iri kulturne, skratka družbene razmere v prvih letih po osvoboditvi. Kaj vse se je dogajalo tedaj v Prlekiji in Prekmurju, je v knjigi (izdala jo je založba Borec) „Po veliki zmagi" popisal Vilko Kolar. Težave pri obnovi šolstva, volitve, prisilni odkupi kmetijskih pridelkov, razvoj zadružništva.
demonstracije ob državni razmejitvi, spopadi s klerikaliz-mom — o tem in podobnem teče beseda v knjigi, katere drugi del je Kolar namenil spominom na čas, ko je živel v Berlinu kot šef delegacije ministrstva za delo, pozneje pa kot kulturni ataše pri tamkajšnji jugoslovanski vojni misiji. Zanimivo, mestoma celo načeto so opisane razmere v zasedeni Nemčiji, kjer je bilo veliko zakulisnega dogajanja v odnosih med štirimi zasedbenimi oblastmi, najbolj prepričljivo pa so prikazana Kolarjeva neljuba doživetja s sovjetsko stranjo v mesecih po Informbiroju.
prebrali smo
knjiga „najev"
Malo je knjig, o katerih ve vsakdo nekaj povedati, čeprav je še nikoli ni imel v rokah. Tako usodo je pri nas doživljala Guinessova „Knjiqa rekordov". Ljudje so o nji vedeli povedati, kar so pobrali iz občasnih časopisnih vesti, celotne podobe knjige pa niso poznali, zato so jo prehitro in krivično obsodili za neumnost, češ da so v nji zapisane samo traparije: kako daleč je kdo pljunil, kdo je najhitreje narezal kumarico, kdo se je najdlje časa prhal itd. Res je, da*so v ..Knjigi rekordov" tudi taki podatki, vendar pa nikakor niso v večini in prav tako ne predstavljajo bistveni in najvrednejši del te svetovno znane knjige.
Slovenska izdaja prihaja med naše bralce 22 let po izvirni izdaji. V tem sorazmerno kratkem času se je „Knjiqa rekordov" silovito razširila po vsem svetu in postala izredno priljubljeno branje. Žal je spodbudila
tudi najrazličnejše poskuse doseči nove rekorHe v mnogokrat neumnem in nevarnem početju,-čeprav sestavljalci knjige opozarjajo, da gre za nevarno in škodljivo posnemanje. Slovenska izdaja pomeni že 17. tuji jezik, v katereaa je ..Knjiga rekordov" prevedena. Skupna naklada v vseh jezikih in izdajah pa je letos že presegla 30 milijonov izvodov.
KNJIGA REKORDOV
	:
Naj...	1
,f r *	
	
fp	'i
gr*	H i 1
Slovensko izdajo sta za Mladinsko knjigo prevedla in uredila Irena Trenc-Frelih in Aleksander Pasternak. Razdeljena je na 12 poglavij, v katerih so izbrani najzanimivejši podatki o najrazličnejših „najih" v živalskem in rastlinskem svetu, pri človeku, v svetu narave, mehanike, v športu, pri zabavi ipd. Prebiranje teh podatkov ni samo izredno zanimivo, ampak tudi poučno. V slovenski izdaji sta urednika pridala knjigi nekaj zanimivih rekordov naše ožje in širše domovine.
Nekaj pa bo morda pozornega bralca v knjigi le motilo. Dlje ko bo knjigo prebiral, bolj klavrn občutek bo imel ob spoznanju, da je svet v Guine-ssovi knjigi skrčen predvsem na zahodno civilizacijo ter da so včasih podatki iz drugih dežel, predvsem pa socialističnih, podvrženi dvomu.
M. MARKELJ
r ufc^uiru
Mci) 11
nTOVA KNJIGA IN...
Napoved zatložniških hiš Borec in Komunist, da bodo lo konca tegaa leta izšle v slovenskem prevodu najmanj tiri knjige iz „Zbranih del" Josipa Broza-Tita, se je resničila le naa pol. 5. decembra so na novinarski konfe-snei predstavili drugo knjigo, nadaljnji dve sta v tisku, iekaj pa je pripravljenih za slovenjenje.
O velikem kkulturnozgodovinskem in še kakšnem polenu izdaje Tfitovih „Zbranih del" ter o njeni vsebinski lati in znanstttveno— kritični pripravi za obiavljanje smo odrobneje pisisali maja ob izidu prve knjige, po vnaprej astavljenih izhhodiščih pa je pričujočo uredila Draaica azarevič in prirevedel Romar Zupan.
Knjiga prinaša 25 Titovih besedil, ki so nastala v času med avgustom 1928 in marcem 1935. V teti letih, ki so jih zaznamovale velike politične in gospodarske spremembe doma in po fvetu (Aleksandrova diktatura, svetovna gospodarska kriza, zmaga fašizma ipd.), je bil Tito zvečine po zaporih, pa je vseeno tudi s pitano besedo razgaljal buržoazno ureditev in se, neglede na posledice, ki jih je čutil na lastni koži, zavzemal za odločilni boj zoper reakcionarni režim.
Večina besedil druge knjige je iz obdobja julij 1934 — marec 1935, ko je Tito delal kpt član politbiroja CK KPJ in kljub težkim pogojem ilegale pripravljal partijsko delo. Njegovo načelo je bilo: ..Komunisti morajo voditi stavke, vendar ne od zunaj, temveč med množico." Budno je spremljal delo na terenu, v poročilu Centralnemu komiteju je jeseni 1934 pisal tudi: ..Partijska organizacija v Novem mestu tudi dobro dela. Posebej se posveča delu na vasi." 11. oktobra istega leta pa je Tito v pismu omenjenemu organu KPJ poročal iz Ljubljane: „V Novem mestu so stavko organizirali in vodili naši tovariši. Stavkali so v tekstilnem podjetju, kjer je zaposleno 70 do 80 delavcev. Stavka je bila napadalnega značaja in je popolnoma uspela. Zahtevali so izboljšanje plač ter izplačilo že dalj časa neizplačanega nadurnega dela po kolektivni pogodbi itd. ter dosegli vse."
Odveč je poudarjati, da bodo Titova dela v veliko oporo vsem, ki raziskujejo zgodovino komunistov in razvoj delavskega gibania. Ko nalašč za to prinašajo „Zbra-na dela" tudi priloge, ki osvetljujejo ozadje dogodkov, v središču katerih je bil Tito. Tako so v drugi knjigi objavljeni dokumenti o aretaciji in sojenju Josipu Brozu v letih 1928-1929, med njimi zapisnik z glavne sodne obravnave, t. i, bombaškega procesa, ko je Tito na obtožnico iznoveHal: ,,Ne čutim se krivega, čeprav priznavam to, česar me obtožuje d. pr., ker nimam tega sodišča za pristojnega, marveč le sodišče Partije . ..
Mislim, da so naravni zakoni višji od tistih, ki jih predpise kak razred, da zatira drugega. Za svoje ideale sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje." Med ostalimi prilogami (skupaj jih je 52) so še poročila in drugo gradivo o Brozovem prestajanju kazni po več zaporih ter dokumenti KPJ o Titovem delu od sredine 1934 do marca 1935.
V opombah, kronologiji ter registru imen in zemljepisnih imen pa so člani slovenskega uredništva za izdajo ..Zbranih del" na več mestih dopolnili podatke, ki se nanašajo na zgodovino delavskeaa gibanja na Slovenskem. Tako je tudi s te plati zadoščeno znanstveni zasnovi objavljanja Titovih del, saj so odpravljene nedorečenosti, morebitne napake ali dvoumja.
Na omenjeni novinarski konferenci je založba Komunist predstavila tudi troje del s področja družboslovja, filozofije in politike. Najprej moramo
opozoriti na drugo (prva je izšla pred dvema letoma in je v celoti razprodana), dopolnjeno izdajo knjige Vide Tomšič ,.Ženska, delo, družina, družba". Gre za tehten izbor razprav, člankov in govorov, s katerimi je Tomšičeva v skoraj štirih desetletjih sooblikovala tukajšnjo socialistično družbeno stvarnost Beseda teče o ženskem vprašanju, delavskem gibanju in nalogah komunistov, predstavljena je vloga ženske o razvoju delovne organizacije, krajevne skupnosti, občine, države.
Tudi o ..Strukturalizmu" Borisa Majerja moramo zapisati, da gre za drugo izdajo, ki se od tiste iz 1971 razlikuje le po nekoliko drugačni razporeditvi in malenkostni dopolnitvi snovi, vsebinsko izčrpnejši pa je uvod, v katerem je Majer zgoščeno opisal pojavnost in temeljne značilnosti strukturalizma kot filozofskega gibanja zadnjih dveh desetletij. Sledi pronicljivo kritičen pregled strukturalističnih pojmovanj na področju jezikoslovja, literarne teorije in estetike, antropologije, prikazane pa so še različne strukturalistične smeri in njihovi glavni predstavniki. Za zahtevnejše bralce so na voljo tudi iz črn na bibliografija, imensko in stvarno kazalo.
Končno je tu še delo „Politična znanost, ideologija, politika" Adolfa Bibiča. Ta redni profesor za občo politologijo in zgodovino politične misli na ljubljanski FSPN (po rodu Bizeljčan) je v pričujoči knjigi zbral vrsto svojih že prej objavljenih besedil, ki govorijo bodisi o osnovah in namenu politične znanosti ali o različnih pojmovnih in stvarnih zagatah, ki se tudi v socialistični družbi porajajo iz sklopov ideologije, znanosti in politike, v zaglavju „Odmevi časa" pa so priobčena besedila, s katerimi se Bibič odziva na sodobne tokove v marksistični teoriji in praksi. Na kratko lahko rečemo, da ta knjiga kaže, kako se hkrati s politiko potiružblja tudi znanost o njej, sai politika ni več domena zgolj političnih vrhov.	D. RUSTJA
Pri injektivni metodi zid prepojimo z vezivom, kivs to prhlo malto spet napravi trdno. Beton, ki ga vbrizga vamo pod določenim pritiskom, bo vse to kamenje, I takorekoč plava v starem zidu, spojil v enotno mase tako bo zid trdnejši kot kdajkoli prej.
Obenem je treba ponovno utrditi stik med zidom ii temelji ter ugotoviti, kaj je za zidom. Bali smo se, da bi zaradi nasutja, ki je med zidom in grajskim jedrom po treben celoten arheološki izkop. Danes si namreč ne mo remo več privoščiti, da bi, recimo, toliko in toliki arheoloških plasti samo zaradi hitrejše sanacije zidovji odpisali. No, to ni bilo potrebno, saj smo ugotovili, da ji med zunanjim obodnim zidom in pa grajskim jedron sicer nekaj starejšega zidovja, kije kulturnozgodovinski zelo zanimivo, ampak to ne bo zapletlo celotnega obno vitvenega postopka. To pomeni, da bo injektivno meto do sanacije zidu možno opraviti brez večjih dodatnil stroškov. Skratka, ta postopek ne bo dražji od klasih nega."
Torej grad ni imel obzidja od vseqa začetka?
,,Ne. Bil je zidan na skali. Izbrali so tak teren, ki| nudil prebivalcem gradu kar največjo varnost. Ko seji pojavilo novo orožje, in sicer strelno, so stare zidovi obzidali. Ob starem jedru je nastalo obzidje. Ker je bi grad na skali, je bilo treba to neravnino — obzidje je bik pozidano v živo skalo v določeni razdalji od jedra -i nečim nasuti. In te plasti včasih skrivajo zelo veliki dragocenega kulturnozgodovinskega gradiva".
V	prvem delu boste torej obnovili grajsko obzidje. Ka bodo zajela naslednja dela?
..Naslednja faza obnovitvenih del bo zajela veliki rondel, najbolj značilen stolp, ki na velenjskem gratk obstaja. Nastal je pozno, okrog leta 1550. Po svoji a snovi je nekaj izjemnega. To je stolp, kjer imamo v po polnoma nepoškodovani obliki v druqem nadstropju ohranjene izlivnice za smolo. Edine v Sloveniji! Kot vemo, so se včasih branili ne le s streljanjem, ampak tudi tako, da so sovražnika obmetavali ali oblivali s smolo oljem, vrelo vodo.
Temu bo sledila še cela vrsta ,.posegov". Uredit« vodovoda, elektrike itd. Vse je odvisno od možnosti prizadevnosti, pa tudi denarja."
V	Šaleški dolini je poleg velenjskega gradu še vrst drugih kulturnozgodovinskih spomenikov. Najčeščei omenja ob tem ..Šaleški kompleks" — šaleška cerkev i šaleški grad.
,,Resnično, v Šaleški dolini je vrsta spomenikov, kil zgodovinsko zelo dragoceni. Zanimivo je, da je pi sakralni arhitekturi, to je pri cerkvah, srednji v(k praktično izginil. Gradov je bilo tukaj kakšnih petnaj< šestnajst. Kolikor jih je še, so skoraj vsi v razvalinah! Šalek je med temi razvalinami najdragocenejši.
Je kot protiutež velenjskemu gradu. Oba stojita kol dva branika, eden ob vstopu v kotlino z ene strani, drug z druge. Mislim, da bo glede tega gradu prej ali slej trebi nekaj storiti. Možni sta dve rešitvi. Da saniramo ŠaM kot razvalino in ga pustimo povsem takšnega kotfl druga pa je, da mu skušamo življenjsko dobo podaljšati: tem, da vsaj osrednji del nekdanjega gradu, to se prai stolp, rekonstruiramo. Kot zavzet ljubitelj grad« 1 zavzemam za to, da bi rekonstruirali vsaj stolp.
STANE VOVK
domačega kraja, saj po službi mnogi še radi poprim za delo na kmetiji. Tekstilu TOZD Pletils Prosenjakovci, še do pred kratkim edini tovarni na v na Goričkem, so se pridružile nove tovarne in obr; Tekstil je odprl obrat v Križevcih, Mura je zgradila nc delovne prostore v Gornjih Petrovcih, Modni salon Velenja že uspešno obratuje pri Gradu, LIV iz Pošto: gradi v Rogašovcih, možnosti pa s tem seveda še n izčrpane. Mnogim mladim tako ne bo več treba delom v tujino, z novimi tovarnami pa se odpir možnosti za razvoj teh nerazvitih krajev.
Pomurci so znani kot pridni in delavni ljudje, zato pričakujejo le pomoči od drugih, pač pa so tudi sa pripravljeni prispevati svoj delež za naš hitrejši in skup družbeni razvoj. Uspeh vidijo le v skupnih akcijah danes ni več vasi ali krajevne skupnosti, ki ne bi im sprejetega krajevnega samoprispevka. Pa ne le za svi domače potrebe. Najlepši dokaz za to je uspel pomun referendum za potrebe zdravstva in šolstva, ki so sprejeli v vseh krajih, in prav zdaj se dogovarjajo, da ga še podaljšali. Pa tudi ko so vpisovali posojilo za ces so se v teh krajih odlično odrezali.
Zavedajo pa se, da sami niso kos vsem nalogam, za tudi pričakujejo pomoč širše družbene skupnosti. 1 prenekatere vasi je že speljana sodobna asfaltna ces zgrajena tudi z lastnimi prispevki, vendar so prav cest povezave še vedno eden največjih problemov. Še so kr ali zaselki, kamor ob nekoliko slabšem vremenu ni vi moč priti z avtom in potrebno bo veliko napore preden bodo rešili tudi te težave. Pri premagovanju ti ovir so jim v zadnjih dveh letih uspešno pomagali tu mladi iz Slovenije, ki so sodelovali na republiški MD Goričko, njihov cilj pa je s sodobno cesto povezati v kraje na dvojezičnem območju ob madžarski meji.
Kjer pripravljenosti za delo ne manjka, tam tu uspehi ne morejo izostati. Tudi na Goričkem se kažejo prvi sadovi prizadevanj za boliši jutrišnji dan ko bodo ti sadovi še bogatejši, tudi klic starosti in vabi zemlje ne bosta ostala brez odmeva.
LUDVIK KOVA FOTOGRAFIJE: JOŽE HERMA
starost kliče - zemlja vabi
Ti pa, popotnik, ki prideš v to našo pokrajino toplic in slatin, štajerskih vin in poleti nekoliko zadušnega ravninskega zraka, si vzemi še nekaj časa, da se ozreš tudi po tisti lepoti, ki je potrebna za dušno pašo, ki se je ohranila v starodavnosti fresk in življenja in da se predaš nekoliko otožnemu razpoloženju, ki ga dihajo žitna polja, pozabljena jezera z lokvanji in divjimi racami ob Muri in, da se posprehodiš med trto in zid žicami Prleških in Lendavskih goric, po borovih gozdovih po Goričkem, kjer boš povsod odkril kakšno drobnarijo, kos lepote, ki pojde s teboj na daljnjo pot
MIŠKO KRANJEC
Pomurje, še posebej njegov severnovzhodni del na levem bregu Mure, je v preteklosti veljalo za simbol revščine in zaostalosti. V Prekmurje, ki so ga imenovali tudi ..slovenska Sibirija", so v času med obema vojnama pošiljali politične preganiance, da bi jih tako ločili od ostalega sveta in zatrli v njih napredno miselnost. Mnogi napredni slovenski učitelji so okusili življenje v teh krajih, ki so bili revni in zaostali, vendar bogati z delovnimi, poštenimi in dobrimi ljudmi. Skopa zemlja ni mogla nasititi vseh lačnih ust in, kot je to v svojih delih
lepo in nazorno zapisal prekmurski rojak in pisatelj Miško Kranjec, so mnogi morali za kruhom po svetu. Kruh je bridka stvar. Ne raste za vsakogar. Rodijo prostrana polja žito, koruzo, krompir, mnogo vsega rodijo, toda premalo, da bi reveži lahko živeli. Vedno pa je bilo tako, da so tisti, ki niso mogli živeti doma, lahko šli po svetu in se tam za silo preživljali. Tako, kot se štorklja, ki je simbol Pomurja in ki s svojo prisotnostjo na vaških dimnikih daje poseben mik tej pokrajini, v poznem poletju seli v toplejše kraje in se spomladi ponovno vrača, tako so trume Prekmurcev spomladi odhajale na sezonska dela na prostrana polja Ogrske, Baranje, Banata, da bi se pred zimo vračale z nekaj vrečami žitnega zrnja. Trdo in naporno je bilo delo teh sezoncev, saj so čez leto zaslužili le toliko, da se je družina lahko pretolkla čez zimo. Bel kruh je bil na mizi le ob praznikih, pa Je takrat je morala varčna gospodinja skrbno odmeriti vsakemu njegov košček.
ŽIVLJENJE PA JE TEKLO DALJE
Takšno je bilo življenje v Prekmurju med obema vojnama. Življenje pa je teklo dalje, čas je vnesel prenekatero spremembo tudi na goričke gričke v tem najsevernejšem koncu naše domovine in tudi v teh zakotnih krajih ni več tiste nekdanje vaške idilike. Po prašnih cestah se ne podijo bosi otročički, s slamo krite hiše iz lesa in blata so se umaknile zidanim hišam, sveče in petrolejke pa je zamenjala elektrika. Tudi konjske in kravje vprege so v teh krajih že prava rekost, zamenjali so jih traktorji in druga kmetijska mehanizacija. Življenje v teh krajih ni lahko, iz skope goričke zemlje želimo iztisniti čim več in ker primanjkuje delovnih rok, smo si morali omisliti kmetijske stroje, pravijo kmetje, ki še vztrajajo na zemlji. Zaenkrat še vztrajajo, toda, kako dolgo bodo"
Zlasti v nekaterih odmaknjenih krajih se je v zadnjih desetih letih število prebivalcev zmanjšalo tudi za polovico. Nekateri zaselki so dobesedno izumrli, razpadajoče kolibe pa stojijo kot pomnik preteklosti ter
opozorilo sedanjim in bodočim rodovom. Vse manj je nekdanjih trdnih kmetij in na prenekateri sta ostala le ostarela kmet in kmetica, največkrat nezmožna za težka kmečka dela. Čeprav brez naslednikov, še vedno vztrajata predvsem iz ljubezni do zemlje in do dela na tej zemlji. In ko ne bosta več zmogla?
MLADI ODHAJAJO
Starost kliče, zemlja vabi! Toda mladi, kot da se nočejo odzvati temu klicu. V teh krajih ni več videti kopice razigranih otrok, ki bi veselo skakali po kmečkih dvoriščih, saj večina mladih odhaja s kmetij. Tisti, ki nadaljujejo šolanje na srednjih šolah in fakultetah, in teh ni malo, se vračajo le ob sobotah. Ko se zaposlijo, pa so obiski še redkejši. Želja po lažjem življenju je bila za prenekaterega mladega človeka močnejša od ljubezni do zemlje, zato so se zaposlili v mestih, v tovarnah, mnoge pa je zvabila tudi tujina. Še je v teh krajih močno razširjeno sezonstvo, toda to ni več tisto sezonstvo, kot so ga poznali med obema vojnama Ljudje ne odhajajo na vtuje za kruhom, saj bi jim ga lahko rezala tudi domača zemlja, pač pa v želji za višjim standardom. Se bodo morda vsaj ti vrnili na osamljene kmetije? Nekateri so se že, zgradili so si nove domove, modernizirali kmetije in zdaj pravijo, da je življenje tudi na tej zemlji lepo. Se bodo prvim lastovkam, ki so se vrnile, pridružile še nove? Da bi se le, saj je življenje na teh gričkih prava romantika. To so spoznali tudi tisti, ki jih je zvabilo življenje v mestih in vse češče prihajajo v domači kraj. Na zakotnih vzpetinah so zrasle številne počitniške hišice.
TOVARNE TUDI NA VASI
Zemlja je naše bogastvo, pravijo Pomurci in to bo veljalo tudi za kraje na Goričkem. Da bi ljudje ostali na tej zemlji, jim je treba zagotoviti ustrezne pogoje in vsa prizadevanja so usmerjena prav v to. Mladim, ki se želijo zaposliti v tovarni, je treba ponuditi delo v bližini
nas cas
BRANIKA NAD VELENJEM
Kulturni center Velenje je letošnjo jesen začel obsežna in seveda zelo zahtevna dela pri sanaciji velenjskega gradu. Denar je zagotovila občinska kulturna skupnost. Obnovitvena dela izvajajo v sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo Celje. Konzervatorski svetovalec dr. Ivan Stopar, ki spremlja ta obnovitvena dela, pravi o gradu:
„V Sloveniji imamo relativno malo ohranjenih srednjeveških gradov, še manj je takšnih, ki bi bili dostopni tudi obiskovalcem. Lahko jih naštejemo na prste. Velenjski grad že na prvi pogled odlikuje njegova dobro izbrana lega. Obiskovalca pozdravi, še preden pride v Velenje in zagleda moderne stolpnice in novo zasnovo mesta, grad, ki se kot branik dviga nad naseljem. Prav je, da so se v Velenju že zelo zaorlaj odločili, da gradu ne bodo prepustili usodi, kakršna je doletela marsikak drug grad, ampak, da bo dobil sodobno kulturno funkcijo.
V podatkih, ki jih imamo na voljo, prvič omenjajo grad v drugi polovici 13. stoletja (I. 1275). V tem času lahko iščemo tudi nastanek njeqove zasnove. Prvotni grad je bil skromnejši, kajti v Velenju ni bil sedež kakšne mogočne fevdalne rodovine kot je bila, na primer, rodovina grofov Celjskih ali pa rodovina Ptujskih gospodov. Tukaj so bili manjši plemiči, vitezi. Toda vsako stoletje je nekaj dodajalo. Ko je prišel nov gospodar, je
nekaj dodal, nekaj spremenil. Marsikakšno spremembo pa je seveda narekoval čas.
Takrat, ko je grad nastal, je bila obrambna vojaška tehnika drugačna kot v poznem 15. stoletju in v začetku 16. stoletja, to je ob času turške nevarnosti in kmečkih uporov. Prav takrat je tudi velenjski grad dobil obliko, ki je zanj še danes značilna: strnjeno stanovanjsko jedro, ki ga obdaja venec obzidja z utrjenimi stolpi in bastijoni. Velenjski grad je uvrščen med spomenike prve kategorije, v izbor naše najpomembnejše arhitekturne kulturne dediščine."
Kulturni center Velenje je letos začel obsežna dela pri obnavljanju gradu. Najprej so se ,,spopadli" z grajskim obzidjem. Zakaj? ..Obzidje je tisti del gradu, ki je bil že vseskozi najbolj izpostavljen vremenskim ujmam; to je tudi tisti del gradu, ki ni bil nikoli temeljito pokrit. Razen tega je obzidje izpostavljeno še pritiskom notranje vlage, ki jo povzroča dež, ko pronica voda v zemljo in od znotraj razriva zid. Svoje pa seveda Opravi tudi rastlinje, ki površinsko razjeda strukturo zidu, s svojimi koreninami pa ga dobesedno uničuje.
Resda so grad sproti obnavljali vsa povojna leta. Vsi ti posegi so bili manjši. Lotevali so se jih takrat, ko se je na zunaj pokazala potreba po obnovi. Tako je bilo celo pri zunanjem obzidju. Da je zid resnično ogrožen, se je pokazalo šele takrat, ko so se začeli luščiti veliki deli
obzidnega plašča Preden bolnika zdraviš, je treba postaviti diagnozo. Na zidu pa je bilo to nemogoče, dokler je bil ves obraščen. Ko pa je bila ta navidezna romantičnost sneta, se je pokazalo, da je zid v celoti trhel."
Gotovo zahtevajo obnovitvena dela takšnega objekta, kot je grajsko obzidje, poseben pristop. Kakšno metodo ste izbrali7
..Odločili smo se za moderno metodo sanacije. Uporabili smo izkušnje, ki so si jih pridobili naši strokovnjaki pri obnovitvenih delih v mestih, ki so jih razrušili potresi. Potresi so bili tudi prej. Vendar so v starih časih zid, če ni več ustrezal svojim nalogam, preprosto podrli in namesto njega sezidali drugega. Danes pa gledamo na grad kot na spomenik. Skušamo ohraniti to, kar je. Potresi so pokazali, da lahko stare stavbe rešujemo le tako, da zid ozdravimo. To storimo tako, da razkrojeno vezivo nadomestimo in razpoke zapolnimo, da zid postane spet strnjen. Gre za injektivno metodo.
Razmišljali smo tudi o tem, da bi zid obložili z oporniki Vendar bi bila v tem piimeru malta med dvema opornikoma še zmeraj krhka, preperela in nihče ne bi mogel prevzeti odgovornosti, da se zid jutri ali pojutrišnjem med dvema opornikoma ne bo znova porušil. S takšno sanacijo pa bi zid izgubil tudi svoj osnovni namen.
dr. Ivan Stopar
\