10 OSREDNJA TEMA: 200 let muzejskega naravoslovja na Slovenskem Besedilo: Matija Križnar Foto: Matija Križnar, arhiv Narodnega muzeja Slovenije V letu 2021 Prirodoslovni muzej Slove- nije z nekaterimi drugimi muzeji pra- znuje dve stoletji obstoja. Ta častitljiva obletnica ni zgolj zgodovinsko-kultur- nega značaja, pomeni tudi prvo institu- cionalno ovrednotenje in začetek mu- zejskega naravoslovja na Slovenskem. Pogled skozi zgodovino in razvoj prve- ga muzeja na Kranjskem je bil preple- ten predvsem z nekaj prelomnicami, ki so vplivale tudi na naravoslovje. ZAMETKI NARAVOSLOVNEGA MUZEAL- STVA IN MUZEJA (1821–1888) Na ozemlju nekdanje Kranjske so že pred ustanovitvijo prvega muzeja obstajale različno oblikovane naravoslovne zbirke. To »predmuzejsko« obdobje so zaznamo- vali s svojim delom, zbiranjem in razisko- vanjem predvsem Janez Vajkard Valvasor (1641–1693), Giovanni Antoni Scopoli (1723–1788), Balthazar Hacquet (1739– 1815), Franz Xaver Wulfen (1728–1805) ter brata Karel (1756–1799) in Žiga Zois (1747–1819) s svojim krogom prijateljev. Z oblikovanjem in ustanavljanjem neka- terih drugih evropskih muzejev, kot sta bila v Budimpešti in Pragi, so se oblikova- le želje tudi po bolj institucionaliziranem zbiranju ter dokumentiranju zgodovine in narave kranjske dežele. Ideje o ustanovi- tvi muzeja v Ljubljani so bile stare že de- setletja, a so bile zaradi določenih okupa- cijskih in političnih dilem prestavljene v leto 1821. Prelomnico je pomenil kongres Svete alianse in kasneje odločitev škofa Avguština Gruberja, da kranjskemu sta- novskemu odboru predlaga ustanovitev novega muzeja. Odbor je tako 15. oktobra 1821 podprl predlog in odobril ustanovi- tev Kranjskega stanovskega muzeja. Kmalu po ustanovitvi Kranjskega stano- vskega muzeja so pričeli z iskanjem pri- merne lokacije za prihajajoče podarjeno in že zbrano gradivo. Začasni prostor so našli v prostorih Pogačnikove hiše v sre- dišču Ljubljane, na Salendrovi ulici 3, ta- krat v lasti deželnih stanov. Med prvimi je Freyerjev na roko izrisan tloris prostorov Deželnega muzeja za Kranjsko v licejski stavbi (desno) ter zemljevid s položajem stavbe, kjer je danes osrednja ljubljanska tržnica (levo spodaj). Pečatnik (levo zgoraj) prikazuje grb muzeja. Portreti »glavnih« naravoslovcev in muzealcev v 19. stoletju (z leve): Jožef Hanibal Hohenwart (1771–1844), Henrik Freyer (1802–1866) in Karel Dežman (1821– 1889). Portrete hrani Narodni muzej Slovenije. 11 za sprejete predmete skrbel v hiši stanu- joči gubernijski tajnik Benedikt pl. Frade- neck. Prostori so kmalu postali premajhni in iskanje novih se je osredotočalo celo na graščino Podturn (kasneje imenovan dvo- rec Tivoli). Medtem se je muzej ob končni odobritvi cesarja preimenoval v Deželni muzej za Kranjsko. Rešitev za prostorske težave Deželnega muzeja so našli v nekoliko bolj primer- nih sobah ljubljanskega liceja, kjer je prvi kurator (vodja) Jožef Hanibal Hohenwart (1771–1844) z vso vnemo in zagonom postavil na ogled prve predmete v drugi polovici leta 1831. Med njimi je bila že pred tem odkupljena in v liceju shranje- na zbirka Žige Zoisa. Hohenwart je dodal k razstavi še svojo obsežno zbirko lupin mehkužcev, vse skupaj pa mu je pomagal urejati in razpostavljati »prvi« kustos Jo- hann von Schildenfeld. Prav Schildenfeld, po izobrazbi mineralog, naj ne bi izpolnil vseh želenih zahtev, predvsem pa priča- kovanj Hohenwarta, in je bil kmalu po pr- vi muzejski razstavni otvoritvi odpuščen. Njegovo mesto je zasedel farmacevt in izjemen naravoslovec Henrik Freyer (1802–1866). Ta se je takoj lotil širitve razstavnih prostorov in tako so leta 1836 izdali prvi pisni vodnik po muzeju. V vo- dniku so predstavili že omenjeni zbirki ter mnogo novih pridobitev, kot so ka- pniki iz Postojnske jame, mnogi prepa- rati kranjskih sesalcev, ptic in plazilcev ter botanične zbirke. Mnogi naravoslov- ni predmeti so bili podarjeni ali zbrani s strani Friderika Rudeža (iz rodbine ve- leposestnikov Rudež v Ribnici), župnika Matije Vrtovca, Friedricha Kokeila, Žige Grafa in Jožefa Klasanca Erberga ter zelo aktivnega muzejskega sodelavca in nara- voslovca Ferdinanda (Jožefa) Schmidta. Od ustanovitve muzeja do sredine 19. stoletja so z muzejem sodelovali ali si do- pisovali mnogi naravoslovci. Izpostavimo lahko takratnega dunajskega paleonto- loga in ihtiologa Johanna Jakoba Heckla, malakologa in herpetologa Meinrada Thaurerja von Gallensteina, Friedricha Si- monysa ter mnoge druge. Z odhodom Freyerja se je muzejsko na- ravoslovje še vedno zadržalo na viso- ki ravni. Naslednik je bil Karel Dežman (1821–1889), ki je s svojim naravoslov- nim znanjem dopolnil marsikatero geo- loško, zoološko in botanično muzejsko zbirko. Ob sebi je Dežman zbral tudi mnoge druge naravoslovce in prijatelje, kot so bili Fran Erjavec, ljubiteljska ento- mologa in malakologa Nikolaj Hoffmann in Heinrich Hauffen, vsestranski naravo- slovec Simon Robič in drugi. Od tujih so- delavcev pa je Dežman največ sodeloval s Ferdinandom von Hochstetterjem, ki je raziskoval v Križni jami in Dežmana tudi usmeril v raziskovanje arheoloških ostan- kov na Ljubljanskem barju. V zadnji četr- tini 19. stoletja so se za Deželni muzej za Kranjsko – Rudolfinum (preimenoval se je maja 1882) pričeli dogajati »tektonski« premiki. Dežman se je po strokovni plati usmeril v arheologijo ter delno zaposta- vil naravoslovje. S svojim vplivom pa je pozitivno prispeval k svojemu največje- mu dosežku – gradnji in postavitvi nove muzejske stavbe, ki je bila uradno odprta decembra 1888. leta. NOVA STAVBA, NOVO OBDOBJE, NOV ZAGON (1888–1944) V novi muzejski stavbi je bilo na razpolago sedem sob (soban), namenjenih naravo- slovju, predstavljenih v dveh nadstropjih. S smrtjo Karla Dežmana, nekaj mesecev po odprtju stavbe, je nastala v muzejskem naravoslovju rahla vrzel, ki jo delno za- polnil Alfonz Müllner (1840–1819). Müll- ner je bil izšolan naravoslovec, a je več časa posvečal arheologiji, v naravoslovni Rokopisni zapisnik oziroma poročilo o muzeju leta 1838 podarjenih naravoslovnih primerkih. Podobne zapisnike je pripravil Henrik Freyer in so bili objavljeni tudi v takratnih časopisih. Pismo Ferdinanda (Jožefa) Schmidta iz 1850. leta, naslovljeno na kustosa Henrika Freyerja. Zanimiv je pečatnik s podobo hrošča (verjetno vrsta krešiča). Naravoslovne risbe in ilustracije jamskih polžkov in kosti goveda iz arhiva. Polžke (desno) je izrisal raziskovalec jamskih mehkužcev Heinrich Hauffen, ki jih je raziskoval po Kranjskem. 12 paleobotaničarko Ano (Anico) Budnar (1915–2004). Velike spremembe na področju nara- voslovja po prvi svetovni vojni so bile ustanovitev Univerze v Ljubljani, osamo- svojitev nekaterih muzejev, ustanovitev Prirodoslovnega društva Slovenije ter delno tudi Ornitološkega observatorija v Ljubljani. Skozi vse omenjene institucije so z muzejem sodelovali mnogi takratni naravoslovci, kot so biolog Jovan Hadži, ornitolog Janko Ponebšek, botanik Alfonz Paulin, naravoslovec in profesor Ferdi- nand (Ferdo) Seidl, biolog Ljudevit Ku- ščer, paleontolog Ivan Rakovec, geologa Karl Hinterlechner in pater Janez (Franc) Žurga ter mnogi ljubiteljski entomologi (Ivan Hafner, Miroslav Černe, Evgen Jae- ger). smeri pa je predvsem izpostavljal geolo- gijo z montanistiko (rudarstvom) ter le redko poročal s področja zoologije. Kma- lu je k sodelovanju v muzej pritegnil tudi profesorja naravoslovja Wilhelma Vossa (1849–1895), ki je uredil zbirke minera- lov in rud, gob ter nekaterih botaničnih zbirk. V muzeju je na prehodu v 20. sto- letje deloval tudi izjemni naravoslovni in vsestranski preparator Ferdinand Schulz (1849–1936), ki se je spogledoval tudi z ornitologijo. V prvem desetletju 20. stoletja je z mu- zejem v okviru urejanja in raziskovanja naravoslovnih zbirk kot volonter pričel sodelovati Gvidon Sajovic (1883–1920). Dokončno naj bi zaposlitev kot kustos Sajovic dobil 1910. leta, ko se je lotil ure- janja Robičevih zbirk mehkužcev, herba- rijev, zbirk modelov sadja ter nekaterih zooloških zbirk. Sajovic je svoje trinaj- stletno delovanje zaključil med prvo sve- tovno vojno. Ob sebi je večino časa imel tudi preparatorja, aktivnega terenskega sodelavca, muzejskega fotografa, ento- mologa in herpetologa Frana Dobovška (1876–1915). Dobovšek je bil izučen v izdelavi dermoplastik in kopij ter fotogra- firanju, opravljal pa je celo mnoge ento- mološke ekskurzije po celotnem ozemlju Kranjske. V času Sajovica je med muzejsko korespondenco ohranjena vrsta dopisov s herpetologoma Franzem Wernerjem in Georgom Veithom, botanikom Antonom Topitzem, entomologom Matejem (Mate) Hafnerjem, paleontologoma Otheniem Ablom in Fernandom Priem ter mnogimi drugimi. Besnenje prve svetovne vojne se je odra- žalo tudi v muzeju. Po odhodu Sajovica in nesrečni smrti Dobovška je za nekaj časa v muzej prišla naravoslovka in bota- ničarka Angela Piskernik (1886–1967). Kot pomoč Piskernikovi pa so zaposlili tudi že Viktorja Herforta, ki je ostal v muzeju mnogo let. Po vojni je takratni Deželni muzej za Kranjsko – Rudolfinum zašel v krizno obdobje tudi zavoljo poli- tičnih in geostrateških sprememb. V letu 1921 se je preimenoval v Narodni muzej, kjer je bil vodja prirodopisnega oddelka Fran Kos (1885–1956). V obdobju med vojnama so mnoge razstavne dvorane dopolnili, spremenili in celo ukinili, tako je bila zbirka mineralov in rudnin pre- stavljena na hodnike v drugem nadstro- pju. Kos je svoje muzejsko naravoslovno delovanje nadgradil še z izkopavanjem, prepariranjem in razstavljanjem oko- stja mamuta pri Nevljah, kar je še danes velik dosežek. Ob sebi je takrat imel še omenjenega preparatorja Herforta in Muzejski preparator, fotograf, entomolog in herpetolog Fran Dobovšek (1876–1915) med nabiranjem entomoloških primerkov. Fotografija je eden redkih posnetkov, ki prikazuje muzejske naravoslovce na terenu. Fotografijo hrani Narodni muzej Slovenije. Nova stavba Deželnega muzeja za Kranjsko – Rudolfinuma je bila po večletni gradnji odprta leta 1888. Fotografijo hrani Narodni muzej Slovenije. Ob pripravah na praznovanje 200-letnice Prirodoslovnega mu- zeja Slovenije smo preiskali, razi- skali in predvsem digitalizirali tudi obsežen arhiv Narodnega muzeja Slovenije (nekdanji skupni muzej- ski arhiv). Iz arhiva smo izbrali in digitalizirali gradivo z naravoslov- no vsebino – od dopisov, poročil, ponudb, korespondence med nara- voslovci do ilustracij in risb. Zbirka digitaliziranih dokumentov obsega preko 2.500 enot, ki jih je treba še dodatno raziskati in ovrednotiti, saj predstavljajo izjemen in edinstven vpogled v slovensko naravoslovje. Nekaj tega gradiva predstavljamo v tem prispevku, več pa bo objavlje- nega v letošnji jubilejni 100. šte- vilki muzejske revije Scopolia. 13 Osamosvajanje naravoslovnega dela mu- zeja od takratnega Narodnega muzeja je segalo že v leto 1935. Čeprav se v ar- hivskih dokumentih že takrat zasledijo delitve na dva muzeja ter tudi poimeno- vanje Prirodopisni (Prirodoslovni) muzej, pa je bila pot do realizacije dolga oziroma ovirana in spodbujana več let. Prelomno medvojno leto 1944 je pomenilo tudi končno potrditev za osamosvojitev Pri- rodoslovnega muzeja v Ljubljani, ki je v veljavo stopila 1. junija istega leta. MUZEJ Z NARAVOSLOVJEM NA SVOJEM (1944 DO DANES) Po drugi svetovni vojni je bil Fran Kos zamenjan kot kratkotrajni vodja Prirodo- slovnega muzeja, nadomestila ga je An- gela Piskernik, ki so ji kasneje sledili še drugi direktorji; geograf in biolog France Planina, biologi Anton Polenec, Marko Aljančič, Ignac Sivec in Matija Gogala ter geologinja Breda Činč Juhant. Na podro- čju delovanja muzeja se je le to močno okrepilo (več kot 20 zaposlenih) in prido- bilo vrsto strokovnih sodelavcev, ki danes delujejo v štirih kustodiatih: za geologi- jo, botaniko, vretenčarje, nevretenčarje. Vsem kustodiatom so v pomoč tehnični sodelavci (preparatorji, konservatorji in fotograf) in sodelavci iz splošnih služb. Muzej pa tudi že več kot sedem desetletij upravlja in vodi botanični vrt Juliana. Prostorsko stanje muzeja se ni veliko spreminjalo in je kljub manjšim spre- membam še danes podobno, če odmislimo nekatere moderne muzealske pristope. Kljub temu so kustosi pripravljali mnoge tematske razstave, kot sta bili Zgodovinski razvoj živih bitij (1963) in Izvor človeka (1973). Ob pomanjkanju prostora se je podobno kot stoletje nazaj obudila misel na novo stavbo, ki pa je še sedaj le na pa- pirju. Tako na ustrezno rešitev in primer- ne prostore čaka: okoli 50.000 herbarij- skih pol, 45.000 primerkov vretenčarjev, 27.000 mineraloških in paleontoloških primerkov in več kot 800.000 žuželk ter drugih nevretenčarjev. Delo muzejskih naravoslovcev pa se ne odraža zgolj na policah depojev, ampak tudi v realnem ohranjanju vse naravne dediščine sloven- skega ozemlja. Kljub dvema stoletjema zgodovine nara- voslovna dediščina v muzeju ostaja za- postavljena in pogosto spregledana. Toda ljubezen do naravoslovja in raziskovanja, izkazana že od prvih kustosov, daroval- cev, poklicnih in ljubiteljski naravoslov- cev, (vz)traja še danes. Literatura in dodatno branje Bufon Z. (1971): K stopetdesetletnici Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Argo 10(2): 164–200. Deschmann K. (1888): Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach. Verlag des Landes-Museum. Laibach, 179 str. Kos F. (1944): Postanek in razvoj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani. Prirodoslovna izvestja 1: 199–219. Križnar M. (2021): Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944. Scopolia, 100 (v tisku). Mal J. (1931): Zgodovinski pregled. Narodni muzej v Ljubljani, Vodnik po zbirkah narodnega muzeja v Ljubljani. Kulturnozgodovinski del. Ljubljana, 183 str. Praprotnik N. (2015): Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Scopolia 83/84: 1–414. V obsežnem arhivu najdemo tudi veliko dokumentov z naravoslovnimi vsebinami, kot so seznam ulovlje- nih kač (Kačji lov) in ponudbe različnih eksotičnih primerkov živali iz Azije (desno). Razstavljanje in izobraževanje javnosti je bila ena izmed nalog muzeja skozi vso zgodovino. (foto: Franc Cimerman, arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije) Najbolj prepoznaven eksponat Prirodoslovnega muzeja Slovenije je okostje mamuta, ki je bilo iz- kopano pri Nevljah leta 1938. Stilizirana podoba mamuta je tudi simbol muzeja.