N O K T U R N O
Anton   Vodnik
Na živoškrlatnih topolih, podbojih tvojega večera, žarečeiga kot haicintni vrt, slonim — na popotno palico oprt. . .
Kot val brzice se gubim v mrak krnice svoje trudne žalosti:
med hladne, zelene čeri,
v črni, kačje spolzki mah,
v vlažno prst — globoki mlini
vsevdilj jo melje jo v temini —
kjer bledo cvetje asfodel
včasih rahlo zasneži
kot sij prebel
in nenadoma ugasne,
kakor da nikjer te ni,
prijateljica moja!
Nemara se bojiš, preljuba, mrzlega, skelečega poljuba mojega — ?
O, s plamenom iz safira
nekdo v sanjah je izklesal
prosojne gube tvojih oblačil,
lahnčjših
kot večerni soj premil-------
120
Na neugasljivih gričih sončni prah me je pokril kot iskreči se brokat — kleče
iz zlatih sem studencev pil blestečo vigredno žlahtnino, gostejšo in slajšo kot med, ognjeni  vetrovi so me nosili čez brezna skozi jasnino — —
Zdaj sem truden in slonim na    podbojih tvojega večera, na popotno palico oprt — v sijaj, ki ni ga več, strmim.
Naj gostejši mrak
si vrgel bom krog glave,
med grenke legel trave —
in vdano čakal
lepe sončne pastirice,
da me svetlo poljubi
na hladno mrtvo lice.
121