Duh časa kakor tudi vsestranski napredek znanosti, kulture in sveta sploh narekujejo in zahtevajo od človeka vcdno več, da se lahko v tem naglem temmi, ki je gonilna sila današnje dobe, znajde in se vživi v kolektiv, ki se ustvarja na razpadlih temeljih nekdanjega individualizma. Vse to narekuje in zahteva, da skušamo naše šolstvo vsaj usmeriti v pravi tir te gonilne sile, da damo človeštvu toliko znanja, da ne bo stalo sredi tega naglega tempa razvoja nepripxavljeno in neorientirano, da ga ta tempo ne bo potegnil v vrtinec in ga zaradi nerazumevanja im neznanja potlačil in zasužnil. Prav zaradi teh dejstev mora naše šolstvo napredovati in ne nazadovati. Splošno je znano, da se je posebno naše slovensko osnovno šolstvo s svojo osemletno šolsko obveznostjo približalo velikemu cilju, namreč dvigniti raven splošne izobrazbe našega naroda in to izobrazbo paralizirati s splošno izobrazbo drugih in sosednih narodov, ki so nekako nositelji kulture. Pravim, da smo se femu velikemu cilju približali, a ga še nismo dosegli, zato je naše šolstvo potrebno še nove izpopolnitve in nove organizacije v pravcu vsesplošnega napredka in moramo kategorično odklanjati kakršno koli okrnitev oziroma zaviranje te izvedbe. Še manj pa se bomo strinjali z dejstvi, da bi kakršen koli zakon stanje današnje Ijudskošolske izobrazbe poslabšal, ker vsi vemo, kako je dandanes po- okusila tudi že praktično delo doma na grudi, torej v dobo pred vojaško službo pri dečkih, pri deklicah pa pred polnoletnostjo. To naj bi bile obvezne kmečke in gospodinjske nadaljevalne šole kot poklicne nadaljevalne šole, kakor jih imata obrtniški in trgovski stan in kakršne imajo drugi narodi že dolgo vrsto let. Znane so občne zahtevc glede našega šolstva in sicer depolitizacija, decentralizacija in demokratizacija. Ta načela so v šolstvu neobhodno potrebna, ker šolstvo služi vsemu narodu, ki ga vzgaja k narodni trdnosti in zavednosti, verski strpnosti in gospodarski naprednosti. Znano krilatico Marije Terezije: »Die Schule ist und bleibt ein Politikum!« kategorično odklanjamo, ker šola služi le ljudstvu, ne pa politiki. — Šola mora vzgajati le strpnost in ljubezen, ne pa egoizem in sovraštvo. Ker je smoter ljudske šole vzgoja najširših plasti naroda, torej vzgoja vseh stanov, naj bodo k sestavi takega zakona pozvani vsi stanovi, ne pa da sestavi zakon ena sama korporacija. Predvsem je trcba pritegniti k sodelovanju učiteljstvo samo, ki pozna psiho naroda, pozna pedagoško metodična načela in bi učiteljstvo po svoji stanovski organizaciji mnogo doprineslo k novemu, res dobremu šolskemu zakonu, ki bi ustrezal vsem. Položaj učiteljstva, ki je glede izobraz?be danes na isti stopnji, deloma celo višje (če upoštevamo 91etno šolanje v srednji šoli), kot pa ostalo uradništvo, mora biti sigurno in trdno določen brez kakih omejitev in zadržkov. Posebno pereče je vprašanje di&ciplinskega sodišča za učiteljstvo, kajti nemogoče je, da bi tožnik bil obenem tudi sodnik. Vsega tega in še marsičesa drugega pogrešamo v novem osmitku, pač pa imamo mnogo novosti, ki so v škodo splošnemu interesu šolstva in učiteljstva. Slabe izkušnje imamo v občinskem vzdrževanju šol, a sedaj, ko vzdržuje šoktvo banovina, je v redu. Tudi novouveden celibat, kakor ga predvideva načrt, bo zopet sprožil plaz nevolje, kakor jo je v zadnjih letih itd. itd. To so samo nekatere misli, analizirane z vidika splošne potrebe šolstva in njega prilagoditve novim zahtevam. Če pa pregledamo novi osnutek načrta, vidimo, da je kopija starega avstrijskega šolskega zakona za Kranjsko, torej posega nazaj v dobo pred 50 in še več leti. Če hočemo nov zakon, moramo ustvariti nekaj novega, samoniklega v skladu z duhom časa. Ta osnutek je kakor stavba na starih trhlih temeljih, ki bi se zrušila ob prvem najmanjšem pretresu. Take stavbe dandanes nihče ne bi gradil, ampak bi staro stavbo podrl do temeljev in zgradil novo, sodobno, na trdih temeljih, ki bi ustrezala vsem modernim predpisom, načrtom in zahtevam. Zato gradimo tudi tak ljudskošolski zakon! Kakor že v uvodu povedano, potrebujemo nov zakon za naše ljudske šole. Ampak sedaj ni čas za tako delo. Treba je prej urediti državo upravno načrtnogospodarsko, potem bomo lahko pristopili k rešitvi takih in sličnih zakonskih zadev. Držimo se pregovora: »Naglica nikoli ne rodi dobrih sadov!« in stremeti moramo, da bomo hodili po poti naprej, a ne nazaj!« V-ar. Opomba uredništva: Članek nriobčujemo le kot mišljenje dopisnika. Naše šolstvo mora napredovati in ne nazadovati Nekaj misli in pripomb k projektu novega šolskega zakona, kakor si ga zamišlja Kmetijska zbornica trebna izobrazba in to močnejša in čvrstejša kakor kdaj koli. Obstoječi Ijudskošolski zakon z dne 5. decembra 1929 tudi dandanes ne zadostuje več in je potreben nov zakon, ki bo upošteval vse činjenice današnjega napredka, ki ura^vmavajo tek časa in življenje sploh in ki bo upošteval tudi izsledke novejše pedagoško psihološke znanostt, na katerih naj sloni vsa nova sodobna vzgoja. Skozi taka očala objektivnosti moramo gledati današnji šolski zakon in tudi predlog, ki ga je v osnutku napravila kmetijska zbornica. Že samo dejstvo, da se zniža ljudskošolska izobrazba od 8 let na 6 let, je treba kategorično odklanjati, ker je to koralč nazaj, ne pa naprej. Sicer predvideva osnutek, da bi ise 7. in 8. šol. leto spremenili v nekako kmetijsko poklicno šolo, ki naj bi mladino usposobilo za poklicno delo doma na grudi. To mišljenje je popolnorna zgrešeno, kajti znano je, da mladina v starosti 13, 14 let še ni niti psihološko niti stvarno zmožna vživeti se v tako res pravo poklicno izobrazbo, ker je preslaba in še preotročja in premalo resna, da bi se zavedala težkoč življenja sploh. Stremeti moramo za tem, da obdržimo 8 letno šolsko obveznost in potem ono zamišljeno poklicno šolo premestimo v leta, ko je mladina že resnejša, ko že stvarno gleda na življenje in ga spoznava, to je v dobo, ko je