Od izreje ženske mladosti. Vsak človek, naj bo nioški ali ženska, naj se sploh tako izreja, da bo pripraven in zniožin .svoje dolžnosti kot človek in kristijan spoznati in tudi spolnovati. 8tanovi so pa innogoteri in posamezni človek ni za vsak stan sposoben; vsakeuiu spolu so tudi dolocene nieje, v kterih naj svoje dolžnosti po volji božji .»spolnujp. x\Iodra izreja inia tedaj pred očnii poklic in razmere življenja pri svojem rejencu. Kteri pa je poklic ženskiga spola? Kaj nam pove od tega zgodovina? kaj nas uči sveta cerkev? Tu najdemo, da je Bog sani določil razmero med moženi in ženo. — ,.Možu boš podložna". Xe pri izvoljenein ljudstvu, tudi ne pri drugih paganskih narodih, dasiravno oniikanih, se sploh ženske javnega življenja niso vdeleževale, — bile so, malo bolje, kot sužnje, nioževi volji popolnoma podveržene. Kolikor pa so se Ijudstva omikale, toliko vljudnejše so ravnale z ženanii. Še le kristijanstvo je tukaj prave meje odločilo. Kristus sam se je pogovarjal z ženami in jim nebeško kraljestvo oznanoval. Komu ne pride tukaj na misel Samarijanka pri vodnjaku in Marija Magdalena i. t. d. ? Zene so mu pa to Jjubezen kej lepo povernile, ker so ga pod križ spremile, ko so nioški vsi slraha plalii, zunaj Janeza, se poskrili. Po kerščanski veri so tedaj žene svojo vrednost zadobile. Vera jim pa tudi naklada dolžnosti, kterih ni mogoče drugače spolnovati, kakor da jili ona podpira in jim nioč deli. ln ravno te delavne vere, ktera vse njih življenje spremlja in vodi, te vere naj se ženska niladost zgodaj privadi. Če dobra odreja sploh veliko velja in človekovo prihodnost odločuje, se ne more dobra kerščanska odreja pri dekličib nikakor manj ceniti, ker veliko dobrega, pa tudi neizrečeno veliko hudega morejo žene vzrokovati. Kar sploh velja od izreje iii odgojevanja, to velja več ali uianj tudi pri dekličili. Vsi ljudje so po božji podobi ustvarjeni; po npumerjoči duši in po panieti se Jočijo od živali. Vsi iraajo pravico do kerščanske vere, do dušne omikc, vsi so bolj ali manj zmožni si pridobivati koristnih vedb in znanost. Zenski spol iinenujejo moški po priliznjenosti in telesnosti lepi spol, — imenuje se tudi oziraje na preošabnost in sirovo nioč moških slabi spol. Da se pa ženske po svojem stanu in poklicu ravno do takih serčnih in močnodušnih djanj niorejo povzdigniti, in da so tudi take dela doveršile, to nam priča zgodovina vseH časov. Serčna in bogaboječa Judit je prevzetneniu Holofernu glavo odsekala in svoje Ijudstvo pogube rešila. Ajdovski svet sternii viditi stanovitnost in serčnost devic in niučenic, in dan današnji občndujemo visokodušnost in serčno stanovitnost usmiljenih sester, ktere zapustivši vse, kar jini svet ponuja, žertvujejo svoje življenje terpijočeniu elovestvu, in se ne ustrašijo težav in tudi ne sniertnih nevarnost, ko strežejo ranjenini vojakom. Res je, da to stori le moč kerščanske vere, in da se to le godi v katoliski cerkvi. Zena, ktera v domačih križih in težavah ne obupa, ampak jih poterpežljivo in serčno prenaša, ne razodeva manjšega pogiima in serčnosti, kakor vojak na bojiščii, in pregovor pravi, da žena liišo na treli voglili podpira. Zenske pa so tudi v vednostih napredovale; to nani priča zgodovina vseh časov. Sv. Hieronini piše devicam v Emoni pisma, ktere so polne globoke vednosti in učenosti. Tomaž Mor piše Golenu, učeniku njegovih deklet, da naj jim razlaga cerkvene učenike. Nevednost v naj potrebnejših resnicah ni nikjer in tudi pri ženskih ne varhinja nedolžnosti. — Nekteri možaki zaničujejo žensko učenost, ker so sami nevedni, in to, kar so nektere iz med njih, ktere so bolj učene memo drugih, si zadolžile, pripisujejo njihovi vednosti, kakor da bi bile nedolžne, ako bi bile nevedne. Prava učenost nikjer nič ne pokvari, ampak po svoji dobrotljivosti lepša in lajša moči zivljenja. Prava učpnost pa je tista, ktera nas uči Boga in naše dolžnosii če dalje bolj spoznati, in take učenosti naj se naše dekleta učijo v šoli. Rastline so mnogoverstne, in dasiravno vse svoj živež iz zemlje in zraka dobivajo, potrebujejo vendar v svojo rast enacih delov po različni meri. Tako potrebuje oboji spol po svojem bistvu naukov, kteri so mu osebno primerjeni iu potrebni, akoravno je resnica vedno ena in ravno tista. — Arsako rastlinsko pleme se po svoje razvija, cvetje in sad donaša; vsaki spol se po svoji osebnosti sponaša in koristi človeštvu. — I)a bomo to reč bolj razumeli, preglejmo nekoliko dušne nioči in sposobnosti, kako so pri obojem spolu osebno razvijajo. Pri moških se vse duševne moči bolj prosto in ena od druge razločno dvigajo. On sodi z umom, prevdarja s painetjo, čuti s serconi. Pri ženski so pa te dušne zmožnosti v tako tesni zvezi med sabo združene, da skoro ob enem svojo delavnost razodevajo. Zena prevdarja, sodi in čuti skoraj samo s serconi, tedaj ljubi ali sovraži iz vsega serca brez premislika in prevdarka, in ne verjame lahko pametnim besedam, — je bolj nestanovitna, kar danes Ijubi, jutri sovraži, dasiravno sania sebi ne more odgovarjati od tega. Od abstraktnih ali posnetih vednost, pri kterih se nič s čutjem ne pozna, večjidel kaj ne razume. Tim dušnim sposobnostim prinierno naj se podučuje in odgaja ženska mladost. Uelimo jim take nauke, po kterih se bo njih serce žlahtnilo, da bodo niogle vse lepo spoznati in občutiti, in da se pri njih stud in sovraštvo do vsake nespodobnosti zbuja. V ta nainen jim pred oči stavinio lepe zglede iz življenja svetnic, posebno iz življenja preblažene device Marije. V takih zgledih naj gledajo lepe djanja bogoljubnih žensk vsacega stanu. Pred vseni pa je potrebno, da se dekliči vadijo, da so lepo krotke in pohlevne. Pri marsikteri hiši bi ne šlo vse narobe, ko bi se bila gospodinja od mladih nog pohlevnosti vadila. (Ko»«c r,ih.i