V Ljubljani, v novembru 1920. Bežkova številka. POPOTNIK PEDAGOŠKI IN ZNANSTVEN LIST. Letnik XLI. Štev. 12. Uredil Dr. K. Ozvald, univ. prot. Vsebina: 1. Obletnica.....*. . ..................209 2. A. Mikuš: Nekaj spominov na prijatelja Bežka ...........210 3. Fr. Govekar. Beiek urednik-pedagog..............213 4. E. Gangl: Sonata o borbi. (Spominu Viktorja Bežka).........220 5 Dr. L Bezjak: Bežek v pravdi za „formalne stopnje" ........222 6. Dr. S. Dolar: Bežek didaktik........... ......243 7. K. Ozvald: Nekoliko merila za pravično ocenjevanje Bežkovega Vzgojeslovja 249 8. —p.: Viktor Bežek pa>čiteljski zbor ..............254 9. Fr. Bevk: Moj ravnatelj....................257 10. Jak. Zupančič: Bežek v družbi prijateljev in znancev.........261 11. Dr. Fr GOstl: Bežkova bolezen in smrt..............263 Last in založba Zaveze jugoslovanskega učiteljstva. Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. t>rkPAT\TTl^ izdaja 15. dne vsakega meseca v zvezkih in rLJJrV/lIMlIV stane na leto 30 K, pol leta 15 K, četrt leta :: 7*50 K. Posamezni zvezki stanejo 4 K. :: Naročnino in reklamacije sprejema „Zavezin" blagajnik Fr. Luznar v -— Kranju.-— Rokopise je pošiljati na naslov: Pavel Flere, okr. šolski nadzornik v Ptuju. Za uredništvo odgovoren : ' A n t o n Sterlekar. % OBLETNICA. (19. XII. 1920) Bilö je, Mojzes, tebi naročeno, peljati v Kanaan krdelo Juda ; ak pride srečna, pride ura huda, zamišljen si v to opravilo eno. Od daleč vgledaš zemljo zaželjeno, povrnjena veselja je zamuda in plačana so pota polna truda, sreč otrpne ti razveseljeno. (Prešeren) Uma svitli meč je padel iz rok enemu izmed naših najkrepkejših bojevnikov na kulturnem rnejdanu. Sezname k naših izgub je zabeležil njegovo ime prav tedaj, ko bi nam bilo najbolj treba — Bežkovega duha. In pa obenem v tistem hipu, ko bi bojevnik sam bil najbolj vesel svojega meča. Nepričakovano je omahnil, toda i to se je zgodilo — nach ewigen, ehernen, grossen Gesetzen. Qlavni dedič duševnega bogastva Bežkovega je ljudskošolska pedagogika. Zato se pač spodobi, da mu ta dedič za prvo obletnico smrti v svojem glasilu postavi skromen, a vendar dostojen spomenik. Lep legat iz tega, kar je Bežek ustvaril s svojim peresom, pripade leposlovju. Zato pä naj tudi ta dedič prispeva primeren del k spomeniku. Veliko je pridelal gospodar. Bil je dober gazda. A še mnogo več Öi ostalo družini za njim, da mu je bilo usojeno, gospodariti daljšo dobo. Tako pa so ostali n.' pr. nezapisani — „Spomini". Bili bi kedaj družini magistra vitae... Bežek pa je bil tudi — mož, cel človek, razvita osebnost, ki je vredna, da nje luč ne ostane pod mernikom. Vsi pa, iki ste se tako ali tako tukaj poklonili Bežkovemu spominu, iskreno zahvaljem! Ljubezen za ljubezen! Uredništvo. ANTON MIKUŠ: NEKAJ SPOMINOV NA PRIJATELJA1* BEŽKA. Z Bežkom sva si bila dobra znanca in prijatelja že v zgodnjih letih v Ljubljani, «pozneje sva skupno študirala na Dunaju, po dovršenih študijah pa ne malo skupno delovala književno, vsak po svoje, a vendar vedno složno. Že na gimnazija se je Bežek zanimal za lepoto grškega slovstva, za svet, iz katerega so vzklila tako klasična dela. Dasi jako vešč filolog, je kmalu zapustil gimnazijsko mrtvilo in se z vso vnemo, z vso energijo posvetil ljudskemu šolstvu, v dno duše prepričan, da je ljudska šola podlaga narodni prosveti. Na tem torišču se je udejstvoval z največjimi uspehi od jeseni 1. 1892 pa do svoje smrti kot učitelj, ravnatelj, nadzornik in pisatelj. V javnosti se je pokazal najprej kot urednik „Ljubljanskega Zvona". Urejeval ga je od 1. februarja 1895. do 31. marca 1899. 1. Za sotrudnike si je zbral najboljše pripovednike, pesnike in kritike. Dasi korenito podkovan v najrazličnejših znanstvenih in leposlovnih strokah, ni zato sam sebi preveč zaupal, nego se je rad posvetoval z drugimi, seveda tudi strokovno izobraženimi. Njemu je bilo gesto „delodelje", zato je poveril pesništvo A. Aškercu, ker ni maral, da bi zašlo kaj nezrelega v list. Z Aškercem sta si prav živahno dopisovala; to kažejo pisma, ki jih je Pisal Bežek njemu in ki so se tudi ohranila. Aškerčevih pisem žal ni še doslej bilo najti med Bežkovo ostalino. Občeval pa je Bežek ustno in pismeno tudi z vsemi drugimi sotnudmiki, jih bodril in jim dajal navodila za uspešno sodelovanje. Uredništvo ga je stalo jako veliko truda in časa, to tem bolj, ker je bival domalega ves čas v Qorioi. Kadarkoli pa je utegnil, se je pripeljal v Ljubljano, da se je ustno razgovori! s sotrud-niki o svojih namerah pri „Zvonu" in obenem odpravil zapreke, ki so mu jih delali različni nasprotniki. Najhujši in najzlobnejši so naposled vendarle dosegli, da je odložil marca meseca 1. 1899 uredništvo. Klerikalnim nasprotnikom ni ugajala struja mladih pesnikov, zlasti ne priporočanje njih proizvodov, češ, da kvarijo mladino. Bežka kot urednika je ubila klerikalna stranka, ki je rodila že toliko zla na Slovenskem. Lahko rečem, da „Zvon" ni imel poslej več tako razboritega, neumorno delavnega in obzirnega urednika. Z njim je bilo veselje delati, ker mu je šlo samo za stvar in napredek. Bil je do skrajnosti koncilijanten in nepristranski do pisateljev in naročnikov. No, ubili so pač urednika, ne pa pedagoga, ki se je šele sedaj razmahnil na šolskem torišču. Posvetil se je popolnoma slovstvenemu delu ori „Slovenski Šolski Matici" in spisovanju pedagoških šolskih knjfe. Na najširši znanstveni podlagi je dovršil od 1911. do 1916. 1. „Občno v z g o j e s 1 o v j e z dušeslovnim uvodom v treh deli h". T'rvi del obsega „Osnovne nauke iz dušeslovj a", drugi del pa v dveh snopičih „Občno vzgojeslovj e". Drugemu snopiču je priložen tudi „S 1 o v e n s k o - n e m š k i imenik strokovnih in nekaterih drugih, manj navadnih izrazov". Pio tem velikem delu je izšlo njegovo „Občno ukoslovje zumoslovnim uvodom" v dveh snopičih, oba snopiča ob krutih vojnih razmerah. Stavek in tisk prvega sešitka je polog mene tudi še sam pregledal, redakcijo drugega sešitka pa je popolnoma prepustil meni. Niti rokopisa, Ki ga je 1. 1919 završil v Gorici — ob kakih razmerah, ni treiba praviti, saj so že Italijani gospodarili v nje} —, niiti korekture ni hotel več čitati. Pač pa mi je rad in bistro razložil kaka bolj nejasna mesta 'in mi je tudi svetoval primerno prenaredbo. Drugi snopič je izšel, ko je bil Bežek že v zdravilišču na Studencu. Tam ni hotel čitati ni knjig ne časopisov, zato tudii ne rokopisa ne odtr sikov. Zaupal je moji vestnosti, da mu opravim vse primerno. Vse te knjige, kakršnih nismo še imeli Slovenci za šolstvo, ohranijo Bežku trajen spomin. Namenil se je spisati tudi zgodovino vzgoje in pouka. Usoda mu je žal to namero preprečila. Zapustil pa je v rokopisu vendar spis, ki se tiče te snovi, in ga je naslovil: „Znanstvena pedagoglkadru-god in pri nas". I. Postanek in razvoj „znanstvene pedagogike" H e r b a r t o v e - Z i 11 e r j e v e -S t o y e v e. II. Razkol in polom „znanstvene pedagogik e". To razpravo, ob-segajočo 32 dolgih strani, je spisal zadnje čase v Gorici, imel jo je pri sebi v EEzabetišču in jo popravljal s svinčnikom še dve uri pred nenadno smrtjo. Korekture so popolnoma pravilne in v njegovem duhu.' To dejstvo nam priča, da mu je bil duh v znanstveno smer zdrav. v so-cijalno pa razmršen. Zadnje njegovo delce priobči „Slovenska Šolska Matica". Bežek je bil krepke, zdrave narave, temperamenten in impulziven. Rad je bil vesel, prav nič filister ne v mlajših ne v starejših letih. A če je znal kdaj poveseljačiti, je pa tudi znal sedeti in sedeti, študirati in študirati, pisati in pisati, da ga nihče ni mogel geniti od knjige in dela. Da je bil neumorno delaven, to neoporečno priča njegova načitanost, njegova dialektika, s katero je nastopal v družbi. In knjige njegove? Te so plod ne le velikega duha, nego tudi neizmerne pridnosti. V njih je samo kleno zrnje, nič puhlic; v njih govori veleum z ognjenim jezikom in z vročim srcem. Tak je bil Bežek vedno in povsod. Dičili sta ga najple-menitejša liberalnost in tolerantnost, zato ni imel nobenega sovražnika. Vsestranska zaposlenost je gotovo vplivala na njegovo živčevje, a ta vpliv ni bil tako silen kakor drugi udarci, ki so treskali vanij po vojnem prevratu I. 1918 in 1919. Prvi udarec, ko so Italijani zasedli Gorico, drugi udarec, ko so ga izvabili dne 19. junija 1919. 1. v Ljubljano, a mu niso poverili obljubljenega šolskega nadzorništva. Tedaj miu je bilo, „kakor da bi ga bil kdo udaril s kolom po glavi". On, ves ambicijozen, sovražnik brezdelnosti, pa kruto pahnjen v nedelo--in zakaj, zakaj ?!: Tretji udarec:'„Čemu si pa prišel v Ljubljano, ko ti Italijani lahko vzamejo hišo v Gorici?" Vsi ti grozni udarci so ga v živo zadeli in mu razmajali duševno ravnotežje. Postal je zamišljen, zapustilo ga je spanje-in prevzela ga je skrb za ljubo zdravje. Misli so mu uhajale nekam, da jih „Mi mogel držati", kakor mi je sam potožil, ko sem ga le prosil, tam na Martinovi cesti, naj mi pove, zakaj povprašuje po zdravniku. Šel je sam brez vednosti svojcev v bolnico in iz nje v nikakor njemu ugodno zdravilišče na Studencu pri Ljubljani. Odtod se je preselil v Elizabetišče v Ljubljani. Tukaj je pač imel zdravnika strokovnjaka, ki je za trdno-upal, da mu polagoma pomiri razburjeno dušo, a neugodna in neprimerna strežba je žal preprečila zdravnikovo in naše upanje. Izgubili smo veliko mi, ki smo ga «poznali vrlega človeka in učenjaka, še več pa je izgubilo slovensko šolstvo, ki se mu mordla ne rodi 'kmalu tak veleum po-speševatelj narodne prosvete. murin ' \ FRAN QOVEKAR: BEŽEK UREDNIK-PEDAGOG, Bila je zopet enkrat pomlad. V Parizu se je dvignil vihar, divjal je preko Berolina, dospel na Dunaj in zašel končno tudi v Slovenijo. Naturalistična nevihta ni prizanesla takrat nobeni evropski literaturi. Brezobzirno je trgala vele, brezbarvne liste in lističe, ki so jiih epigoni velikih klasikov in romantikov popisali v topetn posnemanju in ponavljanju ter so pokrili ž njimi vso zemljo, da se ni upala vzkliti nobena selena bilka več. In treskalo je v stara, suha drevesa, jšh podiralo in lomilo, da je nastal zopet prostor mladim, sočnim sadikam in mladikam. Dovolj dolgo je ležala dolgočasna zima; monotonija snežne krajine se je morala umakniti: Evropa si je zppet zaželela bujnega brstja in živih barv. Zato je pozdravljala pomladni vihar. Da mora priti zopet zima, da listje, ki krasi pomlad, zopet uvene in izgubi barvo, ko pride jesen, je ni brigalo. Takšen je pač večni krogotek vseh stvari. A ogorčenje je bilo povsod enako. Povsod so predstavljali natu-i aliste kot brezbožne vlomilce v posvečeni mir tradicionalne, preslavne in nedotakljive umetnosti, kot barbarske upornike, ki rušijo z naslajanjem vse, kar je edino lepega in nad vsak dvom vzvišenega, njih program pa, so trdili, da je zgolj buna, samovolja, brezzakonje. In po vseh evropskih kulturnih centrih se je vršil strašen boj s peresi za Goncourta, Zolo, Maupassanta, Bourgeta, Kiellanda, Ibsena, Strindberga, Dostojevskega, Sudermanna in Hauptmanna ter — proti njim. Ta naturalistična vihra je z literarnih polj preskočila tudi na gledališko, na slikarsko in kiparsko. Povsod je odmeval klic: „Nazaj k naravi, resničnosti ,aii vsaj k verjetnosti 1" V tistih letih je živela na Dunaju četica mladih akademikov. Več -so tičali po kavarnah, knjižnicah, gledališčih in na razstavah, kakor po dvoranah vseučiliščnih ali tehničnih; več so čitali romanov, revij in esejev po dnevnikih, kakor poslušali predavanj svojih profesorjev. Že kot srednješolci so poskušali pisati; najprej v „Vrtcu", kasneje v pod-1 stfcu „Slovenskega Naroda" in „Slovenca", Cankar celo v „Zgodnji Danici". Ko so prišli na Dunaj, so pisali nekateri v „Vesno", „Edinost", „Slovenski .Narod", „Slovanski Svet" in celo že v „Lj. Zvon" — nekateri ostre kritike, Rado Murnik je nastopil z zafrkljivimi humoreskami in satirami, Cankar se je porogal slovenskim estetskim cmokavzarjem s svojo „Moralo" (Lj. Zvon, 1894, str. 670) ter je zlagal še čisto v Aškerčevem duhu in slogu balade in romance (Trošan) in po dnevnikih sem začel tudi jaz ogorčevati moške in ženske filistre s svojimi novelicamii iz resničnega sodobnega življenja. Takrat je prevzel Viktor Bežek uredništvo „Ljubljanskega Zvona" (1895), Anton Aškerc pa je postal njegov pesniški sourednik. Rado Muraik je pisal svoj velilkii humoristični in satirični roman „Groga in drugi", Cankar je vztrajno, a že originalno pesnil dalje in pridružil se je še Fr. Meško. In poslal sera še jaz novelo „Sama svoja'*, ki jo je Bežek sprejel navdušeno in brez pomisleka. Šele par mesecev poprej mi je bivši „Zvonov" urednik, Anton Funtek, vrnil novelico „V mraku",1, češ, da „Lj. Zvonu" ni primerna, zdaj pa mi je pisal Viktor Bežek: „človek božji, Vi ste talent! Učite se! Citajte, čitajte in pišite: Lj. Zvon Vam je oidprt na oba stežaja!" Bežek je pač videl daleč preko domače ograje in dobro je razuimeL vihar, ki hrumi preko Evrope od Pariza in Kristijanije tja do Carigrada^ in imel je pogum, odpreti temu viharju duri tudi v posvečeni hram, ki so imiu bili in ostali veliki svečeniki Jurčič, Kersnik in Tavčar. Tenkočutni Josip Stritar je opafcil takoj, kaj se godii, in zapisal je:. „Časi se izpremirijajo, ali mi ne moremo z njimi, kakor bi bilo morebiti dobro, morebiti pa tudi da ne. Ali neprijetna je vendar ta kričeča razlika med časom in nami . . . Jaz med današnjimi pisatelji pa suh list iz lanskega leta med mladini zelenjem! Novi, mladi rod ima zdaj; besedo, mi starci poslušajmo in se veselimo novega, krepkega gibanja in življenja; vsak ob svojem času! . . . Jaz z veseljem opazujem, daje slovstvo, poezija prav krepko razvija po svetu. Novi, krepki glasovi nam bijejo na uho, kakršnih ni bilo čuti prej; vmes tudi hreščeči,. zoprni, kakršnih človek ne more biti vesel. Tudi pri na še oglašajo lepi talenti." („Lj. Zv.", Dunajska pSsma, I., str. 424). In Bežkov pogum se je še okrepil in prižel nas Še tesneje nase. Bahrova „Die Zeit", njegova knjiga „Studien zur Kritik der Moderne",, monafcovska „Jugend", monakovški „Simplizissiimus", umetniške razstave v novi „Sezession" ter končno vzorne predstave modernih dramskih avtorjev vseh narodov v dunajskem „Volkstheatru" in „Bumgthe-atru" so bili šola takratnih mladih slovenskih literatov. In spoznali so, da je treba boj berolinskih, monakovskih in dunajskih modernih literarnih duhov prenesti tudi na slovenska tla, kjer sta konservativnost in naivna staroikopitnost v sujetih in obliki naše beletrije ubijala že poslednje zanimanje za domače slovstvo. „Zaželelo se nam je nemirnega življenja, novih dlejanj, boja in viharja — m slučajno smo naleteli na realizem . . . Olavna stvar je bil boj . , (Cankar, „Vinjete", str. 314). Tako je Cankar kasneje karikiral boj, ki mu je dal saim znak za začetek in ki ga je sam tudi zaključil: zakaj če je z „Moralo" to borbo ctvoril, jo je njegova „Čisto navadna, znana stvar" — priobčena slučajno šele 1. 1905 v „Slovanu" (str. 237) — za vršila. 1 Izšla }e kasneje v zbirki novel „O te ženske!" Naš boj ni bil le negativen, le polemičen, nego je bil tudi ustvarjajoč, produktiven. „Lj. Zv." 1. 1896 je bil v poezijah, leposlovnih spisih, poučnih spisih in listku skoraj popolnoma naš: Cankar (Troš^n, Ivan Sa-veljev), O. Zupančič (Aleksij Nikolajev), Fr. EHer (Borut), Fran Goestl, Fr. Vidic, Rado Murnik, *t Jos. Oolob in Fr. Govekar smo poleg Meška (Aleks. Orel, Alojzij Nigrin) napolnili malone ves letnik. In z nami je bil Aškerc kakor tudi Premec (Jos. Kostanjevec). Vsi smo iskali novega stila, novih sujetov, nove vsebine in oblike; želeli smo razmakniti meje slovenske literature, razširiti njeno obzorje ter ji izvojevati svobodo v vsakem oziru. Očitali pa so nam frivolno trivijalnost, cinizem in amo-ralnost, ko smo razgaljali srčne In socijalne propade, na katere so Antoni Kodri, Pavline Pajkove in drugi jedva opozarjali; prizadevali smo si biti iskreni in resnični, a so nam očitali surovost; pisati smo skušali v bogatem, živem, ne papirnatem jeziku, a so nas grajali, da smo banalni in da žalimo estetski čut. A nismo se brigali za vse očitke: videli smo, da obrača svetovna literatura hrbet najčastitljivejšim tradicijam ter išče novih potov. Čutili smo, da je vsa mlajša čitajoča publika za nami, da nam pritrjujeta najodličnejiša slovenska esteta: Josip Stritar in Franc Leveč in da je Viktor Bežek povsem naših teženj. In vsi mlajši in najmlajši slovenski literati, slikarje in kiparji so šli za nami za istim ciljem: za svobodo v umetnosti! Bežek je bil naš neumorni priganjač. Nikdar mu ni bilo dovolj rokopisov in neutrudno je opominjal, popravljal, učil, opozarjal, rahlo grajal m vzpodbudno hvalil. Število njegovih pisem in dopisnic, ki jih je pošiljal dunajskim literatom dan za dne, je bilo ogromno. Pošiljal nam je knjig v oceno, hotel poročil o vsem, kar je v zvezi z modernim umetniškim gibanjem ter nas rotil neprestano, naj pišemo! Težko je bilo takrat izdajati leposloven mesečnik: literaturna suša je bila že nekaj let uečuvena. Kersnik je bolehal, a dr. Iv. Tavčar ni utegnil vedno le sami polniti prazne strani „Lj. Zvona". Storili smo torej kolikor smo mogli a misliti je bilo treba vendarle tudi na študije, na izpite, na bodoči poklic. „Lj. Zvon" je plačeval po 4 K za tiskano stran; s tem se ni dalo na Dunaju živeti. In izključno literaturi posvetiti se, je bilo nemogoče. Edini Cankar je nameraval storiti to, toda takrat še ni pisal proze. Črtica „Morala" in kritična študija o A. Aškercu sta bila tedaj še edina pomembnejša sestavka v prozi Ko je potekal letnik 1896, sem prigovarjal Cankarju, naj napiše uvodno povest za leitnik 1897. Cankar je obetal, da napiše trilogijo, to jo troje povesti pod skupnim naslovom. A z izvršitvijo je odlašal, novembra 1896 pa niti z II. delom „A. Aškerca" Še vedno ni bil gotov. Tako mi je pisal V. Bežek iz Gorice 19. novembra 1896: „V sili se zatekam k Vam. Glejte, konec meseca se bliža, prihodnja številka naj že prinese program za bodoče leto, a jaz še nimam uvodne povesti! Eno imam sicer, ki bi bila dovolj dolga, a jaz bi jo rajši prihranil za drugo mesto. Na prvo mesto mora kaj odličnega . . . Vi pravite vedno: „Zvon" bodi skozi in skozi moderen! A s čim prazne liste napolniti, ko so vsi ti mladi pisatelji tako prokleto — leni? Oprostite mi jezico, a ne morem drugače. Vi ste res častna izjema . . . ali pomislite--! Vsa polna sta zabavljanja na druge, slabe pisatelje, obljubujeta, a dobiti ni nič od njih . . . Opominjajte, izpodlbujajte, drezajte, pridušajte! . . . Ako ima Cankar že kaj novel iz tiste trilogije spi-sanih, naj mi jih nemudoma pošlje. Za „Aškerca" pa je že Skrajni čas. Šele začetnik je, pa ima že razvade kakor kak Ooethe. Kaj še (bo! . . ." Že 23. nov. mi je pisal: „Oceno o „Večernicah" prejel; hvala Vam iskrena. Takisto prejel „Aškerca". Jaz sem popolnoma Vaš; ako dobim dovolj od Vas in Vaših somišljenikov (med nje štejem tudi Murnika in Premca in Nigrina), potem „onim" ni prostora; saj jaz sam največ trpim po Pavlini Pajkovi, ko moram neusmiljeno popravljati, pa še ni nič . . . Vašo obljubo, da spišete sami še nekaj, sprejmem z obema rokama. Le hitro ikaj! — Aškerc mi je pisal imenitno pismo, čegar tenor je: „Ne lidajmo se!" — Skrbite za to, da postane Vaš klub sredotočje novi struji in trdna opora našemu listu! — Namesto „trilogije" bi pa želel konkretnejšega naslova. Posvetujte se s Cankarjem! Pošlje naj skoro I. del..." Žal, da končno s „trilogijo" ni bilo vendarle nič. V. Bežek se je kajpada jezil in pisal: „Spravite na razgovor to reč v prihodnji seji Vašega kluba; razložite, da je častna zadeva za klub, da ne pusti, da bi se moral urednik prisiljen obrniti do pisateljic ä la Pajkova!--Saj po imenih Vaših članov sodeč smelo rečem, da lahko smatrate „Zvon" skoro kot svoj organ... Saj če hočete, poteče večji del vsake številke iz Vašega (klubovega) peresa . . ." In zopet mi je pisal: „ ... Da slikate resnične razmere, a diskretno, kakor v „Vzoru", to je čisto prav; vsi dobri pisatelji so tako delali in dotičniki sami se ne morejo temu protiviti in dostikrat niti ne vedo, da so model. Tako je prav ... Pri naših omejenih, malenkostnih razmerah pa nima niti pisatelj niti kdo drugi tiste osebne svobode, ki jo imajo uidije večjih narodov . . ." Ko sem Bežka -pozival, naj vendar tudi sam zastavi svoje pero, mi je pisal: „Dokler sem urednik, ne. To sem trdno sklenil takoj iz početka, da se ne bodo sodelovalci tožili, da tlačim svoje reči v „Zvon" in j m kratim prostor. Moja naloga bodi, da vzbudim kar največ novih moči in pridržim stare. Za vse te je še tako premalo prostora. Zame je samo „listek" in še preje — platnice. Sicer pa niti ne utegnem. Pomislite Lampetova teološka prof es ura (par uric! in on je baje slab učitelj) in pa moja (20 ur in pa korekture!) in vrhu tega nočem biti talko plitev, kakor je Lampe, n. pr. v zadnjih filozofskih pogovorih. Sama gostobesednost ga je. Doslej pa nisem nič takega napisal, da bi me bilo treba biti sram, niti pred tujci (Nemci) ne, ko bi se prevedlo na njih jezik. Rajši molčim, nego napisati kako bosopetnost in neslanost. Vedno si mislim: piši t ako, da bi tu d i kaj vrednosti imelo, ako bi se prevedlo v nemščino ter da ni pisano samo in usum Slovenorum! Sprejmite tudi Vi to načelo in bo dobro za Vas!" (18. I. 1897). Zabavno je, kar mi Bežek piše dne 7. III. 1897: „ . . . Ker ste že tako imenitno v „Narodu" osvetlili'lice Stritarju, bi Vas prosil, da storite to tudi za listek „Zvonov". Med nama rečeno, je bil to tudi dober Schachzug" proti Vašiim nasprotnikom, katere ste zopet jako razdražili in pomnožili . . . Torej notico o Stritarju! Jako Vam bom hvaležen... Cankarjevega ne morem nič kaj porabiti: piše in zlaga pesmi — zase, brez ozira na občinstvo, katero čisto prezira, a potem se jezi, zakaj njegove reči ne bero. Kako? Saj piše le zase! O priliki mu dajte Vi dober svet (in mu ga dam tudi jaz), da naj ima vsaj nekoliko pred očmi ta čas, ko piše in zlaga. — občinstvo, ne pa samo svojo iizvolljenko. To pa rad priznam, da morajo napraviti njegove poezije na izvoljenko naj-* krepkejši vtisk . . . Zamika sva res lahko vesela, dasi mi je očital, da sem nekatere reči retuširal. Prigovarjajte mu, naj kuje železo, dokler je gorko im naj skoro kaj pošlje . . . Tudi jaz nisem z D ... nič kaj zadovoljen: precej slame in malo zrnja. In koliko slame že jaz preje popalim, to je črtam!..."-- Dr. Josip Tominšek je k 25-letnici Lj. Zvona v svoji študiji „Četrt stoletja slovenskemu slovstvu na braniku" (1. 1905, str. 729) napisal: „Naturalizem je trkal pri nas z obema pestema na vrata ... V Cankarjevi črtici „Morala" (1894, Lj. Zv.) vidimo predstražo in slišimo glasnika nastopajoče bojevite čete tistih pisateljev, ki so na trdnem temelju, sezidanem od prednikov, mogli naglašati veljavo tudi našega slovstva le kot takega, služečega umetnosti in človeštvu, povzdignjenega nad dotedanje vsakdanje potrebe. Odslej pisateljevanje ni bilo več skoraj le „narodno delo", ampak delo kakor vsako drugo, ki se ceni ali ne ceni kot tako ...Uprav „Zvonu" gre n e o v r g 1 j i v a z a s 1 u ga za to, da je mogla vznikniti slovenska moderna — nova str a j a, ki pomen j a zdaj povsod program brezobzirnega „naprej"..." To priznanje gre v prvi vrsti Bežku: moderni „naprej!." je bil njegov čin; brez njega bi slovenska moderna ne iirnela glasila! ,fLj. Zvon" je odprl Cankarju — da ne govorim o «'komer drugem — .svoje svobodoljubne strani v dobi, ko ga je obsojal še najkruteje ves tisti krog, ki ga je končno slavnega, obče priznanega hotel okupirati kot čisto svojega. Meseca februarja 1897 sem prevzel uredništvo podlistka ir» kulturnega oddelka „Slovenskega Naroda". In jaz sem bil, ki sem-dajal Cankarju v listu prostora, kolikor ga je hotel; priobčil je večino svojih duhovitih črtic in novelet, ki so izšle 1.1899 zbrane v knjigi „Vi-njete", ki pa jih je ob njegovem rojstvu le redkokdo — hvalil. Danes. le lahko povem, da sem imel zaradi tistih vinjet pri izdajatelju in glavnem uredniku „SI. N." marsikako nepriliko ter sem moral preslišati — marsikako očitanje. Godilo se mi je pač čisto tako, kakor Bežkiu par let preje zaradi mene in tovarišev . . . Triindvajseto leto poteka od tistih časov naturalističnega literarnega viharja. Danes ga že skušajo ali utajiti ali vsaj omalovaževati. Toda naš. „naturalizem", ki je bil v istim le dosleden realizem, je bMa nujna, neizogibna in koristna reakcija proti doktrinarskemu neresničnemu idealizmu in pretiranemu romanticizmu. Tudi Bežku uredniku je bil edini namen, osvoboditi naše leposlovje tipičnega, naivnega primojduševstva,. starokopitno nakičenega solzarstva in mehkobnega ter sladkobnega slovenskega gartenlauberstva. Hoteli smo literaturo potegniti iz oblačja zopet na realno zemljo, zato smo slikali namesto dotedanjih angelsko dobrih ali satansko zlobnih ljudi prave slovenske značaje z dobrimi • lastnostmi in z grdimi strastmi. Popisovali smo vsakdanjost okoli nas,, a hkratu resničnost v nas, v naših žilah, srcih in možganih. Resnične skrbi, želje in upi sedanjega časa so nam bili leposlovni motivi, 'ki smo jih skušali obdelovati s čim najboljšo tehniko in s čim najživahnejšim temperamentom. In tehniko, temperament, živo dikcijo, bogat, pester jezik je ljubil Bežek nad vse ter nam jih je priporočal vedno znova. Kakor mi, je tudi on zaničeval šablono, kakor mi, je zahteval, naj vsak literat sledi le svoji naturi, kakor mi, je-hotel mesto starega patosa — čim več naravnosti, namesto bombasta - čim več priprostosti! Bežek in Aškerc sta nam torej bila pogumna voditelja v borbi proti literarnim dogmam ter sta težila z nami vred za novimi motivi in novo vsebino umetnosti. Vedela sta, da je svetovni naturalizem in da je slovenski realizem le protest proti nepremični ustaljenosti stare umetnosti, ki sta To spoštovala kakor mi in kS je bila nekdaj tudi moderna. Vedela sta pa tudi, da zahteva resnica še mnogo finejše in silnejše umetnosti kakor tradicionalna lepota, ki se je 3e podrobno dodobra naučil vsakdo že na srednji šoli. Ponavljam: Naš literarni boj je bil potreben in koristen, zakaj,, resnično je, da reka mora teči, sicer postane močvirje. Bežek pa je skrbel, da je bilo vedno dovolj dotoka! Že v listku „SI. Naroda" (od dne 18., 20. in 21. januarja t. 1.) sem pisal o Viktorju Bežku, uredniku-pedagogu. Kar sem povedal ondi o njem. iz svojega srca pod neposrednjim dojmom njegove nenadne tragične-smrti, tega ne bi hotel tukaj s hladnim razumom pobanaliti. Zakaj o » Bežku morem pisati le z ljubeznijo in spoštovanjem, ki ga čuti hvaležen učenec do dobrega učitelja. Kar smo mogli, smo storili; za to ne za-služujemo graje. Ootovo pa je, da smo z Bežkovo pomočjo položili vsaj temelj svobodni moderni slovenski literaturi; zato si je pokojnik zaslužil narodovo hvaležnost... Stal je vesel in zdrav sredi naše literarne pomladi. Davno je že odtlej in danes živimo že v — poznem poletju. Ali pa smo že v jeseni? — Ne dolgo več, pa pride zopet zima... Dal Bog, da nam vstane v novi pomladi nov Viktor Bežek! OB. E. QANQL: SONATA O BORBI. Spominu Viktorja Bežka. Življenje posveti resnici! Rousseau. Vrlina ne izbira ne hiše ne imetja. Življenje je borba. Seneca 1. Bratje, v naših prsrh so oltarji, človek je zaveznik sam s seboj, dušo mu razmahnejo viharji, če nikogar ni — ostane svoj. Služba ie resnici — darovanje, suženj njej pravici je vladar m ne mamijo ga prazne sanje, ognju vrelec je srca vihar. 2. Ognjiu vrelec je srca vili ar, ki besneče vanje nam udarja, • jakemu pogum prinaša v dar: nova dela nova moč ustvarja. Sila raste mladega sveta, mi bodimo borci in krmarji, ko bolesti, žali in gorja jek zamira v neugasni zarji. 3. Jek zamira v neugasni zarji, od Boga Kjoči v rosni hlad: padli so malfki -in vražarji, stri jih je resnice strašni jad! Jad resnice — božje maščevanje: strela trešči v bedno, zmotno stvär! Jaz presune bridko ji spoznanje: iz bolesti rojen in prevar! 4. Iz bolesti rojen in prevar naj obup ti duše ne razjeda; strup klevet značaju ni grobar, pot gre tvoja, kamor volja gleda! Vzvod napredku prvi je poraz; njemu se ne cepi moč v drobnjave. kdor hotenja umel je ukaz. ne uklanja plašno vedre glave! 5. Ne uklanja plašno vedre glave, komur je ponos iz duše vzet; naj uniči vihra vse planjave — v njem stojE njegove diuše svet! ' • Misli jasnih zakon tod domuje. nad pustinjami razgrinja vrt; vir življenja žubori, kjer snuje mož načel — porazi ga le smrt! 6. Mož načel — porazi ga le smrt, ko dobrotna mu dospe v plačalo; vstop v življenje večno je odprt: ne umre, kar ie srce rodilo! V solzah ne utone tvorna moč, živa plane v borbe nekrvave; , na strmine daljnjih cest kažoč. od grobov se dvigajo zastave. 7. Od grobov se dvigajo zastave: vreden ni življenja, kdor prežeč sebi hoče delež tuje slave, tuji roki svoj predaja meč! Sebi zvest in plemenit v hotenja stoj. na sebe samega oprt. čisti se in rasti v hrepenenju: čar življenja novih borb je črt! 8. Čar življenja novih borb je črt, ki z lažjo resnici pači lice; koder svet z mrakovi je zastrt, v luči naj se oplodi resnice! Kar najlepšega ima srce, v tvorbo preneso vrlin stražarji; naši vzori večno plamenč — bratje, v naših prsih so oltarji! 9. « Bratje, v naših prsih so oltarji, ognju vrelec je srca vihar, jek zamira v neugasni zarji, iz bolesti rojen in prevar. Ne uklanja plašno vedre glave mož načel — porazi ga le smrt; od grobov se dvigajo zastave — čar življenja novih borb je črt! ano DR. JANKO BEZJAK: . BEŽEK V PRAVDI ZÄ „FORMALNE STOPNJE « (Bežek in formalne stopnje pa razvijajoče-upodabljajoča učna metoda). Prva" številka „Popotnika" iz leta 1903 je prinesla začetek Bežkove razprave O formalnih in didaktiških stopnjah inpaorazv i j ajoče -upodabljajočem pouku. Ker je Bežek v tej razpravi ostro nastopil proti rabi formalnih stopenj na Kranjskem, se je čutil takratni deželni šolski nadzornik Franc Hubad poklicanega, da jih brani. Vsled tega je nastala literarna pravda, ki se je vlekla skozi vseh 12 številk XXIV. letnika gori omenjenega pedagoškega lista ter vzbudila mnogo pozornosti med ljudskošolskim učiteljstvom ter v krogih vzgojeslovcev in metodikov. V naslednjih izvajanjih hočem premotriti potek te pravde ter presoditi, v koliko je bilo Bežkovo stališče upravičeno, ozi: oma kateri izmed bojevnikov je zmagal v tem zanimivem boju. Bežek opozarja v začetku svoje razprave na dejstvo, da so na j Kranjskem pred dvema letoma uvedli formalne stopnje v ljudske šole kot nekaj baje novega in modernega; da je nastal vsled tega velik hrup in šunder med učiteljstvom in da se Jih boje zlasti starejši učitelji, ki se nanje ne morejo navaditi; da pa ta hrup nikakor ni časten za nas, ker -so formalne stoipnje že stare, ker je začel že leta 1843 po njih poučevati Herbartov pristaš Ziller in ker na formalne stopnje zdaj niti najprist-nejši Herbartovci v Jeni ne prisegajo več. Nato Bežek trdi, da marsikateri učitelj ne razume formalnih stopenj. Zaradi tega pojasnjuje bistvo učnih stopenj na podlagi poglavja o meto-diških stopinjah pouka, ki stoji v razpravi O metodičnem pouku nemščine v I. in II. razredu slovensko-utr a k vistiških gimnazij, katero je Objavil profesor A. Štri-tof v izvestju državne male gimnazije v Ljubljani za šolsko le.o 1891 ./92. Štritof izhaja od Aristotela, ki rabi za duševno prisvajanje tele 3 dejalnosti: aisthesis, nus, orexis, katere Štritof imenuje zaznavanje, razumevanje, uporabljanje, Bežek pa zaznavanje, razumevanje in shvatanje. Učenec mora duševno prehoditi te 3 stopnje ter izvršiti te 3 duševne dejalnosti, ako si hoče popolnoma prisvojiti učno enoto. Herbart pa je, tako Bežek nadaljuje, zamotal ta jasni Aristotelov nauk s svojimi razpredelitvami in definicijami in postavil 4 stopnje, ki jih je Ziller razširil celo na 5. Saj nihče prav ne razume izrazov: -analiza, sinteza, asocijacija, sistem in metoda. Nadalje se Bežek protivi izrazu „formalne stopnje" in predlaga izraz „di-daktiške ah' učne stopnje". Pobijajoč pusti Herbart-Zillerjev formalizem, pozivije Bežek slovensko učiteljstvo, naj se „z zbranimi močmi in solidarno upre poskusu, vkovati slovensko šolstvo v zverižene spone Zillerskega sistema," ter povzdiguje Diesterwega proti Herbartu, trdeč, da je Diesterweg pravi šolnik, ki je prav razumel svojega mojstra Pestalozzi, Herbart pa ne; tale je marveč „krivi prorok Pestalozzijevih idej in njih grobokop s svojimi formalnimi stopnjami." Poudarjajoč pravilno Pestalozzi-Diesterwegovo načelo „po sa- s. motvornosti k samostojnost i", razvija Bežek po Diester-wegu razliko med dogmatsko deduktivno in elementarno deduktivno učno obliko. Žal, da Diesterwegova načela v elementarnosti pouka (vprašalno-razvijajoča metoda) niso mogla takoj prodreti, ampak da je zavladal pol stoletja Herbartov formalizem in Zillerjev dogma-r i z e m. Prav za prav je po Bežku oče Herbartovega formalizma v sedanji obliki Ziller, ki je učiteljem priporočal, naj v šoli bajke pripovedu-j e j o, ker je pripovedovanje zanje najprimernejša učna oblika, ki pa je pozneje krenil na pravo pot ter „prišel do spoznanja, da Diesterwegovo načelo o razvijajočem pouku in o samotvornosti učencev sodi tudi v zgodovinski, zemljepisni, prirodopisni, sploh v vsak pouk, pri katerem naj se seznanijo učenci s preteklimi, minolimi dogodki in pa s tujimi, oddaljenimi predmeti, ki jih ni moči neposredno zaznati s čuti". Ziller-jevi pristaši so izdelali in izpopolnili to metodo ter jo naZvali razvijajoče-upodabljajočo ali direktno gradeč o. Tako prevede Bežek razpravo od formalnih stopenj na to metodo. Na Pfefflovi pesmi „Die Tabakspfeife" pojasnjuje Bežek z učno sliko, ki jo je izdelal v tem zmislu O. Foltz, učitelj na Karolrnski šoli v Eisen-achu, in Bežek prevedel na slovenščino, bistvo te metode. Nekaj vprašaje, nekaj pripovedovaje razvije učitelj vsebino te pesmi, da tako reKoč. zraste pred učenci in je ne pripoveduje takoj iz začetka vzdržema kot celoto. (Popotnik 1903, št. 3, str. 66—73). V naslednjem članku „Ad interim" (Popotnik 1903, št. 4, str. 97 do 104) razlaga Bežek vzroke, zakaj da je spisal razpravo o formalnih in didaktiških stopnjah. Privedle so ga do tega številne pritožbe njegovih nekdanjih gojencev in gojenk, službujočih na Kranjskem, o pretiranem oktroiranju prosluFh ali še bolje preklicanih formalnih stopenj." Tudi je poslušal v pedagoškem tečaju v Jeni teoretiška izvajanja in prisostvoval praktiškim nastopom nemških pedagogov epigonov Herbart-Zillerjevih in te vtiske izpopolnil z naknadnimi temeljitimi študijami. O Veliki noči leta 1903 je sicer Schreener predaval o formalnih stopnjah pri zborovanju Slovenske Šolske Matice ter razložil njih pomen in rabo, a Bežek takrat ni nastopil proti govorniku, ker mu „ni bilo možno v par minutah podreti, kar je čislani govornik v enournem razboritem govoru zgradil, ter na mestu podrtine dvigniti novo zgadbo." Potem se obrača proti peterim stopnjam, o katerih trdi, da se ne dado izvajati iz apercepcijskega procesa s strogo logiko, pač pa je tro-stopnost poučevanja tista učna artikulacija, ki je res strogo logiška in k' bi jo moral-vsak učitelj izvršiti pri vsakem učnem procesu. To tro-člensko poučevanje imenuje: sprejemanje, d,uševno premotrenje in uporabo alii naziranje, razumevanjem uporabljanje. Tudi profesor Rudolf Haßmann, ki je spisal učno knjigo Obče u k o s I o v j e za moška in ženska učiteljišča, razločuje v tej knjigi po Willmannu tri stopnje prisvajanja: 1. sprejemanje vsebine, ki povzročuje vednost, 2. razumevanje, duševno obvladanje snovi, ki postane tako duševna svojina učenčeva, in 3. obdelovanje vsebine, ki povzročuje znanje (možnost). Da rajši rabi izraz učne (d i d a k t iš k e) stopnje od izraza formalne stopnje, izvira iz dejstva, da kdor rabi le ta izraz, obenem izraža, da hoče poučevati po Herbart-Zillerjevi artikulaciji. Ugovor, da Lindner uči v ukoslovju o formalnih stopnjah, ne drži; zakaj Lindnerjeva učna knjiga je zastarela, bi se ne smela več rabiti in se tudi ne ponatiskuje več; po Fröhlichu predelano in na novo izdano ukoslovje Lindnerjevo pa je odobreno samo na Nemškem, ne pa za avstrijske šole. Theodor Tupetz, čigar Obče ukoslovje je splošno odobreno, govori sicer v tej knjigi tudi o peterih formalnih stopnjah, „a izven ökvira svojega drugega učnega sestava", ter naposled pristavlja, „da se dado te stopnje prevesti na tri: 1. uvod (ki naj zbudi zanimanje); 2. razvijanje novega gradiva (ki je navadno posnemajoče alii induktivno); 3, uporaba (dedukcija)." Naposled še Bežek izjavi, da je pisan ta „Ad interiim" za tiste, ki bi se sicer mogli „zblaznjevati" nad njegovo „tobožnjo malodiušnostjo", ker se ni oglasil k besedi pri gori omenjenem predavanju. Na ta „Ad interim" je odgovorilf Franc Hubad s člankom „Ad 'Interim II" (Popotnik 1903, št. 5, str. 129—133). V tem odgovoru pojasnjuje, da je Lindner še odobren po ministrstvu za bogočastje in nauk in da se še rabi v učiteljiščih. O Haßmannu pravi, da ni nasprotnik formalnih stopenj, ampak da jih celo priporoča, trdeč: ,.Ne more se tajiti, da obravnavanje metodiške enote po formalnih stopnjah dobro služi zlasti začetniku in ga nekako sili, da daje vsaki lekciji red in sestavo." Haßmann samo svari pred šablonsko uporabo teh stopenj, pri načelih za presojevanje učnih poskusov učiteljiščnih kandidatov pa vendar daja navodila po formalnih stopnjah. O Tuptzu Hubad trdi, da se Bežek moti, meneč, da je Tupetz posvetil Oddelek peterim formalnim stopnjam „izven Okvira svojega drugega učnega sestava." Saj je vendar Tupetz posvetil tem stopnjam poseben, 7i/2 strani obsegajoč § 34 in je rekel o njih, da niso nič drugega nego d i sjp O z i c i j a učne snovi, ki se je v mnogih slučajih izkazala prav dobra in se torej postavlja za vzorec. Hubad torej sklepa iz tega, „da moramo kontrolirati vse citate gospoda profesorja, preden jim verjamemo." Potem še navaja mnenje priznanega vzgojeslovca Reina v Jeni, ki o formalnih stopnjah pravi, da temeljijo neugodne sodbe o njih le na velikem neznanju stvari, ter sklene z opazko, da Bežek „v svojem boju dlako cepi in učiteljstvo samo bega" in da pobija, ko govori o „prostosti metode", baš sam to prostost. V isti Popotnikovi številki nadaljuje Bežek razpravo o formalnih in didaktiških stopnjah in pa o razvijajoče-upodabljajočem pouku. Zdi se, pravi, kakor da bi ta polemika že postajala neplodna pravda; toda njemu je do tega, da se omogoči učiteljstvu samostojna sodba o navedenih stopnjah, da mu ne bode treba slepo slediti nazorom raznih pedagogov. Jasno je, nadaljuje, da se mora ves pouk vršiti po nekem načrtu in da vsak učni proces ni nič drugega nego pri pouku izvršeni apercepcij-ski proces. Nesoglasje leži le v tem, da je po nemških in naših Zillerjev-cih ediino pravilna logiška in psihološka artikulacija razdelitev tega procesa na 5. stopenj, on pa da iznova poudarja, soglašajoč z največjimi pedagogi vseh časov, da je treba pri učnem procesu razločevati 3 stopnje: naziranje, razumevanje in uporabljanje. Tu se Bežek strogo drži Willmannovih izvajanj v njegovi Didaktiki, ki rabi za te 3 stopnje tale poznamenovanja: Aufnehmen, geistig Durchdringen, Anwenden ali: Aufmerken, Verstehen, Üben ali: Anschauen, Begreifen, Ausführen ali Kenntnis, Verständnis, Fertigkeit in imenuje 1. moment tudi empirični, 2. racijonalni (Bežek logični), 3. tehnični O Zillerjevih formalnih stopnjah pa Bežek trdi, da med mnogimi didaktiškimi obrazci niso najboljše. To hoče dokazati na dispoziciji za berilne sestavke, ki so jih rabili pisatelji „Učnih slik" Slovenske Šolske Matice. Ta dispozicija se glasi: I. priprava in napoved učnega smotra; II. podajanje snovi: a) čitanje ali pripovedovanje učiteljevo, b) čitanje po odstavkih in razjasnjevanje, c) vaja v čitanju; III. uglabljanje ali druženje: a) kraj in čas dejanja; b) označevanje oseb ali poosebljenih stvari; c) lepote in posebnosti oblike; č) snovanje in razvrstitev misli; IV. povzetek ali jedro; V. vaja in uporaba. Ako gori navedene 3 Will-mannove nove momente primerjamo s temi stopnjami, vidimo, da spada točka a) 2. stopnje (podajanja) v empirski, točka b) v logiški in točka c) v tehniški moment in da se logiški moment nadaljuje v 3. in 4. stopnji, kateri sledi v 5. stopnji zopet tehniški moment. „Potemtakem je logiški moment---razčesnjen na troje in izmed teh treh delov je prvi degradiran v podtočko „podajanje snovi", a drugi in tretji del sta povzdignjena do glavnih samostojnih točk." „To razpravljanje pa ni samo nelogiško, ampak ima vsaj za razpravljanje beril — in do teh nam je sedaj — še druge zle posledice." Ako je namreč učitelj — trdi Bežek — berilni sestavek vzorno pripovedoval ali prečital, nastopi pri razjasnjevanju „nezanimanje in apatija in rapidno raste". Baš zaradi tega so pač poskusili nadomestiti ta način učnega postopanja pri berilnih sestavkih z razvijajoče-upodabljajočo me-. todo. Učne slike pa benilno snov strašno razblinjajo z besedno in stvarno razlago ter jo v 3. stopnji še iznova premozgavajo. Tako povzročajo mo-rečo „dolgočasnost, ki je slana vsakega uspešnega poučevanja". Sicer pa po Zillerju, tako Bežek nadaljuje, v 3. stopnjo (asocijacija) ne spada to, kar se v njej nahaja po formalnih stopnjah „Učnih slik"; v to stopnjo marveč spravljajo Zillerjevci „primerjanje berilnega sestavka. 3ri se bas razpravlja, z že znanimi, že prej predelanimi koščki, ki so ka-korsikdibodi z onimi sorodni. Drugi, nezillerjevski metodiki tako primerjanje mimogrede, neprisiljeno izvršujejo pri .točki „razumevanje vsebine" ali pa ne baš pri razpravljanju tistega sestavka, nego pozneje kdaj, ko se sestavki sorodne vsebine ali oblike nalašč vnovič spravijo na .učno poprišče." Baš zaradi tega „Zillerjevci ne smatrajo nobenega be-xilnega sestavka kot samostojnega umotvora, ki je sam zase vreden razprave in je sam v sebi zaokrožen in popolen, nego se vsak berilni košček smatra kot del neke večje celote, katero izkuša ta 3. točka — aso-■cijacija — po možnosti dognati." Ugovor, pravi Bežek dalje, da se ta točka lahko skrajša alii izpusti, ne velja za pravega Zillerjevca. Na to se obrača proti Zillerjevemu „.mišljenskemu pouku" (Gesinnungsunterricht) in „kulturnim stopnjam". To pa je zadeva, ki nima pravega stika z vprašanjem formalnih stopenj. Da bi pokazal, kako se po Zillerju baš ta predelana učna snov ne more smatrati za samostojno učno enoto, nego da je glede na njegovo asoci-jacijo in njegov sistem del večje in višje enote, uporablja Bežek učno sliko, ki jo je spisal Zillerjev pristaš Wigtt o prežvekovalcih. Zares prihajamo tako do višjih in višjih celot (družina, skupina, razred itd.), toda za to ni treba formalnih stopenj; saj'se je že tako učil marsikateri gimnazijec po starem Pokornu (prirodopisni učni knjigi). in tako izvajal celote. Tudi to bi Bežek lahko izpustil, ker za naše vprašanje ni ■bistveno. Četrta formalna stopnja po Bežku zahteva, da najdemo v pesniškem proizvodu koristen nauk, kakor je že učil stari nemški pisatelj Gottsched. Tej trditvi še Bežek pristavi, da se „na nobenem kulturnem poprišču ta nagi utilitarizem o naziranju poezije ni tako bohotno razvil, nego na ' pedagoškem polju pedagoškega mladinskega slovstva". Sicer sam pravi, da se je njemu nasproti poudarilo, da ni treba iskati povsod didaktiš-kega jedra in da se ta stopnja lahko tudi izpušča, kjer je treba, toda pravi Zillerjevci tako ne postopajo. Boljši se Bežku zdita dve drugi dispoziciji za razpravljanje berilnih ■sestavkov: eno je sestavil Franc Branky, profesor na ženskem učiteljišču v civilnem dekliškem penzijonatu na Dunaju, drugo Ivan Sommert, profesor na drž. moškem učiteljišču prav tam, obadva v svojih metodikah nemškega učnega jezika. Sommert priporoča tele stopnje: 1. podajanje snovi (pripovedovanje, predčitanje ali dobro predavanje), 2. razumevanje, 3. vajo v čitanju, 4. mnogovrstno uporabo; Branky pa tele: 1. podavanje (tudi uvod, ako je potreben), 2. poglabljanje in povzemanje, 3. vajo v čitanju (učenje na pamet), 4. obnavljanje. Naposled Bežek še pokaže, kakšen vzorec za razpravljanje beril rabi najpristnejšim Zillerjevcem Reinu, Picklu in Schellerju, ki se strogo drže formalnih stopenj m dele ves obrazec v 2 oddelka: a) v stvarno, 16* b) v jezikovno obravnavo, povsod izvajajoč vseh petero stopenj (v iknjigž „Theorie und Praxis des Volksschulunterrichtes nach Herbartischen Grundsätzen"). Od primerjanja te dispozicije z dispozicijo „Učnih slik" pridemo do dejstva, „da naših „Učnih slik" dispozicijski vzorec nikakor ne prezen-tuje formalnih stopenj, vsaj ne njih čiste Zillerjeve oblike (zlasti zaradi napačnega tolmačenja asocijacijske točke!), kvečjemu nekako hibridno obliko, nekako kontaminacijo Diehleinove — Goschejeve — Polackove-formule1 in pristnih formalnih stopenj." v Tega Bežek, kakor zatrjuje, pisateljem „Učnih slik" sicer noče oponašati, vendar pa zahteva isto svobodo za vsakega poedinega učitelja;, saj isti berilni sestavek lahko obravnavamo na dva ali še več dispozii-cijskih načinov. Naposled Bežek še navaja en vzrok, zakaj je nastopil proti formalnim stopnjam. Jezilo ga je, pravi, da so uporabljali naši Zillerjeve® pri drugi formalni stopnji za podajanje berilnih sestavkov le p r i p o v e -do vanje ali čitanje, a niso dopuščali, da bi se podajanje nove učne snovi ravnalo po razviijajoče-upodabljajoči metodi, ampak so poudarjali,, „da za pripovedne snovi sodi baš edinole pripovedovanje, češ, da je tridesetletna vojna trajala 30 let, da so tu nastopili ti in ti vojskovodje, da so se zbile te in te bitke---. Vsako razvijanje in upodabljanje bi bilo tu nesmiselno, bi bila to zgolj sugestija." V 6. Popotnikovi številki sledi Bežkov „Ad interim III", v katerem, odgovarja na Hubadov „Ad interim II". Bežka je hudo spekla Hubadova opazka, da se morajo njegovi citati kontrolirati, ih zato je smatral „Ad interim II' za skrajno žaljiv in se čutil dolžnega reagirati na poedine trditve Hubadove. Najprej odgovarja na očitek naivnosti in ga odklanja. Nato dokazuje, da je Rudolf Haßmann istega naziranja kakor Bežek, ker pouaana, da dovajajo k prisvajanju metodične učne enote 3 stopnje, ki Jih imenuje: Anschauen, Begreifen, Anwenden, da se torej Haßmann ne identificira s peterimi formalnimi stopnjami, kamo li da bi se zanje ogreval. Potem preide k Tuptzu ter skuša tudi pri njem dokazati, da ni bil pristaš formalnih stopenj, ker je njegov § 34, ki govori o formalnih stopnjah, vrinjen med § 33, ki razpravlja o „učni poti", in § 35—38, v ka- 1 Da se bode videlo, kakšen je ta obrazec in koliko njega se nahaja v formalnih- stopnjah „Učnih slik", ga semkaj postavim (Bežek ga nima v svoji razpravi): 1. die Vorbereitung (Neue Vorstellungen müssen an vorhandene angeknüpft werden usw.); 2. die unmittelbare Darbietung (Vorlesen, abschnittweises Nachlesen, Einlesen); 3 die Vertiefung (Ort und Zeit der Handlung, Charakteristik der Personen; Oedankengang, Gliederung und Tendenz; Schönheiten und Eigenheiten in der Form); 4. die Verwertung (Nutzanwendung für Herz und Leben; Anklänge an Bekanntes und Verwandtes und Vergleichungen; Rede- und Stilübungen; Memorieren und Recitieren). * % , k ierih govori o „učni obliki", da torej ne spada ne k enemu ne k drugemu odstavku, da bi pa po svojem bistvu moral spadati k „učni poti" ; da je torej to nekaka koncesija napram Herbartovcem, „o čijih formalnih stopnjah ves svet govori", in da istinito stoji „izven okvira drugega ■učnega sestava". Nasprotnikovo trditev pa, da bi bil Bežek poudarjal, da Tupetz naravnost obsoja formalne stopnje, mora smatrati za insinu-acijo: kajti tega ni trdil nikjer in nikoli. Zdaj pa se zaleti v Hubada, mu oponašajoč, da „gospod nasprotnik mkriminiranih mest v Haßmannu in Tuptzu dotlej, do slavne interimske -pravde, niti poznal ni," ampak da ga je nanje opozoril šele njegov Interim. Nato razpravlja o zastarelosti Lindnetjevega Ukoslovja, ki je že več nego 20 let neizpremenjeno, ter razlaga, kaj je,na njem izprememl Fröhlich, ki je knjigo predelal za učiteljišča na Nemškem. Pri tej priliki pa se zopet zažene proti slovenskim Herbartovcem, proti tem „zadovoljnim Kranjcem", ki bodo vztrajali pri starem Lindnerju in „saecula saeculorum" in bodo še „na delopust sodnega dneva" prepevali: „Mi pa ostanemo, kakor smo b'li!", namreč neomajljivi, zvesti pristaši starega Lindnerja. To pretiravanje pa je bilo nepotrebno in tudi krivično. Vendar Bežek tu priznava, da se je zmotil, ko je trdil, da se Lindiner več ne ponatiskuje. Nato poudarja, da ni slučaj, da Lindner-Fröhlichovo Ukoslovje, ki precej natančno govori o formalnih stopnjah, ni potrjeno za avstrijska učiteljišča, ampak da je to posledica neugodne dispozicije naše učne uprave o peterih formalnih stopnjah. Četudi je jasno, da je to le Bežkova domneva, ki nima stvarne podlage, jo vendar hoče dokazati s trditvijo, da se to razvidi tudi iz dragih odobrenih učnih knjig, kakor n. pr. iz Mich-Meixnerjevega in iz Niedergeßovega Ukoslovja: niti v prvi niti v drtugi učni knjigi ni o formalnih stopnjah .ne duha ne sluha. Bežek dalje omenja doslej še nepotrjeno Ukoslovje drja V. Zenza, k! razločuje 2 glavni stopnji: I. pridobivanje vednosti, II. uporabo pridobljene vednosti. Povzemanje in ponavljanje pa je le bistven del obeli prejšnjih stopenj in se ne sme smatrati za tretjo posebno učno stopnjo. Formalnih stopenj torej tudi Zenz ne omenja. Potem še Bežek navaja mnenje drja. Jožefa Lukasa o formalnih stopnjah, ki se nahaja v njegovi za učiteljišča odobreni Zgodovini vzgoje m pouka in ki se glasi: „Auch gegen die Herbart'schen Formalstufen wird Bedenken erhoben; jedenfalls sind sie nicht schablonenhaft durchzuführen, sondern nach der Eigenheit des Stoffes anzuwenden, tragen aber dann zum guten Erfolge des Unterrichtes wesentlich bei" Iz vsega tega po Bežkovem mnenju sledi, „da so tla avstrijskih trč-i-teljišč doslej vsaj — hvala Bogu in modrosti naše učne uprave — še malo ugodno torišče za eksperimente s peterimi formalnimi stopnjami"- Na ta Bežkova izvajanja se je čutil Hubad poklicanega, da svoj' kratki „Ad interim II" obširneje utemelji in Bežkov odgovor nanj natančneje pojasni. Zategadelj je spisal razpravo K r a n j s k i ,p r i s t a š I Tormalnih stopenj in njih kritik, ki se nahaja v 7.—12. zvezku „Popotnika" 1. 1903. V uvodu pove, za kaj gre v tem znanstvenem boju in da je sam prijel za orožje, ker je Bežek začel napadati učiteljišče in begati učiteljstvo. V poglavju „Formalne stopnje in avstrijske šole" razpravlja o tehle 3 vprašanjih: 1. ali priporočata Haßmann in Tupetz petero formalnih' stopenj, akoravno sta se oklenila samo treh stopenj, ali ne; 2. ali je učna uprava res nasprotnica peterih formalnih stopenj, ali ne, in 3. o vprašanju verodostojnosti." Hubad še enkrat dokaže, da niti Haßmann niti Tupetz nista nasprotnika formalnih stopenj, ampak da jih naravnost priporočata. Haßmann namreč trdi o njih, kar sam že gori na str. 225 navedel; Tupetz pa, kar stoji prav tam. Ako Bežek trdi, da nauk o formalnih stopnjah stoji izven, okvira Tupetzovega učnega sestava, poudarja Hubad, da Tupetz ni mogel obenem v istem § 34 razpravljati o „učni poti" in o formalnih stopnjah, ampak da jim je pravilno odmeril poseben § 34, ker razločuje med' učno potjo (Lehrgang) in formalnimi stopnjami ter kaže, kako je treba učno pot uporabljati pri poedinih točkah učnih stopenj. Tako na Popravi, da se lahko uporablja pri podavamju nove učne tvarine opisujoča ali pripovedujoča ali analitična učna pot, pri druženju pa samo analitična, pri' odmišljanju induktivna, pri uporabljanju pa večinoma deter-minujoča ali deduktivna učna pot. Pri tej priložnosti je Hubad opozoril na dejstvo, da formalne stopnje niso logiška .razdelitev, ampak dispozicija, ki vsebuje logiške in psihološke momente, in da se zategadelj razvrstitev, ki je zgolj logiška, ne sme primerjati s formalnimi stopnjami, kakor dela Bežek. Tudi se je Bežku pripetila še druga pomota. Trdi namreč, da je Tiupe tz nasprotnik 'Herbarta in Ziller ja. Kdor pa primerja Tupetzovo Ukoslovje z Lindnerjevim, ki stoji na Herbartovem stališču ln ki ga je Tupetz predelal, mora uvideti, da so načela tudi v Tupetzovi šolski knjigi Herbartova. Dalje iz Lukasovega prej omenjenega nazora ne moremo sklepati, da bi bil nasprotnik formalnih stopenj, saj vendar izrecno pravi, d a bistveno pospešujejo uspeh pouka, če jih ne rabimo ša-blonski. Za neko ironijo usode pa se mora imeti dejstvo, da razvrščuje baš Foltz, čigar učno sliko Die Tabakspfeife si je Bežek, kakor vemo, izposodil za pojasnjevanje razvijajoče-upodabljajoče metode, svoje postopanje po formalnih stopnjah. Mich-Meixner pravita v svojem Ukoslovju, da mora učna ura hoditi po tejle poti: a) Einleitung. Anbahnung der Apperzeption durch Wiederholung desjenigen Bekannten, an welches sich das Neue anknüpfen läßt; b) Vorführung des neuen Stoffes; c) Herstellung des Zusammenhanges; č) Hervorhebung des Wesentlichen zur Herstellung einer klaren Übersicht; d) Verbindung mit Bekanntem und Verwandtem. Jasno je, da so to formalne stopnje, dasi je zadnja drugače poznamenovana kakor navadno. — Ce jih torej Mich in Meixner tudi nikjer ne Imenujeta dobesedno, se vendar po njih ravnata. Izmed 11 Občih ukoslovij, pisanih v raznih avstrijskih jezikih ter odobrenih za avstrijska učiteljišča, jih je 7 za formalne stopnje. Iz tega sledi, da učna uprava ni nasprotnica formalnih sto-l en}. Kaj pa pravijo drugi učitelji in profesorji o njih? Priporočajo jih: Hermann Schneider, vadniški učlitelj v Olomucu, v letnem poročilu društva avstrijskih vadniških učiteljev in učiteljic; V. Adler, vadniški učitelj na drž. moškem učiteljišču na Dunaju, v časopisu „Zeitschrift für das österreichische Volksschulwesen", ki je oficijozni list naučnega ministrstva; Karl Streng, vadniški učitelj v Kremsu, v svoji knjigi „Das erste Schuljahr"; Ivan Doiwa, vadniški učitelj na mžjeavstrijskem učiteljskem seminarju v St. Pöltenu, v knjigi „Präparationen für die unterrichtliche Behandlung der Österreichisch-oingarischen Monarchie". Že gori omenjeni profesor Ivan Sommert se sicer omejuje v svoji metodiki nemškega učnega jezika na 4 stopnje; govori namreč o teh točkah: „Weckung der Anteilnahme, Schaffung des Bodens für das anzueignende Stück; Darbietung nes neuen Stoffes; allseitige tiefe Auffassung, Bewältigung und Aneignung desselben; Erwerbung der Fähigkeit, von dem neu zugewachsenen Oute den besten Gebrauch zu machen. — Sommertu manjka samo 4. stopnje: povzetek ali jedro, ki pa leži v njegovi 3. — a vendar se lahko opaža pri njem kakor pri že tudi imenovanem profesorju Brankyju, da hodita pni prisvajanju učne enote po isti poti, po kateri nas vodijo formalne stopnje, če jih tudi ne omenjata. Časopis „Österreichischer Schulbote" rrinaša po formalnih stopnjah izvršene učne slike ter se je zanje izrekel že leta 1883. Po glasilu nližjeavstrijskega deželnega učiteljskega društva „Österreichische Schulzeitung" spadajo (1. 1901) formalne, stopnje brez ugovora med najdragocenejše pridobitve novejše pedagogike. Tudi v Beogradu poučujejo na vseučilišču po Herbartovih načelih m priporočajo formalne stopnje in prav tako na Hrvatskem. Torej je upravičena trditev, da sloni vse avstrijsko šolstvo na Herbartovi pedagogiki. V 2. poglavju „Gospod kritik in njegovi viri" (8. štev. Pop.) se Hubad obrača še do drugih virov, ki jih navaja Bežek, da podpira svoje nazore in mnenja 0 formalnih stopnjah, ter nastopi zlasti proti njegovi trditvi, da so Dittes, Wesendonck in Fröhlich raztrupali Herbartovo slavo in tudi veljavo formalnih stopenj. Hubad dokaže, da se Bežek tudi tukaj moti. Dittes soglaša s Her-bartovimi 4 stopnajmi; Wesendonck pravi, da bode obdržal med drugim trajno yrednost nauk o formalnih stopnjah, svari pa pred šablon-sko uporabo; Fröhlich pa trdi o Herbartu: „Die überwiegende Mehrzahl deutscher Pädagogen erkennt willig an, daß die wissenschaftliche Pädagogik Herbarts ein lichtvolles Gedankengebäude bildet, welches dem Erzieher wertvolle Anregungen, Ratschläge und Fingerzeige gibt, namentlich das Ziel, die Mittel und die Wege des Erziehers erhellt und edle Goldkörner darbietet." Naravno pa obsoja Zillerjevo teorijo o miš-lvenskem pouku, o kulturnih stopnjah in o koncentraciji pouka. O formalnih stopnjah naposled sodi, da se po njih daje učna snov prav dobro predelati in da hodi teh 5 korakov vedoma ali n e v e -doma vsak vrl učitelj. Dalje se Bežek tudi sklicuje na Fricka, Dörpfelda in K ehr a. Frick, ravnatelj Franckejevih ustanov v mestu Halle, govori o vprašanju, kako se dado didaktična načela Herbart-Ziller-Stoyeva uporabljati na nižjih stopinjah takole: „Eine freie und möglichst elastische, nach den verschiedenen Klassenstufen und Unterrichtsgegenständen zu modifizierende Verwendung der 5 (4) formalen Stufen wird ein sehr fruchtbares Mittel sein können, ein systematisches und vertieftes Wissen zu erzeugen und den Schülern zu einer sicheren Herrschaft über den Stoff zu verhelfen." Naposled pride tudi sam do 4 stopenj, ki jih imenuje: Vorbereitung, Darbietung, Bearbeitung und Anwendung, tretje stopinje torej ne deli v Zusammenfassung in Abstraktion. Sicer pa pri matematičnem dokazu natanko razločuje 5 stopenj: orientierende Vorbesprechung, Darbietung (für die Anschauung), Verknüpfung, systematische Zusammenfassung des Gewonnenen (Herausstellung der mathematischen Wahrheit = quod erat demonstrandum) und Anwendung (Übungsaufgaben). Ali t o niso jasne formalne stopnje? Posebej pa še poudarja, da spravljamo po formalnih stopnjah v množico didaktičnih pravil preprostost, red in enoto kakor tudi globljo utemeljitev. Dörpfeid (št. 9. Pop.) v knjigi „Didaktischer Materialismus" sicer razločuje 3 glavne stopnje: Anschauen (empirisches Auffassen), Denken (Abstrahieren, theoretisches Reflektieren), Anwenden, a poudarja, da se pri poučevanju v 2. operaciji lahko razločujeta 2 akta: primerja- nje in združevanje (to je izločevanje splošnega iz konkretnih predstav). -Potemtakem dobimo 4 operacije: Anschauen, Vergleichen, Zusammenfassen, Anwenden. Tako štejeta — to Dörpfeld pristavi — Herbart in Ziller. Ker pa je za 1. glavno operacijo treba tudi obnovitve starih predstav, preden začnemo prav poučevati — die Perception (Aufnahme) miuß zur Apperception (Aneignung) werden, pristopi še v začetku pouka priprava, imenujejo jo Vorbesprechung, in ako se ta šteje kot poseben akt, dobimo namesto štirih naposled pet obdelovalnih akcij. Tako * •šteje — to pristavi — Rein. Važno pa je, da Dörpfeld poudarja: „Natürlich wird es verständigen Leuten nicht einfallen, über diese verschiedene Zähl- und Benennungsweise zu disputierenes handelt sich nur darum, daß sie allesamt und zwar begriffmäßig ausgeführt werden." Potem dostavi pregled teh raznih dispozicij in (izjavi: „Diese fünf Lehraktionen müssen vorgenommen werdet in jedem Gegenstande, u. zw. bei jedem Pensum, selbst verständlich, soweit sich Stoff und Stück dazu eignen." Naposled pa še pravi: „So dürfte denn klar sein, daß meine Demonstrationsweise der bequemste und sicherste Weg ist, um für Zillers Gliederung des Lehr verf aJi rens Propaganda zu machen." Kehrova tročlenska razvrstitev je v praksi takale: 1. Vorbesprechung^ 2. das Vorerzählen oder Vorlesen, 3. das Auffassen des Inhaltes (steilenweises Lesen und erklärendes Abfragen etc.), 4. das L esen (Einlesen) des Stückes, 5. die Verwertung des Gelesenen a) zu Sprechübungen (zum Erzählen, Memorieren und Rentieren), b) zu orthographischen, grammatischen und stilistischen Übungen. Pri tej priliki opozarja Hubad na v a ž n o razliko, da Bežek govori samo o uporabi formalnih stopenj za jezikovni pouk, dočlm so te stopnje načelo za učno postopanje v najširšem obsegu, to je: za vse predmete. To je temeljna pomota, ki je močno vplivala na naziranje o uporabnosti -formalnih stopenj. Ker Bežek citira tudi dvočlensko Matzatovo dispozicijo, ki se deli v 1. Erwerbung in II. Anwendung, opozarja Hubad na dejstvo, da Matzat deli 1. glavno stopnjo v 4 pododdelke takole: I. Erwerbung: 1. Gewinnung: a) Analyse, b) Synthese; 2. Verarbeitung: a) Assoziation, b) System. Ali niso ti štirje pododdelki prve štiri Ziller-jeve stopnje, katerim se pridruži kot 5. stopnja Matzatova II. glavna: Anwendung? Dietlein-Gosche-Polackovo dispozicijo sem že navedel. Ti avtorji razlcčujejo torej 4 glavne stopnje. Tudi Willmann, katerega se Bežek oprijemlje kot največjega nasprotnika formalnih stopenj, jim v resnici ne nasprotuje. Willmann razločuje logiški in psihološki moment učnega'postopanja ter pride do „štiri-člen«ke artikulaciije učnih vsebin." Pravi namreč, da gre pri prisvajanju učnih snovi za štiri reči, ki jih imenuje Deutlichkeit, systematische Übersichtlichkeit, Assoziation und Kombinierbarkeit, ter pristavi: „Diese Momente kommen der von Herbart aufgestellten Reihe: Klarheit, Assoziation, System, Methode nahe, auf welcher Ziller die sogenannten for-nu.ien Stufen begründet hat." Razlika med Wilimannovimi in Herbar-tovimi stopnjami leži, kakor Willmann sam meni, le v pojmu asociacije ter v mestu, ki ga zavzema v dispoziciji. Sicer pa se tu tudi Willmann moti, ker podtika Herbartovemu pojmu asocijacije čisto dirug pomen,, kakor mu ga je dal Herbart sam. Hubad je to čisto bistroumno spoznal. Nadalje pa se v to sicer jako zanimivo vprašanje ne morem-spuščati,, ker b? ga moral obširno razpravljati in ker bistveno ne sodi v namen moje razprave. 1 Naposled pa Willmann razlaga, na kaj je treba paziti pri razpravljanju vsakega berilnega sestavka, in govori o tehle pojmih: 1. Auffassung des Gegenstandes und Deutlichkeit der Darstellung, 2. Verständnis-des Gegenstandes und die Übersichtlichkeit der Anordnung, 3. Einprägung des Gegenstandes, besonders durch Assoziationen, 4. Einübung und Kombinationen des Stoffes sowie Anwendung. Pred vse to pa se mora postaviti priprava, v kateri se novo priključuje staremu. Ali je torej Willmann res proti Herbartu in Ziller ju? . Karl Volkmar Stoy je bil sicer nekaj časa zares nasprotnik Ziller-jevih formalnih stopenj, a naposled jih je vendar priznal, ker „se je uveril, da so prave". O. Foltz poudarja, da se pridružuje v teoriji učnega postopanja Zillerfu lin Dörpfeldu in da so formalne stopinje, ako jih pravilno razumemo in brez pedanterije uporabljamo, obleka, ki neprisiljeno pristoja vsaki poedini pesmi. Metodiiška obravnava po formalnih stopnjah Ziller-jevih je prikladna psihološkim zakonom apercepcije in abstrakcije in njih notranja upravičenost se ne-razveljavlja s tem, da so jih često krivo razumevali ali pedantski uporabljali. Diesterweg pa ne govori v svojem „Kažipotu" o formalnih stopnjah,, ker je tale knjiga izšla leta 1832—34, Zillerjeva pa šele leta 1864, oziroma 1876. Tretje poglavje, ki nosi naslov „Gospod kritik, Herbart in Ziller", •'Št. 10 Popot.), ima namen, Herbartu vrniti slavo, ki mu jo je hotel vzeti Bežek, ter Zillerja postaviti na tisto stopnjo, ki jo zasluži kljub nekaterim rosebnostim. Najprej dokaže, da sta bila Herbart in Ziller kljub BežkovI trditvi šolnika. Herbart sicer ni bil učitelj v pravem zmisiu besede, pa imel pedagoški seminar in vadnico, opazoval je vestno svoje gojence ter na podlagi teh izkušenj, ne samo teoretskih študij spisal svoje'vzgojeslovne spise. Zlasti je zahteval razvijanje otrokom prirojenih sil; saj je vendar vedel, kako je postopati, ko pa ,'e znanstveno utemeljeval pedagogiko na podlagi etike in psihologije. Za- hteval je, da se učitelj oziraj na- i n d i v i d u a 1 n o s t učencev; o formalizmu in dogmatizmu se pri Herbartu ne more govoriti. Tudi terja samot vor nos t učencev ter pravi n. pr. o nalogah: „Drei Zeilen, eigener Arbeit sind besser als drei Seiten nach Vorschrift." In zopet dtugje poudarja: „Der Schüler soll gestalten, was sich gestalten läßt." Istega mnenja je tudi Ziller. Herbart in Ziller obsojata dogrnatično učno postopanje. Onile trdi, da se učenec pri sprejemanju ne sme vesti samo pasivno, ampak da mora sodelovati, da je za asociacijo predstav prosti pogovor najboljši način in da je samo sistematično učenje napačno; tale pa izrecno pravi, da se pouk ne sme vršiti z dooiranjem, kä izključuje sodelavnost učenčevo, in da učitelj ne sme ničesar delati sam, kar lahko učenec vrši. Prav tako se Bežek pač moti, ako Herbarta dolži, da je bil krivi prorok Pestalozzijevih idej in njih grobokop s svojimi formalnimi stopnjam*, nasprotno: Herbart je znanstveno utemeljil, kar je Pestalozzi našel po svoji genijalnosti empirično. Ker je Bežek trdil, da „v Nemcih samih Herbart-Zillerjev sistem nikjer ni več v veljavi, razen na nekaterih šolah na Turinškem in da na formalne stopnje---niti najpristnejši Herbartovci v Jeni ne prisegajo več", našteva Hubad v 11. številki Popotnikovi še razne druge nemške vzgojeslovne knjige, v katerih se formalne stopnje priporočajo, oziroma navaja mnenja različnih nemških učiteljev in vzgojeslovcev, ki se po njih ravnajo in ki jih priporoča tudi avstrijska učna uprava v „Instrukcijah za gimnazije in realke". Bežek se je v svoji razpravi lotil tudi šolskega birokratizma; zategadelj mu Hubad dokazuje v 6. poglavju „Gospod kritik in šolski birokratizem," da nikakor ni res, da je „naše ljudsko šolstvo močno uklenjeno v birokratske okove." Zlasti dve stvari Bežku nimalo nista po volji: določitev učne snovi za vsako šolsko leto in vsako kategorijo šol m izkazovanje te snovi v tednicah. Iz starega šolskega in učnega reda (novega takrat še ni bilo) pa Hubad dokazuje, da se pri nas o šolskem blrokratizmu ne more in ne sme govoriti. Ministrstvo je stalo glede učne snovi in njene porazdelitve na poedina šolska leta kakor glede njenega predelanja na Herbartovem stališču, da naj praksa kontrolira teorijo: učni načrti, izdani po minstrstvu, dajejo le obča navodila, ker so razmere v raznih kronovinah različne, učni smotri pa odvisni od kakovosti učencev, njih števila, šolskega poseta in učiteljeve osebnosti. Zato imajo učiteljske konference in nadzorniki pravico, da stavijo nasvete, oziroma izpreminjevalne predloge. Tudi proti Bežkovi trditvi, da je pismeno pripravljanje za praktične nastope nepotrebno in muka za učiteljstvo, se Hubad obrača v 7. poglavju „Gospod kritik in pripravljanje za pouk" ter kar najbolj poudarja, da bije ta nazor „v oči vsem pedagogom, ki priporočajo pismeno pripravo ne le začetnikom, ampak tudi starejšim učiteljem" in da daje Bežek kot profesor pedagogike svojim gojenkam jako slab zgled, zlasti zaradi tega, ker predsedstvo deželnih šolskih obiastev za Primorsko priporoča pripravljanje za pouk. Nato še pristavi: „V slepi strasti, da bi zadel kranjske pristaše formalnih stopenj in kranjsko učno upravo, ki zahteva dokaz za pripravo od vsakega učitelja, se je povzpel tako nizko." Naposled še razpravlja o pomenu priprave za uspešnost pouka. V 8. poglavju „Gospod kritik in tedniki" razlaga Hubad pomen in važnost .tednikov ter izpričevanje učne tvarine. „Ako hoče učitelj pravilno razpravljati v poučevanju, mora vedno imeti pred očmi učno iva-rino vseh ljudskošolskih let. V ta namen naj bi mu pomagali tedniki. Iz njih more izvedeti obenem tudi, koliko tvarine more predelati v določenem času. Primerjanje učne tvarine, predelane v vsakem posameznem letu v istem razredu in razmišljanje, s kakim uspehom se je to zgodilo, mu daje merilo, po katerem more končno razsoditi popolnoma sigurno, koliko se da doseči na vsaki stopnji v taki meri, da postane učna tvarina prava duševno vedno uporabna last učencev." Sicer pa zahtevajo vsi priznani pedagogi to. Ker se Bežek rad sklicuje na Diesterwaga, citira Hubad iz njegovega „Kažipota" tele važne besede: „Ich verlange gewissenhafte Vorbereitung auf die einzelnen Lektionen, aufmerksames Beobachten während derselben und genaues Eintragen der gemachten Erfahrungen in ein dazu bestimmtes Buch nach demselben." Isto zahteva tudi Kehr in na istem pravem stališču stoji učna uprava kranjska in bi moral stati tudi' vsak pisatelj, V „Sklepu" (12. štev. Popotnika) je Hubad zbral razne pritoke, s katerimi je Bežek pital kranjske učitelje in šolnike; dalje je trdil, da je Bežek popolnoma neosnovano denunckal navzgor in navzdol, blatil svoje kolege, ter očital kranjskim učiteljem skrajno neotesanost; zlasti pa je poudarjal, da je dokazal, da so vsa njegova očitanja ne-osnovana. » Ta literaturna borba je bila ostra, tu in tam huda in osorna, proti koncu je Hubad naprtil Bežku prav hude očitke, ki so seveda bili posledica vehementnega napada Bežkoveiga: dostojnosti je nedoistajalo tu in tam, četudi je^pač Bežek v tem pogledu grešil v večji meri nego Hubad. t Sicer pa je -bil ta boj ijako poučen in je izčistil zrak in zjasnil nazira-nja o formalnih stopnjah, kakor nevihta izčisti zrak. Vendar je škoda, da je Bežek uporabil ves arzenal svoje učenosti v zadevi, ki je bila že od za --četka izgubljena; brez pristranosti moramo namreč ugotoviti, da se je Bežek močno zaletel s svojimi nazorom o formalnih stopnjah, da je krivično napadal kranjsko učiteljstvo in učno upravo in da je podlegel Hu-badu, ki je neovrženo dokazal neosnovanost Bežkovih trditev. Glavna razprava se je sukala o vprašanju, je li pri prisvajanju učne snovi — tukaj posebej berilnega sestavka — edino pravilna tristopnost ali peterostopnost. Ni dvoma, da je tristopnost, ki se vleče skozi Bežfco-\ o razpravo kakor rdeča nit, neovržena, ker je nujna posledica logiške-ga procesa učenja. Če se hočem česa naučiti trajno ta tako, da bodem mogel z znanjem vsak hip razpolagati, moram učno snov najprej sprejeti, potem jo vsestranski razumeti in naposled1 uporabljati, da se vidi, kako znam z njo ravnati, kako jo znam uporabiti. Iz tega dejstva pa še nikakor ne sledi, da bi druge osnove, po katerih razdeljujem učno enoto v svrho lažjega prisvajanja v manjše dele, ne bile pravilne, ali vsaj ne tako pravilne kakor tiste, ki kažejo navedeno tristopnost. Willimann, po katerem se Bežek tako strogo ravna, pravi sam o številu teh stopenj, da je sicer pedagogično razmišljanje prišlo povsod do teh treh stopenj duševnega prisvajanja, da pa nahajamo v ukoslovjih zdaj tristopno osnovo, zdaj bolj razširjeno, zdaj pa tudi zelo skrajšano. Vprašajmo se torej dalje: vrši se li apercepcijski proces učenja tudi pri peterih formalnih stopnjah tako, da učenec najprej sprejema in si pridobiva znanje, da na to prihaja do razumevanja nove tvarine in da jo naposled vadi in uporablja, ali postopamo po teh stopnjah drugače, torej nelogično in nepsihologično in ne dosezamo smotra? Menda ne bode mogel nihče zanikati, da tako postopamo, kakor zahteva Willmann, tudi pri formalnih stopnjah. Da so formalisti, kakor imenuje Bežek prijatelje formalnih stopenj, opredelili učno pot natančneje, razdedivši jo na pet stopenj namesto na tri, je li to res napaka, in sicer taka napaka, da je bilo treba zaradi tega zagnati tolik hrup in uprizoriti celo literaturno vojno? Bežku se je sicer že samemu zdelo, da je šel predaleč, ker pravi (Popot. 1903, št. 5, str. 134): „Morda je vsa polemika o formalnih stopnjah v očeh širšega slovenskega občinstva res že postala ali. skoro postane tako neplodna pravda, kakor je bil abderitsiki proces za oslovo senco." In kaj očita formalnim stopnjam slovenskih ukosilovcev? — Da niso logične. Ta očitek izvaja iz dispozicije, ki so jo rabili pisatelji „Učnih slik", objavljenih po Slovenski šolski Matici, in ki sem jo gori zapisal (gl. str. 225). Prvič nahajamo v tej dispoziciji vajo v člitanju kot 3.. pododdelek 2. stopnje v Wililmannovem e m p i r s k e m momentu, dasi je ta vaja tehnični moment, ki stoji po Wilknannu na koncu cele dispozicije. Drugič je Wilmannov logiški moment, kakor smo že slišali (str. 226)-razčesnjen tako, da tvori tri dele: 2. stopnjo b, 3. in 4. stopnjo. Prvo napako, če je res napaka, imajo tudi druge dispozicije, kakor ,n. pr. Dietlein-Gosche-Polackova, kjer se nahaja v 2. stopnji kot 3. podtočka Einlesen, to je vaja včitanju(gl. str. 228). Kehr, na katerega se Bežek tudi sklicuje, ima v svoji dispoziciji kot 4. točko: das Lesen (Einlesen) des Stückes, torej pred 5. točko die Verwertung des Gelesenen. Če hočemo čisto logični biti, kakor zahteva Bežek, ne moremo odobravati, da je Kehr postavil vajo v čitanju (Einlesen) pod posebno točko pred 5.; saj je vendar vaja tehnični moment in spada torej v 5. ali sploh .zadnjo točko, toi je določena za razne vaje in za uporabljanje ter ponavljanje. A vendar tega Kehru nikakor ne bomo šteli v zlo. Jaz sem biii -pa vedno za to, da naj se vaja v čitanju vrši v 5. stopnji. Tako sem zapisal v svojem Posebnem ukoslovju slovenskega učnega jezika, kjer sem na široko in globoko razpravljal obravnavanje berilnih sestavkov po formalnih stopnjah (str. 149—204), tale odstavek (str. 177): „Nikakor ne morem pritrjati tistim metodikom, ki postavljajo vajo v lepem čitanju, oziroma delklamovanje na konec druge stopnje. Tako zadržuje' učitelj pravi tok svojega razpravljanja na jako važnem mestu. Lepo člta-• nje moramo dalje časa vaditi, često je potrebno, temu čitanju posvetiti posebno uro ali vsaj pol ure in prav tako tudi estetiškemu deklamovanju. Tretja formalna stopnja pa je tako tesno združena z drugo ter iz tele izvira tako dosledno, da bi učitelj razdruževal to zvezo in oviral tok, ko bi vmes vrival omenjeno vajo. Že beseda „vaja" sama nam pravi, kam naj postavljamo vaje v čitanju ter deklamovanju. Brez dvoma spadajo v 5. formalno stopnjo. In tam hočem tudi govoriti o njih." » Če torej v dispoziciji „ličnih slik" izločimo podtočko c iz 2. stopnje ter jo vtaknemo v 5. točko, odpravimo vse, kar je bilo nelogičnega. Potem pravilni potek učnega prisvajanja ni nikjer nepravilno prekinjen. Zakaj, za to prisvajanje je pač čisto vseeno, naj li 3. in 4. točko združimo v eno, da dobimo Willmann-Bežkov 2. ali logiški moment, ali naj ju pustimo razdeljeni tako, kakor zahtevajo formalne stopnje in razločujemo uglabljanje in druženje ter povzetek ali jedro. Zaradi te ene napake, ki jo nahajamo v. dispozidiji „Učnih slik", pa formalne stopnje niso nič manj vredne in ne izgube ničesar na svoji veljavnosti in na svojem bistvu. Saj ne veljajo samo za razpravljanje berilnih sestavkov — to bi bila samo jako omejena enostranska uporaba — ampak, na kar je Hubad upravičeno opozoril, so uporabne za vsako učno snov. Bežek je čisto prezrl to važno razliko in odtod tudi izvira med drugim njegovo nasprotovanje tem stopnjam. Kljub temu je čisto nerazumljiva njegova trditev, da je edino tročlen-ska artikulacija pravilna, ko je vendar popolnoma brezpomembno, ali delimo isto pot na 2, 3, 4, 5 ali več delov, ali na 2, oziroma 3 glavne dele, te pa zopet na pododdelke, ako pri tem le ne zgrešimo poti, ampak praJ vilno napredujemo do postavljenega smotra. Napačno in nelogično bi bi- lo kvečjemu postopanje, ko bi hotel začeti n. pr. z uporabo ali vajo, preden sem dovršil vsestransko razumevanje in povzemanje, ali bi hotel najprej citati, potem šele pripovedovati, ali prej povzemati, potem vglabljati, ali pripravljanje postaviti za predavanjem itd. Toda ako ho-