Iztok Osojnik NOTRANJE RAVNICE PESNIK, KI GA NI V ANTOLOGIJAH Obstaja slovenski pesnik, ki se je izmuznil vsem antologijam sodobne slovenske poezije. Sedi na ledeniku pod Monte Roso in počasi spreminja barvo kože. Pozneje, v Ženevi, posluša, kako po nevihti poje slavec v mlado noč. Sedi na skali proč od uhojenih gorskih poti, opazuje kavke in svizce. O čem premišljuje? Sedi nad dolino in brezbrižno prisluškuje, kako teče čas. To ni čas, ki odteka, ampak njegovo življenje. A v tem trenutku mu je to malo mar. Zanima ga tisti, ki živi in bo živel brez njega. Šum vetra ali žgolenje slavca, potem ko ne bo več sedel na skali na ledeniku, ali prisluškoval pri odprtem oknu v Ženevi. Zanima ga slovenski pesnik, ki ne ostane v nobeni antologiji. Neobstoječi pesnik v njem. Iztok Osojnik____________________________________________________346^ 347 NOTRANJE RAVNICE P. C. (Paul Celan) Ah, seveda. Tisti, ki je skoraj zaspal, neumno, kot v šolo. Njegove utrujene, krapaste oči. Berlin je soparen. Ptiči režejo oblačen zrak s kriki. Ti si mogoče spet stal ob morju blizu Constanze, peščena tla še primarno otrpla in drobni jeziki morja, ki se umikajoči posedajo v nabrekli pesek. Izginjajoče stopinje kot stara ljubezen, ki zleknjena na zadnjem sedežu Citroena tone skupaj s svetom, ki ga ne zna zapustiti, v preteklost. Tvoj svet pa... Obraz brez oči, čisto blizu in čez vesolje. Skoraj neslišno mrmrajoč, nežen, prameni dolgih las valovijo v lesketajočo se noč - molčeča duša zlita v temo BERLINSKA EKSTAZA Jesenski veter za veje na berlinski ulici. Lipe, skoraj negibne v pretanjeni tišini. V transu prečkam Kurfiirsterdam, kot da je prišel čas poslednje sodbe. Blagor vam, ki brez pomisleka izpuhtite v blagem hladu, ko veter v listju zašumi. Jaz mislim. Opazujem se. Čeprav tudi sam globoko potopljen v času in prostoru kakor v morju. Oči mi meglijo od nadzemeljskih dotikov. Rilke, nek notranji, Rilkeju vzporedni Rilke, ki se je rodil v mojem mesu, moja kri utripa Iztok Osojnik v pijanem nočnem miru, moje zvezde mi pljuskajo v očeh. Svet se krha, sanje pokajo po šivih. Preveč je te ljubezni za navadnega človeka, kot sem jaz. Gledajočega se, melodičnega, s skromnimi nabrežji, kjer pogled prehaja v živo snov, v zgoščeno temno žarčenje, v golo rano odprtega telesa. Tu so te razbeljene pokrajine, nežne sape v berlinskih grmih. Nedopovedljivo drobne. Tak pač sem, pripovedovalec. Samotnež potujoč po poti, ki sem jo izbral v prevzetni veri, da stopim čez globoki, sveti prag. Pusti slike iz krščanske knjige. Tu drugače gledajo bogovi, neobstoječi so in brezobrazni pričajo o tem, da sem, kot sem. Preveč pretresen od krhkosti noči, da bi ji prišel še bližje, tak kot sem. Delo moram dokončati sam. Sam pospraviti za sabo, sam steči preko ceste. Ne toliko zaradi avtov, kot zaradi prekipevanja v duši, odmevajočega v piših preko bitja, vrtinčenega v neobvladljivi slasti in brezbrižno, skoraj melanholično stopiti po opravkih v vsakdanjosti. Smrt so majhna vrata v silovitosti neskončnosti. Ko se odvržem kot ponošeno obleko pred vhodom v mlekarno na drugi strani vrtinčen v notranjem plesu golote v ostrem srebru ulice. Kot ta oster veter hkrati blizu in v daljavi, ki prešine s silnim srhom srce nežnega večera. In na vse strani odprta okna, vrata tudi: a čez notranjost nikogar. "UR 349 NOTRANJE RAVNICE Šele kasneje, po mnogih letih, spet stopim čez zglajene pločnike moje mnogokrat prebrane pesmi, od mnogih ljubih bralcev brane, tudi jaz. BREZE Stara pročelja hiš dišijo po vzhodnih jezerih in po ravnicah na severu. In kot ptica na visokem nebu na nedoumljiv način vznemirjajo globoko struno v srcu. Sklanjajočo se kot Caspar David Friedrich, ali strašna vrata smrti med cipresami pri Švicarju Boecklinu, ali požgani Kieferjevi templji, in bori, molčeči opazovalci, zravnani simboli Prusije. Ali apno, ali polivinil, ki ga guba veter ob vznožju opuščenega zidarskega odra. In stari klici, ki vstajajo iz preteklosti: ,Come on mein Alte. Pack dein Koffer, wir fahren nach Kairo!' Ostri molk Wilder Kaiserja tisto jutro potem. Ali Times Square, mrzel od bližine največje možne brezimnosti. In jedek veter, ko sva se držala pod roko. Namreč, kakor jaz danes zrem v oblake nad Berlinom, tako je nekoč senca globoke zavesti padla čez oči in zamišljeno čelo nekje v štajerskih hribih ter v onkrajzgodovinskem simbolizmu zaznamovala rod, ki šele gazi stopinje za čas, kakor ga razumeva ti in jaz. Obupno ljubim te zaspale, otopele opeke, Iztok Osojnik 350 to odpadanje ometa in te vitke pruske noge, ki nesramno odkrito prikimajo mojim ukradenim pogledom. Tu sem gotovo doma. To zapuščeno parkirišče in pogum vprašati ter jecljavo izoblikovati podobo - recimo: obraz temnega telesa. Približati se in izreči, čemur se upira vse bitje: mesto me ljubi. Drugače se ne bi z globokimi očmi zazrlo v mojo dušo. Vonj jeseni je tu težji od Mediterana. Skovikanje galebov nad zaprašenimi valovi strešnikov je bič, ki tleska v sladko onemelost. Razume me, sprejelo me je. Ker sem kri, ki jo liže, ki jo pozna s svojih dlani in jo spoštuje. Tu med brezami, kjer je ravnica neznosno blizu in nebo odgrnjeno do bolečine. Na dolgi ulici iz rdečih opek, vrtinčen v ljubezni kot v odsevih na gladini reke, zapljusnjen z vonjem po ravnokar pečenem kruhu. Aj, frčijo ti okruški opitosti z življenjem, odpadajoči z mnogih let v neenotnem ritmu zgodbe. Podobe upognjene od zrelosti kot jesenski klasi ali grozdje, ki so ga zalivali slapovi črnega sonca, slepo od razkošnih luči in zaves poletja. Misli, ki dionizično rojijo v ostri f brazdi velikega vzornika, v tovariški ljubezni, na obalah jezer, ki jih obiščeva v moškem soočenju. Saj so najine misli samota, ki se vrača ob koncu tisočletij, gramofonsko preskakujoče v naporu, da bi svoja videnja zagledala v nemelodičnem jeziku dejstev. Vedno tudi z osebnim sentimentom 351 NOTRANJE RAVNICE razrahljane ter s srcem, ki bo nekoč počilo od ljubezni. Je to Berlin? Ali pa samo moje trmasto mišičevje, ki ne popusti? Tu sem: Človek, ki gleda v oči.