POŠTNIN A PLAČANA V GOTOVIM DEJANJE FEBRUAR LETO I 1 9 3 8 -2 X. Y.: NAČELNI KRISTJANI • FRANCE VODNIK : PESEM O SMRTI IN POGREBU / IZ DNEVNIKA • JOŽE UDOVIČ: O POŽGANEM BRINU GEORGES BERNANOS: IZ DNEVNIKA PODEŽELSKEGA ŽUPNIKA • TONE FAJFAR: DUHOVNA PODOBA SLOVENSKEGA DELAVCA DR. MATIJA ŽUMER: PROBLEM IZ SLOVENSKE OBRTNE IN INDUSTRIJSKE DELAVNOSTI DR. JOŽE POKORN: PREHOD V INTENZIVNI INDUSTRIALIZEM • JOŽE ERŽEN: NOVATRO-ZVEZA • DOKUMENTI: ŠKOF PROTI ADMIRALU • PREGLEDI: FRANCOSKA KRIZA / ODLOČITEV BO ZOPET NA MORJU / HITLERJEV-STVO V SLOVENIJI • KNJIŽEVNA POROČILA : < \ DEJANJE MESEČNIK ZA GOSPODARSTVO, KULTURO IN POLITIKO Izhaja 15. vsakega meseca razen v juliju in avgustu. — Za uredništvo in izdajatelja odgovarja Miro Jeršič v Ljubljani. Vse dopise na uredništvo in upravo je naslavljati na naslov: Ljubljana, poštni predal 103. — Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani, Tyrševa cesta 17 (predstavnik Maks Blejec). — Revija stane letno 80 din, polletno 40 din, posamezna številka v razprodaji 10 din. Naročnino je pošiljati na poštni čekovni račun št. 17.631. Popravi! V »Pesmi« J. Hore (str. 8) beri pravilno v 3. kitici zadnjo vrsto. naj svet vseokrog vrti se! in zadnji stih 4. kitice: razpel po travi vroči! Poštni predal Iz vzroka, ki ni na naši strani, smo morali menjati številko postnega predala. Prava številka poštnega predala je torej 103. Založništvom! Prosimo vsa založništva, da nam pošiljajo v oceno knjige in publikacije. Vsem naročnikom! Ker smo novim naslovom priložili tudi prvo številko, ponovno prosimo vse tiste, ki revije ne mislijo naročiti, da jo vrnejo. S tem nam prihranite mnogo nepotrebnega dela in stroškov. Vse ostale naročnike pa prosimo, da nam čimprej nakažejo vsaj del naročnine in s tem podprejo revijo. Naš čekovni račun je 17.631. Uprava in uredništvo. X. Y. NAČELNI KRISTJANI Prijatelj lista, ki ga zelo vznemirja čudna bojna razpoloženoist med slovenskimi katoličani, nam je poslal sledeči članek. Upamo, da bo njegovo iskreno stališče vsaj delno pojasnilo zadnje dogodke. \ krščanskem občestvu je razmerje človeka do Boga določeno z določenim številom verskih resnic, postav, zapovedi in prepovedi. Jasen idejni red potrebuje sleherno občestvo na zemlji in vsak njegov člen ga mora poznati. Kristjanom na splošno ne manjka te jasnosti in vsebinskega znanja. Kdor je pravi kristjan, verske resnice priznava; v zadnjih časih redko kdo med kristjani dvomi o njihovi veljavnosti in še celo krščanski nasprotniki jih ne napadajo več tako hudo kakor v prejšnjih desetletjih. Toda to privzemanje verskih resnic je v današnjih kristjanih ostalo le zadeva zavesti, krščansko vsebino sprejme le razum in jo v človeku spremeni v vsoto verskega znanja. Talko abstraktno krščanstvo pa je vera brez življenjske zakonitosti, kajti zgolj miselno sprejemanje verskega reda je odločno premalo. Četudi v vsem obsegu potrdimo sistem krščanskih resnic, s tem še ne izpolnimo njihovega smisla. Krščanski nauk, kakor ga razumsko dojamemo, je miselna transpozicija resnice, ki jo je treba šele ostvariti v človeku. Posamezni vernik mora svobodno, z notranjim spoznanjem in s celotno pripravljenostjo spremeniti versko idejo v versko in moralno resnico v človeku. Na tem svetu resnica oživi le v osebnem pričevanju. Kakšne so posledice verskega racionalizma? Vladimir Weidle, ki išče vzroke vedno večjega drobljenja evropske kulture ravno v razumski omejitvi verskega življenja, trdi^ da je razumski aparat v človeku odrinil dušo in duha v stran in razum postavil pred človekovo gonslko življenje samo. To je vidno v tistih današnjih kristjanih, ki versko resnico doživljajo le razumsko in jo postavljajo v ostro, nepomirljivo nasprotje z življenjem. Do celotne krščanske resničnosti ne pridejo nikoli, zato se zadovoljujejo le z načelno enotnostjo, svoje življenje pa izročajo na eni strani nepoduhovljenemu aktivizmu, na drugi strani pa sve-tobežnemu misticizmu. Taki kristjani — in le o takih govorim v tem članku — versko življenje omejujejo, zanje je verska vsebina edino v načelni obliki enotna in zavarovana, v človeku uresničena resnica pa jim je neprijemljiva in preveč vznemirljiva. Odtod njihovo čezmerno poudarjanje in čaščenje načel; 3 33 trdno so prepričani, da je krščansko vsebino treba zoperstaviti življenju le v racionalni oblilki. Zato ustvarjajo mišljenje, da je le s tako oblikovano versko resnico mogoče nasprotnika premagati in življenje pridobiti. Še več, načelna oblika versike vsebine je po njihovem mnenju bistveno potrebna osebnemu življenju človekovemu sploh, kajti eden izmed njihovih vodilnih stavkov pravi: »Človek je človeik samo po načelih.« Taki kristjani so brezosebno kritični, vera se v njih oglaša javno le ob trenutkih miselne diferenciacije, takrat, kadar njihova miselna načelna vera zadene ob pravega ali dozdevnega nasprotnika in hoče proti njemu uveljaviti svoje pravilno stališče. O, premnogi današnji kristjani s črko in besedo uveljavljajo pravilno stališče! Morda še ni bilo na Slovenskem take idejne krščanske propagande, kakor današnje dni, in tako univerzalne skrbi za čistost verslkih resnic. Že srednješolski listič javno graja Mauriaca, se pohujšuje nad »Septovim« škandalom, svari francoske dominikance in se obenem z nezmanjšano sapo bori za katolicizem na Madagaskarju, Filipinih in v Indokini. Človek bi mislil, da se odpirajo vrata v novo krščansko ero sveta, ko bi ne vedel, da se najbolj glasni kristjani najbolj zadovoljujejo z zgol j »pravilnim stališčem«. Nikdo ne dvomi o papeških okrožnicah in tudi pastirskim listom ne more nikclo oporekati, povsod je dog-matična resnica neoporečna in bogata, toda ob njih kristjani pogrešajo še zadnjih pobud za ustvarjanje, tistih neorganizacijskih, osebnih, iki bi se z njimi približevali življenju in ga tovariško pomagali graditi. Kristjane kliče svet; brez srčnega razmerja do njega, njegovih težav in nalog, je nemogoče ostvariti krščansko vsebino, na drugi strani pa so resnični kristjani neobhodno potrebni za dopolnitev tostranskega smisla. Mi pa se vzgajamo le za načelno in organizacijsko življenje, to je za urejeno življenje na podlagi krščanskih načel in za disciplinirano sožitje kristjanov v zavarovani verskopolitični trdnjavi, ki so jim največja verska dejanja kolektivne verske akcije, uspešne manifestacije, enotne fronte in soglasna mišljenja. Zato so kristjani na splošno negodni za samostojno osebno versko življenje, marsikomu se nikdar pravilno ne odpro pravice in dolžnosti Kristusovega učenca. Pred življenjem stojijo kot nerodneži in nevedneži, v mnogih slučajih se njihova vera hrani iz brezosebnih vzrokov, to je iz strahu, sramu, odvisnosti in navade. V krščanskem pouku posebno izobraženec ne dobi zadnje vzpodbude za življenjski engagement, ne dojame celotnega smisla krščanskega življenja, ker se to pač ne da storiti le z otroškim katekizmom, sentimentalnimi versikimi mesečniki, udarnimi organizacijami in klerikalno politiko. Kakor smo kot kristjani naravnost prešerno varni v svojih verskih in moralnih načelih, tako smo kot kristjani pretresljivo negotovi v življenjski resničnosti. Kakor stojimo v načelnem območju kot nenavadno ostri sodniki, tako vlada v nas nejasnost, kadar treba dobiti pristno zvezo z življenjem in graditi uspešen krščanski življenjski red. Posebno je treba reči, da danes ni poudarek na slepi načelni udarnosti, ampak na osebni dejavnosti, na osebno prepričujoči in zbirajoči dejavnosti. Danes se človeški duhovi bližajo bolj v dejavnem življenju, kakor v načelnem svetu. Načelno krščanstvo nosi namreč v sebi nevarnost prevelike gotovosti, ki človeka odbija, ker se razraste do napuha. Georges Duhamel trpko ugotavlja: »Razne kristjane srečujem, samo ponižnih ne.« Iz vseh sodobnih krščanskih izrazov, od nebogljenih brošur do leksikonov je razumeti: »Mi kristjani smo v posesti največje resnice, takih vznesenih načel nima nobena druga vera ali filozofija. Vse bi bilo urejeno, ko bi ta načela priznali še ostali ljudje na svetu.« Vedno češče se dogaja, da kristjani svojo načelno versko varnost raztegujejo na ostala področja človekovega duha, kjer nastopajo suvereno samo zato, ker so kristjani. Njihova napačna gotovost ne priznava obstoja nekaterih vprašanj, v drugih vprašanjih pa prinaša prenagle, mehanične rešitve, ker podcenjuje strokovne težkoče. Pierre-Henri Simon dobro kaže na prehitro in prelahko zadovoljevanje kristjanov, na njihovo preziranje duhovnih avtonomij in na absolutno obsojanje človekove zmotnosti. »Kdor je v posesti krščanskih resnic, še s tem nima določenih odgovorov na vsa vprašanja, Iki si jih človeški duh mora postavljati po naravi in Previdnosti; četudi pritrdimo resnicam iz srčne globine in jih z vsem duhom sprejmemo, še ob njih vseeno ostanejo metafizične negotovosti, prepadi človeškega srca, zapletena mreža družabnih vprašanj, temne poti, ki na njih človekov duh pada in vendar prodira in ki mora na njih kristjan spoznati, da je tovariško zvezan s človeško slabostjo.« Plemenito mišljenje o vlogi človeških slabosti vedno bolj manjka tudi pri nas in povzroča inkvizicijsko razpoloženje. S kazuistiko, teološkimi finesami in jurisprudenco oboroženi kristjani noč in dan čakajo na napake svojih sOkristjanov, da jih morejo ovajati cerkveni in celo posvetni gosposki in s tem zadostiti načelni pravilnosti. Naše razmere nudijo žalostno podobo: vsako novo dejanje, ki ni utemeljeno z razlogi in voljo tajne krščanske oligarhije, je pri nas sumljivo, sleherno osebno tveganje je temu sinedriju že idejno izdajstvo. V tem smislu pri nas ni poučnejšega primera od procesa proti krščanskim socialistom, ki se načelnim kristjanom zdijo tem bolj smešenja vredni, čim bolj se skušajo znajti v svoji edinstveni časovni nalogi. Načelni kristjani z vsemi sredstvi politično-verskega pritiska zatirajo samostojnost in izvirnost, ker jim motita versko soglasje in strumno versko skupnost. Tako se jim najbrž tudi ob tem članku sprožujejo podobne reakcije. Toda koliko je pri nas kristjanov, ki se zavedajo, da se z navidezno satisfakcijo načelni pravilnosti ustvarja lažnjivi mir, največja nevarnost verskega življenja sploh? -3» 35 FRANCE VODNIK PESEM O SMRTI IN POGREBU Zdaj pravijo ljudje: France Vodnik je umrl. (Nekdo mi je na lahno oči zaprl.) A jaz nisem umrl: v krsti ležim in z Gospodom svoj zadnji dvogovor govorim. Med svečami in rožami ležim, v sklenjenih rokah križ držim, miren sem, brez bojev, brez strasti, med menoj in Bogom luč gori. Jutri bo pogreb. Za njim bodo šli ljudje brezbrižni in sočutni, hladni in žalostni. Molče, govore. Med njimi Ti, ANA MARIJA, greš, Ti edina za vse moje rane in rože veš, Ti edina moje srce poznaš, Ti edina v svoji duši moj obraz imaš, kot kelih vidim Tvoje bele roke, Ti edina zdaj moliš iz srca za me. Vsi bodo šli, kamorkoli že — v hrup sveta — jaz sam bom ostal v srcu zemlje, v srcu Boga. O kako je svetla večnost, o kako je mirno nebo, angeli mi zadnjo pesem po jo! FRANCE VODNIK IZ DNEVNIKA Večer je zazvonil v samoto mojo. Pogledal sem si v srce in našel v njem ljubezni cvet. Ljubim zemljo in življenje, vse stvari v njem so božji dar. Ljubim človeka, brate in sestre. Vsi smo ena družina. Ljubim mater, oh, kako bridko moram vedno misliti na njen grob. Ljubim ženo, oltar svojega življenja in največji greh. Ljubim Boga, zadnjo luč in temo, varnost in brezno, strašno skrivnost. JOŽE UDOVlC O POŽGANEM BRINU Bil je brin, lep brin na goličavi, in bil sem star prijatelj z njim. šipku, kresnicam in ostri travi je bil družabnik, vsem pticam sred zim, nezavidan je rasel v zeleni slavi. Mati, ta brin — to zaupljivost čuj — je tenko pel in govoril z iglicami, mlad, neranljiv, tako raven in lep se je burji izvil in rekel: »Ne obupuj«, in kmalu sem bil od sonca ves slep. Ljubo bitje, ki si tako neznano mi, topla deklica, ki jo smrt požanje, mati, ti me vidiš, saj mi pošiljaš sanje vsako noč z rokami bledimi, le tebi morem vse povedati. Ko sem mu rekel: »Ti bodi jaz in jaz ti«, je bil požgan kot v vražjem porogu, na svetu je toliko čudnih stvari, in ti veš, duša, plameneča v Bogu, ki vidiš nevidno, kaj je z menoj vse te dni. Izprosi novo moč dvojnim koreninam, spet naj postoVka tja v vas prileti, saj veš, kaj je smrt in kaj živa kri, in da je življenje strašna slast tem globinam pod nebom, o angel s perutmi hiacintnimi, bil je brin, dvojen, zdaj steblo črni. GEOKGES BERNANOS IZ DNEVNIKA PODEŽELSKEGA ŽUPNIKA Največje delo Georgesa Bernanosa je roman: »Dnevnik podeželskega župnika«. Mlad, reven in bolehen župnik se muči na neprijazni župniji. Osamljen si dela beležike o dušnem pastirstvu, ki se mu spreminjajo v čudovite zapiske o telesnem in duhovnem izkustvu, v izpoved »ujetnika svete Agonije«, kjer se odgrinja nezaslišana skrivnost človeškega življenja. Roman je po Mauriacovih besedah »grozotno« lep; po soglasnem mnenju francoske Ikritike predstavlja najgloblji udor krščanske zavesti v realen človeški svet. Takoj, ko je izšel (1936), ga je Francoska akademija nagradila z nagrado za francoski roman. Delo je v celoti prevedeno na slovenski jezik. Želimo, da bi čimprej našlo založnika. Prišel sem torej k zdravniku Lavignu zelo zgodaj. Skoraj koj sem bil sprejet. Čakalnica je bila vsa v neredu, postrežnica je na kolenih zvijala preprogo. Moral sem čakati nekaj minut v jedilnici taki, kakršna je bila sinoči, mislim, zakaj polknice so bile zaprte in zastori spuščeni, miza pregrnjena. pod nogami so mi breste le drobtine in dišalo je po ugasli cigari. Naposled so se mi za hrbtom odprla vrata, zdravnik mi je pomignil, naj vstopim. > Oprositite, da vas sprejemam v tej sobi, ki služi hčerki za igralnico,« mi je rekel. »Danes je v stanovanju vse narode, lastnik ga vsak mesec enkrat takole izroči delavcem, da ga osnažijo z izpraznjenjem — neumnosti! Danes sprejemam šele ob desetih, pa se mi zdi, da se vam mudi. Sicer pa imava tu divan, se boste lahko kar zleknili, saj to je glavno.« Dvignil je zastore in videl sem ga pri belem dnevu. Nisem si ga predstavljal tako mladega. Obraz mu je prav tako shujšan kakor moj in take čudne barve, da sem najprej mislil, da je to le svetlobni odsev. Človek bi rekel, da je to odsev brona. Motril me je s svojimi črnimi očmi z nekako odtujenostjo, nepotrpež-Ijivostjo, toda brez vsake trdote, nasprotno. Ko sem s težavo odlagal svoje volneno perilo, ki je bilo zelo obrabljeno, mi je obrnil hrbet. Neumno seim obsedel na divanu, ne da bi bil upal leči. Sicer je bil pa divan mašarjen z bolj ali manj polomljenimi igračami, bila je tam celo punčka iz cunj, popackana s črnilom. Zdravnik jo je položil na stol, potem pa me je po nekaj vprašanjih začel pretipavati in je včasih zamižal. Njegov obraz je bil ravno nad mojim in dolg koder njegovih črnih las mi je pobožal čelo. Videl sem njegov suhi vrat, stisnjen v slab koščen ovratnik, ki je že ves porumenel; kri, ki mu je polagoma prita-kala v lica, jiim je sedaj dajala bakreno polt. Navdajal me je z bojaznijo in malo tudi z gnusom. Preiskovanje je trajalo dolgo. Čudil sem se, da se tako malo meni za moje bolne prsi, da pa je večkrat segel z roko na mojo levo ramo, tja, kjer je ključnica, in požvižgaval. Okno je bilo obrnjeno na majhno dvorišče; skozi stelkla sein opazil črn sajast zid, ki je bil preluknjan s tako ozkimi odprtinami, da so bile kalkor strelne luknje. Prav zares ustvaril sem si čisto drugačno podobo profesorja Lavigna in njegovega stanovanja. Sobica se mi je zdela resnično umazana in — ne vem zakaj — te zlomljene igrače, ta punčka so mi vzbujale strah. — »Oblecite se,« mi je rekel. Še teden prej bi bil pričakoval najhujše. Toda nekaj dni že sem se počutil toliko bolje. Kljub temu »o mi bile minute dolge. Poskusil sem misliti na gospoda Oliviera, na najin izprehod zadnji ponedeljek na tisti bleščeči poti. Roke so se mi tako močno tresle, da sem pri obuvanju dvakrat strgal trak pri čevlju. Zdravnik je hodil sem in tja po sobi. Nazadnje je prišel k meni smeje se. Njegov nasmeh me je pomiril samo na pol. — »No prav, vidite, rad bi še fotografsko sliko. Dal vam bom priporočilo za bolnišnico, oddelek pri zdravniku Groussetu. Žal bi morali čakati do ponedeljka.« — »Ali je res potrebno to?« — Za trenutek je okleval. Moj Bog, zdi se mi, da bi bil tisti trenutek prenesel kar koli, ne da bi črhnil. Vem pa iz skušnje, kako mi ob takih prilikah, ikadar se v meni dvigne tisti globoki klic, ki gre pred molitvijo, obličje dobi izraz, ki je ves podoben stiski. Sedaj mislim, da se je ob tem izrazu zdravnik zmotil. Nasmeh se mu je poostril, zelo odkrit, skora j ljubezniv nasmeh. — »Ne,« je rekel, »bila bi samo zunanjost. Čemu vas še dalje držati tu! Vrnite se mirno domov!« — »Lahko spet prevzamem posle svoje službe?« — »Seveda.« (Čutil sem, da mi je kri planila v obraz.) »0, pa ne mislim, da bi bilo konec z vašimi malimi nadlogami, napadi se utegnejo ponavljati. Kaj hočete? Se je treba pač navaditi, da človek živi s svojo boleznijo, več ali manj smo pač vsi na tem. Še jedi vam ne predpisujem: poskušajte, jejte samo to, kar vam pristaja. In kadar bi se vam kaka sitvar, ki vam je teknila, uprla, ne silite se več, privadite se počasi mleku, oslajeni vodi, govorim vam kot prijatelj, tovariš. Če bi bile bolečine zelo hude, boste vzeli jušno žlico pijače, ki vam bom koj napisal njeno formulo — jušno žlico vsaki dve uri, nikoli pa več iko pet žlic na dan, razumeli?« — »Dobro, gospod profesor.« Primaknil je okroglo mizico k mehkemu stolu nasproti meni in se znašel tik pred punčko iz cunj; zdelo se je, kakor da je ta dvignila k njemu svojo brezoblično glavo, kjer je bilo dobro razločiti v kosih barvo, rekel bi skoraj v luskinah. Jezno jo je zalučil v drugi konec sobe; tako čudno je zadonelo, ko je priletela ob zid, preden je padla na tla. In tam je obležala na hrbtu z rokami in nogami v zraku. — »Slišite,« je reikel nenadoma, .»vendar odločno mislim, da morate na rentgen, toda nič se ne mudi. Vrnite se čez teden dni.« — »Pa če ni neobhodno potrebno ...« — »Nimam pravice, da vam rečem drugače. Navsezadnje le nihče ni nezmotljiv. Toda ne dajte se oplašiti od Grous-seta! Fotograf je fotograf, od njega ne pričakujemo razprav. Se bova že potem skupaj pogovorila o stvari midva, vi in jaz ... Vsekako, če me boste poslušali, ne boste ničesar spremenili v svojih navadah, navade so človeku prijateljice, na koncu koncev še slabe. Najhujše, kar se vam more zgoditi, je to, da prenehate s svojim delom, bodi že iz kakršnegakoli vzroka.« — Toliko da sem ga poslušal, komaj sem čakal, da bi bil sam na ulici, prost. — »Dobro, gospod profesor.« — Vstal sem. Živčno je popravljal svoje zapestnike. — »Kdo vraga vas je le poslal sem?« — »Gospod doktor Delbende.« — »Delbende? Ne poznam.« — »Gospod doktor Delbende je že umrl.« — »A? No prav, še slaibše. Pridite zopet čez teden dni. Bom premislil in vas sam peljal h Groussetu. V torek teden, je prav?« Skoraj potisnil me je iz sobe. V teku zadnjih minut je njegov temni obraz dobil tako čuden izraz; zdelo se je, da je vesel, a je veselje nekam živčno, zblojeno, kakor pri človeku, ki z veliko težavo prikriva svojo nepotrpež-ljivost. Odšel sem, ne da bi mu bil upal stisniti roko in komaj sem prišel v predsobo, ko sem opazil, da sem pozabil recept. Vrata so se bila ravno dobro zaprla, mislil sem, da moram še slišati korake v salonu, misilil sem, da je soba prazna, da bom lahko kar vzel recept na mizi, da ne bom nikogar motil___On pa je stal taim v vdolbini pri ozkem oknu z zavihano hlačnico; nesel je k svoji meči majhno brizgalnico, videl sem, kako se mu je svetila med prsti kovina. Ne morem pozabiti njegovega strahotnega nasmeha, ki ga tudi presenečenje ni moglo takoj zabrisati: blodil je še okoli priprtih ust, dočim je pogled jezno strmel vame. — »Kaj vas je prijelo?« — »Po recept sem prišel,« sem jecljal. Stopil sem korak proti mizi, papirja ni bilo več taim. — »Najbrž sem ga vtaknil nazaj v žep,« mi je rekel. »Počakajte trenutek.« S hladno kretnjo je potegnil ost in nepremično, še zmeraj z brizgalnico v rokah obstal pred menoj, ne da bi me izpustil izpred oči. Zdelo se je, kakor bi me hotel napasti. — »S tem, dragi moj, se človek lahko ogne ljubemu Bogu.« — Mislim, da ga je moja zmeda razorožila. — »Pojdite no! To je le dijaška šala. Spoštujem vsa prepričanja, celo verska. Sam pa nimam nobenega. Za zdravnika ni nazorov, ni hipotez.« — »Gospod profesor...« — »Zakaj mi pravite gospod profesor? Profesor česa?« — Zdelo se mi je, da je blazen. — »Odgovorite mi vendar, pasja vera! Prihajate s priporočilom tovariša, ki mu še imena ne vem in me pitate s profesorjem___« — »Gospod doktor Delbende mi je svetoval, da se obrnem do profesorja Lavigna.« — »Lavigne? Kaj se norčujete iz mene? Vaš doktor Delbende je moral biti pravi tepec. Lavigne je umrl pretekli januar v sedemdesetem letu! Kdo vam je dal moj naslov?« — »Našel sem ga v koledarju.« — »Kako le? Saj se ne pišem Lavigne, marveč La-viille. Znate brati?« — »Sem ves vrtoglav,« sem mu rekel, »prosim, oprostite.« — Postavil se je medme in vrata; vpraševal sem se, ali bom še kdaj prišel iz te sobe ali ne, počutil sem se kakor ujetega v zanko, sredi pasti. Pot mi je oblival lica. Slepil me je. — »Jaz prosim vas oproščenja. Če želite, vam lahko dam priporočilo za drugega profesorja, Dupetitpreja, na primer. Toda med nama povedano, stvar se mi zdi nepotrebna. Jaz razumem svoj posel tako dobro kakor ti podeželski profesorji, bil sem na notranjih oddelkih v pariških bolnišnicah in povrhu še tretji pri skušnjah. Oprostite mi, da si sam pojem hvalo. Sicer pa v vašem primera ni nič vznemirljivega, kdor koli bi se bil v tem prav tako znašel kakor jaz.« — Zopet sem šel proti vratom. Njegove besede mi niso vzbujale nikakega nezaupanja, le njegov pogled mi je povzročal neznosno zadrego. Bil je preveč nenavadno bleščeč in srep. — »Ne bi hotel zlorabljati,« sem mu rekel. — »Nič ne zlorabljate (pogledal je na uro), moje uradovanje se začne šele ob desetih. Moram vam priznati,« je povzel, »da sem prvikrat med štirimi očmi skupaj z enim izmed vas, to se pravi z duhovnikom, mladim duhovnikom. Se vam to čudno zdi? Priznam, da je zadeva dosti čudna.« — »Jaz le obžalujem, da vam ustvarjam tako slabo mnenje o nas vseh,« sem odgovoril. »Sem zelo preprost duhovnik.« — »O milost, nasprotno, strašno me zanimate. Imate obraz silno ... silno izrazit. Vam niso tega nikoli povedali?« — »Seveda ne,« sem vzkliknil, »Mislim, da se norčujete iz mene.« — Obrnil mi je hrbet in zmignil z rameni. — »Poznate mnogo duhovnikov v vaši rodbini?« — »Nobenega, gospod. Prav zares, ne poznam bog ve koliko svojih. Družine kakor moja nimajo zgodovine.« —-»V tem se motite. Zgodovina vaše družine je zapisana v sleherni gubi vašega obraza, in teh je nekaj!« — »Ne bi je želel brati, čemu? Naj mrtvi pustijo mrtve v miru počivati.« — »Oni spravljajo žive k počitku. Mar se imate vi za prostega?« — »Ne vem, kakšen je moj delež prostosti, velik ali majhen. Verujem samo, da mi je je pustil Bog toliko, da jo moram neikoč vrniti v njegove roke.« — »Oprostite,« je povzel po premolku, »zdeti se vam morami grob. Jaz sam pripadam rodbini... rodbini po vašem zgledu mislim. Ko sem vas pravkar pregledoval, sem imel neprijeten vtis, da sem pred. . . pred svojim lastnim dvojnikom. Mislite, da sem blazen?« — Nehote som ošinil z očmi brizgalnico. Zasmejal se je. — »Ne, morfij ne opaja, le pomirite se. Celo dosti dobro razjasni možgane. V njem iščem, kar vi najbrž iščete v molitvi, pozabljenje.« — »Oprostite,« sem mu rekel, »v molitvi pač ne iščemo pozabljen j a, marveč moči.« — »Moč mi nima več čemu služiti.« — Pobral je na tleh punčko iz cunj in jo skrbno položil na kamin. — »Molitev,« je povzel s sanjavim glasom, »želim vama, da bi tako lahko molili, kakor si jaz 'lahko porinem to ost v kožo. Grozljivci vašega kova ne molijo, ali pa molijo slabo. Priznajte torej, da v molitvi ljubite le napor, silo, to se pravi neko nasilje, ki ga nevede izvajate nad samim seboj. Velik ner-voznež je zmeraj sam sebi raibelj.« — Ko premišljam te besede, si nikakor ne morem razložiti, v kakšne vrste sram so me spravile. Nisem več upal pogledati pokonci. — »Nikar ne mislite, da sem material is t starega kova. G011 po molitvi tiči v dnu vsakega izmed nas in ni manj nerazložljiv kakor drugi. Mislim, da je to ena izmed oblik, kako se poedinec nejasno bojuje proti človeškemu rodu. Toda rod molče vse použije. Vrsta pa zopet použiva rod, da jarem mrtvih nekoliko huje tlači žive. Ne verjamem, da bi bil skozi vsa stoletja kateri mojih prednikov občutil željo, da bi vedel kaj več kakor roditelji. V vasi spodnje Maine, kjer smo mi zmeraj živeli, redno pravijo: trmast kakor Triquet — Triquet je naš priimek, priimek od pamtiveka. In trmast pomeni pri nas isto kakor bedast. No, vidite, jaz sem se rodil s tisto strastjo po učenju, ki jo vi imenujete naslado znanja. Delal sem kakor sicer človek žre. Kadar mislim na svoja mladostna leta, na svojo skromno sobico v ulici Jacob, na noči v tistem času, me obide groza, nekakšna skoraj verska groza. In kam naj vse to vodi? Kam, vas vprašam? ... To radovednost, ki je moji niso poznali, sedaj po malem ubijam, z dozami morfija. In če le predolgo traja... Ali vas ni nikoli napadla skušnjava samomora, vas? Ta pojav ni redek, pri živčnih ljudeh, kakor ste vi, je celo reden pojav...« — Nisem našel, kaj bi odgovoril, bil sem ves prevzet. — »Res je, da je čut za samomor poseben dar, šesti čut, kaj vem kaj, človek se rodi z njim. Vedite, da bi jaz to storil zelo obzirno. Še hodim na lov. Kdorkoli lahko stopi skozi živo mejo in sproži puško za seboj — pok! — in zjutraj vas dobi zarja ležečega z nosom v travi, vsega pokritega z roso, lepo hladnega, čisto mirnega, nad drevjem se pretezajo prvi oblački, petelinje petje in žvrgolenje ptičev. Hm, vas to nič ne mika?« — Bog! Za trenutek sem miislil, da mu je znan samomor doktorja Delbenda, da mi je zagodel to strašno pesem. Toda ne, pogled mu je bil odkrit. Ali ikakor sem bil tudi sam razburjen, sem vendar čutil, da ga je — ne vem iz kakšnega razloga — moja navzočnost begala, da mu je bila vsak trenutek neznosnejša, da pa je čutil, da me ni v stanu izpustiti. Bila sva kakor jetnika eden drugega. — »Ljudje, kakor sva midva, bi morali ostati kravji pastirji,« je povzel z zamolklim glasom. »Ne znamo se varovati, nič se ne varujemo. Staviva, da ste bili v semenišču isto, kar sem bil jaz na gimnaziji v Provinsu. Bog ali Veda, vrgla sva se na to, kakor bi nama gorelo v trebuhu. In konec! Evo naju sedaj na istem ...« — Nenadoma se je ustavil. Moral bi bil razumeti, a sem zmeraj mislil samo na to, da uidem. — »Človetk kakor vi,« sem mu rekel, »ne obrača hrbta cilju.« — »Cilj obrača meni hrbet,« je odvrnil. »V šestih mesecih bom mrtev.« — Mislil sem, da zopet govori o samomoru in mi je najbrž bral to misel v očeh. — »Vprašujem se, kako da se delam tu pred vami kakor zdraviliški šolarcek. Imate pogled, ki človeika mika, da bi pripovedoval zgodbe, kar koli že. Da bi se ubil sam? Pojdite no! Tako se kratkočasi visoka gospoda, pesniki, to je odličnost izvem moje moči. Tudi ne bi rad. da bi me imeli za strahopetca.« — »Saj vas nimam za strahopetca,« sem mu rekel, »dovolil sem si samo misel, da to... da to zdravilo...« — »Ne govorite vsevprek o morfiju... Vi sami ste nekoč...« — Pogledal me je ljubeznivo. — »Ste kdaj slišali o lymphogranulomatosi? Ne? Sicer pa to ni bolezen za širšo javnost. Nekoč sem delal svojo doktorsko razpravo o tem, mislite si. Tako ga ni sredstva, da bi se sedaj mogel motiti, še preiskave v laboratoriju mi ni bilo treba čakati. Pripisujem ši še tri, največ šest mesecev. Torej vidite, da ne obračam hrbta cilju. Gledam mu naravnost v obraz. Kadar je srbečica le prehuda, se praskam, toda kaj hočete, bolniki zahtevajo svoje in zdravnik mora biti optimist. Zato se ob dnevih, ko ordiniram, nekoliko cepim. Lagati bolnikom je nujna zahteva našega stanu.« —• »Morda jim lažete le preveč...« — »Mislite?« mi je rekel. Glas mu je bil enako prijazen. — »Vaša vloga je manj težka kakor moja: vi imate opraviti, tako mislim, le z umirajočimi. Večina smrtnih bojev je vdano zaupnih. Nekaj drugega je, z enim samim udarcem, z eno samo besedo pobiti na tla človeku vse upanje. To se mi je zgodilo enkrat ali dvakrat. O, vem, kaj bi mi vi lahko odgovorili, vaši teologi so napravili iz upanja čednost, vaše upanje ima zvezane roke. Razen po upanju še nihče ni kdaj prav od blizu videl tega božanstva. Toda upanje je žival, vam pravim, žival v človeku, mogočna in divja zverina. Bolje je, da jo pustiš, da v človeku ugasne polagoma. Sicer pa je ne izpuščajte! Če jo izpustite, tedaj kremplja, grize. In bolni ljudje so tako polni hudobije! Poznaj jih, kolikor hočeš, prej ali slej se le daš ujeti. Poglejte: star polkovnik, kolonijska irhovina, ki me je kot tovariš prosil, da mu povem resnico... Brrr!...« — »Treba je umirati polagoma,« sem blebetal, »navaditi se.« — »čenče! Ste se vi tako utrjevali, vi?« — »Vsaj poskušal sem. Sicer se pa jaz ne primerjam posvetnim ljudem, ki imajo svoje posle, svojo družino. Življenje ubogega duhovnika, kakor sem jaz, pač nikomur ni mar.« — »Mogoče. Toda če ne pridigujete nič drugega, kakor da naj ljudje sprejemajo svojo usodo, ni to nič novega.« — »Da jo veselo sprejemajo,« sem mu rekel. — »Že dobro! Človek se ogleduje v svojem veselju kakor v ogledalu, pa se ne spozna, tepec! Človek se veseli samo na lastne stroške, na stroške svojega lastnega bistva — veselje in bolečina sta eno in isto.« — »To, kar vi imenujete veselje, prav gotovo. Toda poslanstvo Cerkve je ravno v tem, da zopet poišče vire izgubljenih radosti.« — Pogled mu je bil prav tako blag kakor glas. Začutil sem neizrečeno trudnost, zdelo se mi je, kakor da sem tam že cele ure. — »Dajte mi sedaj, da odidem,« sem vzkliknil. — Potegnil je recept iz žepa, a mi ga ni podal. Nenadoma pa mi je položil roko na ramo. raka mu je ibila iztegnjena, glava sklonjena, oči so mežikale. Njegov obraz mi je priklical privide iz mladosti. — »Navsezadnje,« je rekel, »morda smo dolžni resnico ljudem, kakor ste vi.« — Okleval je, preden je nadaljeval. Kakor se tudi to zdi neumno, so te besede pač zadevale moja ušesa, ne da bi mi bile vzbudile kako misel. Dvajset minut prej sem stopil v to hišo vdan, preslišal bi bil kar koli. Čeprav mi je zadnji teden, ki sem ga preživel v Ambricourtu, zapustil nerazložljiv vtis gotovosti, zaupanja in kakor nekako obljubo sreče, so mi spočetka izgovorjene, tako pomirjujoče besede gospoda Lavilla vzbudile veliko veselje. Razumem sedaj, da je bilo to veselje brez dvoma mnogo večje, kakor sem mislil, mnogo globlje. Bilo je isti občutek sprostitve, živahnosti, ki sem jih občutil na poti iz Mezarguesa, toda pomešano je bilo s prekipevanjem izredne nepotrpežljivosti. Najprej bi bil rad zbežal iz te hiše, teh zidov. In natančno tedaj, ko se je zdelo, da moj pogled odgovarja nememu zdravnikovemu vprašanju, sem pazil samo na nerazločen ropot na ulici. Uiti! Bežati! Poiskati zopet to tako čisto zimsko nebo, kjer sem davi skozi vratca pri vlaku videl vstajati zarjo! Gospod Laville se je gotovo zmotil. Sicer pa se je v meni nenadoma razsvetlilo. Še preden je končal svoj stavek, sem bil jaz samo še mrlič med živimi. Rak... Želodčni rak... Predvsem me je prevzela beseda. Pričakoval sem drugo. Pričakoval sem tisto o tuberkulozi. Moral sem res z vso silo zbrati svojo pazljivost, da sem si dopovedal, da bom umrl za boleznijo, ki jo res prav redko srečujemo pri ljudeh moje starosti. Moral sem enostavno samo namršiti obrvi kakor ob napovedi -težke naloge. Bil sem tako zdelan, da ne verjamem, da bi bil pobledel. Doktorjev pogled ni pustil mojega, bral sem v njem zaupanje, sočutje, ne vem kaj še. Bil je to pogled prijatelja, tovariša. Njegova roka se mi je znova naslonila na ramo. — »Šla bova h Groussetu na pregled, toda da povem odkrito, ne verjamem, da bi se še dala operirati ta svinjarija. Celo čudim se, da ste tako dolgo zdržali. Trebušna snov je obsežna, oteklina znatna in pod levo ključnico sem spoznal žalibog zelo zanesljivo znamenje, ki ga imenujemo Troizirov ganglion. Kajpak je razvoj lahko bolj ali manj počasen, čeprav vam moram povedati, da pri vaši starosti...« — »Kalkšen rok mi stavite?« — Gotovo se je zopet zmotil v mojem glasu, zakaj glas se mi ni tresel. Žalibog je bila ta hladnokrvnost le groza. Razločno sem slišal ropotanje pocestne železnice, udarce zvona, v mislih sem bil že na pragu te mračne hiše, izgubljal sem se v vrvenju množice ... Bog mi odpusti! Nanj nisem mislil... — »Težko je odgovoriti. Zavisi predvsem od udora krvi. Le malokdaj je usoden, toda pogosto se ponavlja... Hm, kdo ve? Ko sem vam pravkar svetoval, da mirno nadaljujete svoje posle, se nisem šalil. Če boste imeli malo sreče, boste umrli kar stoje, kakor tisti sloviti cesar, ali vsaj skoraj. Pač vprašanje nravne moči. Vsaj če...« — »Vsaj če...« — »Natančni ste,« mi je rekel, »bili bi dober zdravnik. Sicer vas pa sedaj prav rad do konca poučim, rajši kakor bi vas puščal, da brskate po slovarjih. No prav, če boste začutili te dni kdaj bolečine na notranji strani levega stegna in bo malo mrzlice, tedaj ležite. Tako vnetje žil je zelo splošno v vašem primeru in je nevarnost za kap. Sedaj, dragi moj, veste toliko kakor jaz.« Naposled mi je le ponudil recept, ki sem ga mehanično vtaknil v svojo beležnico. Zakaj nisem odšel tisti trenutek? Ne vem. Morda nisem mogel zatreti v sebi občutka jeze, upora proti temu neznancu, ki je tako mirno razpolagal z menoj kakor s svojo lastnino. Morda sem bil preveč pogreznjen v nespametno početje, da v nekaj sekundah spravim v sklad svoje borne misli, svoje načrte, celo svoje spomine, vse svoje življenje z novo gotovostjo, ki je ustvarjala iz mene drugega človeka? Mislim pa čisto enostavno, da me je kakor po navadi ohromila plahost, da nisem vedel, kako naj se poslovim. Moj molk je presenetil doktorja Lavilla. Spoznal sem po tem, ker se mu je tresel glas. — »Ostane pa res, da živi danes po svetu na tisoče bolnikov, ki so bili nekoč že obsojeni od zdravnikov in so na tem, da se bolj ali manj približajo stoletnikom. Dogajajo se splahnitve bul. Vsekako pa človek, kakor vi, ne bo dolgo nasedal Groussetovemu blebetanju, ki potolaži samo tepce. Ni je bolj ponižujoče stvari, kakor da človek počasi cuza resnico iz svojih prerokov, ki se kraljevsko malo brigajo za to, kar govore. Pri zdravljenju s škotskim poli-vom izgubi človek spoštovanje pred samim seboj in najpogum-nejši se nazadnje vrnejo k drugim in hodijo svoji usodi nasproti pomešani med čredo. Vrnite se jutri teden, spremil vas bom v bolnišnico. Dotlej pa mašujte in spovedu jte svoje pobožne ženske, ne spreminjajte v ničemer svojih navad. Poznam prav dobro vašo župnijo. Imam celo prijatelja v Mezarguesu.« Ponudil mi je roko. Sam pa sem bil še zmeraj v istem stanju raztresenosti in odsotnosti. Naj si še tako prizadevam, vem, da mi ne bo nikoli uspelo, da bi razumel kdaj, po kakšnem strahotnem čudežu sem v podobnem položaju mogel pozabiti Boga prav do njegovega imena. Bil sem sam, neizrazno sam, pred obličjem svoje smrti in ta smrt je bila enostavno samo ugrabitev bivanja — nič več. Zdelo se mi je, da vidni svet s strahovito naglico odteka in to v zmedi podob, nikakor mračnih, marveč narobe, vseh svetlih, bleščečih. Mar je to mogoče? Sem ga mar tako rad imel? sem se vpraševal. Ta jutra, ti večeri, te ceste. Te spremenljive, skrivnostne ceste, te ceste polne človeških korakov. Sem torej tako rad imel te ceste, naše ceste, ceste tega sveta? Kdo otrok, rojenih v njihovem prahu, jim ni zaupal svojih sanj? One jih nosijo počasi, slovesno, ne vem katerim neznanim morjem nasproti, o velike reke svetlobe in sence, ki nosite sanje siromakov! Mislim, da je beseda Mezargues tista, ki mi je tako strla srce. Zdelo se je, da je misel zelo daleč od gospoda Oiiviera, od najinega sprehoda, pa vendar ni bila. Nisem mogel odtrgati svojega pogleda od zdravnikovega obraza, in vendar mi je nenadoma izginil. Nisem takoj razumel, da jokam. Da, jokal sem. Jokal brez vzdihovanja, mislim celo, brez enega samega vzdiha. Jokal sem s široko odprtimi očmi, jokal, kakor sem videl jokati umirajoče, tudi to je bilo življenje, ki je lilo iz mene. Obrisal sem se z rokavom talar ja in zopet sem zagledal zdravnikov obraz. V njem sem bral neopredeljiv izraz presenečenja, sočutja. Če bi človek mogel umreti od studa, bi bil jaz umrl. Moral bi bil bežati, pa si nisem upal. Čakal sem, da bi mi Bog vdihnil kako besedo, besedo duhovnika, s svojim življenjem bi poplačal tako besedo, z življenjem, kolikor ga mi je še ostalo. Vsaj odpuščanja sem hotel prositi, pa sem samo kako besedo izjecal, solze so me dušile. Čutil sem, kako so mi tekle iz grla, imele so okus po krvi. Kaj bi bil dal, da bi bile kri sama! Od kod so prihajale? Kdo bi vedel povedati? Pa nisem jokal nal. Japonska pošlje dve ladji živil žrtvam Jang-ce-Kiangove poplave, istega dne pa brez vojne napovedi vdere v Severno Kitajsko in zavzame Mukden. 28. septembra 1951. Japonska uradno razglasi umik svoje vojske in istega dne naroči isti vojski, naj napreduje hitreje. 28. januarja 1932. Japonci se izkrcajo v šanghaju; sledi štirinajstdnevna bitka. I. februarja obstreljevanje Nankinga. V marcu združijo tri kitajske pokrajine v laži-državo Mandžukuo. V »mandžurski vladi« so glavna politična in upravna mesta zasedli japonski uradniki. 24. februarja 1955. Skupščina Zveze narodov soglasno^ (42 glasov, Siam odsoten) okliče pripadnost Mandžurije h Kitajski, razglasi Japonsko za »napadalca« in obsodi umetno ustvaritev »Mandžukua«. — 27. marca, torej čez mesec dni, Japonska zapusti Zvezo narodov. Marca in maja 1953. Japonska vdere v Džehol in prisili Kitajsko, da sprejme ustanovitev »demilitariziranega pasu«, ognjišča nesloge, ki naj koristi razvoju nadaljnjih načrtov. Maja in junija 1955. Japonske čete pri preganjanju džeholskih upornikov priderejo v »razoroženi pas« in nočejo sprejeti kitajske pomoči proti njim. Pač pa prisilijo Kitajsko, da »za kazen« izvede v Hopeju in Čaharju omejevalne vojaške in politične ukrepe, ki zmanjšajo avtonomijo in edinost Kitajske in tako olajšajo japonski vdor. Od junija 1935 do julija 1937. Japonska vzdržuje in povečuje svoje napore, da ustvari v Ilopeju, Čaharju, Šansiju in bantungu »avtonomi-stično gibanje« in da razvije podobno gibanje v notranji Mongoliji.« »Ali naj navedem še zadnje dogodke, ki naj bi po mnenju japonske tlade končno izročili Kitajsko Japonski? Nepostavno so zvišali japonsko gardo, ki je stražila japonsko poslaništvo v Pejpingu, na 7.000 mož. Ta garda je prišla 7. julija proti določilom v Lin-Kon-Čan in hotela obkoliti ponoči Wamping; nepričakovano so začeli Wamping obstreljevati, nato obljubili, da se bodo čete takoj umaknile, hkrati pa obkolili Pejping, obstreljevali Tiencin in zavzeli Severno Kitajsko. Med drugimi so zavzeli pokrajino Ilopej, ki naj bi bila kolonija za naseljevanje, pa ima gostejše naseljeno prebivalstvo kot Japonska sama. Z istim izgovorom so terjali nekoč Korejo, kjer se je v 35 letih naselilo samo 500.000 Japoncev, ali Mandžurijo, kjer so vrata za naseljevanje že desetletja odprta, pa je med 30 milijoni prebivalcev le 300.000 Japoncev. V resnici Japonska prav nič ne misli na zmanjšanje svojih lastnih človeških množic, ker so potrebne njenemu imperializmu. Tema o »pre-obljudenosti« neposredno služi njenim zavojevalnim namenom. Z ene strani nudi izgovor za širjenje imperija drugam. Po drugi strani lahko zato Japonska tlači in ohranjuje svoje ljudske množice v proletarskem stanju. Kajti njen imperializem rabi hlapčevsko mezdo, iz katere je svojevrstna psihoza naredila najboljše orodje izkoriščevalske produkcije in najbolj krute in neomejene vlade vojaške kaste nad ljudstvom. Ko se bojujemo z naklepi Japonske vlade proti nam, upamo, da bomo morda pomagali tudi japonskemu ljudstvu; pomagali, da se osvobodi te duševne ujetosti, ki ga oklepa in katere se bo moralo nekoč otresti, ker bo sicer umrlo pod njo. V kaj se torej zdaj, spričo dejstev, spričo vedno bolj zavlačujo-čega se in zakrknjenega dejanskega položaja, spreminjajo diplomatske pogodbe, kjer se šopiri podpis Japonske ob strani držav, dobro vedočih za posebno psihozo, ki je cesarstvo Vzhajajočega sonca navdajala, ko jih je podpisovalo in ratificiralo, da bi moglo namreč tem svobodneje kršiti pogodbena načela in se izmuzniti iz predpisane črte, ki so zaradi splošne blaginje pogodbeniki z njo zvezali njeno čast? Kaj se je zgodilo s pogodijo devetih držav z dne 6. februarja 1922? Preberite njene točke. Kaj je ostalo od japonske obljube, da bo spoštovala »suverenost in neodvisnost Kitajske, kakor tudi njeno zemljiško in upravno celotnost«? ... Povejte mi, kaj pomenijo danes te besede? Ali mar ne prinašajo najjasnejši dOkaz, da je pravo za današnjo Japonsko le fikcija, ki njeno slovesno razglašanje stoprav omogoča gospostvo nad sosedom? Preberite pariški pakt z dne 9. februarja 1928, ki ga je Japonska ratificirala 7. julija 1929, v katerem pogodbene stranke čutijo »slovesno dolžnost, da se iskreno odpovedujejo vojni« in da »Obsojajo zatekanje k vojnim sredstvom« ... in berite izjave Japonske, s katerimi danes prepoveduje komurkoli, celo svojim sopogodlbenicam, najmanjšo besedo ali .pogled na zlodejstva, ki jih z barbarsko krutostjo izvršuje nad zemljo, krvjo in svobodo kitajskega ljudstva ... Ali razumete zdaj, da s pravnega stališča tu ni nobenega problema? Zadeva je jasna, kakor črna in bela barva. Problem je le v tem, kako zatreti svetovno kugo, ki razsaja po otokih japonskega cesarstva in kako ozdraviti japonsko ljudstvo od morilne psihoze, ki ga je tako globoko, bolestno in nevarno prijela.« Danes Kitajska obrača vse svoje neizmerno zaupanje v nebeško pravičnost in v ljubezen do ljudi. Tisti med nami, ki trpijo in umirajo zaradi nje, pa vedo, da ne umirajo zaman.« PREGLEDI FRANCOSKA KRIZA Radikalni ministrski predsednik Chautemps je komuniste odvezal od dolžnosti do skupnosti, misleč, da bo dobil podpore na desnici. Socialistični ministri tega koraka niso mogli odobriti, kajti s tem bi bila ljudska fronta omajana. Vladna kriza, kakor se je pokazala v januarju 1958, je prišla sicer nepričakovano, njeni znaki pa so bili že dolgo vidni. Po juniju 19% so volilna zmaga Ljudske fronte in uspešni izidi mnogih istavk prinesli ogromen razvoj delavskim organizacijam. Število strokovno organiziranih delavcev se je dvignilo od 500.000 na 6 milijonov. Sindikati so postali samostojen činitelj v sklepanju pogodb, posebno kolektivnih, njihovo obveznost so mogli proglasiti za cele okraje, izbojevali so plačane dopuste, posebno pa uvedli 40 urni delavnik. Socialni napredek pod vlado Ljudske fronte je postal očividen. Toda ti uspehi se niso obdržali, še manj pa naprej razvijali in spopolnjevali. Delodajalske organizacije so z vsemi sredstvi poskušale izničiti te uspehe in priti do prejšnje neomejenosti. Svojim členom so dajale natančna navodila, kako naj pogajanja za povišanje delavskega zaslužka zavlačujejo in kako naj se z gospodarskimi sredstvi branijo socialnega napredka. Pogajanja so se v večini primerov zavlekla za nekaj mesecev, medtem pa so na splošno presenečenje cene začele rasti in rasti. Kako to? Odgovor odgrinja zahrbtno igro kapitalizma. Delodajalcem, ki s karteli in trusti obvladajo trg, se je posrečilo preložiti stroške delavskega zavarovanja na cene in s tem na konzumente sploh. Javno pa so to namerno zvišanje cen maskirali z zahtevo po zvišanju produkcije. Z uvedbo 40 urnika je sicer res nastala negotovost v nasi-čevanju konizumnih potreb, tako da ponekod industrija ni mogla izpolnjevati naročil v zmanjšanem delovnem času in se je tu in tam občutil zastoj v naročilih. Toda kapitalizem ni pomagal do smotrne rešitve tega tehničnega konflikta, marveč je posledico socialne uredlbe izrabil v svoj prid in 40urnik izigral na najobčutljivejši način. Tako so pod preračunanim pritiskom delodajalcev široke množice prebivalstva (predvsem delavci in nameščenci) počasi izgubljale vse socialne uspehe, ki so si jih priborile ipod prvo vlado Ljudske fronte. V mnogih poklicih (posebno pri uradnikih in železničarjih) pa so zasluižki padli celo pod prejšnje stanje. Kapitalizem je delal sistematično, nikdo mu ni mogel stopiti na prste. Uradniki finančnega ministrstva so sami izdajali vladne načrte in onemogočali delo. Zaradi večjega učinka so bankirji začeli celo denar nositi iz države, tako da so se cene življenjskim potrebščinam močno zvišale. Strokovni list »Peuple« piše 1. januarja 1958: »Leto 1957. delavskemu razredu ni prineslo niti enega novega uspeha. Nasprotno, dan za dnevom so se delavci morali boriti z voljo podjetnikov, ki so jim hoteli izviti iz rok socialne uspehe prejšnjega leta. Korak za korakom so morali braniti jamstva, ki so jim jih dali zakoni in kolektivne pogodbe.« Raz-draženost, ki se loteva delavcev, je razumljiva. V boju, ki ga vodijo popolnoma sami, so začeli zasedati tovarne. To dejstvo je reakcija začela politično izrabljati in kazati na delavce kot na rušilce miru. Reakciji se je posrečilo, da je izolacijo delavstva okrepila z nezadovoljstvom podeželja in malomeščanov in jih preverila, da ima poslabšanje gospodarskega stanja vzrok v delavskih socialnih zakonih. To mišljenje se je zarilo celo v radikalno stranko, ki je stranka francoskega malomeščana. Radikalna stranka sicer ni razbila Ljudske fronte, vendar išče nove sinteze. Chautempsova vlada s>i noče odbiti delodajalcev in je pripravljena dati jim nekaj koncesij. To njeno stališče je precej nevarno delavstvu v času, ko 28. februarja 1958 poteče pravilnik o obveznih razsodiščih in o kolektivnih pogodbah. Nasprotje se ostri. Denarna oligarhija je uprizorila nov padec franka, da bi povzročila nemire in utemeljila zahtevo po močni roki. Delavske organizacije pa postavljajo zahtevo po devizni kontroli in upajo, da bodo s kontrolo denarnega trga onemogočile kapitalistični pritisk na delavstvo. Četudi so delavske zahteve jasne in človeške, še nikdo ne ve, kako se bo Chautempsova vlada odločila, ali za delodajalce in s tem za svobodo v najemanju in odpuščanju delavcev, ali pa za delojemalca in s tem za monopol sindikatov. M. K. ODLOČITEV BO ZOPET NA MORJU Svetovna vojna je bila za političnega strokovnjaka zaključena že z vojno napovedjo Anglije Nemčiji leta 1914. V Berlinu pred vojno napovedjo do zadnjega dne niso hoteli računati s možnostjo, to je s popolno blokado na morju, z izključno navezanostjo na samega sebe, na domačo industrijsko in poljedelsko produkcijo. Obupen >Golt strafe England« je spremljal še obupnejše početje po nevtralni Belgiji. Od tistega trenutka je Nemčija stavila vse na eno kocko: v navalu vseh svojih hitro mobilnih sil še v teku leta 1914 vse dobiti, ali pa tudi vise zgubiti. »Malenkostne taktične napake«, progresivna paraliza enega izmed vodilnih generalov itd., vse to naj bi bilo krivo nemškega poraza, ki pa je bil po v. Jagowu očiten že mnogo prej, že v tistem trenutku, ko mu je javil nemški poslanik iz Londona, da je v Londonu odločitev padla (in da sledi angleška vojna napoved v trenutku, ko se paraliza še ni mogla javiti v strategičnih napakah ob Marni). Vsi prekrasni vojaški uspehi na suhem Nemčije -niso mogli rešiti. Če potegnemo paralelo z Napoleonom, bi Nemčije ne rešila niti popolna zmaga nad Francijo. Evropski kontinent — uničen in izčrpan — bi bil v tem primeru še nadalje blokiran. Angleški vojaški računi gredo že 150 let po isti formuli — popolna blokada kontinenta. Ta cilj pa zasledujejo s tako doslednostjo, da su-hozemno vojsko docela zanemarjajo. Maginotova črta razbremenjuje tudi angleško fronto na Renu. Odkar je svet v letu 1935. spoznal, kje bo padla odločitev bodoče svetovne vojne, je opustil oboroževanje na suheim, zato pa je naravnost znorel v oboroževanju na morju. V tem trenutku je zrasla vojna cena naše države, ne zaradi izdržiljive pehote, kakor jo je pohvalil lani francoski maršal na manevrih, temveč zaradi izvrstnih pomorskih baz dalmatinske obale. Italijansko prijateljstvo nasproti Jugoslaviji se je porodilo iz želje, da bi postal ves Jadran ena sama in povsem varna baza italijanskemu brodovju. Vojaški uspehi v Aibesiniji so veljali 15 milijard lir. Obresti tega kapitala bo računala ali pa odpisavala zjmaga ali poraz na morju. Japonci lahko zasedejo celo Kitajsko in vendar se ne bo nič spremenilo v političnem položaju, dokler japonska mornarica ne oibvlada položaja na Pacifiku. Politična vloga Nemčije in Rusije, dveh izrazitih suhozemnih sil, je v svetovnem pogledu le vloga druge vrste. Izrazito svetovne sile so le tri: 1. Anglija, 2. Japonska, 3. Amerika, pri čemer pomeni zaporedna številka tudi imperialno pozicijo. Kot kandidat za 4. mesto se je oglasila Italija. Z osvoboditvijo Tripolitanije, Dodekaneza, Libije in sedaj Abesinije je tvegala nekaj, kar lahko prinese ali sredozemski imperij ali pa usodo Nemčije iz leta 1918. To pot je stavila Italija vse na eno kocko. Kaj pravi k tej igri matematika? Britanska mornarica: 4. marca 1. 1936. je angleška vlada razpisala 400 milijonsko posojilo za izgraditev mornarice. Torej približno 100 milijard dinarjev. V finančnem letu 1937./38. so začeli Angleži graditi za 231.000 ton novih bojnih ladij. Ker nam laikom ne gre za podrobnosti, naj omenimo, da so med drugimi v tem programu zapopadene tudi tri ladje-velikanke po 35.000 ton. Prvega januarja leta 1938. obsega angleška mornarica 1,296.000 ton. Od tega pripade 1,116.200 ton modernim tipom. Prvega januarja 1941 bo ista mornarica obsegala 1,640.000 ton, od tega 1,489.000 ton n e z a s t a r a n i h brodov. Nemčija: Po pogodbi ima Nemčija pravico do 35% angleške tonaže. Do tega odstotka ji danes z njenimi 91.000 tonami modernih enot še precej manjka. V gradnji ima danes 213.000 ton. Prvega januarja leta 1941. bo imela Nemčija 323.000 ton samih n o v i h brodov. Italija ima danes 379.000 ton novih ali moderniziranih brodov. Leta 1941. bi po dosedanjem programu Italija dosegla 478.000 ton. Obe oklopnici po 35.000 ton »Littorio« in »Vittorio veneto« bosta takrat že za boj sposobni. 7. januarja tega leta pa so Italijani presenetili svet s povečanim pomorskim programom. Zgradili bodo še dve oklopnici po 35.000 ton: »Roma« in »Impero« in celo vrsto drugih enot. Po teli uradnjih v, e s 't e h isimeino Italijo ceniti v letu 1911. na 600.000 ton. Drugo vprašanje pa je, če bo Italija gospodarsko zmogla, kar je sklenila. U.S.A.: 1. januarja leta 1938. imajo 1,163.000 ton, od teh je 918.000 ton modernih. 29. januarja tega leta je Roosevelt »z globokim obžalovanjem« naznanil svetu, da mora Amerika zvišati državne izdatke za oboroževanje, ker je pač prisiljena ohraniti ravnotežje z drugimi pomorskimi velesilami. Svojo vojno mornarico mora povečati vsaj za 25 do 35 odstotkov sedanjega stanja. V ta namen bodo zgradili 7 linijskih ladij s skupno tonažo 255.158 ton, 8 križark s skupno tonažo 65.500 ton ter večje število manjših ladij. Potemtakem bodo Združene države v letu 1941. razpolagale z brodovjem, ki bo štelo skupno 1,483.000 ton. Japonska ima danes 711.000 ton. V gradnji ima dve oklopnici in mnogo drugih enot. Javna tajnost pa je, da Japonska gradi ladje-velikanke, ki obsegajo nad 40.000 ton. Francija: Danes obsega francoska mornarica 511.000 modernih enot. Leta 1941. bo iimela 543.000 ton samih modernih brodov. če pa Irancija ne spremeni svojih načrtov, bo morala svojo pozicijo na četrtem mestu prepustiti Italiji. Lahko zaupamo, da se to ne bo zgodilo. Pričakujmo vest, ki bo dvignila tonažo francoske vojne mornarice daleč nad 600.000 ton. Francozi so kot ladjedelci izvedeni mojstri. Te časti jim ne prinaša samo modri trak »Normandije« — največje in najhitrejše ladje sveta, ampak tudi oklopnica »Dunkerque« in križarke okrog 10.000 ton, ki so prava tehnična čuda. Os Berlin-Rim bo obsegala leta 1941. v najboljšem primeru, to se pravi, če se Italiji resnično posreči zgraditi ves njen program, vsega skupaj okrog 900.000 ton. Anglija in Francija skupaj okrog 2,183.000 ton pod pogojem, da Francija svojega programa ne poveča. Če k temu prištejemo še posedovanje Gibraltarja in Sueza, Bizerte, Orana in Korzike, postane čisto jasno, kdo bo koga v primeru obračuna blokiral. Tudi položaj Japoncev jdo teh številkah ni tako rožnat, kakor ga kažejo zmage nad Kitajci. Kitajska je druga Abesinija; razlika je le ta, da se osvojitvi Kitajslke upirajo kar štiri velesile: Anglija, Amerika, Rusija in I rančija. Čankajšek ima prav, da se ne vda, četudi mu Japonska morda celo »vojsko napove«. Če kje, potem velja v politiki modri izrek, da se nobena juha tako vroča ne poje, kakor se skuha. Tako je v Abesiniji, tako je v Španiji, tako bo na Kitajskem. Angleži odlašajo s pojedino, ki je niso sami skuhali. Sedaj samo še čakajo, da se bo tudi Američanom oglasil apetit. Polovica brodovja na dnu morja je tudi za bogataše v funtih predrag šport. HITLERJEVSTVO V SLOVENIJI Nemci so v predvojni Sloveniji živeli z izjemo Kočevskega v zemljepisno ločenih mestnih in trških otokih sredi slovenske dežele, od katere jih je ločilo samostojno stanovsko, kulturno in politično življenje. Stanovsko so bili in so ostali naši Nemci meščani, to je trgovci, obrtniki in industrijci, ki so bili po svojem izviru deloma priseljenci s severa, deloma pa asimilirani priseljenci iz slovenskega podeželja, katere sta vladajoči režim in pa gospodarska povezanost z nemškimi Vzhodnimi Alpami vključili v nemško narodno enotnost. Proti agrarni slovenski narodni enoti je nemški trgovec, obrtnik ali industrijec zavzemal stališče gospodarske premoči in kulturne vzvišenosti ter se kot zaveden pripadnik meščanstva, torej tistega stanu, ki je bil v slovenski narodni enoti šele v razvoju, tudi miselno družil z gospodarsko in politično vodilnim stanom v Vzhodnih Alpah, ki je bil narodnostno nemški. V stanovski zavesti utemeljeno vzvišenost nad okoliško agrarno deželo pa je začela dvigati in stopnjevati tudi gospodarska usmerjenost na jug, ki je postala očividna zlasti po dogotovitvi nove tursko-kara-vanške železnice. Zaradi slovenskega zastoja v lastnem meščanskem razvoju je po njej postal naš Nemec poleg prvega trgovskega, obrtnega in industrijskega posredovalca z Vzhodnimi Alpami tudi prvi posredovalec s Trstom; vzporedno s tem je utrdil in poživil svoje gospodarske in stanovske stike tudi z Nemčijo. Slovensko predvojno istovetenje narodnosti s kmetskim prebivalstvom pa je oteževalo potrebni in smotrni razvoj narodnega meščanstva tako, da je v stanovski zavesti utemeljena miselnost vzvišenosti nemškega meščana nad slovenskim podeželanom bila še podčrtana z neoviranim razmahom gospodarstva nemških narodnostnih otokov na Slovenskem, ki so se zlasti z Beljakom, Mariborom in Jesenicami razvili do položaja imperialističnih fak-torij v prekmorskih kolonijah. Kulturno so bili naši nemški narodnostni otoki usmerjeni pod vplivi svojih stanovskih tradicij ter pod vplivi vodilnih kulturnih stremljenj v nemških zemljah, s katerimi so vzdrževali redne gospodarske zveze. Smotrno v velenemškem duhu organizirana pesem, čitalnica, gledališče, šport itd. so v začetku dvajsetega stoletja začeli nadomeščati južno-nemško, dunajsko domačnost z velikonemškimi vzori ter poudarjati v vsem nemškem kulturnem gledanju bismarckovsko ali prusko miselnost. S prusko duševnostjo je polagoma kopnela avstrijska miselnost in na njeno mesto je stopala zavest pripadnosti k velikemu nemškemu narodu, ki edini lahko varuje trajno ogrožene narodnostne nemške otoke na Slovenskem, ki so samo členi v veliki verigi, ki 'bo narodnostno povezala nemštvo od Jadrana pa do Balta. Idejni, narodnostni obziri do večinskega naroda, na katerega zemlji so ležali nemški narodnostni otoki, so odpadli zaradi zavesti stanovske in gospodarske vzvišenosti, s katero je v neposredtoi zvezi rastla zavest kulturne superiornosti in stopala na dnevni red zgodovinska nemška naloga nemških diaspor na Slovenskem. Ta naloga je obstajala in obstaja v germanizaciji vsega ozemlja od Golice in Svinške planine do Jadrana. Opiranje slovenske narodnosti pretežno na ,kmeta pa je nudilo našemu predvojnemu nem-štvu tudi dozdevno kulturno nalogo dvigniti Slovenca kulturno, razviti ga v vseh panogah meščanstva in vključiti ga tako v nemško narodno in kulturno enotnost. Bila je to kulturna miselnost kolonistov, ki so jo propagirale in zasadile na slovenska tla nemške borbene organizacije, potem ko so se navezale na tradicionalne pruske metode na vzhodu. Zavest stanovske in kulturne vzvišenosti ter nujnost nemške zgodovinske in kulturne naloge na slovenskih tleh pa sta našli svoj najglasnejši odmev v političnem življenju naiših predvojnih Nemcev. Stanovski, plutokratski volilni redi so zlasti na Štajerskem in Koroškem varovali nemško politično moč v mestih in trgih ter v okrajnih zastopih in tako potrjevali stanovsko in kulturno superiornost nemštva na deželi na isti način, kakor je to delala pred vsedržavnim forumom umetna razdelitev državnozborskih in deželnozborskih mandatov. Slovenska ofenziva z dežele v mesta in trge pa je prisilila nemško k trdni politični organizaciji, ki je že v predvojni, zlasti pa v medvojni dobi nastopala proti demokraciji ter poudarjala načelo narodne avtoritete. Ornig ie ustvaril na primer v Ptuju tako narodno občestvo nemškega otoka, ki je izločilo vse, kar bi s svojim individualizmom ali kakorkoli preprečevalo narodno strnjenost, avtoriteto vodstva in povezanost vseh stanov na podlagi interesov povprečnosti. Začne se že načelna borba proti parlamentu ter se ta poudarja tudi na najvišjem mestu, v avdi-enci pri cesarju Karlu I. v maju leta 1918, Narodno občestvo postaja v borbah proti Slovencem v koroških in štajerskih mestih narodno geslo, ki je poživilo nemške organizacije, da so zamogle začeti tudi s posrečenimi vdori v socialno demokratske postojanke. Ta nemška ideologija, ki je radikalnejša od ideologije v zaključenih nemških deželah, se najglasneje odraža v naših nemških narodnih svetih, ki so do leta 1918. enako odločno odklanjali vsako narodnostno avtonomijo ali narodnostna okrožja, kakor so bili sicer najnačelnejši poborniki za nemški velikonočni program iz leta 1916. Konec svetovne vojne se je nemški živelj na Slovenskem razredčil in postavil realizacijo nemiškega narodnega občestva za vse prebivalstvo na Slovenskem v astronomsko oddaljenost; konec svetovne vojne pa ni slovenskim Nemcem vzel vere v nemštvo. V časih vveimarske Nemčije se manjšina naših Nemcev sicer preobrne na levo, večina pa je čakala, dokler ni našla svoji miselnosti iz preteklosti sorodnega toka v heim-wehrovskem gibanju v Avstriji, kjer so bili na vidnih in vodilnih mestih mnogi bivši predstavniki Nemcev iz Slovenije. Ko pa je preokrenil knez Starhemberg IIeimwehr v nove vode, je zajel Hitlerjev narodni socializem naše nemštvo v veliki večini kot gibanje, ki je po svoji stanovski, kulturni in politični usmerjenosti samo smotrna organizacija tistih idej, ki so se med našim nemštvom zlasti na Koroškem in štajerskem razvijale vse do 'konca svetovne vojne. S tem pa je bila nemška manjšina na Slovenskem, ki je v povojnih časih živela v iskanju novih poti, zopet strnjena z nemškim narodom preko Hitlerjeve Nemčije. Hitlerjevstvo na Slovenskem je organsko nadaljevanje narodnostnega življenja slovenskih Nemcev iz predvojne in medvojne dobe, ki ga je pretrgal izid svetovne vojne. Junko Vrabec. književna poročila Fran Ramovš in Milko Kos, Brižinski spomeniki. V Ljubljani pri Akademski založbi 1937. Zanimivo je, da je Akademska založba že pred leti med drugimi pomembnimi publikacijami izdala tudi fotografsko veren posnetek prve slovenske tiskane knjige in obenem prvega obširnega slovenskega teksta, s svojo zadnjo publikacijo pa nam je naklonila prvo slovensko znan-stveno-kritično izdajo brižinskih spomenikov, torej prvega slovenskega teksta sploh in obenem jezikovnega spomenika iz tistega časa, ko se je začela tvoriti slovenska jezikovna in narodna individualnost. Sramotno je že bilo, da Slovenci po dobrih 130 letih poznanja in študija brižinskih tekstov vendarle še nismo imeli njihove znanstveno-kriticne izdaje. Imeli smo sicer že delne objave, tudi celotne že, a nobena od teh se ne more imenovati znanstveno-lkritična, saj niti Kopitarjeva, po vrhu še latinsko pisana, niti Grafenauerjeva v »Karolinški katehezi« ni zagrabila vse problematike brižinskih tekstov, temveč se že v načelu ozirala le na čisto določena vprašanja teh tekstov. Brižinski spomeniki so pač doživeli več tujih izdaj. Vsaj dve, Von-draikova in Pircheggerjeva (dasi se je poslednja dotaknila le nekaterih problemov, a zraven odprla več novih vprašanj), se moreta imenovati znanstveno-kritični. Brez dvoma najpomembnejša in po obširnosti reševanja problemov najizčrpnejša je bila Vondrakova izdaja, čeprav je bila vir mnogih zmotnih mnenj ne le v vprašanju grafike, temveč tudi izvira in jezika brižinskih slovenskih tekstov. Res krvavo potrebna nam je bila nova, slovenska izdaja, in to tudi zaradi tega, ker so vsaj v zadnjem desetletju največ slovenski znanstveniki pripomogli k rešitvi starih problemov, obenem pa študij poglobili in snovno razširili. Nova izdaja brižinskih spomenikov je skupno delo jezikoslovca-slovenista Frana Ramovša ter zgodovinarja in paleografa Milka Kosa. Tako delo je brez dvoma smotrno in plodovito. Težko bi namreč samo jezikoslovec mogel rešiti vsa vprašanja, prav tako kot bo zgodovinar nemo stal pred jezikovno problematiko brižinskih spomenikov. Ramovš-Kosova izdaja je znanstveno-kritična, a le tu in tam komaj zaznavno polemična. In prav to ji daje še posebno vrednost in dosto-janstvenost. Kdor pozna druge izdaje, se mu bo ta zdela precej skopa, sumarična. In taka tudi je. Nič podrobno ne argumentira, temveč enostavno trdi, opirajoč se pri tem seveda na dolge Ramovševe, Nahtiga-love, Kosove in Grafenauerjeve razprave, raztresene po različnih publikacijah. Nova izdaja prinaša torej zavedno le rezultate dolgega in mnogega dela. Uvodno poglavje obsega popis brižinskega kodeksa, kjer so med drugim tekstom tudi slovenski teksti, razpravlja o grafiki, ki je starobavarska z mnogimi piščevimi pomotami, govori o piscu, času nastanka ter izviru, v čemer se naravnost presenetljivo ujemajo dognanja jezikoslovca, paleografa, zgodovinarja, kulturnega zgodovinarja in strokovnjaka v cerkveni katehezi. Brez dvoma najzanimivejše je poglavje o jeziku brižinskih tekstov. Jezik je docela naš govor iz desetega stoletja, brez vsakih tujih slovanskih vplivov, kot so suponirali dosedaj nekateri jezikoslovci. Vendar predstavlja dvoje jezikovno-razvojnih faz, starejšo in mlajšo, kar je dokaz za to, da so brižinski spomeniki prepisi in segajo kot taki nazaj do bližine Karolinških kapitularijev. »Jezik v brižinskih spomenikih kaže v vseh svojih značilnostih izrazite začetne slovenske poteze, s katerimi se je slovenščina pričela pretvarjati r samostojno slovensko jezikovno obliko.« Uvodnim poglavjem slede točen prepis, fonetičen prepis, kjer je nakopičeno glavno delo, dosloven prevod, lep prevod v sedanji sintaksi in končno falksimiliran tekst. S to izdajo brižinskih spomenikov sta se tako slovenska znanstvenika kot tudi žaloznica oddolžila svojim kulturnim dolžnostim. Dolžnost slovenske kulturne javnosti pa je, da Akademsko založbo po svoje podpre in ji omogoči nadaljnje njeno kulturno delo. Logar Ivan Prijatelj, Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848. do 1857. Založilo Slavistično društvo v Ljubljani 1957. 154 strani. Monumentalna oblika tega spominskega ponatiska dostojno repre-zentira vsebinsko pomembnost razprave, ki poleg »Duševnih profilov« morda najvidneje kaže značilne vrline Prijateljevega dela. Z neko skoro asketično gesto se je vklenil v razdobje 1848/1857, ki pomeni v sistemu slovenske kulturne zgodovine tretjo ponovitev debate o opustitvi slovenščine; tudi tu je kakor v drugih razpravah, zlasti tistih v RDIIV in ČJKZ, skušal govoriti čim bolj neosebno, posredno, s temeljito dokumentacijo in smotrno razvrstitvijo gradiva, ki je vedno razodevala suverenega obvladovalca. Zaradi obče kulturne pomembnosti obravnavanega vprašanja pa se je temeljitemu znanstveniku pridružil temperamenten esejist, kulturni ideolog, ki je na trdni znanstveni podlagi z blesteče napisanimi kritičnimi osvetlitvami pokazal na jedro problema, na njega psihološke vzroke in ga z največjo prepričevalnostjo rešil v slovenskem smislu. To daje delu značaj osebne izpovedi in kulturne programatič-nosti, ki pa niti najmanj ne zmanjšujeta njegove znanstvene cene; razkol med znanstvenim in esejističnim značajem dela, ki bi utegnil biti usoden, skoraj ni viden, kajti Prijatelj se je znal v slogu čudovito prilagoditi svojim historičnim sobesednikom, kljub temu pa nekateri odlomki že po stilu, vsi pa zaradi širše in višje perspektive vidno izstopajo iz zgodovinske slike v splošno pomembnost in delajo delo resnično živo, tako zlasti vzneseni a prepričevalni uvod o jeziku, odlomek, ki govori, da je vir duševne kulture v intenzivnosti ne v ekstenzivnosti, poudarek razlike med nemškim kolektivističnim duhom in slovanskim individualizmom in še druga mesta, ki jih v resnici ni mogoče vseh našteti. Zgodovinska dognanost, s katero riše pod vidikom enega najmočnejših tedanjih kulturnih gibal miselnost najvidnejših oseb omenjenega obdobja, njih počasni, trgajoči se razvoj iz romantičnega vse-slovanstva v delno iztreznjenost, v romantični realizem, nam ob drugih razpravah priča o tesni povezanosti s celotnim sistemom Prijateljevega koncepta slovenske kulturne zgodovine izza pomladi narodov. Umirjena, zrelo objektivna sodba o Bleiweisu, Svetcu in drugih nas opozarja, da se nahajamo v obdobju tvornega konservatizma, o katerem je Prijatelj doslej sorazmerno malo objavil. Občutek, da so njegove razprave odlomki iz celote, nas dela vedno nestrpnejše v pričakovanju napovedane celotne »Kulturne in politične zgodovine Slovencev v letih 1848. do 1895.« Ta spominski ponatis v monumentalni zunanji opremi s profilom posmrtne maske, ovenčanim z lovorjevim vencem, je javno prištel Ivana Prijatelja slovenskim nesmrtnikom Trubarju, Prešernu, Levstiku, Cankarju, katerih podobe nam je prav on tako živo naslikal in bil njih' glasnik v našem razbitem času. To je osebnostna cena te knjige, zlasti še zato, ker se je to slovesno dejanje izvršilo na zrel, realističen način, s poudarjeno pieteto do umrlega učitelja in vodnika, a brez romantične vzhičenosti. Vsekakor je bolj prav in bolj v duhu Prijateljeve realistične miselnosti, da je izšla samo »Borba« in ne antologija njegovih slovensko programatičnih tekstov, kakršno je predlagal mladi navdušenec. VI. Novak. odmevi »dejanja »Te dni je začel izhajati nov slovenski mesečnik »Dejanje«. Slovenski je ne samo po jeziku in sodelavcih, slovenski je zlasti po svoji vsebini in miselnosti...« Slovenija, 28. I. 1938. »... Kot je razvidno-iz prve številke, zastopa list na političnem področju izrazito slovensko smer, na kulturno načelnem piše v prilog »po-nudene roke«, to je sodelovnaja katoličanov z marksisti; gospodarska smer še ni izrazita.« ,, . Mi miladi borci, 4. II. 1938. »...Revija je za slovenskega človeka polna dragocenega stremljenja, trdne vere v njegovo človečnost, v dostojanstvo človekove osebe, katere korist ji je edino in najvišje merilo. Pozdravljamo prizadevanje razunmištva, ki se je zbralo okoli nove revije, želeč njegovemu neodvisnemu glasilu, da bi plodno poseglo v slovenski intelektualni razvoj in pripomoglo slovenskemu intelektualcu do bolj prečiščenih in globljih gledaDi-t 1551, 4. II. 1936. »Revijo odlikuje trdna volja, ki veje iz vseh člankov, da je treba živeti svojim idealom primerno, ne pa samo pripovedovati o njih. Vsekakor je pogumni nastop slovenskih katoliških mladih v resnici dejanje.« Sobota, 5. II. 1938. »Dejanje v megli... So organizmi, ki se v obrambo proti zunanjim sovražnikom zavijejo v kako motno in temno meglo, in najnovejši zrakoplovi razvijajo okrog sebe plinsko meglo, kadar se bliža sovražnik ...« Straža v viharju, 10. II. 1938. »... 1937. Ozka številka slovenske katoliške revije »Doma in sveta« bo na veke kričala po knjižnicah med svojimi debelimi letniki. Na kričanje pigmejcev so odgovorila »dejanja« — doslej je še vedno zmagal duh,< Edinost, 12. II. 1938. »Dejanje je mesečnik, list, ki ga je začela izdajati skupina izobražencev, katera se istoveti s stališčem prof. Kocbeka, ki je v »Dom in svetu « napisal od Cerkve obsojeni članek o Tazmerah v Španiji. Priznavajo se torej k obsojeni zmoti in pričenjajo izdajati nov list, da bi jo mogli širiti, ko jim je to v »Dom in svetu« postalo nemogoče. Avtoriteta Cerkve jim je nič, lastna domišljava misel jim je vse. Pa še ta misel ni v resnici njihova. Tuja učenost je, ki jo je svoj čas že Cankar obsodil, otrovana in kužna. Sedaj pa tujo kramo prodajajo za svojo.« Slovenski delavec, 12. II. 1938. »...Uporniki pa se niso dali ugnati. Nedavno so stopili skupaj in se predstavili slovenski javnosti z novim mesečnikom »Dejanje«, ki ga ureja prof. Kocbek. Nova revija pa je jedva zagledala luč sveta, ko so se že oglasili čuvarji in vrtnarji slovenskega kulturnega vrtca, katerih vrsta se vleče od Tomaža Hrena vse do jeseniškega kaplana Andreja Križmana... Ubogi Cankar, kam si zašel, da te uporabljajo že kaplani za komentarje pri svojih kritikah slovenske literature...« Jutro, 13. H. 1958. NAROČAJTE knjige, revije tu- in inozemske kakor tudi vse v pisarniško stroko spadajoče potrebščine pri knjigarni JANEZ DOLŽAN LJUBLJANA STRITARJEVA UL 2 ZADRUŽNA TISKARNA REGISTRIRHNH ZHDRUGH Z OMEJENO Z H VE Z O LJUBLJANA TYRŠEVA C. 17 * SE PRIPOROČA ZA TISKANJE ČASOPISOV, REVIJ IN KNJIG, REKLAMNIH LETAKOV, LEPAKOV, VABIL ZA GLEDALIŠKE ODRE IN KONCERTE, VIZITK, KUVERT, TISKOVIN ZA DRU-ŠTVA IN ORGANIZACIJE V ENO IN VEČBARVNEM TISKU VSA DELA IZVRŠUJE SOLIDNO, HITRO IN PO NIZKI CENI