LISTEK. n maderna re stremljenja oieii clansfvom UJD. (Delovna šola.) Opažam, da se zanimanje za moderne pojavc v šolstvu v učiteljskih društvih UJU na Gorenjskem, ki sta prišli zadnji čas v prave roke, izdatno dviga. V ta namen sem imel tudi jaz dne 9. t. m. na Jesenicah demonstracijo z otroci, pri kateri je bilo navzočih okrog 130 tova* rišic(šev). Kljub nekaterim gorečim zagovornikom novega poučevanja, je vendar nekaj tovari« šev, ki so precej skeptični, kar je naravno, sajje utemeljeno to v zakonu vztrajnosti. Tudi jaz sem sprva, ko sem se seznanjal z novim učnim postopkom, v Nemčiji, Av= striji, švici in Franciji, zmajeval z glavo. Kasneje sem se poglobil, preizkušal, študi* ral in naposled sem se prepričal, da se mora naša šola reformirati. Po isti poti gredo vsi oni, ki so sklenili, da se posvetijo moderm šoli. Nekaterniki so pri meni prvič videli, kako se .rši novo poučevanje. Gotovo jc, da se isti niso mogli takoj poglobiti v delo, ker sem obravnaval preveč predmetov v prekratkem času in je bilo okoli učencev zbranih tudi preveč gledalcev. Zato so ne^ kateri ob tej priliki komaj izluščili nekaj pojmov. Do poglobitve pa je še dolga pot. Treba je veliko premišljevanja in preizkušenj. Opazil pa sem, da marsikdo iz kakega ma= lervKostnega slučaja, kljub tcmu, da ne ve v kaki zvezi da je ta slučaj s celotnim šolskim delom, izvaja sklepe o novih metodah in na* čelih vzgoje. To se je pripetilo tudi na zadnjem mo* jem demonstracijskem predavanju. Kot točko sem imel »S. Gregorčičevo slavnost«, ki so jo otroci sami priredili. Slavnosti so jako važna panoga v šoli. Samodelavnost, zavest skupnosti, skupni doživljaji, zbran materijal, veselje, tekmovanje, to vse silno osveži šolsko delo in vzbuja zanimanje za delo in umetniško uživanje. Ob izvajanju programa se naenkrat oglasi neki deček, katerega nastop ni bil predviden, z željo, naj se mu dovoli, da tudi on prečita pesem »Jeftejeva prisega«. Dovolili smo mu. Vsled primanjkovanja časa pa smo sklenili slav= nost okrajšati. Ko je učenec prečital polo* vico pesmi, sem mu predlagal, naj z izva^ janjem preneha. Deklamator me pogleda z nerazumljivim poglcdom, nato pa čita pe* sem kljub pozivu do konca. Ta dogodek je porabil nek poslušalec za očitek, da pri no* vem poučevanju trpi avtoriteta. Ker pa te^ melji njegova trditev na napačnih premisah, nočem ta slučaj javno raztolmačiti, o avto^ riteti sami pa govoriti v prihodnji številki. V mojem razredu (šestem) vodimo za= jednisko življenje. Vsi za enega, eden za vse. Jaz sem tudi član zajcdnice, otroški pri^ jatelj m svetovalcc sem. Med seboj smo si popolnoma odkriti, zaupamo drug drugemu in vsi čutimo odgovornost za uspeh. Vsa učna snov se zajema iz otroškega okoliša in vsakokratni, posebno skupni doživljaji, nam služijo za pogon pri pouku. Veselje in ra^ dost vladata v razredu, življenje in resnica. Sirove manire so redkejše in redkejše, otroci so samostojni in uvidevni. Za šolski red, ki smo ga sestavili, garantira izvoljeni odbor. Ni pa preveč neprilik, ker smo bistvo šol* skega reda vsi spoznali kot nujno oporo za svoje delovanje in ker je zasidran v raznih dogodkih, doživljajih, v prepričanju njegove potrebe. Gledc mojih dečkov pa moram tudi omeniti, da se nahajajo v pred* oziroma v pubertetni dobi. To je doba, ki zahteva od nas veliko pažnje. Dečki so precej občut= ljivi, nervozni, razvija se jim volja, čutijo osamljenost, branijo se pred svetom odras« lih, hrepene po junaških delih, spomin jim slabi, hitro so utrujeni in zelo raztreseni. Vsakega poznam posebej, saj sem jih pre* izkusil s pomočjo psihotehničnih sredstev. Ne smem pozabiti povdarjati, da je dekla* mator »Jeftejcve prisege« najbolj izrazit tip nervoznega, odraslemu svetu upirajočega se dečka v razredu. Zato potrebuje najbolj nežne roke, da ga vodi. Kakor vsak dogodek, tako sc jc tudi zgo= raj opisani dogodck obravnaval v razredu. Spoznati je bilo trcba, če je tovariš zagrešil kaznjivo dejanje — Debata. Prvi učenec: Ko je čita! pesem, je mislil na to, da jo čita do konca. Drugi: Pred velikim štcvilom po= slušalcev bi se sramoval, če bi v srcdi pesmi nehal. Tretji: Pravijo, da se jc uprl. Tega ne verjamcm. Uprl bi se, če bi ne hotcl čitati, ko bi mu ukazali. Četrti: Tovariš ima prav. Tako je. Tudi je bil ves zmeden in mislil je, da ga zato podimo z odra, ker slabo pred* naša. Konečno deklamator sam: Vsi stc do= volili, da prednašam deklamacijo. Veselje sem hotel napraviti razredu. Čc bi prekinil, bi mc bilo sram, ker bi poslušalci mislili, da ne znam dalje, ter da smo se tako dogo* vorili. Mislil sem tudi, da mislite, da bi bil vesel, da prekinem. Zavedal pa sem se zna* nja in bil prepričan, da bo moje prednašanje razredu v čast... Sklep. Tovariša ne more* mo kaznovati, pač pa mu naročamo, da je i dalje prcvidnejši pred javnostjo itd. — Da, življenje je v šoli in za življenje se deluje v šoli. Marsičesa se je deca zopet naučila in spoznala, česar bi sicer nikoli ne razumela. In, ali učiteljeva avtoriteta kaj trpi? Prav nič, učenci vsc sami vodijo in njih volja k dobremu izhaja iz njih hotenja samega. Uči* telja kot voditelja pa se tem trdneje okle* nijo in spoštujcjo. Zato je razumljivo, da se šoli odrasla mladina zelo rada vrača v šolo. Dostikrat potrka kdo in prosi vstopa. Mudi se nckoliko časa v naši sredi, potem pa sre= čen zopet gre. Ko bodo ti ljudje odrasli, bos do najboljši zagovorniki šole. Nujno svetujem tovarišcm(icam), naj vzamejo v roke »Peg. zbornik« Slov. Šolske Matice za_ Ieto 1926. Tu najdejo razpravo Gustava Šiliha: Mladeniška doba. Dvakrat, trikrat jc treba razpravo preštudirati, potem pa opazovati dejanja zaupane ti dece. Nov svet se ti odprc in srečen boš v nadaljnjih raziskovanjih. Na strani 158 pa te Anton Osterc pouči, da je po scdanjih raziskova* njih tudi kljubovalnost Ic poslcdica kake bolezni, ki izgine, ko izginc vzrok. Proč te* daj z bojaznijo. To bojazen rajc zamenjajs mo s temeljitejšimi psihološkimi študijami, kar bo nam in dcci v korist. Tedaj bo vla= dalo v šoli vcselje in ljubczen, ki sta krili k velikim dejanjem. Leo Pibrovec.