448
C. Golar: Poslanica.
»Ti, ti . . . njegov sin . . . njegov sin!« je nazadnje viknil s hreščečim, pretrganim glasom. Pene so mu stopile okoli ustnic in onemogel je moral sesti.
»Ti ... ti ... sin .. . zapeljivca .  . . moje žene!«
v
Se dvakrat je viknil te besede, a potem se mu je zavrtelo in zdrknil je s stola na tla.
In prihitel je krčmar, prihiteli gosti, ki so ga pomagali dvigniti.
v
Crez nekoliko trenotkov je prišel rešilni voz, ki ga je odpeljal.
(Dalje prihodnjič.)
Poslanica.
v
astlala je vesna po poljih in logih zelenja in cvetja, po steblih in bilkah utrinja se rosa v ognjenih pramenih, iz kelihov cvetnih se dviga in vstaja vonjava opojna.
A k tebi le moje srce se nagiblje, devica prejasna, in k tebi le sili z močjo me neznano, da pijem s pogledi
vso tvojo lepoto, slaj usten omamnih, čar grudi kipečih.
Kot solnčnica žarna strmi neprestano na nebes visoki, kjer vozi mogočno se ljubljenec zlati, tako za teboj se oziram udano.
Oj, skloni se k meni in žarke ljubezni ti name razlij in z žarki ljubezni v srce mi posij!
C. Golar.