Za Elo in vse, ki obožujete dinozavre.





	VSEBINA

	REŠEVALNA MISIJA

	PRLEŠKA TRDNJAVA

	POBEG V JAMO

	NA KONJEVEM HRBTU

	ZAHVALA

	O AVTORJU





Reševalna misija





»Misija je preprosta. Noter in ven,« je dejal general.

	 Soba novoustanovljene in osamljene vojaške baze je bila napolnjena z vodilnimi možmi slovenske vojske in vojaki, ki so lahko še v zadnjem trenutku ušli pred kaosom in boleznijo. Mnogi med njimi te možnosti niso imeli in so ostali ujeti v svojih domovih. Nekateri so dočakali še bolj tragičen konec.

	»Kaj pa dinozavri, general?« se je zaslišalo iz druge strani sobe.

	»Da,« je odgovoril in komaj vidno pokazal, kako ga je prekinitev zmotila ter hitro nadaljeval: »Zato bo misijo vodil stotnik Dejan, ki ima dovolj znanja o teh bitjih,« je z gibom glave nakazal na pokončnega stotnika.

	Njegov mladi sin je bil navdušenec nad prazgodovino in dinozavri, kar je pomenilo, da ima njegov oče daleč največjo mero znanja o tem, kaj lahko pričakujejo na ljubljanskih ulicah. A če bi vprašali stotnika, bi povedal, da o dinozavrih ne ve veliko.

	»Hvala, general« se je oglasil in stopil korak naprej proti platnu.

	General mu ni odgovoril, le prikimal je in istočasno z roko nakazal na mesto, kamor naj se postavi.

	Stotnik je stopil točno tja in roko rahlo naslonil na sedečega vojaka, ki je upravljal s projekcijami na platnu. Vedel je, kaj mora storiti in že v naslednjem trenutku je bila na platnu za njim izrisana pot njihove misije.

	»Helikopter bo enoto spustil na strehi prirodoslovnega muzeja,« je pojasnil in imel pogled večinoma usmerjen proti svoji enoti vojakov na robu sobe.

	»Paziti bo treba na vse leteče plazilce, ki preletavajo Ljubljano.«

	Ko je to povedal, se je na platnu pojavil amaterski posnetek, ki je pred dnevi zaokrožil po spletu. Na posnetku je bil jasno viden Ljubljanski grad, kjer so se ugnezdili dimorfodoni. En meter višine in meter in pol razpona kril ter velika glava z dvema vrstama ostrih zob, ki so bili dovolj ustrahujoči za ljudi in živali. Niso se zadovoljili z ulovom iz Ljubljanice in manjšimi golobi. Hitro so začeli napadati tiste ljudi, ki so še ostali po bolezni.

	»Dimorfodonov se bomo še nekako obranili, saj zelo redko napadejo helikopter. Težava so kecalkoatli, ti veliki pterozavri, ki jih vidite na stolpih gradu,« je pokazal na bitje, ki je na približanem posnetku ravno v tistem trenutku razprlo krila.

	Sledila je tema in ugotovitev avtorja posnetka, da gre bitje v njegovo smer. Soba je bila smrtno tiho, ko se je na posnetku videlo le nebo, ki so ga preletavala bitja. General je spustil glavo in izdihnil veliko količino zraka. Prvič se je vidno zdelo, da je tudi on že počasi dojemal zahtevnost naloge, ki jo je na začetku opisal kot preprosto.

	»V muzeju moramo pobrati paleontologinjo, ki nam bo pomagala pri načrtovanju in spopadanju s to krizo,« se je oglasil eden izmed generalmajorjev iz kota sobe ter prekinil stotnikovo razlago.

	Njihov načrt je resda vseboval paleontologinjo, a glavni cilj niti približno ni bila ona.

	»Iz prirodoslovnega muzeja moramo hitro in prikrito oditi v sosednjo stavbo. V parlament, ki je preko parka,« je nadaljeval stotnik in se prestopil na mestu.

	Ta del misije mu ni bil všeč zaradi dveh razlogov. Prvi je bil truplo velikana diplodoka, ki je pred dnevi padlo sredi Trga republike in je zagotovo privabilo množico plenilcev v center Ljubljane. Del tega razloga je bil tudi prehod iz muzeja do parlamenta, ki bi moral potekati na prostem in s tekom. Drugi razlog pa je bila brezsmiselna politično vodena reševalna misija, ki slučajno vsebuje logičen delček z rešitvijo strokovnjakinje za dinozavre. Na njegovo srečo mu je spet v besedo skočil general in prekinil njegovo razmišljanje.

»To je glavni cilj vaše naloge. Odkar so imeli predstavniki države krizni štab, so ujeti tam in vsaka reševalna misija do zdaj je propadla. Njim ni uspelo priti ven, našim ni uspelo priti noter. Predsednik in podpredsednik sta v svojih kabinetih parlamenta, ki je tik pred tem, da pade. Kot smo lahko izvedeli, je ob uboju tiste dolgovrate odvratnosti ena izmed bomb eksplodirala pred vrati stavbe in jih hudo načela. Le vprašanje časa je, kdaj bodo padla in bodo lahko dinozavri vstopili vanj. Če niso že,« je povedal in stisnil ustnice, da ne bi povedal še česa ne ravno spodbudnega.

	Vojaki reševalne enote so se spogledali med seboj in si mislili svoje. Oba dela naloge so razumeli in ga bodo z vsem srcem tudi storili, le njihova naklonjenost drugemu delu ni bila tako visoka. Obenem pa si niso ravno želeli ponovnega srečanja z dinozavri.

»In tu se pojavi še ena težava,« je general nadaljeval in vidno prevzel opisovanje misije.

	»Dinozavri na tleh, ki so preplavili Ljubljano in jih lahko najdete na vsakem koraku. Po nekaterih informacijah, ki smo jih še lahko dobili, so uslužbenci parlamenta iz stolov, miz in omar sestavili nekakšno barikado,« je povedal in bil medtem prekinjen.

	»Govorite o uslužbencih. Koliko jih je, da rešujemo le dva?« se je oglasil eden izmed vojakov ter s tem sprožil obračanje glav vodilnih v sobi.

	»Niso naša naloga ... vojak,« je osorno odrezal general in dal vedeti, kako višji čin ima.

	Vojak se je sestopil na mestu in nevidno prikimal. Pogledal je proti vodji svoje enote, ki je z generalovo gesto lahko nadaljeval s svojo predstavitvijo. Videti je bilo, kot da je general ugotovil svoj prestop meje govorjenja.

	»Če za konec samo še dodam k temu, kar je povedal general. Marsikaj gre lahko narobe tudi po tem, ko zapustimo muzej. Iz parlamenta se odpravimo nazaj na streho muzeja do helikopterja in nazaj v bazo. Noter in ven, kot je rekel general na začetku,« je hitro dokončal stotnik in prikimal svojim vojakom ter osebju v sobi.

	Stiski rok so si sledili od generala pa vse do nižjih činov, ko so v prostoru poleg stotnika ostali le še člani njegove nove enote.

	»To ni prav, Dejan,« je stotniku kar po imenu rekel eden od vojakov.

	Vsi so bili veliko bolj sproščeni zdaj, ko v njihovi bližini ni bilo več živin vojske.

	»Zavedam se tega, a naloga je pač taka. Koliko podobnih smo že opravili? In koliko jih je bilo pravičnih v naših mislih?« se je obrnil proti njemu s prekrižanimi rokami. Odgovora ni dobil, a ga tudi ni pričakoval.

	»Pojdimo po opremo in k helikopterju.«

	Vseh šest vojakov je že odšlo iz sobe, ko je stotnik še zadnjič pogledal proti platnu, na katerem so se premešale slike dinozavrov, ki jim bodo stregli po življenju. Upal je, da ima njegov sin prav in vse ni tako grozno, kot se zdi na prvi pogled. Mogoče je to le odgovor narave na človeško malomarnost, ki jo zdaj plačuje mali človek. Kot odgovornemu za šest vojakov se mu je zdelo zaman, da ponovno žrtvujejo svoja življenja za osebi, ki jih v tem kaosu ne potrebujejo, medtem ko je na stotine ljudi ujetih v svojih domovih. Ugasnil je projekcijo in odšel iz sobe za svojo enoto.

	Iz garderobe so se že slišali glasovi njegovih vojakov. Oblačili so se in polnili svoje nahrbtnike s signalnimi baklami, naboji, povoji in vsem, kar jim je padlo na pamet. Dvakrat se je enota borila proti dinozavrom, v spominu pa so jim ostali le padli soborci in grozljiva bitja. Stotnik se je ustavil med vrati in gledal svojo enoto, ki se pripravlja na misijo.

	Upal je, da se bodo lahko vsi vrnili domov. Dom. Ta beseda zanj ni imela več takega pomena kot nekoč. Zdaj je dom pomenil dve osebi. Ženo in sina. Spominjal se je zadnjega telefonskega pogovora z njima, ko so linije še delovale.



	 »Živijo, sinko,« je rekel, naslonjen na to isto steno hodnika.

	»Ati!« se je spominjal glasu svojega sina. Zaradi njegovega krika navdušenja je moral telefon odmakniti od svojega ušesa. »Ste že končali? Se že vračaš?«

	»Ne še, kmalu pridem,« mu je odgovoril in se zlagal.

	»Vse bo šlo OK, tako kot do zdaj. Mi boš lahko zdaj prinesel kaj iz misije?«

	»Veš, da se bom potrudil.«



	Svojo družino je takoj ob začetku krize umaknil domov in upal, da bo lahko ponovno prišel k njim. Na pot ju je poslal z bratom, ki je bivši gasilec. V odročnih krajih po Sloveniji so že začeli graditi postojanke in tabore ter uporabljati velike stavbe za življenje v novem svetu. Niso pričakovali, da se bo vse zgodilo tako hitro. Prišli so prvi dinozavri in cel svet je bil navdušen, ko so se začeli pasti na poljih in njivah. Kot vojak se ni spraševal, kaj je narobe in zakaj se je to zgodilo. Le dan po tem, ko mu je sin rekel, kako čudno se mu zdi, da so videli samo rastlinojede, se je začel kaos.

	Preobremenjeni z navduševanjem nad izumrlimi bitji niso bili pripravljeni na naval mesojedih. Niso vedeli, od kod so prišli, samo prišli so. Ko so padli prvi ljudje, se je z njimi začela širiti tudi bolezen, ki je bila hitrejša od čred dinozavrov. Znanstveniki in vodje držav niso vedeli, kaj naj storijo najprej. Obramba pred dinozavri? Zdravilo za bolezen? Reševanje ljudi pred vsem tem?

	Nič od tega jim ni uspelo v celoti. Določeni so dobili zdravilo, ki deluje, a ljudi je ostalo zares malo. Iz umrlih se je začel širiti vonj, ki je privabljal dinozavre in druge plenilce. Veliki diplodok, ki so ga v kaosu ubili sredi Trga svobode, je bil velik razlog, zakaj je Ljubljana padla. Nekaj obrambe je bilo, a prihajali so po zraku, po tleh in po reki.

	Vojske je bilo premalo, ljudi, ki bi pomagali, praktično ni bilo in povrh vsega je bilo dinozavrov mnogo preveč. Enako se je zgodilo v vseh mestih po svetu, ne le v Sloveniji.

	Zaradi vsesplošnega kaosa so padle komunikacije, zveze in svetovni splet. Samo še radio jim je ostal. Pred enim tednom je zadnjič slišal svojega dvanajstletnega sina, ki že celo otroštvo obožuje dinozavre. Z ženo sta ga vozila do Bleda v Dino park, v Arboretum in v Gradec k severnim sosedom. Njegova posteljnina, oblačila, torba in slike so bile polne dinozavrov.

	Prve dni ga je s pomočjo prijateljice pilotke helikopterja odpeljal do ravnine pri Barju, kjer so se pasli hadrozavri. Visoki, kljunasti dinozavri so bili še večji, kot so si mislili. Še stotniku so bili lepi, a lepši mu je bil nasmeh njegovega sina, ko jih je opazoval od daleč. To so bile njegove sanje in sanje mnogih otrok ter paleontologov po svetu. A ko je padel prvi, je bil sprožen efekt domin. Konec je bil neizogiben. Zdaj si je želel le še objeti sina in ženo.



	»Dejan?« je slišal svoje ime, izgovorjeno z glasom žene. Vedno mu je bilo všeč, ko ga je poklicala po njegovem imenu. »Kaj se dogaja?«

	»Misijo imamo v Ljubljani. Ko jo končamo, pridem k vama in potem bomo razmišljali naprej.«

	»Boljše zate, da prideš k nama,« se je v telefon skrbno nasmehnila njegova žena

	»Bolj se bojim tvojih groženj kot tistega, kar nas čaka na misijah.«

	»Ljubim te.«

	»Tudi jaz tebe,« je rekel stotnik in še zadnjič prekinil.



	Spominjal se je tistega pogovora in še vedno stal med vrati v garderobo. Globoko je zavzdihnil in se zavedel, da ga člani njegove enote že čakajo.

	»Ste okej, stotnik?« ga je vprašala vojakinja Maša.

	Bila je ena izmed dveh punc v mladi enoti, ki je presenetila tudi najbolj stroge vodilne. Stotnik jih je sam izbral za svoje vojake, po tem, ko je zaradi bolezni in dinozavrov izgubil svojo ekipo. Pomlajeni enoti je uspevalo vse, česar so se lotili. Vsi so bili skoraj pol mlajši od stotnika in nanje je gledal kot na svoje otroke. Svojih otrok člani enote niso imeli, saj so bili še sami otroci. Vrženi v ogenj in prepuščeni sami sebi.

	»Seveda. Gremo.«

	Odpravili so se proti helikopterju, ki je že čakal na helipadu pred bazo. Baza je bila z izjemo glavne stavbe postavljena na hitro, ograjena z električno ograjo in sestavljena iz številnih kontejnerjev. Bila je dovolj odmaknjena, da so se vse vrste dinozavrov požvižgale nanjo. Vsaj za zdaj. Velik razlog tega je bila obilica hrane v padlih mestih, a kaj bo potem? To je bilo v mislih marsikaterega posameznika, ki je še živel in imel dovolj srca, da se je s tem ukvarjal. Kot je ekipi povedal stotnik na njihovi prvi misiji pred tremi tedni, gredo korak za korakom in ne prehitevajo dogodkov. Tako so odmislili paniko in slabe misli.

	»Koliko jih pobiramo?« se je zadrl pilot helikopterja po imenu Benjamin.

	»Tri, Beni, tri!« se je med dvigovanjem v helikopter Cougar zadrl stotnik.

	V odgovor je prejel zmigovanje z rameni in nekaj mrmranja s strani pilota. Poleg njega je bil najstarejši v tej posadki in daleč najbolj izkušen pilot, ki so ga še imeli. Slovenska vojska je imela v začetku krize petindvajset helikopterjev, v trenutku te misije pa le še štiri. Že sama ideja, da morajo z enim od teh v Ljubljano, je bila norost. A ukazi vodilnih so ukazi vodilnih, še posebej v vojski in v taki krizi.

	»Pristanem lahko na parlamentu, stotnik. Še o tej potezi nisem povsem prepričan. Priti moramo iz strani Tivolija, da mogoče ostanemo neopaženi,« se je proti stotniku obrnil pilot.

	»Nemogoče, Benjamin. Najprej Prirodoslovni muzej, tisti del misije je večjega pomena.«

	»Ne gre za pomembnost, gre za možnost pristajanja. Na parlamentu lahko pristanem na malem kosu ravne strehe, muzej tega nima. Edina možnost je spuščanje po vrvi, ampak je to verjetno še večja norost,« je rekel pilot, ko so že potovali proti Ljubljani.

	Ko je stotnik nazadnje videl Ljubljano, so imele ceste postavljene barikade, nekatere hiše so gorele, a se je vse kljub temu zdelo tako mirno. Nobenih avtomobilov, letal ali ropotanja strojev. Večina ljudi se je skrila, kamorkoli se je pač lahko.

	Ko se je pojavila bolezen, so se izogibali notranjosti, ko pa so udarili še mesojedi dinozavri, so se poskrili čim bolj v notranjost. Le vprašanje je bilo, koliko ljudi je sploh še živih. Kdor je prejel zdravilo ali bil naravno imun, je lahko odšel v tabore. Ni jih bilo veliko, vsaj ne tistih, ki jih je naredila država. Ljudje so se morali znajti sami.

	»Potem pa tako. Pristanemo na parlamentu in obrnemo misijo v obratno smer. Najprej predsednik in podpredsednik in skok do muzeja …« je začel stotnik.

	»In potem? Ti stvori so povsod, kako naj pobegnemo?« ga je nepričakovano prekinil eden izmed vojakov za njim.

	»Benjamin? Kje nas lahko pobereš, če bi moral odleteti?« se ni dal motiti stotnik.

	»Krizna točka je lahko vrh stavbe od banke, tam nad podhodom Maxija.«

	»In kako naj pridemo do tja? Ne bo nam uspelo,« je podvomil isti vojak in se nemirno presedal na svojem sedežu.

	Njegov glas se je tresel in videti je bilo, da ga je strah.

	»Zberi se, Tjaš!« ga je brcnila in zbistrila Maša.

	»Ekipa. To smo počeli že večkrat, nekajkrat z dinozavri in nekajkrat brez njih. Tudi tokrat nam bo uspelo. Sami veste, da gre lahko marsikaj narobe in najpogosteje tudi gre. Ohraniti moramo zbranost in oprezati za vso nevarnostjo. Veste, kaj je naloga posameznika in celote. Držimo se tega, kar nam je znano in obljubim vam, da bomo dočakali jutrišnji dan in vse za tem,« je vajeti prevzel stotnik in nagovoril svojo mlado ekipo, ki je to še kako potrebovala.

	Okoli njih se je začelo oblačiti. Severna obvoznica je bila vse bližje in na njihovo srečo za zdaj ni bilo nobenih sledi o kecalkoatlih, pteranodonih ali dinozavrih. Le nekaj ptičev je zletelo mimo in ponovno so se spomnili nanje. Nekateri so se prešerno nasmejali.

	»Nismo se zavedali, kaj imamo in zdaj nam ni ostalo nič,« je sama sebi rekla vojakinja Maša.

	Helikopter se je dvignil nad severno obvoznico in razkrila se je osivela Ljubljana, kjer je ogenj že zamiral. Ko so začetni načrti, da bi dinozavre uspavali, spodleteli, so začele padati bombe.

	Poskusili so z uspavali v mesu, ki so ga začeli metati po mestu. To je sicer uspavalo nekatere, a obenem privabilo druge, ki so se začeli gostiti z omamljenimi. Začel se je začaran krog, ki je tudi največja mesta po svetu pahnil v apokalipso. Velikih bitij bi se še nekako znebili, če ne bi z njimi prišla tudi bolezen in če ne bi zaradi obeh skupaj padli komunikacijski sistemi po svetu. Rešitev je bila z vsako uro bolj oddaljena, dokler je ni bilo več.

	V helikopter je butnil smrad iz mesta in vsi v njem so si nadeli maske. Ni šlo brez njih. Vonj po gmotah dinozavrskih iztrebkov, pomešan z gnijočim mesom je prisilil k bruhanju še tako odporno osebo.

	»Jezus!« se je zadrl Tim iz zadnje vrste in se hotel prijeti za usta in nos, a se zadel v masko.

	»Bumbar,« mu je rekla Maša in se zasmejala. Ob takih trenutkih so se nasmejali vsi, saj nikoli niso vedeli, če je to zadnji vesel trenutek na misiji. Treba je bilo uživati, dokler so še lahko.

	Helikopter je preletel prvo točko odpora, ki je nastala v Šiški pri severni obvoznici. Bil je prvi prikaz norosti, ki je nastala v mestu, ko je bil prebit prav ta del ljubljanske obrambe. Sprva se je zdelo, da se Ljubljana lahko obrani, saj ima pomoč obvoznice in velikih stavb. Ko pa se je več kot pol milijona ljudi stisnilo vanjo, ni bilo več tako enostavno. Potrebovali so hrano, a helikopterjev in dronov je bilo vse manj.

	Nakupovalni centri in trgovine so bili že zdavnaj izropani, skladišča pa povsem prazna. Istočasno se je bolezen začela širiti s svetlobno hitrostjo. Umrlih ni bilo možno dovolj hitro skrivati, ker ni bilo dovolj pomoči.

	Večina pomoči in osebja je bila na vpadnicah v mesto ter zdravstvenih ustanovah. Kmalu je bilo mesto oblegano s strani plenilcev, ki so skušali na vse načine vdreti v mesto. Tiste največje so opazili dovolj hitro, tiste manjše veliko počasneje, a obramba je držala. Držala je vse do trenutka, ko so prišli leteči plazilci in takrat se je končalo vse.

	Napadali so z vseh strani v velikih jatah, ki so zatemnile nebo. Nikogar več ni bilo, da bi odvračal lačna bitja in barikade so začele padati. Le v nekaj urah jih ni bilo več. Čreda mesojedcev, ki je vdrla pri vrhu Celovške ceste, se je razširila po Ljubljani in postala neobvladljiva. Panika je bila nepopisna in od glavnega mesta Slovenije so kmalu ostale le še kosti. Vse se je dogajalo tako hitro, da ni bilo mogoče razmišljati o več kot eni stvari naenkrat.

	»Vsakič je bolj grozno,« je rekel pilot Benjamin, ki je helikopter obrnil v smer Rožnika.

	»Se spomniš, ko si prvič videl dinozavra?« ga je vprašal stotnik, ko je pogledoval proti tlom.

	»Seveda. Kako bi lahko pozabil,« mu je odgovoril, se dvignil nad Koseški bajer in preko gozda. Vsi člani enote so mu prisluhnili, ko je opisoval svoje prvo srečanje z izumrlim bitjem.

	»Videl sem nekaj objav na internetu in po televiziji, da naj bi na Madžarskem videli dinozavra. Takrat je bilo še vse noro, govorili so, da gre za še eno pošast iz Loch Nessa in privid lokalnega kmeta. Klasična teorija zarote. Javnost ni dopuščala resnice in šele, ko je vsak posameznik videl prvega dinozavra, se je začelo splošno verjeti v njihovo vrnitev. Najprej samo rastlinojedi, veliki in prijazni. Vsaj v večini primerov in če si jih pustil pri miru. Prvi dinozaver, ki sem ga videl, je bil tisti z rogovi ...«

	»Triceratop? « ga je vprašal stotnik in pri sebi pomislil še na pentaceratopa in stirakozavra.

	»Možno. Bila je čreda pri Trojanah, ki se je prebijala skozi gozd. K sreči so bila drevesa tam dovolj narazen, da niso porušili celega hriba. Tako počasni in okorni so se zdeli. Bili so povsem mirni, težava bi bila le, če bi prišli med ljudi. Tako so mislili vsi in jih pustili lepo pri miru.

	Le znanstveniki so letali naokoli in jih pregledovali. No, vsaj skušali so,« je govoril pilot, vsak član enote pa je med letom pogledoval skozi okno in gledal dogajanje na tleh in v zraku.

	 »Kaj pa mesojedi? Kdaj ste videli prvega?« ga je vprašal Tjaš, ki je bil zdaj veliko bolj pomirjen.

	 »Tukaj, v Ljubljani. Ko je bolezen že vihrala po svetu, sta padla Dunaj in Berlin. Kmalu zatem tudi mednarodne komunikacije. Sam sem imun in kot vojaški pilot, ki ne more zboleti, sem bil vroča roba. Najprej sem pomagal pri postavljanju manjših obramb izven glavnih mest, kamor smo vozili kontejnerje in jih nalagali enega na drugega. Vedeli smo, kaj prihaja in obenem nismo vedeli nič. Interneta ni bilo več, večina komunikacij je padla in zanašali smo se le še na stare načine. Najprej bodo napadli mesta, o tem smo bili prepričani,« je pilot opisoval svojo izkušnjo.

	»In potem bedaki ustrelijo še tistega z dolgim vratom sredi centra,« je bila jezna Maša.

	»Tisti diplodok je bil osamljen in niti približno nevaren. Strah ga je bilo, množico pa tudi. Ne vem, kaj so mislili, a njegovo truplo igra veliko vlogo v padcu mesta,« je povedal Benjamin, ki se je spomnil vsaj enega imena dinozavra.

	»Skupaj s prijateljem iz drugega helikopterja sva bila pri Nanosu in preverjala, kako napreduje konvoj v Ljubljano. Rešitev je bila jasna. Vse bomo spravili v mesto in se že nekako znašli. Letela sva nižje, kot sva nameravala, ko se je preko Nanosa usula jata tistih letečih in zatemnila nebo. Hitro sem obrnil, a še vedno videl, kako je eden izmed velikih zrušil helikopter. Zagotovo je imel petnajstmetrski razpon kril in ko je s kljunom udaril v notranjost helikopterja, je bilo konec. Ko se je odrinil v zrak, je helikopter dobesedno pikiral v tla. Imel sem dovolj časa, da sem pobegnil in opozoril vodilne. Bilo je prepozno. Naslednje jutro so bili že na gradu,« je povedal ravno v pravem času.

	Preleteli so Rožnik in se spustili nižje, da jih gnezdo na gradu ne bi opazilo. Leteli so nizko nad Jakopičevim sprehajališčem in se pripravljali na hiter izstop iz helikopterja.

	»Tukaj smo. Hitro skočimo ven in v zavetje. Streljajte le v res nujnih primerih. Prvič zato, ker jih privabi zvok in drugič, ker s temi metki velikih ne bomo ustavili, ampak le razburili. Jasno?« je povedal stotnik, ki se je pripravljal na skok.

	»Jasno!« je povedala enota v en glas.

	Stotnik je pogledoval skozi okno in najprej opazil Moderno galerijo ter nato Prirodoslovni muzej. Benjamin je še vedno letel nizko, da ne bi bili opaženi. Zvok je bil dovolj glasen, da se je razpršil na več koncev in medel dinozavre. Tik pred parlamentom se je dvignil in hitro pristal na strehi. Enota je skočila ven, helikopter pa se je ugasnil. Propelerji so se ustavili in kmalu so se začeli privajati na zvok nove Ljubljane.

	Nakazali so si smer in preverili majhen del strehe, na katerem je lahko pristal pilot. Iz smeri reke se je zaslišal človeški krik, za njim pa uho parajoče vreščanje dinozavrov. Vojak Damijan je z daljnogledom opazoval okolico in poročal enoti.

	»Nič posebnega ne vidim, stotnik.«

	»Grad? Kakšno je stanje tam gor?« je Damijana vprašal stotnik, ki je s pilotom raztovarjal nahrbtnike.

	Damijan se je obrnil proti gradu in opazoval, kako se na vrhu stolpov in obzidja premikajo krilati plazilci. V naglici jih je naštel najmanj trideset. Opazil je tistega največjega, ki je stal na vrhu stolpa z uro.

	Spomnil se je let poprej, ko je sam stal na vrhu tega stolpa in komaj videl preko njegovih zidov. Takrat je napravil osem širokih korakov in bil na drugem koncu. V mislih je izračunal, da bi lahko bil stolp z uro širok približno pet metrov. Ko je bitje razprlo krila, je moral izostriti daljnogled, ker ni več videl celega. Na vsaki strani telesa je še šest metrov kril in na glavi kljun, daljši od dveh metrov.

	»Damijan?« ga je med občudovanjem zmotil stotnik.

	»Ja, stotnik?«

	»Kako kaže na gradu?«

	»Vse je mirno, ampak to so zares velike zveri.«

	»Vem. Zato bomo tiho in jih nikakor ne bomo priklicali s streljanjem,« se je nasmehnil stotnik.

	Odšel je proti robu strehe, ki je gledala na Trg republike. Maske celotnega smradu niso uspele zaustaviti, a so se vonja vojaki kmalu navadili. Vseh osem vojakov je stalo na robu strehe parlamenta in pogledovalo predse.

	Truplo diplodoka je tam ležalo že nekaj dni, a je bil še vedno gromozanski. Pri prsih je stal največji mesojed, povsod naokoli pa so se razporedili manjši, a še vedno veliki plenilci v primerjavi s človekom.

	»Grozno je,« je rekla Mija in pogledala drugam.

	Zagledala je gručo dinozavrov tik pod njimi, ki se grizljajo. Videti je bilo, kot da se igrajo. »Nekaj smo jih vseeno priklicali sem.«

	Vsi so pogledali proti tlom na Šubičevo ulico in zagledali več kot dvajset manjših in hitrih dinozavrov. Stotnik si je oprtal nahrbtnik in prijel avtomatsko puško, ki jo je imel vsak v enoti. Z gibom glave je nakazal proti repu helikopterja, ki je bil obrnjen v smeri nebotičnika.

	»Tam spodaj je velika dvorana. Pod nami je sejna dvorana, v kateri naj bi bila predsednik in podpredsednik. V stavbo gremo skozi tista okna in se prebijamo proti dnu. Vsaki osebi, ki jo srečamo, povemo, naj sledi puščicam, ki jih bo risal Damijan. Najdejo naj zavetje in čakajo na rešitev,« je govoril stotnik ter z roko nakazoval v želeno smer, ko so opazovali vrhnjo plat velike dvorane državnega zbora.

	Le upal je lahko, da ni šla večina ljudi tja. Sam ne bi šel v največji prostor, v katerega je najlažje vdreti.

	»Kakšno rešitev?« ga je zmedeno vprašal Tjaš.

	»Poslali bomo helikopterje, ljudi je treba rešiti. Če jih sploh je kaj. Bomo že nekaj, tega dela načrta še nimam popolnoma dodelanega.«

	»Se s tem strinjajo generali?«

	»Nikakor ne,« je zraven stopil Benjamin in bil istega mnenja kot stotnik Dejan.

	Če jim je v mesto uspelo priti dokaj brez težav, lahko poskusijo še nekajkrat. Res pa je, da vseh poletov ne bo opravljal on.

	»Ko izveste, koliko ljudi je spodaj, naj mi nekdo sporoči. Šele takrat bomo urgirali.«

	Prikimali so in začeli privezovati prvega vojaka, da bi se spustil k oknom. Prva je bila vedno vojakinja Mija, ki je rada delala na višini. Po vrvi se je spustila do vrhnjega okna na notranji strani stavbe in s pomočjo lomilke vdrla v prvi prostor. Pisarna je bila povsem prazna in zapuščena. Stopila je k vratom, si snela čelado in nanje naslonila uho. Ničesar ni slišala, zato jih je narahlo odprla. Pogledala je po hodniku, ki je bil videti, kot da nanj ni stopila človeška noga.

	»Vse je prazno. Pridite,« je povedala po interkomu, ki so ga imeli vsi.

	Počasi so se spustili še preostali in v naslednjem trenutku je bilo v mali pisarni že sedem ljudi. Ne ljudi, ampak vojakov s polno opremo in nahrbtniki, ki so se prerivali v mnogo premajhnem prostoru.

	»Kako fin stol,« je usnjeni stol pri oknu pokomentiral Armin.

	»No, tega pa nismo dobro preračunali,« je rekel Damijan, ki je bil stisnjen na pisalno mizo.

	»Kako kaže na hodniku?«

	»Odlično. Ni ničesar,« je rekla Maša. V rokah je držala senzor gibanja in ga usmerjala proti vratom.

	Na malem ekranu se je izrisal hodnik in trije sosednji prostori. Vsi so bili prazni.

	»Ponavljam. Brez nepotrebnega streljanja, drugače smo v riti,« je povedal stotnik in stopil k vratom.

	Ob sebi je imel Mašo s senzorjem. S kotičkom očesa je bil vedno na ekranu njenega senzorja, saj ni želel tvegati. S preostankom pogleda je zrl proti koncu svoje puške F200. Rajši je imel krajšo puško, ki je dovoljevala več hitrih manevrov. Ti so bili v manjših prostorih in z dinozavri v okolici še kako pomembni. Zadnji v vrsti je bil Damijan, ki je na vrata narisal tarčo in na tla narisal puščico, usmerjeno proti vratom.

	Bili so na stopnišču v zadnjem nadstropju in se popolnoma prelevili v vojaško enoto. Preverjali so okolico in se čudili neverjetni tišini.

	Maša je v nadstropju nižje opazila nekaj gibanja. Na senzorju se je to pokazalo kot manjša pika. Stotnik je podrobneje pogledal proti senzorju, ki ga je narahlo zasukala v njegovo smer. Prva soba na levi strani je v sebi skrivala dve osebi.

	Enota se je tiho premikala po stopnicah in zavarovala vrata. Maša je s senzorjem stala pri stopnicah skupaj z Arminom, Damijan in Tjaš sta zavarovala vsak svojo stran hodnika, stotnik, Mija in Tim pa so se postavili pred vrata.

	Stotnik jih je hitro odprl in nameril svojo puško v prostor. Pred njim sta stali dve starejši ženski, ki sta si po začetnem šoku takoj oddahnili, ko sta pred seboj zagledali vojaka.

	»Končno ste tukaj!« je zavpila ena izmed njih in stotnik ji je takoj pokazal, naj utihne. Svojim vojakom je pomahal, naj se premaknejo v sobo in zaprejo vrata.

	»Govorili bomo tišje. Ne vemo, kaj je okoli nas. Nam lahko vi kaj poveste?«

	»Torej ... Ostali smo tukaj, ko je pred našo stavbo eksplodirala bomba. Sporočili so nam, da rešitve še dolgo ne bo in se moramo znajti sami. Bomba je razbila del vrat in vse, kar se je nahajalo v spodnjih etažah, smo znosili v vežo. K sreči so okna v kleti in prvem nadstropju zaščitena z rešetkami,« je hitro govorila gospa, oblečena v črno poslovno obleko.

	»Je barikada zdržala?«

	»Ne.«

	»Kaj je rekla?« je rekel Tjaš, ki je pogledoval skozi okno.

	Maša mu je samo zamahnila z roko pred glavo in vedel je, da mora zapreti usta. Bil je najmlajši v enoti in ko je spregovoril, ni bil več videti kot pripadnik vojske. Hitro je postal nervozen, če je preveč razmišljal. Kljub temu je bil eden najbolj perspektivnih pehotnih vojakov, saj je bil tudi v izjemni fizični pripravljenosti. Bil je tisti, ki bo tekel sto kilometrov, če bo treba. Ni pa bil najhitrejši. To je bilo mesto, ki je pripadalo Damijanu.

	»Kaj točno to pomeni?« je gospo povprašal stotnik, ki se ni oziral na Tjaševo vprašanje.

	»Nekaj jih je vdrlo notri in razbežali smo se. Vem, da je pri vhodu še vedno luknja, skozi katero lahko tiste zveri vstopajo noter in ven.«

	»Koliko vas je bilo pred napadom?«

	»Trideset.«

	»In po njem?« je vprašal stotnik in enota je pozornost preusmerila v gospe.

	»Manj kot deset,« je povedala ena, druga pa prikimala.

	Bili sta vidno pretreseni nad dogodki.

	»To spremeni marsikaj, stotnik,« je rekel Tim.

	»To ne spremeni ničesar. Pozorni bomo tako, kot do zdaj in tako bo ostalo,« je povedal stotnik, obrnjen proti

	Timu. »Sta predsednik in podpredsednik živa?«

	»Ne vem.«

	»Ali veste, kje bi lahko bila, če sta živa?«

	»Ne vem. Skušali sva oditi iz te sobe, a naju je bilo preveč strah,« se je začela tresti gospa.

	»Ali lahko dinozavri pridejo na streho?«

	»Ne, razen če odpirajo vrata,« je odgovorila druga gospa, ki je mirila svojo kolegico.

	»Kot v filmu? Še tega se nam manjka,« je posmehljivo komentiral Armin in z ramenom dregnil Tjaša. Bil je najbolj tih od vseh, in če je že kaj povedal, je bila to najpogosteje neka šala ali povezava s filmi.

	»Torej ne morejo na streho?«

	»Ne.«

	»Odlično. Armin, pospremi gospe v sobo, kjer smo vstopili in jih zapri. Takoj pridi nazaj. In vzemi Tjaša s seboj.«

	Armin je prikimal in skupaj s Tjašem gospe pospremil ven iz sobe.

	»Kaj zdaj? Kako naj vemo, kje sta predsednik in podpredsednik?«

	Stotnik ni odgovoril, gledal je skozi okno in razmišljal o smiselnosti te reševalne misije. Negativne misli je opustil, ko se je spomnil besed svojega mentorja izpred mnogih let. Povedal mu je, naj reši enega človeka in vedel bo, kaj mora storiti potem. To bo delal tudi zdaj. Reševal bo ljudi.

	»Maša?«

	»Da, stotnik?«

	»Držimo se skupaj, po hodniku levo in desno, nadstropje za nadstropjem. Opazuj senzor ...« je govoril načrt in na mizo vrgel skico parlamenta. Ni bila celotna, saj so manjkali kletni prostori in podhodi v druge stavbe. S kulijem z mize je čičkal po zemljevidu in razlagal načrt pregledovanja sob.

	»... Vsaka vrata odprimo, če bomo potrebovali skrivališče. Označimo s križcem, če jih ni mogoče odpreti. Damijan bo še vedno risal puščice, da se bomo nekoliko bolje znašli. In še petič danes vam povem,« je želel dokončati stotnik, a ga je prekinila njegova enota.

	»Ne streljajte po nepotrebnem.«

	Stotnik se je nasmehnil in prikimal. Trenutek idile in sproščenosti so prekinila vrata, ki so se naglo odprla. Puške so bile v isti sekundi usmerjene in pripravljene na strel. Vstopila sta Armin in Tjaš.

	»Gospe sta na varnem, stotnik,« je povedal Tjaš, ki ga puške niso zmotile.

	Stotnik je prikimal in stopil nazaj k oknu.

	»Benjamin?« je vprašal po interkomu in čakal na odgovor.

	»Tukaj.«

	»Kakšno je stanje?«

	»V zraku mirno, na tleh pred stavbo pa poteka pojedina. Še vedno.«

	»Dobro. V sobi, kamor smo se spustili, te čakata dve gospe. Dvigni jih k sebi na streho, prosim.«

	»Zmenjeno. Koliko jih lahko še pričakujem?«

	»Ne vemo. Vse od nič pa do dvajset, vključno z nami.«

	»Okej, Dejan. Dobro opravite in se vrnite nazaj.«

	»Tako. Enota, nadaljujmo z reševanjem,« je povedal svojim vojakom, ki so ga pogumno spremljali.

	Maša je bila vseskozi obrnjena proti hodniku in preverjala senzor. Stopili so iz sobe in odšli naprej po tem hodniku do konca. Preverjali so vrata in na vsaka, ki se niso uspela odpreti, narisali velik rdeč križ. Vrnili so se po isti poti in nadaljevali po drugi strani hodnika, dokler je pač šlo.

	»Očitno sta bili edini v tem nadstropju.«

	»Očitno. Videti je, da dinozavri še niso stopili na to nadstropje,« je rekla Mija, ki je bila pozorna na okolico in urejenost hodnikov ter sob.

	Nobenega kaosa ali znakov bežanja. Vse je bilo preveč brezhibno. Sumila je, da se mora v spodnjih prostorih nekaj dogajati.

	»Gremo dalje,« je stotnik nakazal Maši, ki je stopila po stopnicah navzdol.

	Na sredini se je obrnila in senzor obrnila proti dnu stopnic. Še vedno ni bilo videti ničesar in mirno so stopili do dna. Maša je s senzorjem le ošvrknila desno stran hodnika in ker ni zaznala ničesar, je počakala na stotnika. Z gesto je pokazal, da se pomaknejo v levo stran in začeli so označevati vrata. Tudi tu ni senzor zaznal ničesar. V eni izmed praznih sob so se ustavili in umirili. Srca so jim razbijala, ker so vedeli, da imajo le malo možnosti, če naletijo na enega ali dva mesojeda dinozavra. Kaj šele celo gručo.

	Stotnik je pogledal skozi okno na Beethovnovo ulico in uzrl dva kot avto velika gasozavra, ki sta hodila pod oknom. Imela sta nizko težišče in glavo na isti višini kot konec repa. Vrhnji del hrbta je bil temen, a z vsakim njunim premikom je lahko opazil tudi zelen in rdeč odtenek kože. V sončnem vremenu bi prišla odtenka veliko bolj do izraza in se lesketala. Podobno kot pri martinčkih ali drugih manjših plazilcih.

	Če bi bil bolj pozoren na sinovo razlago, bi vedel, da je ime dobil po bencinskem podjetju, ki je njegovo okostje našlo na Kitajskem. Spomnil se je, da njegov sin še ni videl mesojedega dinozavra in to ga je razžalostilo in razveselilo hkrati. Opazoval je njuno počasno korakanje po ulici in občasni igrivi ugriz v vrat sovrstnika. Mogoče bi bil v nekem drugem vesolju to trenutek, ki bi si ga bilo vredno zapomniti.

	»Stotnik ... Dejan,« ga je za ramo prijel Tim in stotnik se je zdrznil ob dotiku.

	»Se opravičujem. Gremo dalje?«

	»Seveda. Pojdimo,« je brez obotavljanja rekel stotnik in se postavil pred Mašo in njen senzor.

	Odprl je vrata in odšli so po istem hodniku nazaj. Vsake toliko so šli mimo katere izmed slik in vsi posebej ugibali, koliko stane. Toliko tisoč evrov bo ostalo tu za večne čase, so si mislili in prav zaradi tega je enota delovala kot eno. Kljub svojim razlikam so imeli v takih trenutkih iste misli.

	Približali so se osvetljenemu delu hodnika pri stopnicah in zagledali krvave sledi na beli steni in stopnicah, ki so vodile v spodnje nadstropje. Dihanje se je poglobilo in čuti so se napeli. Geste stotnika so nakazovale napredovanje po hodniku, a še višjo raven pozornosti na okolico. Tudi tisti del hodnika je bil prazen in urejen.

	Stotnik je vedel, da enoti ne sme pustiti preveč časa za razmišljanje o videnem, zato so se počasi začeli spuščati po stopnicah. Kri na steni ni bila več sveža. Tiste na stopnicah pa je bilo preveč, da bi se lahko v celoti posušila. Na polovici stopnišča se je Maša ustavila in dvignila pest. Enota se je ustavila in bila čisto pri miru.

	Zaslišalo se je hitro stopicanje krempljev, a to ni prihajalo iz spodnjega nadstropja ampak pritličja. Letali so sem ter tja in iz dveh nadstropij višje niso bili slišati tako grozno. Šele ko so stopili na dno stopnic, so slišali tudi dinozavre same. Glasno sikanje, ki se je pomešalo z zvokom, ki bi ga ustvarila škripajoča vrata. Ločevali so oglašanje zvokov med seboj in če so pozorno poslušali, so lahko slišali tudi zvok, ki je bil podoben kapljanju vode na tla.

	Maša je prestopila sled krvi na tleh, ki je jasno nakazovala na to, da je dinozaver nekoga vlekel po stopnicah. Senzor je nakazoval na to, da sta v drugi sobi na desno dve osebi. Vsi so previdno prestopili krvno sled in z mišjimi koraki stopili za Mašo. Stotnik je poskušal odpreti vrata, a ni šlo. Narahlo je potrkal in počakal. Skočil je vstran, ko se je nekaj z druge strani z vso silo zaletelo v vrata in iz sebe spustilo grozljiv zvok.

	Takoj so se obrnili proti stopnicam in čakali, da se bo nekaj zgodilo. Ritensko so se začeli odmikati od vrat, kjer je nekaj praskalo po njih in vreščalo na vse pretege. Glas jim je polnil ušesa in pozornost je popuščala, živčnost pa se je stopnjevala. Vsi so se obrnili proti stopnicam in čakali. Šele, ko jim je Maša povedala, da ni hudega, so se umirili in obrnili.

	Bližali so se temnejšemu delu hodnika in še vedno oprezali proti stopnišču. Preko krvavih tal in vse do stene se je začela dvigovati senca. Na hodnik je pristopical majcen dinozaver, ki je začel grizljati krvavo sled. Bil je temno rjav z velikim krempljem na zadnjih nogah in nekakšno rdečo črto, ki se je vila od glave do repa.

	»Je to vse?« je na koncu hodnika zašepetal Tjaš.

	»Nemogoče. Tisto v sobi je bilo slišati večje,« mu je v šepetu odgovorila Mija.

	Vseh šest vojakov se je ustavilo in počakalo, kaj bo storil. Še vedno je lizal tla. V naslednjem trenutku je dvignil glavo vznak in odprl čeljusti. Vsakič, ko se je nekoliko napel, je iz njega prišel nepopisljiv glas, perje pa se mu je na vratu nasršilo. Podoben je bil zvoku, ki bi ga dobili ob potegu kovinske palice preko rešetk. Stotnik je stopil samo korak naprej in gledal proti dinozavru.

	»Mladič je,« je zašepetal in se že v naslednjem trenutku udarjal po glavi, ko se je pojavila nova senca.

	Stotnik je razprl roke in držal svojo ekipo pri miru in tiho. Mali dinozaver je bil mnogo manjši od tega, ki je zdaj stal nad stopnicami. Z glavo se je sklonil proti njemu in ga igrivo odrinil stran. Na manjšem se barvito perje ni tako očitno videlo, pri tem pa še kako. Perje je bilo svetlo rjave barve razen pri repu, glavi in zgornjih udih. Tam je bilo rdečkasto in črno.

	Stotnik se je spomnil na to, kar mu je govoril sin o poročanjih iz Ljubljane. Šlo naj bi za piroraptorje, utaraptorje ali deinonihe. Preslabo so jih opisali, da bi točno vedel, o kateri vrsti govorijo. Vsi so si bili dovolj podobni za nekoga, ki jih ne bi prepoznal po malenkostih. Ni si jih zapomnil, a tega dinozavra si vsekakor bo. Tako mladič kot odrasli primerek sta izginila na stopnišču in enota si je lahko oddahnila.

	»Moj bog,« je zašepetala Maša in skušala umiriti svojo tresavico.

	Čeprav so bili izurjeni vojaki, na dinozavre in ubijalske zveri niso bili navajeni.

	»Pojdimo na drugo stran in v prvo prosto sobo,« je rekel stotnik in stopil pred Mašo s senzorjem.

	Približevali so se stopnišču in zdaj so lahko ugotovili, kako visoka sta bila dinozavra, ko so stali ob ograji. Mladič jim je segal do pol poti do kolena, odrasel pa je bil višji od pasu. Stotnik je preveril stopnišče, ki ni bilo več marmornato in bleščeče.

	Rdeča barva ga je polnila od tal skoraj do vrha, kjer se je počasi prelil v barvo stene. Maša na senzorju ni zaznala nič, a vsi so se zavedali, da so dinozavri na hodniku spodaj. Preverili so prvo pisarno na drugi strani hodnika, ki je bila prazna. Stopili so vanjo in zaprli vrata.

	»To je bilo noro,« je preveč naglas rekel Tjaš.

	 Stotnik je skočil k njemu in mu zaprl usta.

	»Bumbar,« mu je tiho rekla Maša in se naslonila na pisalno mizo.

	»Verjetno ni nihče živ, kajne?« je vprašala Mija in na hitro pregledala opremo na sebi.

	Bila je natančna, vse je moralo biti po navodilih in videti kot iz trgovine.

	»Verjetno res ne. Ampak poskusiti moramo,« je povedal stotnik, zdaj oddaljen od Tjaša.

	»Smo tik nad galerijo in ostane nam le ena možnost. Privabiti jih moramo gor, da gremo lahko mi dol.«

	»In kako naj to naredimo?«

	»Če bi nekaj zaropotalo na koncu prejšnjega hodnika, bi stekli vsi. Tisti trenutek uporabimo za tek v galerijo. Enako bomo naredili za povratek, kjer bomo morali biti hitrejši,« je svoj načrt povedal stotnik.

	Še sam ni bil prepričan vanj, kaj šele preostali.

	»Vrata se odpirajo navzven, tako da lahko nekdo od nas opazuje, kaj se dogaja,« je povedal Tim in previdno priprl vrata.

	»Res moramo biti hitri,« je za stotnikom ponovila Mija.

	Vsi so prikimali in bili istega mnenja. Maša je pospravila senzor, saj ga v teku ne bo uspela pravilno uporabljati. Stotnik je prijel stekleno figuro v obliki morske školjke in jo potežkal v roki. Predvideval je, da bo ustvarila dovolj hrupa.

	»Ko vržem, počakamo nanje in stečemo za njihovim hrbtom. Streljajte le v nujnih primerih. Jasno?«

	»Jasno,« je v enem glasu odgovorila enota.

	Postavili so se v visoki štart in čakali na met steklene figure. Odprl je vrata in z vso silo zalučal stekleno školjko po hodniku. Razbijala se je po dolgem hodniku. Njeni manjši koščki so leteli v stene in vrata. Potem se je začelo. Huronsko vreščanje iz spodnjega nadstropja, ki je prihajalo vse bližje.

	En, dva, tri, štiri, pet, šest in vse do deset. Upal je, da jih je preštel prav. Bili so hitri, v svojem teku pa so se držali skoraj nižje od človeških kolen. Sprednje ude so imeli uperjene v smer teka, da bi lahko tudi tako zagrabili svoj plen.

	»Gremo!« je rekel in stekel iz sobe.

	V rokah je držal svojo puško in čakal na to, da jo uporabi. Stekel je po stopnicah, takoj za njim pa so se zvrstili Maša, Mija, Tim, Tjaš, Armin in Damijan. Slednji je že opazil, da se je skupina dinozavrov obrnila proti njim in začela teči. Slišali so hrušč krempljev, ki se je začel obračati za njimi in jih začel loviti. Stotnik je preskakoval stopnice in bil že na dnu, ko je v naglici zavil na desno po hodniku. Odprl je steklena vrata za v predprostor galerije in jih zaustavil s škornjem.

	»Druga na desni! Druga na desni!« se je zadrl Maši in Miji z navodili za vhod v galerijo.

	Stekli sta do vrat in jih odprli. Maša je preverila notranjost, nato pa se postavila ob Mijo in namerila svojo puško v stotnikovo smer. Pritekel je še Tjaš in pokleknil nekaj metrov pred njima. Puško je meril proti vratom in čakal na ostale. Ni mu bilo jasno, kako so se lahko tako porazgubili na enem nivoju stopnic.

	»Gremo! Gremo! Gremo!« se je drl stotnik, ko so proti galeriji tekli njegovi vojaki.

	Bolj so bili razpršeni, kot si je mislil.

	Čakal je samo še Damijana, ki pa je v naslednjem trenutku pritekel skozi vrata. Tim je prijel slovensko zastavo, ki je visela na drogu in počakal, da stotnik zapre steklena vrata. Skozi držaje je potisnil drog z zastavo in čakal. S stotnikom sta se ritensko umikala h galeriji, ko se je prvi zaletel v vrata. Razpokala so po svoji širini.

	Zaletel se je še drugi in razpokala so še bolj. Zastava je ob vsakem udarcu zaplapolala in se še nekaj časa ni ustavila. Ko sta bila pri vratih v galerijo, se je zaletavanje ustavilo in zaprli so vrata. Še nekaj trenutkov so merili puške v zaprta vrata in globoko dihali. Utrujeni od šprinta in strahu so se počasi umirjali. Šele čez nekaj trenutkov so povesili svoje orožje in se razgledali.

	»Zakaj jih še vedno slišim?« je vprašal Tim in si snel čelado.

	Vroče mu je bilo, njegovi lasje so se premočeni lepili na čelo. Z roko si jih je premešal in se naslonil na steno.

	»To ne prihaja iz tiste strani vrat,« mu je odgovorila Mija in se obrnila v smeri galerije z dvignjenim orožjem.

	Ostali so se ji pridružili in po ozkem hodniku hodili en za drugim. Svetlobe je bilo vedno več, a z njo je bilo glasnejše tudi hromenje dinozavrov. En za drugim so stopili v galerijo, kjer so bile štiri vrste sedežev obrnjene proti veliki dvorani. Prizor je bil kot iz grozljivke. Maša se je prijela za usta, da ne bi spustila preveč glasov.

	»Kaj za ...« je izustil Tim in gledal veliko dvorano.

	Spustili so svoje orožje in odprtih ust zrli v veliko dvorano. Počasi so prišli do spodnje vrste in se postavili pred stekleno ograjo. Več kot trideset raptorjev je tekalo po prostoru, nosilo palice in veje ter se gostilo z mesom.

	Sestavljali so gnezdo. Vse so nosili na sredino dvorane, kjer je v normalnih časih stal govorec. V kotu pod zvočnikom so bila na enem kupu trupla uslužbencev parlamenta, s katerimi so se gostili dinozavri. Maša jih je naštela okoli petnajst. Vedela je, da bo moral nekdo pregledati umrle in preveriti, če sta med njimi tudi njuna cilja reševalne misije.

	Armin je iz nahrbtnika vzel daljnogled in začel preverjati vsak kotiček dvorane.

	»Stotnik,« je zašepetal in daljnogled ponudil svojemu vodji.

	Ta je prijel daljnogled in sledil njegovemu prstu, ki je bil usmerjen proti levemu kotu dvorane. Pogledal je skozi daljnogled in se najprej zazrl v okrvavljeno zastavo, ki je še vedno visela na drogu. Pomislil je na tisto, ki jo je Damijan zasadil med držaje vrat in upal, da bo zdržala. Poleg nje je bilo na tleh polno razdrobljenih jajčnih lupin. Bile so temno modre barve z nekaj rjavimi pegami. Skušal jih je logično prešteti, a ni šlo.

	Zdrznil se je, ko je v njegov vidni prostor švignil eden izmed dinozavrov. Spustil je daljnogled in ga podal nazaj Arminu. Vsi so bili tiho in na prvi pogled mirno spremljali dogajanje. Svetloba je prihajala izza zaves in osvetljevala dvorano.

	»S Timom sva pregledala mrtve,« mu je prišepnila Mija, ki je stopila na prste tik ob njem.

	Zavedali so se, da lahko preglasno govorjenje povzroči veliko razgrajanja in norenja. Niso vedeli, ali lahko novi stanovalci parlamenta skočijo tako visoko ali celo poletijo.

	»In?« je skladno z dvignjenimi obrvmi vprašal stotnik.

	»Med njimi sta,« je razočarano odgovorila in se spustila s prstov.

	Stotnik se je poklapano usedel na enega izmed stolov in pogledal v smer, ki jo je pokazal Tim. Prijel je daljnogled in skozi stekleno ograjo videl okrvavljeni in napol pojedeni trupli predsednika in podpredsednika.

	»Tako torej pade naša država,« je rekel sam pri sebi in se nasmehnil.

	Vojaki so ga gledali in se čudili, ko je začel zmajevati z glavo. Snel si je čelado in si jo postavil v naročje. Iz žepa je vzel sliko svoje žene in sina ter dvignil pogled k svojim vojakom.

	»Kdo bi rad šel od tu?« jih je vprašal in vsi so dvignili roke.

	Smrad je bil neznosen. Nosnice jim je polnila gniloba, ušesa pa škripanje dinozavrskega vreščanja. Pomignil je vsem, da pridejo bližje in jim začel razlagati svoj načrt.

	»Preverili bomo, koliko jih je ostalo pri vratih in če so ta sploh še cela,« je bil kratek.

	Veliko krajši, kot so pričakovali, kar se ni zgodilo pogosto, a situacija ni bila ravno rožnata.

	»Kaj pa s temi?« je z glavo proti dvorani pomignil Tjaš.

	»Kaj je z njimi?« ga je začudeno vprašal stotnik.

	»Jih bomo kar pustili?«

	»Seveda, Tjaš. Živali so, počnejo, kar pač znajo. Kaj bi ti storil z njimi?« je stotnik pogledal proti Tjašu in k dvorani pa spet nazaj k Tjašu. Čakal je na njegov odgovor.

	»Kobe!« je rekel Tjaš in nakazal na košarkarski met z granato v roki.

	Stotnik je zmajal z glavo in se nasmehnil.

	»Dovolj slabega je bilo že pred dinozavri storjenega v teh prostorih,« je dejal in si nadel čelado ter se pripravil na vstop v prejšnji prostor.

	Vojaki so stopili za njega in bili pripravljeni na izhod iz galerije. Damijan, ki je hodil zadnji, je še enkrat pogledal skozi stekleno ograjo in videl slovensko zastavo. Mislil si je, da ima stotnik prav, ko je rekel, da tako pade naša država. Kot zadnji je stopil skozi vrata in se tudi sam prepričal, da steklena na koncu sobane še vedno držijo.

	»Dobro sem jih zapahnil, a,« je z ramo dregnil Armina in se nasmehnil.

	Puško je usmeril proti vratom in se premikal za ostalimi. Razporedili so se v linijo in se približevali steklenim vratom. Čisto potiho so trije potegnili drog izmed ročajev in ga odložili na tla. Tim je začel odpirati vrata. Stečaji so zaškripali in zastal jim je dih. Edini, ki je videl skozi malo nišo med vrati, je bil Tjaš, ki je dvignil roko.

	Na hodnik je stekel dinozaver, tokrat še nekoliko večji od tistih dveh prej. Na glavi je imel temna peresa, ki so šelestela ob njegovih naglih premikih glave in vohanju okolice. Videl je njegove čeljusti, polne zob, ki so grizle zrak. Kar naenkrat se je dvignil in stekel nazaj k stopnicam in v pritličje. Tjaš je spustil roko in ker je bil najbližje vratom, je šel prvi skoznje, ko so bila odprta v celoti.

	Zadnji je bil Tim, ki je s polžjo hitrostjo zapiral vrata in molil, da ne zaškripajo. Imel je srečo in neslišno zakorakal za ostalimi. Hrušč je bil nevzdržen in ker so imeli na glavah čelade, v ušesih pa slušalke, je bilo nemogoče ugasniti glasnost okolice.

	Prehodili so krvavo sled na sredini in se postavili ob steno stopnic, kjer so že bili. Prve tri puške v vrsti so bile usmerjene navzgor, zadnje tri navzdol. Tim je kot zadnji stopil na sredino stopnic in enota se je počasi premikala višje.

	Tjaš je prvi v vrsti pozabil na strah in skeniral okolico. Prestopil je zadnjo stopnico in pogledal na desno stran hodnika. Vedel je, da bo Maša za njim stražila njegov hrbet in gledala v levo stran hodnika. Pogledal je skozi puško in si oddahnil, ko je bil hodnik popolnoma prazen.

	Obrnil se je in stopil za Mašo, ki je bila zdaj prva v liniji. Stopal je za njo in pogledoval po stopnišču. Ograja je bila sestavljena iz posameznih palic ter tako omogočala pogledovanje na naslednji nivo stopnic. Ni želel gledati v tla, ker je bila tu še vedno sled krvi. Ni si želel predstavljati skozi kakšne muke je šla oseba, ki so jo vlekli po stopnicah. Najverjetneje je šlo za eno izmed oseb, ki je bila vržena na tisti kup.

	Pet, štiri, tri, dva, ena. Štel je stopnice do konca tega nivoja in se postavil za Mašo. Ustavila se je in dvignila levo pest. Vsi zanjo so se ustavili in čakali. Skupaj s Tjašem je bila zdaj edina, ki je bila obrnjena proti hodniku. Na levi strani hodnika se je tik ob steni na svetlobi pokazal eden izmed dinozavrov in vohljal po tleh. Tjaš je videl temne barve perja in nekaj odtenkov svetlejše barve na koncu repa in sprednjih nog.

	Čutil je, da se mu roke komaj vidno tresejo in globoko je vdihnil skozi nos, da bi se pomiril. Dinozaver je ob tem zastal in počasi dvignil glavo proti stopnicam. Dvoje oči je zrlo v Tjaša in Mašo. Oba sta upala, da ju ne bo opazil, ampak zaradi tega predvidevanja je umrlo že preveč ljudi in vojakov. Strašna pojava je bila videti ogromna, saj je bila na vrhu stopnišča, ki je bilo v tistem trenutku na višini njune glave.

	Ob vsem hrušču z dna stopnic je bilo z vrha slišati predenje. Dinozaver je pokazal vse ostre čekane v ustih, a to ni bilo tisto, kar ju je prepojilo s strahom. Na glavi se mu je perje napelo in dvignilo. Imela sta občutek, da je bitje pred njima kar naenkrat zraslo za en meter.

	Tjaš je pogled uperil k prsim dinozavra in opazil tri kremplje na zgornjih udih nato pa tisto, kar je vseskozi povzročalo zvok tapkanja po hodnikih. Ni bila voda, ampak petnajst centimetrov dolg krempelj na kazalcu vsake noge. Njegovo telo se je napelo in stekel je proti njima z ubijalskim krikom.

	POK! je udarilo iz Tjaševe puške in dinozaver je obležal na vrhu stopnic.

	»Bumbar,« mu je rekla Maša, ki je obnemela zaradi poka njegove puške.

	Obrnila se je proti njemu in ga nežno pobožala po robu čelade. Pri sebi je vedela, da ne bi mogla ustreliti živali, ki je stekla proti njej.

	»Tecite!« se je zadrl stotnik za njima in pognali so se v dir.

	Pod njimi se je razleglo vreščanje dinozavrov, ko so zaslišali hrup. Le upali so lahko, da ni nobenega v naslednjih dveh nadstropjih. Zadnji je bil Tim, ki se mu je v misli zarezal prizor ustreljene živali v mlaki krvi. Plitko je dihala in dvigovala prsni koš, ko je stekel mimo nje. Želel jo je odrešiti muk, a če ni hotel sam občutiti muk, je moral teči za življenje.

	»Hitreje! Hitreje,« se je drl vsak vojak na tistega, ki je bil pred njim.

	Začuda so še vedno tekli v vrsti in dohajali drug drugega. Tim je vsak drugi korak pogledal preko rame in po prvem nivoju stopnic ni videl še ničesar. Pri drugem je zagledal sence po stopnicah in kmalu so se prikazali tudi dinozavri. Prerivali so drug čez drugega in plahutali s perjem. Še sreča, da niso bili na ravnini, saj ne bi imeli niti odstotka možnosti proti njim.

	»Še malo!« se je zadrla Mija in stekla za Mašo ter Tjašem po hodniku. Strah jo je bilo do kosti.

	Vedela je, da bodo umrli, če jih ujamejo in take smrti si nikakor ni želela. Množica dinozavrov, ki trga meso iz tebe in te grize po celem telesu. Misel na to ji je pognala adrenalin po žilah in zadrla se je na vojaka pred sabo.

	»Pojdita že! Tukaj na levo! Prva vrata.«

	Maša je zagledala narisano puščico na tleh, ko je stopila na zadnjih nekaj stopnic. Pognala se je v vrata, skozi katera so prišli na hodnik, in jih sunkoma odprla. Skočila je na pisalno mizo, se zavrtela na kolena in v istem gibu namerila puško proti hodniku. Štela je vojake, ki so stopali v prostor in zrla proti stopnicam. Ko je bil Tim na koncu stopnic, se je za njim pognala gruča dinozavrov.

	Meter pred vhodom se je vrgel v zrak in v pisarno. Damijan in Armin sta zaloputnila vrata in se z vso težo in močjo naslonila nanje. Čutila sta udarce jeznih bitij na hodniku in jih komaj držala. Stotnik in Mija sta prednje zvrnila omaro in vrata so bila končno zaprta.

	Maša je še nekaj časa ostala na mizi in merila v vrata. Poslušala je vreščanje in kričanje živali, ki so praskala po vratih.

	»Dobro je, Maša. Na varnem smo,« ji je rekel stotnik.

	Svojo dlan je postavil na vrh njenega orožja in ga počasi spuščal proti tlom. Opazil je njeno globoko dihanje in ji ponudil roko, da sestopi z mize. Vedel je, kako pomembno je, da se vojakinja umiri. Spustila je puško in snela pas z rame. Odložila jo je na masivno pisalno mizo in se naslonila nanjo.

	»Nisem ga mogla ustreliti,« je rekla in si snela čelado.

	»Če ne bi bilo Tjaša, bi umrla.«

	»Ni pomembno, Maša. Zgodilo se je in zdaj smo tu,« je rekla Mija in se postavila k njej.

	»Poslušajte me. Živi smo in to je vse, kar je važno,« je začel govoriti stotnik, ki se je končno rešil globokega dihanja. »Maša. Če nisi mogla ustreliti žive živali, ni s tem nič narobe. Prav zaradi tega sem vas izbral za to enoto. Želel sem vojake, ki bi dvakrat premislili, preden bi ustrelili žival, ki sledi svojim nagonom. Nihče od vas nima v glavi ideje, da bi kar vsepovprek streljal po teh bitjih. Zato ste tu. Kljub tej krizi in kaosu ste ohranili tisto, zaradi česar sem vas želel ob sebi. Vsi ste dobrega srca. To naj vedno šteje največ.«

	Če so bili prej utrujeni in prestrašeni, so bili po stotnikovem govoru polni adrenalina in ponosa. Njihov prelep trenutek je prekinilo praskanje po vratih.

	»Več kot deset jih mora biti, kajne?« je vprašal Armin.

	»Za mano jih je teklo vsaj toliko. Slišati je bilo tako, kot če bi jih teklo petdeset. Kakšno vreščanje ej, ušesa mi bodo počila,« je rekel Tim, ki se je spominjal teka za življenje.

	»Preverimo,« je rekla Maša in dvignila senzor gibanja.

	Imitacija radarja je najprej pokazala stene v okolici, tri sosednje prostore in hodnik. Počasi so se prikazale pike, ki so bile pokazatelj živih bitij. »Dvanajst, petnajst, dvajset ...« je štela Maša in se ustavila. »Petindvajset jih je. Prepričana sem, da niso vsi na senzorju, saj se konča že pred stopnicami.«

	»Madona. Je kdo preštel, koliko jih je bilo v veliki dvorani?« je po sobi pogledoval Tim. »Kdorkoli?«

	»Najmanj trideset, tekali so noter in ven. Ni bilo enostavno šteti. Še tisti mladiči so bili,« je rekel Tjaš. »Kakšni mladiči?« je bil začuden stotnik.

	»Direktno pod nami so bili. Ko sem se stegnil čez ograjo, sem jih zagledal. Bili so manjši kot kokoši, kakšnih trideset jih je bilo,« je hitel razlagati Tjaš, ki mu ni bilo prijetno ob kričečem zvoku iz druge strani vrat pisarne.

	»Neverjetno,« se je Armin brez sape usedel v usnjeni stol, ki ga je gledal že na začetku misije.

	V tistem trenutku se mu je zdelo, da je njegovo življenje vodilo le do tega sedeža.

	»Je udoben?« ga je vprašal stotnik.

	Ni mu odgovoril, samo prikimal je in miže zagodrnjal. Stotnik ga je brcnil v nogo in mu nakazal, naj vstane. Armin je v hipu vstal in se lotil lovljenja vrvi, ki je visela pred oknom. Ko jo je s pomočjo enega izmed dežnikov končno dobil, jo je povlekel k sebi in potegnil navzdol.

	»Benjamin? Si še tam?« je rekel stotnik.

	»Dejan. Kaj za vraga se dogaja tam doli?«

	»Nič takega. Prihajamo gor.«

	»Dobro,« je še rekel pilot in enota se je pripravljala na odhod iz sobe.

	Počasi so en za drugim splezali po vrvi na streho. Zadnji je bil stotnik, ki so ga vsi v sedečem položaju čakali ob helikopterju.

	»Niti eden izmed vas ni pozoren na okolico?!« se je napol zadrl stotnik, ko je vlekel vrv k sebi.

	Med pospravljanjem je poslušal amaterske izgovore, a med njimi je bil najbolj izstopajoč tisti, ki ga je povedal Tjaš.

	»Saj gospe opazujejo naokoli.«

	»Se delaš norca, Tjaš? Ti si vojak, ki mora zaščititi civiliste in ne obratno,« je razjarjeno odgovoril stotnik, ki ni popuščal niti za centimeter.

	»Ne, gospod!« se je postavil pokonci in ostal miren, dokler stotnikove pozornosti ni preusmeril pilot.

	»Dejan, pusti ga. Dovolj so pretrpeli, bi rekel po njihovih obrazih in opremi.«

	Stotnik ga je pogledal in se počasi tudi sam umiril. Pogledal je naokoli in pomagal Benjaminu pri raztovarjanju opreme za premikanje do Prirodoslovnega muzeja. Enota je bila po njegovem srednje glasnem dretju bolj pozorna na okolico in jo jasno zastražila.

	Armin, Damijan in Tjaš so stražili sprednji del, ki je gledal proti Cankarjevemu domu in zgroženo gledali dogajanje pod njimi. Manjši pernati dinozavri so drveli do trupla velikega diplodoka in ščipali kose mesa s svojimi usti. Skoraj s svetlobno hitrostjo so stekli skozi razbita vrata parlamenta.

	Pri truplu se je nagnetlo šest velikih dinozavrov, ki so imeli nad očmi dvignjen manjši greben, kot bi jim kdo narisal jezne oči. Niso bili dovolj hitri za manjše in preden so jih opazili, so bili ti že v svojem četrtem poskusu kraje mesa.

	Maša, Mija in Tim so bili vsak na svoji strani strehe in oprezali po zraku. Tim je bil tisti, ki je skozi svojo puško gledal proti gradu in opazoval počasno jadranje letečih plazilcev.

	Nekateri med njimi so bili gromozanski in ko so razprli krila, je za trenutek zmrznil in prst je ušel proti sprožilcu, a se je hitro umiril. Manjših je bilo po drugi strani veliko več kot tistih ogromnih. Imeli so kljune, polne zob, in lovili so se okoli gradu. Videti je bilo, kot če bi bila na gradu stoterica netopirjev, sodeč po njihovem gibanju v zraku. Bili so okretni in hitri. Vsake toliko je kateri izmed njih skrčil krila in poletel proti reki. Ni želel videti, kako letijo tisti veliki, ki jim je stotnik rekel kecalkoatli.

	Na hitro je pogledal s svojimi očmi in zdelo se je tako daleč, da ni mogel verjeti. Spominjal se je trenutkov pred katastrofo, ko je s prijatelji ob petkih hodil v klube po Ljubljani. Misli je hitro ustavil, ker se ni želel spominjati na vse tiste, ki jih verjetno ni več.

	»Pridite sem,« je v slušalkah zaslišal stotnika in spustil puško.

	Z enim očesom za hrbtom je počasi stopal do helikopterja in se prestavil na drugo stran.

	»Naslednji cilj je Prirodoslovni muzej preko tega trga,« je s prstom pokazal na drevesa, ki so jih videli v smeri Tivolija. »Do tja bomo prišli precej enostavno in težko hkrati. Najhitrejši med nami je Damijan. Spustili ga bomo po vrvi in stekel bo na prvo drevo,« je govoril stotnik in z vsako naslednjo besedo se je načrt vojakom zdel bolj nor.

	Čeprav so ga spoštovali in visoko cenili, so se jim njegovi načrti včasih zdeli na ravni norosti. Le ena mala napakica bi lahko pomenila konec misije za nekoga ali pa kar vse.

	»Ste prepričani, stotnik?« je zaslišal s strani svojih vojakov.

	Povzdignil je obrvi in pogledal naokoli. Čakal je na korak naprej tistega, ki je to izrekel. In hitro tudi dočakal. Armin je stopil naprej in še enkrat vprašal.

	»Kakšen dvom je med vami?« je vprašal svojega vojaka.

	»Zadeva s plezanjem na drevo, stotnik. Če uspe njemu, zakaj ne bi tudi dinozavrom?«

	»Odlično razmišljanje. Popravek načrta bi bil na mestu. Ima kdo kakšno idejo?« je vprašal stotnik in pogledal proti vojakom.

	Vsi so začeli pogledovati naokoli, a jih je prekinil Damijan.

	»Stotnik, idejo imam in pred minuto bi vam bila všeč,« se je na hitro pošalil najhitrejši med vojaki. S stotnikom je stopil do roba strehe, ki je pogledovala proti muzeju. »Povej, Damijan.«

	»Torej. Do muzeja je približno osemdeset metrov. Če bi se lahko nekako znebili tistih dinozavrov, ki so blizu ceste, bi rabil deset sekund do druge strani. Če bi dal stran velik del opreme, bi lahko tekel hitreje ...«

	»Veliko če-jev je v tvojem načrtu, veš?« ga je hitro in z nasmehom vprašal stotnik.

	Pogledal je svojega vojaka in v njem videl mladostno razigranost in neumnost obenem. Tako kot jo je nekoč imel tudi sam.

	»Uspelo mi bo, stotnik. Res mi bo,« je zatrdil vojak, že skoraj roteče.

	»Dobro. Kaj pa okna? Saj veš, da vrata najverjetneje niso odklenjena. Okna so previsoko, da bi lahko kar skočil do njih. Kako bi se lotil te zadeve?«

	»Vi greste z mano,« se je na široko nasmehnil Damijan.

	Stotnik si je vzel čas za razmislek in pregledal park med parlamentom in muzejem. Naštel je drevesa in grme, kot bi si smučar zapomnil vsako zastavico in količek na svoji progi. Čeprav je bil starejši, se je zavedal svoje hitrosti. Nenazadnje je bil še vedno vojak in tek je oboževal z vsem svojim srcem. Skrbela so ga le tista okna, ki so bila na prvi pogled vsaj dva metra in pol dvignjena od tal. Mislil si je, da bi lahko dvema uspelo, če bi eden dvignil drugega. Ponovno se je v njegove misli prikradla tista beseda dvoma, ki je ni imel rad. Če.

	»Ekipa,« je svojim vojakom rekel v nižjem tonu in jih priklical bližje k sebi.

	Še vedno so pogledovali naokoli, če bi jim naproti letel kateri izmed letečih plazilcev. Obrnil se je nazaj proti parku in muzeju ter začel z razlago svojega načrta.

	»Z Damijanom se bova po vrvi spustila do treh metrov nad tlemi. Vi boste na drugo stran te stavbe odvrgli nekaj, kar bo zamotilo dinozavre, ki bodo stekli v tisto smer. Takrat nama bo Maša dala znak, da lahko stečeva prek parka. Če se slučajno obrnejo, to storite še enkrat. In še enkrat in še enkrat, dokler nisva z Damijanom v muzeju. Za vsak slučaj bosta Tim in Mija s puško oprezala proti robovom muzeja in parka, če bo kateri izmed njih stekel za nama ali se pojavil iz nekega drugega vogala. Ko stečeva v muzej, vam sporočiva preko interkoma. Ko najdeva paleontologinjo, bomo šli na streho muzeja. Ne vemo, v kakšnem stanju je, obenem pa ne želim teči nazaj proti parlamentu in s tem bližje dinozavrom. Takrat boste šli vsi v helikopter in poleteli do muzeja. Spustili boste vrv in vsi trije se bomo vkrcali nanj. Odšli bomo domov. Vsi.«

	Vsi so prikimali, vključno s pilotom, ki se je odpravil do helikopterja ter pričel z zadnjimi pripravami na polet.

	»Bosta tekla?« je vprašal Armin.

	»Si sploh poslušal, kaj je govoril stotnik?« se mu je zasmejala Mija in dobri volji je sledila cela enota.

	Armin se je zasmejal svoji rahli odsotnosti in se odpravil na čelno stran strehe. Vsi preostali so se razporedili po svojih mestih, Damijan in stotnik pa sta pričela s slačenjem odvečnih stvari.

	»Ali orožje vzameva?« je stotnika vprašal njegov partner v šprintu na osemdeset metrov.

	»Rajši ga imam s seboj, kot da bi tekel brez njega. Se strinjaš?«

	»Vsekakor. Samo preverjam.«

	Benjamin jima je prinesel vrv, pasova in karabine za pripenjanje. Stotnik je preostanek vrvi počasi spuščal ob steni stavbe, da ne bi povzročal prevelikega hrupa. Še vedno ni natančno vedel, kakšni zvoki razdražijo določena bitja. Nikoli si ni mislil, da bo tako vesel, ker je v zraku tako močan smrad.

	Truplo diplodoka se je v nekaj urah zmanjšalo za nekaj dobrih kilogramov. Smrad, ki se je širil, jim je hkrati olajševal in oteževal reševalno misijo. Vrv je bila končno pri tleh in lahko sta se pripela s plezalnima pasovoma.

	»Kaj boste vrgli na drugo stran?« je vprašal stotnik.

	»Neko staro šaro, ki je tamle v kotu,« je rekla Maša in pokazala na lesene plošče in železje.

	»Začnite kar z lesenimi stvarmi, da ne bo preveč hrupa,« je dodal Benjamin in še dodatno preveril vrv pri stotniku in Damijanu.

	Povzpela sta se na rob strehe in se začela spuščati proti dnu. Prvi je šel stotnik, ker je bil nekoliko počasnejši in kanček težji, za njim pa Damijan. Plezala sta med okni, saj nista želela vzbujati pozornosti znotraj stavbe, kjer so še vedno tekali hitri plenilci.

	Ko sta bila na vrhu pritličnega okna, sta Maša in Tjaš po dobljenem signalu odvrgla par lesenih plošč na sredino ulice na nasprotni strani. Plezalca sta najprej zaslišala topotanje na Trgu republike, nato pa začutila povlek vrvi, kar je bil znak, da lahko nadaljujeta. Prvi se je odklopil stotnik in začel teči proti parku. S kotičkom očesa je pogledal nazaj in preveril, če mu Damijan sledi. V naslednjem trenutku je bil že ob njem in začel narekovati tempo. Preko prvega betonskega prehoda sta tekla tiho kot miški, nato pa pospešila, ko so se čevlji že dotikali travnate površine.

	Oba sta čutila povišanje srčnega utripa zaradi teka in ob vsakem pogledu na levo ali desno stran, če bi se jima kaj približevalo. Zaupala sta vojakoma na strehi, ki bi v tem primeru že ustrelila. Na drugi polovici parka je bil položen še drugi križ betonske poti, kjer so njuni čevlji povzročili kar nekaj hrupa v prvih korakih. Z njune strani je to pomenilo, da sta še nekoliko bolj pospešila v teh zadnjih nekaj metrih.

	Ko se je Damijan postavil pod okno na levi strani glavnega vhoda, je dal roke v položaj za ravbarsko. Vojaški škorenj stotnika ga je bodel v dlani, ko mu je pomagal pri dvigovanju na okensko polico. Stotnik je pogledal skozi okno in videl popolnoma prazen hodnik. Poskusil je poriniti okno, ga odpreti ali na nek drugi način poskusiti s silo. Ni šlo.

	»Kaj čakate?« ga je s tal vprašal Damijan.

	»Razbiti ga bom moral.«

	»Pa dajte, ne želim biti hrana,« je naglas zašepetal mladi vojak, ki je globoko dihal le meter pod stotnikom. Zaslišal je razbijanje stekla in pogledal naokoli. S puško je pogledoval zdaj na levo, zdaj na desno, in čakal, kdaj bo pritekel kateri izmed dinozavrov.

	»Daj mi roko!« se je nanj zadrl stotnik, ki ga je poklical že prej, a se vojak ni oglasil zaradi napetosti situacije.

	V trenutku, ko je prijel njegovo roko, je zaslišal strel izza hrbta. Skočil je in se še bolj oklenil stotnika, ki ga je vlekel k oknu. Opazoval je stotnikov obraz, ki je pogledoval proti parku. Še en strel.

	»Dajmo, Damijan, no!« se je napel stotnik, da se je videlo vsako njegovo žilo v vratu.

	Končno je potegnil svojega vojaka skozi okno in obležala sta na tleh. V tišini sta globoko dihala in čakala, če bo po njima.

	Vstala sta in pogledala skozi razbito okno. Na ulici pred oknom je na tleh ležal siv dinozaver, ki je bil zdaj prekrit z mlako krvi. Morda je bil pred tem drugih in lepših barv, a barva krvi je postajala primarna. Naprezal se je z dihanjem in dvigoval svoj prsni koš, ko je ležal na boku. Z močnimi zadnjimi nogami je skušal vstati, a mu preostanek telesa to ni dovoljeval.

	Opazovala sta njegovo dihanje, ki se je počasi ustavljalo in videla sta lahko, kako življenje zapušča njegove oči. V tistem trenutku se jima je dinozaver smilil, a vedela sta, da bi zdaj takole umiral nekdo od njiju, če ne bi bilo strelov s strehe parlamenta.

	»Kakšna bedarija,« je rekel stotnik in se odmaknil od okna.

	Pobral je nahrbtnik in puško, ki sta bila na tleh, in opazil kaplje krvi.

	»Drek!« je tiho rekel Damijan, ko je pogledal svojo nogo in videl, da se je porezal na steklu.

	Stotnik je začel brskati po svojem nahrbtniku, ko je zaslišal korake s hodnika. Oba sta segla po svojih puškah, ko sta zagledala mlajšo žensko v delovni halji.

	»Drek, ja,« je dejala mlada dama, ki jo je stotnik videl že mnogokrat.

	Njenega obraza se je spomnil iz prenekaterih obiskov muzeja, ko je pripeljal sina.

	»Ste vi paleontologinja, ki jo morava rešiti?« je vprašal Damijan in bil hitro ustavljen.

	»Sem in nisem. Paleontologinja sem vsekakor. Da me morate rešiti, pa je relativno dejstvo, saj bom jaz najprej rešila vas. Definitivno ne bom umrla zaradi vaših želj po herojski zgodbi,« je resno odgovorila in s platnom ter dvema lesenima ploščama stopila k oknu.

	»Na, primite tole in začnite drgniti tla,« je rekla stotniku in mu v roke položila vedro s krpami in čistili.

	Brez kakršnega koli obotavljanja je začel drgniti tla in se spomnil na neštete trenutke, ko mu je to rekla tudi žena. Ne pričakuj, da bom samo jaz čistila v tej hiši, so bile besede, ki so se mu podile po mislih in ga silile na smeh. Čistil je kaplje krvi in gledal proti oknu.

	»Vam pomagam?« je rekel Damijan in bil prekinjen, še preden je lahko stopil korak bližje oknu.

	»Vi pa nikamor. Stojte tam, preden umažete še kakšen centimeter mojega muzeja,« je odrezala med čiščenjem črepinj.

	Izza pasu je potegnila kladivo in žeblje. Z žebljem je prepičila zgornji del platna ter ga zabila v okenski okvir. Videlo se je, da je pogledovala proti mrtvemu bitju na ulici in odkimovala v prazno. Kmalu je bilo okno prekrito s platnom in dvema ploščama. Končno se je spustila z okenske police in se obrnila proti vojakoma.

	»Se opravičujem za ta izpad, a ne želim še umreti. Moje ime je Ela in sem vodilna paleontologinja in na žalost tudi edina. Tole si dajte na rano in gremo v mojo pisarno, da vas spravimo nazaj v normalno stanje, če je kdaj bilo,« je povedala in vojaku podala kompreso, da si je hitro popivnal kri z rane.

	»Ali tako dobro vohajo?« je vprašal stotnik, ki je za vsak slučaj Damijana prijel pod roko in mu pomagal hoditi.

	»Nekateri ja, spet drugi ne. Tisti večji tipa tiranozaver, alozaver in podobni imajo odlično razvit vonj. Manjši nekoliko manj, saj so del tropa in je hierarhija pomemben del njihovih načrtov. Zaradi trupla diplodoka vsa ta dejstva bolj kot ne visijo v zraku, saj smrdi kot kuga,« je govorila med hojo po hodniku.

	»V muzeju ni dinozavrov?«

	»Razen nekaj okostij, ki jih imamo že več let, ne. Imeli smo to srečo, da pred našim vhodom ni eksplodirala bomba. Če lahko temu rečemo sreča, saj nihče razen mene ni želel ostati tukaj in raziskovati. Ne vem, kje so moji sodelavci in če iščete mene, sem lahko predvidevala, da sem edina. Ko sem poslala signal v sili, nisem mislila, da boste tako hitri.«

	»Kako ste preživeli?«

	»Zlahka. Saj sem v veliki stavbi z veliko hrane. Poleg tega pa je minilo le nekaj dni. Težje je bilo prej, ko je razsajala bolezen in so začeli prihajati mesojedci.«

	»Ste bili tukaj, ko je prišel ta veliki z dolgim vratom?« je vprašal Damijan.

	»Diplodok.«

	»Ta, ja.«

	»Bila sem, ja, s strehe sem opazovala, ko je prišel na trg in s solzami v očeh gledala, ko ga je vedno manj, ker je nekdo mislil, da je streljanje nanj odlična ideja,« je povedala paleontologinja Ela, ki se je pri razcepu hodnikov obrnila na levo.

	Damijan je zaradi njene hitre hoje dokaj hitro ugotovil, da lahko šepa tudi sam. S pogledom je nakazal stotniku, da bo hodil sam in odšepal v hitrost njegovih sogovornikov. Poskušal se je osredotočiti na njun pogovor, da mu ne bi bilo potrebno misliti na ureznino v nogi. Ni ga bolelo, le skelelo ga je, saj se je s hlačami drgnil v rano. Vsake toliko je pogledal za seboj, če bi slučajno zagledal kaplje krvi. Po interkomu je javil ekipi, da sta srečno prispela.

	»Kakšen je torej vaš načrt, gospod ...« je vprašala

	»Dejan,« jo je dopolnil stotnik in hodil ob njej. Segala mu je do ramen, a iz nje je sevala neizmerljiva energija znanja in samozavesti. Najbolj opazni so bili njeni kodri barve plamenov in očala, ki so skrivala njene svetlo rjave oči. Vse bolj se je začel spominjati obiskov tega muzeja.

	»Torej, gospod Dejan? Kakšen je načrt?«

	»Najprej zakrpamo mojega vojaka, nato spakiramo

	vse, kar potrebujete in se odpravimo na streho. Tam nas z vrvjo dvignejo v helikopter in odidemo v bazo.«

	»Helikopter? Točno. To sem vas želela vprašati. Vas med letom niso napadali ... leteči dinozavri?«

	»Dinozavri ne letijo, reče se jim leteči plazilci ali direktno z imenom vrste. Pteranodoni, kecalkoatli ali pterozavri in tako dalje in tako dalje. To bi morali vedeti, a ne, stotnik? « se je vmešal Damijan in v zameno prejel dvignjeno obrv paleontologinje.

	»Zanimivo. Želela sem poenostaviti, a očitno nekaj že veste,« se je nasmehnila vodja muzeja. »In kako to veste?«

	»Stotnik nam je povedal, kajne, stotnik?« je pozornost preusmeril na svojega nadrejenega.

	»Ste navdušenec nad dinozavri?«

	»Delno. Moj sin je. Najverjetneje ga poznate, pogosto je tukaj,« je povedal s širokim nasmehom na obrazu in si snel čelado ter masko.

	»Sem vedela, da ste mi od nekod znani. Samo en fant govori o svojem očetu kot vojaku in zdaj sem vas končno spoznala. Vaš sinko je res priden in pameten dečko. Upam, da ga bom še kaj videla,« se je zdaj tudi Ela nasmehnila in se ustavila pred vrati na hodniku.

	Odprla je vrata in vojaka sta vstopila takoj za njo. Pisarna je bila preprosta, polna knjig in fotografij.

	»Ulezite se,« je Damijanu pomignila k svoji improvizirani postelji in iz omare vzela škatlo za prvo pomoč.

	Zavihala je hlačnico, pregledala rano in jo razkužila. Preko nameščene gaze je začela ovijati povoj in čez nekaj trenutkov je bil Damijan kot nov.

	»Hvala vam. Stotnik, to je boljše kot obveza, ki jo naredi Armin,« se je nasmejal.

	»Mu boš to ti povedal?« je bil smejoč odgovor na njegove besede s strani stotnika, ki je pogledoval po sobi, v kateri so bili. Opazoval je mizo, polno zapiskov in natisnjenih fotografi j dinozavrov. Dojel je, da vse niso posnete iz oken ali strehe muzeja, ampak iz drugih delov mesta in v gozdovih.

	»Vam je katera všeč?« ga je vprašala paleontologinja, ki je začela na eno mesto zbirati svoje stvari.

	Iznad očal je pogledala proti steni fotografi j in ponovila svoje vprašanje, ker ni dobila odgovora.

	»Vse pravzaprav. Ste jih naredili sami?«

	»Seveda.«

	»Katera je najstarejša?«

	»Tista s stirakozavri ob vodi. Posnela sem jo v prvem dnevu, ko so začeli prihajati tudi v Slovenijo,« mu je želela povedati in hkrati pokazati, h kateri sliki naj gre, a je bil že tam.

	 Pogledala je proti Damijanu, ki se ji je smehljal s tal.

	»Sin ga je naučil veliko več, kot si upa priznati, veste,« ji je povedal in se postavil na noge.

	Še sam je pregledal slike in paleontologinjo vprašal, če jih bo vzela s seboj. Prikimala mu je in mu podala mapo, da je lahko slike začel nabirati vanjo. Vsako je za kanček sekunde pogledal in jo položil v mapo. Komaj jo je še zaprl, tako polna je bila, in jo podal nazaj.

	»V bazi oziroma na končnem cilju boste imeli na voljo vse, kar potrebujete. Laboratorij, računalniško opremo, terenske obiske in tako dalje,« se je obrnil stotnik proti cilju svoje reševalne misije.

	»Kako zavarovana pa je ta baza?« ga je vprašala.

	»Precej dobro, bi rekel. Zakaj?«

	»Tudi to mesto je bilo. Maribor in Koper tudi. Stuttgart in celo London. Vsa so padla, če se ne motim. Se motim?«

	»Ne motite se. Ampak baza je na samem, stran od vsega.«

	»In ko jim tukaj zmanjka hrane? Kam mislite, da bodo šli vsi dinozavri? Sama bom ugibala, da na podeželje, ker so tam vsi rastlinojedci in ljudje, ki so še živi,« je govorila med pakiranjem stvari v nahrbtnike.

	Trdi diski, knjige, prenosni računalniki in CD-ji so vsi leteli vanje.

	»Prilagajali se bomo sproti. To vam obljubim.«

	» Prilagajati so se želeli na Blejskem otoku in vemo, kakšne težave so imeli tam zaradi svojih prilaganj. Ne želim biti priča ubijanju teh bitij za lastno preživetje. Upam, da me razumete.«

	»Razumem vas, ampak tu gre tudi za preživetje človeštva. Upam, da vi razumete to.«

	Paleontologinja je pogledala proti vojaku, ki je bil za glavo in pol višji od nje. Samo prikimala je, ker ga je v celoti razumela. Tudi sama je izgubila veliko prijateljev in članov družine. Možnost, da bi lahko bila razlog prilagoditve in preživetja preostanka ljudi, je bila nuja in ne le priložnost.

	Želela je pomagati, zato je tudi poslala klic v sili.

	»Kje pa je vaša družina?« je vprašala stotnika.

	»Na varnem.«

	»V bazi?«

	»Na varnem,« je ponovil brez izraza.

	»Razumljivo,« je odgovorila Ela, pogledala po mizi in nahrbtnikih ter se z očmi fokusirala na sliko sredi pisalne mize.

	Trenutek kasneje je bila slika že v njenih rokah in na poti v enega izmed petih nahrbtnikov.

	»Damijan, sporoči, da prihajamo na streho.«

	 »Da, stotnik,« mu je odgovoril vojak in se postavil na noge.

	Odprl je vrata sobe in jih zaprl za sabo. Trenutek kasneje so se vrata že odprla in Damijan je segel po svoji puški, ki jo je prej postavil ob steno.

	»Koliko vojakov pa imate tukaj, stotnik?« je še eno vprašanje v svojo smer slišal stotnik.

	»Šest v enoti in pilota.«

	»So vsi tako mladi?«

	 »Vsi, približno njegovih let so,« je glavo nagnil v Damijanovo smer.

	»Zakaj tako mladi?« ga je vprašala in v odgovor dobila začudenje stotnika, ki je večino časa v sobi preživel z rokami, prekrižanimi za hrbtom. Vprašanje o vojakih ga je očitno sprostilo, saj je roki prekrižal pred sabo.

	»Niso bili vedno del moje enote. Večino prvotne enote sem izgubil zaradi bolezni ali dinozavrov, njih pa sem si izbral sam. Vsakega iz svojega posebnega razloga, ampak osnova je ista. Mladi so zato, ker bodo oni tisti, ki bodo nasledili svet, kakršen je ostal. Če bi jih lahko pred tem naučil nekaj pomembnih stvari za življenje, potem bom srečen. Ker pa so mladi, iz mene potegnejo tisto najboljše. Mogoče sem zato izbral mlade, kaj pa vem,« se je nasmehnil stotnik.

	»Ta zadnji del lahko mirno izpustite, če boste to kdaj ponovili.«

	V tišini sta čakala na vrnitev Damijana, vse dokler paleontologinja ni želela še nekaj odgovorov.

	»Kako je videti parlament?«

	»Grozno..«

	»Je še kdo živ?«

	»Dve starejši gospe. To je vse, kar smo našli.«

	»Madona.«

	»Verjetno vas bo zanimalo, da so v glavni dvorani naredili gnezdo.«

	»Gnezdo?! Kaj res? Imate kakšne fotografi je?« je navdušeno spraševala in z vsakim korakom stopala bližje stotniku.

	»Pomirite se, no. Mogoče ima kdo sliko, ampak tega ne želite videti. Verjemite mi.«

	»Bom že nekako zdržala. Sem videla že hujše reči,« je pogumno odgovorila in se postavila k vratom.

	Odprla jih je in pogledala proti Damijanu, ki je stal ob steni hodnika in se božal po nogi. Zaprla jih je nazaj in se posvetila zasliševanju stotnika, ki se je za vsak slučaj usedel na stol v kotu pisarne.

	»Še kaj?« jo je vprašal, ko se je obrnila nazaj proti njemu.

	»Kakšna je resnično situacija tam zunaj? Sama nisem bila izven muzeja že več dni.«

	»Zelo slabo je. Nimamo več veliko opreme, ljudi je vedno težje najti in iskati, baze pa padajo kot pokošene. Bolezen nas je ne le zdesetkala, ampak povsem zminirala. Potem še dinozavri in če ni opreme, je prekleto težko karkoli postaviti in sestaviti. Bomo že nekako, kajne? Važno, da smo dobili vas.«

	»Kakšna sreča ja. Poslednja paleontologinja Slovenije, ki je pred mesecem dni prvič videla ta bitja. Veste, kaj vse bi potrebovali, če bi želeli živeti s temi bitji. Ne veste? Tudi sama nimam pojma. Ampak verjetno bomo to sproti ugotavljali z raziskavami vzorcev in opazovanjem njihovega in našega vedenja.«

	»Ste naša edina paleontologinja in naše najboljše upanje za razumevanje in preživetje.«

	»Nisem prepričana. Vi ste tisti s puškami,« se je zasmejala.

	»Puška je naša zadnja izbira.«

	Njun pogovor je zmotil Damijan, ki je odprl vrata in sporočil, da je vse dogovorjeno z enoto.

	»Potem pa pojdimo na streho,« je rekel stotnik in v odgovor dobil prikimavanje. Vsak je dal nase po dva nahrbtnika, lastnica pisarne pa je še zadnjič pogledala po sobi in jo zaprla. Stopila je pred vojaka in ju vodila do stopnic.

	Hodili so po muzeju in si sproti ogledovali razstavljene eksponate. Zgodovina Slovenije vse od koliščarjev, preko zasebne zbirke barona Zoisa in okostja mamuta. Članica muzeja je z visoko dvignjeno glavo korakala po stopnicah do vrha stavbe. Vsake toliko se je obrnila, da bi videla, če ranjeni vojak lahko hodi brez pomoči. Tudi v težkem trenutku si je želela pomagati drugim, saj se je zavedala, da trpijo prav vsi. Nekateri manj, nekateri bolj, a vsak po svoje.

	»Še zadnje nadstropje in smo na vrhu,« je povedala popolnoma monotono in z glavo nakazala na še en nivo stopnic. Končno so prišli do vhoda na streho, kjer sta vojaka odložila stvari in pripravila svoji puški.

	»Ali so na strehi dinozavri?«

	»Prepričana sem, da jih ni, saj sem vsak dan nekaj časa preživela na strehi in opazovala okolico,« je z gotovostjo zatrdila stotniku. Ta je le prikimal in se pripravil na izhod. Damijan je odprl vrata in vojaka sta stopila na streho muzeja. Obračala sta se okoli svoje osi in spremljala okolico, da jih ne bi presenetili leteči plazilci.

	»Vse je varno,« je rekel Damijan in spustil puško.

	»Seveda je. Samo tiho moramo biti, ker je slabo vreme

	z nizkim pritiskom. V teh dneh sem ugotovila, da so bitja takrat razdražena in veliko bolj odzivna na situacijo. Kje je helikopter?« je vprašala paleontologinja med podajanjem nahrbtnikov vojakoma.

	»Na strehi parlamenta čaka naš znak,« je bilo odgovorjeno njeno vprašanje.

	»Sem mora šele priti? S tem boste privabili dinozavre.«

	»Zdi se mi, da je helikopter preglasen in zaradi kotline premočno odmeva po okolici. Ko smo pristajali, nas niso slišali.«

	»Zakaj bi vas slišali, če so na gradu in se zanašajo na svoje oči. Saj veste, tako kot orli in ostale ptice ujede. Mogoče ste imeli le srečo in nič drugega.«

	»Upam, da se ni končala zdaj,« ji je zatrdil stotnik in po interkomu sporočil enoti, da lahko prileti in dodal, naj bodo pozorni na dogajanje na gradu in v zraku. Pogledovali so proti smeri parlamenta, a se ni videlo veliko. Damijan je imel puško usmerjeno v vse smeri hkrati in bil pozoren na možnost približujoče nevarnosti.

	»Ko bodo spustili vrv, ste vi prva. Damijan gre za vami in nato jaz,« je začel razlagati stotnik, ko je zaslišal brnenje helikopterja. Opazil je njeno nemirnost in jo skušal voditi skozi celoten proces.

	»Po vrvi se bo spustil eden izmed mojih vojakov in se dvignil z vami. Takrat ubogajte njega. Na helikopterju se usedite in takoj pripnite. Tudi to vam bodo razložili v zraku. Ta čas bova z Damijanom tu in čakala, da se lahko dvigneva tudi midva,« ji je razlagal počasi in mirno, a vse bolj na glas.

	Helikopter se je že dvignil in nekoliko nagnil v njihovo smer. Gledali so propeler in poslušali zvok, ki je odmeval iz vseh strani. Paleontologinja je pogledala po okolici in bila vse bolj napeta. Ni ji bilo všeč dvigovanje v zrak, še manj pa ji je bila všeč možnost, da jo napadejo pteranodoni. Ni poznala občutka, ko bi ji nekdo s kljunom trgal meso s telesa in ni ga želela spoznati.

	V naslednjemu trenutku je pogledala na desno, kjer je bil v eno smer obrnjen stotnik in v levo, kjer je bil spet v drugo obrnjen Damijan. Nad njo je bil kmalu že helikopter, iz katerega se je spuščala oseba v vojaški opremi. Zaradi bučnega hrupa ni slišala niti svojih misli, kaj šele besed drugih ljudi. Ob njo se je postavila vojakinja, ki je bila malenkost višja od nje in ji okoli pasu zapela vrv s karabinom.

	S prstom ji je pokazala na zanko in Ela je ubogala. Pomežik kasneje je bila z nogami že v zraku in kmalu je imela prelep razgled na Trg republike in ulice okoli. Videla je piroraptorje, ki tekajo v parlament in alozavre, ki se gostijo s truplom diplodoka.

	Žal ji je, da ne bo mogla preučiti, koliko lahko pojejo ta bitja, če imajo na voljo vse. Tako visoko še ni bila in če ne bi pazila, bi se z glavo že zadela v rob helikopterja. Po hitrem postopku je že sedela na svojem sedežu in nestrpno pogledovala naokoli.

	»Damijan! Gremo! Ti si na vrsti!« se je zadrl stotnik.

	Damijan si je puško vrgel čez ramo in se zapel na vrv. Dvignil je palec, da so lahko začeli z dvigovanjem. Ker je imel vsak dva nahrbtnika, je bilo bolje, če gre najprej en in nato drugi. Vsebina nahrbtnikov je bila prav toliko pomembna kot onadva.

	Ko je bil že v helikopterju, je stotnik spodaj že čakal na vrv in se tudi sam pripel. Dvignili so ga v zrak, pogled pa je imel ves čas obrnjen proti gradu. Opazil je, kako so se na grajskem obzidju razprla gromozanska krila in se spustila proti nižini.

	Kecalkoatl je naslednji trenutek že jadral po zraku. Stotniku se je zdelo, da na licu čuti vsak zamah kril tega veličastnega bitja. Vsako sekundo je bil bližje in ko se je končno prevrnil na tla helikopterja, je z glavo še zrl proti strehi muzeja. Na sebi je čutil roke svojih vojakov, ki so ga držali na mestu med naglim dvigom helikopterja.

	Videl je samo delček kecalkoatla, ki je zletel med muzejem in helikopterjem. Glavo je hitro obrnil v smer njegovega leta in pogledal, kako se je bitje obrnilo proti Trgu republike. Stotnik se je lahko v miru usedel na svoj sedež, ko je bilo jasno, da se bitje odmika stran. Potrepljal jih je po rami in pogledal proti paleontologinji. S premikom glave mu je nakazala, da je dobro in se nasmehnila. Stotnik si je nadel slušalke, da bo lahko slišal vse prisotne.

	»Uau. To je bilo noro,« je rekel navdušeno in se nasmejal.

	»Ukazala sem jim, naj ga ne ustrelijo,« je slišal hreščeč glas nove pridobitve v slušalkah.

	»Še dobro, verjetno je ugotovil, da bi bil helikopter prevelik zalogaj. Ampak kako čudovito bitje je to. Prav zares noro,« se je kot otrok veselil stotnik in pogledoval proti svoji enoti.

	»Ali ste nas tudi veseli?«

	»Seveda sem. Ste vsi dobro?«

	»Da, gospod!« je slišal glasove svojih vojakov in prikimal.

	»Beni, pojdimo nazaj v bazo. Dovolj imam tega mestnega vrveža. Rad bi zaključil s to misijo in objel ženo in sina.«

	»Sem vam obljubila, da boste prišli nazaj,« mu je dejala Maša in mu v znak odobravanja pokazala dvignjen palec. »Hvala, Maša,« je rekel in dodal: »Vsi skupaj, to je paleontologinja Ela oziroma cilj naše misije.«

	Pomahala je osebam v helikopterju, a se je najbolj poistovetila prav s starejšima gospema nasproti, ki sta bili enako živčni kot ona. Nevede se je predala letu helikopterja in zaprla oči. Ni želela gledati naokoli in videti stanja glavnega mesta, ki je bilo toliko let njen dom. Že pred tedni je izgubila svoje domače in zadnja stvar, ki si jo je želela, je bila izguba slike preteklosti v Ljubljani, ki se je bo rada spominjala po lepih rečeh.

	Zbudila se je in ni vedela, kje se nahaja helikopter. Na rami je čutila drezanje vojaka ob njej, ki je z roko segel k njenim slušalkam. Dokler tega ni storil, je videla le odpiranje ust in premikanje rok. Zdaj je slišala glasove.

	»Kaj za vraga!« je bil glas v slušalki, ki so se mu pridružile še nekatere druge kletvice.

	»Kaj se dogaja?« je vprašala vojaka ob sebi.

	Tim je s prstom pokazal na njeno desno stran, a ni videla ničesar. Šele ko se je helikopter nekoliko nagnil, je lahko opazila vojaško bazo.

	»Kaj se je zgodilo tukaj?« je vprašala ob pogledu na porušeno ograjo, goreče šotore in razbita okna baze.

	»Benjamin, se lahko spustiš nižje?« se je v slušalkah oglasil stotnik in takoj zatem je bil helikopter že nižje.

	Skušala je opazovati naokoli, če bi kje opazila kaj dinozavrov ali ljudi. A zaman. Helikopter je že pristal in enota se je izkrcala nekaj deset metrov od glavne stavbe.

	»Počakajte tukaj. Tim, Mija in Damijan. Ostanite pri helikopterju. Benjamin, kar ugasni ga, da boste lažje slišali, če bo kaj narobe,« je povedal stotnik in z roko nakazal preostanku enote, naj mu sledijo.

	V obliki polmeseca so hodili za stotnikom in skenirali okolico. Maša je v roke prijela senzor in ga usmerjala proti stavbi.

	»Je kaj, Maša?« jo je vprašal stotnik, zdaj s tihim glasom, ker je helikopter že ugašal.

	»Nič ni, stotnik. Sama praznina.«

	»Gremo do nadzorne sobe in preverimo,« je povedal stotnik in se odpravil proti vhodu v bazo.

	Hodili so precej sproščeno, saj so verjeli Mašinim zagotovilom o prazni okolici. Pred odpiranjem vrat je stotnik pogledal proti njej in odprl vrata tik za tem, ko mu je odkimala. To je pomenilo, da ne zaznava ničesar in so lahko vstopili. Pred njimi se je prikazala praznina, ki jo je obljubljala Maša.

	»Kaj se dogaja, stotnik?« ga je vprašal Armin in nekoliko povesil svoje orožje.

	Stotnik mu ga je z roko popravil višje in odgovoril, da nima pojma, a naj bodo pozorni. Z očmi je pogledoval na senzor in se sproti prepričeval o odsotnosti dinozavrov in ljudi.

	»Nadzorna soba. Tjaš, pojdi za računalnik in preveri kamere.«

	»Da, gospod,« je odgovoril Tjaš in se usedel za nadzorni pult ter začel s tipkanjem.

	Kmalu se je na ekranu prikazal posnetek današnjega dne. Vrtel ga je naprej, mimo njihovega odhoda in bližje trenutnemu času.

	»Tukaj je vse normalno. Tudi tukaj in tukaj,« je govoril med vrtenjem, dokler se ni ustavil in prevrtel nazaj.

	»Stotnik, glejte to,« je rekel stotniku, ki se je nagibal preko njegove rame.

	Videla sta, kako je čreda velikih nasutoceratopov podrla ograjo in stekla preko baze. Začudila sta se, da jih električna napetost ni ustavila. Sodeč po posnetku je nastajal kaos, a to ni bil glavni in najbolj pomemben podatek tega posnetka. V bazo so zapeljali raznorazni tovornjaki, iz katerih so skočili oboroženi ljudje in začeli streljati. Vojaki, ki so bili v manjšini, so začeli padati.

	»Prevrti naprej, daj na ključek ali ploščo, kamor koli,« je rekel stotnik in gledal v posnetek. Opazoval je požiganje šotorov in streljanje. Začel je potresavati z nogo in se v naslednjem trenutku umiril.

	»Sranje!« se je zadrla Maša in hitro povedala, da nima njen vzklik nobene povezave s senzorjem. Še vedno je bil prazen, posnetek je bil tisti, ki je izzval njeno reakcijo.

	»Mija? Pripelji gospodično paleontologinje do nadzorne sobe. Takoj!« je v interkom povedal stotnik, ki se je zdaj z besedami obrnil na pilota: »Benjamin? Ali lahko naložimo tovor v desetih minutah?«

	»Lahko. Če bo tega veliko, bomo dali na paleto in zavezali,« je odgovoril pilot.

	»Veliko ga bo. Poskrbi za paleto in vrvi. Pošiljam ti še Mijo.«

	»Da,« je še slišal stotnik in odkorakal proti vhodnim vratom, kjer sta že vstopali Mija in Ela.

	»Mija, lahko greš nazaj k helikopterju in pomagaš Benjaminu. Tim naj ti pomaga.«

	Pokimala je in se odpravila nazaj proti vratom. Paleontologinja je zdaj sama stala pri stotniku in ga gledala navzgor.

	»Ela. Z vami gremo do laboratorija, kjer boste povedali, kaj vse potrebujete ...«

	»Zakaj pa tako? Ali ne bomo tukaj?«

	»Ni časa za vaša vprašanja. Boste lahko hitro povedali, kaj potrebujete? Govorim o vsem. Testi, mikroskopi, peani, reagenti, očala, bučke in tako naprej,« jo je prekinil stotnik, zdaj z veliko bolj grobim glasom.

	»Seveda,« mu je zmedeno odgovorila in si v glavi že pripravljala seznam za vse.

	Stopala je za stotnikom, ki je v hitri hoji stopal nazaj do nadzorne sobe. V glavi je skušala izbrisati tiste reči, ki jih je brez povezave z laboratorijem natrosil stotnik.

	»Odlično, odlično. Armin in Tjaš, pojdita z gospodično v laboratorij in do helikopterja prinesita vse, kar vama pokaže. Vzemita voziček ali karkoli, da bo hitreje in lažje,« je povedal svojima vojakoma, ki sta se skupaj s paleontologinjo odpravila po hodniku.

	»Maša?«

	»Da, stotnik?«

	»Midva bova zbrala računalnike in opremo, ki je v tej sobi in jo nesla k helikopterju,« ji je rekel in začel nabirati, kar je lahko nesel.

	Začel je hoditi po hodniku in pospeševal svoj korak, dokler ni bilo videti, da že skoraj teče. Ko je bil pri helikopterju, je zagledal velikansko leseno škatlo in Benjamina z vrvmi.

	»Kaj se dogaja, Dejan?« ga je vprašal, ko sta začela z Mašo odlagati stvari na tla.

	Mašo je poslal nazaj v nadzorno sobo, sam pa pilotu nakazal, naj gresta nekoliko stran od vseh pri helikopterju.

	»V bazo so vdrli. Ni varna. O tem sem prepričan.« »In zdaj? Kje so vsi?« ga je vprašal Benjamin.

	Stotnik je samo odkimal in nadaljeval svojo hitro hojo do druge strani baze: »Benjamin, koliko goriva imaš v helikopterju? Koliko stvari gre še lahko v škatlo?«

	»Hmm. Več kot polovico ga je še. Veliko stvari gre lahko, marsikaj gre lahko tudi v helikopter. Damijanu sem že razložil, kako mi lahko pomaga pri pospravljanju.«

	 »Super. Se spomniš tistega skladišča z orožjem, ki je v kleti?«

	»Ja? Greva ponj?«

	»Tako je. Tam so tudi vozički. Upam, da niso našli skladišča.«

	»Še mi, ki smo tukaj, ga včasih komaj najdemo.«

	»Na to računam. Ne vem, koliko so spraševali,« je povsem hladno odgovoril stotnik.

	»Ali to pomeni, da so vsi ...« je skušal vprašati.

	»Najverjetneje. Glede na posnetek, situacijo, ki jo vidiš in Mašin senzor, se že zdi tako. Bilo je več kot dvajset tovornjakov, iz katerih se je usulo veliko ljudi z orožjem,« mu je hitel razlagati stotnik.

	V naslednjih petih minutah je bil helikopter že skoraj poln. Polovica enote je hodila v laboratorij, druga polovica pa v skladišče orožja. Na njihovo srečo ga niso našli. Prav tako niso našli sobe z obroki hrane. Daleč od tega, da so okusni, ampak zdržijo zelo dolgo časa in nahranijo te.

	To je bilo pomembno ekipi, ki je z vsako sekundo povečevala tovor. Založili so vse dele helikopterja in lesene škatle, obenem pa pazili na približno težo. Za to je bil zadolžen Benjamin, ki je na oko vedel, koliko bo zdržal njegov helikopterski prijatelj.

	 »Je to vse, stotnik? Rabimo še kaj?« ga je vprašal Tim.

	»Enota? Je to vse?« je vprašal in pogledal vsakega posebej. Vsi so dvignili palec in stotnik je dvignil roke v znak, da je to vse. Vsak vojak se je počasi usedel na svoje mesto in čakal na vzlet helikopterja. Še zadnjič so pogledali proti zapuščeni bazi in še n-tič v zadnjih tednih spremenili svoj načrt.

	 »Kam gremo, stotnik?« je vprašal glas pilota v slušalkah.

	»Domov, Benjamin. Začeli bomo znova.«





Prleška trdnjava





	Pomembno obvestilo! Zaradi nevarnosti bolezni in dinozavrov ostanite v svojih domovih. Pomoč bo prišla po vas. Ponavljamo, zaradi nevarnosti bolezni in dinozavrov ostanite v svojih domovih. Če potrebujete nujno medicinsko pomoč, pokličite na številko...

	»Številka že več kot štirinajst dni ne obstaja. Ali to sploh še kdo preverja?« je bolj samega sebe vprašal Peter, ko je poskušal s pomočjo radia ujeti vsaj košček informacije, ki bi jim prišla prav.

	»Dvomim, da je sploh še kdo ostal,« mu je odgovorila hčerka Sanja.

	»Strinjam se s Sanjo, ampak sem tudi sam naveličan čakanja na rešitev, ki ne bo nikoli prišla,« je svoje mnenje podal še njen fant Klemen. »Kaj bi naredili, oči?«

	»Ne vem. Ampak se moram tu strinjati s Klemnom. Že več kot dva tedna čakamo na vojsko, policijo ali katero koli drugo pomoč, ki so nam jo obljubili. Ničesar ni. Nekaj bi morali storiti sami, drugače bomo postali del pohištva te hiše.«

	Stopil je k oknu in gledal po sosednjih hišah in sončnih njivah. Želel je sesti na svoj traktor in se pripraviti na celodnevno oranje svoje njive, da bi se lahko z ženo naslajala ob pogledu na prečudovite sončnice. Zaradi nje se je odločil, da bo buče zamenjal za sončnice, ker so ji bile bolj všeč. Oboževala je vse vrste rož. Zdaj ni ne nje in ne sončnic. Samo spomin na oboje.

	»Idejo imam!« se je iznenada oglasil Klemen: »Ampak je malenkostno na nori strani.«

	»No, saj bolj znoreti že ne moremo,« se je zasmejala Sanja in plosknila z rokami.

	Ravnokar so pojedli zajtrk, ki so si ga pripravili in odšteli že svoj petindvajseti dan v izolaciji hiše. K sreči so imeli v njej vse, ostalo pa jim je nudila zunanjost. Te so se raje izogibali, a je svež zrak vsakemu dobro del. Poleg tega so imeli zunaj veliko reči, ki so jih rabili.

	»Imate kje zemljevid okolice?«

	»Nekje bi morali imeti zemljevid Prlekije. Je tako?«

	»Ja, res je. Tamle v predalu bi moral biti,« je s prstom pokazal na omaro na hodniku.

	Sanja je skočila do omarice in iz prvega predala potegnila kolesarsko karto Prlekije. Raztegnila jo je na mizo, kjer sta Peter in Klemen hitela umikati, kar je ostalo od zajtrka.

	»Kje je vaša hiša?« je vprašal Klemen med pogledovanjem po karti in se hitro zagledal v Sanjin prst, ki ga je tako močno pritisnila na del zemljevide, kjer je stala njihova hiša, da ji je noht popolnoma zbledel.

	»Super. V to smer je torej naselje, v drugo pa reka in njive. Odlično, verjetno bi šlo.«

	»Šlo kaj?« je bila nestrpna Sanja.

	»Taka je moja ideja. Vedno, ko se vozim do vaše hiše, je na njivah ogromno bal. Tudi nazadnje je bilo tako ... «

	»Bale? Saj ne bomo jedli sena, saj nismo krave,« mu je posmehljivo odgovoril Peter, ki se je že usedel.

	»To mi je jasno, ampak bale so lahko odličen začetek. Kaj ko bi angažirali ljudi v okolici in bi nam pri tem pomagali? Govorili ste, da ima skoraj vsak v naselju traktor in ogromno njiv. To v teoriji pomeni tudi ogromno bal. Če bi jih zložili eno na drugo, bi to lahko bil zid. Ustvarili bi lahko svoje naselje in tako nam ne bi bilo potrebno čakati na pomoč. Kaj pravita?« je ponosen sam nase rekel Klemen.

	Ker je bil fant iz mesta, ni dobro poznal okolice in ljudi, a ideja se mu je zdela senzacionalna. Hkrati pa se je tudi zavedal njene norosti.

	»Bale bi nalagal?« ga je vprašala Sanja in se usedla na svoj stol.

	»Ja. Ti ni dobra ideja?«

	»Mogoče. Veliko dela zahteva in tvoj načrt ima roko na srce veliko pomanjkljivosti.«

	»Ni načrt, ampak ideja. Peter?« se je Klemen obrnil proti očetu svoje punce.

	»Načeloma, ampak res načeloma bi šlo. Dokaj meščanska ideja, ampak Klemen ima prav, Sanja. Če bi ogradili Kamešnico in del reke, uporabili hiše za del zidu in zajeli tudi nekaj kmetij, potem bi nam lahko uspelo. Tudi tiste kontejnerje, ki jih ima tisti mogotec višje po cesti.«

	»Ja! Lahko bi nam!« je bil vse bolj navdušen Klemen.

	»Morali bi od hiše do hiše in pojasniti načrt.«

	»Potem pa kar začnimo,« je rekla Sanja in stekla v sobo, da se preobleče.

	Ko se je vrnila, je bil že narejen seznam tistih kmetov, ki imajo traktor in so zagotovo še živi. To sta bili točki, ki so ju morali izpolnjevati, da bi jih obiskali.

	»Tine ima traktor, dopiši ga. Lesjak Tine živi tam blizu semaforja,« je narekoval Peter in se naslanjal na Klemnovo ramo.

	Nazadnje je bil tako dobre volje, ko je pred nekaj meseci Klemna naučil voziti traktor. Ko so bili še vsi skupaj in ni bilo ne dinozavrov in ne bolezni.

	Sanja se je postavila nasproti njiju in si nalila nekaj vode iz vrča. Vsake toliko so se vsi trije zapeljali do Mure in se vrnili s traktorjem, napolnjenim s kanistri vode, ki so jo potem prekuhali in ohladili. Imeli so tudi dovolj hrane, saj so živeli na kmetiji. Pri vsem tem jim je na pomoč priskočil agregat, ki je opravljal zahtevno delo.

	»Dobro. Zdi se mi, da imamo vse, ki jih poznam. Potrebno bo iti od hiše do hiše in upati na najboljše,« je rekel Peter in se napotil k vhodnim vratom.

	Obul se je in izza bund vzel svojo lovsko puško.

	»Puško?« ga je vprašala hčerka.

	»Seveda. Tja ven ne grem brez zaščitne opreme,« je odgovoril in si nadel klobuk.

	Pobrskal je po stotini žepov na hlačah in iz enega potegnil ključe od avta. Požvenkljal je z njimi in se obrnil proti vhodnim vratom. Pokukal je skozi nišo ter se odpravil na dvorišče. Takoj za njim sta stekla še Klemen in Sanja, ki sta se hitro usedla v njegovo dostavno vozilo. Ona spredaj in on zadaj.

	»Najprej gremo do tistih, ki so najbližje in od tam naprej. Ali vidita kaj?«

	Vsi so pogledovali po zraku in cesti, a niso videli ničesar. Odkimavali so sami sebi in še vedno zrli skozi okno. Vedeli so, da pri njih ni bilo veliko mesojedih dinozavrov, saj so se ti nahajali predvsem v večjih mestih in naseljih. Okoliške njive so bile polne tistih s ploščami na hrbtu, Mura pa je na določenih predelih postala že pravo zbirališče dinozavrov z grebenom na glavi. Nihče od njih ni vedel, da so se imenovali stegozavri in parazavrolofi. Najbolj so se sicer bali tistih, ki so bili v zraku, in groznih mesojedcev. Bali so se jih zaman, saj so se ti potikali v večjih mestih, kjer je bilo veliko hrane, do katere so lahko enostavno dostopali. Na vaseh in manjših zaselkih to ni bilo tako enostavno.

	»Pa pojdimo,« je rekel Peter in vžgal avto.

	V istem trenutku so vsi preverili okolico in vsak pri sebi je odkimal. To je pomenilo, da ni ničesar in lahko odpeljejo.

	»Če pa ne gre nič, pojdimo vsaj mi,« je dodal in zapeljal z dvorišča.

	Ko je rekel, da gredo najprej k tistim, ki so jim najbliže, je vedel, da bo moral mimo dveh praznih hiš. Obe družini žal nista dočakali tega dne, zato je moral voziti naprej in odmisliti prelepe trenutke z njimi, saj bi se mu na obraz prikradle solze. Hitro je zapeljal pod njihov nadstrešek, kjer so že imeli parkiran osebni avtomobil in ugasnil avto.

	»Ali so oni prejeli zdravilo?« je vprašal Sanjo v vzvratno ogledalo.

	»Ne vem, oči. Saj si imun, kaj se sekiraš. Niti ne vemo, če je bolezen še aktivna,« mu je odgovorila hčerka ter pogledovala proti hiši.

	»Kaj pa počnete zunaj? Ste nori? Pridite, hitro!« se je skozi napol odprto okno zadrl starejši moški.

	Okno se je zaprlo in slišali so le še nekaj pridušenega pogovarjanja. V naslednjem trenutku so se odprla vhodna vrata, proti katerim so hitro stekli iz avtomobila.

	»Peter!« je gospa Cilka veselo objela svojega prijatelja.

	Gospa Cilka je bila krepka starejša gospa, ki je imela volje in želje za celo naselje. Že to, da ga je brez težav objela, je povedalo veliko. Hkrati je tudi pomenilo, da se ni ozirala na zdravilo ali na to, če so ga prejeli.

	»Ah, Cilka, kako lepo te je videti,« je rekel Peter in podal roko njenemu možu, svojemu prijatelju Borisu.

	»Tudi vas. Kaj pa počnete, da se vozite naokoli?« je z nasmehom rekel Boris in jih pospremil do dnevne sobe.

	Na mizi so bile igralne karte in škatla za piškote, kjer so bili dejanski piškoti in ne šivalni pribor. Sanja je brez obotavljanja segla po piškotu in zagrizla vanj. Že več tednov ni jedla Cilkinih piškotov.

	»Kako sem jih pogrešala,« je rekla potiho in enega ponudila Klemnu, ki ga je z veseljem vzel.

	»Idejo imamo za rešitev, ampak najprej vaju moram nekaj vprašati. Ali sta slišala kaj novega?« je povedal Peter, ko so sedeli na sedežni.

	»Nič novega. Zadnja novica je bila pred nekaj tedni, da naj bi Ljubljana padla.«

	»Ljubljana? Padla? Mater vola,« je rekel Peter in pogledal proti najmlajšima v sobi.

	Njegov pogled je zastal prav na Klemnu, ki je bil iz Ljubljane. Pred vsem kaosom, ki je nastajal v glavnem mestu, mu je uspelo pobegniti še pravi čas. Ko mu je v stanovanju zaradi bolezni umrla mama, je ostal sam. Ko so linije še delovale, sta mu Sanja in Peter rekla, naj pride k njima. Čakala sta ga noč in dan, dokler se mu ni uspelo pripeljati na dvorišče. Peter ni niti enkrat pomislil, da ne bi šel ponj, če mu ne bi uspelo priti iz Ljubljane. Rad ga je imel kot sina, ki ga ni nikoli imel.

	»Po radiu pa neprestano tisto obvestilo, ki sem ga že

	sit. Me je že imelo, da bi radio zabrisal skozi okno,« je postal hitro nervozen Boris.

	»Daj no, kaj pa govoriš,« ga je takoj okarala žena in ga nežno lopnila po rami: »Povej mi o tej rešitvi, daj.«

	»Klemen, daj zemljevid,« je rekel Peter in ga razprl na mizo.

	Na njem je bil zdaj že narisan predviden načrt baliranega obzidja, ki sta ga Peter in Klemen narisala, ko se je Sanja preoblačila iz pižame.

	Peter jima je pojasnil načrt in občasno pustil nekaj besed Klemnu, ki je bil le razvojni vodja.

	»Tako lahko zajamemo Kamešnico, večino hlevov in hiš. Važno je, da imamo nekaj zatočišča, hrane in vode. Seveda je glavnega pomena varnost, ampak ta nam prihrani malo časa, vse ostalo pa nam ponudi življenje,« je povedal Peter in se naslonil na kavč.

	Čakal je odziv zakoncev, ki sta se pogovarjala le še z očmi.

	»Zraven sva! Ali grem kar po traktor?« je z nasmehom vprašal Boris, ki je segel po piškotu.

	»Mnogo boljše to, kot pa čakanje v nedogled,« se je z možem strinjala žena. »Grem še jaz po svojega?«

	Nasmejali so se, ko so ugotovili, da so na isti strani ideje. To je pomenilo, da je že pet ljudi za. Zakonca imata res vsak svoj traktor, kar bo še kako olajšalo delo. Po drugi strani je to pomenilo, da se strinjajo že štirje traktorji oziroma njihovi lastniki. Brez njih se traktor pač ne bo peljal.

	»Ne še. Najprej bomo šli povedat še ostalim in določili zbirno točko. Mislil sem, da bi začeli jutri zjutraj in se dobili kar pri avtocesti in začeli tam. Kaj pravita? Ob sedmih zjutraj?« je hitel razlagati Peter, ki je želel čim prej nadaljevati svojo pot.

	Zakonca sta se strinjala in jih pospremila do vrat. Najprej so pregledali vsako okno, če se kje potika kakšno nevarno bitje in jih šele nato odprli. Čim je Peter kot zadnji zapustil okvir vrat, so se ta že zapečatila. Vsi trije so stekli do avtomobila in pomahali zakoncema, ki sta jih opazovala skozi okno.

	»Ob sedmih?« je v avtu vprašala Sanja.

	Zapeljali so na cesto in nadaljevali pot proti naslednjemu cilju.

	»Če bi bilo po njuno, bi šli že zdajle vsi v akcijo. Lahko smo veseli, da imamo še cel dan.«

	»Če ti tako praviš,« je rekla in opazovala okolico.

	»Pazite! Stop, stop, stop ... « je hitro rekel Klemen in se naslonil na sprednji sedež.

	Peter je ustavil avto in čakali so. Slišalo se je le glasno dihanje, ko so izza hiše zagledali majhno glavo dinozavra. Postavljena je bila višje od visokoraslega človeka, kar je pomenilo, da gre za visoko bitje. Z vsakim počasnim korakom se je kazalo več dinozavra, ki se je samo še vzpenjal v zrak. Počasi so se pokazale trdne plošče, ki so mu rasle po hrbtu in segale do strehe hiše v bližini. Visok je bil najmanj štiri metre, dolg pa vsaj dvakrat toliko. Bil je gromozanski.

	»Ta se imenuje stegozaver, če se ne motim,« je šepnil Klemen, ko se je spomnil na članek v reviji, ki jo je včasih prebiral na stranišču.

	Napisane so bile nekatere vrste dinozavrov in med njimi je bila tudi ta. Klemen je opazoval njegovo telo, ki se ob korakih ni niti malo zamajalo. Ko je njegova velika noga stopila na tla, so se zatresle le mišice na njej. Bil je velikanski in takih je bilo na tej ravnini nemalo. To ni pomenilo, da niso bili ljudje ob vsakem srečanju z njimi polni strahu in navdušenja. Delček strahu je predstavljala dinozavrova velikost, a ta ni bila tako grozovita kot tisto, kar se je počasi začelo kazati na koncu repa. Štiri konice, dolge vsaj en meter, ki so se dvigovale visoko v nebo. Bile so strah in trepet za plenilce in ljudi, ki so se jih v velikem loku ognili, če so le imeli čas.

	Žival je počasi izginjala za hišo na levem delu ceste in lahko so nadaljevali pot.

	»Odlično si opazil,« je rekel Peter in odpeljal naprej.

	»Ali ni veličasten?« je Klemen vprašal svojo boljšo polovico, ki je še vedno pogledovala nazaj proti dinozavru.

	»Kar je, ja. Ampak imam rajši krave,« se je nasmejala in se zravnala na sedežu.

	»Upam, da se bom kdaj lahko naučil kaj več o teh bitjih,« je dejal in pričel še bolj pozorno opazovati okolico.

	Ko so prispeli do naslednje hiše na svojem seznamu, so morali avto pustiti na odprtem. Peter je ugasnil avto in za trenutek postal pri miru. Čakal je, če se bo kdo pojavil pri oknu ali vratih, a tega ni dočakal.

	»Počakajta v avtu,« je rekel in se kot blisk odpravil proti vhodnim vratom.

	Potrkal je in pogledal naokoli. Klemen in Sanja sta čakala v avtu in gledala vsak v svojo smer, da bi še pravi čas opazila kakšnega dinozavra. Ko je Sanja pogledala nazaj proti svojemu očetu, je že videla, kako se pogovarja z moškim njegovih let. Ni se uspela spomniti njegovega imena, saj niso bili tu nikoli na obisku. Opazila je, kako možakar povzdiguje glas in s prstom kaže proti avtomobilu in nakazuje nekaj velikega. Klemna je dregnila v ramo in zdaj se je v tisto smer zabuljil še on. Pozoren je bil na dogajanje v okolici, če bo slučajno treba priskočiti na pomoč Petru ali oba razjarjena bika opozoriti, da nekaj prihaja. K sreči ni bilo treba in je bil oče njegove punce že kmalu v avtu.

	»Prekleti Drejc! Kot vedno trmast kot bik in smotan kot zajla,« je bil razjarjen Peter, ko je iskal varnostni pas.

	»Se ne bo pridružil?« ga je vprašal Klemen.

	»Ne. Njemu je pomembno to, da je v svoji hiši in ne pomaga nikomur. Rekel sem mu, da je kadar koli vabljen, če si premisli. Veš, kaj je rekel? Naj ne hodim tako blizu, ker je še vedno v zraku bolezen,« je razlagal in se skušal čim prej pomiriti.

	»No, pa pojdimo naprej,« je rekel po minuti umirjanja.

	Nadaljevali so pot in po več urah so imeli na svojem seznamu že več kot trideset ljudi, ki so želeli pomagati. Vsem so razložili načrt, le pet ljudi pa je zavrnilo njihovo idejo. Razlogi so bili pri vseh enaki. Bolezen ali norost tistih, ki bi želeli pri tem sodelovati.

	»Cel dan za trideset ljudi v enem malem naselju,« si je rekla Sanja, ko je zapisala novo in zadnje ime na njihovem seznamu.

	Vsem tistim, ki so zavrnili pomoč, so povedali, da so zaželeni, ko bo trdnjava zgrajena. Kot trdnjavo jo je poimenoval Klemen, ki je med vožnjo na široko razpredal o tem, da so bale zgolj začasna rešitev. Čez čas bi imeli znotraj trdnjave tudi živino, ki bi bale potrebovala za hrano. Ker bo zima že čez nekaj mesecev, bodo bale igrale ključno vlogo v vsem tem.

	»Še dobro, da smo dobili družino z lesno delavnico. Še dobro, da smo na vasi, kjer zna vsak nekaj početi,« je med vožnjo nazaj govoril Peter in s tem rahlo dregal v Klemna. Ta se na to ni oziral, saj mu je bilo popolnoma vseeno za predsodke take ali drugačne narave. Vedel je, da jim bo njegova univerzitetna izobrazba medicine še kako pomagala v tej situaciji. Kolikokrat jih je na vasi že slišal na račun tega, da je iz Ljubljane. Nič ni pomagalo pri prepričevanju, da zna delati na njivi in zato je obupal pri upiranju.

	»Še dobro,« je tiho odgovorila Sanja in skozi okno gledala v zahajajoče sonce, ki se je počasi skrivalo za visoke sončnice.

	Te so jo spomnile na mamo. Pomislila je na to, kako rada bi ji vse to povedala in govorila z njo. Spomnila se je hudega kašlja in hitrega hujšanja mame, ki je umrla pred dvema mesecema. Kot da dinozavri niso bili dovolj in da ni izgubila dovolj prijateljev zaradi bolezni, je izgubila še mamo. Še sama ni vedela, kaj bi se zgodilo, če bi izgubila še Klemna ali očeta.

	Oba sta prejela zdravilo, ki pa ni bilo zagotovilo, da bo oseba preživela. Zdravilo je bilo učinkovito, če si ga prejel pravočasno. Njena mami ga ni in zdaj bo morala skozi življenje brez nje. Z očetom je nista imela niti priložnosti dostojno pokopati, saj je vse prej propadlo. Za drvarnico sta uprizorila fiktivni pogreb in postavila križ v njen spomin. Kljub temu je bila v zadnjih tednih še vedno srečna, saj ji je kamen iz srca odvalilo dejstvo, da je Klemen živ in sta lahko skupaj. Predstavljala si je življenje skupaj z njim, z dinozavri ali brez. Sanjala je o hišici sredi trdnjave bal, kjer bodo odraščali njuni otroci.

	Ko je Peter zapeljal na njihovo dvorišče, je padla nazaj v resnični svet. Pripravili so se in stekli v hišo. Preostanek dneva so preživeli podobno kot vse prejšnje. Brali so knjige, igrali družabne igre in se pogovarjali. Vsi trije so podajali ideje o prleški trdnjavi, kot so jo poimenovali.

	Sanja je predlagala, da bi si lahko priskrbeli nekaj generatorjev, ki jih je imelo bližnje podjetje in jih uporabili za elektriko. Vsem se je zdelo nujno potrebno zajeti tiste hiše, ki so se oskrbovale s sončnimi celicami in baterijami. Nihče od njih ni točno vedel, kako deluje, a električar, ki so ga dobili danes, bo prav zagotovo vedel.

	Prav tako je bil esencialnega pomena bencin, a to bodo reševali po postavitvi trdnjave. Potrebovali ga bodo za marsikaj, v prvi vrsti za traktorje in agregate. Peter je govoril o idejah za njivo in sajenju, kar so bile reči, ki jih je oboževal. Veliko idej je ponudil tudi Klemen, ki se mu je dolgoletno igranje igric, gledanje filmov in branje knjig končno obrestovalo tudi v praksi.

	»Nujno potrebujemo obrambne jarke, ki jih bodo skopali traktorji in bagri. To je osnovnega pomena, da bo trdnjava sploh obstala ... « je govoril Klemen, Sanja pa se je ob njegovih besedah o jarkih spomnila na njegove monologe iz preteklosti.

	Ko je pred leti doživela premiero tretja epizoda izjemno priljubljene serije, je bila po ogledu primorana poslušati razočaranega Klemna, ki je dve uri razpredal o pomenu jarkov pri obrambi gradu ali trdnjave. Še dobro, da vseh tistih sto dvajset minut ni šlo v nič in so jarki končno prejeli svojo vlogo v resničnem svetu.

	»Tisti mali bajer, ki ga bomo zagradili, bi bilo pametno nekako napolniti z ribami, ki bi jih lahko jedli,« je še dodal k svojim idejam in jih vseskozi dopisoval na velik list papirja.

	Na seznam je dodal že vse od odlagališča smeti do višinskih opazovalnic. Pogledal je proti Petru, ki se je usedel na sedežno in segel po daljincu za televizijo. Še preden sta ga lahko opozorila, je pritisnil na gumb in dojel svojo napako. Opazila sta, kako je zardel in bil kaj kmalu jezen. Sledilo je nekaj kletvic, ki so bile izrečene tiho in razmeroma mirno za stanje, v katerem je bil.

	»Zadnji čas je, da vržemo to zadevo stran!« je rekel in vstal. Odšel je do hodnika in po stopnicah navzgor.

	Sanja in Klemen sta se spogledala in ustvarjala dalje. Želela sta narediti najmanj trideset istih načrtov, da bi jih zjutraj lahko podelili med voznike traktorjev in bagrov, če bi kdorkoli želel videti, kaj so si zamislili.

	»Vesela sem, da si tukaj,« je rekla Sanja med enim izmed pogledov, ki sta si jih izmenjala.

	»Tudi jaz,« je z nasmehom odgovoril Klemen. Stegnil se je proti njej in jo poljubil.

	»Lahko bova začela od začetka. Brez faksov in brez služb. Samo življenje,« je zardela Sanja, ko je zaradi poljuba iz rok spustila svinčnik.

	»Res je. Upam, da bo res življenje in ne preživetje. Ampak ne glede na to, bi raje vsak dan trepetal s tabo kot živel brez tebe,« ji je odgovoril njen fant in ji poljubil roko.

	Ko sta prenehala z risanjem načrtov in pogovori, sta se odpravila pod tuš in spat. Vsake toliko je Sanjo prebudil zvok iz daljave, ki bi ga lahko enostavno zamenjali za oglašanje kitov ali pridušeno in veliko globlje oglašanje slonov. Zaradi utrujenosti je končno lahko zaspala.

	»Dobro jutro!« se je pri vratih zadrl njen oče in ju vrgel iz postelje.

	»Si nor?!« mu je odgovorila Sanja in v njegovo smer zalučala vzglavnik.

	Peter se je zasmejal in jima povedal, da je ura šest zjutraj in ju čez pet minut pričakuje na zajtrku. Njegove grožnje z zajtrkom sta vedno jemala resno, obenem pa se nista želela kar tako odreči zajtrku na tako pomembno jutro. Čaka jih naporen dan, ki bo poln trdega dela in organiziranja. Za Klemna bo pomenil še poslušanje komentarjev na dejstvo, da je iz Ljubljane in nima pojma o njivah.

	»Kako sta spala?« ju je vprašal Peter, ko sta prihajala k polno obloženi mizi.

	Zajtrk je bil njegov najljubši dan dneva. Na mizi je bil klasični prleški zajtrk. Klemnu je bila zelo všeč lokalna kulinarika, saj v Ljubljani tega ni bilo na pretek. Če je že bilo, je bilo v Prlekiji to vseeno drugače.

	»Odlično!« je takoj odgovoril Klemen in segel po kruhu ter tunki.

	Namazal jo je na debelo, tako kot jo je nekoč rad mazal njegov oče. Ko je prišel k Sanji na obisk, je nekaj tunke vedno prinesel nazaj v Ljubljano, kjer jo je zmanjkalo v nekaj dneh. Navsezadnje je bila le domača.

	»Tudi dobro, pa ti?« mu je vprašanje vrnila Sanja, ki si je tunko namazala na veliko tanjši sloj in manjši kruh.

	Tudi jedla ni tako hitro, a to ni motilo drugih jedcev za mizo.

	»Kar dobro. Če ne bi vse te živali tako tulile, bi bilo veliko bolje,« se je nasmejal in začel jesti.

	»Dober tek obema.«

	»Hvala enako.«

	Ob zajtrku so imeli vedno še čaj in kavo, ki jim je še kako prijala.

	»Joj, kaj bi dala za eno tortico iz Cukeraja takole ob kavici,« se je Sanja spomnila na kavice, preživete v centru Ljutomera.

	To je bila ena izmed glavnih stvari, ki jih bo pogrešala. Spomnila se je lastnice, ki je bila tako kot Klemen iz Ljubljane. Vedno ji je bilo zabavno, kako se je gospa iskreno nasmejala ob obiskih iz Ljubljane. Kot bi se ji zdelo, da so se ljudje izgubili, če so prišli v njene kraje.

	Precej bizarno in prisrčno, si je mislila, ko je nagnila še zadnji požirek kave. Kaj bi ji rekla zdajle, če bi vedela, da ji je v mislih rekla gospa?

	»Mislita, da bi mi kako uspelo priti do knjižnice?« je vprašal Klemen, ko so se po zajtrku pripravljali na odhod.

	»Knjižnice? Kaj pa ti bo?« ga je vprašal Peter in v svojih mislih že iskal po odgovoru.

	»Mislil sem, da bi se nekoliko izobrazili o dinozavrih. Vsaj vedeli bi, katere vrste je kateri izmed njih in podobne reči. Poleg tega pa bi vzel nekaj medicinskih knjig, za prihodnost,« je odgovoril Klemen in med obuvanjem čevljev čakal na odgovor.

	»Pametno. Jah, knjižnice so v Ljutomeru, Svetem Tomažu, Ivanjkovcih in vse tja do Murske Sobote. Ne vem, če je kateri koli izmed teh krajev pametna izbira. Vsi so bili ograjeni in vsi so padli. Mogoče bi vseeno še nekoliko počakali s tem?« mu je skrbno odgovoril Peter in ga vsaj za nekaj trenutkov usmeril v današnje delo.

	»Se še spomniš, kako se vozi traktor?« ga je vprašala Sanja.

	»Seveda. Gumb, ročna, sklopka in gremo!« je rekel Klemen in jo pogledal, a je Sanja že gledala v svojega očeta, ki je stal na drugi strani in bolščal v Klemna.

	»Hecam se, seveda se spomnim.«

	Njegov amaterski inštruktor se je pomiril, saj sta imela za seboj kar nekaj konkretnih ur učenja vožnje s traktorjem in uporabo pripomočkov.

	»Tokrat bova uporabljala viličarski priključek in vilice za dvigovanje bal. Sanja, ti verjetno še znaš voziti?«

	»Seveda znam, oči. Bom kar jaz vozila namesto Klemna, da ne bo težav. Če se oba strinjata?«

	Klemen in Peter sta se spogledala in skomignila z rameni.

	»Zakaj pa ne, mogoče bo še boljše, ker zagotovo znaš,« je rekel Peter in pogledal skozi okno.

	Vsi so imeli oči uprte skozi okno in bili pozorni na nevarnost. Vedeli so, da so tu mesojedi dinozavri redki in so bili prav zaradi tega razloga pozorni predvsem na leteča bitja. Ko je bila televizija še delujoča, so povedali, da je nekega otroka v Kopru odnesel eden izmed letečih plazilcev. Takrat so se naučili tudi to, da leteči dinozavri ne obstajajo, ampak se jim reče le pterozavri.

	»Pojdimo!« je rekel Peter in stekel skozi vrata, čez dvorišče in za hišo.

	Skočil je v svoj traktor in se umiril šele, ko sta mimo njega stekla še Klemen in Sanja. Skočila sta v svoj traktor in v miru zadihala. V teh časih ni bilo nič bolj adrenalinskega kot tek pred ničemer. Sanja je prižgala traktor in ga zapeljala bližje očetovemu, kjer so bili tudi vsi priključki. Njen traktor bo imel priključek spredaj, očetov pa zadaj in spredaj. To je prednost, ki jo je imel Peter, saj je bil dolgoletni lastnik trgovine s kmetijsko opremo in mehanizacijo. Še pravočasno je pred leti nakupil veliko strojev in opreme, nato pa jo posojal okoli. Kmalu jo je lahko začel tudi prodajati, saj je posel lepo cvetel. Tako se je lahko mirno posvetil tistemu, kar ga je dejansko zanimalo. To je bilo cvetje.

	Čez nekaj minut so bili vsi priključki na traktorjih in lahko so se odpeljali.

	»Upam, da zvok traktorjev ne bo privabil dinozavrov,« je rekel Klemen in pogledal proti Sanji, ki je vozila traktor. Ni mu bilo jasno zakaj, ampak nekaj zelo privlačnega je bilo na njej, ko je vozila tako ogromno stvar, kot je traktor. »Ah, moj Zetor bo že zdržal. Tudi če nas kaj napade, so to traktorji, ki tehtajo tri tone in pol. Tono gor ali dol. Veš, kakšna sila bi morala biti, da prevrne tak traktor?« mu je samozavestno odgovorila Sanja, ki je za očetom zapeljala proti dogovorjenemu mestu.

	»Če ti tako praviš,« je rekel Klemen in pogledal na uro.

	»Koliko je ura?«

	»Deset do. Precej na tesno bo.«

	»Kako to misliš?«

	»Kaj kako? Vi Ljutomerčani kot zamudo pri kmetijskih opravilih štejete tudi, če je oseba tam pet minut prej,« se je zasmejal Klemen.

	»No, kaj pa govoriš,« mu je v smehu odgovorila Sanja, ki je vedela, da ima čisto prav.

	»Sem ti rekel,« ji je rekel Klemen.

	»Nismo Ljutomerčani.«

	»Pardon.«

	»To te bo drago stalo,« mu je povedala Sanja, ko je vozila za očetovim traktorjem,

	 Zavili so mimo hiše Borisa in Cilke ter naposled na povsem prazno njivo. Kaj kmalu so opazili gručo traktorjev, ki je bila že pripravljena na delo. Sanja je pomislila na Klemnove besede o zamujanju in kar naenkrat je postala živčna, da je dejansko zamudila, čeprav ni.

	Traktorja so parkirali zraven vseh ostalih, ju ugasnili in se pridružili ljudem znotraj kroga iz traktorjev.

	»Ja, dober dan,« se je zaslišalo iz množice.

	»Za nas je že dan, za Ljubljančane pa dobro jutro,« so se hitro pošalili o zamudi, ki jo je omenil Klemen.

	Dvignil je roko v pozdrav in vse pozdravil, kot je veleval bonton, istočasno pa pogledal Sanjo in cmoknil z ustnicami. Vedela je, kaj ji hoče povedati in prisilno se mu je nasmejala.

	»No, no, dajmo, hitro,« je rekel Peter.

	Več ljudi je bilo, kot so si mislili in načrtovali. Peter je pri sebi sklenil, da je šel vsak še vsaj po enega in so imeli zdaj skoraj še enkrat toliko traktorjev in ljudi. Tako početje bi se mu zdelo dokaj nevarno in neumno, če tega ne bi storil tudi sam.

	»Razdelite si te papirje med sabo,« je rekla Sanja in podala kupčke listov, ki sta jih zvečer pripravljala s Klemnom.

	Začeli so si jih podajati med seboj in z vsakim podanim listom je bilo šušljanje bolj prisotno.

	»Si to sam narisal?« je eden izmed starejših mož vprašal Klemna.

	»Klemen je tisti, ki se je vse to spomnil. Tako da se imate njemu zahvaliti, da stojimo skupaj z neko rešitvijo,« mu je takoj odgovoril Peter, ki je vedel, kako se tu stvarem streže.

	Gospod je prikimal in si nadel očala. Vsi so gledali v liste in si ogledovali, kar je bilo narisano na njih.

	»Bale?« je vprašala mlajša gospodična, ki je bila oblečena v delovni kombinezon.

	»Za zdaj bodo bale. Ko bomo bale rabili za hranjenje živine, jih bomo začeli nadomeščati z debli ali tramovi. Visoki morajo biti vsaj pet metrov,« je začel govoriti Klemen in vsi zbrani so ga pozorno poslušali.

	»Veste, koliko bal bomo potrebovali za to?« je vprašal Petrov prijatelj Tine, zadnji v vrsti ljudi, ki so zmotili razlago načrta, da se je moral Klemen znova in znova ponavljati.

	»Veliko. Sčasoma bomo zajeli del Mure, pomagal nam bo ta avtocestni krak, ki je označen z rumeno barvo.

	Kolikor vem, je na avtocesti ostalo preveč avtomobilov, da bi se večji dinozavri lahko premikali po njej. Za začetek so najbolj važne naše hiše, zemlja in voda. Prav zato je nujno, da zajamemo ta majhni bajer, ki je nekaj dvesto metrov stran,« je govoril Klemen in pogledoval naokoli.

	Spomnil se je na debatne krožke v Ljubljani, le da je bila njegova publika zdaj nekajkrat starejša.

	»Kje bi začeli?« je vprašal moški, ki je prej komentiral Klemnovo risanje.

	»Odlično vprašanje. Prav pri avtocestnem priključku. Zdaj smo na vzhodni strani ceste, vi pa začnite zagrajevati zahodno stran. Za vašimi hišami, le nekaj metrov stran od začetka njiv. Če kdo med vami živi na oni strani ceste, naj bo tam, ko bomo začeli. Vzemite poljubno prostora in akcija.«

	»To pa je načrt. Saj ne, da mi ni všeč, ampak, kaj če naletimo na dinozavre?« je vprašal fant Klemnove in Sanjine starosti, ki je stopil izven množice.

	»Razumem. Kakor vidim, so ti traktorji kompaktni in verjamem, da vas ima veliko med vami s seboj tudi orožje. Se motim?« mu je odgovoril Klemen.

	»Imamo. Ampak v relativni bližini so brahiozavri, ki so visoki več kot deset metrov. Ob Muri so se naselili hadrozavri različnih vrst, ki so hitri in tehtajo okoli osem ton. Premikajo se v čredah in jih je takrat nemogoče ustaviti. Stegozavri so le nekaj minut z motorjem oddaljeni od začetne točke, ki je narisana na teh listih,« je hitel razlagati fant in vsi so ga gledali z občudovanjem.

	»Končno nekdo, ki nekaj ve o teh živalih. Bi mi pomagal? Poznati moramo njihovo obnašanje, če želimo preživeti in uspešno dokončati trdnjavo,« je z navdušenjem rekel Klemen in stopil bližje k njemu.

	Fant mu je prikimal, Klemen pa se je obrnil nazaj k množici. Petru je nakazal, da je to vse, kar je imel za povedati. Ta mu je prikimal in si zložil papir v žep.

	»Odlično! Pojdimo po bale in jih začnimo voziti tja, kamor je rekel fante,« se je množici zadrl Peter in v naslednjem trenutku se je slišalo samo še prižiganje in odhajanje traktorjev.

	»Klemen,« se je predstavil Klemen. »To je moja punca Sanja.«

	»Jan, me veseli,« se je obema predstavil fant, ki je bil nekoliko višji od Klemna.

	Sanja je takoj opazila, da je oblečen drugače kot vsi ostali. Oblečene je imel preproste kavbojke in flanelasto karirasto srajco, kar je bilo precej bizarno glede na dejstvo, da je bilo dokaj vroče. Obenem pa je takoj pomislila na vse tiste stare moške, ki so bili v kombinezonih brez majic in se ni znala odločiti, kaj je bolj čudno.

	»Kdo pa si ti?« je vprašala punčko, ki je stala ob Janu.

	Po njenih ugibanjih je bila premlada za šolo, bila pa je neverjetno podobna svojemu bratu. Oba sta imela lase črne kot noč, ki so bili povsem ravni in že samo po tej lastnosti bi vedela, da sodita skupaj.

	»Moje ime je Špela. Stara sem pet let, Jan pa je moj brat,« se je prikupno nasmejala njegova sestrica.

	»Samo midva sva. Živiva na drugi strani avtoceste. Po naju je prišel gospod Tine Lesjak, če ga slučajno poznata. O dinozavrih vem kar nekaj stvari, saj so Špeline knjige vse, kar še imava in nama v tem času pridejo prav,« je razložil in povedal, da mu je načrt zelo všeč.

	»Vsaj nekaj se dogaja. Rešitve verjetno ne bo, zato se moramo pripraviti sami,« mu je odgovoril Klemen, ki je opazil, kako je Sanja začela pogovor s Špelo in ji je ta razlagala, kako si narediti najlepšo kitko na tem svetu.

	»Dvomim, da bo kakšna rešitev. Preveč časa je minilo. Ne sliši se ne letal ne helikopterjev, kaj šele avtomobilov. Radijskih in televizijskih postaj ni več.«

	»Res je. Se ti mogoče zdi načrt preveč ambiciozen? Misliš, da imamo dovolj materiala?« je v dvomu vprašal Klemen.

	»Ne vem. Bal je verjetno dovolj. Verjetno bodo tisti, ki se ukvarjajo z lesom, kar takoj začeli delati na tvoji ideji o deblih. Najbolj všeč mi je tisti del načrta z jarkom, kar bi nam olajšalo marsikaj. Ne morejo prevrniti bal, če ne pridejo do njih, ne?« je odgovoril Jan in se zapletel v kratek pogovor s Klemnom.

	»Super. Sanja, gremo pomagat?« se je čez čas Klemen obrnil proti svoji punci, ki je vstala in se lepo poslovila od obeh.

	»Se še vidimo?« je vprašala Špela.

	»Seveda. Še danes,« ji je s širokim nasmehom odgovorila Sanja.

	Vsi so se odpravili do svojih traktorjev in se odpeljali proti cilju. Tam so že naleteli na prve bale, ki so se pričele odlagati na zbirališče. Nekaj traktorjev je ostalo pri balah, da so jih lahko takoj začeli nalagati. Sanja je pogledovala proti avtocesti, kjer je opazila le vrhove avtomobilov in kombijev, ki so bili v naglici zapuščeni tam. Spomnila se je na trenutke, ko so doma razmišljali o pobegu. A kaj, ko niso imeli kam pobegniti. Odločili so se, da bodo čakali na rešitev, ki je ni bilo.

	»Fantastično bo!« je bil navdušen Klemen in prekinil njeno razmišljanje.

	Skočil je iz traktorja in stekel do prvega bagra, ki ga je zagledal tik pod avtocesto.

	»Si ti Klemen?« ga je vprašal nekaj let starejši moški, ki je imel v roki svojo kopijo načrta.

	»Ja, to sem jaz,« mu je odgovoril Klemen in mu segel v roko.

	Prav zanimivo se mu je zdelo, da nihče ni več dvakrat pomislil glede dotikanja neznancev, ko pa je bolezen tako močno vplivala na življenje vseh ljudi. Povsem so pozabili nanjo in to v relativno kratkem času. Res je bilo tudi to, da so ljudje preprosto nehali umirati in videti je bilo, da je bolezni konec.

	»Če razumem prav, začnemo kopati jarek kakšen meter pred balami?«

	»Tako, ja. Vsaj en meter pred balami, da bo lahko dovolj širok in globok.«

	»In te mere so?« ga je vprašal moški, ki je pogledoval proti prihajajočim traktorjem z balami.

	»Tri metre širine in najmanj dva metra globine,« je v dvomih rekel Klemen in čakal na odgovor.

	Vedel je, da je ljudem predstavil nevsakdanjo idejo, ampak glede na odziv se mu je z vsakim trenutkom zdela bolj izvedljiva. Prav zaradi tega razloga je želel imeti jasno dodelano vsako podrobnost načrta, saj bi lahko drugače mislili, da si izmišljuje sproti. To ljudem ne ugaja.

	»Bo to dovolj? Tisti z dolgimi vratovi so visoki tudi petnajst metrov. Ne vem, če bi jih to ustavilo, saj sem videl posnetek, ko z lahkoto prestopijo avtomobile.«

	»Če bomo delali jarek pred balami, potem je najboljše,

	če zemljo odlagate tik pred jarek in s tem višate njegovo prednjo stranico,« je navdušeno razložil svojo širitev in vozniku bagra z rokami kazal svojo idejo.

	»Sem te ravno želel vprašati, kam bi odlagali zemljo,« je odgovoril Klemnu in se nasmehnil.

	Sledili so rafalni odgovori o času dela, številu bagrov in malenkostih, ki bodo morale počakati še nekaj dni. Ena izmed teh je bila betoniranje stranic jarka in obrambni koli, zataknjeni v kupe zemlje pred jarkom.

	Pogovarjala sta se vse do trenutka, ko ga je Sanja poklicala nazaj v traktor, saj je moral tudi ta traktor izpolniti svojo funkcijo pobiranja bal.

	»Pridi, greva po bale,« je rekla, ko je njen fant že tekel proti njej.

	Odpeljala sta se na bližnjo njivo in začela s pobiranjem bal in vožnjo nazaj k bodoči trdnjavi. Gledala sta naokoli in opazovala, kako se mimo njiju peljejo traktorji in številni nakladalci, polni bal. V kabini se je slišal ropot njunega Zetorja in ostalih traktorjev, ki so se vozili mimo.

	»Misliš, da bo ta hrup privabil kakšne dinozavre?« je zaskrbljeno komentiral Klemen, ko je pogledoval naokoli.

	»Zakaj? Saj so živali. Verjetno se bojijo takega zvoka,« mu je odgovorila Sanja med nakladanjem bale.

	Njena pozornost je bila pri balah in ne pri Klemnu, ki je lahko ob njej govoril tudi več ur, če bi mu tematika ugajala. Vsaka bala je štela in ni bilo prostora za napake. Kar videla in predvsem slišala je svojega očeta, če bi ponesreči katero izmed bal razparala z vilicami.

	»Ne bi rekel, da je tako. Nobenega razloga nimajo, da bi se bali traktorjev ali tega zvoka. Človeka so prvič videli pred nekaj meseci. Še takrat je bilo ljudi zaradi bolezni skoraj manj kot dinozavrov. Prevzeli so vajeti in nas nadomestili na vrhu prehranjevalne verige. To velja tudi za rastlinojede dinozavre, ki so ogromni,« je razlagal Klemen in opazoval okolico.

	»Če ti tako praviš.«

	»To ne pomeni, da je res. Samo mnenje je, ki ga lahko izpodbijaš, če želiš.«

	»Nimam te želje. Spomni se, kako sva se nazadnje skregala, ko sva govorila o tem, od kod so prišli dinozavri.«

	»To ni bil prepir, ampak debata.«

	»Pa že. Nisem si mogla pomagati, če pa si govoril neumnosti.«

	»Kakšne že?« je bil začuden Klemen, ki se je s celim telesom obrnil proti Sanji.

	»Rekel si, da upaš, da si nas ni privoščil bog in poslal vse to nad nas,« se je zasmejala Sanja in ga pogledala izpod obrvi.

	»Nisem rekel tega. Rekel sem, da upam, da se nekdo ni igral boga in poslal tega nad nas. Bolezni in dinozavrov. Zdi se mi skoraj preveliko naključje, da se je to zgodilo takole istočasno.«

	»Nikoli ne bomo vedeli in niti ne želim vedeti.«

	»Ali si že obupala?« je vprašal Klemen, ki je imel od vseh morda celo največ razlogov za obupanje.

	»Ne. Dejstva mi govorijo to.«

	»Kakšna dejstva?«

	»Na začetku leta nas je bilo osem milijard. Prišla je bolezen in samo v dveh tednih je bilo na svetu le še tretjina ljudi. Ko smo dobili zdravilo, so se pojavili prvi dinozavri in naše število se je še vedno nižalo, dokler nas ni bilo le še milijardo. Ko so potem prišli še mesojedi dinozavri, nas je bilo še več kot pol manj. In to govorim o celem svetu, ne o Sloveniji, kjer nas je mogoče le še nekaj tisoč. Poglej naše kraje. Vsaka peta hiša ima mogoče enega preživelega. Roko na srce nimam pojma, kje se nas je danes zbralo toliko,« je hitela razlagati vidno razburjena Sanja, ki je zaradi bolezni izgubila večino svoje družine in prijateljev.

	Tolažila se je s tem, da ji vsaj ni bilo treba gledati, kako nekdo umira zaradi napada dinozavrov.

	»To si pa naštudirala,« ji je rekel Klemen, ki so ga številke spravile v slabo voljo.

	»To so dejstva. Nisem ena tistih, ki verjame določenim teorijam zarote, da živimo v matrici in so s posodobitvijo prišli še dinozavri,« se je nasmejala in kar ji je bilo še bolj pomembno, nasmejala je tudi svojega fanta.

	»Mogoče pa nas v igrici vodi neki fantek, ki je obseden z dinozavri in postapokaliptičnim svetom. Mogoče smo samo v njegovi domišljiji in bomo na novo zaživeli z dinozavri. Tako kot si je sam zamislil,« je šalo naprej peljal Klemen.

	»Posodobitev dva pika nič. Zombi dinozavri,« se je zakrohotala Sanja in na hitro pogledala Klemna.

	Petdeset traktorjev in bagrov je neprestano delalo več kot polovico dneva. Večina jih je imela v kabinah sendviče in pijačo, da se niso vozili domov in zaustavljali potek celotnega delovnika. Čez čas so se vsi vseeno zbrali na mestu pred balami in občudovali svoje delo. Bale so bile zložene ena na drugo in v dolžino segale že skoraj tri kilometre. Jarek je nekoliko zaostajal, saj je bilo to delo počasnejše, bolj zahtevno in občutilo se je, da je bagrov občutno manj kot traktorjev. Za to delo so imeli na razpolago le pet voznikov bagrov, ki so se na vse pretege trudili, da bi delali čim hitreje.

	»Še do večera in bomo lahko končno mirno zaspali,« je rekel Peter, ki je po več urah spet videl in objel svojo hčerko.

	Klemna je potrepljal po rami. V trepljanje po rami je vložil veliko mero spoštovanja in zaupanja, saj je malce dvomil v njegovo idejo. Na njegovo srečo se je motil, kar si je tudi priznal. Tudi preostali so mu segali v roko, mu ponujali svoje ideje in hrano. Če je bilo poleg Sanje še kaj, zaradi česar je bil vesel, da je v Prlekiji, je bila to hrana. Ponujali so mu domače prleške gibanice, domače meso, enolončnice in še marsikaj drugega. Vse, kar so že zjutraj prinesli s seboj in imeli v traktorjih.

	Petdesetim ljudem se je medtem pridružilo še nekaj dvajset ljudi, ki so prišli iz daljne okolice in želeli pomagati. Pri mnogih ni bilo druge možnosti, kot da bodo zasedli prazne hiše. Kdor prvi pride, prvi melje, so si mislili in se zmenili s tistimi, ki so bili ljudem v teh hišah najbližje. Vedeli so, da je to edina rešitev, če ne želijo spati v šotorih ali drvarnicah. Hiša, ki ne pripada več nikomur, je veliko bolj varna.

	»Važno je, da ustvarimo zavetje za ljudi in skupaj stopimo v prihodnost,« je rekel Petrov prijatelj Tine in ugriznil v svoj sendvič.

	Klemen je ob njegovih besedah ugotovil, da je glede vsega še veliko nejasnih in nerešenih stvari. Slutil je, da bo še zabavno. Polnih ust je pogledal proti Sanji, ki pa je imela oči na pecljih in opazovala okolico kot kakšna surikata.

	»Je vse okej?« jo je dregnil.

	»Ja. Si kje videl Jana in Špelo?« ga je vprašala in se ozirala naokoli.

	»Ne,« je rekel in začel še on dvigovati vrat.

	 »Sanja!« se je zaslišalo izza njunega hrbta z glasom otroka.

	 Bila je Špela, ki se je odtrgala z roke starejšega brata in stekla proti Sanji, ki ji je ekstremno hitro prirasla k srcu.

	»Hojla! Sem se že spraševala, kje sta,« ji je odgovorila po objemu, ki se ga ni nadejala.

	»Upam, da vas ni preveč skrbelo, če sva malo pozna,« je rekel Jan in se usedel zraven Klemna.

	»Malo. Ne preveč,« se je nasmejala in se začela pogovarjati s Špelo, ki ji je razložila, kaj vse ima za jesti.

	»Odlično napredujemo,« je rekel Jan in odprl svojo posodo makaronov s tuno.

	»Res je. Nisem si mislil, da bo šlo tako hitro.«

	»Verjetno si nisi mislil, da boš mobiliziral pol Prlekije, ki je še ostala, kaj?« se je nasmejal Jan in si napolnil usta s svojim kosilom.

	»Nisem si niti mislil, da bo Sanjin oči potrdil mojo idejo. Kaj šele, da bo nato nanjo pristala večina ljudi v okolici.«

	»Res je. Kakšni pa so vse načrti? Imaš v glavi še kaj? Prej so naju prekinili in sva morala delati,« je s polnimi usti spraševal Jan, ki je bil videti noro lačen.

	»Prvi korak bo izgradnja vrat, kar že počnejo v lesarski delavnici tam zadaj. Oni bodo zadolženi za del obzidja, ki bo iz lesnih debel. Nekje bomo morali ustvariti tudi vhodna vrata, ki se bodo spustila čez jarek. Kot če bi gledal grad. To je osnovna ideja,« mu je razlagal Klemen in ob vonju tune jedel svoj sendvič z domačo salamo.

	»Odlično. To smo rabili. Da se nekaj premika in ne čakamo le odrešitve, ki je ne bo,« je rekel Jan in upočasnil svoje hlastanje hrane.

	»Sta s sestro od začetka tukaj?«

	»Ne čisto. Ko se je pojavila in razširila bolezen, smo bili z družino na počitnicah na obali. Starša sta na obali tudi umrla, s Špelo pa sva bila očitno imuna, saj nama ni bilo nič. Dolgo sva bila v naši hiši na obali in šele, ko je spodletela rešitev Kopra, sem rekel, da poskusiva priti nazaj sem. Poldrugi dan vožnje sva potrebovala, ker so se Ljubljančani takrat že trudili, da bi zagradili svoje mesto. Verjetno je to ustavilo večino prometa,« je razložil Jan in odložil vilice v posodo.

	»Iz te smeri pa nisem pomislil,« je rekel Klemen in se zamislil nad željami glavnega mesta, da obvaruje svoje prebivalce. Ni pomislil na to, da so s tem pravzaprav ustavili pretok prometa v ostale predele Slovenije.

	»Kako to misliš?«

	»Iz Ljubljane sem po zgrajeni obrambi prišel sem. Izgubil sem celo družino in ko so telefoni še delovali, sem rekel Sanji, da pridem sem,« se je spomnil svoje odločitve, ko se je na tleh trnovskega stanovanja odločil, da zapusti takrat varno Ljubljano. »Tri dni kasneje je Ljubljana padla.«

	»Žal mi je. Nisem vedel, da je tudi Ljubljana padla. Zaprla sva se v hišo in to je bilo to. Sranje. Res mi je žal,« mu je odgovoril Jan, ki je bil vidno pretresen ob novici, da glavnega mesta ni več.

	»Pazi besede,« mu je povedala mlajša sestrica, ki je bila pri Sanji, a še vedno pozorna na lep jezik. »Oprosti,« ji je rekel in zmajal z glavo.

	»Kovanček v pujska dobim,« je Špela v znak zmage stisnila svoje pesti.

	»V pujska? Kako pa to?« jo je vprašal Klemen.

	 »A veš, ker Jan reče grdo besedo, mi da v pujska kovanec. To sta mu vedno rekla mama in tata,« je začela razlagati najmlajša pripadnica trdnjave.

	Jan je začel zreti v daljavo. Sanja je to hitro opazila in uporabila informacijo, ki ji jo je v pogovoru prej zaupala Špela.

	»Sta bila vajina starša verna? To je omenila Špela, ko sva se pogovarjali. Ste morali zato dajati kovance v pujske, če ste grdo govorili?« je vprašala in se obrnila v njegovo smer.

	»Ja in ne. Vedno sta govorila, da ima bog načrte za nas in bomo nekoč postali veliki. Ko je prišla bolezen, sta najprej govorila, da je nastal pravi pekel in bo bog tiste, ki so mu zvesti, pripeljal k sebi. Čez en teden ju ni bilo več. Vera? Kaj pa vem. Sam verujem v to, da imam še sestrico. Ne želim storiti tega, kar sta vedno počela moja dva. Tako močno sta molila za vstop v nebesa, da sta pozabila živeti v nebesih, ki so tu za nas. Življenje so lahka prava nebesa in ko vidim Špelin nasmeh, mi je jasno, da že živim v njih. Ne potrebujem nobenega vpoklica v nebo, želim nama samo dati pravi dom in prihodnost,« je rekel Jan in si obrisal oči polne solz.

	Sanja se je naslonila k njemu in ga objela. Špela se je skoraj nagonsko sklonila k njemu in se mu zvrnila okoli vratu, da bi ga čim močneje objela. Čeprav ji ni bilo povsem jasno, kaj je govoril, je bila naučena, da jokajočo osebo objame. Njena mama je vedno govorila, da lahko en objem popravi marsikaj.

	V naslednjem trenutku so opazili, kako so pogovori potihnili in so ljudje začeli vstajati. Vzpenjali so se na bale in traktorje, da bi lahko bolje videli, kaj se dogaja.

	»Iz smeri Maribora prihaja hrup,« je rekel moški, ki je zlezel na streho svojega traktorja in gledal proti zahodu.

	Takoj so začeli šepetati med seboj, nekateri so začeli celo pospravljati.

	»So dinozavri?« je vprašala Špela, ki je Sanjino roko držala tako močno, da ji je ta že čisto zbledela. »Ne vem, Špeli. Ne vidim tako daleč,« ji je odgovorila.

	»Ima kdo daljnogled? Naj nekdo pogleda, kaj se dogaja,« je zavpil Peter in se premaknil k svoji hčerki.

	Za trenutek je pogledal proti njej in mali punčki, ki se je je oklepala, nato pa se obrnil proti Klemnu in Janu. Ni mu bilo povsem jasno, od kod se je vzela mala punčka, a je na to hitro pozabil.

	»Je mogoče vojska?« je vprašal nekdo iz množice.

	»Ta zvok je preglasen samo za enega ali dva dinozavra. Tudi vojska ne more biti. Prah vidim,« je govoril Peter in v odgovor dobival samo kimanje obeh fantov.

	Pomahal jima je pred obrazoma in čakal, da nekdo sporoči, kaj se dogaja.

	»Cela čreda dinozavrov je. Tečejo v našo smer, ampak ne razločim dobro, kakšni so,« je rekel moški na strehi traktorja, ki je gledal skozi svoj daljnogled.

	»Pojdi gor,« je Klemen rekel Janu in ga porinil proti traktorju.

	»Lahko vidim?« je Jan vprašal med plezanjem na vrh in se postavil ob moškega.

	Pogledal je skozi daljnogled in si ga izostril za svoje oči. Gospod pred njim je gledal še skozi svoja očala, kar je ravno toliko zamaknilo njegov pogled, da je bilo vse megleno.

	Gledal je skozi daljnogled in si skušal v spomin priklicati imena za vrste.

	»Tisto je lahko stegozaver ali pa kentrozaver. Mogoče tudi chialingozaver, ker nima vseh plošč ploščatih,« si je govoril med gledanjem skozi daljnogled.

	»Nas bodo požrli, ali kaj? Kaj pa govori ta fant?« je zaslišal ženski glas na tleh.

	Dojel je, da je uporabil prava imena dinozavrskih vrst, ki množici ne pomenijo prav nič. Vseeno ga je ton komentarja nekoliko razjezil.

	»Vas dejstvo, da gre za desettonska bitja, ne skrbi? Važno, da imajo zobe, a ne?« je osorno odgovoril in pogledal nazaj v daljavo.

	Ni videl veliko, a hitro je prišel do ideje, kaj bi bilo pametno storiti.

	»Naredimo linijo traktorjev in bagrov, ki jih bo usmerila proti Radencem in Muri. Kolikor vidim, gre bolj za rastlinojede dinozavre,« je hitel razlagati svojo idejo, ki je bila nekje na ravni Klemnove o trdnjavi iz bal.

	Dva mulca, ki s svojimi norimi idejami spreminjata svet. Predeloval je to misel in hkrati razmišljal o dejanski izvedbi tega poskusa. Njegovi možgani so mleli sto na uro.

	»Traktorji so glasni, večina jih je višjih od teh bitij in če bi zraven še trobili, bi se verjetno umaknili v drugo smer. Prav tako ima večina traktorjev vilice.«

	»Vredno je poskusiti. Ne bi si želel stati na poti čredi koz, kaj šele teh živali,« je komentiral Tine in zlezel v svoj traktor.

	»Razporedimo se v linijo in se počasi peljimo v njihovo smer. Tisti, ki je najbližje avtocesti, gre pol traktorja dlje kot drugi v vrsti in tako dalje in tako dalje.«

	Skočili so v traktorje in se hitro odpeljali na položaj, kjer bodo prihajali dinozavri. Jan in Špela sta skočila v traktor s Sanjo in Klemnom, saj je bil njun traktor preprosto premajhen za to nalogo. Le nekaj jih je ostalo





zadaj iz istega razloga, večina pa se jih je odpeljala proti dinozavrom. Traktorske kabine so bile napolnjene z adrenalinom in pogumom. Vmes se je prikradel še kanček strahu in akcija odrivanja črede je bila v polnem zagonu. Traktorji so drveli kot še nikoli in se hitro razvrstili v linijo in čakali na približujoči oblak dima, ki je meglil nebo.

	»So tako počasni ali kaj je zdaj to?« je vprašala Sanja, ki je sedela za volanom in bila stisnjena kot riba v konzervi.

	»Veliko jih je. Ne bi niti rekel, da tečejo, ampak bolj trimčkajo,« se je nasmehnil Jan in neprekinjeno gledal predse.

	»Tu se bo torej odločala usoda prleške trdnjave,« je rekel Klemen in čakal, da bi kdo razumel njegovo filmsko referenco. Kljub nerodni tišini je ni dočakal in si je moral v mislih sam zapolniti manjkajočo luknjo, ki jo je pustila tišina.

	Zaslišali so trobljenje prvega tovornjaka, ki jim je sledil rafal pritiskov na volan in posledičnega glasnega hupanja. Ni se več slišalo hrumenja traktorjev, kaj šele črede. Slišalo se je le še hupanje, ko so dinozavri postajali vse večji in prihajali vse bližje.

	»Še malo,« je rekla Sanja in zapeljala naprej v isti hitrosti kot traktor na njeni levi strani.

	Počakala je, da je bil približno eno dolžino pred njo. Trudila se je držati razdaljo in bila osredotočena samo na svojo vožnjo. Vilice je nekoliko dvignila, da bi se morebitni dinozaver zadel vanje in ne direktno v motor traktorja.

	»Kako so veličastni,« je rekel Jan in gledal proti prihajajoči čredi.

	Barv ni dobro razločil zaradi dvigajočega prahu, a je natančno vedel, kateri dinozavri so v čredi. Glede na to, da so bili v čredi le rastlinojedi dinozavri, so verjetno imeli v glavah isti cilj. Želeli so vodo. Dinozavre in Muro je ločevala njihova linija traktorjev, delno izkopan jarek in postavljen zid iz bal.

	»Prepoznaš katero izmed vrst?« je Jana vprašal Klemen in pogledoval proti velikim bitjem, ki so zelo počasi obračala smer proti koncu linije traktorjev.

	»Kaj?!« se je nazaj zadrl Jan in glavo prislonil bližje Klemnu.

	Od glasnega hupanja in oglašanja dinozavrov ni slišal ničesar.

	»Ali prepoznaš katero vrsto?!« se je zadrl Klemen in se prepričal, da ga je Jan tokrat slišal.

	Prikimal mu je in z roko nakazal, naj počaka na konec hrupa. Hkrati mu je z gesto pokazal še to, naj si zapomni videz katerega izmed njih. Klemen ga je razumel in gledal proti čredi, ki se je zdaj vse bolj počasi premikala mimo njih. Preučeval je podrobnosti dinozavrov, ki so šli mimo. Nekatere je gledal v višini oči, le redke pa nižje. To je pomenilo, da gre za zares ogromna bitja.

	»Ali se ustavljajo?« je vprašala Špela in pogledala svojega brata.

	»Videti je že tako,« ji je odgovoril brez vpitja, saj ta ni bil več potreben.

	»Za tega vem, da je stegozaver. Je tako?« je Klemen s prstom nakazal proti enakemu bitju, ki jim je dan prej prečkalo pot.

	Telo, glavo in noge je imel temno zelene barve, pri obračanju smeri pa so se opazile velike plošče rdečkaste barve. Nosil jih je visoko in ponosno. Med vsemi dinozavri je pri spremembi smeri nastajalo vedno več razmika.

	Zdelo se je, da se čreda razdira in ponovno združuje proti koncu linije. Verjetno so bili prav vsi v traktorjih, da se niso zaleteli vanje. Še najbolj srečen je bil Jan, ki je ugotovil, da je njegov načrt dejansko uspel.

	»Res je. Če bi imel od sredine telesa v smeri repa špice in ne plošč, bi bil lahko chialingozaver. Ti visoki dinozavri, ki hodijo po zadnjih nogah in imajo na glavi neko perjanico, so koritozavri. Potem je parazavrolof z rogom, ki mu sega preko hrbta kot nek lok,« je razlagal Jan, ki je imel neznansko srečo, da si je v zadnjih tednih neprestano prebiral Špeline enciklopedije dinozavrov.

	Vedel je, da mu bodo nekoč prišle prav. Delal si je izpiske in se dejansko učil imena in videza dinozavrov.

	»Noro. Prvič jih vidim toliko na enem mestu,« je bila navdušena Sanja, ki je že ugasnila traktor in si v miru ogledovala visoka in močna bitja pred seboj.

	Ni jih poznala po imenih, vedela je samo, kateri je tiranozaver rex. Še tega verjetno ne bi poznala, če s Klemnom ne bi gledala filmov.

	Čreda se je umaknila, traktorji pa počasi ugašali. Nasproti so jim hodili še zadnji dinozavri, ki so bili v čredi čisto pri repu. V kabino se je zaslišalo ropotanje z leve strani linije. Mimo je stekel manjši dinozaver, za katerega so zdaj vsi vedeli, da se imenuje stegozaver. Za njim pa se je veličastno priklatil veliko večji stegozaver, ki je imel na svojih repnih konicah vrata enega izmed traktorjev.

	Najprej so ugotovili, da gre verjetno za mladiča in starša, nato pa ugotovili, da je zaropotal udarec v traktor. Verjetno je bilo to tisto, kar je zaropotalo in pogledali so proti sosednjemu traktorju, kjer je voznik le skomignil. Čez nekaj sekund je pogledal nazaj proti njim in iztegnil palec. S tem je nakazal, da je z vsemi vse v najlepšem redu.

	Ko se je čreda v celoti pomaknila stran in nadaljevala svojo pot proti Muri, so se traktorji ponovno zbrali na enem mestu. Vozniki so lahko zbrali svoje misli in zaključili svoje kratko obdobje strahu in navdušenosti.

	»Bomo kar nadaljevali z delom ali kaj?« je vprašala ena izmed voznic traktorja, ki se je pripeljala povsem s konca linije in si do zadnjega ogledovala odhod teh bitij.

	Le eden od voznikov je obstal pri koncu zidu iz bal, saj je z daljnogledom nadzoroval njihov odhod. Nikakor si ni želel, da bi kateri izmed dinozavrov zataval med hiše oziroma v njihovo bodočo trdnjavo. To bi pomenilo še več dela, ki bi bilo še bolj nevarno kot sicer.

	»Trenutek. Najprej me zanima, čigava so bila tista vrata na repu enega od dinozavrov,« je množico vprašal starejši gospod.

	Pogledoval je naokoli in čakal na rešitev svoje uganke. Svoje sosede so pogledovali prav vsi, saj so tako reč videli prvič v življenju.

	»Moja,« je rekel gospod z očali in si popravil kapo na glavi.

	Dvignil je roko, da so ga vsi videli, in se nasmehnil.

	S prstom je pokazal na svoj traktor, ki so mu manjkala vrata. Dodal je, da mu ni bilo nič in se obrnil okoli svoje osi.

	»Porkaduš, Bine, no. Pa ne tvoj Fendt,« je zadevo komentiral gospod, ki je vprašal.

	»Ja. Moj Vario je čisto stolčen,« je rekel in se nasmejal: »Važno, da sem živ. Tisto je samo pleh.«

	»Tako je!« se je oglasil Peter, ki je ravno prenehal z objemanjem svoje hčerke.

	Vsakič znova je bil vesel, da je še vedno med živimi in objem hčere mu je dal vedeti, da je to njegova nagrada.

	»Zdaj lahko nadaljujemo z delom? Ali so odšli dalje?!« je zavpil proti moškemu z daljnogledom, ki je že zapuščal svoj parkirani traktor in potrdil, da je šlo vse po načrtu.

	Vsi so se strinjali s tem, da nadaljujejo svoje delo. Hitreje, kot je bila sprejeta odločitev, so vsi skočili do svojih traktorjev in se odpeljali k delu.

	»Kmečki ljudje,« je skomignil Klemen, ki se je še vedno pobiral od tako napetega dogodka.

	Objel je Sanjo in jo poljubil. Ni mogel verjeti, kako hitro so pozabili na dejstvo, da so bili zelo blizu smrti. Pogosto je razmišljal, če jim je sploh vseeno za vse, kar se dogaja. Z izjemo nekaj dinozavrov so bile vse tegobe preteklih mesecev že pozabljene. Vsaj Klemnu se je zdelo tako.

	»Lupčkata se,« se je nasmejala Špela in z roko dregala v svojega brata. Jan se je nasmejal in jo pobožal po glavi, da se je stisnila bližje k njemu.

	»Sanja? Je možno, da je Špela pri tebi? Sam bi šel rad za čredo in pogledal, kje bodo obstali,« je vprašal svojo novo prijateljico in ji v varstvo zaupal svojo sestrico.

	Kljub temu, da se niso poznali tako dolgo in ne tako dobro, je imel glede Klemna in Sanje dober občutek. Vedel je, da sestrico lahko pusti pri njima, če bi se karkoli zgodilo.

	»Seveda lahko. Bova imeli zabavo v traktorju, kaj praviš?« je odgovorila Sanja in v istem trenutku je bila Špela že pri njej.

	»In jaz?« je vprašal Klemen.

	»Oh, saj res,« se je zavedla Sanja, ki je vedela, da Klemen ni tako blizu Špele in bi mu bilo v traktorju dokaj neprijetno.

	»Jan? Je možno, da je Klemen pri tebi? Sama bi šla rada s Špelo naprej delati in peti najine najljubše pesmi.«

	Jan je prikimal in se na glas zasmejal. Enako je bilo s Sanjo in Klemnom, ki sta se še enkrat objela. Špela je ob tem stekla k Janu v objem in se mu močno ovila okoli trupa.

	»Boš prišel nazaj?« ga je vprašala z obrazom stisnjenim v njegov trebuh.

	»Seveda pridem nazaj. Obljubim ti,« ji je povedal in zdaj veliko bolj resno vzel svoj odhod k reki.

	»Čuvaj ga,« je s prstom požugala Klemnu, ki ji je s križcem na prsih obljubil, da ga bo pripeljal nazaj.

	»Se vidimo,« je zavpila Sanja in s Špelo odhitela do traktorja.

	Fanta sta opazovala, kako se središči njunih svetov oddaljujeta in odkorakala sta proti balam. Opazila sta skoraj štiri metre visok zid in s pomočjo ravbarske skočila na prvo balo. Ko sta bila na prvi, sta skočila na vrh zidu in se obrnila v smer, iz katere so prej hiteli dinozavri. Ves prah se je končno polegel in lahko sta videla razdejanje, ki so ga pustila bitja, težka več ton.

	»To bi dejansko znalo delovati,« je rekel Jan, ko je pogledal vzdolž zidu iz bal in jarek pred njim.

	Nekoliko vstran je bil že skopan dva metra globok in skoraj tri metre širok jarek. Tako kot jim je naročil Klemen.

	»Z gospodom v bagru sva rekla, da bi lahko bili v sprednji del jarka zapičeni koli. Obrambni koli ali kaj podobnega,« je rekel.

	Kar na smeh mu je šlo od tega, da je njegova ideja zaživela. Še bolj kot to mu je bil všeč občutek, da je ponovno med ljudmi. Že več tednov ni slišal toliko pogovarjanja in smeha. Spominjal se je le vzklikov in krikov sredi Ljubljane, a je to hitro odmislil.

	»To bi šlo. Ko bova končala obisk pri reki, lahko odideva do lesne delavnice in jim to tudi sporočiva. Si za?« »Itak! Greva s tvojim traktorjem, prijatelj?«

	»Prijatelj? Sva že prijatelja?« ga je vprašal Jan.

	»Ali nisva? Prijatelja, mislim?«

	»Prijatelji so samo ljudje, ki še ne vedo, kaj bi radi od tebe,« se je že sredi stavka začel smejati Jan in skočil dol z bal.

	»Smešno, ja. Me boš ujel?«

	»Pretežek si za to, jaz pa prešibak,« mu je povedal Jan in se v smehu obrnil proti njunemu cilju.

	»Manjša težava. Tvoj traktor je še vedno na tej strani,« se je zdaj še bolj glasno nasmejal Klemen in mu podal roko, da bi ga zvlekel nazaj na balo.

	Stekla sta do traktorja in se odpeljala proti luknji, ki so jo nekoliko naprej po zidu pustili za vrata med balami in se odpeljala preko njihovega naselja. To je bila velika prednost traktorjev, saj so se lahko odpeljali skoraj kamor koli. Z avtom te misije ne bi bile mogoče.

	»Kam greva?« je Jana vprašal Klemen.



	»Mimo Kamešnice, tam parkirava in potem peš

	dalje.«

	»Peš? Zakaj peš? Če naju kdo dobi, sva umrla. Saj to veš, kajne?« je začel jecljati Klemen, ki je trepetal že samo ob misli na to, da bi bil na prostem popolnoma sam.

	Spet se je spomnil trenutkov v ljubljanskem stanovanju, ko je bral novice po internetu. Instagram je bil na začetku poln posnetkov, ki so kazali prelepe dinozavre v divjini od blizu in od daleč. Facebook je bil poln zapisov o bolezni in medsebojni pomoči, ki je bila na družbenih omrežjih lahko le fiktivna. Hkrati pa je bilo slednje precej bizarno za družbeno omrežje, ki je živelo od sovražnih komentarjev in prepiranja. Enako je bilo s Twitterjem, kjer so vsi pisali samo duhovite domislice brez kakovosti in dejanske teksture.

	Tudi sam je moral priznati, da so bili marsikateri med njimi vseeno precej duhoviti. Najhujši je bil kar Tik Tok, kjer so uporabniki hitro začenjali z norimi izzivi. Pri rastlinojedih so ti izzivi še nekako uspevali, saj so bili cilji preprosti. Pobožaj dinozavra, dotakni se ga in podobno. A ko so na drugem koncu sveta prišli mesojedi in se je bolezen še pred njihovim prihodom v Slovenijo tukaj že razširila, ni bilo več smeha. Sprva ljudje niso več nadzorovali situacije in je vse bolj kazalo, da se bo moral vsak znajti sam. Niso se smeli dotikati dinozavrov.

	Če je nekoga ugriznil ali celo pojedel dinozaver, so morali takoj poklicati eno izmed odgovornih institucij, ki je prišla po to osebo. Kmalu teh institucij ni bilo več. Trume ljudi so drvele v večja mesta, kjer so bila vzpostavljena taborišča. V Ljubljani na Kongresnem trgu, v Mariboru vzdolž celotnega Lenta in tako dalje. Vdrli so leteči plazilci in nastal je kaos. Vdrli so mesojedi dinozavri in nastal je še večji kaos. Klemen se je še zadnji čas umaknil iz Ljubljane, ko je zaradi vez še pravočasno dobil zdravilo. Le tako jo je lahko zapustil in se odpeljal k Sanji.

	Po vsem, kar je videl v glavnem mestu, se mu je tu zdelo prav mirno. Resda so bili še vedno dinozavri, a nikjer ni bilo polno oglasnih desk z obrazi mrtvih. Ni bilo kričanja in glasnega joka sredi noči, ker so bili mesojedi dinozavri zelo redek pojav. Vedel je, da so vsi v večjih mestih, ker jih je tja privabljal vonj. Še vedno ga je včasih čutil v nosnicah in takrat začel govoriti, da je pozornost preusmeril drugam.

	»Ne bo nama nič,« je rekel Jan in mirno vozil svoj traktor.

	»In, kaj si študiral, preden je šlo vse k hudiču?« je Klemen vprašal Jana, da bi svoje misli odpeljal stran od skrbi, ki so ga načenjale.

	»Pavziral sem. Študiral sem primerjalno književnost v Ljubljani. Rekel bi, da je odločitev o prekinitvi študija prišla ob pravem času. Ti?«

	»Na Medicinski fakulteti sem. No, bil sem,« se je nerodno nasmehnil Klemen.

	»To bomo rabili,« je prikimal Jan. »Primerjalna književnost nam ne bo prišla prav.«

	»Res tako misliš?« ga je vprašal Klemen in imel veliko bolj v mislih njegovo mnenje o primerjalni književnosti kot pa svojo medicino.

	»Po pravici povedano ne, čeprav se sliši arogantno. Mislim, da bodo knjige še kako pomembne v naslednjih letih. Obenem pa se mi dozdeva, da je res napočil konec civilizacije, kot smo jo poznali. Pomoči najverjetneje ne bo, razen če pride do nekega čudeža,« je razmišljal naglas.

	Še preden je Klemen odgovoril, mu je Jan s prstom pokazal proti malemu jezerčku, kjer so nekoč lovili ribe. Ob njem je stala koča z novejšo streho, ki je bila komaj vidna zaradi prelepih smrek ob potki, ki so segale v zrak.

	»Ali kdo živi tukaj?« ga je vprašal in za nekaj časa pozabil na njun pogovor.

	»Ne. Par, ki je imel to v lasti, je že zdavnaj odšel. Vem,

	da je bila ona iz Ljubljane. Mogoče sta odšla tja.«

	»Iz Ljubljane? Zakaj je prišla živet sem?« je bil začuden Klemen.

	»Zakaj si pa ti prišel sem? In ne reči zaradi dinozavrov, prosim,« se je namrgodil Jan in za trenutek ustavil traktor, da sta lahko med smrekami pogledala proti malemu jezerčku.

	»Zaradi Sanje.«

	»No, vidiš. Včasih gremo zaradi ljubezni in miru tudi na konec sveta. Včasih je pot vredna tega, včasih ni. Ampak tega ne moremo vedeti, dokler ne poskusimo. Upam, da je njej uspelo.«

	»Si jo poznal, da tako govoriš?«

	»Ne ravno dobro. Ampak če želiš prejemati ljubezen in dobro voljo, jo moraš tudi dajati. Vsaj tako mislim jaz in vem, da je to mislila tudi ona,« je rekel Jan in se nasmejal.

	»Primerjalna književnost praviš? Če ti tako teče jezik pri puncah, potem imaš veliko sreče.«

	»To pa je verjetno nekoliko težje.«

	»Kaj?«

	»Kaj, kaj?« ga je vprašal Jan in mu dal s premikom obrvmi vedeti, da ne bo šlo tako, kot si je zamislil Klemen.

	Klemen je dojel, kaj mu želi povedati. Prikimal mu je in dvignil palec v znak razumevanja. Ni mu bilo všeč, kako je reagiral, a popravljati se ni želel.

	»Moram priznati, da si reagiral veliko bolje, kot večina ljudi, ko dojame.«

	»Hvala,« je skromno odgovoril Klemen in v tišini počakal na konec poti.

	Jan je čez nekaj minut zelo počasne vožnje ugasnil traktor, saj je pred njima stala zgoščena pot. Najprej sta pogledala naokoli in se prepričala, da ne bosta umrla takoj, ko stopita iz traktorja. Jan je izza sedežev potegnil dve pištoli in eno ponudil Klemnu. Ta jo je brez obotavljanja vzel in jo držal v roki, ko sta vstopila v gozd.

	»Kako daleč je še?« je vprašal Jana, ko sta že celih trideset sekund hodila po gozdni poti.

	Traktorju zagotovo ne bi uspelo priti mimo dreves. Upal je, da tudi dinozavrom ne bi uspelo, a to ni bilo dejstvo, ki bi ga pomirilo. Vsak šum njunih korakov je povzročil krik njegovega srca in živcev. Naokoli je gledal kot surikata v živalskem vrtu, ki ima vse pod kontrolo, čeprav z vsem svojim bitjem ve, da je najmanjša stvarca daleč naokoli.

	Razlika med Klemnom in surikato je bila ta, da se Klemen ni mogel skriti pod zemljo. In to razliko je pogrešal. Vedel je, da se mora soočiti s svojim strahom, ki je bil še kako upravičen. Z vsakim korakom se je spraševal, če ne bi šel raje nazaj v traktor. Ampak tam bi bil sam in Janova bližina mu je bila vseeno v oporo.

	»Še manj kot pet minut,« ga je tolažil Jan, ki prav tako ni bil najboljši s svojimi živci.

	Hodila sta skozi gozd, kjer sta bila na varnem pred najmanj eno vrsto novih bitij tega planeta. Zaradi gostih krošenj ni bilo možnosti, da ju napadejo iz zraka. Edina možnost so bili zemeljski napadi, ki bi se jim le stežka izognila. Klemen je pogledoval po drevesih, če bi bil kakšen primeren za hitro plezanje v primeru napada.

	»Čez ta potoček?« je vprašal Jana, ko je nekaj metrov naprej zagledal majhen vir vode.

	»Seveda. Saj to ni Mura. Toliko časa si pa že tukaj, da veš.«

	»Vem, da to ni Mura, pametnjakovič. Sprašujem, ali greva čez, ali ob potočku do Mure?«

	»Čez greva.«

	»Super. Hvala,« je rekel Klemen in skočil čez.

	Jan mu je takoj sledil in odpravila sta se naprej. Ker je hodil zadnji, se je Jan vsake toliko obrnil nazaj in preveril, če je vse v najlepšem redu. Pozoren je bil tudi na tla okoli njiju, saj bi se stopinje dinozavrov videle že iz helikopterja. Med hojo ni opazil stopinj, kosti, polomljenih vej ali dreves. Pomislil je, da ima Špelina enciklopedija prav in so se večji plenilci izogibali gostih gozdov.

	»Počakaj,« ga je ustavil Klemen, ki je hodil pred njim.

	Jan je stegnil glavo in pogledal preko njegove rame. Slišal je zvoke, podobne tuljenju. Kot bi poslušal slone ali nekaj podobnega. Daleč pred njima je videl premikanje, a njegov vid ni bil tako izostren, da bi videl, kaj se dogaja.

	»Nič ne vidim,« je na glas zašepetal.

	»A si Batman, da moraš tako hreščati?« ga je oponašal Klemen in kazal na svoja ušesa.

	»Ne vidim,« mu je zdaj z normalnim glasom rekel Jan, saj je dojel, da sta preprosto predaleč.

	»Pijejo ob reki. Tisti stegozaver je sigurno tam, več pa ne vidim. Kakšen načrt imaš?«

	»Načrt? Kakšen načrt?«

	»Ti si rekel, da greva k Muri, zato, da vidiva dinozavre.«

	»Ja? To še ne pomeni, da imam načrt. Rad bi jih videl in preveril, katere vrste so vse tu. Rad bi jih malo opazoval. Videl sem, da je bilo nekaj takih, ki jih prejšnje dni nisem videl,« je s hkratnim napenjanjem oči odgovarjal Jan in gledal preko Klemnove rame.

	Z brado se je v šali naslonil na njegovo ramo in na njegovo presenečenje je Klemen obstal povsem pri miru. Med naprezanjem oči je pomislil na to, da mogoče sta pa res prijatelja.

	»Temu bi jaz rekel načrt,« mu je rekel Klemen, ki je v trenutku odkorakal naprej.

	Jan mu je sledil in zdaj bolj kot prej pazil, da stopi na isto mesto, kjer je stopil Klemen. Isto številko superg sta imela in če že ni videl do reke, je videl vsaj direktno pred sebe. Klemnovi gojzerji so utirali pot za njegove Jordanke, ki jih je bilo preprosto preveč škoda, da bi hodil po blatu. Tudi v taki krizi je imel v mislih čiste superge, čeprav to ni bila najboljša odločitev, ki jo je sprejel.

	»Še malo pa sva. Misliš, da bi bilo bolje, če sva tiho?« je vprašal Klemen.

	»Precenjuješ moje znanje o dinozavrih. Nisem behaviorist, ampak nekdo, ki je prebral nekaj enciklopedij o teh bitjih.« »Kaj si?«

	»Behaviorist. Nisem, ti pravim.«

	»A to naj bi bilo nekaj z obnašanjem, ker si si ravnokar izmislil novo besedo?«

	»Ja. Kot edukacija nekoč. Veš, ni vse izobraževanje in vzgoja, ampak je tu lepa beseda edukacija, ki je nihče ne želi uporabljati. Persona non grata, ampak beseda in ne oseba,« je želel razlagati Jan, a ga je hitro prekinil zvok dinozavra na njegovi desni strani.

	»Jan?« je rekel Klemen, ki je bil že obrnjen v tisto smer in vse bližje Janu.

	»Ja?« je odgovoril Jan, ki mu je bilo zdaj popolnoma vseeno za edukacijo, Jordanke in behaviorizem.

	»Je tale mesojed?« je Klemen gledal proti bitju njune velikosti, ki se je premikalo proti njima.

	»Ne. Zdi se mi, da je to koritozaver,« je povedal Jan,

	ki si je ogledoval velikega dinozavra na štirih nogah. Na vrhu manjše glave je imel postavljen podoben greben kot ga imajo piščanci. Pri tem primerku je bil greben temno modre barve. Bližje, kot je bil koritozaver, več barv se je pokazalo na njegovem telesu. Sprednji del je bil temno siv, skoraj antraciten, v zadnjem delu pa so ga krasile prelepe belo rumene proge. V tem pogledu je bil podoben zebri, a povsem različen, ker je bil nekajkrat večji.

	»Torej je prijazen?« je vprašal Klemen, ki se je že postavil pokonci, a se še vedno ni premikal drugam kot nazaj.

	»Ne vem. Mogoče je podobno kot pri bikih. Res je bolj fi no, če je med bikom in menoj neka ograja. Žal je tukaj ni,« je rekel Jan.

	Čeprav mu ni bilo jasno, kako se je lahko tako velika žival dobesedno pritihotapila k njima, je stopil korak bližje. Koritozaver ni kazal znakov agresivnosti in ju mirno gledal. Jan je dinozavrove gibe primerjal z živalskimi, kjer bi bik že strigel z rameni in kopal po tleh.

	Res je imel koritozaver pred njima drugačno postavo, a ni bilo opaziti takega obnašanja. Zadnje noge je imel močne in kompaktne, pri sprednjih pa je bila zgodba drugačna. Videti je bilo, da hodi le po prstkih.

	Jan je iz tal iztrgal neko visoko travo in jo pomolil dinozavru, ki je bil zdaj že tik pred njim. Glavo sta imela v isti višini, a se je njegov hrbet vzpenjal še nekoliko višje. S pogledom je zdrsnil po dolžini dinozavrovega telesa in ga primerjal z oddaljenostjo bližnjega drevesa. Pri sebi je prišel do zaključka, da gre za najmanj pet metrov dolgega dinozavra.

	Ko je prijazni dinozaver odprl usta, ni videl ničesar, le to, da je imel sprednji del čeljusti oblikovan v manjši kljun. Že po videzu je bilo jasno, da je sprednji del gobca trši kot preostali del obraza. Janu je brez težav iz rok iztrgal travo in jo začel mleti v svojih ustih.

	»Kaj počneš?« ga je vprašal Klemen, ki je stal korak za njim.

	Opazoval je Janovo roko, ki se je začela počasi bližati dinozavru.

	»Samo dotaknil bi se ga rad,« je tiho odgovoril Jan in stegoval roko proti obrazu dinozavra.

	Koritozaver je še vedno prežvekoval trdo rastlino in se ni oziral na človeško roko, ki se mu je približevala. Ni dajal znakov, da ga to moti in je mirno žvečil dalje. Jan se je dotaknil dinozavrovega levega lica direktno pod očesom in za hip otrpnil. Bilo je, kot če bi se dotikal nekoliko znošene usnjene sedežne garniture ali stare usnjene aktovke.

	Zaradi žvečenja se je še vedno premikala in čutil je premike čeljusti pod svojo dlanjo. Pomislil je, če je tak občutek, ko se dotakneš slona, ki se ga prav tako ni nikoli. V svojih mislih je postal prvi človek na svetu, ki se je namerno dotaknil dinozavra, ne da bi to hotel deliti z internetnimi sledilci. Užival je v trenutku in njegovo srce je napolnil tok veselja, ki ga že dolgo ni začutil.

	Koritozaver se je odmaknil in se obrnil proti Muri. Ko je hodil mimo njiju, sta lahko jasno videla temno modro barvo z belimi in rumenimi črtami. Kot bi nekdo narisal zebro in bi črno barvo zamenjal s temno modro. Stopila sta nekaj korakov nazaj, ko je mimo njiju prišel še dinozavrov rep.

	»Noro,« je s širokim nasmehom rekel Jan in se obrnil nazaj proti Klemnu.

	»Čestitke! Sem kar malo ljubosumen,« mu je šaljivo odgovoril Klemen.

	»Ne bi bil, če te ne bi bilo strah. Razumljivo. Ampak vseeno te je bilo strah,« je rekel Jan in ga tapnil po ramenu.

	Odšla sta za dinozavrom, ki se je bližal reki. Vsake toliko se je podrgnil v drevo, ki se je dobesedno ukrivilo pod njegovo težo. Kot bi se želel popraskati v ogromno deblo, ki bi ga lahko brez težav tudi zlomil.

	»Misliš, da plava?« se je na glas spraševal Klemen, ki je začel videvati vse več bitij ob tekoči reki.

	»Itak, da plava.«

	V naslednjem trenutku se je bitje že spravljalo v vodo, dokler ni bila vidna le glava. Nista bila prepričana, če dejansko plava ali le hodi po rečnem dnu. Opazila sta še druge vrste dinozavrov, ki so bili na nasprotnem bregu Mure. Zdaj ju oči niso mogle več prevarati, saj sta bila dovolj blizu celotnemu dogajanju.

	»Tamle so hadrozavri, tisti s koščeno grbo nad usti,« je Jan s prstom kazal proti dinozavrom na drugi strani Mure.

	Klemen je vsrkaval informacije in si skušal zapomniti čim več. Nestrpno je že čakal, da v roke prime tisto knjigo, iz katere je znanje črpal Jan.

	»Tisti veliki z manjšim jadrom na hrbtu, ki je svetlo rjave barve. Tisti se imenujejo uranozavri. Te sem si zapomnil zaradi risanke, ki jo je gledala Špela.«

	»Kakšne risanke?«

	»Nekaj od Jurskega sveta. Kretski kamp, Kamp kreta ali nekaj podobnega. Ne spomnim se preveč dobro naslova,« se je skušal spomniti, a mu ni uspelo.

	»O tej franšizi so tudi risanke?«

	»Ja, ampak to zdaj ni pomembno. Glej, kako čudovita so ta bitja. Še dobro, da je nas premalo in jih ne moremo več iztrebiti.«

	»Še dobro, ja,« je rekel Klemen, ki je pomislil na svojo družino. Vedel je, da dinozavrov ne sme kriviti za to, da je ostal sam, a vedno ga bodo spomnili na to.

	»Kam si odplaval?« ga je zmotil Jan, ki je na kratko prenehal z ogledovanjem rečnega grebena napolnjenega z dinozavri.

	»Nikamor.«

	»Daj, no. Meni lahko poveš. Saj te ne bom zatožil.«

	»Če jih ne bi bilo, bi še vedno imeli družino. Ti, jaz in vsi ostali,« mu je povedal Klemen in se zagledal v gozd za njunima hrbtoma.

	»To je res. Ampak to so stvari, ki jih ne moreš nadzorovati. Dolgo smo govorili, da bo narava nekoč odgovorila za vse, kar smo ji storili. Mogoče tako popravlja svojo napako,« ga je skušal potolažiti Jan in po obrazni mimiki ugotavljal, da mu ne uspeva preveč dobro.

	»Kar hočem reči je, da ni njihova krivda. Tudi tvoja ne. Življenje bo teklo dalje, z nama ali brez naju in nekako mi je bolj všeč, če si tu z mano.«

	Klemen se je nasmehnil in prikimal. Videl je, da je v tem postapokaliptičnem svetu dobil prijatelja, ki mu dejansko lahko reče prijatelj. Čeprav se poznata šele nekaj ur, se je med njima spletlo čudovito prijateljstvo.

	»Pazi!« se je zadrl Janu in ga odrinil stran. V naslednjem trenutku je že ležal na tleh z neznansko bolečino v trebuhu in prsnem košu. Zdelo se mu je, kot bi ga zbil tovornjak. Hitro se je pretipal in močno vdihnil, da bi ugotovil, če ima kaj zlomljenega. Pogledal je naokoli in videl Jana, ki je prav tako ležal na tleh.

	»Kaj za vraga?!« se je zadrl Jan, ki je hitro vstal in pomagal svojemu prijatelju na noge.

	»Nimam pojma, kaj je bilo to,« je odgovoril Klemen, ki se je še vedno držal za trebuh.

	Gledala sta naokoli, v tla in drevje, da bi videla, kaj se je zgodilo. Z očmi sta ujela reko polno dinozavrov, ki se ni premaknila niti za ped. Nadaljevali so s tistim, kar so pač počeli.

	»Glej. Tamle,« je zašepetal Klemen in pokazal na dinozavra, ki je stal med drevesi.

	Z glavo jima je segal do prsi, pogled pa je imel uperjen v njiju. Glavo je počasi spustil in jo poravnal s svojim hrbtom. Razkazal je veliko in trdo lobanjo, ki se je svetila v soju sončnih žarkov. Močno levo nogo je postavil korak nazaj in s polno hitrostjo zatekel proti fantoma.

	»Umakni se!« se je zdaj zadrl Klemen in oba z Janom sta skočila v svojo smer. Manjši dinozaver je zdrvel mimo njiju in se ustavil le nekaj metrov naprej, ko je ugotovil, da je zgrešil svoj cilj.

	»Teci!« je rekel Jan in stekel nazaj v smeri traktorja.

	Med drevesi sta tekla pravi slalom, da ju ne bi uspel ujeti. Nekaj časa je tekel za njima in ju brez težav dohajal, a na koncu obupal. Oba sta si oddahnila, ker jima ni več sledil in sta se lahko umirila.

	»Prestar sem za tole,« se je med lovljenjem sape pošalil Klemen in se poskušal zravnati.

	Trebuh ga k sreči ni več bolel, a ko je dvignil majico, je pomislil, ali se mu bo poznala modrica.

	»Jaz nisem, ampak tole je bilo pa noro. Si okej?« ga je vprašal Jan in se naslanjal na kolena. Žalostno je gledal v svoje superge, ki so bile skoraj povsem umazane.

	»Verjetno naju je napadel, ker je varoval ozemlje?« se je spraševal Klemen, ki je počasi odkorakal naprej. »Najverjetneje, ja. Ali ni to čudno? Tukaj so manj kot dva meseca in si že lastijo ozemlje,« se je nasmejal Jan.

	»Vsaj davkov jim ni več treba plačevati.«

	»Nam tudi ne. Mi smo svojega že plačali,« je rekel.

	Fanta sta si čestitala za uspešen pobeg in vsak pri sebi prišla do ugotovitve o izboljšanju svoje fi zične forme. Hitro sta prišla do traktorja, kar je bilo zanju odlično. Vse manj sta bila pozorna na okolico, ki jima je tokrat prizanesla. Usedla sta se v traktor in odpeljala nazaj proti svojemu naselju. Ustavila sta se še pri lesni delavnici in jim razložila načrt o obrambnih kolih, ki bi jih uporabili. Povedali so, da delajo z vso hitrostjo in bodo morali obrambni koli še nekaj dni počakati. To sta razumela in se odpeljala naprej proti zidu iz bal.

	»To je torej naš nov svet?« je rekel Jan, ko je parkiral traktor pred zidom iz bal in ugasnil motor.

	»Verjetno res. Ampak dokler imamo drug drugega, bo ta svet še vedno izjemen,« je odgovoril Klemen, ko je zapiral vrata traktorja.

	Naslednji trenutek sta bila v njunem objemu že Sanja in Špela, ki sta ju čakali.

	»Kje sta bila tako dolgo?« je vprašala Sanja.

	»Dolgo? Saj sva bila ob reki manj kot eno uro,« je odgovoril Klemen in ji povedal vse o njunem sprehodu do reke in napadu dinozavra.

	»Ti ubošček moj,« mu je povedala Sanja in ga poljubila na lice.

	Prikimal ji je in se nasmejal. Pogledal je proti Janu, ki je imel Špelo že na ramenih in se pogovarjal o dinozavrih. Na hitro ji je povedal, da ju je napadel stigimoloh, a ga je ona še hitreje prekinila. Govoriti mu je začela o prestavljanju bal s Sanjo in Klemen si je lahko za trenutek privoščil sanjarjenje o prihodnosti, ki jih čaka.

	»Je tukaj vse okej?« je vprašal svojo punco, ki mu je prikimala.

	»Prišli smo vse tja do Mure. Skoraj do Gradišča. Ker tam očitno ni nobenega več, smo se ustavili in zavili desno do reke. Hitro smo končali, ker smo začeli uporabljati kontejnerje, ki smo jih pripeljali s tovornjaki. Zdaj je en del narejen iz bal in drugi iz kontejnerjev,« mu je hitela razlagati Sanja, dokler se jim ni približal Peter.

	»Fanta! Končno! Zdrava in v enem kosu torej,« ju je potrepljal Sanjin oče in ju povabil na pijačo. Odšli so proti največjemu objektu, kjer so bile že postavljene gasilske mize in klopi. Dišalo je po mesu, hitro pa so vsi v roke dobili še svojo pijačo.

	»Takole! Še dobro, da imamo svoje pivovarje, ker drugače se mi bo zmešalo brez piva,« je rekel Tine in se usedel nazaj za mizo.

	Klemen je pogledal naokoli in naštel več ljudi kot prej.

	»Je tu več ljudi? So še prišli?« je vprašal Sanjo, ko so si vzeli krožnike in se usedli na konec klopi. Nekaj ljudi je še vedno stalo zunaj, da bi stražilo in preverjalo, če je vse še vedno mirno.

	»Ja. To so družine tistih, ki so vozili traktorje in nekateri, ki so si premislili in vseeno prišli pomagat,« je natančno opisala nove okrepitve in Klemen je začudeno in presenečeno prikimal.

	»Odlično. Več kot nas je, boljše je. Saj jih bomo šli še iskati,« je dejal, ko si je nalagal na krožnik in navdušeno gledal po obloženi mizi.

	Nekaj tragičnega je videl v jemanju hrane z mize v trenutkih, ko se drugje po Sloveniji ljudje borijo za svoja življenja. Kot že mnogokrat prej in kot je v človeški navadi, je to hitro odmislil in zagrizel v prvi ražnjič. Ko je pogledal proti Janu, je bil ta videti, kot da še nikoli v življenju ni mislil na nič drugega kot hrano. Usta je imel polna, obenem pa je Špeli z nožkom rezal njen mali zrezek.

	»Kaj sta videla pri Muri?«

	»Očitno ni nič hujšega, če sta prišla nazaj v enem kosu,« je hitro komentiral eden od voznikov traktorjev.

	»Daj no mir, Lojz!« je rekel Peter in poslušal Klemnov odgovor.

	»Tam pri reki je vse dokaj normalno. Edina težava je ogromna čreda, ki se je ustavila na drugem bregu. Verjetno lahko vsi dinozavri plavajo ali pa so dovolj visoki, da lahko hodijo po rečnem dnu. Razmišljal sem, da bi tja postavili električnega pastirja ali nekaj podobnega. Če jih to ne bi uspešno držalo stran, bi tja hodili samo z vozili ali pa tudi tam nekje postavili nek zid« je razlagal in gledal, kako ga opazuje množica sedečih ljudi.

	Zdaj je videl tudi veliko več punc, žensk in otrok, ki prej niso bili prisotni v tako velikem številu. Všeč mu je bilo dejstvo, da se je nabralo še več preživelih. Ni vedel, od kod so prišli in kje so živeli, a za to bo še dovolj časa. Ko se je nekomu na drugem koncu mize zataknilo in je zakašljal, se mu je utrnila misel, ali so vsi dobili zdravilo. Vedel je, da so ga prejeli vsi tisti, ki jih za mizo pozna. Hitro je opustil svoje misli in se potopil nazaj v hrano in pivo, ki ga je gledalo z mize.

	»Mogoče bi res pustili tako. Odšli do Mure z zbiralci vode in jih pripeljali nazaj?« so se ljudje za mizo začeli pogovarjati med seboj in razmišljati o rešitvah.

	Klemen si ni želel priznati, ampak v Ljubljani njegove ideje ne bi nikoli poslušali, kaj šele, da bi jo takoj izpeljali. Več kot pol tisočaka bal in kontejnerjev je bilo postavljenih v manj kot enem dnevu in lahko je bil ponosen nase. Ni si želel pihati na dušo, a je obenem vedel, da so z njegovo idejo ustvarili zatočišče mnogim preživelim.

	Ko so pojedli, so se Sanja, Klemen, Špela in Jan povzpeli na vrh zidu iz bal in se usedli. V daljavi so slišali oglašanje dinozavrov, ki ga je občasno nadomestilo mukanje krav. Na polju pred trdnjavo so se sprehajali stegozavri, polakantusi, sajkanije in drugi oklepni dinozavri, ki so postali največje živali na tem svetu. 65 milijonov let kasneje so bili spet na Zemlji, le da so jim tokrat družbo delali še ljudje.

	Če se je narava nekoč odločila, da jih bo izbrisala z obličja Zemlje, jih je zdaj pripeljala nazaj. Mogoče prav z namenom, da popravi svojo napako. Žal se je moralo to zgoditi z zmanjšanjem števila ljudi, ki bi morali imeti na prvem mestu prioritet svoj planet, a se to ni nikoli zgodilo. Na peščici preživelih je zdaj naloga, da ustvarijo svet, kjer ne bodo na vrhu, ampak bodo živeli kot eno z vsem živim okoli sebe.

	»Glejte ga!« se je oglasila Špela, ki je s prstom pokazala v zrak, kjer so v črki V jadrali prelepi žerjavi.





Pobeg v jamo





»Zdi se mi, da smo čakali že dovolj časa,« je Rok dejal svoji ženi.

	»Rad bi šel proti Ljubljani, a ne?« mu je odgovorila Jana.

	Hitro sta prišli tudi njuni hčerki, ki sta ujeli delček pogovora svojih staršev. Že več tednov so bili zaprti v svoji hiši sredi Črnega Kala. Pogled na avtocesto jim z enega dela hiše ni ravno dobro del, a je to nadoknadil pogled na travnate površine na drugi. Ko se je vse začelo, so poskušali pobegniti v Koper.

	Zdaj so vedeli, da je bil Koper le beden poskus rešitve pred boleznijo in dinozavri. Bližina morja in količina ljudi sta privabili morske plazilce in kopenske dinozavre, ki so plenili po obalnem mestu Slovenije. Takrat je Bonifika obveljala za zbirališče preživelih. Od tam bi ljudje s pomočjo ladij in avtobusov zbežali na določene destinacije. Prvi načrt so bili helikopterji, a jih ni ostalo nič, saj jih je veliko potrebovala vojska. Še preden so odpeljali prvi avtobusi, so se pojavili leteči plazilci.

	Preplavili so nebo in vse se je zgodilo v trenutku. Od prisotnih so slišali, da so na isti način padla tudi največja mesta. Prvi val je bila bolezen, drugi val so bili leteči plazilci, tretji val pa so postali dinozavri, ki zdaj niso imeli ovir pri pohodu skozi mesto. Če so se prej bali streljanja in ognja, tega zdaj ni bilo več, saj ni bilo več ljudi, ki bi to počeli. Vsi so samo bežali in si tako skušali rešiti življenja. Če je kdo ušel tistim v zraku, je padel naravnost v grlo tistih na tleh. Mnogi so skušali zbežati do čolnov, ki so bili vsaj stran od kopnega.

	Ušli so le tisti z največjimi ladjami, na njih pa je bilo najverjetneje premalo ljudi, da bi jo vzdrževali. Te so resda zdržale napade bitij z morskega dna in tistih iz zraka, a vprašanje je bilo, kako daleč so prišli. Manjši čolni so se potopili zaradi napadov dinozavrov in kaosa v pristanišču. Potniki teh čolnov so se znašli v vodi, kar je pomenil njihov konec. Obala z rdečim morjem in ulicami je bila vstop regije v kaotičen svet, ki je bil daleč od poznanega.

	Družini je uspelo pobegniti nazaj domov, a ne brez lastnih izgub. Ker je bila avtocesta popolnoma neprevozna z avtomobilom, so ga morali pustiti pri Dekanih. Pot so nadaljevali peš, pretekli dogodki so se jim vtisnili v spomin.

	»Gremo kam? Je kje kakšna rešitev?« je vprašala ena izmed dvojčic.

	»Nikamor ne gremo, Lina. Vsaj ne še,« ji je povedala mama.

	»Jaz sem Vita. Ona je Lina,« ji je naveličano povedala druga izmed dvojčic.

	Iz svojih sob sta prišli na zajtrk in ko sta bili oblečeni v iste reči, ju je bilo nemogoče prepoznati. Takrat sta posegli po klišejskih menjavah oseb, kar očitno pritiče vsem dvojčkom.

	»Ne vemo še,« je oče odgovoril drugače kot mama in to je pomenilo nekaj dialoga skozi poglede.

	Skozi okno v drugem nadstropju njihove hiše je s polnim žarom zasijalo sonce in družno so se usedli k mizi.

	»Ne bom jedla,« je rekla Lina, še preden se je s stolom približala k mizi.

	»Pa smo spet tu,« je komentirala Jana in začela srebati svojo kavo.

	»Dovolj,« je s tihim, a ukazovalnim glasom rekel Rok.

	»Lahko vsaj nekaj poješ, ali ti tudi to ne gre?« jo je vprašala dvojčica, ki svoje sestre že dolgo ni videla take.

	Trenutki, ko ni jedla, so bili redki. Težava je bila zgolj v tem, da so se zgodili vedno, ko je bila močno pod stresom. In v tem trenutku je imela vso pravico biti pod stresom. Žal pa je slaba hranjenost skupaj s stresom poskrbela za hujše težave. Upala je, da se jih bo tokrat v celoti izognila.

	»Ne,« je rekla in prekrižala svoje roke.

	Verjetno bi šli pogovori pri obrokih v drugačno smer, če bi nekoliko drugače kazala svoje neodobravanje prehranjevanja. Reagirala je tako, kot bi mnogi najstniki. Včasih njena okolica tega ni pravilno razumela, ali pa sploh ni razumela.

	»Si pod stresom?« jo je vprašala mami.

	»Se ti zdi?« ji je osorno odgovorila in pogledala proti oknu, kot da bi nekaj kazala.

	»Vsi smo pod stresom, Lina,« je med dvigovanjem žlice precej neosebno odgovoril njen oče.

	»Super, ampak stres je nekaj, kar vsak dojema drugače.«

	»Res je tako, Lina. Če bi smel nekoliko preusmeriti pozornost s tvoje zelo logične odločitve, da ne boš jedla, bi rad nekaj vprašal. Kaj mislite na to, da bi poskusili oditi proti Ljubljani?« je Rok vprašal svoji hčerki.

	Začudeno sta se spogledali, ker je bilo še minute prej govora o ničemer. To je bil hud preskok za dokaj nedolžen zajtrk, ki so ga načeli. Nista vedeli, kaj točno naj rečeta, v naslednjem trenutku pa sta si že skakali v besedo. Mama ju je prekinila in pokazala proti Jani. To je pomenilo, da z vprašanji lahko začne ona.

	»Hvala za besedo. Kdaj bi šli? Kako bi šli? Zakaj bi šli? Konec vprašanj,« je izkoristila svoj trenutek in zaključila enako sarkastično, kot je tudi začela.

	»Hvala za vprašanja. Čim prej oziroma ko bi se odločili. Šli bi z motorji. Odšli bi zato, da bi poskusili preživeti. Lina?« je Rok sarkastično odgovoril.

	Lina mu je, zadovoljena z odgovori, prikimala in pozornost je usmeril proti Viti.

	»Iz dna srca hvala za to priložnost, da lahko svoje misli ubesedim v nesmiselna vprašanja, ko je iz letala jasno, da je stvar že odločena,« je začela še bolj sarkastično.

	Sledil je mamin oster pogled in rahla sprememba v tonu govora in izbiri besed.

	»Hvala, tata. Kaj točno bomo počeli v Ljubljani in kako vemo, da je Ljubljana varna?«

	»Vidiš, da ni bilo hudo in prosim, če prenehate vsi s to zaigrano vljudnostjo in košaro sarkazma. Saj veste, da je Ljubljana prav tako zgradila obrambo pred dinozavri. Če najdemo zatočišče, kar Ljubljana najverjetneje je, smo varni.«

	»Tako kot smo varni tukaj?« ga je vprašala Lina.

	»Tam so ljudje, zaloge in predvsem je tam tudi varnost.«

	»Hočeš reči, če. Če jim je uspelo obraniti mesto. Misliš, da je Milano padel, Ljubljana pa obstala?«

	»To je nekaj, česar ne moremo vedeti, če se ne prepričamo. Imam prav?«

	»Imaš. Ampak žrtvoval bi to, kar imamo tu, za en velik mogoče v Ljubljani?«

	»Če to pomeni, da bi lahko moja družina in predvsem hčerki imeli možnost za normalno življenje, potem vsekakor,« ji je še enkrat hitro odgovoril in prijel svojo ženo za roko.

	»Ni več možnosti za normalno življenje. Dobro se zavedata tega. Ne več.«

	»Meni se zdi, da je vredno poskusiti,« se je vmešala Vita.

	»Resno? Po kateri logiki?« se je v njeno smer obrnila Lina in ponovno prekrižala roke ter bolščala v svojo sestro.

	»Tukaj nimam več ničesar razen vas. Umremo tu ali pa umremo na poti, vseeno mi je, če povem po pravici. Rada bi zaživela in ne želim biti že drugič v svojem življenju znotraj štirih sten brez izhoda,« ji je odgovorila in se spomnila na čas v svojem zgodnjem otroštvu, ko so bili zaradi drugega dogodka prav tako izolirani doma.

	Lina se je s prekrižanimi rokami distancirala od položaja in se naslonila nazaj v svoj stol ter ohranila veliko bolj sproščeno podobo. Razmišljala je o tem, kar so povedali do sedaj in popolnoma preslišala tekoči pogovor. Pomislila je na svoje prijateljice, sošolke in znance, ki jih ne bo nikoli več videla. Spomnila se je na dedka in babico, ki sta odšla zaradi bolezni.

	Morda je bolezen pogojena z genetiko, se je spomnila besed s televizije, a to ni imelo nobenega smisla. Če bi bilo povezano z genetiko, bi bila babica in dedek tukaj z njimi. Pa jih ni. Veliko jih je ob prihodu dinozavrov odšlo zaradi bolezni, tudi če so dobili zdravilo. Ni bilo rešitve, samo upanje. In upanja se je lahko oklevala, saj ne bo nikamor izginilo.

	»Prav,« je rekla in prekinila pogovor svoje družine.

	Vsi so jo začudeno pogledali in čakali, če bo še kaj dodala k svoji prekinitvi.

	»Sem za, da gremo v Ljubljano,« je končno dodala in pričakal jo je nasmeh njenih staršev.

	»Odlično, potem pa se začnimo pripravljati,« je rekel oče in pričel s pospravljanjem mize.

	Z ne ravno skritim navdušenjem nad pritrditvijo družine je Rok že začel prinašati liste in zemljevide, ki jih je imel spravljene v svoji pisarni. Punci sta v zadnjih nekaj dneh opazili, da je temu posvetil zelo veliko časa. Po dolgem času in ne tako natančnem opazovanju njegovega početja, sta zdaj vsaj dobili odgovor na vprašanje o tem, kaj je toliko časa počel v pisarni.

	»Kaj je vse to?« je Vita vprašala mamo, ki je stvari razporejala po mizi.

	»Načrti,« ji je odgovorila na kratko, kar Viti ni pretirano pomagalo pri razvozlavanju uganke. Pogledala je proti mami, ki je urejala liste in jih postavljala na svoje kupčke. Počasi se ji je počelo svitati, kaj so vsi papirji in listi.

	»Sem ti rekla, da je že vse odločeno,« sta dobili svoj dokaz dvojčici.

	»Kot vedno.«

	»Takole, punci. Vsaka dobi svojo skripto za učenje ... « »Učenje?!« sta v en glas prekinili svojega očeta.

	»Učenje, ja,« je rekel monotono.

	»Odšli bomo v ponedeljek, to je čez pet dni. Do takrat bi želel, da se naučite vse, kar je napisano v teh skriptah.« »Pet dni?« je med listanjem skripte sama sebe spraševala Vita.

	»Bo izpit tudi?« se je pošalila Lina in pogledala mamo.

	»Spraševali bomo drug drugega. Lina in Vita, tu gre za preživetje. To ni kar ena sociologija v šoli, ampak preživetje,« je povedala Jana in pomigala s skripto.

	»Ej!« se je užaljeno oglasila Vita, ki si je to leto za prvi študijski izbor izbrala sociologijo v Ljubljani.

	»Najbolje, da kar začnemo. Zvečer bomo imeli že prvi pogovor, ki se bo nanašal na prvi del skripte. Ne želim vam ničesar izdati o vsebini, ampak tokrat sem se res potrudil,« je vse bolj dvigoval glas Rok, ko sta se punci že oddaljevali v dnevno sobo.

	»Moj bog,« je rekla Lina, ko se je vrgla na sedežno in zraven sebe odložila skripto.

	Pogledala je nazaj proti kuhinji in videla, da gresta starša nadstropje višje. Tam sta imela svojo dnevno sobo, ki je bila vse pogosteje tudi spalnica za enega izmed njiju.

	»Ali je normalen? Najprej v Ljubljano, potem te skripte in še učenje?« je potarnala Viti.

	»Ne zdi se mi tako hudo. Vsak mora nekaj početi in on je svoj čas pametno izkoristil. Najprej preveriva, za kaj se gre v skripti, potem pa lahko sledijo komentarji,« ji je ta hitro odgovorila in z entuziazmom odprla prve strani skripte.

	Ker je bil njun oče učitelj na srednji šoli, je oboževal skripte in imel doma celoten pribor za ustvarjanje. Med priborom je bil tudi aparat za spiralno vezavo, ki si ga je kupil pred tremi leti. Zanj je odštel trideset evrov in dva dni zapored neprestano govoril o njem. Presenetila ga je nizka cena in na vsake toliko tednov je ustvaril novo skripto. Običajno jih je delal za potovanja ali za svoje učence. Tokrat je združil oboje, saj je njegova družina postala njegov lastni razred.

	»To ni normalno, no. Očitno ima neko abstinenčno krizo od učenja ali kaj?« je Lina želela načeti pogovor s sestro, a jo je Vita hitro prekinila in se zatopila v svojo skripto.

	To je tudi za Lino hitro pomenilo začetek učenja. Dvojčici sta sedeli vsaka na svoji strani sedežne v še nikdar videnih položajih. Branje skripte je iz njiju razvleklo tudi najbolj atletske gene. Da se ne bi dolgočasili, sta si med učenjem že od malega izmišljali ekstravagantne položaje učenja.

	Ena obrnjena na glavo, druga razkrečena kot morska zvezda. Vsebino skripte sta obe najprej preleteli in ko sta začutili njeno vsebino, začeli podrobno brati.

	»Uau,« je občasno rekla ena izmed njiju.

	»Hmm.«

	Bili sta tako zatopljeni v branje in učenje, da nista slišali, ko sta mama in oče večkrat prišla iz zgornjega nadstropja. Brali sta o preživetju, dinozavrih in njihovem obnašanju. Nobena tega še ni povedala na glas, ampak njun oče se je pri ustvarjanju skripte zelo potrudil. Na začetku je zapisal, da skripta ni popolna, saj obnašanja in pravih podob vseh dinozavrov človek še ne pozna.

	»Kdaj je to sploh naredil?« se je spraševala Lina in si med obračanjem listov ogledovala slike.

	Skripta je imela skoraj tristo strani in v tem trenutku je bila najboljši vodič po nastalem svetu.

	»Verjetno takrat, ko sta bila elektrika in internet še na voljo,« je ugibala Vita in se začudila.

	Naslonila se je nazaj in premlela vse, kar je prebrala. V glavi si je že naredila načrt učenja skripte. Na hitro jo je preletela, zdaj pa jo že veliko bolj podrobno brala. Ko jo bo dokončala, bo sledilo podrobno branje od začetka, ki ga bodo spremljali zapiski in listki.

	»Aha! Napako ima!« se je razveselila Lina in se zasmejala: »Tata!«

	Zaslišali sta korake in počasi je iz zgornjega nadstropja prišel Rok. Postavil se je ob obokan vhod, ki je stal med jedilnico in dnevno sobo, kjer sta sedeli punci.

	»Želiš, Lina? In prosim, če vpiješ nekoliko tišje. Zunaj so še vedno nevarnosti,« je vprašal in obstal na miru.

	»Napako imaš, glej. Tukaj je,« je s prstom pokazala v svojo skripto in čakala na podroben pregled avtorja njenega čtiva.

	»Slovnično?« je vprašal, ko je stopil bližje.

	»Ne. V drugem odstavku piše, da se je v apokalipsi zelo pametno izogibati velikih mest in središč. Zakaj bi potem hodili v Ljubljano? Zakaj torej ne ostanemo tukaj?« ga je zasula z vprašanji in se ponosno naslonila nazaj.

	Še vedno je nekje v sebi dvomila, da je odhod v Ljubljano prava odločitev. Obenem pa je vedela, da bo pogrešala udobje svojega doma.

	»Pa res. Punci ... « je tiho rekel in se usedel nasproti svojih najstniških hčerk.

	»Ko smo izgubili Henrika in Lukasa, sem si obljubil, da bom naredil vse v svoji moči, da bi bili varni. Njiju nisem uspel rešiti, vaju bom. Ne želim reči, da sta neizkušeni ali neumni, ker je to zelo daleč od resnice. Lina in Vita, želim vama le zagotoviti normalno in varno prihodnost, če se meni in mami slučajno kaj zgodi. Po zadnjih informacijah, ki smo jih imeli, je bila Ljubljana varna. Tukaj nismo varni,« jima je govoril in ob tem niti enkrat prekinil očesnega stika.

	»Smo varni,« je rekla Lina, ki zdaj res ni želela zapustiti svojega doma.

	»Kdaj si bila nazadnje zunaj, Lina?« jo je vprašal oče.

	 »Ko smo zbežali iz Kopra,« je tiho odgovorila in se spomnila na trenutek, ko je izgubila svoja starejša brata.

	»In zakaj nisi bila več zunaj?« ji je postavil še eno vprašanje.

	»Ker se bojim,« je še tišje odgovorila in ugotovila, da ima njen oče prav.

	Vedela je, da nikoli ne bo mogla normalno živeti, saj si ni upala sama ven iz hiše. Strah jo je bilo, četudi ji je bilo to še kako težko priznati. Če je samo pomislila na zunanjost, sta se ji pred očmi naslikala obraza bratov, ko so ju trgali dinozavri. Oče je začel teči proti njima, a so ga skupaj z mamo odtrgale stran. Vse moči so napele, da so ga ustavile.

	»Tudi jaz se,« jo je pomiril in se usedel zraven nje.

	»Vem. Slišim te jokati sredi noči,« mu je rekla, ko se je naslonila na njegovo ramo.

	»Pogrešam ju in vem, da jih tudi vidve,« je objel svoji hčerki, ki sta se stisnili k njemu.

	Tako so ostali, vse dokler jih ni zmotila mama, ki je stopila v kuhinjo, da bi začela pripravljati kosilo.

	»Kosilo? Je minilo že toliko časa?« se je vprašala Vita in pogledala na uro, ki je še delala.

	»Čas hitro teče, ko se zabavaš ali učiš,« se je nasmejal Rok in vstal.

	»Kakšna se vama zdi skripta?« je vprašal in si na skrivaj popivnal lica, ki so bila slana od solz.

	»Amater bi lahko rekel, da si se potrudil,« sta mu priznali na svoj način in se posvetili učenju novega čtiva.

	Skripta je bila opremljena s slikami dinozavrov, morskih in letečih plazilcev. Vsaka vrsta na svetu, ki je bila opažena, je imela svojo polovico strani s podatki in informacijami. Več dejstev je bilo znanih o rastlinojedih dinozavrih, ki so bili opaženi prvi.

	Strani, ki so jih opisovale, so bile do konca popisane in se včasih raztezale tudi preko dveh strani. Strokovnjaki so imeli nekaj dni več časa za opazovanje teh bitij in tudi, ko so se začeli pojavljati mesojedci, so se spletne strani še vedno osveževale. Po drugi strani so imeli mesojedi dinozavri pogosto le sliko in peščico informacij, ki so se navezovale na velikost in videz.

	»Kako naj si pomagam s tem, da ima stegozaver možgane velike kot oreh?« je glasno vprašala Vita v kuhinjo, kjer sta njena starša pripravljala kosilo.

	»Ne vem, če ravno pomaga. Zdelo se mi je zanimivo. Imaš še kaj takih informacij?« je nazaj vprašal Rok, saj je kot učitelj in njen oče vedel, da si bo hitreje zapomnila, če bo govorila na glas.

	»Pa že. A to rabi mama, da se uči med kuhanjem?«

	»Ja. Polne roke dela imam,« ji je odgovorila kar sama in se nasmehnila svojemu možu.

	»Torej. Najdaljše ime za dinozavra je mikropahicefalozaver.«

	»Že kaj veš o njem?« jo je vprašal.

	»Tukaj piše, da je rastlinojedi dinozaver, ki doseže do šestdeset centimetrov dolžine,« je prebrala in pogledala sliko malega dinozavra na dveh nogah.

	Skripto je na hitro pomolila v pogled svoji mami, ki je opazila, da dinozaver na sliki ni segal niti do kolena bližnji osebi.

	»Zakaj si zraven dopisal njihov čas obstoja? Saj živijo zdaj. Ergo ni pomembno, iz katerega obdobja so,« se je vmešala Lina, ki si je začela pisati majhne listke in jih lepiti po straneh skripte.

	»Včasih je pametno, če veš za odstotek več kot ostali. Pri skriptah nisem varčeval,« se je nasmejal oče, ki ga Lina že dolgo ni videla nasmejanega.

	»Si kje napisal, kako se je vse to začelo?« mu je že postavila novo vprašanje.

	»Ne. Da bi to zapisal, bi moral to tudi vedeti. Od kod naj to vem?« jo je zmedeno vprašal med rezanjem korenja, ki ga je pred tem vzel iz hladilnika.

	»Kaj pa vem. Sem mislila, da učitelji vse veste,« ga je dregnila točno tja, kjer je vedela, da bo dobila obsežen odgovor.

	»Prvič, to ni res. In drugič, samo teorije poznam in nič drugega.«

	»Teorije? Jaz sem za,« je navdušeno vzkliknila Lina in se premaknila h kuhinjskemu pultu, ki je gledal proti dnevni sobi.

	Naslonila se je na pult in v roke hitro dobila odmrznjeno štruco kruha, ki ji jo je podala mama. Z na široko odprtimi očmi je buljila v svojega očeta in čakala, kdaj bo začel pripovedovati nore teorije, ki jih je sama slišala zelo malo.

	»Najprej mu povej, katere si že slišala,« ji je rekla mama, ko je pred njo odložila še nož za kruh.

	»Tisto o tem, da naj bi se dinozavri odmrznili. Tisto o tem, da so jih pripeljali vesoljci. Tisto o tem, da so padli z meteorjem in zrasli v nekaj dneh. Tisto o tem, da naj bi nastali v laboratoriju. Zdi se mi, da je to vse. Dvomim, da je katera od teh dejansko prava,« je govorila med rezanjem kruha.

	»Vesoljci? Niti najmanjšega pojma nimam o tej teoriji, ampak bi jo najraje preskočil, če se strinjaš?« se je med grizljanjem korenja pošalil Rok.

	»Strinjam se. Povej mi torej kakšno, ki je ne poznam.«

	 »Tisto z jajci? To poznaš?«

	Lina je odkimala in s kirurško natančnostjo rezala štruco kruha. Odrezati je morala štiri kose, saj bodo toliko kosov danes tudi pojedli. Bili so varčni s hrano, ki so jo imeli, a so na srečo vedeli tudi, kje jo lahko še dobijo. V okolici ni bilo več drugih ljudi. Razlogi za to so bili različni, eni bolj temačni od ostalih. Ne glede na razlog odsotnosti pa so imele njihove hiše hrano in druge zaloge.

	V zadnjih tednih je Rok sam odhajal v sosednje hiše. Prepričal se je, da ni nobenega in pobral stvari iz hladilnikov in zamrzovalnih skrinj. Že v prvih dneh mu je uspelo dobiti agregat na bencin, ki jim je napajal hišo. Z elektriko so bili še bolj varčni, saj niso nikoli vedeli, kdaj jo bodo najbolj potrebovali.

	»Torej, ena izmed prvih teorij, ki sem jo slišal, je bila teorija z jajci. Šlo naj bi za nek naravni defekt pri boleznih ptic in plazilcev. Določena jajca, ne vem točno, v kakšnem odstotku in vzorcu, niso bila od samice te živali, ampak je bil v tem primeru v jajcu eden izmed dinozavrov,« je začel razlagati teorijo o nastanku dinozavrov.

	»Kako bi se lahko iz kokošjega ali nojevega jajca izlegel brahiozaver ali pa tiranozaver?« ga je vprašala Vita, ki se je med pogovorom preselila v kuhinjo in poslušala.

	»Točno tu se ta teorija zatakne, poleg drugih zatikanj. Edina možnost bi bil rastni fenomen, ki bi pomenil enormno hitro rast teh bitij. Tako bi se lahko iz kokošjega, puranjega, krokodiljega, nojevega, želvjega in ne vem kakšnega jajca še razvili dinozavri. Kako točno bi to potekalo, pa ne vem. Čeprav pri številnih delih ne pije vode, se mi je vedno zdela najbolj zanimiva teorija. Razen, če je to resnica?« je zaključil z vprašanjem samemu sebi, saj ni vedel, čemu naj sploh verjame.

	»V skripti sem prebrala, da so bila največja dinozavrova jajca dolga tudi več kot pol metra,« je rekla Lina in le dodala material k izpodbijanju slišane teorije.

	»Sam bi rekel, da ne gre toliko o velikosti teh jajc, ampak o eksponentni rasti bitja, ki se je izleglo. Če to povem s primerom, so krokodilja jajca dolga manj kot deset centimetrov, a iz njih nastane šest metrov dolga in tono težka žival,« je delček svojega znanja o živalskem svetu na mizo položil učitelj biologije.

	»In kako hitro raste krokodil?« ga je vprašala njegova žena.

	»Odvisno od vrste. Kajmani, ki so nekoliko manjše rasti, zrastejo do metra in pol v petih letih. Večji krokodili pa preko dveh metrov v dveh ali treh letih. Ampak tu je vse skupaj popolnoma drugače. Od prvega opaženega primerka do danes je minilo manj kot eno leto in vrste, kot je brahiozaver, so visoke že več kot petnajst metrov in dolge tudi do štirideset. V tako kratkem času so zrasli do polne velikosti. In prav to je tisto, kar je največja neznanka,« je odgovarjal in si v glavi postavljal vedno nova vprašanja.

	Veliko časa si je belil glavo z začetkom celotne situacije, vse od bolezni do dinozavrov. Še hitreje pa je prišel do ugotovitve, da brez dejanskih raziskav in ugotovitev ne bo prišel do resnice. Če ta sploh obstaja.

	»Mogoče so pa pobegnili iz parka,« se je nasmejala Jana in se še naprej ukvarjala z govejimi zrezki.

	»To ni film,« ji je odgovorila Vita.

	»Daleč pa tudi ni,« je svoje pristavila Lina.

	»Preden pademo še v pogovor o matrici in multivesolju, bi vaju rad ustavil in nekaj vprašal. Ali bi še znali voziti motor?«

	Dvojčici sta se spogledali in na široko zasmejali. V mislih sta že imeli pripravljen odgovor, ki je čakal na svojo priložnost, da ga ena izmed njiju spravi na plano.

	»Tatko moj. Gledaš mladinsko podprvakinjo primorskega prvenstva v motokrosu in Vito,« se je nasmejala Lina in v ramo dobila stisnjeno pest svoje sestre, ki je imela v mislih nekoliko drugačen odgovor.

	»Odlično. Torej bomo šli res z motorji. Vsi jih znamo peljati in hitri so,« je zadovoljeno odgovoril oče.

	»Edina težava je njihova glasnost. Glede tega je še nekaj neznank, ki jih bomo morali nagovoriti skupaj. Kljub temu je zadeva precej enostavna. Bi rajši hodili in tvegali, da nas dokaj zagotovo ujamejo, ali pa da nas lovijo zaradi zvoka in nikoli ne ujamejo, ker smo hitrejši?« je spregovorila Jana, ki je začela kuhati omako za zrezke.

	»Bi nas na motorju lahko ujeli, če bi vozili po cesti?«

	»Mene ne, sem predobra,« se je ponosno našopirila Lina in v zameno hitro prejela krožnike za pripravo mize.

	»Če bi šli po avtocesti in vozili med avtomobili, potem dvomim, da bi nas lahko kateri ujel. Če pa bi vozili po starih cestah, bi imeli nekateri vsaj malo možnosti. Če lahko noj teče sedemdeset kilometrov na uro, potem ni hudiča, da eden izmed dinozavrov ne teče s približno enako hitrostjo,« je začel razlagati Rok.

	Ko je dvignil glavo, je videl, da ga gledajo trije pari prestrašenih in dvomov polnih oči.

	»Ne, ne, ne. Ne bi nas ujeli,« se je skušal popraviti in speljati pogovor v drugo smer, čeprav je bila večina škode že narejena.

	Po poznem kosilu so se učili do večernega spraševanja in pogovora o prvem delu skripte. Naslednje jutro so bili veliko bolj zagrizeni za učenje. Vsi so se posamično začeli učiti in ob večeru ponovno skušali premagati ostale. Bili so tekmovalna družina, ki je znala ohraniti zdravo mero napetosti ob tekmovanjih.

	Učenje skripte o dinozavrih je bil njihov nov vsakdan vse do nedeljskega popoldneva. Motorji so bili preverjeni in pripravljeni na odhod. Njihovi nahrbtniki so bili napolnjeni in pripravljeni, po rutinskem pregledu neba pa so pričakovali sončen ponedeljek. Sledil je le še zadnji posvet pred odhodom, ki je vključeval spraševanje o dinozavrih in njihovem obnašanju.

	»Kako se imenuje ta dinozaver?« je vprašala Jana in pokazala sliko oklepljenega dinozavra s kladivom na koncu repa.

	»Ankilozaver!« je vzkliknila Lina.

	»Ne, ampak si pa zelo blizu,« ji je odgovorila mama, ki je prevzela vlogo vodje kviza.

	»Evoplocefal!« je vzkliknila Lina še enkrat in s še večjim zagonom.

	»Tako je. Zakaj je tako?« se je glasilo naslednje vprašanje.

	»Ker ima okoli vratu in ramen bolj koničaste izrastke,« je odgovoril Rok, ko ga je pobarala po odgovoru.

	»Ja, kaj še?« ga je spodbudila k novim odgovorom in to nakazala z gesto.

	»Proporcionalno ima manjšo glavo in dolg rep. Kladivo na koncu repa je večje in na dnu slike piše njegovo ime vrste,« se je zasmejal Rok in se naslonil na svoji hčerki, ki sta sedeli na njegovi levi strani.

	»Ah, daj no,« je Jana natančneje pogledala sliko in se zasmejala.

	V zadnjih štirih dneh so se ponovno povezali, se pogovarjali in bili družina, kar se v zadnjih nekaj tednih ni poznalo. Lina je spet jedla in tokrat se njena kriza sploh ni dobro začela. Rok se je večkrat naglas nasmejal, a je bil še daleč od tistega starega šaljivca. Vita je skupaj z Jano preverjala motorje in jim dodala majhno košarico za en dodaten nahrbtnik.

	Pri skuterju, ki ga bosta vozili Jana in Vita, teh težav ne bo. Spremembe sta bila potrebna motorja preostalih dveh članov, ki sta tako svoj športni videz zamenjala za nekoliko bolj mestno podobo.

	»Kakšen zvok oddaja tiranozaver? Ti odgovori, mama,« je zdaj vprašanje postavila Vita in čakala njen odgovor.

	»Težko ga slišimo, ker je njegovo oglašanje zelo nizko kruljenje. Če imaš srečo, ga slišiš še pravočasno, da v tvoja ušesa prispe še zvok njegovih korakov. Če nimaš te sreče, ne slišiš ničesar več,« je mirno odgovorila mama, ki je imela skripto zdaj že v malem prstu.

	»Malo preveč strašljivo, ampak tvoje srce je na pravem mestu,« je na njen strašljiv odgovor pripomnila Lina.

	Še nekaj časa so se spraševali in grizljali čips ter smokije. To je bila njihova edina slaba lastnost v zadnjih nekaj tednih. Nikakor se niso uspeli ustaviti pri odpiranju prigrizkov, ker so bili z izjemo redkih odhodov ven cel dan zaprti v hiši. Še dobro, da je bila hiša dovolj velika in so se lahko umaknili v svoje prostore, če so potrebovali samoto. In vsekakor so jo.

	Preverili so tudi svoje znanje preživetja v naravi, saj jim je Rok pripravil testne naloge. Opisati je bilo potrebno prižiganje ognja, postavljanje zavetja in kako narediti določene vozle. Razpletali in zapletali so svoje vrvi, ki so se seveda znašle tudi v njihovih nahrbtnikih.

	»Ne maram tega. Zakaj moram to znati?« se je med pletenjem podaljševalnega vozla spraševala Vita.

	»Tudi dinozavrov ne maraš, ampak si se o njih naučila skoraj vse. Zakaj?« jo je vprašala Jana.

	»Ker se rada učim. Nočem biti neumna, ker poznam preveč neumnih ljudi,« je odgovorila in priklicala Linin smeh.

	Ob misli na znance, ki jih je imela za neumne, se je njen smeh ustavil. Ni jih bilo več in zdaj bi dala vse za to, da bi bili ponovno z njo.

	»Tudi to je učenje, veš?«

	»Vem, ja. Ampak še vedno imam izbiro glede tega, kaj se mi zdi neumno in česa ne maram. Vem pa tudi to, da mi bo prišlo prav. In ja, tudi to vem, da sama sebe spodkopavam, ampak mi tega ni težko priznati,« je Vita kar sama odgovarjala na svoja vprašanja in si postavljala nova.

	To lastnost sta hčerki podedovali po očetu, ki je znotraj svojih odgovorov rad postavljal vprašanja in odgovoril na njih. Mami je šlo to včasih na živce, saj nihče ni znal odgovoriti kratko in jedrnato.

	Rok je začel počasi pospravljati stvari in počakal, da

	so šli vsi spat. Vedel je, da se mora tudi sam naspati, a kako naj spi, ko ve, da zapušča svoj dom. Z baterijo si je svetil po prostoru, saj so bile luči že ugasnjene. Iz predala pod televizijo, ki ni bila prižgana že več tednov, je povlekel lesen okvir s sliko. Sliko iz študentskih časov, ko sta z Jano še sanjala o svoji prihodnosti in družini.

	 V sedmih letih po tej sliki so se jima rodili štirje otroci, nikakor pa nista pričakovala, da bosta zadnji kar dvojčici. Njun mladostni načrt so bili trije otroci, dva fanta in punca, kar se je uresničilo in še dodatno preseglo. Misli so mu ponovno ušle na trenutke v Kopru. V vsem kaosu je svojo pozornost posvetil ženi in dvojčicama, pozabil pa na sinova. Zadnjič ju je videl, ko so ju napadli veliki karnotavri. Od takrat ni niti en večer minil brez sanj o sinovih, ki kričita v bolečinah in temno rdečih dinozavrov z dvema malima rogovoma na straneh glave.

	Preden je na sedežni utonil v globok spanec, je razmišljal o večnem vprašanju, ki si ga postavljajo vsi starši. Vedno je prišel do istega spoznanja. Vse bi ponovil še enkrat, tudi če bi vedel, kaj sledi v prihodnosti. Z Jano bi ustvaril družino in otrokom nudil vso ljubezen, ki bi jo premogel, ne glede na situacijo, v kateri bi se znašli. Zaprl je oči in v daljavi slišal zvoke, za katere ni vedel, ali naj jih pripiše pticam ali dinozavrom.

	»Dobro jutro!« se je Rok zadrl, tik preden je sonce začelo vzhajati za njihovo hišo.

	Najprej je iz postelje vrgel svojo ženo, nato pa še svoji hčerki. Vse so bile takoj pokonci, kar se je zgodilo le v jutrih pred izleti. Potovanja v tujino, motoristični izleti ali smučanja. Tokrat smučanja resda ne bo, se bodo pa prepustili naporni vožnji do Ljubljane.

	»Zajtrk je že pripravljen, ura je čas. Pojemo in gremo,« jim je rekel, ko so se v svojih pižamah počasi majale proti jedilni mizi. Lina in Vita sta bili enojajčni dvojčici in hkrati popolno izrezana slika svoje mame v najstniških letih. Roku je bilo vedno zanimivo, kako sta bila fanta povsem podobna njemu, punci pa njej.

	Rezine odtajanega kruha, maslo in marmelada za zadnji zajtrk v tej hiši. Zdelo se je primerno. Nič posebnega, saj so z vsem bitjem upali, da se selijo na boljše in lepše. Hitro in brez globokega pogovora so pojedli svoj zajtrk in se preoblekli. Motoristična družina je bila pripravljena na svoj odhod. V vsakem prostoru so preverili zapečatena okna. S svojimi nahrbtniki so se odpravili v garažo. Ni jim bilo treba stopiti iz hiše, saj so imeli vhod v garažo znotraj same strukture. To jim je omogočilo veliko organizacijsko in gibalno svobodo, četudi je bila ta močno omejena.

	»Moja lepotica,« je rekla Lina, ko se je spet približala svojemu motorju.

	Ko je dopolnila šestnajst let, si ga je kupila s prihranki in ga redno vzdrževala. Rabljeni Kawasaki Ninja 250R, motor, ki si ga je že dolgo želela. Klasične zelene in črne barve so se prepletale na motorju in čeladi. Z vsakim pogledom na čelado se je spomnila, da sta ji jo kupila njena brata. Če je ne moreta več varovati s svojo prisotnostjo, jo bosta vsaj s čelado.

	Pogledala je po garaži k ostalim, ki so se pripravljali na odhod. Oblačili so se v zgornje dele motorističnih oblek in si preverjali čelade. Mama in Vita bosta vozili skuterja Honda, ki sta si jih kupili pred nekaj leti. Oče je bil tisti, ki jo je navdušil za motorje in jo brez težav spodbujal, ko je z njimi želela tudi tekmovati. Sam je že nekaj časa imel Yamaho, ki je ni želel izpustiti iz rok. Bila je zadnji košček spominov na njegovega očeta in takim rečem se ne odrečeš tako zlahka.

	»Kako smo fletni,« je bila navdušena Vita.

	»Seveda si lahko fletna, ta vizir je bil skoraj sto evrov,« jo je dregnila Lina, ki ji je ta vizir kupila za rojstni dan.

	»No, vsi naši motorji so toliko vredni kot tvoj.«

	»Zato, ker sem boljša voznica kot vsi vi skupaj.«

	»Dovolj, punci!« je glas povzdignila Jana in stopila do garažnih vrat.

	»Prva grem jaz, potem Vita, nato Lina in tata zadnji.«

	Jasno so prikimali in se usedli na svoje motorje. Jana je skozi mala okna na garažnih vratih preverjala okolico, če bi zaznala kaj nevarnega.

	»Stop! Ali gremo po avtocesti ali stari cesti?« je prešinilo Vito, ki je v navalu adrenalina pozabila, kaj so se pogovarjali v zadnjih dneh.

	»Vita. Po stari cesti gremo, ker je zagotovo bolj prazna. In še enkrat bom ponovil. Če vidite dinozavra ali karkoli drugega, povejte v interkom in se ne ustavljajte za druge ljudi,« je povedal Rok in si nadel čelado.

	Počakali so, da je Jana odprla garažna vrata in se počasi premaknili pred hišo. Minilo je že več tednov, odkar so bili nazadnje vsi skupaj pred hišo. Nazadnje so bili skupaj na dvorišču, ko so poklapani prišli iz Kopra. Vsi so upali, da bo šlo tokrat drugače.

	Garažna vrata so se zaprla in zaklenila, čelade so se nadele, vizirji spustili. Razmeroma mirno in tiho sončno jutro so prežagali zvoki brnečih motorjev, ki so zavili v smeri proti Kastelcu in Postojni. Vozili so se po izpraznjeni cesti in vsake toliko zapeljali mimo zapuščenega avtomobila z odprtimi vrati. Na vsakih petdeset metrov je Rok pogledal v vzvratno ogledalo, da bi preveril, če jim kaj sledi.

	Vsakič, ko je bilo ozadje prazno, si je lahko oddahnil. Jana je narekovala hitrost s svojim skuterjem. To je pomenilo, da gredo vsaj enkrat počasneje, kot bi šla Lina in Rok sama. Pri izvozu za Ocizlo so naleteli na prevrnjene avtomobile in nekaj krvavih stekel. V tistem trenutku je Jana pritisnila na plin, da so šli mimo hitreje in jim ni bilo potrebno gledati v to, kar se je zgodilo. Nikjer ni bilo niti ene sledi o dinozavrih, a vonj je bil oduren in predirajoč.

	»Sem že pozabila, kako visok je viadukt, ko si direktno pod njim.« je povedala Lina, ko so se zapeljali pod mogočni most.

	Pogledala je navzgor in videla svetlo sive betonske bloke. Okoliška drevesa so segala do tretjine, nekatera skoraj do polovice viadukta. Med ogledovanjem je s kotičkom očesa opazila premikanje na vzporedni cesti, po kateri bi lahko prišli do Prešnice.

	»Pospešite v klanec! Nekaj je na desni,« je rekla in tudi sama pospešila izpod viadukta.

	Vedela je, da je njen odlični periferni vid še ni pustil na cedilu. Na levi je opazila očetovo Yamaho, ki se ji je pridružila. Po hrbtu jo je stresel hladen tok in vedela je, da je nekaj za njo. V vzvratnem ogledalu je opazila dva visoka in dolga dinozavra. Hlastala sta v zrak proti njima in zdelo se je, da sta že v polnem teku. Njune težke zadnje noge so z vsakim korakom spuščale tope vibracije po cesti. V sebi je čutila, da vsem ne bi uspelo pobegniti, če ne bi že prej pospešili zaradi krvavega avtomobila.

	»Kaj je to?!« se je v ušesih slišalo Vito s tresočim glasom.

	Lina jo je videla na skuterju in ji povedala, naj se neha obračati. Pospešila je, kolikor je njen skuter zmogel in počasi so se začeli oddaljevati od dinozavrov.

	»Sta to alozavra?«

	»Ne. Zdi se mi, da sta torvozavra, saj nimata tistih grebenov nad očmi, ki bi ga imel alozaver,« je odgovoril Rok.

	Hitro sta zaostala, saj so v klanec vozili sto kilometrov na uro. Na vrhu klanca so se ustavili, da bi se umirili. Pogledali so nazaj proti dvema krvoločnima velikanoma. Skupaj sta zlahka zasedla celotno širino ceste. Držala sta se nizko, le za nekaj glav višje od človeka, a sta to nadoknadila z desetimi metri dolžine.

	»Je tista manjša samica?« se je vprašal Rok in iz nahrbtnika vzel daljnogled.

	Ogledoval si je dinozavra, ki sta bila več kot dvesto metrov za njimi. Hitro sta obupala, česar se motoristi niso niti malo branili.

	»Bi znala biti. Drugačen vzorec ima, manjša je, ožja tudi ... « je govorila Vita, ki je gledala skozi svoj daljnogled.

	V daljnogledu sta se dinozavra zdela zelo blizu, zato sta oba skozenj pogledovala le nekaj sekund. Večji dinozaver je bil svetlejše barve s temnimi črtami, ki so bile bližje repu veliko bolj opazne. Manjši dinozaver, ki so ga sami oklicali za samico, pa je bil temnejši s svetlimi črtami po telesu. Vzorec je bil obrnjen in če sta bila res samec in samica, potem bi ju lahko enostavno ločili.

	»Nimata tako majhnih rok, prav strašljiva sta,« je komentirala Vita.

	Spomnila se je vsebine skripte s slikami velikih dinozavrov, ki so imeli bizarno majhne ročice. V zadnjih dneh se je naučila, da naj bi se njihovi sprednji udi skrčili zato, ker so svoj plen pogosto žrli v tropu. Zaradi močnih čeljusti in ugriza je obstajala možnost, da jim nek drug dinozaver odgrizne roko. Zaradi grožnje amputacije s strani drugih dinozavrov so te počasi začele izgubljati svojo vlogo.

	Ko je to prvič prebrala, je pomislila na komodoške varane in krokodile, ki so vedno pogrizeni in porezani. Zaradi tega se ni pretirano čudila evolucijskemu trendu manjšanja sprednjih udov, ki je bil naveden v očetovi skripti. Kljub temu se ji je med branjem porajalo novo vprašanje. Zakaj so sprednji udi ostali tako majhni? Kot slepič pri ljudeh, ki nima več nobenega smisla in je le za zgago, če pride do zapletov.

	Dinozavra sta se z glavama počasi obrnila nazaj v smeri viadukta. Prikazala sta se še dva, nekoliko manjša torvozavra. Vsi štirje so počasi začeli hoditi v smeri motoristov. Skozi daljnogled je Rok lahko opazil, da so počasi pridobivali hitrost. Tako veliki so bili, da so morali hoditi v dveh vrstah. Ko so se pripravili za odhod, so torvozavri že tekli za njimi. Močni in topi koraki velikih dinozavrov so se slišali tudi tako daleč in preko čelade.

	»Gremo, gremo, gremo,« je ponovila Jana in pospešila na svojem skuterju.

	Ponovno so se hitro oddaljili od dinozavrov, kar je pomenilo, da se panika ni vselila v njihove misli.

	Vozili so se naprej in tik pred Kozino je Rok v interkom sporočil, naj ga poslušajo.

	»Kaj pa je?« je vprašala Vita.

	»Vem, da Kozina ni ravno največje mesto na svetu, ampak vseeno opozarjam, da se ne ustavljamo. Ne zaradi ljudi in ne zaradi dinozavrov. Smo zmenjeni?«

	»Da,« je mirno odgovorila Lina, ki ji tega sploh ne bi rabil povedati še enkrat.

	Sama bi se tako ali tako odpeljala skozi Kozino, brez da bi dvakrat pogledala nazaj.

	Čez nekaj minut so se peljali skozi in mimo Kozine, ki na njihovo srečo ni vzbudila nobene pozornosti. Ker je bilo to prvo večje mesto, je bil občutek zapuščenosti še toliko večji. Smrad je bil tu veliko bolj očiten in ob določenih hišah je bilo jasno, od kod prihaja.

	»No, očitno se na Kozini nekatere stvari ne spremenijo,« se je pošalila Lina, ki je v Kozini poznala le eno osebo in to je bil njen bivši fant.

	»Mogoče so pa vsi pobegnili v Ljubljano?« se je vprašala Vita, ki je upala, da je bil to razlog za osamljenost mesteca.

	»Možno, ja,« je rekel Rok, ki drugih ljudi ni videl že vse od dne, ko so odšli iz Kopra.

	Ob vsakem odhodu iz hiše sta z Jano prebrskala nekaj drugih hiš. V nobeni ni bilo sledi o prisotnosti drugih ljudi. Spet se je spomnil na tisti masaker prvih dni, ki so mu komaj ušli. Sporočena je bila novica o napadu letečih plazilcev pri Nanosu in nekaj malih poročil iz slovenskih rek, kjer so napadali barioniksi in spinozavri.

	V spominu je pobrskal še nekaj tednov pred tem, ko je bil zaradi dinozavrovega napada ubit prvi človek. To je bilo obmorsko mesto Varna na vzhodu Bolgarije, kjer je mlado punco pojedel alozaver. Takrat se je na evropskih tleh razširila bolezen. To je bila točka nič za Evropo, a se je enako hitro širila tudi na ostalih kontinentih. Spominjal se je težavnosti sledenja vsem novim informacijam o bolezni, dinozavrih in ukrepih, ki jih bodo voditelji sprejemali.

	Ni mu uspevalo, četudi se je še tako trudil. Po nastalem kaosu v sosednjih državah so Koper in Ljubljano narodu obljubljali kot odrešilna kraja. Ker je bil Koper bližje in je stal ob morju, so se odločili zanj. Njegove misli so bile spet pri njegovih sinovih in njunih kričečih obrazih. Med vožnjo je svojim mislim prepustil kontrolo in odplavale so v lepše čase.

	Nadaljevali so vožnjo in opazovali ostanke tega, kar je za seboj pustila bolezen. V primerjavi s to boleznijo, je bila vsaka poprej le prehlad. Ko je bil internet še prisoten, so lahko prebirali strokovne članke o bolezni, ki je niso znali ustaviti. Ni bilo več deljenja med državami, ki so imele vsaka svoje ukrepe za omejitev bolezni. Vse se je združilo v en zaton. Če si bil imun, ti ni bilo nič, ampak bolezen ni bila več edina grožnja.

	Družba je umirala, dinozavrov pa je bilo vse več. Če si vzel zdravilo, si imel polovično možnost odpornosti do bolezni. Kljub temu pa ničelno odpornost do dinozavrov in razpada družbe, kar je pripeljalo do vedno novih težav. Če nisi vzel zdravila in nisi bil imun, te je lahko pokosila bolezen ali dinozaver, brez dvoma pa si bil prepuščen novemu času. Peščica preživelih je vse, kar je ostalo. V svetu, polnem dinozavrov, bo le čas pokazal, če bodo ljudje postali bolj krvoločni od njih.

	»Poznaš pot, Jana?« je Rok vprašal po interkomu in prejel pritrdilni odgovor.

	Z razlogom je bila postavljena na prvo mesto njihove motoristične kolone, saj je pot poznala veliko bolj kot on. Delo jo je vsak dan vodilo v Postojno, medtem ko je on odhajal v Koper. Njene izkušnje na tej poti so bile kritičnega pomena za njihov prihod v Ljubljano.

	»Ta drevesa ob cesti mi gredo pošteno na živce,« je rekla Vita in vozila povsem na desni strani ceste.

	Odpeljali so se pod avtocesto in preko krožišča pri industrijski coni Divače. Na desni strani je imela lažji pregled nad okolico, saj so se z leve takoj začenjala drevesa in bog ve, kaj vse bi se lahko pojavilo med njimi. Ko so vozili vzporedno s centrom Divače, so opazili dvigajoči dim iz centra in upali, da se ni zgodilo kaj hujšega.

	»Videti je, da je dim še svež,« je rekla Jana, ki je bila le nekaj metrov pred Vito.

	Zaslišali so močen pok, ki je odmeval po okolici.

	»Je bil to strel?« je vprašala Lina in brez obotavljanja nekoliko pospešila.

	»Ne vem. Jana, kar pospeši,« je rekel Rok in peljal za svojo družino.

	Ko se jim je na desni strani odprla širna ravnina, so zagledali prečudovite kamarazavre, ki so se z dolgimi vratovi dvigovali prek desetih metrov. Nižji daljnovodi so bili že davno tega zrušeni in jim niso bili napoti. Med petimi visokimi kamarazavri sta bila dva manjša, ki sta ukradla pozornost.

	Šlo je za mladiča, ki sta se igrivo zaganjala v svoje starejše sovrstnike. Zaradi veličastnosti velikih bitij so pozabili na hitrost. Občudovanje prečudovitih bitij jih je pripeljalo do tega, da so se skoraj ustavili in pozabili na odjeknjeni strel. Idilo je presekal še en pok. Zdaj so točno vedeli, iz katere strani je prišel. Gledali so, kako je eden izmed manjših kamarazavrov padel in z dolgim vratom udaril v tla.

	Okoli njih so se pojavili štirikolesniki, ki so prihajali bližje. Največji med njimi se je dvignil na svoji zadnji nogi in se naslonil na svoj rep. Ko je imel sprednji nogi v zraku, je udaril na tla in zmečkal enega od štirikolesnikov. Drugi kamarazavri so se pognali v dir, natančno proti ostalim štirikolesnikom. Ob sledečem rafalu strelov so se obrnili in zbežali v smer ceste. Da so jo dosegli, so potrebovali le nekaj korakov.

	»Pelji, pelji, pelji,« je rekel Rok in prignal svojo družino k hitrejši vožnji.

	Skuterja na prvem mestu sta lepo odpeljala mimo, Rok in Lina pa sta morala zaviti povsem na levo stran k drevesom, da sta se izognila nogam gromozanskim dinozavrom. Ko so bili na varnem, so še zadnjič pogledali nazaj k padlemu dinozavru, ki je ležal v travi.

	»To je bilo pa blizu,« je prestrašeno rekla Lina, ki se je zdaj že vrnila nazaj na desno stran ceste.

	»Zakaj so ga ustrelili?« je vprašala Vita.

	Videli so dinozavre, ki so ubijali in jedli ljudi, a vseeno do njih niso nikoli čutili zamere ali sovraštva. Bili so pač živali, ki so počele tisto, kar znajo. Tisti, ki je ustrelil kamarazavra, je imel v glavi jasen cilj. Želel je ubiti dinozavra, ki mu ne bi nič naredil. Lahko bi ga le pohodil iz strahu ali kaj podobnega, a to nikakor ni bil zadosten razlog za umor tega bitja. Vita je z žalostjo pogledovala čez ramo in se spominjala padlega dinozavra.

	»Kot je rekla Lina. Nekatere stvari se ne spremenijo,« je rekel Rok in še enkrat pogledal proti visoko segajočim vratovom kamarazavrov, ki so tekli na njihovi levi strani.

	Imeli so izrazito visok nosni greben, ki je Roku pomagal pri prepoznavanju teh dinozavrov. Ko je z motorjem zapeljal pod enega izmed njih, je lahko ocenil njihovo dolžino. Tisti je imel zagotovo več kot dvajset metrov dolgo telo.

	»Zdaj se bolj bojim ljudi kot pa dinozavrov,« je dodala Vita.

	Mirno je zadihala in se posvetila vožnji po stari cesti. Ljudje bodo morali počakati, saj jo je bilo zdaj najbolj strah, da bi se morali kje ustaviti in nadaljevati peš. Vedela je, da lahko zaradi forme prehiti marsikoga in če bi bilo po njeno, bi zdaj rajši padla pod zobe dinozavrom kot pa v roke ljudem. Ob svojem premlevanju novo odkritega strahu je bil čas, da svoje oči upre proti Nanosu. Od tam naj bi takrat prileteli leteči plazilci, ki bi jo zlahka ujeli tudi na motorju.

	V mislih je listala po delu skripte, ki je bil namenjen novim gospodarjem zraka. Pteranodoni, dimorfodoni, kecalkoatli, sungaripterusi, keradaktilusi in skafognatusi so bili opaženi v Sloveniji. Vsaj tako se je spominjala skripte in čeprav so bili različnih velikosti, nikakor ni želela srečati celotne jate. Zdelo se ji je, da bi bilo srečanje enako, kot če bi srečala jato piranh.

	Cesta je bila vse tja do Razdrtega skoraj povsem prazna. Pred seboj so zagledali veliko zapuščenih avtomobilov, ki so jih morali zaobiti. To je pomenilo zelo počasno vožnjo in vse več ogledovanja okolice. Po tleh so bila raztresena oblačila, plastenke, opazne pa so bile tudi posušene lise krvi.

	Vse bolj nestrpno so čakali, da pridejo mimo uvoza na avtocesto. Nihče ni imel časa, da bi iz nahrbtnika potegnil daljnogled in se ozrl na njihovo levo. To je bila velika napaka, ki je niso pričakovali, saj se je iz povsem mirnega Nanosa usula jata letečih plazilcev. Najverjetneje so opazili premikajoče motorje ali pa jih je zmotil zvok. Zatemnili so nebo.

	»Pustite vse! Stecite pod avtomobile!« se je zadrla Jana, skočila z motorja in stekla nazaj proti parkiranim avtomobilom.

	»Pod avto, pod avto,« je Vita pokazala Lini, ki se je ustavila pri belem avtomobilu.

	Še pravočasno so vsi zlezli pod avto in čakali na napad letečih bitij. Na tleh so opazovali premikajoče sence in poslušali hrušč, ki so ga povzročala njihova krila. Bližje kot so bili, hujši je bil zvok. Ko je prvi izmed njih pristal na strehi bližnjega avtomobila, je ta poskočil, tla pa so zapolnile črepinje vetrobranskih stekel.

	Punci sta se stiskali druga k drugi. Pogled sta imeli uperjen proti koncu avta, ki je bil povsem na koncu zaustavljene kolone. Nekaj sekund sta še imeli prost pogled proti motorjem, a so cesto kmalu zapolnila telesa manjših zračnih plenilcev.

	Jana je pod sosednjim avtomobilom jasno nakazovala, naj bodo tiho. Želela jim je povedati, da bo nevarnost hitro mimo in bo vse v najlepšem redu. Tako močno si je želela, da bi punci ostali tiho. Rok iz svojega mesta ni videl nič razen drugih avtomobilov. Na strehi njegovega avtomobila je stal eden izmed najbolj glasnih stvorov, kar jih je slišal v svojem življenju. Nobeden od otrok se ni tako oglašal, ko je bil še dojenček in ga je zbudil sredi noči.

	Najprej globoko klokotanje in nato vriskajoč vzklik, ki je paral ušesa. Ko je to storil eden izmed njih, je bilo še nekako vzdržno, a ko je to naredila cela jata, so ti zvoki prerezali nebo.

	Lina in Vita sta si pokrivali ušesa, a njune oči so pogledovale naokoli. Želeli sta videti čim več. Pogled proti mami sta jim zaprla dva dimorfodona, ki sta prehajala mimo avtomobila. Videli sta sivo barvo dlake, ki se je raztezala vse od prsi do konca repa, kjer je začela prevladovati povsem črna barva. Bitje je imelo kljun podoben tistim, kot ga imajo njorke. Bil je elipsast, ampak v njihovem primeru poln ostrih zob.

	Dimorfodon je hodil po vseh štirih udih, kot so se premikali netopirji, a mnogo bolj nevarno. Če je netopir od blizu deloval kot prijetna debela miška, je bil dimorfodon strašljiva, skoraj gensko spremenjena njorka. Med zvoki, ki so jih spuščali, je bil najbolj opazen tisti, ki bi ga lahko primerjali z zelo počasnim vrtenjem raglje.

	Na njihovo srečo niso imeli tako dobro razvitega vonja in jih niso zaznali. Najverjetneje so mislili, da so izginili, saj so začeli leteti stran. Vsako bitje manj je pomenilo več svetlobe in vidnega polja. Ponovno so lahko opazili svoje motorje, ki so razkrili veliko več kot le sebe. Ob pogledu na izrazite barve motorjev je bilo veliko bolj vidno, da imajo svoje barve tudi dimorfodoni.

	Četudi so bile barve pritajene, sta se ujeli kombinaciji sončnih žarkov in njihove postavitve. Bili so zeleni, modri in rdeči. Njihovi kljuni so bili tisto, kar jih je ločevalo med seboj. Ker niso bili v celoti poraščeni z dlakami, se je videla močnejša struktura njihovih ust. Vita in Lina sta se vsakič skrčili, ko je kateri izmed preostalih pogledal v njuno smer. Vedeli sta, da naj bi imeli zelo dobro izrazit vid, a jim ta za zdaj še ni prišel prav. Bili sta povsem mirni in tihi, kar je še kako pomagalo pri skrivanju.

	»Počakajte,« je zašepetal Rok, ko so vsi odleteli in se je splazil izpod avta.

	Pogledal je naokoli in se držal blizu avtomobilov, da ne bi bil preveč opazen. Večina pterozavrov je bila na poti h kraju, kjer so prej slišali strel. Pomislil je, da so bili oni morda le košček tega, kar jih je zmotilo na gori.

	Kjer je prej padel eden izmed kamarazavrov, je bila zdaj cela jata pteranodonov, ki so bili veliko večji od ostalih letečih bitij v okolici. Nič čudnega, da niso dolgo ostali pri avtomobilih, če si lahko privoščijo veliko večji obrok, kar je kamarazaver vsekakor bil.

	»Pridite,« se je sklonil in prišepnil svoji družini.

	Počasi in tiho so se splazile izpod avtov in se premaknile k motorjem. Na njihovo začudenje je bil prevrnjen samo Vitin skuter. Ko je prišla zraven, je zamahnila z rokami in ga dvignila. Usedli so se na svoje motorje in si nadeli čelade, ki so jih pustili na tleh. Prva je motor prižgala Vita, da so se prepričali, da ni nobenih težav.

	»Gremo. Z vso hitrostjo,« je rekla Jana in se odpeljala.

	Oddrveli so naprej mimo avtoceste, spet pod njo na drugo stran in proti Hraščam. Nekje na sredini poti do tega malega naselja so se ustavili, da bi spili malo vode.

	»Vroče je postalo,« je rekla Jana, ko je spila požirek vode.

	»Res je. Kar kuham se pod čelado,« je rekla Vita, ki se že nekaj časa ni peljala z motorjem.

	V družini je bila edina, ki je bila skoraj prisiljena v vožnjo z motorjem, saj bi morala drugače ob velikem številu izletov ostati doma. Tako kot vožnja z avtomobilom se ji je tudi vožnja motorja zdela nuja in nič drugega. Tega vsekakor ni počela iz užitka, so ga pa zaradi tega imeli vsi ostali. Enako je bilo zdaj, ko so bežali pred dinozavri in iskali boljši jutri. Ni bilo tako hudo, a lepše bi bilo drugače.

	»Še malo imamo. Smo že skoraj na polovici,« je rekel Rok in pogledal na hitro zložen zemljevid, ki ga je potegnil iz žepa.

	»Najtežji del poti nas verjetno čaka prav v Postojni, ker je največje mesto do Vrhnike in potem do Ljubljane.«

	»Fantastično. Najprej vidim umor tistega srčkanega dinozavra z dolgim vratom, potem nas napadejo ogromni netopirji in zdaj bomo pristali v jami,« si je Vita že natikala čelado nazaj preko glave.

	»Daj no, Vita. Saj ni tako hudo,« ji je hitro odgovorila Lina.

	»A da ne?«

	»Ne. Lahko bi te nekdo pojedel,« se ji je nasmejala in si nadela čelado.

	Po dveh nekoliko grših besedah so bili motorji že v polnem pogonu in vozili mimo hiš.

	»Ali je tam v tisti rjavi hiši nekdo notri?« je vprašala Jana.

	»Tisti tam? Ni pogojev, da bi živel v tiramisuju,« ji je odgovoril Rok in skupaj sta se začela smejati ob spominu na staro šalo.

	Viti in Lini ni bilo jasno popolnoma nič, a tako to je pri mladih. Včasih starejših preprosto ne razumejo.

	»Ampak ja, verjetno res nekdo živi tam notri,« je po koncu salve smeha odgovoril Rok.

	»Vsaj nekje so še ljudje.«

	»Upam, da jih je v Ljubljani več kot le ena hiša in ne streljajo dinozavrov za zabavo,« je svoje mnenje o tem podala še Vita.

	»Saj ne vemo, zakaj so ga ustrelili, ampak prisotnih je bilo pet štirikolesnikov. To pomeni maksimalno pet ljudi, kar ni pretirano visoka številka,« je govorila Jana, ki je lahko zdaj v miru ubesedila svoje misli.

	Zapeljali so preko Pivke in nadaljevali pot skozi drevorede. Cesta je bila ravno toliko neprevozna, da so morali peljati čisto po robu ceste in upali, da ne zapeljejo v travo. Vprašanje je bilo, če bi od tam lahko zapeljali ven.

	»Postojna.«

	»Pa smo na polovici,« je bil vesel Rok, ko so zapeljali mimo znaka dobrodošlice.

	»Tudi Postojna je videti povsem prazna,« je rekla Vita, ko so se peljali mimo trgovin.

	»Ne vem. Preveč sumljivo mi je, da je tudi Postojna povsem prazna,« je odgovoril Rok in z roko pokazal proti znakom, na katerih so bila napisana opozorila o dinozavrih.

	»Pozor, mesojedci v centru? Je res pisalo to?« se je posmehnila Lina in zapeljala le toliko bližje robu ceste, da je lahko brez težav prebrala vsa naslednja opozorila.

	Bližali so se avtobusni postaji, ko je Jana pogledala v stekleno stavbo na desni. Z velikimi belimi črkami je pisalo OBRNITE SE, ČE ŽELITE ŽIVETI.

	»Tole je pa že kar noro,« si je mislila sama pri sebi in se razgledala naokoli.

	Pred seboj je na tleh videla smerokaz za Postojnsko jamo. Še preden je lahko preverila levi ovinek, je nedaleč na drugi strani križišča zagledala trop mesojedih dinozavrov, ki se je prerival okoli nekega plena. Ustavila se je in dvignila roko, da so se ustavili še ostali. Ker so bili dinozavri prezaposleni s požrtijo, se niso obračali.

	Vsem štirim se je povišal utrip, ko so gledali, kako se zveri prerivajo okoli svojega plena. Vita je segla po svojem daljnogledu in pogledala proti dinozavrom. Skušala se je spomniti, katera vrsta je to, a ni šlo, saj je opazila nekaj drugega. Opazila je človeško roko, ki je enemu izmed njih bingljala iz gobca.

	»Mama, ljudi jedo,« je rekla s tihim, tresočim glasom.

	»Umiri se, vse bo v redu,« ji je mama tiho odgovorila in istočasno pogledala svojega moža, ki je bil zdaj tik ob njej.

	»Tukaj pojdimo levo. Saj se pride do jame, kajne?« jo je vprašal in čakal na njeno potrdilo.

	»S polno hitrostjo zdrvimo v ulico na levi. Jana, poznaš pot do jame?«

	»Ja.«

	»Stoodstotno?«

	»Tisoč. Ko zavijemo v to ulico, se takoj zavije desno in nato spet levo,« mu je samozavestno odgovorila.

	»Prav. Levo v ulico, desno do konca in levo,« je prikimal.

	»Pripravljeni? Gremo. Tri, štiri, zdaj!«

	Motorji so zabrneli in zdrveli proti levemu delu ceste. Izognili so se tropu dinozavrov, ki jih je opazil razmeroma pozno. Nekateri so stekli za njimi, predvsem tisti, ki niso imeli veliko od požrtije. Osem dinozavrov je zdrvelo za njimi v ulico proti Postojnski jami. Prerivali so se v ulici in se spotikali drug ob drugega. Ni bilo videti, da so ravno vešči zasledovanja, a so bili dovolj hitri, da se niso uspeli tako hitro oddaljiti.

	»Majungazavri so!« se je zadrl Rok, ko so zavijali desno in še bolj pospeševali.

	»Nikogar ne briga!« se mu je v odgovor zadrla Lina, ki je svoj motor prignala v ospredje in oddrvela na levo v povsem ravno cesto.

	Skala se ji je odvalila od srca, ko je pred seboj zagledala povsem prazen desni pas ceste. Njen Kawasaki je zdrvel po ravnini in šele čez nekaj sekund se je prvič obrnila nazaj, ko je bila daleč pred vsemi.

	Ker sta bila skuterja nekoliko počasnejša, voznici pa niti približno tako drzni kot ona, so zaostali. Gledala je, kako jih lovi trop majungazavrov, ki se preriva med seboj. Eden izmed njih je padel in upočasnil preostale, ki so morali skočiti čezenj. Kljub temu so bili še vedno presenetljivo hitri za svojo velikost.

	V polnem sprintu niso bili pretirano višji od ljudi, a so to nadoknadili s svojo dolžino petih metrov in več. Za trenutek se je lahko zbrala ter si od zelo daleč ogledala njihove glave. Videti so bile široke in polne ostrih čekanov. Ti so se prerivali preko spodnje čeljusti, ki je hlastala po zraku.

	»Dajmo, no! Pohitite!« se je zadrla in čakala, da pridejo vsaj nekoliko bližje.

	Zavedala se je, da se njen oče ne bo ločil od njiju, četudi ima zmogljivejši motor. Končno so bili bližje in je lahko ponovno zapeljala naprej po cesti.

	»Hitri so!« je rekla Vita in svoj skuter pritisnila do vrhunca njegove zmogljivosti.

	Kmalu so se začeli oddaljevati, a se jih še niso uspeli znebiti. Z glavo nizko pri tleh so tekli za njimi.

	»Tudi pred nami so!« je rekla Lina, ki je na mostičku pred jamo zagledala še štiri velike plenilce.

	»Zavij proti jami!« ji je rekla mama.

	»Proti jami ali v jamo?« ji je hitro odgovorila z vprašanjem.

	»V jamo! V jamo!« se je zadrla in zavila za Rokom in Vito, ki so Lini sledili v desni ovinek proti parkirišču pred jamo.

	»Med rdečim in modrim avtobusom je majhna luknja. Tam skozi pojdite!« jim je povedala in jih počakala tik pred njo.

	Ko jih je opazila za seboj, je zapeljala skozi luknjo. Najprej je šla za njo Vita, ki je skupaj z mamo odpeljala proti vhodu v jamo. Lina je čakala svojega očeta, ki je počasi prihajal skozi prostor med dvema avtobusoma. Šele med njegovim prehajanjem na drugo stran niše je opazila, da so avtobusi postavljeni kot obrambni zid. Prostora je bilo dovolj le za pešca ali motor.

	»Pridi, tata!« je rekla in čakala, da je zapeljal bližje.

	Obrnila se je na mestu in zdrvela proti jami, a se je pri dnu stopnic obrnila nazaj proti avtobusom.

	»Bedak! Zakaj ne greš hitreje!« ga je hotela boksniti v ramo, a je bila žal predaleč.

	»Oprosti. Sem mislil, da je vse skupaj ožje. Moja Yamaha ni tako agilna kot tvoj Ninja, veš?« se je nasmehnil in svojo hčerko spravil v smeh.

	Zaradi temnih vizirjev se nista videla, a sta vseeno čutila, da se smejita.

	»Bosta že prišla?« sta zaslišala Janin glas, ki se je že zapeljala naokoli do vrha stopnic.

	Le trenutek kasneje se je v lino med avtobusoma zaletel eden izmed majungazavrov in se skoraj zrinil mimo. Z naslednjim udarcem je že premagal oviro. Zaradi moči udarca se je prevrnil le nekaj metrov stran od avtobusov, ki sta bila zdaj dovolj široka za manjše primerke majungazavrov.

	»Drek. Pojdiva,« je rekel Rok.

	Zdrvela sta v hrib ob steni in se pognala proti vhodu v jamo, kjer sta že bili Jana in Vita. Vsi štirje so istočasno zapeljali noter in si svetili s pomočjo žarometov. Vita je bila prva, saj je bil njen skuter najboljše svetilo. Imeli so srečo v nesreči, da so bila vhodna vrata v jamo zrušena in jim tako dovoljevala vstop v jamo. Na žalost pa je to pomenilo, da lahko v jamo vstopijo tudi dinozavri.

	»Pustite motorje, stecimo v tisti vlakec,« je rekla Jana in ugasnila motor tik pred koncem vlaka.

	Vhod v jamo so videli le, če so se obrnili, a je bilo to tudi vse. Jana je iz žepa potegnila svetilko in jim utirala pot k sprednjemu delu vlakca. Svetlobe je bilo ravno toliko, da so videli, kje se vlakec začne. Pogledovali so proti vhodu, kjer so se prerivali majungazavri. Nekateri so vstopili v jamo in videti je bilo, kot da vohljajo zrak.

	»Kam naj se skrijemo?« je vprašala Lina, ko so bili pri vozniški kabini.

	»Poskusi kabine,« ji je povedala Vita in odprla vrata svoje.

	Zlezla je v kabino in Jana je začela svetiti proti sosednji, da bi pomagala Roku, da se spravi vanjo. Vita je sedela v sredinski kabini, z očetom na desni in Lino ter mamo na levi strani. Ugasnili so svetilko in nastala je čista tema.

	Vita je dlani približevala svojim očem, a jih ni videla. Tudi, ko se je z njimi dotikala nosa, svojih dlani ni opazila. Obrnila se je nazaj proti vhodu in videla tri silhuete, ki zastirajo pot svetlobi vhoda. Skušala se je pomiriti s poslušanjem svojega globokega dihanja. Ni ji uspelo, saj so tišino premagali koraki teh bitij.

	Ko se je njena kabina zatresla, si je z dlanmi pokrila usta. Takoj, ko je prenehala z globokimi vdihi, jo je začelo mraziti. Del razloga za to je bil hladen zrak na jamskem hodniku, drugi del pa je bilo približevanje dinozavrov. Videla ni ničesar, ampak vsi ostali čuti je niso pustili na cedilu. Vedela je, da je dinozaver med njeno in očetovo kavino. Ko je dlani umaknila izpred ust, je opazila komaj viden obris konic svojih prstov in se z vso močjo zastrmela vanje. S kotičkom očesa je pogledala na svojo desno. Videla je komaj opazen preplet bioluminescenčnih barv na dinozavru.

	Majungazaver se je renče ustavil nekaj metrov pred vlakci. Zdelo se je, da nekaj sporoča preostalim dinozavrom. Ponovno je zaropotalo, a tokrat na Vitini levi strani. Preostali majungazavri so se prerivali mimo vlakcev in napredovali proti notranjosti jame. Bolj kot je bila jama temna, bolj opazne so bile njihove barve. Vita je zdaj videla, da se jim svetijo le določeni deli telesa. Vsak izmed njih je imel vzdolž telesa črte v obliki raztrganin. Odtenki so bili na vsakem izmed njih drugačni. Eden je bil svetlo moder, drugi svetlo zelen, eden izmed njih pa svetlo roza.

	Prečudoviti so, si je mislila, čeprav jo je bilo še vedno strah. Za trenutek je navdušenje nad skrivnostjo dinozavrov premagalo strah in občudovala je vse manjše postave, ki so se oddaljevale v notranjost.

	Ko so bili samo še majhne črte barv, je slišala odpiranje vrat desne kabine. Slišala je svojega očeta, ki se je približal njeni kabini in tiho odprl vrata. Prišepnil ji je, da bodo pobegnili. Vsi so stopicali ob steni. Jana je prižgala baterijo, ki je bila vselej uperjena proti vhodu. Tako je dinozavri niso mogli opaziti, saj se je zlila s svetlobo vhoda. Prišli so do motorjev in jih v smrtni tišini odpeljali proti izhodu.

	»Si prepričan, da so bili vsi?« je Jana vprašala svojega moža, ki je hodil pred njo.

	»Ja. Sedem jih je bilo,« ji je odgovoril s tako tihim glasom, da se še sam ni slišal.

	»Sedem? Osem jih je bilo za nami,« mu je odgovorila Lina in ustavili so se.

	»Si prepričana?«

	»Ja.«

	Začeli so naprezati ušesa in se z mišjimi koraki tiho premikali naprej. Ko so bili že čisto pri vhodu, so na koncu stopnic zagledali glavo, ki se je počasi začela dvigovati na plano.

	»Mogoče je to tisti, ki se je vsakič spotaknil?« je vprašala Vita, ki se je usedla na svoj motor.

	»Mogoče je res.«

	Ponovno jim je srce padlo v hlače, ko se je zaslišal strel. Sledil je še drugi, ki je bil pričakovan. Streli so bili dovolj glasni, da so pregnali majungazavra pri stopnicah, a privabili pozornost tistih v jami.

	»Kaj pa počnete?!« se je z balkona stavbe ob vhodu v jamo zadrl starejši moški.

	Pogledali so proti njemu in okameneli. Obrnili so se, ko so za seboj zaslišali ropotanje železja in renčanje dinozavrov. Sledilo je glasno cviljenje dinozavrov, ki so padali eden čez drugega.

	»Bumbarji! Pridite hitro sem!« se je še enkrat zadrl moški in zdaj so ga lahko natančneje videli.

	»Pridite, no!« jim je mahal z vhoda v stavbo in držal odprta vrata.

	Ko je bil prepričan, da so ga opazili, je izginil. Z motorji so stekli do vhoda in jih zapeljali v notranjost. Stekli so po stopnicah navzgor, kjer je zdaj že stal moški, ki jih je klical. V rokah je imel puško, ki jo je spustil, takoj ko je ugotovil, da sta pred njim dve mlajši deklici. Pomiril se je, ko so sneli čelade in so bili pod njimi povsem normalna družina.

	»Ali ste normalni? Kaj pa počnete, no? Lahko bi umrli. Tako zanimiva pa ta jama spet ni,« je hitro govoril z zadihanim in močnim glasom.

	»Hvala vam!« je zaklicala Lina in ga odhitela

	objet.

	Šokiran jo je hitro objel in jo pogledal v oči, ki so se polnile s solzami.

	»Nobenega problema ni. Ste vsi dobro?« jih je vprašal in preveril, če govorijo po pravici.

	Kmalu so se umirili in se prenehali tresti od strahu. Toliko se jim je že zgodilo v enem dopoldnevu, da niso imeli časa za pošten vdih zraka.

	»Verjetno imate nekaj stvari v motorjih, kajne?«

	»Tako je, ja.«

	»Pomembne stvari?«

	»Precej pomembne osebne reči. Čim dinozavri odidejo, se tudi mi odpravimo naprej,« mu je odgovoril Rok.

	»Naprej? Kam naprej? Od kod sploh prihajate?« jih je zasul z vprašanji in se ob vsakem z očmi ustavil na enem izmed njih.

	»V Ljubljano. Z obale,« mu je odgovarjal Rok, saj načeloma ni imel nič za skrivati.

	»Rok,« ga je v ramo dregnila Jana, ki jo je veliko bolj skrbelo dejstvo, da odgovarja neznancu.

	»Gospodična, nič se ne sekirajte. Vse bo štimalo tako kot mora. Moje ime je Anže in nobene želje nimam po vaših motorjih, ker imam svojega. Še kako pa se zavedam, kaj pomenijo osebne stvari, saj imam tudi jaz otroke. No, imel sem jih,« je odgovoril gospod, ki je zdaj prejel tudi ime.

	»Sam sem iz bližine Domžal in čeprav nisem pristaš Ljubljančanov, mi gre tole težko od srca … Ljubljane ni več. Padla je.«

	»Kaj? Kako padla?« je zaprepadeno vprašal Rok.

	»Bolezen jih je povsem uničila. Imeli so skoraj pol milijona ljudi, ki so bili zaprti po taborih in stavbah. Ljubljana je postala pravo gojišče bolezni, nato pa so vdrli še dinozavri. Vse skupaj se je zgodilo v nekaj dneh. Kaj dneh, urah. Mesto je bilo preplavljeno. Vam ni nihče sporočil tega?«

	»Mi smo najverjetneje edini iz teh krajev, ki smo preživeli. Brez telefonov in interneta pa smo že od prvega tedna krize v Sloveniji.«

	»Ste bili pri T2, kajne?« je povedal gospod Anže in se nasmehnil lastni šali.

	Jana in Rok sta se za trenutek končno lahko posvetila svoji družini, ki je ponovno ostala brez praske na telesu. Hčerki sta kljub svojim razlikam enako reagirali na pozornost staršev. Objema sta ju napolnila z zvrhano mero energije, vseeno pa nista želeli izpasti kot mala otroka.

	»Ste tukaj edini?« je vprašal Rok.

	»Ne. Z mano je še sin in nekaj drugih ljudi.«

	»Kje pa so?« je vprašala Jana, ki se je razgledala po prazni veži.

	»V sosednjem hotelu. V tole stavbo sem stekel, ker sem slišal motorje. Tudi sami se vozimo z motorji in vedel sem, da so to neki drugi ljudje. Sam sem prišel, ker so nekje v vaši smeri čudni faloti na štirikolesnikih. Vi ste bili roko na srce zadnje, kar bi pričakoval in moram priznati, da ste prav prijetno presenečenje,« se je znova nasmehnil in jim pokazal, da so majungazavri odšli.

	Gledal je, kako so hodili proti avtobusom, kjer so jih čakali preostali vrstniki.

	»Kaj bomo zdaj?« je Vita vprašala svoja starša, ki sta lahko samo skomignila z rameni.

	»Preverili bomo, če govori resnico,« ji je odgovorila Jana in začela jemati stvari s svojega skuterja.

	»In kako bomo to naredili? Jaz ne grem v Ljubljano,« je zatrmarila Lina, ki si je na ramo oprtala svoje nahrbtnike.

	»Brez skrbi, mlade dame. Moj sin vam lahko pokaže nekaj fotografij, ki smo jih uspeli dobiti o Ljubljani,« je povedal Anže in jim lastnoročno ponudil rešitev.

	»Gospod, res vam ni potrebno skrbeti za nas. Lahko se odpeljemo nazaj domov in je naša pot zaključena,« je bil prepričan Rok, ki se je postavil bližje Anžetu in spregovoril nekoliko tišje.

	»Se opravičujem, ker vam takole posegam v besedo, Rok, ampak … Ljubljane ni več. Govoriva o mestu z največ orožja, najboljšo obrambo in vsemi glavnimi aduti Slovenije. V svojem domu ste preživeli toliko časa, a bili ste povsem sami. Brez kakršne koli zamere, ampak želim, da ostanete tu.«

	»Razumem vas, ampak vas ne poznamo,« je odgovoril Rok.

	»Povsem logično, tudi jaz vas ne. Če vam ni odveč, bi vas želel le predstaviti preostalim prebivalcem hotela. Če boste odšli zdaj, mi ne bodo nikoli verjeli, da so bili tisti nori motoristi pravzaprav dve mladi punci in njuna starša,« je z nasmehom v očeh povedal Anže in jih z gesto povabil proti hodniku.

	»No, pa pojdimo,« je zakorakala Jana in tako povedala svoji družini, kaj si misli o ponudbi.

	Ko so prišli do konca hodnika, so se pokazale stopnice, ki so vodile v nižje nadstropje. Nižje, kot so se spuščali, bolj hladen je bil zrak na stopnišču. Počasi so vstopali v tretje nadstropje pod zemljo in Roku se je končno začelo svitati, da gredo v starodavni rov. Videti je bil kot tisti, ki sta jih med vojno in še dolga leta po njej uporabljali nemška in jugoslovanska vojska.

	»Če bi bili ti rovi speljani širom Slovenije, bi se samo preselili vanje in bi bilo te norije konec,« je hojo po osvetljenem hodniku opisal Rok.

	Anže se je nasmejal in pričel govoriti o tem, da se je v svojem življenju naposlušal zgodbic o rovih v Postojnski jami, ki so jih uporabljali vojaki. Daljša kot je bila njegova zgodba o preteklih vojnah in uporabi tega rova, daljši se je zdel rov. Po dvesto metrih so se začeli dvigovati in rov je kmalu postal toplejši.

	»Tako. Pa smo doma,« je rekel Anže pred starimi vrati in odložil baterijo ter puško.

	Odprl je vrata in stopil v modernejši prostor. Ko so se vsi prerinili skozi vrata, jih je zaklenil in ključ spravil v svoj delovni kombinezon.

	»Kako ste sploh prišli v ta hotel?« je vprašala Vita in stopila k starejšemu gospodu.

	»Sin in nekaj prijateljev je bilo vse, kar mi je ostalo po tisti bolezni. Nekaj dni smo bili nastanjeni v Ljubljani, v enem izmed njihovih taborov, saj je zbolela moja žena. Ljubljana je začela padati zaradi prevelikega števila ljudi in groženj z vseh strani. Še pravi čas smo zbežali v eno izmed stavb ob Ljubljanici in vdrli v eno izmed stanovanj. Tam smo ostali nekaj dni, da smo prišli k sebi. Ko nam je prehitro zmanjkalo hrane, smo v bližini ukradli kombi in se odpeljali mimo Rudnika.«

	»Zakaj Postojna?«

	»Slišali smo, da naj bi imel tudi Koper neke ladje za rešitev. To je bil naš cilj, čeprav se nam je zdel malo verjeten. Kombi je imel premalo bencina in ustaviti smo se morali prav tu, v Postojni. V okolici smo našli mlajši par, ki je prišel na idejo, da bi lahko zaživeli v tem hotelu. Povedala sta nam, da v Kopru ni rešitve in ostali smo tu. V naslednjih dneh smo poskušali z reševanjem ljudi, ki bi bili živi, a jih lahko preštejem na prste dveh rok. Zdaj smo tukaj, kjer je shramba odlično založena, vode je veliko in vsak ima svoje nadstropje. Če izvzamem nekaj stvari, smo si dobro postlali,« se je nasmehnil in se odpravil naprej.

	»Sliši se vse boljše,« mu je odgovorila Vita, ki je pogledala nazaj proti svoji družini.

	»Koliko je star vaš sin?« je vprašala Lina.

	»Lina! Kaj je s tabo,« je takoj na najhujše pomislila Vita.

	»Dvajset, nekoliko pozno sem ga dobil,« se je zasmejal Anže in začel hoditi po stopnicah v glavno halo hotela.

	»Ste avtobuse pred hotelom parkirali vi?« je vprašal Rok.

	»Ja. Potrebovali smo nekaj zaščite pred dinozavri, ki so lovili vas. Nismo pričakovali vdora skozi luknjo, ki jo mi uporabljamo za izhod, a nič hudega. Važno, da smo vsi živi in zdravi.«

	»Majungazavri so,« je hitro povedala Vita.

	»Kaj praviš, deklica?«

	»Dinozavri, majungazavri so,« je rekla Vita.

	»Oho. Vidim, da se nekdo spozna na ta bitja. To bo prišlo še kako prav.«

	»V hotel ne pride nič?« je ponovno povprašal Rok.

	»Ne. Stekleno pritličje hotela, ki je nekoliko dvignjeno s teraso, smo prebarvali s črno barvo. Tako se ne vidi v notranjost, vse skupaj pa smo še zabarikadirali z zunanje strani, da nihče ne more vstopiti. Možno je vstopiti le skozi tisti hodnik in teraso, ampak tja ne moreš z ulice, mi pa se na njej tudi ne zadržujemo.«

	»Pametno. Tam pri Nanosu je cela jata letečih plazilcev,« mu je odgovorila Jana.

	»Torej je res. Nekaj sem slišal o tem, ampak nisem vedel, da so še vedno tam. Prišli so tudi v Ljubljano, veste? Bili so velik razlog njenega padca,« je načel novo zgodbo, a so ga prekinili glasovi iz drugega prostora.

	Stopili so v glavno avlo in Anže je najprej objel fanta, ki je bil njegov sin, nato pa pozdravil še vse ostale – moške, ženske, starejše in mlajše. Celo dva dojenčka sta bila med njimi. Še vedno oblečeni v motoristične obleke so stali pred kopico ljudi. Toliko ljudi niso videli že več tednov in na obrazu sem jim je izrisal iskren nasmeh, v oči pa so se prikradle tudi solze.

	»To so naši motoristi,« jih je predstavil svoji družbi.

	»Pozdravljeni,« je rekel Rok in v pozdrav dvignil roko.

	»Živjo,« sta dodali punci in v prostor se je prikradla nerodnost.

	Vsi so hitro vstali na noge in se jim začeli predstavljati. »Prihajajo iz Črnega Kala in želeli so v Ljubljano. Simon, kje imamo tiste fotografi je iz Ljubljane?« se je Anže obrnil proti svojemu sinu.

	Ta je v naglici odšel iz avle, vsi ostali pa so se še naprej spoznavali med seboj.

	»Jaz sem Luka in to so ... « je začel govoriti moški, ki je imel pri sebi svojo družino.

	Hitro so izvedeli, od kod vsi prihajajo in kako jim je ime. Skupaj z novimi okrepitvami in manjkajočim Simonom je bilo v hali zdaj triindvajset ljudi.

	»Vas je samo toliko?« je nekoliko razočarano komentirala Jana.

	»Na žalost. Več tednov smo iskali po okolici. Preiskali smo večino hiš in blokov, ampak težko je zapuščati ta hotel. Tisti iz zraka, tisti na tleh in tisti preklemanski kuščarji, ki lezejo ven iz Pivke,« je potarnal Luka.

	»Iz reke lezejo?« je začudeno vprašal Rok, ki se je veliko bolj fokusiral na omembo kuščarjev iz vode kot pa na dejstvo, da je od deset tisoč prebivalcev Postojne ostalo le dvajset ljudi.

	»Ja. Nekoliko nižje dol so apartmaji, ti dinozavri pa vsake toliko dni lezejo po reki in terorizirajo okolico,« se je Luka vpel v pogovor z Rokom, ki je želel na vsak način ugotoviti, o katerih kuščarjih govorijo.

	»Samo dvajset od deset tisoč?« se je tiho spraševala Vita, da jo je slišala le Lina.

	»Pravzaprav manj, ker smo še mi in družba od gospoda Anžeta, ki ni od tu,« ji je ta še tišje odgovorila.

	»To lahko pomeni, da je na svetu le še manj kot deset milijonov ljudi?« ji je odgovorila Vita in slišali so jo vsi.

	»Poigravanje z matematiko je lahko hitra napaka,« je za njo rekel Simon, ki je končno prinesel fotografi je.

	»Tudi jaz sem računal in računal, a mi niso všeč izračuni. Preverili smo šele tretjino celotne Postojne, nikjer pa ne želimo pustiti znakov, da tu živimo. Verjetno vam je oče že omenil druščino na štirikolesnikih, ki se vozi naokoli?« je rekel in se usedel s fotoaparatom v rokah.

	»Videli smo jih. Ubili so enega izmed dinozavrov,« je rekla Vita.

	»Ja, to počnejo, zato si ne moremo privoščiti, da vsa javnost izve, kje živimo,« je povedal in jim v roke podal svoj fotoaparat.

	»Lahko si jih ogledate. Drsajte v levo stran. Povem pa vam, da nekatere niso za občutljivejše želodce.«

	Pri nekaterih fotografi jah si je morala Jana zaradi ogorčenja zapreti usta z dlanjo.

	»Daj, da vidim,« je rekla Vita in iztegnila vrat k malemu ekranu fotoaparata.

	Lina je čakala, da bosta na vrsti ona in oče, ki je končno zaključil pogovor z Luko.

	»In? Kakšni kuščarji so?« ga je vprašala, ko se je usedel nazaj k njej.

	»Ne boš verjela, ampak najverjetneje spinozavri. Zdi se mi precej neverjetno, ker tu Pivka ni posebej globoka. Mogoče gre za katero drugo vrsto, ampak vredno bi bilo videti te živali,« ji je odgovoril z nekoliko preveliko mero navdušenja.

	»Si nor? Mogoče te bodo te slike odvrnile od tega,« mu je povedala, ko je iztegnila roko, da bi dobila fotoaparat.

	Stisnila sta se skupaj in gledala fotografi je, ki jih je posnel Simon. Večina prvih slik je bila posnetih v taboru, ki ga je prej omenil gospod Anže. Velika množica ljudi v nekem šotoru, kjer je bilo premalo prostora. Že naslednja slika je pokazala grozno situacijo. Na stotine belih šotorov, ki so bili postavljeni po robovih cest sredi Ljubljane.

	Žal so morali tako ugotoviti, kako so se počutili begunci, si je mislil Rok.

	Sledile so slike bolnih in umirajočih ljudi, zraven katerih so bili ljudje v skafandrih. Stena ene izmed stavb v središču Ljubljane, ki je bila po dolgem in počez prelepljena s slikami izginulih oseb. Kmalu so se slike umirile s svojo grozoto in sta lahko opazovala stanovanje, ki ga je prav tako omenil Anže.

	Videla sta nebo nad ljubljanskim gradom, ki je bilo na eni sliki prazno, na drugi pa prepredeno s kecalkoatli in pteranodoni. Slika alozavrov, ki se sprehajajo po ljubljanskih ulicah in iščejo svoj plen. Mali hesperonikusi, ki so bili videti kot mesojede kokoši med tekanjem od trupla do trupla po ulicah. Težje je bilo opaziti vsebino slik, ki so bile posnete v večernih urah.

	Izpadale se le tiste, ki so vsebovale goreče obličje večernega neba v vseh smereh pogleda. Padla barikada južne in zahodne obvoznice, kjer je bilo vse napolnjeno z dimom. Zadnja slika je bila posneta izven Ljubljane, a se je videlo nebo nad mestom, ki so ga prelivali dim in dinozavri.

	Fotoaparat sta podala Simonu in se prepustila svojim mislim. Rok je pogledal proti svoji ženi in dovolj so bili le pogledi, da sta skupaj sklenila naslednje korake.

	»Z družino bi se želel na samem nekaj pogovoriti. Bi to lahko kje storil?« je vprašal Anžeta, ki jim je brez obotavljanja prikimal in vstal.

	Odpeljal jih je v sosednjo jedilnico, kjer so se usedli za mizo. Ena izmed gospodičen je bila še tako prijazna, da jim je prinesla steklenico vode in štiri kozarce. Počakali so, da je odšla še ona in se začeli pogovarjati.

	»Kaj bomo?« je začela Lina.

	»Jaz ne grem v Ljubljano,« je spet povedala Vita in si natočila že drugi kozarec vode.

	»Bi šli domov?« je Rok pogledal svoji hčerki.

	V odgovor je dobil tišino, saj je bilo jasno, da ju je vprašanje presenetilo. Rok se je ozrl proti stekleni steni, ki je bila pobarvana s črno barvo in prelepljena s časopisi in tapetami. Povsem pri stropu so v prostor prihajali sončni žarki, ki so osvetljevali jedilnico. Ravno dovolj, da so vse videli brez naprezanja oči.

	»Bom drugače vprašal. Kako se vam zdi tukaj? Bi želele ostati?«

	Mirno je čakal na odgovor. Vedel je, da ga bo tudi dobil.

	»Ja,« je bil skupen njihov odgovor.

	Zdaj je bil presenečen on. Čakal je na razjasnitev treh pritrdilnih odgovorov. Po nekaj sekundah tišine je nadaljeval.

	»Dobro, kaj pa ... «

	»In ti?« ga je prekinila Jana.

	Imel je nekaj pomislekov, ki jih je hotel zadržati zase.

	Prikimal ji je.

	»Dobro, nadaljuj.«

	»Če si bomo kadarkoli želeli vrnitve domov, lahko to brez težav naredimo. Naš cilj je bil Ljubljana, za katero vemo, da je izgubljena. Vsem se zdi, da je tukaj varno. Zdi se nam, da je tu možno zaživeti mirno. In še hotel je. Le kdo si ne bi želel živeti v hotelu?«

	Dvojčici sta se spogledali in tudi med njima je komunikacija potekala drugače. Bilo je nekaj premikov obrvi, pogledov v levo in desno ter hitrih nasmeškov.

	»Lahko poskusimo za nekaj dni. Če nam ne bo všeč, gremo domov,« je njun nemi dialog prekinila Jana, ki je zdaj pojasnila svojo pritrditev.

	Ni povsem zaupala neznanim ljudem, ampak slikam je verjela. Notranji čut ji je govoril, da naj ostane tukaj in samo upala je lahko, da se ne moti.

	»Vita in Lina sta z vama,« sta dvojčici rekli v en glas in se nasmehnili.

	»Dobro. Torej ostanemo tukaj?« je še enkrat vprašal Rok.

	Ponovno so mu prikimali. Pogovor jim je vzel veliko manj časa, kot je pričakoval.

	Vodo so spili do konca in odšli nazaj med ljudi, ki so posedali v avli. Povedali so jim, da si želijo ostati in se jim zahvalili za zaupanje. Zase so obdržali dejstvo, da bodo odšli, če se ne bodo počutili varno in dobro. Skupina ljudi jim je tiho čestitala in začela stiskati roke v pozdrav.

	»Luka? Katero nadstropje je prazno?« se je slišalo Anžeta.

	»Drugo. Vsaj zdi se mi. Ali je kdo v drugem?« je Luka pogledal naokoli in se oziral po obrazih, ki so mu samo odkimavali.

	»Torej je vaš del drugo nadstropje. Simon, bi skočil prosim po ključe?« je povedal sinu, ki je ponovno stekel ven iz avle.

	»Si pa hiter,« mu je z nasmehom rekla Lina, ko se je vrnil v njihovo bližino.

	»Če želim biti,« ji je vrnil z nasmeškom.

	»No, pojdimo. Imate vse svoje reči?« jih je opomnil Anže in jih pospremil po stopnicah navzgor.

	»Kako pa se preživljate v tem hotelu?« je Jana pobarala Anžeta med počasno hojo v drugo nadstropje.

	»Simon, kar ti povej, ker jaz ne razumem vprašanja,« je že nekoliko zadihano odgovoril Anže in prepustil besedo svojemu sinu.

	»Veliko stvari, potrebnih za preživetje, je že bilo v hotelu. Elektrike sicer ni za cel hotel, nam je pa uspelo v prostorih za osebje sestaviti nekaj tušev, ki imajo toplo vodo. Kuhinja oziroma štedilniki so plinski, kar je velika prednost za nas. Veliko večino hrane, oblek, knjig in podobnih stvari pa nabiramo iz okolice. Vsakih nekaj dni skočimo v mesto in preverimo hiše, ki jih še nismo. Ravno danes odidemo,« je zaključil Simon ravno v pravem času.

	Skozi steklena vrata so vstopili v drugo nadstropje hotela, ki je zdaj postal njihov dom.

	»To smo počeli tudi mi,« je odgovorila Vita in pridržala vrata za svoja starša, ki sta hodila zadnja v vrsti.

	»Potem nam lahko pomagate, ko boste pripravljeni,« se je nasmehnil Simon in odšel za svojim očetom.

	Prijel ga je za ramo in mu nekaj tiho rekel, a ga ni nihče slišal. Lina je v njegovem obrazu videla, da ga je le povprašal po počutju, saj je bil očitno ponovni vzpon velik napor. Gospod Anže ni bil več najmlajši, stopnice pa so bile dovolj hude že v tistem rovu, kaj šele v hotelu. Že sama je bila nekoliko utrujena, kaj šele nekdo, ki je nekajkrat starejši od nje.

	»Sobe na koncu leve strani so vaše. To so vaši ključi, razporedite pa se po mili volji,« je rekel Simon in jim podal ključe.

	»Vsak dan ob šestih se dobimo v jedilnici, kjer skupaj povečerjamo. Takrat vam lahko tudi kaj več povemo o vsem,« se je oglasil Anže, ki je bil zdaj ponovno nadihan novega zraka.

	»Lahko kako pomagamo pri tem?« je vprašala Jana.

	»Danes se kar lepo sprostite. Pridružite se nam, ko boste pripravljeni. Ne želimo vas še bolj naprezati. Nekateri izmed nas odhajamo v mesto, ostal pa bo Luka, ki ste ga spoznali v avli. On vam lahko pri vsem pomaga,« je še povedal in pomahal v slovo.

	S Simonom sta izginila skozi steklena vrata in po stopnicah. Na sredi hodnika so ostali vsak s svojim ključem v rokah. Videti so bili, kot da prvič v življenju stojijo v hotelu.

	»Čakajte. Ali so vse sobe enake?« je vprašala Jana.

	»Tudi če so. Midva imava skupno sobo, kajne?« ji je rekel Rok in se nasmejal.

	»Mama ima prav. Kako izberemo sobe?« se je strinjala Vita in pogledala svoj ključek, na kateri je visela številka sobe.

	»Torej. Tri sobe in štiri osebe. Kako naj to organiziramo?« se je spraševal Rok, ko se je sprehajal po hodniku do sobe, ki je bila povsem na koncu.

	»Takole bo. Ta soba bo vajina, potem bo ena prosta, potem pa moja in Vitina soba,« je rekla Lina, ko je preverila vse ključke in položaje sob.

	»Zakaj pa je vmes ena soba razmaka?« je na glas razmišljala Vita.

	»Ne želiš odgovora,« ji je sarkastično odgovorila sestra.

	»Fuj. Ne, nočem ga,« se je nasmejala.

	»Punci, ključe, prosim,« je roko iztegnila Jana in jim molila ključe njunih sob.

	Izmenjali so si ključe in vstopili v svoje sobe. Lino je zatohlost njene sobe premaknila korak nazaj. Ko je vstopila vanjo, je bil prvi korak odpiranje oken in prezračevanje. Sredi zatohlega prostora ji je bila všeč ideja lastne kopalnice. Hitro se je spomnila, da stvari v njej tako ali tako ne delujejo.

	»Kako je vroče!« se je zadrla Vita iz svoje sobe.

	Iz navade je segla po stikalu in luč se je čudežno prižgala. Prižgala jo je še trikrat, da se je povsem prepričala v to, kar vidi. Stvari je odložila na posteljo in odšla nazaj na hodnik. Pogledala je naokoli, kjer so že stali člani njeni družine.

	»Kaj pa vi?« jih je vprašala.

	»Nama je vroče,« je rekla Jana in si slačila motoristično kombinezon.

	»Ste ugotovili, da luči dejansko delajo? Ta hotel ima elektriko povsod,« je z velikim navdušenjem povedala Lina in v odgovor dobila le bolščeče oči.

	»Ne je prižigati ponoči. To mi je povedal Luka, saj ne želijo privabiti ljudi iz okolice,« je dejal Rok.

	»Ja?« jo je vprašala Vita.

	»Ma ni pomembno. Elektriko imajo? Halo, apokalipsa je, oni pa imajo elektriko,« je nadaljevala v svojem stadiju veselja.

	»Verjetno imajo celice po celi strehi. Delujejo pa s pomočjo agregata na bencin. Je tako, tata?« se je Vita obrnila proti svojemu očetu, ki ji je samo prikimal.

	»Potem grem lahko normalno na stranišče?« je zmedeno vprašala Lina.

	»Kaj ima to z elektriko in celicami?« je vprašal Rok.

	»Ne vem. Vodo lahko potegnem v kotličku ali ne?« je rekla med obračanjem nazaj v sobo.

	Odšla je v kopalnico in spustila nekaj vode iz pipe umivalnika. Zaprla jo je in prišla nazaj na hodnik.

	»In?« jo je vprašala mama.

	»Teče,« je odgovorila s širokim nasmehom.

	»Fantastično. Kaj ni?«

	»Ja, ampak zakaj za vraga ste zdaj vsi pred mojo sobo?« je postala razdražena Lina.

	»Nama je vroče, Viti pa prav tako.«

	»Izgubila sem dve minuti življenja. Če me potrebujete, sem v sobi. Potrkajte, prosim,« je rekla in se zaprla v sobo.

	Slišal se je še zvok zaklepanja ključavnice in Line ni bilo več na spregled.

	»Tako torej zaspi naša Lina,« je rekla mama in za svojim možem odšla na konec hodnika.

	Vita se je usedla na tla hodnika, saj ji je bilo v sobi nevzdržno. Na hitro se je preoblekla in se osvežila v kopalnici. Kmalu sta njeno počivanje na hodniku zmotila starša, ki sta jo prestopila.

	»Kam pa kam?« ju je vprašala Vita z napol odprtimi očmi.

	»Dol. Želiva biti v pomoč, vsaj nekako.«

	»Grem lahko z vama?«

	»Seveda.«

	Poletje je bilo tukaj, to se je zdaj čutilo v drugem nadstropju jamskega hotela. Vročina je pripekala v hotelska okna in zdaj jim je bilo jasno, zakaj so vsi sedeli v avli.

	Odšli so po stopnicah navzdol in na stolu zagledali Luko, ki si je nekaj zapisoval v zvezek.

	»Pozdravljeni! Ste se že udobno namestili?« jih je vprašal, pospravil zvezek in vstal s stola.

	»Smo. Prišli smo pomagati, če je slučajno kaj, kjer bi nas potrebovali. Res ne želimo biti odveč,« je rekel Rok in se razgledal po avli.

	Njegov glas je odmeval po praznem prostoru, saj ni bilo nikogar.

	»Hmm. Vsi ostali so odšli po stvari v mesto. Verjetno bi vam lahko razkazal hotel, če vam je prav?« je prijazno odgovoril.

	»Seveda. Z veseljem.«

	»Sem videl dvojno ali imata le eno hčerko? Zmeden sem,« se je nasmehnil, ko so hodili proti recepciji.

	»Lina spi, menstruacijo ima,« je rekla Vita in niti malo ji ni bilo žal, da se je verjetno zlagala.

	Vedela je, da dodatnih vprašanj s strani neznanega moškega ne bo. Imela je prav, saj je hitro zamenjal temo in jim pričel razlagati o recepciji. Jana je posmehljivo zavila z očmi.

	»Tako. To je naša recepcija. Tu imamo vse ključe in podobne reči, ki jih je imel že sam hotel.«

	»Zakaj pa jih nimate skritih?« je vprašala Jana.

	»Skritih? Čemu?« jo je začudeno pogledal, ko jim je razkazoval predale in omare.

	»Če bi kdo vdrl ali kaj podobnega?«

	»Se vam ta hotel zdi nekaj, kamor bi ljudje vdirali? Ali tisti dinozavri niso dovolj dobra obramba?« je rahlo arogantno odgovoril.

	»Mi smo prišli sem,« je rekla Vita.

	Nihče od njih ni pomislil, da so dinozavri dejanska obramba pred ostalimi ljudmi in dinozavri. Precej ironično zaporedje dogodkov, ki so se zdaj obrnili tako, da jih dinozavri v njihovih očeh dejansko ščitijo.

	»To je že res. Ampak dvomim, da smo že tako daleč, da bi se ljudje pobijali med seboj. Včasih lahko prvi videz vara in se kasneje izkaže, da je vse v najlepšem redu. Večkrat se znajdemo sredi pogovora, da bi sprejeli sleherno osebo, brez pogleda v njihovo dušo.«

	»Plemenito dejanje,« mu je odgovoril Rok.

	»Verjetno res. Marsikoga ne bi bilo tukaj, če ljudi ne bi puščali noter. Zato sta tista avtobusa nekoliko razmaknjena. Ne samo, da lahko mi pridemo ven, ampak da lahko nekdo pride notri.«

	»Četudi so to dinozavri,« je ponovno komentirala Vita kot glas trenutnega razuma.

	»Ti manjši, ja. Večji ne zmorejo.«

	»Majungazavri so manjši? Kakšne dinozavre pa vse imate tu v Postojni?« je Luko vprašal Rok in pogledal v smer steklenih sten, ki so jih ločevale od zunanjosti.

	Tudi tu je bilo steklo prelepljeno in prebarvano. Le nekaj manjših lin je dovoljevalo pogled ven. Skoznje je prihajala sončna svetloba, vročina pa se tu ni čutila tako močno kot v sobah. Prvo poletje z dinozavri jim ni prizanašalo niti z vročino.

	»Nekaj je tudi večjih od teh svetlečih, ampak tisti so počasni in zelo okorni. Bojim se le letečih in tistih, ki so moje višine. Ko smo se pred meseci pripeljali sem, je lahko eden izmed njih tekel ob našem avtomobilu. Peljal sem sedemdeset kilometrov na uro. Povejte mi, če je to normalno?« jih je vprašal in se ob misli zgrozil.

	»In kljub temu hodite v mesto?« je vprašala Jana.

	»Moramo. Potrebujemo zaloge, iščemo ljudi in tako naprej. Kot si rekel sam, plemenita dejanja so. Kar pa ne pomeni, da so vedno pametna,« se je nasmehnil in jim pokazal nadaljnjo pot.

	»Verjetno ste oboroženi, ko zapuščate hotel?«

	»Seveda. Plemeniti smo že, ne pa tudi nori. Imamo kar zavidljivo zbirko orožja, ki vam jo bom tudi pokazal.«

	Odšli so nazaj po hitrem nivoju stopnic in se napotili proti kuhinji. Luka jim je razkazal še shrambo, zamrzovalnike in orožarno. Polna je bila orožja, nožev, lokov in nabojev. Imeli so vse za obrambo in še kaj zraven. Hitro jim je bila jasna postavitev prostorov, zato so se lahko odpravili po stopnicah po hotelu.

	»Saj res. Lino izjemno zanima nekaj. Kako to, da imate vodo in elektriko?« je vprašala Vita med hojo na vrh hotela.

	»To vam bom pokazal, ko bomo na strehi hotela. Tam bomo samo nekoliko bolj pozorni zaradi nevarnosti na odprtem,« je sopihajoče odvrnil Luka in se vzpenjal po stopnicah.

	»Ampak če imate elektriko, zakaj ne gremo z

	dvigalom?« je vprašal Rok, ki je bil prav tako že zadihan.

	»Ker bi jo želeli imeti še nekaj časa. Prosim brez vprašanj na stopnicah, drugače se bomo obrnili, ker je tole prehudo za normalno osebo,« se je zasmejal Luka in v odgovor prejel salve smeha.

	No, bolj kot smeh se je slišalo kot hropenje in zaganjanje štirih starih avtomobilov. Še najbolje se je držala Vita, ki bi lahko po stopnicah navzgor hodila tudi hitreje. Ker pa je imela pred seboj štiri starejše osebe, je morala čakati in mirno hoditi. Na njeno srečo so kmalu prišli do zadnjega nadstropja, ki je imelo vrata za vstop na streho.

	»Takole, to je streha hotela,« je ponosno predstavil Luka in se nasmehnil.

	»Teh vrat ne zaklepate?« je zaskrbljeno vprašal Rok, ko je začel pogledovati naokoli.

	»Ni potrebe. Saj dinozavri ne znajo odpirati vrat,« je Luka odgovoril z že prej videno arogantnostjo. »Očitno niste videli pravega filma,« se je Vita spomnila prizora v kuhinji, ko so dinozavri odpirali vrata.

	Ni bila prepričana, da se to ne more zgoditi, saj je bila še leto nazaj prepričana, da dinozavrov ni. Njeno življenje se je hitro spremenilo in danes je dvomila samo še v eno stvar, v človeško neumnost. Kot Albertu Einsteinu se je tudi njej zdela brez meja, tako kot vesolje.

	»Filma? To ni film. To je žal resnični svet,« je rekel Luka in odprl vrata.

	»Pojdimo ven,« je Jana stopila ven na streho in se začela hitro ozirati naokoli.

	»Videti je varno,« sta namignila.

	»To je streha našega hotela, to pa so naše sončne celice. Ne vem točno, kako delujejo, to ve Anže. On je delovni človek, jaz pa se na to tehnologijo ne spoznam preveč dobro. Rad pomagam pri vzdrževanju, ne vem pa, kako te stvari delujejo,« je razlagal, Rok pa se je medtem razgledoval po okolici.

	Punci sta pridno poslušali, vsi pa so čutili žgoče sonce, ki je pripekalo z neba. Čeprav je bil kazalec že obrnjen v popoldanske ure, je bila vročina še vedno neznosna. Rok je z roko zastiral žarke, da bi lahko videl v daljavo. Sprednja stran hotela je bila obrnjena proti mestu in apartmajem pri dnu. Na zadnji strani hotela je videl kamnito steno, ki se je hitro spremenila v nepregledno grmičevje.

	Stopil je do roba strehe in se naslonil nanj. Pogledal je proti kamniti steni, ki se je z iztegnjeno roko ni mogel dotakniti. Z glavo je pokukal čez rob strehe in se zazrl v tla med hotelom in skalo. Zdelo se mu je, da čisto na tleh vidi truplo manjšega dinozavra. Obrnil se je proti svoji družini in hitro stopil v njihovo bližino. Luka je še vedno vneto razlagal o vzdrževanju sončnih celic in Rok ga je žal moral prekiniti.

	»Luka? Je tisto tam dol dinozaver?« ga je vprašal in Luka se je hitro odzval.

	Kmalu so vsi štirje stali pri robu strehe in zrli proti tlom med kamnito steno in hotelom.

	»Bi rekel, da je res, čeprav nisem strokovnjak,« je zaskrbljeno prišepnil Luka.

	»In tole so praske?« je vprašala Vita, ki je z roko božala rob stene.

	»Tudi na to bi rekel, da ja,« se je še bolj v skrbi poglobil Luka.

	Rok tega ni opazil, saj je prehitro pogledal v brezno, kamor je padel ta dinozaver. Če so bile praske na steni, potem je obstajala velika možnost, da je bil dinozaver že na strehi. Na hitro je pogledal po tleh strehe, kjer je bilo polno manjšega kamenja. Ni bilo pogojev, da bi opazil, če je bil tu dinozaver, saj še svojih stopinj ni našel.

	»Stena poteka vzdolž celotnega hotela na približno isti oddaljenosti. Preveriti bo treba, če je še kje kak dinozaver. Še pred tem moramo ugotoviti, kateri dinozaver je ta na tleh. Od tega je odvisno tudi marsikaj drugega,« je rekel Rok in Vito umaknil stran od roba strehe.

	Gledal je v grmičast del kamnite stene pred njimi in skušal najti znake skoka. Hitro je obupal, saj ni videl ničesar. Ponovno se je zagledal v tla, a brez daljnogleda ne bo ugotovil, katera vrsta dinozavra je tam. Če je dinozaver zgolj zdrsnil, potem imajo samo majhno težavo. Če pa je bil dinozaver že na strehi, so lahko vsi v resnih težavah.

	»Pojdimo nazaj v avlo in počakajmo na ostale,« je rekel Luka in stekli so nazaj do vrat.

	Luka je zaklenil vrata in na poti do dna razmišljal o vseh stvareh, ki so jih mogoče do zdaj počeli narobe. Ali so preveč brezglavo razmišljali, da so v hotelu varni? Trudil se je ne misliti o tem, kar je Vita rekla o dinozavrih, ki odpirajo vrata. Med hitro hojo po stopnicah se ga je lotevala panika, da so dinozavri za njim in kot bi ga gnal sam vrag je bil že v avli. Rok je Viti in Jani naročil, naj se mirno ustavijo v svojem nadstropju in začnejo s pospravljanjem. Po kratkem upiranju s strani Vite jo je Jana potegnila s seboj.

	»Sranje! Kako smo lahko bili tako neumni,« je bil povsem iz sebe Luka, ko sta z Rokom hodila do orožarne.

	»Vsakemu se zgodi. Sami smo rabili več tednov, da smo se našli v novem svetu,« je rekel Rok in prijel pištolo, ki mu jo je ponujal Luka.

	»Še daljnogled. Izvoli,« je dejal in mu molil daljnogled.

	»Ni druge možnosti, da vidim tistega dinozavra od bliže, kaj?« je vprašal Rok.

	»Ne. Ravno na tistem mestu je, kjer ni nobenih oken ali izhodov.«

	»Škoda. Greš z mano?«

	»Seveda. Ne bom te pustil samega,« je Luka povedal med čečkanjem listka, na katerega je napisal, da sta z Rokom na strehi.

	Odložil ga je na eno od miz in se odpravil za Rokom.

	»So vsi odšli v mesto?«

	»Ne. Samo deset jih je odšlo. Simon, Anže in nekaj ostalih. Večina je v tem času po svojih sobah, ki jih ponoči pridno zračijo. Vaše so verjetno peklensko vroče, saj smo jih odprli samo na začetku, ko smo prvič prišli v hotel.«

	»Kako odidete do mesta?«

	»Z motorji. Parkirane jih imamo v sosednji stavbi. Verjetno ste jih videli, če ste bili pozorni. Precej smešno, da ste z njimi prišli tudi vi. In pa z avtom, danes so šli verjetno z avtom,« je raztreseno govoril Luka.

	»Kaj pa se je zgodilo z majungazavri, ki so sledili nam?«

	»Kolikor vem, so odšli nazaj v mesto in čez reko,« mu je odgovoril Luka in se ustavil

	»Čez reko? Tudi tam je vse prosto?« je vprašal Rok.

	»Ja. Boš videl, da je kar nekaj poti do tega hotela.

	Razumeti moraš, da tukaj nismo tako dolgo in še ne razumemo vsega. Skušali smo preživeti in se naučiti. Imamo pa tudi veliko otrok, ki jih je potrebno nahraniti in jim pustiti normalno živeti. Vsaj kolikor se da.«

	»Razumem. Ampak v taki nevarnosti sploh ne morejo živeti.«

	»Se strinjam s teboj. Do večera razmisli o vsem, kar bi rad povedal in bova to pojasnila Anžetu ter ostalim. Več sile bo prišlo še kako prav,« je zdaj z dobro voljo povedal Luka in hodil po stopnicah navzgor.

	»Končno,« je rekel Rok v zadnjem nadstropju in se usedel na stopnico.

	Oba sta zadihano lovila sapo. Vedela sta, da ni najboljše, če gresta s pikicami v pogledu na vroče sonce.

	»Kaj si počel pred vsem tem?« je vprašal Luka.

	»Učitelj sem bil. Ti?«

	»Nič posebnega. Tovornjak sem vozil.«

	»Zakaj nič posebnega?«

	»Ker ni nič posebnega. Služba kot služba.«

	»Že, že, ampak ne more je vsak opravljati.«

	»Govoriš kot pravi učitelj. Tvoja služba nam bo prišla prav,« se je zasmejal Luka.

	Rok se je nasmehnil in odprl plastenko vode, ki sta jo vzela s seboj. Njune oči so imele pred seboj še vedno nekaj pikic, kar je pomenilo, da še nista pripravljena na odhod. Nikamor se jima ni mudilo, zato sta padla v pogovor. Na strehi sta okolico pregledala s hitrimi obrati telesa in se tako prepričala, da sta sama. Edina težava so bile sončne celice, postavljene kot nekakšen nepregleden labirint. Zdaj sta vedela, da so lahko nekje blizu dinozavri. Neopazen bi bil le zelo majhen dinozaver, a je njuna rahla panika naredila svoje. Stopila sta k robu strehe, kjer so bili prej.

	»Ti glej naokoli, da ne bo kakšnih presenečenj,« je rekel Rok in začel nastavljati svoj daljnogled.

	»Dobro,« je odgovoril Luka in že imel pripravljeno svojo pištolo. Z enim kotičkom očesa je gledal proti vrhu kamnite stene, z drugim pa v zrak in streho hkrati. Tako se je naprezal, da bi kdo pomislil, da zna namerno škiliti.

	V tem trenutku bi mi prav prišel par dodatnih oči, si je mislil in se vrtel okoli svoje osi kot nek kavboj.

	Rok je v strahu, da bo zaradi naprezanja padel čez rob strehe, pokleknil in se naslonil. Nekajkrat je pomežiknil in se zastrmel skozi svoj daljnogled.

	»Kaj vidiš?« je slišal Lukov glas, ki se je vsake toliko obrnil.

	»Dinozavra, kaj pa drugega.«

	»Je mesojed?«

	»Najverjetneje, ja. Moti me to, da je nek manjši plenilec. Ti po navadi lovijo v tropu. Si prepričan, da ni bilo nikjer nobenega takega?« je rekel in predal daljnogled svojemu novemu prijatelju.

	Luka mu je previdno prepustil svojo pištolo in začel gledati skozi daljnogled. Dinozaver je bil povsem siv, imel je dolg rep in dolge kremplje na zadnjih nogah. Kaj več ni uspel videti, saj je dinozaver padel z višine in si verjetno ni bil povsem podoben.

	»Prvič vidim kaj takega. Tega bi si sigurno zapomnil,« je rekel s cmokom v grlu.

	»Je zaradi barve?«

	»Barve? Ja, reciva, da je zaradi barve.«

	»Dajva, ja,« je rekel Luka in se spet ozrl po okolici.

	 V grmičevju nad kamnito skalo je zaslišal šumenje. Ni vedel, ali je dejansko nekaj tam, ali pa so ga že povsem načeli živci. Strah se je začel naseljevati v vsako celico njegovega telesa in kljub vročini mu je postalo hladno. Ni ga bilo strah tega, kar je bilo verjetno v grmovju, ampak tega, da bi ob smrti svojo družino pustil samo.

	»Nekaj je v grmovju,« je rekel Rok, ki je to začutil med pogledovanjem v dinozavra na tleh.

	Niti pogledal ni proti steni, ampak se samo s pogledom uperjenim v tla ritensko umaknil v smeri vhoda.

	Luka je bil tik ob njem, saj je vedel, da se obema ne more tako močno bloditi. Nista bila še tako dolgo na soncu, da bi se jima poznalo s prisluhi in prividi. S kotičkom očesa je ošvrknil Roka, nato pa se je zastrmel predse. Iz grmovja so že strmele štiri sive glave, polne ostrih zob.

	»Rok?« je zašepetal, ko se je za seboj dotaknil prve sončne celice.

	»Teci!« mu je odgovoril in ga prignal okoli celice.

	Stekla sta po pesku in med celicami, ki so ob robovih odbijale sončne žarke. Za seboj sta zaslišala zvoke, ki bi še najmočnejšemu človeku pognali strah v kosti. Temu so sledili štirje topi udarci na streho, ki so bili pristanki dinozavrov. Ob teh zvokih sta si malo oddahnila, saj sta spoznala, da imata nekaj prednosti.

	»Pridi, pridi, pridi,« je blebetal Luka med tekom proti vhodu.

	Ko je le prispel tja, se je filmsko obrnil na svojih petah. Nameril je pištolo in pogledal preko Rokove rame, ki se mu je vztrajno bližala. Nekaj metrov za njim so tekle štiri postave. Ni preveč razmišljal o njih in s prstom je pritisnil na sprožilec. Ustrelil je mimo Roka, ki je bil zdaj že ob njemu. Rok se je prijel za uho, saj je bil strel zanj preglasen.

	Nekaj sekund je potreboval, da je prišel k sebi. Luka je videl, kako je eden izmed dinozavrov padel v pesek, ki ga je razmetalo na vse strani. Njegovi sotrpini so se na mestu ustavili in videti je bilo, kot da bi ga čakali.

	»Zdaj mi je žal, da sem ga ustrelil,« je rekel Luka, ko je videl, da bitje počasi vstaja.

	»Mhm,« je dodal Rok in si ogledoval dinozavre, ki so stali nekaj metrov stran od vhoda.

	Vrata so glasno kliknila, ko sta jih zaprla in zaklenila. Padli dinozaver je bil v tistem trenutku na nogah in četverica se je počasi približevala vhodu. Z vsakim korakom bližje so postajali večji in višji. Sivo perje na njihovem telesu se je nasršilo, linije vsakega peresa so postale vidne. Vse višji in širši so postajali, ko so razpirali sprednje ude oziroma krila.

	Luka in Rok sta jih gledala že skoraj vodoravno v oči, ko so se postavili blizu vrat z velikim delom stekla. Eden izmed njih se je na steklo naslonil s koncem gobca. Ob izdihu se je steklo zameglilo in presenečeno je umaknil gobec, poln ostrih zob. Videti je bilo, kot da preučuje zarošeno steklo. Še preden sta lahko Luka in Rok kaj rekla, je isti dinozaver z glavo butnil v steklo. Stopila sta korak nazaj, on pa tudi.

	V vrata je z vso silo priletel še drugi dinozaver, a so vrata ostala neomajna. Zabil se je še drugi in nato tretji. Vrata niso popuščala, a njihov cilj je bil jasen. Želeli so podreti vrata, ki se na njuno srečo niso vdala udarcem.

	»Greva?« je vprašal Rok.

	»Že včeraj bi morala iti,« se je v strahu nasmehnil Luka in se ritensko umaknil proti naslednjim vratom.

	Ob umikanju sta podrobno opazovala njihovo telesno govorico, poglede in načine komunikacije. Rok je skušal razumeti, kaj se pogovarjajo in kaj se jim podi po glavi. Bolj kot sta se umikala, bolj mirni so bili. Prenehali so z razbijanjem in se lotili praskanja. Zvok praskajočih krempljev po vratih je bil neznosen in morala sta si prekriti ušesa. Umaknila sta se na sredino stopnišča, da ju niso več videli in praskanje je ponehalo. Še nekaj trenutkov sta tako postala, da so dinozavri stekli stran in se odpravila navzdol po stopnicah.

	»To je bilo noro,« je priznal Rok in se nasmehnil Luki.

	»Če se slučajno prebijejo skozi prva vrata, jih čakajo še ostala vrata in stopnice,« je Luka hitro stopil na realna tla in se ni pustil navdušenosti.

	»Ne bodo prišli skozi. Ni pogojev, vrata so premočna. Če bi steklo počilo, bi počilo že ob tistem prvem udarcu,« je bil prepričan Rok.

	»Ne bi želel le upati. Počakajva na ostale in jim povejva, kaj se je zgodilo.«

	»Se strinjam,« je odgovoril Rok in se prepustil razmišljanju o plenilcih, ki jim je ravnokar ubežal.

	Njihovo podobo si je skušal vtisniti v možgane in si zapomniti vsak njihov gib. Misli so mu švigale vse od velociraptorjev, deinonihov in balaur do unenlagij, a se nobena izmed vrst ni ujemala z njihovo podobo. Vse vrste, ki jih je imel v mislih, so bile premajhne za te primerke. Pomislil je tudi na utaraptorje, ki pa so bili preveliki za videne dinozavre. Ob tem je pomislil na to, da bi lahko bili ti dinozavri mladiči določene vrste, a mu to ni pomagalo.

	Spomnil se je na enega izmed večerov ob učenju skripte, ko ga je Jana vprašala po utaraptorjih. Čudno se ji je zdelo, da so v Sloveniji tudi tisti dinozavri, katerih okostja so bila najdena v Združenih državah Amerike, Aziji in drugod po svetu. Takrat so pozno v noč debatirali o tem, saj nihče od njih ni imel odgovora na to vprašanje. Če bi imel odgovor na to vprašanje, bi ga imel najverjetneje tudi na vsa ostala.

	»Kaj hudiča je bil ta dinozaver?« se je vprašal, ko sta več minut kasneje sedela sredi kuhinje in skupaj z ostalimi prebivalci hotela srebala kavo.

	»Kakšni so že bili?« ga je vprašala Lukova žena Hana, ki je sedela z njimi.

	»Sivo perje, več kot meter in pol višine na nivoju oči, kremplji, dolg rep, ostri zobje,« je začel naštevati Rok.

	»Dinozaver torej. Kaj bomo storili glede tega?« jo je zanimalo.

	»Ne vem. Počakali bomo, da se vrnejo vsi ostali in zadevo rešili skupaj,« je povedal Luka.

	V naslednjih nekaj urah je iz sob hotela prišel še preostanek ljudi, ki ni odšel v mesto. Ponje je šla kar Hana, saj so se spomnili, da je bil strel verjetno nekaj, kar bi jih prestrašilo. Mnogi so o Lukovi in Rokovi zgodbi govorili, že preden so prišli v avlo. Premlevali so ideje in si jih podajali naokoli.

	Ena izmed najbolj norih idej je bila ta, da bi vsi naenkrat stekli na streho in začeli streljati na dinozavre. Proti ideji so bili vsi razen malega Jakoba, ki si je idejo izmislil in njegovega prijatelja Maja, ki mu je stal ob strani. Kljub temu njune ideje niso zavrgli, saj se je vsem vedno zdela ena izmed možnosti. Večini je bila veliko bolj všeč kot tista, da bi jih preprosto pustili gor, da umrejo.

	Počasi so prišli vsi tisti, ki so odšli v mesto. Svoje nahrbtnike so odložili na mize, pobrali pa so jih vsi ostali. Videti je bilo, da je to že utečen sistem, ki pa so ga morali prekiniti zaradi dinozavrov na strehi.

	»Končno doma,« je rekel Anže in se usedel na stol.

	»Je šlo vse normalno?« ga je vprašala Hana.

	»Vse. K sreči nismo naleteli na tisti trop dinozavrov, ki nas je prejšnji teden podil naokoli,« se je nasmejal.

	»Trop dinozavrov?« je vprašal Rok.

	»Ja. Vem, da je vaša družina poznavalka dinozavrov, ampak jaz jih ne poznam. Dinozavrov je veliko, ampak ti so res nekaj posebnega,« je odgovoril Anže in odprl pločevinko piva, ki so mu jo prinesli.

	»Kako norega?« je vprašala Lina.

	»Ne kot tisti, ki so vas prignali k nam, ampak manjši. Sivi, temni in polni perja. Skupina desetih je, povsem norih. Ko so nas priganjali, se je videlo, da so nekoliko drugačni. Videti je, kot da imajo načrt. Kot da ... «

	»Razumejo,« je dodal Rok in ugotovil, da Anže govori o skupini dinozavrov, ki je zdaj na vrhu hotela.

	»Res je. Vidiš. Tudi ti me razumeš.«

	»Mogoče te res, ampak ni vse tako fi no, Anže,« je vskočil Luka, ki preprosto ni več zdržal v tem mirnem čakanju na pogovor.

	»Da ni? Je tukaj vse v redu? Se je kaj zgodilo?«

	Anže je skočil na noge in takoj pomislil na najslabše. Pogledal je naokoli in bil nenadoma začuden nad številom ljudi v avli. Obračal se je naokoli in v glavi štel prebivalce hotela. Hitro je ugotovil, da se je v avli zbral celoten hotel.

	»Na strehi so dinozavri,« je njegovo štetje prekinil Luka.

	Vsi tisti, ki so bili v mestu, so se približali in pozorno prisluhnili. Skupaj z Rokom jim je povedal zgodbo o dinozavrih na strehi in kako sta jim pobegnila.

	»So vsi dobro?« je vprašal eden izmed moških, ki je imel na sebi še vedno motoristično obleko.

	»Vsi smo dobro. Samo onadva sta bila na strehi,« je rekla Hana in pogledala proti Jani, ki je pritrdila njeni zgodbi.

	»Odlično. Nočem, da bi se komu kaj zgodilo,« je rekel Anže.

	»Imamo načrt, a ne vemo, če bi deloval.«

	»Povejte.«

	»Ubijemo jih.«

	»To pa ni pretirano zakompliciran načrt, kajne?« se je nasmehnil Anže in pogledal k ostalim, ki so se prav tako smejali ideji.

	»Jih moramo ubiti?« je rekla Lina.

	»Vprašanje je, ali jih sploh lahko ubijemo?« se je zaslišalo iz enega od sedežev nedaleč stran.

	»S puško bi verjetno šlo.«

	»Ne mislim na to, s čim bi jih ubili, ampak kako bi jih. Videli smo jih prejšnji teden. Trop desetih dinozavrov, ki so pametni. To jim lahko vidiš v očeh in ko jih ustreliš, se ti zdi, da si ga uspel ubiti, ampak čez nekaj sekund vstane,« je začel govoriti moški srednjih let.

	Med njegovim govorim se je sonce skozi line pomikalo proti stropu. Svetloba je bila vse bolj oranžna, ko je sonce že počasi zahajalo. Povedal jim je, da je že sam naletel na te dinozavre, ki so pobili večino njegove skupine, ki si je našla dom v enem izmed blokov v Postojni.

	»Ne razumete me. Na vaših obrazih vidim, da mi ne verjamete. Ti dinozavri niso kot ostali. Ostali so strašni, ker so veliki in imajo ogromne zobe. Ti strašijo z očmi in gibi. Ne vem, če jih lahko premagamo,« je končal in se naslonil nazaj v svoj sedež.

	»Hvala, Kristjan, moj sin zdaj ne bo spal,« mu je

	povedala ena izmed žensk, ki je gledala svojega sina s povsem pogrizenimi nohti.

	»Prav ima, Kristjan. Tole ni bilo ravno vzpodbudno. Je pa vsekakor informativno. Imaš kakšno idejo, kako naj jih pokončamo?« ga je naveličano vprašal Anže.

	Gospod Kristjan jim je povedal, da se mogoče bojijo ognja, a to ni preverjeno dejstvo. S solzami v očeh je pojasnil, da so člana njegove skupine napadli šele po tem, ko se je ogenj na njegovi obleki pogasil. Kako je prišlo do tega, ni povedal, a bilo je dovolj za novo napetost med otroki.

	Anže je vstal in stopil k svojemu sinu, ki je sedel nekaj stolov stran. Postavil se je za njegov hrbet in ga prijel za rame. Ni bil povsem prepričan v to, kar bo povedal, a besede so vseeno nekako našle svojo pot iz njegovih ust. »Kdo bi šel z mano v boj s temi zvermi?« »Jaz,« so se začeli oglašati po avli.

	Od petnajstih, ki so se javili, je Anže izbral le deseterico, saj je točno vedel, kaj potrebuje. Kot lovec je veliko vedel o plenu, a le malo o takih plenilcih, ki jih čakajo na strehi. Namerno je izbral ljudi, ki nimajo svoje družine ali pa so njihovi otroci že starejši. Med njimi je bil tudi Rok, saj sta bili njegovi hčerki že odrasli, njegovo znanje o dinozavrih pa je prekašalo vsakogar.

	»Potrebovali bomo bakle in puške. Simon, vzemi nekaj ljudi in pojdite ponje,« je naročil in odšli so v smer predora proti jami.

	»Se dobimo v zadnjem nadstropju?« ga je vprašal njegov sin in se prepričal o mestu snidenja.

	Peterica je stekla proti orožarni, ostali pa po stopnicah. Anže je Roka in Luko ustavil in počakal, da se ostali oddaljijo.

	»Fanta. Če se karkoli zgodi, naj bo moj sin z vama. To vaju prosim. Vidim, kako ravnata s svojo družino in to bi želel za svojega Simona,« je rekel in njegove besede so naletele na dva para izbuljenih oči.

	»Se ti blede od vročine?« ga je vprašal Luka.

	»Ne. Resno vama govorim.«

	»Seveda bo z nama. Če se kaj zgodi, ampak se ne bo,« mu je zatrdil Rok, ki ga je prijel za ramo, da bi odšli proti stopnicam.

	Anže ju je čez nekaj korakov ponovno ustavil.

	»Nekaj moram priznati. Pred nekaj dnevi sem bil na strehi. Luka, se spomniš, ko sem rekel, da je nekaj narobe s sončnimi celicami? Res je bilo nekaj narobe. Tistega povsem na koncu je razbil eden od teh sivih dinozavrov. Vem, da so nam zadnjič sledili do avtobusov, kjer k sreči niso uspeli najti luknje. Simon mi je rekel, da je bil nekoč na strehi sredi noči in zaslišal šumenje ter renčanje iz kamnite stene za hotelom. Ni preverjal, kaj je, ampak samo stekel nazaj v hotel. Povedal mi je, da je slišal top udarec in senco, ki je stekla mimo vrat. Zabičal sem mu, naj ne pove nikomur. Zato sem takrat rekel, da naj ne hodimo na streho, samo razlog sem izpustil,« je govoril Anže in vztrajno pogledoval naokoli, da bi se prepričal, če mu kdo prisluškuje.

	»Kasneje sem sam odšel na streho s puško in baklo. Skozi zaprta vrata sem videl sivega dinozavra, ki se je sprehajal med sončnimi celicami in jih praskal. Če bi bila oba nekoliko bolj pozorna, bi te praske tudi opazila. Ampak to ni pomembno. Opazil sem, da ga motijo odsevi žarkov. Zato je praskal njihovo površino. Prižgal sem baklo in odprl vrata. Opazil me je in obstal pri miru. Pogled je čisto počasi usmeril proti meni in stopil korak nazaj. Vsakič, ko sem premaknil baklo, je stopil korak nazaj. Renčal je in dvigoval krila, da bi me ustrašil. Spravil sem ga povsem do roba strehe, kjer se je obrnil in skočil nazaj proti steni. Ni mu uspelo in padel je v prostor med hotelom in kamnito steno. Takoj za tem sem zaslišal šumenje v grmičevju na steni. Pet glav me je pogledalo in takrat sem se dobesedno posral v hlače. Stali so višje od mojih oči in tako kot je rekel Kristjan, videti je bilo, da imajo jasen načrt. Mahal sem z baklo in ponovno opazil, da se bojijo ognja. Vračal sem se proti vhodu in zaprl vrata. Več minut sem stal tam in poslušal, če so mi sledili. Ni jih bilo. Dva dni kasneje smo jih na hitro videli v mestu, ko smo odšli po zaloge. Hitre žverce so. Nisem si pa niti približno mislil, da ga boš peljal na streho.«

	»Z Jano sta želela videti hotel in zato sem jima ga razkazal,« se je še vedno zmražen zaradi zgodbice odzval Luka.

	V počasnem tempu so se odpravljali po stopnicah navzgor, saj so se želeli med hojo pogovarjati in obenem obdržati nekaj sape. Rok je hud vzpon v enem dnevu doživel že prevečkrat, kar mu ni bilo ravno pogodu.

	»Zakaj jih res ne pustimo umreti na strehi, če ne morejo nazaj na steno?« je vprašal Rok.

	»Ker jih moti blišč iz sončnih celic. Če jih samo pustimo na strehi, se bodo verjetno požrli med seboj, do takrat pa bomo ostali še brez sončnih celic. Te rabimo, drugače smo v riti. Preden bi vsi pomrli, bi imeli mi več težav z vsemi ostalimi rečmi, kot pa z njihovim ubojem.«

	»In nihče ni rekel, da ne morejo nazaj na steno,« je hitro dodal Rok.

	»Res je.«

	»Kaj pa, če uničujejo iz maščevanja? Mogoče so maščevalni?« je vprašal Rok, ki mu ni šlo v glavo, zakaj bi dinozaver namerno uničeval reči, ki mu niso znane.

	»Kako to misliš?« ga je vprašal Anže.

	»Ne vem. Rok, ti si učitelj, ti povej,« se je nasmehnil Luka, ki je bil zaradi govorjenja preveč zadihan.

	»Mogoče ima Rok prav. Levi in volkovi so lahko maščevalni. Tudi kamele in ribe, če smo že pri tem. Vprašanje je le, kaj v svojih glavah skrivajo dinozavri. Premalo časa živijo med nami, da bi jih lahko tako podrobno poznali. Tudi če bi živeli dolgo, jih verjetno ne bi razumeli, ker jih ne opazujemo v naravnem okolju. Narava je preveč kompleksna, da bi jo lahko spoznali do obisti.«

	Prehodili so še zadnjih nekaj stopnic, Rok pa je v tem času ugotovil, da bo to morda pomagalo njegovi formi in podobi. V zadnjih tednih je izgubil nekaj hitrosti in vitkosti, a so mu bile hlače na srečo še vedno prav. Zdaj si je želel le svežega zraka, čeprav je vedel, da bo s svežino prispel tudi trop dinozavrov. Hvaležen je bil za nekoliko počasnejšo hojo, a mišice so še vedno pekle.

	Nedolgo za njimi so prišli še Simon in ostali. Prinesli so bakle, puške in pištole. Vsi skupaj so bili posedeni na stopnicah nadstropje nižje. Eden izmed tistih, ki so prispeli prej, se je pametno odločil, da ne želi razburjati dinozavrov na strehi.

	»Vse skupaj se mi zdi čudno,« je rekel Luka.

	»Tudi meni,« je svoj glas dodal Simon.

	»Kako to mislita čudno?«

	»Preprosto. Čudno je predvsem zato, ker smo samo

	en napačen korak od smrti. Svoje življenje tvegamo za nič,« je rekel Simon, ki je pazil, da svoje bakle ne bi izpustil iz rok.

	»Za nič? Življenje tvegamo, ko gremo ven z motorji po hrano in zaloge. Življenje tvegamo, ko odpremo vrata na balkonu, ker si želimo svežega zraka. Svet je postal tak, da življenja tvegamo na vsakem koraku. Sveta nismo mi ustvarili takega, naredili pa bomo naslednji korak zato, da imajo lahko naše družine spodaj mirno življenje in ne potrebujejo teh istih pomislekov v svojih glavah. Prav zato si med nami, ker vem, da si zmožen prenesti breme tega, kar se morda lahko zgodi tukaj in s tem ne vplivaš na ostale, ki niso bili tu. Mogoče je čudno, ampak tako pač je,« je Anže povedal svojemu sinu.

	»Hočeš reči, da ženske spodaj niso zmožne tega, kar mi zdaj počnemo?« se je nasmejal Simon in prikimal svojemu očetu.

	»Prvič, ne mislim tega. Drugič, ne povejte jim, da sem to rekel. Verjetno bi me na streho poslale brez bakle in orožja,« je odgovoril Anže in se glasno nasmejal.

	Zaradi njegovega glasnega smejanja so zaslišali ropotanje vrat, ki so vodila na streho. Luka je povedal, da se dinozavri zaletavajo vanje, a jim jih še ni uspelo uničiti. Hitro so ugotovili, da se je nasmejal preglasno, saj so zgornja vrata močno zaropotala.

	»Načrt pa je?« je vprašal moški, ki je stal na čelu vrste.

	»Prižgemo bakle in jih ubijemo,« mu je odgovoril nekdo iz ozadja.

	»Zresnite se, no. Kako, da nismo naredili načrta?« je rekel Rok.

	»Naš cilj je, da dinozavre spravimo na kamnito steno in ob tem še preživimo,« je hitro dodal svojemu vprašanju. »Postavimo se v vrsto, vsak s svojo baklo in jih zrinimo k robu strehe,« je rekel Anže in to s prstom narisal na steno.

	Prižgali so svoje bakle in dim je napolnil stopnišče. Premikali so se hitro, saj ni bilo več možno zdržati ob vsem dimu in močnemu ognju, ki je prihajal z bakel. Anže je kot prvi odprl vrata in globoko vdihnil svež zrak. Zakašljal je, ko je vsrkal pošteno dozo dima in s tem še nekoliko dodatno prestrašil dinozavre. Pomaknili so se nekaj metrov nazaj, kar je ostalim dalo dovolj prostora za prihod na streho. Deset pogumnih mož je stalo nasproti dinozavrom, ki so se zlivali s sivim peskom na tleh. Če bi ležali pri miru, bi lahko preprosto mislili, da so kup peska.

	»Ljudje in ljudine, to je to,« je rekel velikan po imenu Aljoša.

	Sonce je že skoraj zašlo, bakle pa so gorele z vso močjo. Vsak izmed nosilcev bakle je gledal tudi v zrak, saj je bila vedno možnost napada letečih plazilcev. Pozorni so bili na svojo okolico in počasi stopali naprej, korak za korakom.

	»So to vsi?« se je glasno zadrl Anže.

	Ob njegovem vpitju so se štirje dinozavri nekoliko znižali in zahreščali. Še vedno so se umikali stran od bakel in vsake toliko hlastnili v prazen zrak. Moški, ki so nosili bakle, so imeli vse več upanja.

	»Štirje so! Vsi so!« mu je v odgovor zavpil Rok, ki je bil skoraj na drugem koncu bojne vrste.

	»Pojdimo. Korak za korakom proti koncu strehe.«

	Bojna vrsta se je premikala in videti je bilo, kot da se linija modernih grških hoplitov bori proti sovražnikom. Vztrajno so se premikali proti dinozavrom, ki se niso enostavno premikali ritensko. Zaletavali so se v sončne celice in drug v drugega. To ni bila njihova naravna hoja in kmalu so se pognali v beg proti kamniti steni. Ogenj je bil več kot očitno njihova Ahilova tetiva.

	»Še malo. Pustimo jim možnost, da skočijo,« je bil prepričan Rok, ki ni imel želje, da ubije ta bitja.

	Ustavil se je na mestu in baklo začel naglo premikati proti dinozavrom. Enako so storili še ostali in dali dinozavrom ravno dovolj prostora za zalet. Nastala je popolna tišina, ki jo je prekinjal le nežen zvok plamenov.

	Anže je s pištolo ustrelil v zrak in dinozavri so se zdrznili. Rok je opazoval gibe njihovih glav, ki so se obračale k dinozavru v sredini. Prišel je do sklepa, da gre verjetno za alfo tropa, ki je ujet z njimi. Siv dinozaver je glavo dvignil vznak in spustil zvok, ki ga do sedaj še niso slišali. Podoben je bil zvoku, ki ga policijska sirena spusti na začetku svojega pregona. Pogledal je naravnost v Roka in obstal povsem pri miru.

	»Kaj se dogaja?« je vprašal Simon.

	»Ne vem,« je odgovoril Rok in že v naslednjem trenutku je z očesom opazil premikanje grmičevja.

	»Nekaj je v grmovju,« je rekel Luka in se rahlo premaknil korak nazaj.

	Anže je to hitro opazil in ustrelil dinozavra povsem na levi strani. Preostali so odskočili, ustreljeni pa je padel na tla. Kmalu je pesek okoli njega zapolnila temna barva. Njegovi vrstniki so stopili k njemu in ga začeli nežno drezati s svojimi gobci. Opazili so, kako je ustreljenemu dinozavru, ki zdaj ni bil več sive, ampak povsem temne barve, ugasnil prsni koš.

	Največji izmed njih je stopil korak naprej in na vso moč zahreščal, da so si morali vsi zamašiti ušesa z roko, v kateri so imeli pištolo. Obrnil se je in se z vso silo pognal proti kamniti steni. Z zadnjimi nogami je stopil direktno na rob stene in odskočil visoko proti grmičevju. Sprednje ude je razprl in videti je bilo, kot da leti v nebo. Pristal je pri robu grmičevja in se z zobmi prijel za veje, ki so bile dovolj močne. Praskal je s kremplji in se povlekel navzgor. Bil je na varnem.

	Vsi so z baklami stopili korak naprej, da bi enako storila še preostala dinozavra. Točno to sta tudi storila in vsi skupaj so izginili v grmovju.

	»Je to vse?« je vprašal eden izmed moških, ki je bil očitno presenečen nad dogajanjem.

	»Kako to misliš vse? Si videl, kako nevarna so ta bitja?« ga je vprašal Anže in začel stopati ritensko nazaj.

	Dotaknil se je prve sončne celice in si jo poskušal čim bolj temeljito ogledati. Ni mu uspevalo, saj je bilo sonce ravno dovolj nizko, da so ga plameni bakle motili pri inšpekciji.

	»Gremo fantje, povabim vas na pivo,« je rekel in dodal, da bodo jutri prišli nazaj.

	»Če slučajno ni piva, je to zares katastrofalen dan.«

	Rok je celo pot nazaj razmišljal o tem, da so ubili dinozavra. Obenem mu je bilo nekoliko žal zanj, po drugi strani pa je vedel, da bi se lahko končalo tudi veliko huje. Spoznal je, da je Anže surov moški, ki ima v sebi dovolj srca in se vedno postavi za svoje ljudi. Kmalu so se njegove misli usmerile v smer točenega piva, ki so ga vsi začeli omenjati.

	»Nazaj ste? Tako hitro?« je vprašala Lina, ki se je z mamo in Vito vrgla Roku v objem.

	»Dajte no, še veliko možnosti bo za objeme,« se je nasmejal Anže, ki je mimo vseh odšel direktno proti hladilnici.

	»Dobro sem, nič posebnega ni bilo. Ognja se bojijo in to je vse,« je svoji družini hitro razložil Rok in nekaj stvari zamolčal.

	»Si ugotovil, kateri dinozavri so?« ga je vprašala

	Vita.

	»Ne. Mislim, da utaraptorji.«

	»Jutri lahko preveriš tistega, ki je umrl,« mu je povedal Luka, ki je stal ob svoji družini.

	»Res je. Bi želela iti z menoj?« je vprašal Vito.

	»In jaz?« se je vmešala Lina.

	»Seveda tudi ti, saj nisem vaš šef,« se je nasmejal.

	Posedli so se in čakali na kozarce piva, ki sta jih nosila Anže in Simon. Zdelo se je, da sta lastnika gostilne, kamor zahajajo vaški pivci. Ko so vsi prejeli svoj kozarec, so vstali in pogledali proti Anžetu.

	»Danes smo ponovno tukaj, v našem malem hotelu. Nekoliko več nas je in to je čudovito. Videli boste, da se tu pri nas zgodi ogromno zanimivih reči, ki se rešijo na mnogo manj zanimiv način. Ampak to je življenje. C’est La Vie, bi rekli Francozi in imeli bi prav. Najbolj pomembno je, da smo na koncu skupaj. Živi in zdravi. To je bolj pomembno od vseh herojskih trenutkov, ki smo jih in jih bomo skupaj doživeli. Ne pišimo zgodb o tem, kaj bi lahko bilo, ampak o tem, kar bomo skupaj ustvarili,« je povedal Anže in dvignil steklenico visoko v zrak.

	»Na nas!« se je zaslišalo od tistih, ki so bili že nekaj časa v hotelu.

	»Na nas,« so tiho rekli Jana, Vita, Lina in Rok in nagnili svoje kozarce.

	»Čakaj malo, od kdaj pa vidve pijeta alkohol?« je začudeno vprašal Rok, ko so bili stisnjeni bližje.

	»Ups.«





Na konjevem hrbtu





»Pomiri se, fant,« sem mirno rekel, ko sva se počasi ustavila pred leseno ograjo pri bajerju.

	Vse od prihoda v gozd sem bil pozoren na to, da sva res sama. Dinozavri se krajev s toplejšo vodo in kamnitimi potkami sicer raje izognejo, a nikoli ne moreš biti povsem prepričan. Niso oboževalci naravno tople vode, zato sem že več dni komaj čakal na ta kraj. V Sloveniji jih ni veliko in če si v bližini, se že skoraj moraš ustaviti. Sam sem potreboval kopel, Antares pa počitek in vodo. Deževalo ni že več kot en teden, vročina pa je bila sredi dneva neznosna. K sreči je bil to tudi razlog, da so bili dinozavri bolj mirni.

	Antares je zarezgetal, kar je pomenilo, da se že preveč obotavljam. Če sva stala pri miru, ko sem mu rekel, da se ustaviva, je postal nestrpen, če sem predolgo sedel na njegovem hrbtu. Skočil sem na tla in se razgledal naokoli. Stopil sem čez leseno ograjo, ki je še obstala in odložil svoj klobuk.

	»Ne bom te privezal,« sem mu rekel in odložil še vse svoje obleke.

	Pobožal sem ga po glavi in ga porinil v smer malega potočka, kjer bi lahko pil hladnejšo vodo. Takoj je stopil tja in začel žlampati vodo, ki ni bila tako topla kot ta, kjer se bom okopal.

	Skočil sem v vodo in se potopil. Tako prijetna je bila. Topla in obenem hladna, saj so bile zunanje temperature toliko višje. Če bi bilo po moje, je ne bi želel nikoli zapustiti in bi ostala tukaj. Glavo sem dvignil na površje in si vodo odmaknil z obraza. Z glavo nad gladino sem pogledal naokoli po gozdu, da sem preveril stanje. Za mojim hrbtom je bila kamnita stena, kar je pomenilo, da lahko nevarnost pride le z druge strani. V tem položaju sem bil najbolj ranljiv, saj bi moral iz vode skočiti po revolver, ki sem ga pustil pri oblačilih. Pomirjalo me je dejstvo, da Antares še vedno mirno pije vodo in se ne meni za okolico. Če bi bilo kaj narobe, bi bil on prvi, ki bi to ugotovil.

	Hitro sem se podrgnil po celem telesu in se skobacal nazaj na leseno ploščad, kjer sem odložil oblačila. Stopil sem do konja in iz torbe vzel brisačo ter nova oblačila. Stekel sem nazaj na leseno ploščad in si splaknil stopala. Pobral sem stare obleke in takoj zavohal vonj po konju in znoju.

	»Samo tole splaknem,« sem ga pomiril, ko sem stopil nekoliko nižje od njega.

	Začel sem prati svoja oblačila, ker so prav grozno smrdela. Postavil sem se tako, da sem lahko s pogledom pokril vse kote. Ob prihodu si nisem mislil, da bo tako tiho in mirno. Bližje, kot sva bila Klevevžu, več težav sem pričakoval. Optimist v meni je upal, da bo točno tako, kot je zdajle. Žal je na poti prevladal pesimist, ki je pravilno napovedal veliko večje število stvari.

	Oblačila sem ožel in jih obesil na delček lesene ograje, ki je bila osvetljen z močnim soncem. Tukaj bova ostala le toliko, da se voda odcedi iz oblačil, nato bova nadaljevala pot.

	Usedel sem se na enega od kamnov in se pogovarjal z Antaresom. Zadnje mesece sem to počel vse pogosteje, še posebej, če nisva srečala drugih ljudi. Odkar sva zadnje ljudi napotila v smeri tabora, je minilo nekaj več kot dva meseca. V zadnjem času je bilo vse manj upanja za najdbo večjega števila ljudi.

	Zadnje dni sem veliko upanja vložil v tukajšnji grad, za katerega se je izkazalo, da je le še ruševina. Stari zemljevid, ki sem ga imel pri roki, mi ni povedal, kateri gradovi so obstali in kateri so ruševine. Smešno, da so bili prav gradovi tisti, ki so skrivali največ ljudi. Nekako je šlo za vrnitev v srednjeveške čase, edina razlika je bila, da je bilo trenutno še mnogo manj ljudi.

	»Se spomniš tistega para na Otočcu? Tistega z dojenčkom?« sem vprašal svojega sopotnika, ki se je požvižgal na najine spomine.

	»Če bi jima povedal, kako brezsrčno si reagiral, bi bila zagotovo užaljena,« jih je slišal, sam pa sem se moral izmakniti zamahu njegovega repa.

	»Daj no,« sem mu rekel in se hitro umaknil.

	Glavo je vsake toliko skorajda potopil pod vodo, tako močno je užival v svežini potoka. Sam sem se zabuljil v zemljevid in pregledal najino pot. Še nekaj kilometrov bova morala nadaljevati pot prav ob tem potoku oziroma rečici. S pogledom sem ošvrknil vse križce, ki sem jih naredil za pregledane gradove.

	»Nadaljujeva po cesti ali njivah?« sem ga vprašal, čeprav sem poznal njegov odgovor.

	Pot bova nadaljevala ob potoku Radulja in če nama bo sreča naklonjena, lahko tako prideva naravnost do glavne ceste, ki Zbure povezuje s Šmarjeto.

	Zemljevid sem lično zložil in ga pospravil v torbo. Gledal sem v tekočo vodo potoka in razmišljal, če je to sploh potok. Mogoče bi me v preteklosti nek domačin pošteno nahrulil, ker njihovi reki pravim potoček. Vaščanov več ni in nobene nevarnosti ni, da bi se sam naučil imena te tekoče vode. Iz torbe na drugi strani sem vzel rdeč barvni sprej in naredil križec na bližnjih drevesih. Porisal sem jih tako, da bi bili opazni z vseh strani.

	»Zakaj že to počnem?« sem se naglas vprašal in čakal na odgovor okolice, ki je ostala tiho.

	Sprva sem z označevanji dreves začel zato, da bi mi kdo iz tabora lahko sledil, če bi tako želel. Zadnjič sem osebo iz tabora videl, ko sem pred štirimi leti odšel od tam, kar pomeni, da se ni zgodilo nič takega, da bi me potrebovali.

	Takoj ob odhodu sem se odločil, da bom v tabor napotil le tiste ljudi, ki si to zaslužijo in ne kar vseh povprek. Na svojem potovanju sem srečal veliko več dinozavrov kot ljudi, a težave so bile skoraj vedno samo z ljudmi. Dinozavri so se ustrašili, če si prižgal baklo ali s pištolo ustrelil v zrak. Obe reči pa sta bili vabilo za ljudi, ki so prišli past svojo radovednost. Ne zaradi tega, ker bi se radi prepričali, če je vse dobro, ampak iz bolj grobega razloga. Strel in ogenj sta pomenila, da ima ta človek določene zaloge in znanja, ki bi jim lahko prišla prav.

	Oče me je pogosto opozarjal, da ne smem kar takoj zaupati neznancem in tega se držim. Ob kratkem spominu nanj sem segel po klobuku in takoj je bil na moji glavi.

	Ko sem bil še majhen otrok, sva mu ga z mamo kupila za rojstni dan. Originalni Stetson kavbojski klobuk.

	»Kaj je, fant? Kaj slišiš?« sem vprašal Antaresa, ki je prenehal s pitjem in začel premikati ušesa.

	Če je bil pozoren on, potem moram biti pozoren tudi sam. Z roko sem segel proti puški, ki sem jo imel pri sedlu in čakal na njegov odziv. Njegovi čuti so bili veliko bolj izostreni, a moja reakcija bo tista, ki nama bo lahko rešila življenje.

	V bližnjem grmovju je zašumelo in s puško sem že meril v tisto smer. Pogledal sem Antaresa, ki je obstal povsem pri miru, kar je odstranilo možnost večjega dinozavra.

	»To je to?« sem rekel, ko se je iz grmovja prikazal mali akvilops.

	»Daj no, Antares, saj se ne bojiš tega malega dinozaverčka?« sem se nasmehnil, ko sem se mu umikal vstran, saj je bil vse bližje.

	Iz grmovja so skočili še trije mali akvilopsi in se potoku približali na mestu, kjer je prej pil Antares. Akvilopsi so bili že tako povsem nedolžni in majhni, a ko je zraven njih stal konj, so bili še prisrčni. Trije so imeli belo črto na rumenem telesu, eden pa je bil temno zelen in brez kakršne koli črte. Segel sem v torbo, saj ni bilo videti, da se naju bojijo.

	Ven sem potegnil polaroidni fotoaparat, ki sem ga nekoč našel v eni izmed hiš. Materiala sem imel le še za nekaj fotografi j, ki sem jih pridno zbiral v torbi. Tako ali tako ni enostavno najti dinozavre, ki bi pozirali za fotografi jo in pri tem obstali povsem pri miru. Akvilopse sem ujel v objektiv in pritisnil na sprožilec. Antares ni trznil, družinica malih rastlinojedov pa se je razbežala v bližnje grmovje.

	»Pa so pobegnili,« sem rekel, ko se je iz fotoaparata počasi tiskala majhna sličica.

	Nikoli nisem vedel, kaj točno moram početi, ko jo dobim v roke. Pihal sem vanjo in z njo mahal po zraku, da bi se morda oblikovala prava slika. Vse slike dinozavrov, ki sem jih naredil do zdaj, so bile videti, kot da sem jih posnel v osemdesetih. Začuda jim je to le še dodalo nekaj vrednosti pri merilu prisrčnosti. Akvilopsi so bili uspešno zajeti na sliko in tu bodo tudi ostali, dokler se nekoč ne vrnem v tabor. Kdaj bo to? Nimam pojma, verjetno še nekaj časa ne.

	»Kaj praviš? Greva naprej?«

	Antares me je dregnil s svojo ogromno glavo. Kar se njemu zdi nežno, se meni zdi, kot bi me zbil tovornjak. Odkar sem ga našel na kmetiji v bližini tabora, je vedno z mano. Najboljši prijatelj in najlepši konj v Sloveniji, ki me nikoli ne zapusti. Prav zaradi tega ga nikoli ne zavežem, če se ustaviva. Tako mu omogočim pobeg, če naju napadejo plenilci. Le nekajkrat sva bila v takem položaju, a sva se vsakič uspešno ubranila.

	Preveril sem, če sva kaj pozabila in se še zadnjič zazrl v prelep naravni vrelec. Spominom sem pustil, da so zatavali v čas, ko sem videl le slike tega kraja. Na slikah je bilo polno ljudi, ki so vsak pri sebi mislili, da so prvi na svetu odkrili ta vrelec. Komaj so čakali, da to povejo prijateljem in znancem, objavijo na svojih profi lih in čez dva dni pozabijo nanj.

	Eno streme, noga čez hrbet in v drugo streme. Rahlo sem stisnil noge in Antares je začel hoditi ob potoku navzdol. Drevesa so se počasi redčila, pred nama pa se je izrisovalo prazno polje, ki na sebi ni imelo dinozavrov. Vsake toliko je med visoko travo v zrak tiščal klas pšenice in segal po sončnih žarkih. Sonce je stalo visoko na nebu in žgalo na okolico, ki bi nujno potrebovala nekaj dežja. Ob hoji skozi travo sem se spominjal napak, ki sva jih storila na svojih prvih izletih. Naučili so me, da nikoli več ne zaideva v nasad nečesa, kar je višje od tri četrt metra. Marsikdo je že zataval vanje z željo po skrivanju, ven pa ni nikoli več prišel. Slišali smo le še krike in hreščanje, osebe pa nikoli več.

	To me je opomnilo, da sva imela na svojih potovanjih že veliko sreče. Ker sva bila sama in se nisva mogla skriti v prednosti množice, sva potrebovala nekaj dodatne sreče. Šele v zadnjih dveh letih so se stvari umirile ravno toliko, da so se dinozavri razdelili v trope svojih vrst.

	Sprva so bili dinozavri povsod, ampak so imeli vsaj logičen in preprost sistem. Veliki rastlinojedi so bili na prostem izven mest, plenilci pa so bili nastanjeni v mestih, kjer je bilo plena še dolgo zelo veliko. To se je počasi spreminjalo že po prvem letu, ko so plenilci počasi zapuščali velika mesta. Zdaj se je zdelo, kot da so ljudem dali dovolj časa, da so pripravili obrambe na prostem.

	Da bo vsa zadeva zanje bolj napeta in zabavna. Po tistem letu so začeli napadati druge dinozavre in živali po Sloveniji, ampak mnogim to ni bilo dovolj. Želeli so loviti ljudi in to so tudi počeli. Veliko ljudi ni imelo trdnjav, orožja ali skupine, ki bi jim pomagala. Bežali so pred dinozavri, kar je bilo njim le še bolj všeč.

	Antares je začel prisrčno kasati po travniku in narekovati tempo, ki je moje misli povsem preusmeril.

	»Iskal sem te v cvetu pomladnih noči,« sem začel prepevati pesem, ki me jo je pred mnogimi leti naučila mama.

	Bila je edina pesem, ki sem jo znal na pamet od začetka do konca. Glasba in pesmi so bile stvari, ki sem jih v novem svetu in na najinih poteh najbolj pogrešal. V taboru smo imeli nekaj glasbil, ki so jih ljudje prinesli s seboj in še dobro, da so jih. Prirejali smo glasbene večere, kjer smo se radi tudi vrteli ob nekdanjih slovenskih in svetovnih uspešnicah.

	»Kakšna prečudovita pesem,« sem rekel Antaresu, ko sva končno prispela do glavne ceste in sem zaključil s svojo pesmijo.

	Moj spomin je v zadnjih letih postal zapor za vse informacije z zemljevidov, kart in te osamljene pesmi. Za nič na svetu ne bi pozabil teh reči, kar je bila ena od prednosti tega, da sem glavo lahko uporabljal za manj stvari kot v prejšnjih časih.

	Če bi se odpravila po cesti na levo, bi prišla do Zbur. Ker najin cilj ni bil v tisti smeri, vsaj ne za zdaj, sva zavila proti cilju na desno. Antares se je rad izogibal hoji po cesti, betonu in asfaltu, saj ga je motil močan in odmevajoč zvok. To je bilo nekaj, kar mi ga ni bilo treba učiti. S tako hojo bi lahko zlahka privabil dinozavre, česar si ne bi želel nihče od naju.

	Pot sva nadaljevala meter stran od ceste, malo po pesku in malo po travi. V taki vročini je bila ta pozicija prijazna tudi za najini telesi, saj je bil asfalt videti kot ponev na štedilniku. Obstajala je še dodatna prednost, a ta je prišla v poštev le, če naju je začel kdo loviti. Antares hitreje teče po travi, saj v teku bolj uživa in začuti zemljo pod seboj.

	Če želi, lahko švigne kot blisk. K sreči mu že nekaj mesecev ni bilo treba, ampak nevarnost nikoli ne počiva in tega nisva smela pozabiti. Ker je pameten konj, se dobro zaveda, da bi ga branil tudi z lastnim življenjem, če bi bilo treba.

	»Počakaj fant,« sem rekel in ga ustavil.

	Na hitro sem pogledal naokoli in skočil dol. Stopil sem do avtobusne postaje, ki je stala sredi ničesar. Na njeno leseno konstrukcijo so bile pritrjene slike izginulih oziroma kar je od njih ostalo. Bolj opazni in predvsem novejši so bili napisi, narejeni s sprejem, ki so vsebovali različna sporočila. Vse od sporočil ljudem do opozoril glede določenih mest.

	Take table so naju v preteklosti že rešile skoraj gotove smrti, nazadnje v Čužnji vasi. Iz ene od tabel sva izvedela, da se je vasi v jutranjih urah pomladi bolje izogibati, saj je dolina napolnjena z gosto meglo. Takrat sva prispela popoldan in se skrila v eno izmed praznih domačij. Konja je precej težje skriti kot sebe, a so bile številne domačije na srečo dovolj velike zanj. Noč je bila mirna, potem pa so prišle jutranje ure.

	Ko sem pogledal skozi okno, sem videl samo kot sneg gosto meglo. Ušesa so bila tista, ki so trpela, saj se je slišalo le hreščanje, kričanje in vpitje. Vas je bila kot velika hiša strahov, ki ji ni bilo konca. Komaj sva čakala, da se pobereva od tam. Ko sva galopirala po cesti iz vasi, je bila ta polna madežev krvi tistih, ki so jih dinozavri vlekli s ceste. Če ne bi prebral tiste table, ki je vodila v dolino, se danes ne bi namakal v Klevevžu.

	»Nič takega ni, greva dalje,« sem rekel, ko sem skočil nazaj nanj.

	Vsake toliko je Antares spet hodil počasi in takrat sem z daljnogledom vedno opazoval okolico. Vse je bilo mirno, kar je bila stalnica ob takem času. V hudi vročini so tudi dinozavri počivali, nabirali energijo in se pripravljali na noč. Le redko se je zgodilo, da so bili aktivni sredi dneva, a pozornost ni nikoli odveč.

	Nekajkrat sva videla dvojce ali trojice mesojedih dinozavrov, kako počivajo v senci, stisnjeni in prepleteni v prisrčen klobčič. Njihovi repi so se prepletali, glave pa počivale ena na drugi. Strah me je bilo le, če bi se zbudili in bili ob tem še lačni. V takem primeru bi bilo bolje, če bi imel helikopter.

	Po več minutah hoje ob cesti so se pred nama začeli pojavljati prvi znaki za omejitev hitrosti.

	»Vidiš, Antares. Samo sedemdeset kilometrov na uro greš lahko,« sem mu rekel in ga pobožal po vratu.

	Z glavo je na hitro pomigal levo in desno, kot bi me razumel. Z leti se mi je vse bolj dozdevalo, da me razume, ali pa sem bil le jaz z vsakim dnem bolj nor.

	Na najini desni se je kmalu prikazala kapelica, povsem porisana z barvami in napisi, ki niso bili primerni takega ali katerega drugega kraja. Na vsaki stavbi so bili zapisi, da bog ne obstaja, ali da je on kriv za vse nastalo.

	Vedno sem le zamahnil z glavo in razmišljal, kaj bi na to rekli ljudje iz tabora. Verjetno bi se vnel prepir o tem, ali bog obstaja. Jaz bi medtem vstal, odšel do hlevov in se odpravil na pot. To sem tudi storil, zato pa sem se znašel tukaj, kjer se vrtim v svojih spominih pred nepomembno kapelico.

	Antares je zarezgetal in se ustavil naravnost pred kapelico. Pogledal sem vanjo in opazil cel kup prevrnjenih sveč, ki so že davno tega opravile svojo funkcijo. Nežno sem povlekel vajeti, da sva stopila bližje kapeli in napel oči. Ena izmed sveč je še vedno gorela.

	Ni šlo za tiste sveče, ki bi gorele tri mesece, ali pa delovale na miniaturne sončne celice. Sveča je bila klasično rdeče barve, tista, ki gori največ tri dni. Voska je bilo še več kot pol in naglo sem se začel obračati po okolici. Pod hribom na levi strani sem zagledal osebo, ki je bila odgovorna za prižgano svečo. Hitro sem pogledal stran, saj oseba na drevesu že nekaj časa ni bila več med živimi.

	To je bil očitno razlog za to, da se je Antares ustavil. Žal sem ga moral razočarati z nadaljevanjem poti. Izogibal sem se pogledu v tisto smer, ker tej osebi nisem želel dodeliti obraza. Glavo sem imel obrnjeno v desno, kjer je kapelica že izginjala, približala pa sva se izpraznjenemu križišču. Dvignil sem glavo in se razgledal naokoli ter določil nadaljnjo smer.

	»Naravnost proti naselju morava,« sem si rekel.

	Vajeti sem prijel v eno roko, v drugo pa revolver. Čeprav sem vedel, da sem nazadnje streljal pred osmimi dnevi, sem se pred vstopom v naselje raje prepričal, da je napolnjen. Bolje biti prepričan, kot pa se igrati rusko ruleto z lastnim življenjem.

	»Pojdiva.«

	Odšla sva naprej proti naselju. Nekaj metrov križišča sva morala prehoditi po asfaltu, kar je pomenilo veliko zvoka. Sredi križišča sem se zastrmel v cesto na levi, ki je imela nekaj zapuščenih in razbitih avtomobilov. Vrata in prtljažniki so bili odprti, če jih je avto sploh še imel, okna pa razbita. Pojavila se je visoka ograja, ki je prekrivala velike bele šotore pri drevoredu. Videti so bili kot gasilski šotori za veselice, a so bili veliko bolj obstojni. Če so nekateri še vedno stali po toliko letih, je bila to velika pohvala za proizvajalca. Platno je bilo polno umazanije, med katero so prevladovali temni madeži. Posušena kri se z dežjem in snegom skozi leta ni pustila sprati iz tekstila.

	V mislih sem si predvajal scenarije, ki so se tu zgodili in vsak je bil grozljivka. Verjetno je šlo za obrambo v prvih dneh prihoda dinozavrov. Več kot očitno je šla obramba po zlu, saj sva šla kmalu mimo predela s povsem porušeno ograjo. Ograja na tleh je bila že prerasla s travo in grmičevjem, kar je pomenilo, da je od njenega padca minilo že nekaj let.

	Opazoval sem tla ob cesti. Nobenih sledi življenja ali dinozavrov.

	»Poglej, Antares, hiše so,« sem mu prišepnil in napel vse svoje čute.

	Dokler bo hodil mirno in s povešeno glavo, bom miren tudi jaz. Konj je imel veliko prednost, ki se je imenovala nezmožnost razmišljanja. Sam sem jo imel in moje misli so švigale z vso hitrostjo, ustvarjale zgodbice in napovedi za prihajajoče naselje. Vse le najhujše in včasih se je bilo težko obraniti pred temnimi mislimi.

	Pomirjalo me je dejstvo, da nisem slišal in videl ničesar. Vsake toliko sem pogledal čez ograjo na levi strani, kjer so bile vidne palete zloženih zidakov in strešnikov. Take stvari bi marsikomu prišle prav v teh časih, a so bile palete nedotaknjene. Tu že več let ni bilo nikogar, drugače bi mimoidoči vse to že odpeljali s seboj. Grozoto in osamljenost so vedno poglobile polomljene in strohnele otroške gugalnice. Zarjavelo železno ogrodje, ki je izgubljalo svojo barvo, ne bo nikoli več slišalo otroškega smeha.

	»Je tisto znak za lekarno?« sem se vprašal, ko sem pred nama zagledal smerokaz.

	Antares se je počasi kar sam pomaknil vstran, da je lahko hodil po cesti in po pesku hkrati. Zvok me ni več motil, saj bi naju že lovili, če bi bili kje v okolici. Znak je potrdil mojo ugotovitev in blizu sta bila lekarna in zdravstveni dom. Če je bilo kje kaj ljudi, ki potrebujejo pomoč, bi bili verjetno tam. Vajeti so mojemu prijatelju nakazale pot na desno stran.

	»Porkamadona, Antares,« sem se razjezil, ko je brez kakršnega koli opozorila skočil čez nizko živo mejo.

	Glavo je dvignil v zrak in zarezgetal, kot bi se mi smejal v obraz. Znašla sva se na praznem parkirišču pred lekarno. Vsa okna so bila razbita, kljub temu pa se v notranjost ni dobro videlo.

	»Počakaj tukaj,« sem mu rekel in skočil na vroče parkirišče.

	Vročina je kar puhtela iz tal. Iz tulca sem potegnil očetovo repetirko, Antares pa se je hitro premaknil pod bližnje drevo. Oče si je ob pokoju privoščil puško pri Špendalu, potem pa sem jo dobil jaz. Vsakič znova sem bil navdušen nad njo. Pogladil sem gladek turški oreh, iz katerega je bila narejena in se spet zaljubil v izoblikovano podobo konja na držalu.

	Pozorno sem se približal vstopu v lekarno in upal, da je ostalo še kakšno zdravilo ali razkužilo. To je bila misija nemogoče že več let, saj so bile lekarne prve izropane stavbe, ko je šlo vse k hudiču. Zdravila so v zadnjih letih postala zelo pomembna, saj ni bilo več tolikšnega števila zdravnikov kot prej. Svoje sta seveda naredili bolezen in napad dinozavrov, a se smrti takrat niso kar čudežno ustavile.

	Marsikoga ni bilo več med živimi, ker preprosto ni imel dostopa do zdravil. Pomislil sem na vse tiste bolnike, ki jim ni bilo moč nuditi zdravniške oskrbe. Verjetno so si v nekem trenutku zaželeli, da bi umrli že veliko prej in jim zadnjih dni ne bi bilo treba preživeti v mukah.

	Polomljena vrata so zaropotala, ko sem jih potisnil v notranjost. Nekaj črepinj je popadalo na tla in pazil sem, kje hodim. S škornjem bi lahko zajel košček stekla, ki bi se lahko kaj hitro znašel v Antaresu, če ne bi bil pozoren. Previdno sem prestopal črepinje in se pomaknil ob lekarniški pult. Skozi okno sem hitro pogledal proti Antaresu, ki je stal povsem pri miru.

	»No, pa da vidimo, če so nama kaj pustili,« sem si rekel.

	Prazne police lekarne so me razočarale. Stanje v tem prostoru je v meni ponovno vzbudilo željo po pogovoru z nekom, četudi bi bil to siten farmacevt, ki ne bi znal prebrati zdravniške pisave. Puško sem si obesil na ramo in se premaknil na drugo stran lekarniškega pulta. Začel sem odpirati predale in omarice. Vse je bilo prazno, ostali so samo papirji in nekaj pisal. Nekaj kemikov sem preizkusil na papirju in vzel tistega, na katerem je pisalo Dolenjske lekarne.

	Zaslišal sem ropot, ki je prihajal izza vrat na koncu prostor. Puško sem v istem trenutku nameril v bela vrata, z ušesom pa sem zaslišal premikanje konjskih kopit pred oknom. Tudi Antares je slišal. Stopil sem k vratom in potrkal. Če bi bil dinozaver, bi vrata že zaropotala zaradi udarca, a se to ni zgodilo.

	»Ne streljajte, prosim,« sem zaslišal glas izza vrat, ki me je pomiril.

	Nežnemu ženskemu glasu sem odgovoril, da ne bom streljal.

	»Vse je v redu. Lahko pridete ven,« sem dodal in poslušal premikanje za vrati, obenem pa ostajal pozoren na Antaresove premike.

	Vedel je, da besede niso namenjene njemu, zato je postajal rahlo nestrpen.

	»Samo svojemu konju povem, da je vse v najlepšem redu. Ne želim, da mi zbeži,« sem mirno povedal in se umaknil stran od vrat.

	Skozi razbito okno sem mu rekel, da je vse v najlepšem redu in se lahko umiri. Njegovo stopicanje na mestu je zamenjalo mirno čakanje. Obrnil sem se nazaj proti vratom, ki so bila že odprta. Če bi me želela ubiti, bi bil že mrtev, tako nepozoren sem bil v teh nekaj sekundah.

	»Konja imate?« je rekla mlada punca, ki je stala pred mano.

	Samo prikimal sem, saj je bilo to vse, kar mi je od presenečenja ostalo v telesu. Punca je bila najstnica, suha in umazana. Njen obraz je bil povsem prekrit z umazanijo. Ureznine na licu, čelu in vratu so mi podale le delček njene zgodbe.

	»Je zunaj?« me je vprašala in oči takoj prilepila na puško, ki je bila še vedno usmerjena proti njej.

	V očeh sem videl strah pred puško, ki sem jo spustil povsem proti tlom. Puška jo je prestrašila, konj pa pomiril. Še vedno sem bil presenečen, a je bil čas, da že kaj odgovorim.

	»Zunaj čaka. Bi ga rada spoznala?« sem jo vprašal z mirnim glasom.

	»Ja,« je rekla in se bežno nasmehnila.

	Obrnil sem se proti vhodu in gledal v tla. Pazil sem na črepinje in se v nekaj dolgih korakih spravil ven iz lekarne. Po parkirišču sem stopal do Antaresa in pospravil puško v tulec. Ko jo je zagledal, se je z vso težo premaknil za nekaj korakov, a sem ga hitro pomiril. Le nekaj metrov stran od naju se je ustavila in zmrznila.

	»Vse je v redu, nič ti ne bo storil. Ime mu je Antares,« sem ji zatrdil, da bi se mu lahko brez strahu približala.

	Počasi je stopila bližje in iz žepa na hlačah vzela prtiček, v katerem je bil kos jabolka. Pogledala me je in tako preverila, če mu ga lahko ponudi. Jabolko je bilo videti odrezano, kar je pomenilo, da ima nekje pri sebi nož. Oblečene je imela rjave kratke hlače, polne velikih žepov, in znošene športne superge. Bela majica brez rokavov ji je bila prevelika, nad njo pa je nosila še nekaj podobnega ribiškemu brezrokavniku.

	»Ime mi je Julija,« se je predstavila konju in počakala, da je vzel jabolko z njene dlani.

	Nasmehnila se je, ko jo je z glavo podrgnil po nadlahti. Zaupal sem njegovi presoji o njej in se tudi sam sprostil. Če ji zaupa žival, ji bom tudi jaz.

	»Živiš kje blizu?« sem jo vprašal in ji ponudil čutaro vode.

	Prijela jo je in nagnila. Izpila jo je več kot polovico, potem pa se očitno zavedela, koliko je spila in mi jo vrnila.

	»Hvala vam. Ne, ne živim tukaj,« je odgovorila sramežljivo.

	»Si sama?« me je zanimalo, ko sem čutaro pospravljal nazaj v torbo.

	»Kaj, ko bi jaz kaj vprašala?« se je igrivo nasmehnila in božala Antaresovo grivo.

	»Kar,« sem ji z nasmehom odvrnil in se razgledal po okolici.

	»Kaj počnete tukaj?«

	»Potujem s konjem in rešujem ljudi,« sem odgovoril.

	Vsakič me vprašajo isto in nikoli do zdaj moj odgovor ni zvenel tako kičasto in klišejsko. Princ na belem konju je zgodba, stara kot čas. Težko bi rekel, da jo prenašam v moderne čase, ker jih ni. Ostali so le še ostanki nekoč modernega časa. To zdaj je apokalipsa.

	»Rešujete ljudi? Na konju?« je zmedeno vprašala.

	Nekaj trenutkov sem razmišljal, če bi ji povedal kar vse in ji izdal skrivnosti, ki jih držim v sebi.

	»Vse ti lahko povem, če te lahko nekoliko očistim,« sem ji ponudil brisačo in vodo, kar je z veseljem sprejela.

	Brisačo sem zmočil z vodo in ji jo podal. Očistila si je umazanijo, ki je razkrila mladost in lepoto punce pred menoj. Videti je bila utrujena in nenaspana. Razmišljal sem o tem, kaj sploh počne tukaj sama in ji začel govoriti o moji poti. Med urejanjem brazgotin in prask na obrazu in rokah me je spraševala vse mogoče stvari.

	»Koliko ljudi ste že rešili?« me je vprašala.

	Nekaj razkužila sem imel še vedno pri sebi. Zapeklo jo je, ko je prišlo v stik z njeno malo poškodbo.

	»Osemnajst,« sem ji odgovoril in videl padec njenega navdušenja.

	»Upala si, da sem jih rešil več, kajne?«

	»Ja. Vedno upam, da je nekje neko mesto, ki je obstalo,« je odgovorila.

	Nisem bil prepričan, če so se ji solze nabrale zaradi razkužila ali premajhnega števila preživelih ljudi. Začel sem ji govoriti o taboru, katerega del sem bil. Brez težav me je poslušala in vsrkavala informacije, meni pa je bilo prijetno, ker sem imel po dolgih tednih spet sogovornika.

	»Ste rekli, da je v taboru več kot sto ljudi?«

	»Res sem tako rekel,« sem ji še odgovoril, ko sem zaključil z razkuževanjem.

	Podal sem ji še nekaj obližev in razkužilo, da je sama poskrbela za brazgotine na nogah in drugje.

	»Smem vprašati, koliko let imaš?« sem jo vprašal, ko sem stopil nazaj do Antaresa in začel vse pospravljati na svoje mesto.

	»Čez nekaj tednov bom stara petnajst,« je odgovorila in v njenem glasu je bilo nekaj obotavljanja.

	»Ali sem videti starejša?« je hitro nadaljevala, z novim zagonom samozavesti.

	»Ne, videti si stara toliko kot si,« sem se skušal čim bolj izogibati komplimentom in komentarjem.

	»To samo pravite,« se je nasmehnila.

	Stopila je nazaj k Antaresu in gledala v njegove prijazne oči.

	»Kako, da si preživela povsem sama?« sem povsem zamenjal temo.

	»Sama sem že pol leta, ko so ubili mojo starejšo sestro. Od takrat se premikam od hiše do hiše in upam, da ne umrem tudi sama. To je vsa skrivnost,« je povedala.

	Ko sem želel odgovoriti, se je iz daljave zaslišalo tuljenje sirene. Zvok nas je prestrašil.

	»Drek! Sobota ob dvanajstih je!« je zavpila Julija in pobrala svoj nahrbtnik s tal.

	»Kako?!« sem se zadrl in bil popolnoma presenečen.

	Vedel sem, da se je sirena nekoč oglašala ob sobotah. Kar mi ni bilo jasno, je bilo to, da ta sirena še vedno deluje. Začel sem se obračati in preverjati okolico, saj se nisem mogel zanašati na Antaresov sluh, ki je slišal samo sireno.

	»Ko zazvoni, se dinozavri prestrašijo in začnejo teči

	po dolini,« je rekla.

	Slišala se je samo sirena, ki je odmevala po dolini. Najhuje je bilo po tem, ko je ugasnila. Nisem vedel, ali je bilo bolje med oglašanjem sirene ali zdaj, ko se je slišalo njene posledice.

	Antares se je za umiril samo za trenutek, potem pa zaslišal oglašanje dinozavrov v daljavi. Samo tuljenje bi bilo še pretežno dobro, saj bi pomenilo čredo rastlinojedcev, ampak med vsem tem se je slišalo tudi histerično vreščanje manjših plenilcev. To je bilo tisto, kar mi ni bilo všeč.

	Skočil sem na konja in Juliji ponudil roko.

	»Pridi, če želiš preživeti,« sem ji rekel in za trenutek se je obotavljala.

	Pogledovala je nazaj proti lekarni, ki je zadnjih nekaj dni predstavljala njeno zatočišče. Obrnila se je nazaj proti meni in stegnila svojo roko. Odskočila je, jaz pa sem jo potegnil predse. Podala mi je nahrbtnik, ki sem si ga oprtal čez ramo, saj me je na njenem hrbtu motil.

	»Držiš se lahko tukaj in tukaj. Padla ne boš. Če bomo šli hitreje, ti bom povedal in se boš oprijela močneje,« sem ji na hitro razkazal novo sedišče.

	»Gremo, Antares!« sem rahlo spodbodel konja in odšli smo naprej po začrtani poti.

	»Si že bila kdaj v tej smeri?« sem jo vprašal med počasnejšim jahanjem.

	»Ne, tam od belih šotorov,« je s prstom pokazala na levo stran in se hitro spet oklenila konja.

	»Ali znaš streljati?« sem jo previdno vprašal.

	»Znam. Sicer že dolgo nisem, ker mi je zmanjkalo nabojev,« je odgovorila in opazovala okolico.

	Še vedno sva slišala hreščanje in tuljenje, ki je prihajalo za nama. Hitro se je premikalo na najino levo stran, še posebej, ko sva se približevala krožišču sredi Šmarjete. Visoke hiše na levi so zastirale pogled, kmalu pa sva vstopila v krožni promet. Avtomobilov je bilo tu nekaj več, a vsi so bili popolnoma prazni in razbiti.

	»Tamle!« je pokazala na hrib, ki se je dvigoval med hišami na levi.

	V našo smer je tekla čreda strutiomimov, nojem podobnih pernatih dinozavrov, ki bi jih amater lahko hitro zamenjal za noje ali emuje. Antares jih ni maral, saj so ga s svojimi kljuni včasih grizljali, če sva bila blizu. Niso bili nevarni, kar sem lahko rekel le s konjevega hrbta. Če bi se peš znašel v navalu črede, bi me pomendrali.

	Zaradi varnosti sem rekel, da bomo počakali prehod črede in upali, da gredo mimo nas. Več kot sto dinozavrov je teklo po hribu navzdol in razkazovalo svoje mogočno perje. Med tekom so bili v nekem trenutku višji od konja, premikanje v čredi pa jih je nekoliko upočasnilo. Antares jih je lahko le v tem primeru dohajal.

	»So za njimi neki drugi dinozavri?« je vprašala Julija, ki ni bila pozorna na dinozavre, ki so stekli skozi krožišče.

	»Drek! Gremo, Antares!« sem mu zaklical in kljub lahkemu upiranju je švignil med čredo strutiomimov.

	Julija se je močno oklepala sedla. Zagotovil sem ji, da ne bo padla s konja. Rajši bi padel sam, kot pa da bi jo prepustil vsemu, kar prihaja. Takoj, ko me je opozorila na druge dinozavre za čredo, sem jih opazil.

	Hrbet visokih mesojedcev je bil prekrit s ščetinami, vseeno pa so bili med tekom postavljeni nižje od črede. Samci so imeli sredi glave dva jasno izražena in barvita grebena, ki jih nisi mogel spregledati. Bili so razlog premika te črede, njih pa je najverjetneje zbudila sirena. Nisem še videl, da bi čreda rastlinojedih dinozavrov načrtno prečkala naselje ali mesto. Sem so jih pregnali z upanjem, da se bodo med avtomobili, hišami in drevesi razdelili.

	»Kaj so to?« je zavpila Julija.

	»Dilofozavri so.«

	Glavo je obrnila nazaj in pogledovala mimo mojega telesa. Upal sem, da je ne bo zadel noben od pernatih dinozavrov, ki so tekli vštric z nami. Ni je bilo več strah jahanja in tudi njen oprijem na sedlu je nekoliko popustil, kar je bilo po eni strani dobro, po drugi pač ne. Hitro se je zravnala in se ponovno močno prijela Antaresa.

	»Gremo, fant, gremo,« sem rekel in začutil, kako je pospešil med čredo.

	Dilofozavri za nami so bili hitri, hitrejši kot sem mislil. Bilo jih je približno dvajset, čreda strutiomimov pa je bila kljub ozki cesti vse bolj razpršena. Nekateri so stekli na dvorišča hiš, od koder ni bilo rešitve. Bežno smo ujeli le še njihovo cviljenje. Četudi je to pomenilo, da se je manjšala tudi čreda dilofozavrov, so bili zelo teritorialni do svojega obroka. Njihova čreda se je manjšala eden po eden.

	Manj kot je bilo črede, v večjih težavah smo bili. Pred nami se je razširil travnik, hiše pa so se končale. Ker so tja zbežali strutiomimi, smo šli z njimi. Nismo se smeli ločiti od črede, saj bi se tako postavili v neizogiben položaj. Antares je začutil travo pod svojimi koraki in zaznal, da je na svojem priljubljenem terenu. Dohiteval je čredo hitrih dinozavrov, ki jih je bilo zdaj manj kot polovica. Bili smo v sredini črede in se vstran premikali proti približujočemu se gozdu. Gozd bi bil odlična rešitev, če bi nas lovili veliki dinozavri, ki ne bi mogli med gosto narasla drevesa.

	Žal so nam bili za petami manjši in mnogo bolj okretni dinozavri. Lažje so se izmikali drevesom in visokim grmom. S kotički očes sem gledal naokoli, če bi se jih kje lahko znebili, a nisem videl ničesar razen konca gozdička. Vajeti sem preprijel tako, da je Antares stekel nazaj v smeri ceste, sam pa sem lahko segel po revolverju. Ko je bilo dreves vse manj, sem vajeti podal Juliji.

	»Primi vajeti in jih drži naravnost!« sem rekel Juliji, ki je brez obotavljanja ubogala.

	Prijela jih je in se še naprej trdno oklepala konja. Dvomim, da je kadarkoli jahala konja ali pa se s konjskega hrbta borila z dinozavri. Še jaz bi lahko te dvoboje preštel na prste obeh rok.

	»Pazi, Antares,« je rekla in ga opozorila pred strelom iz revolverja.

	Med jahanjem in v stanju skoraj popolne panike je težko meriti. S prvim strelom sem zadel drevo v bližini dinozavrov, dilofozavri pa se niso ustavili, ampak začeli teči še hitreje. Tistega, ki je bil najbližje, sem z drugim strelom zadel v nogo. Po tleh je zletel do naslednjega drevesa in tam tudi ostal. Preostali so nekoliko upočasnili, ob tretjem strelu pa se dokončno ustavili.

	Obrnil sem se nazaj in pospravil revolver. Juliji sem iz rok mirno vzel vajeti in nadaljevali smo pot ven iz gozda.

	»Še malo fant, še malo,« sem rekel, ko sem se prepričal, da tečemo sami.

	Antares je začel šele po nekaj minutah teka upočasnjevati, ko smo bili povsem prepričani, da nam niso sledili. Počasi je tekel tik ob cestni ograji, ki je dilofozavri ne bi mogli preskočiti, če bi prišli z druge strani ceste. Kolikokrat sem jih že videl, ko so padli po tleh, ker jim ni uspelo preskočiti visoke ovire. Resda so hitri, a tudi oni imajo šibke strani.

	Z našega položaja se je dobro videlo v gozdno zaplato, iz katere smo prišli. Nikjer ni bilo ničesar, kar bi predstavljalo direktno nevarnost.

	»Si dobro?« sem vprašal Julijo, ki se je zdaj nekoliko pomirila.

	»Ja.«

	»Čez nekaj minut se bomo ustavili, da si malo pretegneš noge. Bo tako dobro?«

	»To bi bilo odlično. Vse me boli,« je rekla in se malo presedla na mestu.

	Planjava na desni je bila napolnjena s čredo strutiomimov. Po njihovem obnašanju sodeč je nevarnost minila, saj je bila čreda ponovno na kupu. Želel sem se prepričati, kje točno smo, saj nisem želel, da bi nadaljevali v napačno smer. Napetost in brezglavi pobeg sta pomenila, da nisem bil pozoren na smer našega odhoda. Če je šlo vse po sreči, smo bili nekje pred Brežicami, kar pa bo od nas zahtevalo nekaj več priprav.

	Ker sem dobro poznal dilofozavre, sem vedel, da nam bodo še nekaj časa sledili in se jih ne bomo znebili, dokler ne izgubijo naše sledi. Do noči bomo morali najti primerno zavetje.

	Prečkali smo cesto in se ustavili sredi travnatega hriba, kjer daleč naokoli ni bilo nobenega drevesa. Sestopil sem s konja in Juliji pokazal, kako lahko pride z Antaresa. Skočila je na tla in se začela pretegovati. Razmišljal sem le o bolečini njenih nog, saj je morala po več urah mirovanja sedeti na konju, ki je galopiral med dinozavri.

	»Se to večkrat zgodi?« me je vprašala, ko sem začel pregledovati zemljevid.

	»Redko. Do zdaj mi je še vedno uspelo pobegniti,« sem se nasmehnil.

	»Potem imate več sreče kot večina na svetu,« je povedala in pogledala naokoli.

	»Ne gre za srečo. In prosim, če me tikaš. Nisem toliko starejši, veš,« sem dodal in si v sebi želel, da ob odgovoru ne bi izpadel aroganten.

	»Koliko ste ... si star?« me je vprašala in se nasmejala.

	»Sedemindvajset.«

	»Videti si starejši.«

	»No, vidiš, oba sva mlada.«

	Podal sem ji nahrbtnik, če bi ga rabila. Pokazala mi je svojo pištolo, za katero sem imel po nekem čudežu celo nekaj metkov. Vstavila jih je v šaržer in vse naredila tako, kot je prav. Skušal sem skrivati svojo začudenost, a ni šlo. Opazila je moj začudeni izraz.

	»Nisi verjel, da znam streljati, kajne?« me je vprašala in se nasmejala.

	Odkimal sem ji in se nasmejal. Pištolo je pospravila nazaj v nahrbtnik in si ga oprtala na rame. Prosila je, če lahko nekaj minut prehodiva. Ideja mi ni bila najbolj všeč, a bolje to, kot da jo proti večeru prime močan krč in ne more bežati. Prijel sem vajeti in odšli smo naprej. Vsak je hodil na svoji strani Antaresa, da bi lahko nadzoroval svoj del okolice. Postopoma smo se pomikali proti vrhu hriba, kjer se je čudovito videlo na obe strani.

	»Si ubil že več dinozavrov?« me je presenetilo nenadno vprašanje.

	»Niti ne. Skušam se izogibati ubijanju dinozavrov, obenem pa vem, da jih je nekaj umrlo zaradi mene.« »Torej? Koliko?« je še naprej vztrajala.

	»Ni pomembno, koliko sem jih ubil, ampak koliko jih nisem.«

	»Kakšen odgovor pa je to?« je padla v smeh.

	Vedel sem, da so moje besede hud kliše, ampak tega že dolgo ni nihče komentiral na glas. Težko je bilo na glas povedati, kaj si mislim, saj že dolgo ni bilo nikogar, ki bi mi dejansko odgovarjal. Njeni odgovori so me zaboleli bolj kot sem si lahko mislil. Tega še samemu sebi nisem znal razložiti.

	»Noben kliše ni. Ubil sem samo enega dinozavra in to je bilo leta nazaj. V kolikor se znajdeš v nevarnosti, obstaja veliko možnosti za preživetje, ki ne vključuje streljanja vanje. Ognja se boji devet od desetih dinozavrov. Bakle so fantastičen pripomoček. Opozorilni streli jih bodo prestrašili ali pa vsaj dovolj zmedli, da lahko pobegneš. Res pa je tudi to, da imam sam prednost v konju, ki lahko teče dovolj hitro za pobeg,« sem ji začel razlagati in brez prekinjanja me je poslušala.

	»Kam pa greva?« me je vprašala po nekaj minutah tišine, ki smo jo preživeli med hojo.

	»Greva?«

	»Ja, greva.«

	»Ti boš odšla proti taboru, če želiš živeti, ali nekam, kjer so ljudje, jaz in moj konj pa greva dalje.«

	Stopila je na mojo stran in prekrižala roke.

	»Z vama bi šla,« je jasno povedala in pobožala Antaresovo grivo.

	Prepričan sem bil, da bi bil mnogo manj prepričan v njene besede, če ne bi omenila tudi mojega konja. Videla ga je kot enega v družbi, kar je bilo meni zelo pomembno. Kljub temu je bila Julija samo otrok, ki je potreboval družbo in vzgojo.

	»To ne bo šlo. Ne bom odgovoren za otroka,« sem ji jasno povedal.

	»Kako si mi drzneš reči otrok? Sram te je lahko.«

	»Bolj po tiho govori, drugače nas bo kdo slišal,« sem stopil bližje in pogledal naokoli.

	»Nočem biti spet sama,« je povedala s solzami v očeh.

	Hitro se mi je zasmilila. Spomnil sem se omemb njene družine, o kateri mi je govorila med hojo. Vsa njena družina je umrla v zadnjih treh letih. Nikogar več nima in mogoče sem edina oseba, ki bi ji dejansko želela pomagati. Glavo so mi polnile zgodbe iz tabora, kjer so govorili o umorih, kanibalizmu in hujših stvareh. Pred mano je stala majhna in suha punca, z očmi polnimi solz. Od otroštva in odraščanja ji ni ostalo nič, vprašanje pa je, kako varna bi bila sama.

	Padla je v jok in edini odziv, ki sem ga poznal, je bil objem. Stisnil sem jo k sebi, da je jokala v mojo srajco. Ihtela je in se me močno oklepala. Ni me bilo sram, le strah. Vedel sem, da ima v mislih družino. Čim je omenila, da ne želi biti sama, sem si Julijo predstavljal v prejšnjih časih, ko je bila obkrožena z družino. Misli so mi odtavale do moje družine, ki je prav tako že dolgo ni bilo več. Po tako dolgi osami sem se v le nekaj urah navezal nanjo.

	»Samo ne pustita me same,« je rekla in počasi popuščala objem.

	»Prav, prav. Lahko greš z nama, ampak te peljeva samo do tabora,« sem ji odgovoril.

	Antares je zarezgetal, kot bi vedel, kaj sem rekel. To ni bilo opozorilo ob prihodu dinozavrov, ampak dobesedno konjsko veselje ob omembi tabora.

	»Hvala!« se je nasmehnila vsa rdeča okoli oči in s povsem mokrimi lici.

	Še enkrat me je objela, tokrat bolj veselo in navdušeno. Zdelo se mi je, da je že ves čas želela le to, da je del nečesa. Da bi imela neki cilj, njeno življenje pa pomen.

	»Pojdi na konja,« sem ji rekel in skočila je na Antaresa.

	Če bi mi želela pobegniti, bi to hitro ugotovil, a moral sem preveriti. Na konju sem imel vse zaloge in orožje, ujel pa je ne bi nikoli. Ampak Antares je pametna in naučena žival, ki se ne bi premaknila niti za ped. Čakal sem, da bi storila kakšno napako ali premik. Že nekaj ljudi v preteklosti je padlo na tem testu. Želeli so me pretentati in četudi sem vedno ravnal prav, sem se ob tem izzivu kdaj že pošteno opekel. Težko jih je bilo zavrniti, a takih ljudi tabor ne potrebuje. Včasih me je bolelo že to, da sem se prehitro navezal na ljudi in je njihov odhod svinjsko bolel.

	Za nobeno osebo dejansko nisem vedel, če je prispela do tabora ali dočakala klavrn konec. Mogoče se marsikdo sploh ni napotil tja, saj je mislil, da jih pošiljam v past. Tudi zaradi tega sem se dolgo oklepal ponovnega obiska tabora, ker nisem želel izvedeti, koliko ljudem sem dejansko pomagal.

	Ljudem je bilo v teh časih težko zaupati, ampak Julija je bila drugačna. Izgubljena in osamljena najstnica, ki ne ve, kaj naj počne. Streljati že zna, to je pa tudi vse.

	»Kako veš, da mi lahko zaupaš?« sem jo vprašal.

	»S konjem se pogovarjaš,« je odgovorila brez premisleka.

	»Kaj?« sem jo zmedeno pogledal, ko sem na Antaresa pripenjal vrv za vodenje.

	»Pogovarjaš se s svojim konjem. Srečala sem že veliko slabih ljudi, ki svojih konjev niso imeli za prijatelje. Takoj sem videla, da si drugačen. Antares je tvoj najboljši prijatelj in prepričalo me je to, da ti je bolj mar zanj kot zase. Je to dovolj?«

	»Zadosti je,« sem rekel z mirnim glasom, v sebi pa sem zbiral moč, da si na obrazu ne izrišem širokega nasmeha.

	Pogledala me je in se nasmehnila. Slišal sem, kako ji kruli v želodcu. Snela je nahrbtnik z rame in iz njega vzela jabolko zase, drugega pa ponudila meni. Vzel sem ga, saj sem bil tudi sam lačen po napornem begu.

	Nekaj ur smo hodili v takem tempu, na poti pa naleteli le na skupino lufengozavrov in dikreozavrov, ki so se nekako znašli na skupni paši. Juliji sem začel razlagati o obeh vrstah dinozavrov, ki sva jih opazila. Prekinila me je z vprašanjem o tem, kako toliko vem o dinozavrih. Pojasnil sem ji, da so nas to učili v taboru, kar me je pripeljalo do zanimivih dejstev o obeh vrstah.

	Tako je izvedela, da ime dikreozaver pomeni vilčasti kuščar, saj so bila ob najdbi njegovega fosila vretenca polna izrastkov. Vse, kar sem se uspel spomniti o lufengozavru, je bilo to, da je bil prvi dinozaver na Kitajskem, ki so ga lahko sestavili v celoti. Vse ostalo je lahko razbrala iz njihove podobe. Dokler niso izginili za hribom, je vanje buljila skozi moj daljnogled.

	Sam jih nisem opazoval, saj so bili predaleč za podroben ogled, daljnogleda pa nisem imel. Nekaj stvari sem videl s prostimi očmi, vse ostalo pa mi je povedala ona.

	Naša hoja se je nadaljevala v znamenju pogovorov.

	»Avtocesta,« je rekla Julija, ko je zagledala zelen smerokaz, ki je nakazoval avtocesto.

	»Res je. Prečkati jo morava, pot pa bova potem nadaljevala ob Krki,« sem ji povedal.

	Skočil sem na Antaresov hrbet in odšli smo proti vzhodu. Avtocesto smo prečkali pri Dragi, ki je postavljena dovolj daleč od kraja, kjer se Krka razširi za nekaj metrov. Nekoliko nižje ob reki je Otočec, kjer sva bila z Antaresom pred nekaj meseci, ko sva pomagala mlajšemu paru z dojenčkom.

	Pohvalil sem njuno iznajdljivost, da sta se kmalu po prihodu dinozavrov namestila v gradu Otočec in tam tudi ostala. Če se jima ne bi rodil otrok, bi verjetno tam tudi ostala. Ni šlo brez pomoči in takrat se mi je zdelo, da je bil to moj življenjski cilj. Pomagati tistemu paru in ju napotiti proti taboru.

	Po njunem odhodu sva se z Antaresom namestila v gradu, a se nama je zdel kraj predober. Vedno sem imel občutek, da bodo prišli nevarni ljudje, ki bi nama storili kaj hudega. Za lastno mirnost sva odšla in nadaljevala z najino misijo.

	»Kam pa gremo?« je vprašala, ko je začela gledati, da ne gremo v smeri reke.

	»Naprej proti meji. Novo mesto je še vedno nasičeno z dinozavri, reka pa je zbirališče vseh vrst dinozavrov. Na jugu države je to njihovo glavno napajališče in nobene želje jim nimam spet hoditi v napoto,« je dobila v odgovor.

	»Si že bil v Novem mestu?«

	»Ja. Ko sem bil še v taboru, sem bil tam prvič. Večdnevna pot nas je tja vodila po nove zaloge. Bilo je noro, še vedno polno mesojedih dinozavrov in nič ljudi.

	Dinozavri so se žrli med seboj ... «

	»Torej mesto ni obstalo?« me je prekinila.

	»Žal ne,« sem ji odgovoril in prekinil svoj govor o žrtju in smrti.

	»Je kakšno mesto obstalo?« je brezupno vprašala.

	»Da bi vedel za celotno mesto? Ne. Vem, da so obstale določene kolonije, kot je naš tabor. Zelo močna naj bi bila nekje v Prlekiji, kar mi je povedal neki starejši par. Baje naj bi se ogradili z balami, ampak ne vem, če bi temu verjel,« sem se zasmejal.

	»Balami? V smislu senenih bal?« se je zasmejala tudi ona.

	Smejala sva se tej nori ideji. Povedal sem ji, da sem na svoji poti pregledal vsak grad, saj so se ljudje začeli vračati k srednjeveškim potezam preživetja. Vračalo se je staro orožje, uporabljali so stare načine pridelave hrane in živeli v starih objektih. Ti so bili narejeni za vojskovanje.

	»To mi je logično. Sama sem nekoč slišala, da naj bi bil Blejski grad zatočišče okoliškim prebivalcem,« je rekla in potrdila misel, ki se mi je večkrat porajala.

	Če bi sam izbiral kraj bivanja v teh časih, bi bil to zagotovo Blejski grad. To ali otoček sredi Blejskega jezera, ki ga je nemogoče doseči. Edina nevarnost bi bili spinozavri, barioniksi in mnogi pterozavri. Nisem še slišal, da bi bili v jezerih morski plazilci, a tudi te dinozavrske dvoživke so dovolj velika grožnja. Če se jim je na gradu in otoku uspelo obraniti zračnih napadov, potem so tam zagotovo živi ljudje.

	»Lahko bi bil,« sem ji povedal, kar sem si mislil o tem.

	»Bi lahko preživeli več let?«

	»Zdi se mi primerno.«

	»Sedem let?«

	»Brez dvoma.«

	»Deset let?«

	»Julija? Ne zafrkavaj se,« sem ji rekel.

	»Koliko imava do tabora?« je vprašala nekaj minut kasneje, ko sva se vse bolj oddaljevala od reke.

	V zraku ni bilo več vonja po vodi, ki je z leti postajala vse čistejša.

	»Odvisno od najine hitrosti.«

	»Kakšen fotrovski odgovor.«

	»Fotrovski? Kaj naj bi to pomenilo?« sem jo vprašal.

	»Ja, tako bi odgovoril oče. To pomeni fotr. Si že prestar, da bi poznal besedo?«

	»Nisem prestar. Med star in odrasel je velika razlika. In če poskusim ponovno odgovoriti, približno pol dneva. Nekje bova prenočila, ker ponoči ne bomo zunaj. Bo zdaj boljše?«

	»Odlično, hvala. Kje bomo spali? Kako najdeš prenočišče? Antares mora tudi spati, kajne?« me je zasula z vprašanji in še dobro, da ni opazila izraza naveličanosti na mojem obrazu.

	Hitro sem ji odgovarjal in upal, da si ne bo izmislila še kaj dodatnih vprašanj. Resda sem pogrešal sogovornika, a sem obenem oboževal tišino. Glasilke in grlo so postajali utrujeni, vse skupaj pa se mi je zdelo kot potrata energije. Naslednjih nekaj kilometrov je bila tiho, kot bi mi brala misli. Mirno je opazovala okolico in se pri vsaki hiši zravnala, napela svoje čute in pozorno spremljala dogajanje. Bolj kot sem ji govoril, da bo nevarnost najprej opazila po Antaresovem obnašanju, manj me je poslušala.

	»Cerkev? Ne vem, če bi želela spati ob pokopališču,« se je zgrozila, ko sva se približevala cerkvi, ki je bila na najini poti.

	»Od kod ti to, da bova spala v cerkvi? Nisem rekel, da bova tukaj.«

	»Samo vnaprej ti povem.«

	»Princeska, žal boste spali na tleh le z razcefrano odejico. To bo vse, kar bo na voljo,« sem ji napeto odgovoril.

	Obrnila je celoten zgornji del trupa in zdelo se mi je, da me želi vreči s konja. Oster pogled je bolščal vame in pogledal sem stran. Obrnila se je in ostala tiho. Tišino sem izkoristil za lastno molčanje in utapljanje v mislih.

	»Veš ... « je začela.

	Zavzdihnil sem, saj je bilo miru konec. Po mojih izkušnjah je tem besedam sledil dolg monolog o ničemer in polnil povsem prijetno tišino.

	»Ne izdihuj tako glasno. Hotela sem ti reči, da me ne moti spanje na tleh brez odeje. In nisem nobena princeska, ki bi jo bilo potrebno rešiti. In ti nisi noben princ na belem konju, da boš vedel.«

	»Se nimam za takega. In da boš vedela, bolj mi je bilo všeč, ko si bila tiho.«

	»Tudi meni.«

	Oba sva kuhala svojo trmo in nadaljevala pot. Nikjer ni bilo nobenega dinozavra, kar je bila na travnatih zaplatah Dolenjske že kar stalnica. Tu in tam so se znašla majhna drevesa, ki so si delala družbo. Ustavili smo se, sestopil sem s konja in pot nadaljeval peš.

	Več kot uro smo hodili v tišini. Držali smo se ravno dovolj daleč od rečice Pendirjevke, da sem jo lahko še videl. Za lažjo orientacijo sem uporabljal grmičevje, ki je raslo ob tem malem vodotoku. Dokler so vidni ti grmi, je naša smer jasna. S kotičkom očesa sem opazil, da se je tudi Julija vsake toliko obrnila naokoli in preverila okolico. Kot vedno pa sem bil pozoren na Antaresove reakcije, ki se na srečo niso spremenile, že odkar smo prečkali Krko.

	»Oprosti,« sem čez nekaj minut zaslišal za seboj.

	Nisem ji odgovoril, saj je komaj slišno zašepetala.

	»Oprosti,« je rekla glasneje.

	Obrnil sem se proti njej in s korakom nekoliko zastal, da sem jo lahko gledal naravnost v oči. Čakal sem, če bo želela povedati še kaj, a se je odločila, da bo to vse. To sem tudi sprejel.

	»Nič hudega. Tudi meni je žal.«

	»Veš, dejansko mi je žal, da sem taka. Ne znam dobro z besedami in včasih se mi zdi, da me bo kar ... « je iskala besedo, a je ni našla.

	»Razžrlo,« sem jo dopolnil.

	»Ja, da me bo kar razžrlo, če ne bom dala tega iz sebe. Težko mi je, ker si prva oseba, ki jo vidim po več mesecih in ... «

	Zdaj nisem vedel, katera bo njena naslednja beseda, čeprav ji je šlo težko z jezika.

	»Povsem te razumem. Tudi meni ni najlažje, ker sem navajen biti sam,« sem rekel in nas ustavil.

	Začel sem brskati po torbi in ven potegnil zemljevid. Malo premora smo rabili, jaz pa sem se moral prepričati, koliko imamo še do našega cilja. V primerjavi z jutrom so se načrti močno spremenili in potrebnega je bilo nekaj dodatnega preverjanja. Še vedno se bomo držali smeri jugozahod in počasi prispeli do graščine Gracarjev Turn.

	»Ne razumeš me. Bojim se te,« je rekla in začudeno sem jo pogledal.

	»Kaj?« sem jo zmedeno vprašal in pospravil

	zemljevid.

	Prvič od napada dilofozavrov sem si dejansko zaželel, da mi pove kaj več. Ob razmišljanju sem predvideval, da razumem delček njenega strahu, a sem poznal tudi sebe in vedel, da se nima ničesar bati.

	»Zakaj se me bojiš?« sem jo mirno vprašal in jo gledal naravnost v oči.

	»Ker si moški.«

	Nisem si predstavljal, da bo vsaka naslednja beseda bolj presenetljiva.

	»Povedala si mi tudi, da mi zaupaš.«

	»To že, ampak takrat je bilo sredi dneva in rešil si me pred dinozavri. Zdaj je sonce že na drugi strani neba, vodiš me v neznano in misli so mi ušle k skrbem.«

	»Julija?« sem prekinil njeno lezenje v globino razmišljanja.

	»Ja?«

	»To nima veze z mano, kajne?«

	Odkimala je in v očeh so se ji spet nabrale solze. Čisto počasi sem v glavi povezoval delčke tega, kar mi je povedala o smrti sestre in njenih zadnjih mesecih samote. Upal sem, da me občutek ni pustil na cedilu.

	»Niso bili dinozavri tisti, ki so ti vzeli sestro, je tako?« sem jo previdno vprašal in se izogibal grobim besedam.

	Ponovno je odkimala, jaz pa sem spustil svoj pogled. Nisem je gledal v oči, da bi se lahko nekoliko sprostila. Dal sem ji toliko navideznega prostora, kot ga je rabila in čakal. Čakal sem, da izgine cmok v mojem grlu, ki mi je branil govor.

	»Kako si jim ušla?« sem jo vprašal, ko se je nekoliko pomirila.

	Povedala mi je, kaj se je dogajalo, ko sta ostali brez hrane. Neki skupini sta skušali ukrasti hrano, tistim moškim pa se je očitno zdelo primerno, da jih kaznujejo.

	»Stekla sem proti reki in skočila, ko so jo ... «

	Ustavil sem jo, še preden je končala, saj mi je bilo vse jasno. Antaresa sem dvakrat potrepljal po zadnjem delu hrbta in pokleknil je. Nisem želel, da se Julija v takem stanju napreza z razsedlanjem konja. Bila je dovolj suhcena in drobna, da sem jo lahko dvignil k sebi. Povsem se je prepustila in se zavlekla v moj objem. Stiskal sem jo k sebi, obenem pa ji nisem znal pomagati.

	»Julija, so tudi tebi kaj storili?« sem jo nežno vprašal, odgovora pa si nisem želel vedeti.

	Odkimala je in nekje v meni se je odvalila ogromna skala. Usedla sva se na tla, saj je bilo tako lažje. Bila je zlomljena, jaz pa ji nisem znal pomagati. Naslonil sem se na Antaresa, Julijo pa držal v naročju kot majhnega dojenčka. Njene solze so tekle po mojih rokah, na obrazu pa sem čutil svoje. Odločil sem se, da je nikoli ne bom zapustil in da bom storil vse, da se bo počutila varno.

	Več minut sva sedela tako, dokler se Antares ni na silo dvignil in zarezgetal. Padla sva vznak, direktno pod njega, a se je hitro umaknil. Stopil je nekaj korakov stran in takoj sem vedel, kaj se dogaja. Vstal sem in hitro dvignil še Julijo. Povedal sem ji, da se ne smemo predolgo obotavljati, saj nam lahko kdo sledi.

	»Sledi?«

	»Seveda sledi. Naš vonj je drugačen od vseh dinozavrov in živali. Poleg tega pa imava še konja, ki bi ga marsikateri dinozaver rad imel za sladico. Tisti dilofozavri od prej, kakšen večji dinozaver, možnosti je veliko. Antares se pri tem ne zmoti.«

	»Potem je najboljše, če gremo naprej,« je rekla in se oprijela sedla.

	Prikimal sem in pazil, da je pravilno zlezla na konja. Še nekaj vaje bo rabila, potem pa bi lahko dobila svojega konja.

	»Gremo, fant,« sem rekel Antaresu, ki je počasi, a vztrajno pospešil v galop.

	Žal mi je bilo, da sva morala prekiniti pogovor, a če ne bomo ostali živi, bo ta pogovor zaman. V počasnem teku smo nadaljevali ob gozdni zaplati na naši desni. Bila je izpraznjena, le nekaj ptičev je vsake toliko priletelo ven. Koncu gozdne zaplate je sledilo deset metrov praznine in ponovno sem bil presrečen, da zemljevid še vedno kaže prav. Naravnost sovražil sem prehajanje območja, ki je bilo iz dveh strani obkroženo z gozdom. Tu se je izkazal Antares, ki bi bil ob šumenju mesojedcev že v polnem pogonu.

	Na poljih, ki so se odprla pred nami, smo zagledali skupino dinozavrov. Bili so ogromni primerki, čreda pa se je premikala počasi in se ni menila za okolico. To je pomenilo, da gre za rastlinojede živali. Še vedno so bili predaleč, da bi jih dobro videl, zato sem upočasnil naš tempo in počakal, da bomo bližje. Prepričan sem bil zgolj v to, da so bili pred nami rastlinojedci. Že to je bil pomemben podatek.

	»Kateri dinozavri so pred nama?« je glasno vprašala

	Julija.

	V njenem glasu sem čutil, da se je povsem pomirila. Verjetno se v sebi še vedno ni pomirila, je pa svojim mislim lahko dala drugo pot. Dvomil sem, da se bo kadarkoli pomirila v celoti.

	»Vsekakor gre za ceratope, ne vem pa, za katere,« sem rekel, ko smo se približevali čredi.

	Bližje kot smo jahali, vse bolj jasno sem jih videl. A bližje kot smo bili, večji so bili dinozavri pred nami. Eden izmed njih se je obrnil v našo smer, nad njegovo glavo pa se je pokazal visok koščen venec. Črna obroba in rdeči krogi v notranjosti so mi nagnali strah v kosti. Njihov prvotni namen je bil odganjanje plenilcev, saj je bil vzorec videti kot par velikih oči. Odgnal pa je tudi nas, saj se s to vrsto nisem želel preveč šaliti.

	»Torozavri so,« sem povedal Juliji.

	»Mi lahko poveš kaj več o njih?«

	»Vem, da so bili njihovi fosili najdeni nekje v Severni Ameriki, tam okoli Teksasa. Njihova lobanja skupaj z nadvratnim vencem je največja v zgodovini našega planeta. Nobena kopenska žival ni imela tako velike lobanje,« sem ji povedal vse, kar sem vedel o tej vrsti.

	To vrsto sem videl le enkrat, a ker so določene skupine dinozavrov tako obširne, se je moje znanje počasi prelivalo med seboj. V taboru sem vedel vse, zadnja leta pa nisem imel sogovornika, ki bi mu govoril ta dejstva in začela so bledeti. Še informacije o tem, kdaj in kje so bili najdeni fosili dinozavrov, mi niso prišli prav. Slovenija ni imela fosilov dinozavrov, pa jih ima zdaj polno. Razlika je le v tem, da so tu zdaj živi. Primerki, ki so bili nekoč najdeni na drugem koncu sveta.

	»Nas bodo napadli?« je vprašala, ko smo bili približno dvajset metrov stran od skupine. »Mogoče.«

	»Mogoče?!« je zavpila in svoj pogled držala na čredi.

	»Ja, ampak jim je vredno iti tako blizu.«

	»Zakaj?«

	»Če nam dilofozavri sledijo, se bo naš vonj morda izgubil med to skupino. Zaradi tega je vredno poskusiti.« Julija je prikimala in še naprej opazovala torozavre.

	Ceratopi so teritorialne živali in če imajo dovolj volje, te lahko brez obotavljanja napadejo. Če bi nas opazili kot grožnjo, ki se je ne bojijo, bi nastradali. Pri tem je bila zarisana tanka meja, ki so jo poznali le oni. Včasih se jim je dalo, spet drugič ne. Gledal sem v skupino torozavrov in jih preštel. Štirideset primerkov je izjemno velika skupina, večja od tiste, ki sem jo srečal pred nekaj leti.

	Večina jih je rdeče črne barve, vsaj kar se tiče venca nad glavo in vratom. Tisti največji so dolgi več kot pet metrov in višji od mene na konju. Te se je lažje opazilo, saj so bili na obrobju skupine in varovali manjše primerke v notranjosti. Videl sem jih že, ko so se branili pred večjimi plenilci.

	Odrasli torozavri so sklenili krog, mladiče pa so ohranili v notranjosti. Tudi velikega plenilca bi se zlahka obranili. Ostalo je le vprašanje volje in potrpljenja z obeh strani. Ceratopi so lahko odličen obrok za mesojede, če se ti lahko dokopljejo do njih. Najpogosteje si privoščijo umrle in zbolele primerke, ki jih skupina pusti za seboj.

	Ko smo zaobšli skupino, sta se največja samca zagnala za nami, ampak torozavri so prepočasni za konja. Hitro smo se odmaknili, Julija pa se je ob tem smejala kot majhen otrok.

	»Kaj praviš, bi bilo bolje hoditi od naselja levo ali desno?« sem jo vprašal, ko smo stali v okolici naselja Zapuže.

	»Na levi je veliko več prostora. Na levi je gozd zelo blizu naselja, skozi samo naselje pa nikakor ne želim iti.« »Torej gremo po levi strani?«

	»Ja.«

	»Odličen odgovor,« sem ji priznal in v odgovor dobil prelep nasmeh.

	Vprašanja sem ji postavljal, da bi jo obranil njenih misli. Pridno smo napredovali in mirno prešli naselje, ki je bilo povsem zapuščeno. Še eno od mnogih. Razmišljal sem, da bi z Antaresom naselje prečkala, če bi bila sama. Dolgo bi se prepričevala, če je prosto in varno, potem pa odšla tja. Ampak z nama je bila Julija in za en mogoče nikakor ne bova tvegala naših življenj.

	»Tam bomo spali. Če je prazno.«

	S prstom sem ji pokazal proti veliki kamniti utrdbi, ki se je dvigovala nad drevesi. Predal sem ji vajeti in ji rekel, naj nas drži naravnost. Iz torbe sem vzel daljnogled in začel oprezati po gozdičku, ki je obkrožal graščino.

	Ko sem brskal po spominu za imenom tega gradu, se mi je končno posvetilo. Gracarjev Turn. Tako je pisalo tudi na eni izmed tabel v bližini in na mojem zemljevidu. Vse se je poklopilo in spomin me ni izdal. In zato sem bil poln dvomov, ker je šlo vseeno za graščino.

	Gradovi so lahko polni nepridipravov, a so lahko tudi polni dobrih ljudi, ki znajo preživeti. Včasih je meja med dobrim in slabim le želja po preživetju.

	Gledal sem skozi daljnogled. Nobenih živali, dinozavrov, letečih plazilcev in ljudi. Slednje se mi je tudi zaradi Julije zdelo še bolj pomembno. Vsekakor tudi zaradi Antaresa in preteklih izkušenj. Že nekaj ljudi na najini poti je omenilo, naj ne jamram o lakoti, če imam pri sebi dovolj konjskega mesa za celo leto. Čeprav sem razumel njihovo stisko, sem te ljudi nemudoma zapustil, saj bi se nama lahko hitro kaj zgodilo.

	Vsi smo bili lačni. Večina trgovin je bila v prvih letih povsem izropanih. Edino, kar je obstalo, so bile konzerve, ki pa so jim že potekli roki uporabe. Vsem rečem je že zdavnaj pretekel rok uporabe, a se je nekatere še vedno dalo izkoristiti, če si to znal. In kdo je preživel? Tisti, ki je imel v prvih tednih dovolj sreče, če sem iskren.

	Biti na pravem mestu ob pravem času. To je igralo veliko vlogo, a le v prvih nekaj tednih in mesecih. Kasneje so se pojavljale nove težave. Kdor ni imel zatočišča, ni znal pridelovati svoje hrane, imel dovolj prostora in povrh vsega znal še preživeti, je umrl. Zaradi bolezni in dinozavrov nas je ostalo malo, zaradi drugih ljudi in pomanjkanja znanja nas je ostala le peščica. Slišal sem že toliko zgodb z žalostnim koncem, da je nisem želel spisati še sam.

	»Za zdaj je varno, a imej oči na pecljih,« sem ukazal Juliji, ki sem ji prepustil vajeti naše ježe.

	»Prav. Se ti zdi, da bi morali iti hitreje?« me je vprašala.

	»Kaj se zdi tebi? Odgovori, zakaj ja in zakaj ne, potem pa se odloči.«

	»Hmm. Hitreje, ker bomo hitreje tam in če pride nevarnost, smo že v pogonu. Počasneje, ker bomo lahko videli nevarnost. In zaradi tega razloga sem se odločila, da gremo hitreje,« je odgovorila po kratkem premisleku in se smejala ob odgovoru.

	Nasmehnil sem se, ker se ji je zdelo čudno, da mora ona odgovarjati. Vseeno pa sem bil zadovoljen z odgovorom in če je že pokazala željo po sprejemanju odločitev, bova to preizkusila na praktičnih primerih. Iz tulca sem potegnil puško in jo držal pripravljeno v rokah.

	»Greva skozi gozd?« sem jo vprašal, ko sva ubrala pot proti drevesom.

	»Seveda. Tako naju ne bodo takoj opazili, če so slučajno tam ljudje.«

	Takoj sem ji začel postavljati vprašanja. Je pomislila na to, da bi nas lahko tudi dobri ljudje videli kot grožnjo? Je imela v mislih to, da so v gozdu mogoče postavljene pasti?

	Z odgovori mi je dala vedeti, da ni mislila na vse in s tem ni bilo nič narobe. Pomagal sem ji pri odločitvi in izognila sva se gozdu, kar je brez ugovarjanja sprejela.

	Zaokrožila sva okoli trdnjave, ki se je med drevesi dvigovala visoko v zrak. Blizu gradu so bile posamične hiše, ki so bile več kot očitno zapuščene. Okoli graščine je bil narejen improviziran jarek, ki je bil povsem porasel z visoko travo. Obzidje je bilo narejeno iz trdnega kamna in obdano z železno ograjo. Postalo mi je žal, da nikoli prej nisem prišel do sem.

	Slovenija je tako majhna država, v otroštvu pa je nisem videl praktično nič.Čudno mi je bilo, da je grad osamljen. Juliji sem pokazal, kako konja usmeri v želeno smer. Pokazal sem ji mesto, kjer sem želel, da se Antares ustavi. Pred gradom je bila peščena cesta, ustavili pa smo se nasproti gradu, kjer se je začelo pregledno polje.

	Skočila sva na tla in takoj sem jih začel pregledovati.

	»Kaj iščeš?« me je vprašala, ko sva stopala proti gradu.

	»Sledi konjev, ljudi in dinozavrov,« sem ji odgovoril med gledanjem v tla.

	»Kako pa bi jih opazil?«

	»Odvisno katere. Dinozavrske stopinje bi opazil najlažje, a je tudi to odvisno od vrste dinozavra. Ker je tukaj pesek, bi lahko dokaj hitro opazil sledi podkev ali kopit.

	Pod pogojem, da se je to zgodilo v zadnjih treh dneh. Pesek bi bil bežno razmetan, še bolj pa bi mi pomagal Antares, ki bi s svojim gobčkom že vohal po tleh. Ker tega ne počne, sva lahko mirna, da tu ni bilo konjev ali drugih živali. Kar pa se tiče ljudi, se mi zdi, da sva dobila svoj odgovor,« sem povedal in z glavo pokazal proti vratom gradu.

	»Sranje.«

	Roko si je dala čez usta, kar mi je bilo všeč. Nisem imel velike želje po uporabi grdih besed, a zdaj je bil mogoče celo pravi čas. Pogledala je proti vratom, ki so bila narejena iz enega krila. Levi del je bil nekoliko zlomljen, desni pa je ležal na tleh. Vse se je komaj držalo kamnitega oboka.

	Pomignil sem s puško, da bi Julija dojela moje sporočilo. Iz svojega nahrbtnika je vzela pištolo in se postavila na mojo desno stran. Oba sva bila v pozorni preži in počasi stopala čez peščeno pot. Ustavila sva se na drugi strani, kjer so se začeli kamniti tlakovci. Prijel sem kamen s tal in ga zalučal v vrata. Zaropotalo je in puško sem pomeril k vratom. Julijine roke so se tresle in vsake toliko je bežno pogledala proti meni. Pogledal sem jo s kotičkom očesa in globoko vdihnil. Ponovila je za mano in skupaj sva izdihnila. To je ponavljala, dokler se ni pomirila.

	Izza vrat se je slišalo tihe premike in nekaj drugih, nerazločnih zvokov. Skozi vrata so pritekli trije majhni pisanozavri, ki so bili visoki komaj dvajset centimetrov. Vsak izmed njih je bil druge barvne kombinacije, videti pa so bili kot nekakšna mešanica med kuščarjem in kokošjo. Stali so na zadnjih dveh nogah in hitro pogledali naokoli. Ko so pritekli mimo naju, so se zaradi odbijanja sončnih žarkov svetlikali v različnih barvah.

	V travo na drugi strani so švignili, kot bi mignil, Antares pa se je hitro umaknil. »Zabavno,« se je nasmehnila Julija in pištolo želela pospraviti v nahrbtnik.

	»Ni še konec. Pregledati morava grad,« sem jo opomnil in nadaljeval pot proti vhodu.

	Stopila sva preko podrtih vrat in se razgledala po notranjosti. Ni bilo videti, da so tu ljudje, kar je pomenilo, da so se vrata zlomila pred več meseci ali celo leti.

	Skupaj sva pregledala še preostanek graščine in se napotila v stolp. V eni izmed sob je Julija zagledala posteljo in se v trenutku odločila, kje bo spala. Povedal sem ji, da se bova z Antaresom nastanila v enem izmed nižjih prostorov.

	»Ne, zakaj pa to?« me je vprašala, še preden sem povedal do konca.

	»Ker svojega konja ne bom pustil samega.«

	»Mene pa?«

	»Julija … Nič se ne bo zgodilo, obljubim ti.«

	»Kako veš? Rekel si, da nama lahko kdo sledi.«

	»V mislih sem imel izključno dilofozavre. Nikogar drugega.«

	»Aha.«

	»Do sončnega zahoda je še nekaj ur. Najprej greva po vodo, potem pa počasi spat.«

	S pomočjo lesenih desk in tramov na dvorišču sva uspela popraviti vrata, da se mali pisanozavri ne bi vrnili. Majhni dinozavri so bili vedno lep pokazatelj, da v bližini ni večjih plenilcev, saj se jih bojijo. Vrata sva pustila tako in odšla do Antaresa, ki se je že pasel v travi.

	Vsi smo nujno potrebovali vodo, ki smo jo lahko dobili le še iz bližnje reke. Zajahala sva konja, Julija pa se je odločila za galopiranje. Slednje sem ji dovolil, a le pod pogojem, da se nazaj vrnemo počasneje. Tudi Antares je poleg vode potreboval svoj počitek. Preko polja je bilo približno petsto metrov do rečice, kjer se je spet dvigalo grmovje. Za grmovjem je bilo v bližini še naselje Orehovica, ki sva se ga prej ognila v širokem loku. Ko sva prišla k rečici, sva se oba usedla na tla in pustila Antaresu, da se napije vode.

	»Vajndol? Kaj je to?« je vprašala Julija, ko je prebirala zemljevid.

	Med nalivanjem vode v svoje čutare sem si vzel čas za odgovor.

	»Vajndol je fosilno najdišče v bližini, nekje prek naselja pred nama. Nekaj let nazaj sem bil tam, ker sem videl omembo na nekam smerokazu.«

	»So tam fosili dinozavrov?«

	»Ne, ni jih.«

	»Bedno.«

	»Niti malo ni bedno. Vajndol je razgaljen del nekdanjega morskega dna, ker je bilo več milijonov let nazaj tu Panonsko morje. Ne vem veliko o kamninah, ki so tam, vem pa, da je eno od treh najdišč na svetu, kjer je bil najden miocenski polž. To je zelo pomemben kraj za

	Slovenijo.«

	»Hočeš reči, da je bil.«

	»Še vedno je. Predvsem zdaj. Če v prejšnjih časih ne bi imeli takih najdišč, bi bilo zdaj na svetu še manj ljudi, ker bi nastala še večja panika. Brez takih najdišč ni znanja o dinozavrih, ki jih resda nikoli nismo videli v živo, a so hitro postali del našega vsakdana.

	Še ko so bili izumrli, si jih lahko videl na majicah, filmih in še marsikje. Zato smo bili ob pojavu prvega rastlinojedca navdušeni in ne prestrašeni. To so omogočila taka najdišča, ki so nam ponudila prikaz teh bitij. Če pa bi se pojavili neki grozni vesoljci, potem bi bila panika večja. Po eni strani bi bilo bolje tako, saj bi bolj resno vzeli grožnjo, ki nas je spravila na rob preživetja.«

	»Saj so tudi mravlje del vsakdana in bi se jih še vedno bali, če bi bile velike deset metrov.«

	»To imaš prav, ampak dinozavri so bližje slonu, kot pa groznim stonogam.«

	Julija je stopila do vode in si sezula superge. Snela je strgane nogavice, ki so skrivale ožuljene in modrikaste prste.

	»Julija, če želiš, lahko skočiš v vodo,« sem ji rekel, ko sem vstal in se obrnil proti Antaresu.

	»Hvala ti,« je rekla, ko je videla, da sem ji začel kazati hrbet.

	Gledal sem proti toku, hribu in graščini, če bi se nam kaj približevalo. Sonce je resda zahajalo, a smo imeli še dovolj časa. Slišal sem, da je zakorakala v vodo in pokomentirala hladnost rečice. Iz torbe sem vzel brisačo in jo nekaj časa držal v rokah.

	»Bodi pozorna na okolico,« sem ji dejal, ko sem slišal pljuskanje vode.

	»Pozorna sem,« je odgovorila.

	V torbi sem imel še dve jabolki in se odločil, da bom enega pojedel. Nekaj koščkov sem dal Antaresu, ki mi jih je pojedel iz roke in se mi zahvalil z udarcem glave. Ta konj se nikoli ni zavedal, kakšno moč ima v sebi. Še dobro, da sem bil vedno pripravljen na njegove težke premike.

	»Je ta brisača zame?« sem slišal Julijin glas, ki je bil bližje kot prej.

	»Ja. Lahko ti jo vržem bližje, če želiš,« sem odgovoril in stegnil roko nazaj proti njej.

	»Ni treba,« je odgovorila.

	V naslednjem hipu brisače že ni bilo v moji roki, saj mi jo je hitro vzela. Mirno sem čakal, da se obleče, medtem pa sem zamišljeno brskal po torbi. Ničesar nisem iskal, samo želel sem ji zagotoviti, da sem zaposlen z nečim drugim.

	Upal sem, da se bo lahko zaradi tega lažje pomirila.

	»Sem že.«

	Vrnila mi je brisačo in lahko sem se obrnil. Raztegnil sem jo prek trave in jo pustil, da se suši. Vzela sva si čas in v rečico metala kamenčke, medtem pa se pogovarjala. Pustila sva si biti osebi.

	Tako vesel sem bil, da sem se zjutraj umil. Po več dnevih sem se preoblekel in opral svoje obleke. Kot bi vesolje vedelo, da bom srečal nekoga, ob katerem bi bilo pametno dišati. Ne bom rekel, da sem ravno dišal, vsekakor pa je bil napredek v primerjavi s preteklimi dni.

	»Si za, da greva nazaj?« sem jo vprašal.

	»Seveda. Kar utrujena sem in tista postelja je bila videti prav mamljivo,« je odgovorila in se nasmehnila.

	Njeni lasje so bili mokri in razkuštrani zaradi drgnjenja z brisačo. Videti je bila drugače. Zdela se je srečna in mogoče je temu za trenutek verjela tudi sama.

	Hodila sva ob Antaresu in se pogovarjala o okolici. Zaradi spuščanja sonca se je počasi začela barvati v oranžno. Visoka trava me je spomnila na trenutek, ko sva se z Antaresom borila za življenje. Povedal sem ji, kako sva se znašla v travi, višji od mene. Že tako sva se ji izogibala, a nama ni preostalo nič drugega.

	Čutila sva, da je nekaj narobe in pokazati je moral svojo hitrost. Z odprtimi očmi je poslušala o njegovem teku skozi visoko travo. V spominu sem zaplaval v tisto ježo, kjer sem s kotički pogleda ujel rumene oči sredi glave, polne rdečega perja. Čim sva stekla ven iz trave, so nama nehali slediti in se napotili nazaj v travo. Videti je bilo, kot da so branili svoj teritorij. Od tistega dne se izogibava trave, ki preseže mojo višino.

	»Verjetno v pšenico in koruzo tudi ne zahajata?« »Niti od daleč je ne pogledava,« sem se zasmejal.

	»Vedno nosiš ta klobuk?« me je vprašala.

	»Ja.«

	»Ti veliko pomeni?«

	»Veliko stvari mi veliko pomeni. Klobuk, puška in revolver me spomnita na očeta. Zvezek in Antares me spomnita na mamo, ogrlica pa na sestrico.«

	»So ostali v taboru?«

	»Ne, že dolgo jih več ni.« »Si zato odšel iz tabora?«

	»Ja,« sem ji tiho odgovoril in se zastrmel predse.

	»Oprosti. Vem, da je hudo.«

	»Ne opravičuj se. Imam spomine in zame so

	dovolj.«

	Bližala sva se graščini in segel sem po puški. Držali smo se roba peščene potke in pogledovali proti vhodu. Vse je bilo na istem mestu in to naju je razveselilo. Prestavila sva vrata in v notranjost zvlekla še Antaresa. Zdaj je bilo potrebno zapreti z notranje strani, da ne bi nič prišlo noter. Še pred tem sem Antaresa zaprl v velik prostor, ki je bil nekoč manjši hlev. Vrata so se tam z lahkoto zapirala in celo zaklepala. Odločil sem se, da bo Antares sam, vse dokler Julija ne zaspi.

	»Bi šla v razgledni stolp?« sem jo vprašal, ko sva uspešno zaprla vrata.

	»Lahko, ja.«

	Sonce je na nebu ustvarjalo mešanico rdečih, oranžnih in rumenih odtenkov, ki so bili predigra sončnega zahoda. Svetloba se je prerivala skozi line v kamnu in osvetljevala prostore.

	Prebijala sva se po stopnicah do vrha razglednega stolpa, ki je bil na vseh straneh napolnjen z manjšimi okni. Videla sva lahko na vse strani graščine, najbolj pa naju je zanimala smer, iz katere sva prišla. Usedla sva se vsak na svoj stolček in gledala skozi svoja okna.

	Ko je sonce že zašlo, sem si začel mrmrati pesem, ki sem si jo rad prepeval, ko sem bil sam.

	»Znaš peti?« me je vprašala in hitro sem prenehal.

	»Ne. Ti?«

	»Malo, s sestro sva radi peli,« je rekla in začela peti.

	Vem, da nisem prvi, ki ne zna stopit na divji vrh sveta, in ne bom ta zadnji, ki te vidi v sanjah.

	Njen glas je bil tih, harmoničen in prečudovit. Pesmi nisem poznal, a bila je primerna za tako noč. Gledal sem v nebo, ki je bilo polno zvezd. V zadnjih nekaj letih je bilo nočno nebo vedno čarobno. Vse od odhoda iz tabora sem se zaljubljal v naravo in samoto. Vrnitev v tabor me vse do danes ni niti malo mikala, a se je to hitro spremenilo. Če lahko pomagam Juliji, potem bo tabor moj cilj.

	Zato sem danes jaz vdihnil zrak, danes je moj najlepši otrok in danes zaspim, ker jutr’ s tabo se zbudim.

	Njeno petje je že zdavnaj potihnilo. Julija se je na svojemu stolu naslanjala na kamnito steno in vse bolj tonila v spanec. Skozi okno sem gledal, dokler je mesečina osvetljevala potko. Moj vid je bil omejen, zanašati pa sem se začel predvsem na sluh. Ta mi je ponoči dobro služil, saj so takrat oživeli tudi dinozavri.

	Bili so glasnejši in kar je bilo še bolj pomembno, bilo jih je več. Plenilci so prišli iz svojih skrivališč in začeli z lovom. Vsake toliko se je slišalo nekakšno oddaljeno hruljenje, hreščanje in kruljenje. Kot smo nekoč poslušali ptičje žvrgolenje, zdaj poslušamo dinozavrske glasove. Čeprav se je spremenila, je bila to še vedno narava in skozi vse to je bila še vedno čudovita.

	»Spat bi šla,« je rekla in me pogledala s skoraj zaprtimi očmi.

	Odšla sva v njeno sobo, kjer se je vrgla na posteljo in v nekaj sekundah tudi zaspala. Želel sem počakati še nekaj minut, če jo bodo tlačile nočne more. Naslonil sem se nazaj in tudi sam zaspal.

	Zbudil me je zvok v daljavi. Skozi okno sem videl, da je še vedno trdna noč. Tiho sem vstal in odšel skozi vrata na stopnice. Da ne bi kaj ušlo skozi vrata, sem jih previdno zaprl.

	Iz torbe sem izvlekel svetilko in jo na hitro zavrtel. Tako se je napolnila, da je oddajala vsaj nekaj svetlobe. Svetil sem pred seboj in preveril še grajsko dvorišče. Odšel sem do Antaresa, ki je povsem spokojno čakal na roko, ki bi ga pobožala. Pobrskal sem po nočnem daljnogledu in odšel nazaj v razgledni stolp.

	Gledal sem po okolici in videl vse, kar podnevi ne bi. Včasih je bilo nočno dogajanje prijetno opazovati, a le, če sem vedel, da sem na varnem. Tudi jutro včasih ni prineslo mirnosti, saj sem ponoči izvedel, kaj vse je v bližini.

	Spet sem zaspal in se zbudil ob tuljenju v daljavi. Ko sem prišel k sebi, sem pred graščino zagledal četverico dilofozavrov, ki ji je uspelo priti za nami. Vohali so po potki, travi in tlakovcih pred vrati. Našemu vonju so sledili vse do vrat, kjer pa niso našli poti noter. Z Julijo sva vrata močno zapahnila, dilofozavri pa na srečo ne znajo odpirati ali rušiti vrat.

	Zadihal sem lahko šele, ko so se obrnili in pot nadaljevali proti rečici. Ustavili so se na istem prostoru, kjer smo sedeli mi. Nekaj časa so se vidno prerekali med seboj, se grizljali in prerivali. Po nekaj minutah ugotavljanja so prečkali vodotok. Nazadnje sem jih izgubil v naselju, kjer so izginili med hišami. Še nekaj časa sem gledal naokoli, potem pa me je zmanjkalo.

	Ponovno sem se zbudil, tokrat na tleh in kar sam od sebe. Nisem se spomnil, kdaj sem se ulegel. Skozi okno so prihajali prvi žarki svetlobe, vse naokoli pa je bilo tiho. Zagledal sem se v bližnje hiše in prišel na čudovito idejo. Odšel bom brez Antaresa, Juliji pa pustil kratko sporočilo na vratih, če se slučajno zbudi, ko me ne bi bilo.

	Vrnil sem se kakšno uro kasneje, vrata pa so bila še postavljena tako, kot sem jih pustil. Umaknil sem tram in odprl vrata. Julija je s prekrižanimi rokami stala sredi dvorišča. Dinozavri so bili logična grožnja, saj so imeli mesojedci en sam cilj. Zanje sem predstavljal naslednji obrok, ki je pomenil preživetje. Najstnica nasproti mene pa je bila povsem nepoznana grožnja.

	»Pustil si me samo?!« je rekla veliko bolj grozno, kot bi rjovel največji dinozaver.

	»Julija ... « sem začel govoriti, a sem bil hitro prekinjen.

	»Ne ti meni Julija. Mislila sem, da si me pustil tukaj sredi gradu. Še dobro, da si mi pustil vsaj Antaresa in sem vedela, da se vrneš. V mislih sem te že zadavila,« je razlagala, povsem rdeča v obraz.

	Nekaj trenutkov sem počakal, nato pa ji povedal, da sem ji pustil sporočilo.

	»Dal bi ga na bolj vidno mesto, ker ga nisem videla.«

	»Bo treba uporabljati oči,« sem ji z nasmehom odgovoril, ko sem stopil korak bližje.

	Boksnila me je v ramo, kar je njej pomagalo pri sproščanju jeze, sam pa nisem čutil skoraj nič. Iz torbe sem vzel nogavice in ji podal celo torbo.

	»Kje si to našel?« je vprašala, ko je pregledovala

	torbo.

	»Hiše v okolici.«

	»Si zato odšel, preden bi se zbudila?«

	»Ja. Želel sem te presenetiti.«

	Velikost oblačil sem še nekako uganil, saj je bila zelo suha in podhranjena. Težava so bile njene najljubše barve, zato sem v torbo nabral vse, kar se mi je zdelo dovolj veliko oziroma majhno. Pričel sem ji razlagati, kako težko je bilo najti te stvari, ker ne vem, kaj ji je všeč.

	»Hvala ti!« je rekla in mi skočila v objem.

	»Ni problema,« sem ji odgovoril in jo stisnil k sebi.

	Hitro je popustila objem, se obrnila stran in si obrisala solze. Začela je brskati po torbi, jaz pa sem odšel do Antaresa in ji dal mir. Prijatelju sem ponudil jabolko, ki sem ga našel na bližnjem drevesu. Naslonil sem se na steno in gledal skozi okno proti polju, kamor smo se morali odpraviti.

	»Ja, ja, sinko, tole je pa Jonatan,« sem rekel s polnimi usti jabolka in se zasmejal ob spominu na skeč iz otroštva.

	Na hitro sem skrtačil Antaresovo grivo in nas začel pripravljati na odhod.

	»Kako se vama zdi?« je vprašala Julija, ko je vstopila v hlev.

	Oblečena je bila v kavbojke, belo majico in karirasto srajco. Obula je neke športne superge, ki so ji bile prav in mogoče ji bom nekoč našel tudi kakšne škornje. Te bi potrebovala za zimo, ki je v zadnjih letih grozovito mrzla. »Odlično. Kaj praviš, Antares?«

	»Super je,« je Julija imitirala njegov glas.

	Zasmejala sva se in se pripravila na odhod. Vrata sva založila z druge strani in z mojim sprejem na eno izmed desk napisala, da je graščina prazna. To je bila Julijina ideja in tako sva tudi storila. Še zadnjič sem pogledal proti graščini, ki bi lahko bila prečudovit dom za neko družino. Močno upam, da nekoč bo in bodo v njej lahko mirno zaživeli.

	Antares se je spustil v počasni tek in odšli smo naprej.

	»Koliko časa bomo potovali?« je vprašala Julija, skoraj neprepoznavna v novih oblačilih.

	Svoje stare reči je pustila pri graščini in simbolično zakopala svoje staro obdobje.

	»Približno pet ur, če se nekajkrat ustavimo in vmes hodimo peš,« sem ji odgovoril.

	Ubrali smo ravno pot, a se še vedno dovolj držali ceste, da se ne bi povsem izgubili. Najlažja pot bi nas vodila po cestah, saj mi ne bi bilo potrebno preverjati, kje se nahajamo. Še vedno pa je bilo bolje, če smo hodili po travi. Držali smo se stran od hiš in jih zaobšli v širokem loku. Juliji sem povedal, da lahko pije iz tiste čutare, ki je imela prekuhano vodo. Celo pot me je spraševala po napotkih, informacijah in dinozavrih.

	»Imaš kakšno vprašanje o taboru? Nič te še ni zanimalo o tem,« sem jo povprašal o odsotnosti vprašanj o najinem cilju.

	»Ne. Del mene sploh ne želi iti tja. Želim biti z vama.«

	Odgovor me je presenetil. Nisem si mislil, da bo kdaj to omenila.

	»Tudi sam sem razmišljal o tem.«

	Glavo je obrnila proti meni in široko odprla oči. Verjetno je tudi njo presenetil moj odgovor, ki pa je bil posledica večurnega razmišljanja o tem.

	»Odideva do tabora in tam ostaneva nekaj dni, mogoče celo tednov. Kolikor dolgo boš želela, v taboru bova skupaj. Že zdaj pa ti povem, da ne bom ostal, če se ti odločiš za življenje v taboru. Bi te pa z veseljem vzel s seboj, če bi si želela živeti z nama.«

	Prikimala je in ideja ji je bila všeč. Potrditev je sprožila kopico vprašanj o taboru. Število ljudi, število otrok, videz tabora in mnoga druga vprašanja. Čas je hitro mineval, sonce pa je bilo vse višje na nebu. Postajalo je vroče in vse bolj smo se zadrževali v senci samotnih dreves. Ko smo prešli Semič, se je začel gozd in potrebovali smo pozornost vsakega izmed nas.

	»Gremo, Antares, v galop,« sem rekel in pognali smo se po poti v gozd.

	Ko smo prišli iz prve zaplate dreves, sem v daljavi zagledal cerkev. V meni sta se prebudila občutka osamljenosti in domačnosti, saj sem cerkev prepoznal. Že dolgo ju nisem spustil na plano in nanju nisem bil navajen. Tabor je bil več let moj dom in spominjal sem se trenutkov in občutkov, ki so me takrat prevevali.

	»Za to cerkvijo zavijemo levo in v gozd. Mimo teh hiš in po poti.«

	»Je gozd varen?«

	»Niti približno. Nepregleden je in najboljše je, če večino poti galopiramo,« sem ji odgovoril.

	Prečkali smo travnato dvorišče zadnje hiše in se ustavili nekaj metrov stran od prvih dreves. Julija mi je predala vajeti in se oprijela sedla. Antares se je pripravil, kot bi vedel, kaj pričakujem od njega.

	»Antares, pokaži nam, kaj pomeni hitrost.«

	Prah se je dvigoval za nami, drevesa v bližini pa so postajala meglena. Antares je bil tudi z nekaj dodatne teže izjemno hiter. Po uri hitre ježe, v kateri nismo videli ničesar, smo prišli do kamnoloma. Postavljen je bil tik ob koncu gozda in zavili smo levo proti jasi. Juliji sem povedal, da bo za nami videla obronke malega naselja po imenu Koprivnik, nad katerim se je dvigoval cerkveni zvonik. Nekoč je bila to jasa, zdaj pa so tu že rasla manjša drevesa. Antares je lahko tekel po travi, a se ni pretirano zaganjal. Svoje je opravil, verjetno pa je čutil, da se približuje taboru.

	Z Julijo sva najprej zagledala peščeno pot, potem pa se je med drevesi v zrak začelo dvigati leseno obzidje. Upočasnili smo in se s strani približali jarku, ki nas je usmeril proti glavnemu vhodu. Še vedno smo bili več metrov stran od tabora, ki je imel na vsakih sto metrov postavljene stražne stolpe. Vse je bilo narejeno iz lesa, saj tega v okolici ni primanjkovalo. Ko sva pozorno prisluhnila, sva z druge strani slišala glasove ljudi. To me je pomirilo, saj sem vedel, da je tabor še aktiven.

	Opazoval sem lesene tramove, ki so predstavljali zid in se počasi spominjal vsake praske, ki je nastala. Jarek se je nadaljeval, jaz pa sem čakal na dvižni most, ki je segal visoko v zrak. Še vedno je bil na istem mestu. Ob poti k mostu so bili na vsaki strani postavljeni ostri koli. Ti so odganjali dinozavre in omogočali lažji izhod iz tabora.

	Počasi smo se približali vhodu in prešli ostre kole. Na stolpih sem opazil čuvaje, ki so bili že v polni pripravljenosti. Z glave sem snel klobuk in pomahal z njim, če bi me kdo od njih slučajno prepoznal. Zaslišalo se je nekaj glasov, zatem pa se je most začel spuščati. Ko je bil povsem na tleh, so se začela odpirati še vrata.

	Začutil in zaslišal sem bitje Julijinega srca. Ko je Antares začel hoditi po lesenem mostu, sem si na glavo postavil svoj klobuk. Vrata so se povsem odprla in pokazala notranjost tabora. Ljudje so se začeli zbirati, srce pa je začelo biti tudi meni.

	Vajeti sem preprijel v eno roko, z drugo pa objel Julijo.

	Z rokami se me je močno oklenila in me stisnila.

	»Vse bo v redu, dokler sva skupaj,« sem ji povedal.

	 »Dokler smo skupaj,« se je nasmehnila in me hitro pomirila. Vstopila sva v tabor.





Zahvala


	Zahvalil bi se prav vsem, ki so na tak ali drugačen način pripomogli k moji ljubezni do dinozavrov in zgodovine.

	Leji, ker je skozi življenje in pisanje moj navdih in opora. Družini in prijateljem, ker mi stojijo ob strani in me podpirajo tudi pri najbolj norih idejah. Vsak izmed vas predstavlja košček sestavljanke v mojem delu.

	Evi Veber za sanjsko naslovnico. Vsakič znova sem pomirjen, ko postane moja ideja še mnogo lepša.

	Lektorici Katji Stojić, da so moja vprašanja našla prave odgovore in so bile moje napake pravilno popravljene.

	In nenazadnje bi se rad zahvalil mladenki, ki je s svojim otroškim navdušenjem nad dinozavri ponovno prebudila mojo ljubezen do teh čudovitih bitij. Brez nje ne bi bilo te knjige. Hvala Ela, ta knjiga je zate.



	Zahvalil bi se tudi vsem, ki bi želeli podati svoje mnenje o knjigi. Svoje mnenje o knjigi lahko podate kar preko poštnega naslova dezeladinozavrov@gmail.com ali preko spletne strani dezeladinozavrov.si.

	Vsa ostala vprašanja o knjigah in delu pa lahko naslovite na ziga.kastelic.pisanje@gmail.com in profile na družbenih omrežjih avtorja.





O avtorju


	Ljubitelj dinozavrov, zgodovine in pisanja, ki je svoje otroštvo preživel v igranju z igračami iz filmov Dinozaver in Jurski park. Ker v njegovi mladosti z izjemo slikanic, knjig Michaela Crichtona in enciklopedij ni bilo slovenskih knjig o dinozavrih, se je lotil pisanja serije Dežela dinozavrov. Da mladim z željo po prebiranju o dinozavrih ne bo potrebno posegati po tujih knjigah, so dinozavri prišli v Slovenijo. Morda se bo človeštvo iz zgodovine kaj naučilo, če bo zgodovina prišla k njemu. Vsaj v knjigah in predvsem v knjigah.

	Žiga Kastelic je urednik, novinar in pisatelj, ki je svoj knjižni prvenec Ti, v moji krvi izdal leta 2022. Leta 2024 se je prvencu pridružila tematsko podobna knjiga z naslovom Premlad, da bi umrl star. Istega leta pa je bil izdana tudi Dežela dinozavrov: Reševalna misija, ki nadaljuje zbirko o dinozavrih v Sloveniji.





Žiga Kastelic

	DEŽELA DINOZAVROV: Začetek

	Lektorica

	Katja Stojić

	Oblikovanje

Eving, Eva Veber s.p.

	Elektronska izdaja

	Izdano v Sloveniji

	Izdano v samozaložbi

Trebelno, 2024

	Dežela dinozavrov

	__________________________________

	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



	COBISS.SI-ID 199333635



	ISBN 978-961-07-2183-3 (ePUB)

__________________________________



	 © Dežela dinozavrov

	Cena: 15 EUR