NAŠI JUBILANTI
Prof. dr. MILOVAN GAVAZZI — SEDEMDESETLETNIK
Vilko Novak
Slovenski etnologi imamo še posebne vzroke, da se hvaležno spom-
nimo življenjskega praznika najuglednejšega jugoslovanskega etnologa
— univ. profesorja dr. Milovana Gavazzija. Saj ga vežejo s Slovenijo od
nekdaj tesne vezi, ker je v času, ko je bil njegov pokojni oče prvi pro-
fesor geografije na ljubljanski univerzi (1919—1927), stalno obiskoval
Ljubljano. To priložnost je uporabil za učenje slovenščine in študij naše
strokovne literature; to je prvi pregledno obravnaval (Razvoj i sadašnje
stanje etnografije u Jugoslaviji, Lud slowiahski 1930). Mnogim od nas je
desetletja pomagal z nasveti in tudi sicer, bil nam je s svojim delom vzor-
nik in pobudnik. V posebno tesnih stikih pa je z našo etnološko katedro,
na kateri je večkrat predaval in z vso skrbjo zasledoval njen razvoj.
Lahko rečemo, da nam jo je pred njeno ustanovitvijo in še potem prav
on nadomeščal. Končno je tudi stalni sodelavec našega časopisa, piše pa o
naši ljudski kulturi tudi drugod.
Milovan Gavazzi je bil rojen 18. III. 1895 v Gospiću. Po študiju sla-
vistike, filozofije in nemščine v Zagrebu ter etnologije v Pragi je bil ne-
kaj časa srednješolski profesor, sodelavec, nato pa kustos (1923—1927)
Etnografskega muzeja v Zagrebu; temu je bil pozneje tudi nekaj časa
ravnatelj. Ko se je tako dodobra seznanil tudi z živo hrvaško ljudsko
kulturo in z muzejskim delom, je 1927 postal profesor za etnologijo na
filozofski fakulteti v Zagrebu. Tu je vodil etnološki seminar, pozneje
odsek in nanovo ustanovljeni Etnološki zavod 37 let, predava pa še danes.
Vzgojil je številne dobre učence, ki delujejo v muzejih in drugih usta-
novah ter po njegovem vzgledu poglabljajo raziskovanje hrvaške ljudske
kulture. Delo v teh ustanovah z začetki etnološke kartografije pri Hrva-
tih in Južnih Slovanih vobče, z ustanovitvijo arhiva, foto- in diateke itd.
je poglavje zase. Ne smemo pozabiti tudi njegovega uredniškega dela
(Omladina, Nastavni vjesnik. Etnološka građa i istraživanja, etnološki
prispevki v Enciklopediji Jugoslavije itd.), njegovega sodelovanja v odbo-
rih mednarodnih strokovnih organizacij, njegovega dela za etnološki film,
dolgoletnega predsedništva v Etnološkem društvu Jugoslavije, pri kate-
rem je tudi glavni urednik Etnološkega pregleda in Etnološke biblioteke.
Začetki znanstvenega dela Milovana Gavazzija so povezani z njego-
vim slavističnim študijem in z njegovo muzikološko izobrazbo. Zato ob-
ravnavajo njegovi prvi spisi ljudsko pesem in glasbo. Muzejsko delo ga
kmalu privede k študiju hrvaške snovne kulture, pri tem pa ga je že te-
184
Naši jubilanti
daj posebej mikalo predenje in tkanje, kar raziskuje še danes. Čeprav je
bilo do Gavazzijevega nastopa na Hrvatskem zbranega predvsem po za-
slugi A. Radića dokaj gradiva v ZNŽO in drugod ter so raziskovali že
nekatera vprašanja družbene in duhovne kulture, je njegovo delo pričelo
novo razdobje tako s pritegnitvijo snovne kulture, kakor tudi primerjalne
metode, drugega južnoslovanskega in slovanskega gradiva, pa tudi z zgo-
dovinsko poglobitvijo obravnavanih problemov. Te svoje široke poglede
je uveljavil v vrsti analitično-sintetičnih študij, v katerih je prikazal se-
stav hrvaške ljudske kulture, razne plasti v njej, ki jih je ustvaril zgo-
dovinski razvoj z lego dežele; dalje povezanost hrvaškega etnikuma prek
kulturnih območij s sosednimi narodi in kulturnimi območji. Te razprave,
ki jim je izhodišče Kulturna analiza etnografije Hrvata (Narodna starina
1928), je avtor stalno dopolnjeval (do zadnje redakcije v Enciklopediji
Jugoslavije 4, geslo: Hrvati — Etnografija) in jih objavljal tudi v tujini,
tako da so v strokovnem svetu pomemben vir spoznavanja velikega dela
južnoslovanske ljudske kulture. Razširil jih je tudi na ves Balkan (od
objave v Hrvatski enciklopediji pod geslom Balkansko poluostrvo do
nemških spisov Das Kulturerbe der Südslaven im Lichte der Völker-
kunde, Die Welt der Slaven 1956; Die kulturgeographische Gliederung
Südosteuropas, Südostforschungen 1956; Die Kulturzonen Südosteuropas,
Südosteuropa-Jahrbuch 1957).
Kratko poljudno sintezo (ustrezno namenom založbe) je pričel M. Ga-
vazzi objavljati z delom Pregled etnografije Hrvata I (1940), ki je zaradi
vojske ostal nedokončan, a budi v nas vseh stalno upanje in prepričanje,
da ga bo avtor nadomestil z velikim priročnikom, ki ga pričakuje od
njega tudi tujina. Razen poljudnega spisa Godina dana hrvatskih narod-
nih običaja I-H (1940) je prof. Gavazzi napisal še vrsto študij o posamez-
nih hrvaških temah, kot so zadruga, pobratimstvo in posestrimstvo, po-
greb na saneh, lončarstvo, glasbila, počivala itd. (Bibliografijo — čeprav
nepopolno — del M. G. glej v Etnološkem pregledu 6-7.) Sem sodi tudi
knjiga Hrvatska narodna umjetnost (1944).
Že zelo zgodaj je prof. Gavazzi primerjal hrvaške kulturne pojave
in oblike z ostalimi južnoslovanskimi, npr. v oznaki ljudske glasbe pri
Južnih Slovanih (Lud slowianski 1932), o sator-formuli (Narodna starina
1924), v preglednih študijah Narodna likovna umjetnost in Narodni običaji
(Ene. Jugoslavije 6). Poseben pomen pa imajo s tega področja zajete štu-
dije — poleg že omenjenih, katere se nanašajo na ves Balkan —, ki na-
drobno obravnavajo zvezo hrvaškega ali južnoslovanskega ozemlja s po-
sameznimi kulturnimi območji. Take so npr. madžarski pisana o kultur-
nih tokovih v Panoniji (v peštanski Ethnographiji 1947), o stikih med
vzhodnoalpskim območjem in hrvaško ljudsko kulturo (Alpes Orientales
I in II) o kulturnem vozlišču na ozemlju Gorskega Kotarja in Kočevskega
(Zeitschrift für Balkanologie 1963) in več nadrobnih spisov npr. o poči-
valih, megalitih itd.
Že začetki raziskovanja hrvaške ljudske kulture so privedli prof. Ga-
vazzija do spoznanja, da le-to ni mogoče brez poznavanja prvotne slovan-
185
Vilko Novak
ske kulture. Ker pa tudi ta ni dovolj raziskana, se je lotil z vso svojo
lingvistično natančnostjo in s poznavanjem gradiva pri vseh Slovanih
nekaterih tem iz stare slovanske kulture. To področje je ostalo vse živ-
ljenje eno glavnih v avtorjevem delu, tako da je na njem nadrobno osvet-
lil nekatera vprašanja v razpravah, ki so med temeljnimi v slovanski
etnologiji: Slovenske mjere za predivo i tkivo prema seksagezimalnom
sistemu (Slavia 1925), Praslavenski tkalački stan i tkalačka daštica (ZNŽO
XXVI), Praslavenski prilozi i problemi (o tipu psi. preslice. Lud slowian-
ski 1929), Beiträge zur altslavischen Kulturkunde (Zeitschrift für slav.
Philologie 1954), Zapadnopanonski slavenski pojas u davnini (Etnografia
polska 1960). Dognanja le-teh in drugih studij je M. Gavazzi strnil ter
razširil obenem v knjižici Sudbina stare slavenske baštine kod Južnih
Slavena (1959), ki je priročnik za našega etnologa.
Ustavili smo se le ob nekaterih slavljenčevih delih in pokazali glavne
smeri njegovega znanstvenega dela, ki mora biti vselej razgledišče, vo-
dilo in temelj tudi našemu delu. Profesorju Milovanu Gavazziju pa vošči-
mo vso srečo ob njegovem prazniku z željo, da bi še dolgo tako zdrav
mogel nadaljevati svoje delo!
ZUSAMMENFASSUNG
PROF. DR. MILOVAN GAVAZZI — SIEBZIG JAHRE
Der Repräsentant der Ethnologie in Jugoslawien, Professor Dr. Milovan
Gavazzi, ist am 18. III. 1895 in Gospić (Kroatien) geboren. Nach slawistischen
und ethnologischen Studien in Zagreb und Prag (bei Lubor Niederle) war er
zuerst kürzere Zeit als Mittelschullehrer und dann als Kustos im Ethnographi-
schen Museum in Zagreb tätig. Von 1927 bis 1966 wirkte er als Professor der
Ethnologie an der philosophischen Fakultät in Zagreb.
Den ersten Bereich seiner wissenschaftlichen Tätigkeit bildet die kroatische
Volkskultur. Neben kleineren Studien über die Zadruga, Wahlbruderschaft,
Keramik, Volltsmusik u. a., schrieb er mehrere Abhandlungen über den Aufbau
der kroatischen Volkskultur (so in Baessler-Archiv für Völkerkunde 1937; es
sei auf die Bibliographie der Tätigkeit von M. G. im Etaološki pregled 6, Beo-
grad 1965 hingewiesen), eine populäre Übersicht der Ethnographie der Kroa-
ten I (1940), ein Werk über Jahresbräuche u. ein Buch über die kroatische
Volkskunst (1940).
Der zweite Forschungsbereich von M. Gavazzi ist das ganze südslawische,
bzw. südosteuropäische Gebiet. Seine Studien über die Kulturzonen und das
Kulturerbe in der Volkskultur dehnte er auf die ganze Balkanhalbinsel aus
(auch deutsch in Südostforschungen 1956, im Südosteuropa-Jahrbuch 1957, in
Welt der Slaven 1956), gab eine Charakteristik der Volksmusik bei den Süd-
slawen, ihrer Gebräuche u. Volkskunst (in Enciklopedija Jugoslavije 6); schrieb
über ostalpine Kultureinflüsse, über die Kulturströmungen im pannonischen
Räume, über megalithische Kulturelemente usw.
186
Naši jubilanti
Studien dieser Art führten M. G. zu altslawischen Quellen der heutigen
slawischen Volkskulturen und es gelang ihm in manchen Bereichen, frühere
diesbezügliche Untersuchungen zu vertiefen. Seine grundlegenden Abhandlun-
gen in dieser Richtung sind: Slawische Mase für Gespinst und Gewebe nach
dem sexagesimalen System (Slavia 1925), Der altslawische Webstuhl und das
Webbrettchen (Zbornik za narodni život i običaje J. S. XXVI), Altslawische
Beiträge und Probleme (über den Typus des altslaw. Spinnrockens, Lud slo-
wianski 1929), Beiträge zur altslaw. Kulturkunde (ZfslPh 1954), Der westpanno-
nische slawische Bereich im Altertum (Etnografija polska 1960) und eine Syn-
these: Sudbina stare slavenske baštine kod Južnih Slavena (Schicksal des alt-
slaw Erbes bei den Südslawen, Beograd 1929).
187