Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše junij 2020 Letnik XXII/2 • številka 86 Vzgoja cena 5,80 eur V žarišcu: Spolna identiteta Naš pogovor: Šolanje na Reševanje konfliktov – dr. Tatjana Kikec daljavo … vseživljenjska vešcina in od blizu VZGOJA 86 Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše junij 2020, leto XXII/2 Ustanovitelja in izdajatelja Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova Svet revije mag. Ivan Bresciani mag. Albert Bacar dr. Viljem Lovše Jože Mlakar Marjan Peneš dr. Andrej Perko dr. Peter Svetina Marija ŠušteršicMarija Žabjek Odgovorni urednik dr. Silvo Šinkovec Uredniški odbor Erika Ašic dr. Janez Gabrijelcic dr. Dejan Hozjan dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday mag. Marijana Kolenko dr. Nives Licen dr. Franci M. Kolenec prof. Bernarda Mal dr. Anton Meden Naslov uredništva Vzgoja, Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43-83-983 revija.vzgoja@gmail.com silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si ID za DDV SI64231160 Transakcijski racun SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici d.d. Oblikovanje in prelom Tiskarna Oman, Kranj Tisk Belin Lektoriranje Barbara Rodošek Revija Vzgoja izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2020 je 5,80 €. Narocnina za narocnike v Sloveniji je 23 € (tujina 36 €). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved narocnine sprejemamo samo pisno za naslednje obracunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Prispevkov ne honoriramo. Ce narocniki svojega izvoda ne prejmete na dom, prosimo, da nas o tem obvestite. Natisnjenih 1500 izvodov. ISSN: 1580-0482 Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Ko je ves svet utihnil Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Nihce ni pricakoval, da se bo ves svet usta­vil. Ce bi kdo to napovedal teden prej, bi se mu smejali. Pa vendar se je zgodilo. Kako krhko je naše življenje. Zdi se, da vse tece po nacrtih, pa smo videli, kako hitro se lah­ko vse ustavi. In še vedno ne vemo, kako bo življenje teklo naprej. Ni bilo vojne, pa je veliko ljudi umrlo. Bolniki v bolnišnicah so samevali brez obiskov, starejši so bili v domovih še bolj sami in so zbolevali od za­pušcenosti. Ceste so utihnile, ni bilo avto­busov, vlakov, letal ... Kam smo se poskrili? Kaj se je dogajalo z nami? Zdelo se mi je, kot da je ves svet na duhovnih vajah. To je bil cas, ko smo pustili službo, se umaknili v tišino, se omejili od drugih. Za bistveno. Kaj je bistveno za posameznika, je odvisno od njegovih prepricanj in vrednot. Ob negotovi prihodnosti, strahu pred bole-znijo in smrtjo se vprašanje še bolj zgosti. Kdo sem? Kaj je smisel vsega, kar pocnem? Kaj bo ostalo od življenja? Znašli smo se na notranjem vrtu, na vrtu srca. Kaj smo tam našli? Nekateri so v karanteni svoj vrt srca pre­merili in se odlocili, da po dolgem casu spet bolje poskrbijo zanj. Koncno so imeli cas. Srecal sem ljudi, ki so pripovedovali o lepem casu, ki jim je bil podarjen. Imeli so cas zase, za svoje bližnje, za bistvene stvari, za to, kar imajo radi. Ocistili so svoj vrt, ga zalivali, obnovili, obrezovali. Se cudili lepo-ti, ki je spet zasijala. Posvetili so se dobroti, ljubezni in svetosti. In želeli so si, da bi ta cas trajal. Drugi svojega vrta niso opazili. Že leta ni ni­kogar, ki bi prekopal, zalival, gnojil, zasadil notranji vrt, da bi zraslo kaj lepega. Sedaj bi se lahko soocili s seboj, pa se niso upali, niso mogli. Vsak ima svoje ovire. Vrt, porašcen z divjimi in škodljivimi zelmi, ni vec privla-cen. Clovek ga niti ne opazi vec. Življenjska rutina ga drži pokonci, umaknjenega od sebe. Odtujil se je samemu sebi. Sreco išce v dejavnostih, stvareh. To pa se je ustavilo. Za takega cloveka je tišina ogrožajoca. Boji se plevela, s katerim bi se moral soociti, zato ostaneta strah in jeza. Kaj bo? Kdaj bo tega že konec? Vsaka kriza je tudi priložnost. Karantena je bila priložnost, da 'se ucimo biti'. Kdor je želel, je lahko na svetovnih duhovnih vajah preveril, kaj mu pomeni 'biti clovek'. Cetrti Unescov steber vzgoje in izobraževanja je sedaj prišel bolj do izraza. Clovek naj poi-šce svoj lastni obraz, je rekel Stanko Gogala. Psihologija se od Eriksona naprej ukvarja z identiteto. Erikson v vsakem obdobju clove­kovega razvoja opiše ugoden in neugoden izid. Ni vseeno, kako se razvijejo posame­zna življenjska obdobja. Ce je izid ugoden, se pocasi oblikuje osebna identiteta, clovek postaja notranje harmonicen, zadovoljen in umirjen. To ne pomeni, da nima preizku­šenj in bolecin, pomeni pa, da ovinke življe­nja dokaj dobro zvozi in se mu odpira pot. Doma je na svojem vrtu, ki ga neguje. Na psihoseksualni ravni oseba išce spolno istovetnost. Mnoštvo knjig opisuje tipic­no žensko in moško vedenje, nacin razmi­šljanja ter cutenja moškega in ženske, vlo-go igrac, barv in dejavnosti pri fantkih in punckah. Temu pomembnemu vprašanju posvecamo tokratno žarišce. Pripravljamo se tudi na drugi posvet o vzgoji za ljubezen do domovine in države, saj se zavedamo po­mena socialne identitete. Veselimo se nove­ga druženja v Radljah ob Dravi. Tudi tako se ucimo 'biti'. V casu karantene je nastalo ve­liko domislic, vicev, hudomušnih anekdot. Humor je med najbolj zdravimi obrambni-mi mehanizmi. Lepo je videti, da se ljudje še znajo od srca nasmejati. To je odsev zdrave psihe, jasne identitete. Strah in stiska clove­ka ne pahneta v agresivnost, ampak ju pre­maguje s humorjem. Otrokov vstop v spol … Izgradnja otrokove spolne identitete temelji najprej na sprejemanju telesa. Spre­jemanje telesa je proces, ki se odvija od vsega zacetka otrokovega življenja. Kako se bo otrok lahko 'naselil' v svoje telo, je prven­stveno odvisno od tega, kako z njegovim te­lesom ravnajo odrasli, ki zanj skrbijo. Otrok spoznava svoje telo skozi obcutke, ki se vanj zapisujejo preko izkušenj. … Z matematiko v lepši svet … Ko se z ucenci v razredu pogovarjamo o perecih temah, ugotovim, kako malo vedo otroci o okoljskih in socialnih problemih. Za njih so to oddaljeni problemi, ki se jih ne dotikajo. Naši otroci bodo ustvarjali priho­dnost. Pomembno je, da jih izobražujemo in vzgajamo tako, da bodo sposobni ustvariti lepši svet. Prepricana sem, da lahko k temu prispevamo tudi matematiki … Vzgojni slog … Vzgoja zajema celosten razvoj osebnosti, ki poteka na kognitivni, emotivni in vre­dnotni ravni. To je pomembno vodilo pri oblikovanju osebnosti, saj si posameznik v procesu vzgoje oblikuje moralne vrednote, navade, interese, prepricanja in stališca ter razvija socialne vešcine. Je namerno delova­nje neke odrasle osebe na drugo – obicajno na otroke in mladostnike. … Kosmati pomocnik … V obravnavani študiji primera je šlo za posebno kombinacijo dveh med seboj izkljucujocih se posebnosti pri ucenki s posebnimi potrebami: Aspergerjevega sin-droma in selektivnega mutizma. Pri delu z ucenko in psom sem uporabila metodo akcijskega raziskovanja in s sprotno analizo tedensko postavljala nove cilje. … Z vzorom do solidarnosti … Navadno ob izrazu 'volonterstvo' pomisli-mo predvsem na formalne oziroma umetno organizirane oblike pomoci. To so volonter-ska opravila, ki potekajo preko posrednika oziroma dobrodelne organizacije. Vendar pa to ni edini nacin udejstvovanja. Dejavnost prostovoljnega dela se lahko pojavlja tudi priložnostno, v obliki pomoci mimoidoce­mu, bolnim, starejšim in podobno. … Uvodnik 3 Silvo Šinkovec: Ko je ves svet utihnil V žarišcu: Spolna identiteta 5 Katarina Kompan Erzar: Otrokov vstop v spol 7 Andreja Poljanec: Moški in ženska se pri vzgoji dopolnjujeta 9 Marko Juhant: Biti oce, biti mati 11 Andrej Perko: Samopodoba in spolna identiteta 14 Roman Vodeb: Zgodovinski razvoj teorije spola 16 France Cukjati: Teorija spola 19 Branko Klun: Narava in svoboda 21 Mojca Belcl Magdic: Neskladje med biološkim spolom in spolno identiteto Naš pogovor 23 Silvo Šinkovec: Tatjana Kikec: V tujini s ponosom in navdušenjem predstavim svojo državo Biti vzgojitelj 26 Ivo Branimir Piry: Valentin Vodnik (1758–1819) 28 Mojca Šporn: Z matematiko v lepši svet Vzgojni nacrt 30 Pismo Deklice z Rastoco knjigo 31 Bernarda Kejžar: Šolanje na daljavo … in od blizu Starši 34 Tamara Cer: Vzgojni slog 36 Karmen Kranjec Klopcic: Zakaj so otroci v družini tako razlicni? 38 Simona Recnik Fekonja: Reševanje konfliktov – vseživljenjska vešcina Podrocja vzgoje 40 Milcek Komelj: Medsebojnost na ozadju neskoncne skrivnosti 41 Lidija Golc: Upanje 42 Ana Senegacnik Kurnik: Kosmati pomocnik 44 Eva Zaman: Slovenšcina kot drugi jezik v vrtcih in šolah Duhovni izziv 46 Tanja Pogorevc Novak: Likovni izraz ljubezni do domovine 47 Barbara Peterlin: Med brezdomci v Kijevu 48 Bogomir Novak: Cena nebeškega kraljestva Izkušnje 48 Gloria Orgolic: Pisno ocenjevanje 50 Mateja Smrekar: O pravicah otrok 52 Ester Pecaric: Z vzorom do solidarnosti 53 Napovedni koledar 54 Iz življenja DKPS 54 Summary Otrokov vstop v spol Katarina Kompan Erzar, dr., je izr. prof. za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in predavateljica na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Predava, vodi delavnice in izvaja supervizije za razlicne socialnovarstvene in izobraževalne ustanove. Spol ni zunanji, teoreticni konstrukt, temvec danost, ki jo clovek v svojem razvoju spoznava, sprejema, gradi in razvija v edinstveno in celovito podobo. Zato so vsakršni spolni stereotipi popacenje te podobe. Prav tako so pritisk in popacenje spola tudi vse oblike brezsramnega vedenja in namigovanja na spolnost, ki otroško doživljanje telesa zameglijo in preplavijo z gnusom, strahom in negotovostjo. S tem grobo posežejo v naravni, spontani mehanizem vzpostavljanja razmejitev in telesne meje med intimnim in javnim. Kljucno: sprejemanje in spoštovanje Izgradnja otrokove spolne identitete temelji najprej na sprejemanju telesa. Sprejemanje telesa je proces, ki se odvija od vsega zacetka otrokovega življenja. Kako se bo otrok lahko 'naselil' v svoje telo, je prvenstveno odvisno od tega, kako z njegovim telesom ravnajo odrasli, ki zanj skrbijo. Otrok spoznava svoje telo skozi obcutke, ki se vanj zapisujejo preko izkušenj. Glede na izkušnje se potem telo razvija in oblikuje, hkrati z njim pa se oblikuje tudi otrokova no-tranjost. Prva leta so zaznamovana s t. i. implicitnim spominom, to so vtisi in obcutki, ki neposredno oblikujejo mrežo povezav v otrokovih možganih in jim omogocijo hitro in ustrezno prilagaja­nje na okolje, v katerem živi. Tudi kasneje v življenju velik del naših izkušenj ostaja v implicitnem, to je telesnem spominu, ki kroji naše vedenje. Z razvojem zavedanja in zavestnega spomina otrok dobiva stik tudi z implicitnim delom svojega doživljanja in se ob tem, ko se mu porajajo razlicni obcutki, ki jih ne razume, obraca na odrasle, da mu pomagajo razumeti, kaj se z njim dogaja, da se skupaj z njim navdušujejo nad njegovimi sposobnostmi, iniciativo, zmožnostmi njegovega telesa in ga naucijo tudi prenašati nemoc in omejenosti, ki jih to telo ima. Ce je ta temelj trden in otrok odrašca ob odraslih, ki njegovo telo spoštujejo, zanj vstop v spol ne bo problematicen. Povezan bo namrec z varnimi odnosi, veseljem nad sposobnostmi, ki jih ima telo, pestrostjo doživljanja, ki jo prinaša, in s sprošceno­stjo v gibanju, govorjenju, iniciativi, raziskovanju in povezovanju z drugimi. Seveda je za otroka njegovo telo samoumevno in ga ne doživlja kot nekaj tujega, pridobljenega od zunaj, temvec kot nelocljiv del sebe. Od odraslih potrebuje samo oporo in sprejemanje, ki mu bosta omogocila, da bo tega telesa vesel. Nikakor pa ne potrebuje proble­matiziranja telesnih znacilnosti in posebnosti. Zdrava drža do telesa je torej: sprejeti telo in mu omogociti, da se varno in zdravo razvija v skladu s svojimi znacilnostmi. Varno okolje za otrokov vstop v telo in spol v prvih otroških le­tih nastane lahko le ob odraslih, ki so v svojem telesu 'doma', so suvereni in s svojim telesom ravnajo spoštljivo. Taki odrasli bodo spoštovali tudi otrokovo telo in njegovo ranljivost. Drugi pogoj za zdrav razvoj otrokovega vstopa v telo in s tem tudi v spol, ki je z njim nelocljivo povezan, pa je spoštovanje otrokovih meja, pred­vsem meje sramu in ranljivosti. Pogoj za razvoj zdravega sramu je popolna odsotnost spolnih dražljajev in poseganja v otrokovo in-timo s pogledom, dotikanjem, govorjenjem ali siljenjem ter izpo­stavljanjem odraslim, ki ne spoštujejo meje sramu in se v otrokovi prisotnosti neprimerno vedejo. Razvoj spola – obdobja in podrocja Otroško razumevanje ter pojmovanje njegove spolnosti in njene­ga pomena se zacne v zgodnjem otroštvu in se razvija vse življenje. Organske sposobnosti, miselni razvoj in integracija ter notranji psi-hicni vplivi dolocajo stopnjo in obseg razvoja spolnih sposobnosti in razumevanja spolnosti pri otroku. Na razvoj vsakega otroka se­veda mocno vplivajo tudi kulturne norme in pricakovanja, odnosi in drža do spolnosti v družini ter medosebne izkušnje, s katerimi se bo sreceval. Pomena spolnosti se otrok v otroštvu najbolj nauci od svojih staršev, kasneje pa tudi od medijev in širšega kulturnega okolja ter med postopnim razvojem svojih lastnih izkušenj, lastnega doživljanja ter predvsem preko tega, koliko varnosti in stika z nje­govim doživljanjem mu med odrašcanjem omogocijo starši in drugi odrasli, ki skrbijo zanj. V razvoju spola in spolnosti locimo vec podrocij in vec obdobij. V prispevku se bomo osredotocili na tri glavna podrocja razvoja spola in vloge okolja pri tem razvoju: • stik s seboj, sprejemanje telesa, • stikzdrugimi,razvojrazmejitevinsramu, • osvajanje širšega okolja, razvoj suverenosti v telesu ter svobodne­ga vstopanja v svet. Na podrocju spolnosti lahko glede na obdobja locimo: zgodnje otroštvo, šolsko obdobje in obdobje mladostništva. V vsakem od teh obdobij je kljucno, da otrokom omogocimo razvoj na vseh treh podrocjih – v stiku s seboj, stiku z drugimi in vstopanju v širši druž­beni svet. V vsakem obdobju se na vsakem od podrocij razvoja od­vija svojstven proces, ki mu lahko odrasli bolj ali manj prisluhnejo in s tem omogocijo otroku, da ob njih izcisti svoj spol in razvije va­ren in socuten ter spoštljiv odnos do spola in spolnosti. Jasno je, da gre pri tem za izgradnjo spola »od znotraj navzven« in ne »od zunaj navznoter«. Otrok spola ne posnema, temvec ga razvije z izkušnjo odnosov. Razvijanje spola je torej proces, ki se gradi s spoznavanjem sebe skozi odnose. Pri tem procesu so seveda odrasli in njihov nacin življenja v spolu tisti, ki oblikujejo temelj za to, kako se spol sprejme in živi ter poglablja v varnih in spoštljivih odnosih. Pogoj za razvoj zdravega sramu je popolna odsotnost spolnih dražljajev in poseganja v otrokovo intimo s pogledom, dotikanjem, govorjenjem ali siljenjem ter izpostavljanjem odraslim, ki ne spoštujejo meje sramu in se v otrokovi prisotnosti neprimerno vedejo. Hkrati pa to lahko naredijo le tisti odrasli, ki so tudi sami pripra­vljeni precišcevati in dograjevati svoj odnos do spola in spolnosti ter v svojih odraslih odnosih drug ob drugem poglabljati medsebojno spoštovanje na podrocju spola in spolnosti, socutje drug do drugega in do samih sebe na podrocju spola in spolnosti ter dostojanstvo v odnosu do spola in spolnosti. Živeti v skladu s svojo naravo Sodobna nevrološka znanost dokazuje, da sta moški in ženska po naravi razlicna. In prav možnost živeti svoj spol po tej naravi je glavni pogoj za polno izraznost posameznika. Moški, ki pozna, razume ter spoštuje svojo moško naravo (ne glede na to, s cim se ukvarja ter ali se giblje v bolj klasicno moškem ali morda bolj žen­skem okolju), bo lahko spoštoval in cenil tudi žensko. Prav tako bo samo ženska, ki pozna, razume in spoštuje svojo naravo (ne glede na to, s cim se ukvarja in v kakšnem okolju se giblje), lahko spoštovala moškega. In šele moški in ženska, ki lahko razumeta in prisluhneta svojemu telesu, bosta lahko prisluhnila tudi otroku in mu pomagala do suverenega in polnega vstopa v spol in spolnost. Spol je mnogo vec kot 'zbirka' predpisanega vedenja, ki ga od zu­naj locujemo na moško ali žensko. Prav tako ne gre za naucene ali pridobljene vešcine in spretnosti, temvec za telesno, hormonsko in nevrološko specifiko, ki narekuje, da se ženska in moški istih opravil ali dejavnosti enako uspešno lotevata in jih udejanjata na povsem drugacen nacin. Tudi vloga spola ni v tem, kaj kdo dela, v cem je uspešen in kaj naj bi bilo zanj primerno, temvec v tem, ali lahko to, kar pocne, pocne celostno kot moški ali ženska ali pa se mora zate­kati h klišejskim navodilom, ki v resnici niso prilagojena ne enemu ne drugemu. Cistost spola, ki pomeni življenje v skladu s svojo naravo, je v naj­vecji meri odvisna od staršev in starševskega okolja, v katerem se je otrok razvijal. Pri tem ne gre zgolj za modele moškosti in ženskosti, temvec predvsem za temeljno pomirjenost odraslih s svojim spo­lom, z medsebojnimi odnosi, s spoštljivo in dostojanstveno spol­nostjo ter brezpogojnim spoštovanjem otrokovega spola in njegove notranjosti ter njegove narave. Pri tem ne gre samo za to, kako odrasli moški in ženska oblikujeta spol deklice ali decka, temvec tudi za to, koliko sta onadva razvila svoj spol, koliko sta uspela slišati, sprejeti in spoštovati vsak svojo naravo in koliko sta se uspela v tem povezati tudi med seboj. Do-stikrat ostajajo odrasli v medsebojnih odnosih po spolu neizdelani in glede razumevanja spolnosti in spola sledijo klišejem ali celo zlo­rabljajocim in perverznim modelom in vzorom. Ob takih odraslih otrok težje spozna in vzljubi svoj spol in svojo specifiko, saj se ga stalno preverja in oblikuje glede na to, koliko s svojim naravnim vedenjem in razvojem ogroža ali potrjuje odrasle v njihovem razu­mevanju, kaj je za dolocen spol normalno in kaj ne, kaj je normalna spolnost in kaj ne, kaj je primerno za doloceno starost in kaj ne. Prav razumevanje in usmerjanje otrokove energije in razvoja je zato kljucno v razvoju spola in odnosa do spolnosti. Moški in ženska se pri vzgoji dopolnjujeta Andreja Poljanec, doc. dr., univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije. Svoje strokovno delo posveca predvsem raziskovanju navezanosti in pomenu empatije v odnosih, je avtorica vec znanstvenih in strokovnih del doma in v tujini ter mama petih otrok. Deluje kot vodja študija psihologije na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda ter je soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, kjer tudi izvaja terapijo. Otrok je po naravni poti plod dveh oseb razlicnega spola. V svoji nevrofiziologiji imata moški in ženska vsak svoje pomembne znacilnosti, ki se jih ne da poenotiti. Vse te razlike se izražajo na razlicnih ravneh delovanja osebnosti in omogocajo neverjetno pestrost v nacinu razmišljanja, odzivanja, vedénja, vzpostavljanja odnosov, custvovanja ipd. Razlike so – ceprav ne vedno zelo ocitne – prava dragocenost. Ce ima otrok vse te ni­anse nevrofizioloških, spolnih, osebnostnih in drugih razlik možnost doživljati v ljube-cem odnosu med staršema, pri vzgojiteljih, uciteljih in drugih pomembnih osebah, ki otroka vodijo v življenju, je to pravi zaklad, iz katerega crpa moc, energijo, iniciativo in odgovornost za cim bolj poln in zdrav oseb­nostni razvoj. V clanku bomo najvec pozornosti posvetili posebnostim materinske in ocetovske vlo­ge, saj dalec najmocneje zarisujeta razvoj otrokove osebnosti. Vendar pa se kljucne znacilnosti mater ter bistvene poteze ocetov odražajo tudi v vsakem drugem tesnejšem odnosu žensk in moških do otrok. Bolj ko se zmorejo odrasli zavedati svojih dragoce­nih notranjih virov moci ter potencialov in bolj ko se zavedajo svojega vpliva na razvoj osebnosti, mocnejši vpliv imajo na otroka. V primeru, da gre za osebnostno zrele od­rasle osebe, cemur se bomo posvetili tokrat, je vpliv na otrokovo osebnost pozitiven, v primeru nezrelega ravnanja pa starši in drugi odrasli na otroka delujejo škodljivo. Zgodnje obdobje Nenadomestljivost matere v prvih mesecih Materina fiziološka in organska danost ima v sebi neprimerljiv potencial za zorenje mo-žganov in zdrav razvoj otrokove osebnosti predvsem v prvem obdobju življenja. Ne-žnost, milina, dojenje, posebna pozornost in nega, potrpežljivost in sprejetost, ki jih v tem obdobju ob mocno naravni hormonski podpori zmore mati, so neprimerljive s ka­terimkoli drugim življenjskim obdobjem. Mati je v tem obdobju ves otrokov svet – njegov edini in najlepši. V njenih oceh se zrcalijo veselje, toplina, milina, skrb … in ljubezen. Preko vsega tega v sebi razvija osebnostno vrednost. Prav od zacetka po naravni poti razvija pestro paleto odzivov, ob katerih izgrajuje najbolj koherenten jaz in najgloblje socutje do sebe in drugih. V tem obdobju se že zarišejo glavne poteze odnosov oziroma njihova norma. Oce naj ljubi otrokovo mater Oce v prenatalnem obdobju in v prvem ob-dobju dojencka ocetovstvo razvija bolj po­sredno – predvsem preko ljubecega odnosa do otrokove matere. S skrbnostjo, zašcito in varnostjo pomirja mlado mamico ter z njo preko dojencka razvija nežen, ljubec in em­paticen odnos. Bolj neposreden vpliv pa se pomembno razvija predvsem med drugim in tretjim letom otrokove starosti. Takrat postane ocetov vpliv posebej specificen za otrokov psihonevrobiološki razvoj, ki vpli­va tudi na sposobnost spoprijemanja s stre­som in obcutek varnosti v svetu. Vec varno­sti ko bo otrok v tem odnosu cutil, bolje bo prepoznal odnose, ki mu ne bodo vzbujali zaupanja in domacnosti, in bo previden. Matere in otrokov razvoj Bogato custvovanje in empatija Ženskam je custvovanje nevrofiziološko mocneje namenjeno kot moškim. Njihovi možgani so mocno naravnani na pozornost do custev, povezavo med njimi, empatijo v odnosih. V vseh ženskah so poteze ma-terinstva, zato v odnose vedno prinašajo razsvetlitev. Glavno poslanstvo ženske je v skrbi za custveno pestrost in stabilnost pri sebi in otrocih. Veselje in prepoznavnost Otrok bo cutil, da ga je mati vesela, da je ljubljen in zaželen, ter bo razvijal obcutek lastne vrednosti. S sposobnostjo custvene­ga pomirjanja sebe in otroka bo mati zmo­gla biti osredotocena na otrokove potrebe, interese, talente in se bo nanje primerno odzivala. Otrok bo dojemal, da je opažen in prepoznan kot nekaj posebnega. Dra­goceno je, ce se predvsem ob materi vsak otrok lahko pocuti obravnavanega na nje-mu edinstven nacin – da je v necem pose-ben. Cutil bo, da se mati preda prav njemu in da s sorojenci ni vržen v skupni koš pra­vil in smernic. Tako bo lahko razvijal svojo identiteto. »Rada te imam!« Materine besede »Rada te imam!« zvenijo v prav posebnem tonu ter še besedno iz­žarevajo toplino in globino povezanosti in predanosti. Pester potencial ocetov Varnost Temeljno poslanstvo oceta, ki se zacne raz­vijati že ob nosecnici, je skrb za obcutek varnosti. Tako mamice kot otroci so ob tem pomirjeni ter lahko v miru in polnosti raz­vijajo talente, custveno obcutljivost, inicia­tivnost in zdrav pogled nase. Vera vase in v otroka Nadalje je zelo dragoceno, da ocetje verja­mejo, da so dobri ocetje – to otrokom po­maga pri vzpostavljanju pozitivne samo­podobe in zdrave notranjosti, saj ob takem ocetu tudi kot otrok lažje verjameš, da mar-sikaj zmoreš. Tak oce bolj verjame v otro­kove sposobnosti in ga pri tem opogumlja, pomaga pri doseganju uspehov, usvajanju spretnosti, razvijanju talentov. Vodenje V primeru otrokovega obupavanja, stiske, nejevolje naj oce otroku pomaga vztrajati, spodbuja naj ga pri idejah, ga potisne naprej na poti doseganja ciljev in 'odhajanja' v svet. Otrok tako razvija zdravo samozavest, avto­nomijo, preseganje sebe, svojih šibkosti …Šele ob vodenju in pomoci otrok razvija zdravo samostojnost, v nasprotnem prime-ru – ce mora prehitro vse narediti sam oz. je prepušcen samemu sebi – lahko razvije navidezno samostojnost, tako imenovano samozadostnost, ki je nezdrava. Aktivno vkljucevanje Ob vsem tem je življenje veliko bolj polno in dinamicno, ce se oce z veseljem aktivno vkljucuje v otrokovo življenje; v dejavnosti, v ukvarjanje z njim na razlicnih podrocjih, kot so npr. glasba, stroji, avtomobili … Po-sebno prednost imajo dolocene fizicne de­javnosti ali šport, hecanje, mikastenje ipd. Ob tem otrok preverja svoje meje, meje bolecine, kaj zmore … Tako razvija goto-vost vase, pogum, da se postavi zase in za druge, razvija tudi igrivost, saj je šport ob ocetu, ki prepoznava, kaj otrok zmore, za­nesljiv izziv. Spoštovanje Izrednega pomena je celostno spoštovanje otroka z nicelno toleranco do nasilja in ka­kršnihkoli oblik poniževanja, sramotenja ter grobega discipliniranja. Tako v sebi in v otroku ohranja dostojanstvo, ki je božji dar. Struktura Skrb za strukturo in postavljanje ter vzdrže­vanje pravil je nekoliko bolj moška dome-na, pri cemer je pomembno zavedanje, da je potrebna dobršna mera pripravljenosti za pogovarjanje in vživljanje v otrokova custva pri reševanju nesoglasij. Toplina Ob vsem tem je toplina do otrok dejavnik, s katerim se ocetje vcasih težko poistoveti­jo, saj je tudi sami pogosto niso bili deležni. Ce pa jo ocetje zmorejo, je zelo dragocena. Otroci ocetov, ki se trudijo za zgoraj opi­sano držo, so bolj custveno uravnoteženi, bolj socialno kompetentni, imajo boljšo sa­mopodobo ter so celo telesno pogosto bolj zdravi. Ljubec partnerski odnos Moški in ženska se lahko najbolj polno raz­vijata in dopolnjujeta v trajnem, intimnem in varnem odnosu. V svoji razlicnosti se v ljubecem in predanem odnosu povezujeta na edinstven in celosten nacin. Ce zmore­ta v partnerskem odnosu razvijati vedno vecjo sprošcenost, varnost in zadovoljstvo, ima to na otroke prav poseben vpliv – starša sta bogat in nenadomestljiv zgled moške in ženske ljubezni, ki se neprenehoma razvija v smeri vecje obcutljivosti, nežnosti, pestro­sti, razumevanja in pomiritve. Custveni stik odraslih z otrokom Ne glede na spol pa je za poln razvoj otrok v odnosih z odraslimi potreben custveni stik. To pomeni, da otrok cuti, da smo od­rasli z njim custveno povezani. Vsi odrasli, ki se ukvarjamo z otroki, smo se ob otroku dolžni nenehno razvijati v smeri, ki od­govarja otrokovim temeljnim potrebam. To je naše poslanstvo – da se veselimo razvijanja v smeri vedno globljega socutja ter obcutka vedno bolj polne in resnicno pestre ter bogate povezanosti. Nujno je, da se ob otroku vsak razvija na njemu lasten nacin in se tega ne navelica. Tako se lahko kar najbolj polno razvija tako na telesnem, custvenem kot tudi duhovnem podrocju. Ce odrasli to razumemo in ce izkusimo, kako je to dragoceno, se s trudom in hva­ležnostjo cim bolj polno predamo odnosu. S tem se tudi mi ob njih osebnostno naj­bolj celovito razvijamo. Osebnostni razvoj je v varnem in custveno bogatem odnosu vedno vzajemen. Družina – preventiva predneželenimi vplivi družbe Bolj ko so starši suverene, custveno zrele, duhovno bogate ter starševstvu predane osebnosti, ki se zmorejo nenehno razvi­jati tudi v partnerskem odnosu, bolj su­veren in koherenten razvoj osebnosti je podarjen otrokom v družini. Otroci se namrec ob starših ucijo prepoznavanja svoje vrednosti, custev, empatije, potreb, hrepenenj in želja ter izgrajujejo pozitiv-no samopodobo in notranjo cvrstost. Ob zorenju vedno bolj jasno vedo, kaj cuti­jo, kdo postajajo, kaj si v življenju želijo, komu naj sledijo in verjamejo in kako naj živijo v odnosih, da bodo kar najbolj zadovoljni in srecni. Takih otrok ne bo preusmeril vsak prepih, saj bodo hitro prepoznali, kam jih odnaša. Lahko bodo prepoznali neprimerne vzgibe, perverzne misli, premalo senzitivne in nezrele ose-be, nesocutne odnose. Zmogli si bodo pravocasno premisliti in se obrniti z mo-rebitne stranpoti na pot, ki jih vodi k pol-nosti, k Življenju. Viri • Bowlby, John (1988): A secure base. London: Routledge. • Cassidy, Jude; Shaver, Philip R. (ur.) (1999): Handbook of atta­chement: Theory, research, and clinical applications. New York: Guilford Press. • Cori, Jasmin Lee (2010): The Emotionally Absent Mothers. New York: Experiment. • Cozolino, Louis (2006): The Neuroscience of Human Relation­ships. New York: W.W. Norton & Company. • Greven, Philip (1990): Spare the child. New York: Vintage Bo­oks. • Kompan - Erzar, Katarina L. (2019): Družina – vezi treh gene-racij. Ljubljana: Družina. • Kompan - Erzar, Katarina L.; Poljanec, Andreja (2009): Ra-hlocutnost do otrok. Ljubljana: Brat Francišek in Franciškanski družinski inštitut. • Perloff, Jennifer N.; Buckner, John C. (1996): Fathers of Chil­dren on Wellfare: their Impact on Child Well-Being. American Journal of Orthopsychiatry, 66(4), str. 557–571. • Peterson, Jordan (2017): Epic Rant of Gender 'Equality'. Prido­bljeno 11. 5. 2020 s spletne strani: https://www.youtube.com/ watch?v=eieVE-xFXuo. • Poljanec, Andreja (2015): Rahlocutno starševstvo. Ljubljana: Mohorjeva založba. • Poljanec, Andreja; Simonic, Barbara (2011): L'empatia umana, riflesso dell'amore divino. Familia domani 27(4), str. 33–48. • Schore, Allan N. (2003): Affect disregulation and disorders of the Self. New York: W. W. Norton & Company. • Siegel, Daniel J. (1999): The developing mind: Toward a neu­robiology of interpersonal experience. New York: The Guilford Press. • Siegel, Daniel; Payne Bryson, Tina (2010): The Whole Brain Child. New York: Random House. • Towe - Goodman, Nissa R. idr. (2014): Fathers' Sensitive Pa­renting and the Development of Early Executive Functioning. Journal of Family Pysychology, 28(6), str. 867–876. • Tronick, Edward (2007): The neurobehavioral and social-emo­tional development of infants and children. New York, London: W. W. Norton & Company. Biti oce, biti mati Marko Juhant je specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti. Bil je vzgojitelj, vodja enote in ravnatelj. Je starš, predavatelj, podjetnik, avtor petnajstih prirocnikov za vzgojo. S Simono Levc, soavtorico knjige Varuh otrokovih dolžnosti, sta v sedmih letih z vec kot tisoc predavanji premaknila pozornost strokovne javnosti in staršev od otroških pravic tudi na njihove dolžnosti. Dvanajstletniku dam v roke kladivo in žeblje ter desko na primerni podlagi. »Zabij!« Po tem, kako drži kladivo, je jasno, da ne bo šlo, niti enega žeblja ne more zabiti do glavice v les. »Pokažite mu!« dam kladivo v roke ocetu. Ne zabije nobenega, a se hvali, da je bil boljši od sina. Poprosim mamo. Enega za drugim gladko zabije tri žeblje. Ona je res pravi dedec! Posmehuje se obema. Oba 'moška' najdeta neke izgovore, zakaj ona to obvlada, onadva pa ne. Ce bi onadva imela toliko izkušenj, trdita, bi zabijala dosti bolje! Za zacetek pac zacetek: starša Pogosta težava je pricakovanje mam, da bodo ocetje slepo podprli njihova priza­devanja ne glede na to, ali imajo prav ali ne, ker od svojih mož pricakujejo táko podporo kot od svoje prijateljice. To svoje zmotno pricakovanje potem ubesedijo s stavkom: »Problem je, da me mož ne pod-pira, ni enotnosti!« a z enotnostjo v resnici mislijo zlitost. Pricakujejo, da bosta v ena­ki situaciji oba starša ravnala in razmišlja-la enako. A ce bi res bilo tako, potem je eden odvec! Vloga mame je še vedno ta, da skrbi za otroka, kar se tice spretnosti in opravil doma. Ne pa tudi domace firme – to je za družinski 'izvoz'. To je priprava oceta, ki otroka porine v svet. Sam namrec pogosto noce, mama ga lahko celo vlece nazaj. Mama ne more nadomestiti oceta. Vcasih kakšna rece: »Jaz sem lahko bolj stroga, zato otrok ne rabi oceta!« Odpove pa že pri prvem izpitu. Recimo, da se mama in otrok odpravljata s sankami na bližnji hrib. Mama vidi, da ima otrok rokavice na polici v veži, in ga opozori, naj jih vzame s sabo, da ga med sankanjem ne bo zeblo. Otrok potrdi. A ob dejanskem odhodu jih pozabi, kjer so bile. Kaj naredi vsaka mama? Vtakne jih v žep. Ko prideta na sani, otrok potoži, da ga zebe v roke. Ta-krat mama s triumfom potegne rokavice iz žepa in sledi zgodba o neposlušnosti in zlati mamici. Sankanje z ocetom. Ali oce po opozorilu vzame s sabo otrokove rokavice (seveda jih je videl)? Nobeden. Otroka zebe in oce pove, da ga je opozoril nanje in fant je za­gotovil, da jih bo vzel. Otroka sicer zebe in hoce domov, a se bosta še nekajkrat spusti-la s sanmi, ker tudi oce uživa. Le zakaj bi bil prikrajšan, ce mulo ne sledi navodilom? Kajpak sta, ko prideta domov, ozmerjana oba, a to je že druga zgodba. Izkljucno mame se mi pritožujejo, ceš da hcere nimajo prijateljic oziroma dovolj pri­jateljic. Ko jim razložim, da je ena cisto do-volj, me vedno znova izzovejo: »Ja, v redu, ena. Ampak kaj, ko se skregata?« Moj odgo­vor je vedno enak. Gospo vprašam, koliko mož ima, s kolikimi je porocena oziroma živi. Pove, da z enim. »In ce se skregata?« povrtam po odnosu. »Se morata pa še po­botati, v odnos je treba vlagati, ga vzdrževa-ti! Tega se mora nauciti tudi vaša puncara.« Deluje. Predšolski otrok ter vlogamame in oceta Od rojstva do 6 mesecev starosti – nastavitev 'aplikacij' Mama: Nega, komuniciranje od blizu, do-tik kože na kožo, obredi hranjenja, igranja, nege, spanja. Otrok se uci sodelovanja pri oblacenju, išce stik. Oce: Druga oseba, ki je pogosto z otrokom, prvi 'tujec', oseba, ki jo otrok redno srecuje in ki ni otrok sam. Mamo še doživlja kot del sebe oz. sebe kot del mame. Prva izkušnja, da je zunanji svet varen. Od 6 mesecev do leta in pol starosti – mali raziskovalec Mama: Dovoli in pripravi raziskovanje zno­traj bivališca in v bližini, torej 'doma', sicer pa veliko iz vozicka. Mama pazi, da oce otroku ne da prezgodaj elektronike v roke. Oce: Otrokovo raziskovanje podpira pri njegovi hoji in iz narocja, opozarja mamo, da ima otrok noge in cevlje, ki niso samo modni dodatek. Otrok je gnan v raziskovanje, a ne razmišlja veliko, potopi se v custva. Fazo imenujem »ljubezen do življenja«, tako kot najstniška ljubezen, polna obcutkov, treznih misli je le malo. Otrok uporablja vsa cutila. Pricaku­je oceta, ce je npr. na delu, mama pa še na porodniški, in se pristno razveseli, se dobe­sedno vrže vanj. Oce je tisti, ki otroka vedno 'ujame'. To je obcutek varnosti, ki traja vse življenje. Oba se morata z otrokom igrativÓdene igre, najenostavnejši primer je skri­vanje, pri cemer otrok zacuti, da cetudi star-ša ne vidi, je vendar nekje tam in se bo spet pojavil (ku-ku), pa tudi precej sestavljene igre, v katerih otrok odigra en delcek vloge. Od leta in pol do treh let starosti – znanstvenik in arhivar Mama: Postavi strukturo v otrokovem ži­vljenju tudi tako, da strukturira dom – npr. kje so igrace in kje ne. Strukturira cas in aktivnosti v njem. Otrok tako pocasi pre­poznava urnik in vsebino dogodkov, ve, kaj pricakovati, in se lahko prilagodi, polno vkljuci. Oce: Kot moški ne mara sprememb; ko so stvari enkrat postavljene, naj tako ostanejo. Mama bi vse prilagajala, njena priljubljena beseda je 'spotoma', moški te besede ne prepozna oz. samo pogojno. Oce je sidro, ki drži stvari v redu, da se coln ne odveže in ne guga ob vsakem majhnem valu. Oce dopušca vec, on je tisti, ki je na primer z otrokom, ko skace s kakšnega roba. Najprej z nizke višine, potem pa vse višje, dokler ne izkusi, da mu ni vec prijetno. Oce dopu­sti, mami se trga srce, ko vidi otroka tako skakati. A brez te izkušnje se bo otrok že prvic odpravil v skok s prevelike višine in posledice so lahko hude. Vse vec situacijam je kos oz. misli, da jim je, zato otrok pogo-sto uporablja izraz sam, sama. Dopustiti je treba posledice, da se otrok nauci presojati, sicer bo pravi 'nezgodnik'; vsak hip, ko se bodo starši obrnili stran, se mu bo nekaj pripetilo, saj nima izkušenj s posledicami. Otrok gre v vrtec. V tem casu veliko otrok obiskuje vrtec. Vzgojiteljica je nova avto­riteta, ki se dnevno pojavlja (morda poleg babice). Oce pazi, da mama ne trpi prevec ob oddaji otroka, posebej v prvih dneh. Ce otrok ob oddaji pogosto joce, ga oddaja oce, mama ostane v avtu. Navadno potem otrok joce veliko manj, saj ne vidi skrušene ma-mice, ampak oceta, ki si je oddahnil, saj ve, da bo otrok na varnem. Otrok si zapomni tako rekoc vse, meje so neznane. Zato pa je toliko ponudb z izra­zom 'rano'. A dolgorocno je ucinek nejasen. Razmišljam, da bo to nekaj podobnega, kot se je zgodilo z nadarjenimi otroki, ki jih je odkril nesmiseln postopek. Kje so danes vsi ti nadarjeni? Mislite, da so res vsi 'ušli' v tu­jino? Jaz mnoge videvam v okolju, kjer so odrašcali. Cisto nic posebnega, mnogi so si življenje uredili pod ravnjo, ki bi jo pricako­vali že za cisto obicajne otroke. Nadarjeni? Mogoce bodo kot Churchill vzcveteli šele na pragu 'penzije'. Otrok od treh let do šole – iskalec resnice in moci Oce: Ena od nalog v tem obdobju je po­membna za vse življenje: otroku mora postaviti meje, ga nauciti, da sledi, uboga ukaze, kot so stoj, pocakaj, ne, utihni, ustavi se in podobno. Napredovanje otroka, ki ni verbalno zaustavljiv, in njegov uspeh bosta šibka. Ce oceta ni, mora to opraviti drug pomemben moški v otrokovem življenju – mamin brat, dedek, ocim. Mama: Otrok realnost neprestano testira, in sicer na osnovi odziva okolice, sveta (mama je tako rekoc ves svet!). Kaj se zgodi, ce se okolica odloci, da se ne bo obicajno odziva-la, ampak bo socutna z otrokom? Dobimo socutno vzgojo in socutne starše ter podiv­jane otroke. Ne, ne takoj. In ne pri tistih, ki so dosledni. A koliko staršev pozna kdo, ki zase recejo »Midva pa sva dosledna!«? K meni jih pripeljejo po enajstem letu starosti, ko so jim že popolnoma ušli z vajeti. Prav to so njihove besede. Mama: Otroka mora nauciti, kakšna je razlika med resnico in lažjo. Kaj je tocno videl in (loceno), kaj misli, da je to bilo. Nauci ga pripovedovanja golih dejstev in pripovedovanja zgodb. Golo dejstvo je po­sekana smreka, postavljena v dnevno sobo. Zgodba je božicno drevesce in darila pod njim. Otrok to dvoje z vajo loci, zato da zna prepoznati tudi situacije, ko je zgodba tako 'okrašena', da ni vec prava, resnicna. Za zakljucek Pred leti sem opravil raziskavo, obiskal sem 26 družin, v katerih so mame same (brez oceta) vzgajale svoje sinove. Ocetov ves cas vzgoje ni bilo v sliki družine, niti obcasno. Z odraslimi sinovi in mamami sem loceno opravil intervjuje. Med zanimivimi razkri­tji je bilo dejstvo, kako so vsi ti fantje iskali moški lik. Ce ni bilo dedka ali maminega brata, ki bi živel dovolj blizu, da se do njega zlahka pride z biciklom, so bili to moški, ki so delali v prostovoljnem gasilskem dru­štvu, župnik, ucitelj, ocetje družin, s kateri-mi so se srecevali na dopustih, ob praznikih ali v drugih skupnih aktivnostih, skavtski voditelji, trenerji, tudi šofer šolskega kom­bija. Iskali so 'dedce', trdne moške, ki so jim lahko zaupali. Dvanajst od teh fantov je imelo tudi po eno ali dve sestri, vsega skupaj 16. Radovedne so želele tudi one skozi postopek. Tudi one so iskale moški lik, a ne tako zavzeto. Kriterij je bil bolj enostaven: morali so biti drugacni od mame. Ob zahtevni, odlocni mami so iskale moške, ki so bili mehkejši. 'Medo' je bila veckrat uporabljena beseda. Druge so ob mamah, ki so veliko jokale in izkazova­le žalost, obup, iskale takega moškega, ki bi poskrbel, da jim ne bo treba nikoli jokati. Poudarjam, da ne gre za potencialne par-tnerje, ampak za lik, ki so ga v otroštvu pogrešale in ki bi prav ocitno dopolnjeval mamo. Tista, ki je imela kot otrok dedka in obupano mamo, je rekla, da je takrat, ko je bilo prehudo, odšla k dedku (ne k babici) in tam našla ravnovesje. Ko se je zgodilo, da dedka ni bilo doma, je težavo vseeno po­skusila rešiti z babico, a ni šlo. Nazadnje sta jokali obe. To bi lahko pocela tudi s svojo prijateljico, je rekla. Uciteljice? Pokazalo se je, da so jim pripi­sovali vlogo rezervne mame, posebej zre­lejšim razrednicarkam. Do manj izkušenih uciteljic so imeli otroci, vzgajani brez oce­ta, precej mešane obcutke. Konec koncev je razlika med mamo in uciteljico prav majhna. Mama svoje otroke vzgaja in uci, uciteljica pa tuje otroke uci in vzgaja. Ne dekletom ne fantom se ni zdelo, da bi bila uciteljica neka avtoriteta. Ucitelj je bil to po­gosto, hišnik vedno. Samopodoba in spolna identiteta Andrej Perko, dr. psih. znanosti, specialist klin. psih. svetovanja, vodi zavod Mitikas. Je avtor in soavtor vec knjig ter pisec strokovnih clankov v razlicnih revijah in casopisju. V mladostništvu se posameznik znajde na usodnem razpotju: ali bo ustvaril samopodobo, s katero bo uspešno krmaril v življenju, ali pa bo prišlo do identitetne zmedenosti, ko posamezniku ni vec jasno, kdo je, kaj hoce, in se bo znašel v težavah, ko bo moral prevzemati vloge in naloge, ki jih pricakujemo od odrasle osebe. Opredelitev samopodobe Opredelitev pojma samopodoba je težkanaloga. Številni psihologi poskušajo isti psi-hicni konstrukt, ki ga imenujemo samopo­doba, oznaciti na razlicne nacine (Nastran - Ule, 1994; Kobal, 2000). Nekateri govorijo o sebstvu, drugi o identiteti, tretji o samo­podobi, cetrti o socialnem jazu itd. Bolj se osvobajamo vseh omejitev in pravil, bolj celotna družba drsi v tesnobo in depresijo. Bolj ko postajamo vsemogocni, bolj smo izgubljeni. Pogled v tujo literaturo nam odkrije, da je teh izrazov prava množica. Vsi pa predpo­stavljajo, da gre za množico odnosov, ki jih posameznik vzpostavlja do samega sebe. V ta razmerja vstopa postopoma, s pomocjo predstav, obcutkov, vrednotenj in ocen sa-mega sebe, svojih tipicnih socialnih narav­nanosti in ravnanj itd., ki jih preko prvotne­ga objekta, nato širšega družbenega okolja razvija že od rojstva dalje (Kobal, 2000). Sa­mopodoba je torej eno temeljnih podrocij osebnosti. Opredelitev identitete Opredelitev identitete je v literaturi nekoli­ko drugacna kot opredelitev samopodobe, ceprav gre, grobo receno, za podoben ozi­roma enak pojem. Obicajno najdemo izra­ze, kot so npr. kulturna, individualna, sku­pinska, socialna, lažna, negativna identiteta, obcutje identitete itd. Zanimiva je predvsem Eriksonova opre­delitev identitete. Erik Erikson (1959) je oblikoval teorijo psihosocialnega razvoja posameznika, ki ga je opazoval skozi priz-mo kriticnih socialnih interakcij, pri cemer je socialne izkušnje razumel kot pomemb­nejši dejavnik razvoja kot zorenje samo. Osrednje mesto v njego-vi teoriji ima vprašanje identitete ter integritete osebnosti. Erikson navaja osem stadijev psihosocialne­ga razvoja. Prvi štirje so formalno enaki teoriji psihoseksualnega razvo­ja (Praper, 1999) in se razlikujejo od Freudove teorije le po vsebini, nato pa Erikson pred genitalni stadij vrine stadij adole­scence ter doda še stadij zrelosti in staranja. Na vsaki stopnji razvoja je posameznik postavljen pred razlicne razvojne probleme in naloge (Mu-sek, 1982). Ce jih uspešno prebrodi in obvlada, je pripravljen za napredo­vanje v naslednje razvoj-no obdobje. V vsakem naslednjem razvojnem obdobju se oblikuje nova, razvojno višja osebnostna organizacija, ki prekrije nižje stopnje. Za Eriksona je zelo pomemben peti stadij razvoja, to je stadij adolescence, ko mora posameznik pridobiti obcutje lastne identitete. Preko uspešnega postopnega procesa diferenciacije, indivi­dualizacije in separacije se mladostnik raz­vije v samostojen, odgovoren subjekt. Proucevanje identitete v drugi polovici preteklega stoletja je bilo za Eriksona tako pomembno, kot je bilo pomembno prouce­vanje seksualnosti v njegovi prvi polovici. Razlicnim opredelitvam identitete bi lahko našli skupni imenovalec v definiciji: »Iden­titeta je zaznavanje in doživljanje sebe kot locenega in razlicnega od drugih, kot dosle­dnega samemu sebi, doživljanje celovitosti in kontinuiranosti sebe v casu ter obcutek psihosocialne reciprocnosti, tj. skladnosti med posameznikovimi predstavami o sebi in tem, kar zaznava, da drugi vidijo v njem in pricakujejo od njega« (Zupancic, 1993; Perko, 2006: 107). Erikson je bil eden redkih raziskovalcev, ki je sistematicno prouceval razvoj posame­znikove identitete od zgodnjega otroštva pa do obdobja starosti. Posebej je bil pozoren »Teorije spola – posebno najbolj radikalne – nakazujejo postopen proces denaturalizacije ali oddaljevanja od narave v smeri totalne izbire za odlocitev custvenega osebka. Spolna istovetnost in družina v tej drži postaneta razsežnosti post-moderne spremenljivosti in brezoblicnosti: temeljita samo na narobe razumljeni svobodi cutenja in hotenja namesto na resnicnosti bivanja; na trenutnem impulzu custvenega poželenja in na volji posameznika.« (str. 13) »/.../ V tej luci je razumljiva ugotovitev bioloških in medicinskih ved, v skladu s katero znanosti, kot so na primer genetika, endokrinologija in nevrologija, potrjujejo »spolno dvooblicnost« (oziroma spolno razlicnost med moškimi in ženskami). Z genetskega vidika so celice moškega (ki vsebujejo kromosome XY) razlicne od celic ženske (ki imajo kromosome XX) že od spocetja. V primeru spolne nedolocenosti pa posreduje medicina s terapijo. V teh posebnih okolišcinah niti starši in še manj družba ne morejo poljubno izbirati, ampak s terapevtskim ciljem posreduje medicinska znanost /.../« (str. 15) Kongregacija za katoliško vzgojo (2019): Moškega in žensko ju je ustvaril. Za pot dialoga o vprašanju teorije spola v vzgoji. Cerkveni dokumenti, 159. Ljubljana: Družina. na obdobje mladostništva, ko se posame­znik znajde na usodnem razpotju: ali bo ustvaril samopodobo, s katero bo uspe­šno krmaril v življenju, ali pa bo prišlo do identitetne zmedenosti, ko posamezniku ni vec jasno, kdo je, kaj hoce, in se bo znašel v težavah, ko bo moral prevzemati vloge in naloge, ki jih pricakujemo od odrasle osebe. Seveda se vse to nanaša tudi na doživljanje spolne identitete, ki se v tem mladostni­škem obdobju postavlja na neke trdne te­melje. Poleg Eriksona je nacine razreševanja mla­dostniške identitetne krize prouceval tudi J. Marcia (Kobal, 2000: 69–78). Marcia govo­ri o spletu najmanj treh podrocij oziroma usmerjenosti v strukturi mladostnikove identitete: o spolni, religiozno-politicni in poklicni usmerjenosti. To pomeni, da ob-staja vec razlicnih stanj oziroma identitetnih položajev, ki pa niso vsi zadostno struktu­rirani. Identitetni položaji so namrec naci­ni, s katerimi posameznik razrešuje svoje identitetne krize in postopoma oblikuje identiteto zrele osebe. Kriza ga spodbuja k iskanju ustreznih rešitev, k odlocitvam in tudi eksperimentiranju. Ob odsotnosti krize oziroma šibki krizi ostane mlado­stnik neodlocen, neopredeljen in brez jasne identitete. Lahko bi rekli (po Marcii), da se nahaja v razpršenem identitetnem položa­ju. Za to stanje je znacilno, da mladostnik nima zastavljenih nobenih temeljnih ciljev in tako ne more izoblikovati ustrezne iden­titete. Prepušca se trenutnim vzgibom in spreminja svojo samopodobo s kopicenjem informacij, ki jih dobiva iz okolja. Identitetna zmedenost Danes je okolje takšno, da mladega cloveka prav sili v t. i. identitetno zmedenost, zlasti na podrocju oblikovanja spolne identitete. Z novimi, modernimi teorijami se ruši vsa tradicija in tudi vrednostni svet naših star-šev, starih staršev, rodov. Pred našimi ocmi se dogaja nova revolucija. Novi levicarji in neomarksisti so družbeno-ekonomsko re-volucijo zamenjali za moralno-kulturno, kar se kaže zlasti v poseganju v tradicional-no družino, vlogo oceta in matere ter otrok v njej in seveda tudi v pogledu na samega cloveka in s tem tudi na njegov spol oziro-ma na dojemanje njegove spolnosti. Tako se je rodila pod vse vecjim vplivom femi­nisticno-gejevskih lobijev nova teorija (bolj pravilno ideologija) spolov. V bistvu je ta ideologija protirazumna ter protinaravna in zato tudi nevarna za obstoj družbe (ce bi njene ideje prevladale). Njihovi pogledi se pod pretvezo clovekovih pravic infiltrirajo v vse sisteme družbe, za­dnje case predvsem v šole. Mladi, katerih starši so sami zmedeni, ki imajo sami šibko identiteto in nimajo izdelanih jasnih stališc in vrednot, so seveda lahek plen novih teo­rij oziroma ideologij. V identitetni zmede­nosti se negotovost pokaže tudi pri obliko­vanju spolne identitete. Vse informacije, ki jih dobijo iz okolja (šola je pri tem še kako pomembna), jih hitro napeljejo na pot, ko nekriticno sprejmejo sporocila okolja in jih vzamejo za svoja. Tako lahko razumemo, zakaj LGBT-združenja svojo ideologijo da­nes širijo prav na šolskem podrocju. Mnogi mladi so v identitetni zmedenosti zmedeni tudi glede lastnega spola. Tako se lahko zelo hitro doživljajo kot istospolno ali kako dru­gace usmerjeni. Tako nam že zdrava pamet nakazuje, da so trditve, da je 10 % ljudi ge­netsko istospolno usmerjenih, iz trte izvite. Zavedam se, da je moje razmišljanje za omenjene lobije nesprejemljivo in da clovek s takšnimi stališci tvega, da ga razglasijo za mizogina, seksista, fašista itd. To nam po­trjujejo številni primeri po svetu, ko ugle­dni posamezniki (filozofi, psihologi itd.) doživljajo hude diskvalifikacije in prepove­di predavanj na univerzah, pa tudi izgubo delovnega mesta. Vprašujem se, kdo je tu nestrpnež. Ob tem razmišljanju bi se na­vezal na razmišljanje evolucijskega biologaColina Wrighta (Štern, 2019), ki se v eseju Novi zanikovalci evolucije loti prav te pro-blematike. Takole zapiše: »Glede na to, da smo ljudje spolno dimorfni in izražamo mnoga spolno znacilna vedenja, ki jih lahko napove vsak objektivni opazova­lec na osnovi trendov pri sesalcih, je trditev, da so naše vedenjske razlike nastale izkljuc­no skozi socializacijo, najmanj dvomljiva. Ce bi to držalo, potem so selektivne sile za te lastnosti nerazložljivo in edinstveno izgi­nile samo v naši liniji, kar bi pomenilo eli­minacijo teh lastnosti brez vsakega ostanka preteklosti, da bi se na novo vzpostavile skozi procese socializacije,« in nadaljuje: »Ceprav ni niti enega dokaza, ki bi podprl psiholo­gijo nepopisanega lista (in obstaja cela gora dokazov o nasprotnem), se je to prepricanje utrdilo znotraj zidov mnogih univerzitetnih humanisticnih oddelkov, kjer ga pogosto po­ucujejo kot dejstvo. Sedaj oboroženi s tem, kar prodajajo kot nesporno resnico, v katero dvomijo le seksisticni nestrpneži, napada­jo vse, ki drznejo razmišljati drugace. To je povzrocilo strašljiv efekt samocenzuriranja znanstvenikov, da jih ti aktivisti ne bi obtožili nestrpnosti in zahtevali njihov umik iz pre­davalnic. Prišli smo tako dalec, da me moji poklicni kolegi opozarjajo, da lahko moje javno prepiranje z aktivisti socialne pravic­nosti pripelje do mojega poklicnega samomo­ra. Moja izkušnja sploh ni osamljen primer in problem se stopnjuje. Utišali so fakultete z unicevalnim terorizmom nad svojimi kritiki. Kot biolog težko razumem, kako lahko kdo verjame nekaj tako bizarnega, da je spol socialni konstrukt. Pred kratkim je najbolj prestižni znanstveni casopis na svetu, Na­ture, objavil trditev, da je klasifikacijo spola pri cloveku na osnovi anatomije ali genetike treba opustiti, da nima znanstvene osnove. Zavedam se, da obstajajo zelo redki primeri, kjer je pri cloveku spol nejasen, vendar to ne zanika dejstva, da je spol pri cloveku funkci­onalno binaren. Ti in podobni clanki ignorirajo dejstvo, da sta koncni rezultat spolnega razvoja pri cloveku nedvomno moški in ženska v 99,98 % prime-rov. Torej je trditev, da sta dva spola prevec poenostavljena, zavajajoca. Interseksualna stanja predstavljajo manj kot 0,02 % vseh primerov rojstev. Tako vidimo, da trditev, da klasifikacija spolov na osnovi biologije in ge­netike nima osnove v znanosti, sama po sebi nima nobene stvarne osnove. Vsako metodo, ki ima napovedno vrednost 99,98 %, bi uvr­stili med najbolj natancno v vseh znanostih o življenju. Biološki spol pa je pri ljudeh nedvo-men v vec kot 99,98 %.« Današnji cas 'konservativnim', tradicional­nim pogledom na cloveka ni naklonjen. Zahodni svet je dekadenten in celotna za­hodna družba se je znašla v nekakšnem bivanjskem vakuumu. Bolj se osvobajamo vseh omejitev in pravil, bolj celotna družba drsi v tesnobo in depresijo. Bolj ko posta­jamo vsemogocni, bolj smo izgubljeni. Ni vec prepovedanih tem, ni vec patologije. Vertikalna avtoriteta je nasilje (Bog Oce je zapustil nebesa), zato je dovoljeno prav vse. Clovek, ki se znajde v noogeni stiski, na­vadno išce rešitve v omami. Umberto Ga-limberti, italijanski filozof in psihoanalitik, razmišlja takole: »V zvezi z razlogom za dro­giranje (jemanje vseh mamil, tudi tobaka in alkohola) je treba upoštevati, ali je v življenju dovolj smisla, da bi opravicil ves trud, ki je potreben za življenje. Ce tega smisla ni, ce ni niti upanja, da bi ga utegnili najti, ce dan za dnem doživljamo samo nesmiselnost in veli­kanske odmerke plehkosti, potem poišcemo pomirjevalo, ki nas naredi neobcutljive za življenje. Kadar pa življenja ne sprejemamo, tedaj poišcemo cim mocnejši anestetik, kar »Proces identifikacije ovira nenaravna zgradba »nevtralnega spola« (»gender«) ali »tretjega spola«. /.../ Poskus preseci izvorno razliko med moškim in žensko, kot v primeru medspolnosti ali transgender, prinaša moško in žensko dvojnost, ki na protisloven nacin predpostavlja tisto spolno razliko, ki jo želi zanikati ali preseci. /.../ Takšna zamisel poskuša izniciti naravo (vse, kar smo prejeli kot prvi temelj našega bivanja in vsakega delovanja v svetu), a jo hkrati implicitno potrjuje.« (str. 15–16) Kongregacija za katoliško vzgojo (2019): Moškega in žensko ju je ustvaril. Za pot dialoga o vprašanju teorije spola v vzgoji. Cerkveni dokumenti, 159. Ljubljana: Družina. pomeni, da išcemo kakršenkoli nacin, da nas vec ne bi bilo« (2009: 63, 64). Verjamem, da se bo cloveška družba z dna pocasi zacela zopet vzpenjati proti vrhu si­nusoide. Naloga vsakega od nas pa je, da opravljamo svoje življenjske naloge in s tem v mikrokozmosu lastnega in družin­skega življenja pripomoremo k temu, da se zacne celotna družba zdraviti – tudi z našo pomocjo. Literatura • Erikson, Erik H. (1959): Identity and Life Cycle. New York: In­ternational University Press, Psychological Issues. • Galimberti, Umberto (2009): Grozljivi gost: nihilizem in mladi. Ljubljana: Modrijan. • Kobal, Darja (2000): Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut. • Musek, Janek (1982): Osebnost. Ljubljana: Univerzum, Dopi­sna delavska univerza. • Nastran - Ule, Mirjana (1994): Temelji socialne psihologije. Lju­bljana: Znanstveno in publicisticno središce. • Perko, Andrej (2006): Samopodoba ljudi v stiski. Ljubljana: samozaložba. • Praper, Peter (1999): Razvojna analiticna psihoterapija. Lju­bljana: Inštitut za klinicno psihologijo. • Štern, Bojanka (2019): Wright, Colin: Novi zanikovalci evolu­cije. Objavljeno 14. 2. 2019 na spletni strani: http://ozdravju. blogspot.com/2019/02/colin-wright-novi-zanikovalci-evolu­cije.html. Izvirnik objavljen: Quillette, 30. 11. 2018, https:// quillette.com/2018/11/30/the-new-evolution-deniers/. • Zupancic, Maja (1993): Razvojne naloge mladostnika in in-stitucionalno izobraževanje. Psihološka obzorja 2(3–4), str. 207–213. Zgodovinski razvoj teorije spola Roman Vodeb, mag. soc. kulture, mag. kinezioloških znanosti, predava doma in v tujini. Je avtor šestih knjig in preko sto znanstvenih prispevkov, bloger, vloger, kolumnist. Ne gre za moje mnenje – rekel bi le: »Tako pac je.« Družina preprosto in brezkompromisno temelji na skupnosti, imenovani 'zakonska zveza' ('zakon'), na zvezi moškega in ženske, ki imata svoje otroke in jih po svojih najboljših starševskih moceh vzgajata v psihicno trdne in mentalno zdrave osebnosti. Pravijo mi, da sem legel v krsto – drugi pa so hiteli zabijati žeblje vanjo – ko sem se javno opredelil kot levicar in v isti sapi za­vzel zelo konservativno stališce v kontekstu koncepcije družine – tiste tradicionalne, z moškim ocetom in žensko mamo. Sem tudi eden redkih deklariranih levicarjev, ki se še hvali, da v zadnjih letih voli desne stran­ke … Javno, odkrito in aktivno sem se zo­perstavljal gejevsko-feministicni ideologiji, ki je med letoma 2009 in 2012 sproducirala prve osnutke in sam koncept (takrat nove­ga) družinskega zakonika. Na referendumu leta 2012 je ta zakonik padel – in v cast si štejem, ce sem (z)aktiviral (pro)leve razmi­šljujoce ljudi/volivce (vsaj) toliko, da niso vsi nasedli (anarho)liberalni indoktrinaciji. Slednji je nekoc poveljevala Liberalna de­mokracija Slovenije (LDS) in vanjo vklju-cene feministke, tudi njene simpatizerke, ki obvladujejo univerzitetni izobraževalni sistem/program; v mislih imam predvsem kurikulum, vezan na ženske študije in/ozi­roma na študije spolov, torej na feminizem. Teorija spolov – torej nekriticno enacenje spolov – je že dobri dve desetletji zame, ki sem poznavalec psihoanalize in feminizma, najvecja zabloda sodobnosti – liberalizma, demokracije, predvsem pa današnje poli­ticne levosti. Kot psihoanaliticno podkovan kriticni mislec sem že pred dobrim desetle­tjem – ko se je zacela javna polemika okrog takratnega novega družinskega zakonika – cutil moralno dolžnost, da povem par stvari, povezanih s psihoanalizo, spolom in družino. V teh casih pa se cutim dolžne­ga, da par stvari nadgradim in dodam – v upanju, da se me bo slišalo. Ne gre za moje mnenje – rekel bi le: »Tako pac je.« Druži­na preprosto in brezkompromisno temelji na skupnosti, imenovani 'zakonska zveza' ('zakon'), zvezi moškega in ženske, ki imata svoje otroke in jih po svojih najboljših star-ševskih moceh vzgajata v psihicno trdne in mentalno zdrave osebnosti. Feministicna ideologija – s teorijo spola na celu – pa to paradigmo (simptomatsko) sesuva. Simpto­matsko zato, ker je feminizem alergicen na dejstvo, da sta spola v svoji razlicnosti – ob spolnosti – kompatibilna ravno v sobivanju v zakonski zvezi. Prav zaradi feministicne ideologije (in LGBT-gibanja) se je v zadnjih (dveh) desetletjih vse, povezano s spolom in vlogami spolov, preprosto, vendar po svoje zelo vulgarno relativiziralo. Spolna identite­ta moškega in ženske je postala, ravno po feministicnem diktatu, relativna. Vse, kar je bilo še pred dobrim desetletjem normalno in naravno, vkljucno z nepisanimi normami na podrocju spolnosti, se je tako rekoc cez noc postavilo pod vprašaj. Feministke sku­paj z LeGeBiTrovskimi geji (simptomatsko) govorijo o vsiljeni normativnosti oziroma 'normokraciji', cemur dajejo negativisticni predznak. Kljucni pojem tega družbenega zdrsa je ravno »gender«, ki ga v slovenšci-no prevajamo kot »družbeni spol«, v širšem smislu pa govorimo o teoriji spola. Tisti, ki se ukvarjamo s feminizmom, vemo, da je ideološkemu enacenju spolov sredi 20. stoletja utrla pot 'partnerica' oz. 'spre­mljevalka' Jeana-Paula Sartra, Simone de Beauvoir, ki je bila v resnici možata lezbij­ka. Njena 'biblija' feminizma Drugi spol je ena najvecjih in fatalnih kolektivnih zablod 20. stoletja. Ravno Drugemu spolu povsem po nepotrebnem sedaj naseda domala vsa dandanašnja politicna levost. Beauvoirova je konec 40. let prejšnjega stoletja – 10 let po Freudovi smrti – vehementno zalomastila po psihoanalizi. V svojem elaboratu (Drugi spol) se je kot slon med porcelanom lotila sesuvanja Freuda na temeljni tocki oziro-ma stebrnem kamnu psihoanalize, torej na ojdipovem kompleksu. Jedro deklicinega ojdipovega kompleksa – njegove pravilne razrešitve – je seveda znamenito zavidanje penisa. Moja zdaj že znamenita teza je – iz­hajam pa seveda iz Freuda – da feminizma brez fenomena (nezavednega) zavidanja penisa – tako lezbijk kot (uradno) hetero(a) seksualnih žensk oziroma 'moškinj' – sploh ne bi bilo. Ampak to je dejansko vedel že Freud. Vendar v njegovem casu feminizem (takrat bi se mu reklo sufražetstvo), aktivi­zem takratnih falicnih, po moških zgledu­jocih se žensk (sufražetk), še ni bil družbe-no odmeven. O kakšni teoriji spola ni bilo ne duha ne sluha. Ceprav je sufražetstvo takrat že premoglo Mary Wollstonecraft in tandem (zakoncev) Johna Stuarta Milla in njegove žene Harriet Taylor. Konec 18. stoletja so bile 'ženske zahteve' še bolj 'bojece', torej previdne, splošne in z današnjega vidika dokaj mile, lahko bi rekli, da tudi zdravorazumske. Wollstonecraftova je bila nekakšna publicistka oziroma pisa­teljica (razlicnih knjig, tudi za otroke), raz­pisala pa se je tudi o bontonu in kreposti. Za feminizem je pomembna predvsem po svojem Zagovoru pravic ženske (1792), v katerem je utemeljevala univerzalno (pro) feministicno tezo, da je narava ženske in njena vloga v družbi posledica privzgojeno­sti. Povsem klasicno in univerzalno – njeni pogledi so znacilni za ves feminizem (in teo­rijo spola) – je nehvaležen, po njenem mne­nju tudi napacen položaj žensk; pripisala ga je 'napacni' vzgoji in patriarhalnosti. Woll­stonecraftova se je 'spopadla' tudi z Jeanom Jacquesom Rousseaujem. Zavzemala se je za splošno izobraževanje, tudi deklet oziroma žensk, in za bolj razumno, torej profemini­sticno družbeno ureditev. Spontano je vpe­ljala koncept predsodkov, danes poznanih kot spolnih stereotipov, ki predstavljajo in-herentni del teorije spola. Po debelem stoletju zatišja – oz. zmernega sufražetstva – so za propagando teorije spo-la v 20. stoletju poskrbeli kanadski sociolog Erving Goffman (1922–1982) in njegovi stezosledci. Med najpomembnejše sodi Sut Jhally,1 ki je tako rekoc o/po njem posnel dokumentarni film Kode spola (The Codes of Gender, 2009). Velja pa za (profemini­sticnega) medijskega 'strokovnjaka', ki se zelo slepo in brez psihoanaliticne kriticne distance sklicuje/opira prav na Goffmana, predvsem na odmevno knjigo iz leta 1959 Predstavljanje sebstva v vsakdanjem življe­nju (The Presentation of the Self in Everyday Life), ki je tako rekoc predhodnica številnih performativnih študij, na katere se danda­nes opira tudi feminizem s svojo teorijo spola. Jhally Goffmanovo zelo nekriticno – mimo kakršnekoli kriticne psihoanaliticne preso­je – analizo telesa v tiskanih oglasih aplicira na analizo številnih drugih oglasov in na ta nacin skuša razkri(va)ti nek fiktivni vzorec »regresivnih in destruktivnih kodov spola«, kot se sam izrazi. Oglaševanje kot medij iz­korišca za širjenje (pro)feministicnih nebu­loz, ki jih moti »njihov« tako opevani »sek­sizem«, temeljec na znanih in spodletelih (feministicnih) analizah spola – torej na te­oriji spola. Jhally se, opirajoc na Goffmana, sklicuje na dobro uveljavljeno feministicno tezo o »socialni konstrukciji moškosti in ženskosti«, na »odnos med spoloma« in »moc ter vsakodnevno izvajanje kulturnih norm«.2 V bistvu vseskozi govori o teoriji spola. Jhallyju je, tako kot Goffmanu, psi-hoanaliza s svojimi koncepti seveda po­polna neznanka, saj trdi, da oglaševanje ne prodaja zgolj izdelkov, ampak tudi »ideje o svetu«. Jhally in Goffman pa sta oba slepa in gluha za Freuda in psihoanalizo. V objemu nevednosti se zato Jhally oklene Goffma­nove knjige iz leta 1978 Oglaševanje spola (Gender Advertisements). Goffman seveda tudi ne ve, kaj v resnici pomeni kastracij-ski (in ojdipov) kompleks, zato posledicno trdi, da identiteta družbenega spola, torej spola, ki ga ima clovek/oseba v družbi – bodisi moški ali ženska – ni nic naravnega. Njegovo oziroma njuno razmišljanje je ti-picno (pro)feministicno/»beauvoirovsko«, kar pomeni, da v spolno matrico nimamo vtisnjene spolne identitete kar iz genov. Matrica naj bi bila po Goffmanovem (in Jhallyjevem) mnenju del procesa, v katerem se preprosto/zgolj (na)ucimo prevzeti dolo-cene lastnosti, ki se nam zdijo primerne za razumevanje sebe v okvirih diktata (biolo­škega) spola … Septembra leta 1995 je po cloveštvu udari-la sedaj že znamenita in zloglasna Pekinška konferenca. Ta feministicni ideološki miting svetovnih razsežnosti je imel v resnici fatalne družbene posledice. Od te ideološke konfe­rence naprej je družba postala feministicno kontaminirana. Družba se je zavozlala, saj se je v razvitem 'zahodnem svetu' zapeljala v povsem profeministicno smer. Prednjacile so ZDA s svojimi odmevnimi demokratski-mi feministkami, s takrat 'ranjeno' Hillary Clinton na celu, lezbijka Judith Butler pa ji(m) je dajala ideološki kompas. Femini­sticno militantna je postala Skandinavija (z Norveško na celu), zaostajala pa ni niti Slo­venija, ki je že leta 1992 (na pobudo žensk v LDS) ustanovila Urad za žensko politiko, ki se je leta 2001 preimenoval v Urad za enake možnosti, ta pa je leta 2012 prešel pod resor-no ministrstvo (za delo, družino, socialo) oziroma Sektor za enake možnosti. Z ustanovitvijo in uveljavitvijo Evropske unije sta feminizem in s tem tudi teorija spola zacela svoj pohod po Zahodni Evropi s svojimi aktivistkami, poslankami v parla­mentu EU. V zacetku leta 2014 se je na pri­tisk pešcice evropskih poslank spisala t. i. Resolucija »Porocila Lunacek«, ki teorijo spola skoraj zakonsko zapoveduje v drža­vah clanicah. Problematicna ni bila toliko porocevalka o feministicnih zahtevah, av-strijska poslanka Ulrike Lunacek, pac pa militantne portugalske feministke (in po­liticne aktivistke) pod poveljstvom Liliane Rodrigues. Prav Rodriguesova se je v svo­jem dolgoletnem feministicnem aktivizmu – v maticni državi in tudi v EU – borila, da bi se v družbi uveljavila teorija spola, zapo­vedana na Pekinški konferenci. Rodrigu­esova veliko dela na lastno pest, torej brez širšega konsenza, in nekako dosega ravno preko Porocila Lunacek, da bi se v izobra­ževalne sisteme držav EU in držav tretjega sveta vpeljala ideologija, ki jo zagovarjata feminizem oziroma LGBT-gibanje/lobi. Novodobni feminizem se od Beauvoirove naprej zloglasno sprašuje: kako misliti žen­sko? Ce clovek ne komplicira, torej ce se za­nese na zdravo kmecko pamet, se da žensko povsem logicno in normalno misliti. Beau-voirova pa je s svojim pogledom na koncept in razmerje med spoloma trajno kontamini­rala klasicen ženski pogled, ga zavedla in za­vedla tudi moškega; ceprav za moški pogled vendarle lahko priznamo, da je bil mestoma vsaj subjektiven in egoisticen, ce že ne pri­stranski – kar pa ne pomeni, da se je v svojih pogledih motil. Pri Simone de Beauvoir pa gre za konceptualni zdrs, kronicno in simp­tomatsko spodletelost. Ne gre samo za to, da vse razlike med spoloma pripisuje kultur­nim stereotipom in patriarhalni/macisticni ideologiji, s katero naj bi bila družba/kultura zastrupljena in nasicena že od prazgodovine naprej. Sedaj so se njeni pogledi v feminiz-mu 'prijeli' pod dikcijo, da je spol družbeno/ kulturno posredovan, konstruiran, torej pri­vzgojen. Beauvoirova je formalna avtorica (družbene) teorije spola. Na vse pretege se je trudila, in to dokaj ponesreceno, iz misel­ne percepcije odpraviti/'precrtati' Freuda in (njegovo) psihoanalizo. To svojo namero je skušala doseci z vpeljavo pojma/koncepta 'prvega' in 'drugega' spola. Moški spol naj bi bil po njenem mnenju prvi in vodilen, žen-ski pa drugi in sekundaren, torej postranski spol. Kljub vsemu ne moremo zgolj Beauvo­irove kriviti, da je na ženske gledala na tak, po svoje 'slabšalen' nacin. Merila in/oziroma ocenjevala jih je z moškimi vatli. Kako tudi ne, ce so tudi moški 'veleumi' žensko dotlej resnicno gledali slabšalno. Opombe 1 Sut Jhally je profesor komunikacij na Univerzi Amherst v Massachusettsu in ustanovitelj ter izvršni direktor Media Education Foundation (Fundacije za medijsko izobraževa­nje). Velja za enega od vodilnih strokovnjakov na podrocju oglaševanja oziroma vloge, ki jo v naših življenjih igrata ogla­ševanje in popularna kultura. 2 http://zofijini.net/kode-spola/ Teorija spola France Cukjati, dr. med., je upokojeni družinski zdravnik ter nekdanji poslanec in predsednik Državnega zbora RS. Napisal je vrsto strokovnih clankov ter tri knjige: Od kod in kam (2014), Poti in stranpoti slovenske politike (2015) in Slovenske podobe zla (2018). Clovek je v vsaki celici svojega telesa moški ali ženska. Vse njegovo mišljenje, govorjenje in delovanje nosi odtenek njegove spolne identitete. Ce svoje moške oziroma ženske narave ne more razodeti, utelesiti, uresniciti, ostane neizpolnjen. Clovek je spolno bitje Clovek je v vsaki celici svojega telesa mo-ški ali ženska. Vse njegovo mišljenje, go-vorjenje in delovanje nosi odtenek njegove spolne identitete. Ce svoje moške oziroma ženske narave ne more razodeti, utelesiti, uresniciti, ostane neizpolnjen. Okolje, ki njegove narave ne sprejema, postane zanj neprijetno. Posamezen clovek je nepopolno bitje. Kot govori tri tisoc let stara modrost, sta šele moški in ženska skupaj celota. Ce tega dej­stva ne priznava in svoje dopolnitve ne naj­de, je v konfliktu s svojo naravo. Da bi se razbremenil, se vcasih nezavedno zatece v spremembo svojega svetovnega nazora. Tudi v tem lahko slutimo razlog ideološke­ga 'salta mortale', o katerem bomo govorili v nadaljevanju. Ideološki konstrukti Najprej nekaj kronologije Konec 19. in v zacetku 20. stoletja so bila tudi v Avstro-ogrski (Sloveniji) ustanovlje­na ženska gibanja za ženske pravice (pravi-ca do glasovanja, izobraževanja, zaposlitve itd.). Leta 1945 je bila na ustanovni skupšci­ni Združenih narodov v San Franciscu za­snovana enakopravnost moškega in ženske. Že kmalu po koncu druge svetovne vojne je francoska feministka Simone de Beauvo­ir (1908–1986), ki je bila pedofilno-lezbic­no naravnana, postavila tezo: »Ženske niso rojene za biti ženska – in s tem biti podre­jena oziroma drugacna. /…/ Biti ženska je družbeno in ne biološko dejstvo – 'ženska' je družbena izmišljotina.« To razmišljanje je doseglo višek v trditvi: »Vsa civilizacija je iz ženske delala nesvobodno bitje (mater).« Simone de Beauvoir ni nikoli postala mati. Leta 1955 je ameriški psiholog John Money (1921–2006) po navdihu Simone de Beau­voir postavil teorijo spola, ki trdi, da se clo­vek rodi kot spolno nevtralno bitje (uniseks bitje) in se šele kasneje pod vplivom vzgoje in okolja razvije v moškega oziroma žensko. Leta 1965 se je v Kanadi rodil Bruce Reimer kot enojajcni dvojcek, ki je zaradi zdravni­ške napake pri obrezovanju izgubil penis, bil nato kastriran in operativno spreminjan v žensko, leta 2004 pa je naredil samomor. Pod pritiskom maloštevilnih, a zelo agre­sivnih homoseksualnih skupin je leta 1973 Ameriško združenje psihologov homose­ksualnost nepricakovano crtalo s seznama psihiatricnih diagnoz, ceprav za to ni bilo nobenih strokovnih razlogov. Leta 1995 je svetovna konferenca žensk v Pekingu sprejela agendo o enakosti spolov pod psevdonimom »Gender Mainstrea­ming« (GM), ki se sklicuje na Moneyjevo teorijo o spolu in se zavezuje radikalno fe­ministicnemu prevzgojnemu programu, po katerem spol ni biološko dejstvo, ampak družbeno-socialni konstrukt. Bruce Zelo poucno je, kako je psiholog Money utemeljeval svojo teorijo spola. Leta 1965 sta se kanadskemu paru rodi-la enojajcna dvojcka Bruce in Brian. Ko je bila pri Bruceu narejena operacija fimoze, je prišlo do zagnojitve in penis je bil ampu­tiran. Za nesreco je izvedel psiholog Money in se ponudil, da bo otroka rešil tako, da ga bo spremenil v deklico. Otroku je odstra-nil testise (kastracija), da ne bi proizvajali moškega spolnega hormona (testosterona), kasneje pa mu je zacel dajati ženski spolni hormonom (estrogen). Otroka so zaceli oblaciti kot deklico, mu kupovati puncke in nihce, ne on ne okolica, ni vedel za spre­membo spola. Bruce je bil na fotografijah videti kot simpaticna puncka in psiholog Money je postal slaven, saj je svojo teorijo lahko dokazoval v primerjanju z Bruceo-vim bratom Brianom. A Bruce je že od pr-vega razreda dalje trdil, da je fant in ne pun-ca. Na zacetku pubertete je kljub visoki dozi estrogenov mutiral, postal nemiren, in ko bi moral iti na operativno izvedbo umetne vagine, se je uprl in zagrozil s samomorom.Šele ko je izvedel za celotno zgodbo, se je nekoliko umiril, uradno spremenil spol, se preimenoval v Davida, a kljub temu je leta 2004 koncal s samomorom. Dve leti kasneje je umrl tudi psiholog John Money, ki (poleg Simone de Beauvoir in Ju­dith Butler) še vedno velja za najvišjo avto­riteto genderideologije, ki jo danes zastopa LGBT-drušcina in po kateri naj bi se clovek rodil kot spolno nevtralno bitje, spol pa naj bi bil le kasnejši »družbeni konstrukt« ozi­roma naj bi si ga clovek sam izbiral. Biološka dejstva Z genderideologijo se zadnja leta zelo ucin­kovito spopada nemški biolog Ulrich Kut­schera, ki mu je vredno prisluhniti. Kakšen teden po oploditvi se zarodek že ugnezdi v maternico. Prvi nastavki spolnih organov (gonad) so najprej spolno nedoloc­ni in se na zacetku razvijajo v smeri ženskih jajcnikov. Šele od šestega tedna dalje se pri moškem (XY) zarodku prebudi SRY-gen, ki preusmeri razvoj gonad v smer testisov. Ko testisi zacno proizvajati moški spolni hor­mon testosteron, se zacne maskulinizacija celotnega ploda z možgani vred. V 99 % se rodita decek ali deklica. V nekako enem odstotku pa lahko pride do genske anoma­lije, kot je na primer klinefelterjev sindrom (XXY), ki je vcasih viden že po anatomskih spremembah spolnih organov. Leta 2005 so genetiki odkrili, da je razlika med moškim in ženskim genomom (gen­ Škoda, ki jo povzroca genderideologija, je velika, predvsem ko prodre v šolske klopi in bega naše otroke v njihovih najbolj obcutljivih letih. skim zapisom) prav tako velika kot med clovekom in šimpanzem, to je 1,5 %, kar je na podrocju genetike veliko. Gre za izrazit spolni dimorfizem, ki je zopet postavil v ospredje dejstvo o velikem funkcionalnem pomenu anisogamije. To pomeni, da je v vseh celicah moškega telesa kromosomski par XY, v vseh celicah ženskega telesa pa kromosomski par XX. Dobili smo razcvet »Gender-Biomedicine« (GB), ki predstavlja odlocilno nasprotje ideologiji enakosti spolov – »Gender-Ma­instreaming« (GM), saj temelji na jasno razkritih znanstvenih dejstvih. Zadnjih pet ali deset let so ne samo biolo­gija in genetika, ampak tudi biomedicina in nevrobiologija jasno dokazale, kako ne­sprejemljive so teorije o enakosti spolov. Ne samo vidni telesni organi, tudi moški in ženski možgani so v svoji nevronski pre­pletenosti in delovanju tako razlicni, da jih morajo nevrologi analizirati in obravnavati loceno. Glede spominske zmožnosti, spo­znavanja obraza in socialnih odnosov žen­ske prekašajo moške. Glede prostorske ori­entiranosti in motoricnih funkcij pa moškiprekašajo ženske. Ženske imajo obsežnejši slovar, hitrejše dojemanje, boljšo predsta­vljivost, boljše zaznavanje custev in boljšo socialno obcutljivost. Pri moških je bolj izrazita agresivnost, imajo boljše vizualne prostorske sposobnosti, matematicne spo­sobnosti, vztrajnost, cut za sistematicnost in podobno. Kot pravi Meyer, so te razlike prisotne že pri majhnih otrocih, ker so bi-ološko in ne kulturno (okoljsko) pogojene. Istospolna usmerjenost Ko govorimo o teoriji spola, ne moremo mimo vprašanja homoseksualnosti, lezbi­štva in drugih neobicajnih spolnih praks. Tudi te teorije izhajajo iz istih ideoloških osnov. Utemeljitelji sodobne psihoanalize iz 19. stoletja, Sigmund Freud, C. G. Jung in Al­fred Adler, so na homoseksualnost gledalikot na nevrozo. Še v casu crtanja te diagno­ze so vodilni ucbeniki psihiatrije homose­ksualnost obravnavali kot najpogostejšo obliko seksualne perverznosti. V strokovni literaturi iz takratnega casa (npr. Schulte in Tölle, 1973) je navedena pogostnost homo-seksualnosti (3–4 %, najvec 6 %) in lezbi­štva (1 %, najvec 2 %). Navedene so nasle­dnje vrste homoseksualnosti: • razvojna homoseksualnost najstnikov, ki je najpogostejša, a kasneje izzveni, • homoseksualnost zavrtih (nezrelih) oseb­nosti, • homoseksualna nagnjenost, ki je vecino-ma prikrita in nikoli realizirana, • psevdohomoseksualnost, ki se kaže v pa-sivni prepustitvi homoseksualnemu rav­nanju (npr. prostitucija). Medtem ko se je v Evropi 20 let za ZDA zacelo uveljavljati stališce, da je homose- Kongregacija za katoliško vzgojo (2019): Moškega in žensko ju je ustvaril. Za pot dialoga o vprašanju teorije spola v vzgoji. Cerkveni dokumenti, 159. Ljubljana: Družina. ksualnost pravzaprav normalna spolna usmerjenost, pa so se v ZDA že zaceli ogla­šati strokovnjaki, ki so na podlagi raziskav vse pogosteje skušali dokazati nenaraven (devianten) znacaj homoseksualne usmer­jenosti. Fisher in Greenberg (1996: 135f) sta leta 1996 zapisala: »Pretežno vecina študij kaže, da so homoseksualno živeci moški v svojem otroštvu doživljali svojega oceta kot emoci­onalno hladnega, neprijaznega, kaznujoce­ga, brutalnega, odmaknjenega in custveno nedostopnega. Izmed študij, ki smo jih našli, ne obstaja niti ena sama vsaj kolikor toliko preverljiva študija, v kateri bi homo-seksualno živeci moški opisali svojega oceta kot pozitivnega in ljubece naklonjenega.« Fisher in Greenberg dalje razlagata, da se pri deckih, ki v starosti od 5. do 12. leta obcutijo, da niso dorasli drugim deckom, niso 'možati', ne pripadajo ocetu ('moške-mu svetu'), v puberteti njihova seksualna custva povežejo z njihovo najvecjo stisko in hrepenenjem: vkljuciti se v svet moških. Heteroseksualno cutec mladostnik hre­peni po ženskosti, ker se mu zdi ta nekaj skrivnostno drugacnega, homoseksualno cutec mladostnik pa hrepeni po moškosti, ker mu ta ni blizu, ker je ta zanj še vedno »skrivnost«. Narava se ne pustimanipulirati Po svetu so bile opravljene številne obsežne raziskave, ki med istospolno usmerjenimi – v primerjavi s heterospolno populacijo – odkrivajo nekajkrat pogostejšo anksio­znost, težko depresijo, poskuse samomora, odvisnost od nikotina, alkohola in trdih drog ter podobne vedenjske odklone. Ena najpomembnejših reprezentativnih študij o seksualnem življenju v ZDA do-kazuje, »da homoseksualnost ni nobena 'stabilna usmerjenost', ampak z leti slabi in pogosto izgine« (Laumann, 1994). Ameriški psihiater dr. Robert L. Spitzer je leta 1973 sodeloval pri odlocitvi, da se ho-moseksualnost izbriše s seznama psihiatric­nih diagnoz. Leta 1999, torej 26 let kasneje, pa se je lotil raziskav, koliko nekdanjih ho-moseksualcev je svojo spolno usmerjenost spremenilo in zdaj živijo »zadovoljno he-teroseksualno življenje«. Takrat se je na­mrec že uveljavljala hipoteza, da istospolne usmerjenosti ni možno spremeniti in jo je zato tudi prepovedano zdraviti. Pojavilo se je tudi posebno 'eksgejevsko' gibanje »zdra­vljenih«, »spreobrnjenih« homoseksualcev, ki so zahtevali pravico do zdravljenja. Tako Spitzer kot gibanje sta bila pod hudim pri­tiskom gejevskih organizacij, tako da je Spi­tzer moral svoje ugotovitve relativizirati. Christl R. Vonholdt, voditeljica Nemškega inštituta za mladino in družbo (Deutsche In-stitut für Jugend und Geselschaft), ki je izve­del ali objavil na desetine obsežnih raziskav, je v glasilu inštituta leta 2006 med drugim zapisala: »Mnogi ljudje, ki svojo homose­ksualnost konfliktno doživljajo in zaradi nje trpijo, niso nikoli niti slišali, da obstajajo te­rapije, ki lahko pomagajo tistim, ki si želijo razviti zrel heteroseksualni potencial. Po­liticna klima naše družbe preprecuje, da bi lahko slišali to sporocilo. Preprecuje tudi, da bi zanj slišali terapevti med svojim izobra­ževanjem. In posledica: terapevti so cedalje manj usposobljeni, da bi ljudi z egodistonic­no homoseksualnostjo pospremili na pot ven iz njihovih homoseksualnih obcutij.« Kako iz slepe ulice? Pri vprašanju istospolne usmerjenosti ni glavni problem vprašanje zdravljenja. Zara-di »neobicajne« spolne usmerjenosti clovek ni manj vreden, ni bolnik, ni invalid, ki bi nujno potreboval zdravljenje. A trditev, da se istospolno usmerjenemu ne sme poma­gati oziroma se ga ne sme »zdraviti«, ce to želi, je skregana z zdravo pametjo in v na­sprotju s Hipokratovo zaprisego. Razglašati homoseksualnost (pa tudi pedofilijo in zo­ofilijo) za naravno spolno usmerjenost pa je vendarle v nasprotju z biološkim dejstvom clovekovega spola. Narava (z evolucijo vred) je bitje s kromosomskim parom XY spolno usmerila v bitje s kromosomskim parom XX. Istospolna usmerjenost je torej nenaravna, ni pa bolezenska v današnjem pomenu besede. Mnogo pomembnejše pa je vprašanje pro-ste izbire lastnega spola, lastne identitete.Škoda, ki jo povzroca genderideologija, je velika, predvsem ko prodre v šolske klopi in bega naše otroke v njihovih najbolj obcu­tljivih letih. Kako naj bi mladostnikom ob teoriji o enakosti spolov približali cudovito skrivnost razlicnosti spolov? Da sta posa­mezen moški ali posamezna ženska nepo­polni bitji in da sta šele skupaj cel clovek, kot razodeva že tri tisoc let stara modrost o stvarjenju cloveka. Vsa ta ideološka gibanja temeljijo na fik­ciji, a imajo denar in podporo medijev ter levicarskih vlad. Nobene podpore pa nima­jo s strani znanstvenih odkritij, zato svojo ideologijo lahko branijo le s pritiskom in vsiljevanjem. Njihov najvecji nasprotnik je evropska tradicionalna kultura s kršcan­stvom vred. Pa ne le vera v stvarjenje clove­ka, ampak tudi sodobna biologija in biome­dicina. Kdor ima na svoji strani preverljiva znanstvena dejstva, se ne sme bati spopada z ideologijo, ki temelji na izmišljotini, fikci­ji, prevari, skratka na laži. Literatura • Fisher, Seymour; Greenberg, Roger P. (1996): Freud scientifi­cally reappraised. New York: John Wiley & Sons. • Kutschera, Ulrich (2018): Das Gender-Paradoxon, Mann und Frau als evolvierte Menschentypen. Berlin: Lit. • Laumann, Edward O. (1994): The Social Organisation of Sexu­ality: Sexual Practices in the United States. Chicago: University of Chicago. • Schulte, Walter; Tölle, Rainer (1973): Psychiatrie. Berlin, Hei­delberg, New York: Springer. • Vonholdt, Christl Ruth (2006): Für Freiheit und Selbstbestim-mung. Bulletin 12-2006, Homosexualität und Psychologie, De-utsche Institut für Jugend und Geselschaft. Narava in svoboda Branko Klun, dr. filozofije, je redni profesor za filozofijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Glavna podrocja njegovega raziskovanja so filozofija religije, metafizika in etika. Med številnimi publikacijami, ki so vecinoma v tujih jezikih, so tri monografije, dve od teh v nemšcini. Je gostujoci predavatelj na Univerzi na Dunaju, nedavno pa je zakljucil vodenje slovensko-avstrijskega raziskovalnega projekta Vracanje religioznega v postmoderni misli. Razum se kaže kot pogojen s strani globljih dejavnikov, ki jih sam ne more obvladati; pogosto je zgolj orodje v njihovih rokah. Ce bi poskušali povzeti modernost z enim pojmom, bi to lahko bil razum. Ce pa bi iskali kljucni pojem za postmodernost, bi to lahko bila svoboda. Teorija spola je filozofski nazor. V njej se zgostijo filozofski problemi sodobnega casa, ki ga lahko imenujemo tudi postmo­derna. Ce s pojmom moderna navadno poimenujemo novi vek, ki je sledil sre­dnjemu veku in ga lahko v veliki meri po­istovetimo z ideali razsvetljenstva (clovek, ki se bo na podlagi svojega razuma osvo­bodil raznolikih spon ter bo dosegel polno svobodo in suverenost), pa postmoderna prinaša manj optimisticen pogled na ra­zum ter odkriva nove pogojenosti cloveka, ki ogrožajo njegovo navidezno svobodo. Zato se velik del postmodernih filozof­skih nazorov ukvarja z vprašanjem, kako razkrinkati ('dekonstruirati') skrite meha­nizme moci, ki cloveka držijo v nesvobodi, toda zdaj ni vec zaupanja v enovit in uni-verzalen razum, tudi ne v tehnicni razum znanosti, ki bi to osvoboditev lahko izvršil. Razum sam se namrec kaže kot pogojen s strani globljih dejavnikov, ki jih sam ne more obvladati; pogosto je zgolj orodje v njihovih rokah. Ce bi poskušali povzeti modernost z enim pojmom, bi to lahko bil razum. Ce pa bi iskali kljucni pojem za postmodernost, bi to lahko bila svoboda. Zakaj segamo tako dalec v filozofsko zgo­dovino, ce obravnavamo zelo konkreten sodobni pojav, kot je teorija spola? Zato da se zavemo njene zgodovinske pogojeno­sti in predpostavk, ki jo dolocajo. Teorija spola je v temelju poskus skrajne radika­lizacije svobode. Že uvedeno razlikovanje med biološkim spolom (sex) in družbeno konstrukcijo spola (gender) predstavlja težnjo, da se osvobodimo biologije. Tudi znanstveni razum naravoslovnih ved, ki razkriva biološke zakonitosti, je treba po­staviti pod vprašaj, kajti znanost še zdalec ni nevtralna veda, temvec clovekovo poce­tje, ki ga lahko instrumentalizira za svo­je parcialne interese ter doseganje moci. Toda postmoderno razumevanje svobode – kot nenehno preseganje vsakršnih do-locenosti, kot nikdar dokoncana eman­cipacija od cesarkoli, kar clovek doživlja kot nepremakljivo danost (kot mejo, mero ali zakon) – je problematicno v tem, da svobodo razume zelo enostransko, lahko bi celo rekli nasilno. Obenem se moramo vprašati, ali lahko vzamemo takšno svobo-do za samoumevni ideal cloveka in za cilj njegove samouresnicitve. Zgodovina misli nam pokaže možnost povsem drugacnih pristopov. Ce se vrnemo k anticni misli, ki je zazna­movala filozofsko misel v predmodernem casu, je pri njej v ospredju prav pojem na-rave (gr. physis, lat. natura). Tega pojma ne smemo razumeti z ocmi modernega nara­voslovja, temvec ima pojem filozofsko on-tološki pomen. Vsako bitje ima doloceno naravo, kar bi lahko imenovali tudi bistvo. To bistvo ali narava doloca razvoj tistega bitja in hkrati predstavlja njegov cilj: bitje se v polnosti razvije in postane ono samo, ce udejanji to, kar je položeno v njegovo naravo. Zato ima anticni pojem narave vedno tudi normativni znacaj: iz narave lahko s pomocjo razuma spoznamo, kaj je 'zakon' (nomos). Grška etika verjame, da je doseganje dobrega v tem, da ravnamo v skladu z naravo. Narava torej ni v naspro­tju s svobodo, saj svobodi sploh podeljuje cilj delovanja. Ko clovek dosega to, kar naj bi po naravi bil, obenem dosega in udeja­nja svojo svobodo. V novem veku se zgodi zaton klasicne me-tafizike in njenega ontološkega reda. Ker se z razvojem moderne znanosti spremeni razumevanje narave, se bistvo cloveka pre­seli v razum. Po Kantu je clovekov razum orodje svobode, ker ga dviga nad nagonske biološke težnje in naravne strasti. Toda ta razum, ki cloveka osvobaja od spon nara­ve, nima v sebi nic poljubnega ali samo­voljnega. En sam in enak za vse ljudi jasno doloca, kako naj kot ljudje moralno delu­jemo. V tem se kaže novi cilj cloveka: delo­vati in živeti v skladu z razumnim (moral­nim) zakonom. Svoboda ni v neodvisnosti od zakona, temvec v njegovem razumnem spoznanju in sprejemanju. Tudi znanstveni razum naravoslovnih ved, ki razkriva biološke zakonitosti, je treba postaviti pod vprašaj, kajti znanost še zdalec ni nevtralna veda, temvec clovekovo pocetje, ki ga lahko instrumentalizira za svoje parcialne interese ter doseganje moci. Postmoderna moderni pojem razuma po­stavi pod vprašaj in ga 'dekonstruira'. To, kar se je razodevalo kot bistvo cloveka (an-tika) ali kot univerzalni ter za vse veljavni razum (moderna), je podvrženo sumu, da gre zgolj za konstrukcijo, ki je plod zgodo­vinskih družbenih procesov in razmerij moci. V ospredje stopi pojem svobode, ki je sumnicava in nezaupljiva do vsega, kar velja za mero, zakon ali normo. Lahko bi rekli, da je novo 'bistvo' cloveka v iskanju popolne osvoboditve, ki zahteva prepo­znavanje skritih mehanizmov zasužnjeva­nja in 'dekonstrukcijo' raznolikih spon, ki se skrivajo pod pojmi naravnih danosti ali zdravorazumskih uvidov. Vzemimo za pri­mer Jean-Paula Sartra in njegov poudarek na svobodi. Clovek se od vseh drugih bitij razlikuje po tem, da je sposoben zanikanja (vsake dolocenosti) in svobode. Clovek ne le da ima svobodo, temvec 'je' svoboda. Nima nikakršnega vnaprej danega bistva, temvec svobodno snuje in doloca samega sebe. Ker sebe vedno živi 'od znotraj', ga ni moc objektivirati iz zunanje perspektive. To velja tudi za doživljanje lastne telesno­sti, ki je predhodna objektivaciji telesa kot biološke danosti. Težava cloveka je v tem, da mu socializacija in kultura privzgojita doloceno razumevanje sebe in sveta ter mu zakrijeta potencial svobode. Na takšnih iz­hodišcih ni težko razumeti argumentacije, ki jo je razvila Simone de Beauvoir v svoji knjigi Drugi spol. Kaj pomeni biti ženska,ni stvar biološke dolocenosti. Ženska živi svoje razumevanje sebe »od znotraj«, toda pod vplivom družbe je ponotranjila zu­nanje razumevanje, ki je posledica meha­nizmov moci. Moški, ki je imel družbeno moc, je postavil norme tega razumevanja. Na sodobni razvoj teorije spola ima velik vpliv filozofinja Judith Butler. Osrednja misel njene »performativnosti spola« je v tem, da se razumevanje spola oblikuje skozi dolocene družbene prakse (v katerih se spolna identiteta 'izvršuje' ali 'performi­ra'). Pri tem ima pomembno vlogo jezik, ki še zdalec ni spolno nevtralen in v sebi skriva mehanizme moci ter zatiranja. Zato prvi korak pri osvobajanju tvorita analiza in kritika družbenih praks, drugi korak pa predstavlja poziv, da bi vsakdo prepoznal svojo spolno identiteto na podlagi lastne osvobojene 'performativnosti'. Nihce ne more od zunaj dolociti spola (gender) po­sameznika (posameznice?, posamezniX?), obenem pa je število 'spolov' odprto. To bi lahko oznacili za radikalni filozofski no-minalizem: družbeni spol je zgolj 'ime', ki ima provizoricno vlogo pri združevanju podobno usmerjenih skupin ljudi pod skupnim izrazom. Pri tem smo trcili ob skrajni filozofski na­zor, ki v svojih poskusih vplivanja na poli­ticne odlocitve in družbene prakse vzbuja zadržanost tudi pri tistih ljudeh, ki so sicer naklonjeni ideji osvobajanja cloveka in se bojijo ocitka konservativnosti. Problem te­orije spola je namrec prav njena skrajnost, tako na filozofski kot na družbeni ravni. Zato rešitev ni zagovor druge skrajnosti, ki se kaže kot slepo vztrajanje na biološki paradigmi cloveka ter njeno nekriticno povezovanje s klasicnim pojmom nara­ve. Pojem narave pri cloveku že v zacetku zahteva dinamicno razumevanje, ker je clovek bitje, ki do svojih danosti (tudi te­lesnih) vzpostavlja odnos razumevanja in svobode. Prav to je osnova za razlikovanje med duhom in naravo. Clovek je uteleše-no bitje, toda njegovo bistvo se ne izcrpa v telesnosti. Zaradi razsežnosti duha clovek osnuje družbo in kulturo, v kateri svet in sebe interpretira na jezikovnosimbolen nacin. Pomembnejše kot vztrajanje na na­ravnih bioloških predpostavkah je vpraša­nje, ali je sodobni clovek odprt za to, kar lahko imenujemo meja, mera in zakon. V resnici gre za vprašanje razumevanja svobode. Ali so meja, mera in zakon zgolj omejitve svobode? Ali je najvišje dejanje svobode Sartrova negacija (sposobnost cloveka, da zanika katerokoli dolocenost) ali pa svoboda vkljucuje odprtost za tiste danosti, ki preprosto 'so' oziroma 'veljajo' (kot zakoni in nujnosti) onkraj moje moci in obvladovanja? Ce smo odprti za takšne danosti, to zahteva priznanje, da meja, mera in zakon niso zgolj nekaj individual-nega ali le zacasna družbena konstrukcija. Resnicna tocka spora med skrajnimi post-modernimi stališci, ki se zrcalijo v teoriji spola, in med navideznimi konservativni-mi pogledi je v nasprotju dveh temeljnih cloveških drž. Medtem ko je prva sumni-cava do vseh danosti in prisega na osvoba­janje, druga do sebe in sveta zavzame držo cudenja in zaupanja. Ta druga drža ne po­meni padca v rigidno filozofijo, kjer neuki posamezniki naivno verjamejo v stalnosti, ki so zgolj posledica prigodnih ali celo nasilnih družbenih procesov. Gre za držo cudenja nad skrivnostjo tega, kdo sem jaz sam, kaj je življenje, kaj je svet, in obenem za verjetje, da obstajajo stalnice in zako­ni, ki jih lahko imenujemo 'red' in jih ne moremo podrediti svoji svobodi. Seveda je potrebna previdnost, ko nekdo prehitro in zanesenjaško razglaša, kaj je ta red, vendar to ne pomeni, da izgubimo odprtost zanj. Vprašanje meje, mere in zakona zadeva tudi povsem konkretno vprašanje, kakšno mesto naj dobi teorija spola v družbi. Ali mora tudi sama upoštevati meje in mere ter spoštovati nazore drugih? Ce sicer ob formalni enakosti zagovarja razlicnost, bi morala imeti posluh tudi za sorazmernost (svoje) razlicnosti. Ena od definicij ideolo­gije pravi, da ideologija eno idejo (ki sicer odkriva nek resnicen vidik stvarnosti) po­stavi kot razlago za celotno stvarnost (tota-liteto) in v tem nasilnem dejanju postane totalitarna. Ali se zahteva po nikoli dokon-cani emancipaciji in svobodi ne sprevrne v nasilje osvobajanja? Kaj pa ce bi morali idejo performativnosti razširiti na širši kontekst postmodernega casa: kateri nacin izvrševanja življenja – in njemu pripada­joci nazor – to življenje resnicno potrjuje, poglablja, osvobaja in kateri ga pravzaprav oži in duši? Ali osvobojenost spolnih iden­titet slavi in uresnicuje življenje (in pri tem se ne gre slepiti, da k pritrjevanju življenja spada tudi biološka reprodukcija, ceprav ta še zdalec ni edini kriterij) ali pa je življe­nje v brezmejni svobodi nepomirjeno in nezadovoljno s seboj? Toda spet smo pri tem, da ne vemo, kdo smo in po kakšnih kriterijih naj bi življenje sploh presojali. Kriteriji so namrec odvisni od meje, mere in zakona. Neskladje med biološkim spolom in spolno identiteto Pogled znanosti Mojca Belcl Magdic je študirala teologijo na Mednarodnem teološkem inštitutu v Gamingu (Avstrija), leta 2010 pa magistrirala na temo teologije družine in zakona na Papeškem teološkem inštitutu za znanosti o družini in zakonu v Rimu. Zakljucuje doktorat na temo feminizma in teorije spola. V Sloveniji od leta 2015 piše in izvaja predavanja in seminarje s podrocja teorije spola. Pred kratkim se je v avstralski starševski reviji pojavil zapis Carolyn, ki je ponosno izjavila, da gre njen 15-letni sin »skozi menopavzo«. Sliši se zelo nenavadno, a Carolyn v bistvu govori o svoji hceri, ki se že od 12. leta naprej identificira kot fant in je v procesu spremembe spola. Carolynina hci jemlje zdravilo, ki zavira pu­berteto (t. i. puberty blockers), kar pa ima znatne stranske ucinke. Carolyn jih opisuje kot 'minimalne': mocna, a ne dolgo traja­joca menopavza ter možnost krhanja ko­sti zaradi izgube kalcija; obhaja jo slabost, veliko se poti in ima vrocinske valove. Ko bo dopolnila 16 let, bo pricela jemati moški hormon testosteron, zaradi katerega bo pri­dobila nižji glas, zrasla ji bo brada. Sledila bo še operacija, pri kateri ji bodo odstranili prsi (Tate, b. d.). Govorimo o otroku, ki pri teh letih še ne sme imeti vozniškega izpita, pa vendar sme (s soglasjem staršev) trajno spremi­njati svoje telo. Ker govorimo o necem tako radikalnem, nas seveda zanima, kaj o tem pravi znanost. Je za to stanje 'kriva' na­rava? Je trajno? Kakšne rezultate prinašajo razlicne terapije? Najvecje znanstveno porocilodoslej Na ta vprašanja nam najvec odgovorov lahko ponudita dr. Paul R. McHugh in dr. Lawrence S. Mayer,1 ki sta vec let s poseb-no ekipo izvedencev z razlicnih podrocij preucevala vso obstojeco znanstveno litera­turo na temo spolne usmerjenosti, zdravja LGBT-skupnosti in spolne identitete. Do-gnanja sta strnila v obširno porocilo Spol­nost in spol: ugotovitve s podrocja biologije, psihologije in družboslovnih znanosti (2016). Znanstvenika sta najprej pojasnila nesklad­je med biološkim spolom in spolno identi­teto. Biološki spol je natancno opredeljena binarna lastnost, ki se pri moškem in ženski organizira glede na njuni vlogi pri repro­dukciji. Spolna identiteta pa je pri cloveku bolj subjektivne narave in za vecino ne predstavlja vecjih težav, saj se ima vecina bi-oloških moških za fante/moške, vecina bio-loških žensk pa za dekleta/ženske. Nekateri pa doživljajo nekakšno vrzel med svojim bi-ološkim spolom in svojo spolno identiteto. Ce je ta razklanost vir njihovega duševnega trpljenja, se jim postavi diagnoza »spolna disforija« (prej imenovana »motnja spolne identitete«) in spadajo med transseksualce. Genetika in nevroznanost Se izvor tega neskladja nahaja v telesu sa­mem? McHugh in Mayer sta že v zacetku izpostavila, da zaradi relativno majhnega deleža transseksualcev v splošni populaciji obstajajo zgolj majhne raziskave, ki so po­skušale dolociti biološki vzrok za obcutje neskladnosti med biološkim spolom in spolno identiteto. S podrocja genetike sta predstavila študijo Nancy Segal, ki je kot psihologinja in geneticarka preucevala pri-mere enojajcnih dvojckov (v paru enojajc­nih dvojcic je bila samo ena transseksual­ka). Po rezultatih študije je domnevala, da je v primeru dvojcic najverjetneje prišlo do neenakomerne izpostavljenosti moškim spolnim hormonom (ceprav njena študija ni predložila dokazov za to), in sklepala, da »transseksualnost najbrž ni povezana z velikim genom, po vsej verjetnosti pa je povezana z vec genetskimi, epigenetskimi in razvojnimi vplivi in izkušnjami« (Segal, 2006: 356). McHugh in Mayer sta pregledala tudi štu­dije, ki so raziskovale vpliv možganov na razvoj spolne identitete. Ena izmed njih je bila raziskava Roberta Sapolskyja (2013), profesorja biologije na stanfordski univer­zi v Kaliforniji, v kateri je objavil rezultate svojih obsežnih raziskav s podrocja slikanja možganov ter predlagal nevrobiološko raz­lago za identifikacijo z nasprotnim spolom.Študije slikanja možganov odraslih trans- Zaviranje pubertete tako pri deckih kot pri deklicah negativno vpliva na razvoj njihove rasti ter povecuje tve­ganje za nizko mineralno gostoto kosti. Avtorji opozarjajo še na druge možne škodljive ucinke, kot so akne, visok krvni pritisk, pridobivanje teže, nenormalna toleranca za glukozo, rak na dojki, bolezni jeter, tromboza ter bolezni srca in ožilja (Hruz, Mayer in McHugh, 2017: 9). vec tudi s podrocja družinske dinamike in socialnih znanosti (socialna izkljucenost, Leta 2011 je Cecilia Dhejne s sodelavci iz Karolinskega inštituta in Univerze v Gothen­burghu na Švedskem objavila eno najvecjih in dobro zasnovanih študij, s katerimi je preucila rezultate 324 transseksualcev. Raziskovala je njihovo umrljivost, obolevnost in stopnjo kaznivih dejanj. V primerjavi s kontrolnimi skupinami so imeli transseksu­alci po operaciji približno trikrat vecje tveganje za hospitalizacijo v psihiatricnih bol­nišnicah. Ugotovljeno je bilo skoraj trikrat vecje tveganje za umrljivost zaradi razlic­nih vzrokov, izpostavljeni so bili vecjemu tveganju za storitve kaznivih dejanj, zaradi katerih so bili tudi obsojeni. Najbolj zaskrbljujoc je podatek, da so do 4,9-krat bolj dojemljivi za poskus samomora in da 19,1-krat bolj verjetno za posledicami le-tega umrejo (Dhejne idr., 2011: e16885). seksualcev so pokazale, da zanje lahko ve­lja, da imajo možganske strukture bolj po­dobne njihovi želeni spolni identiteti kot pa njihovemu biološkemu spolu. Ceprav teza Sapolskyja ostaja zunaj uve­ljavljenega znanstvenega mnenja, so bili nanjo pozorni zlasti posamezniki, ki cutijo, da so nasprotnega spola, cetudi njihova te­lesa niso zaznamovana z genetskimi in hor­monskimi nepravilnostmi. McHugh in Mayer sta ob tem izpostavila, da še ne obstajajo longitudinalne študije ali študije, osredotocene na možgane otrok, ki so se v odrasli dobi identificirali z naspro­tnim spolom. Pomanjkanje teh raziskav mocno omejuje trenutno sposobnost razu­mevanja vzrocnih odnosov med morfolo­gijo in funkcionalno dejavnostjo možganov ter kasnejšim razvojem spolne identitete, ki se razlikuje od biološkega spola. Pojasnila sta, da študije slikanja možganov – ne glede na ugotovitve – ne morejo pripeljati do za­kljucnega sklepa, da je transseksualnost pri­rojena oz. posledica dolocenega biološkega stanja možganov. Transseksualnost pri otrocih Nevrobiološke in genetske raziskave nam torej ponujajo slabo osnovo za to, da bi transseksualnost slonela na bioloških teme­ljih. Prav tako pa obstaja malo dokazov, ki bi potrjevali, da je spolna disforija pri otro­cih prisotna celo življenje.Številne študije2 pricajo o tem, da velik od­stotek pubertetnikov (od 60 do 90 %)3 do pricetka odrasle dobe sprejme svoj biolo­ški spol. Še vedno pa ni jasno, zakaj spolna disforija pri nekaterih otrocih izgine, pri drugih pa ostane. Kot opozarja DSM-5: »Ni jasno, ali bodo otroci, ki se jih spodbuja ali podpira, naj v javnosti živijo svoj 'želeni spol', tudi dlje ostali v tem spolu, kajti tem otrokom še ni nihce sledil dolgorocno in sistematicno« (APA, 2013: 455). McHugh in Mayer navajata, da je potrebnih še vec raziskav na tem podrocju; tako starši kot terapevti pa so negotovi, ko opazujejo ve­denje teh otrok. Terapevtska obravnava otrok Terapevtske odlocitve glede otrok, ki cutijo spolno disforijo, so zelo razlicne: od psiho­socialnih terapij, pogovorov in iger, ko tera­pevti pomagajo pri psihopatoloških težavah in pomagajo otrokom sprejeti svoj biološki spol,4 do terapij, ko otrokom že v rani mla­dosti dajejo zdravila, ki zavirajo puberteto. Slednje je vedno bolj razširjeno,5 saj klini­ke s psihosocialno pomocjo zaradi pritiska aktivistov zapirajo (Kanada, Nizozemska). A pri t. i. 'zaviralnih' terapijah je premalo znano, da prinašajo številne negativne po­sledice (Dhejne idr., 2011) in da obljube o izboljšanju psihološkega stanja po hormon­skih dodatkih in kirurškem posegu vecino-ma ostajajo neizpolnjene (Hruz, Mayer in McHugh, 2017: 9). Toliko bolj pa ostajajo v senci bivši transseksualci, ki so javno pri­znali, da spremembo spola obžalujejo.6 Zakljucek »Spolna identiteta pri otrocih je elasticna (skozi cas se lahko spreminja) in plasticna (lahko jo oblikujejo npr. odobravanje star-šev in socialne razmere)« (Bussey, 2011: 608). To pomeni, da gre za zelo obcutljivo stvar, ki si zasluži nadaljnje znanstvene razi­skave. Po mnenju McHugha in Mayerja naj te ne bodo samo s podrocja biologije, tem­težave v razvoju, ki jih obcuti posameznik z znaki spolne disforije) (Mayer in McHu­gh, 2016: 107–108). Še bolj pa znanstveni­ki opozarjajo na težavnost hormonske in kirurške terapije, ki do danes ne sloni na nikakršni znanosti, temvec je še vedno eks­perimentalna – »je eksperiment, ki se izvaja na nenadzorovan in nesistematicen nacin« (Hruz, Mayer in McHugh, 2017: 7). Literatura • American Psychiatric Association (2013): Gender Dysphoria. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders – 5 (DSM-5). American Psychiatric Publishing, Arlington, str. 455. • Bussey, Kay (2011): Gender Identity Development. V S. J. Schwartz; K. Luyckx; V. L. Vignoles (ur.): Handbook of Identity Theory and Research, str. 603–628. Springer science. • Cantor, James (2016): Do trans-kids stay trans- when they grow up? Sexology Today!, 11. 1. 2016. Dostopno na spletni strani: http://www.sexologytoday.org/2016/01/do-trans-kids­-stay-trans-when-they-grow_99.html. • Dhejne, Cecilia idr. (2011): Long-Term Follow-Up of Trans­sexual Persons Undergoing Sex Reassignment Surgery: Co­hort Study in Sweden. PLOS ONE 6(2): e16885. • Drummond, Kelley D. idr. (2008): A follow-up study of girls with gender identity disorder. Developmental Psychology, 44(1), str. 34–45. • Hruz, Paul W.; Mayer, Lawrence S.; McHugh, Paul R. (2017): Growing Pains: Problems with Puberty Suppression in Tre­ating Gender Dysphoria. The New Atlantis, št. 52, str. 3–36. • Mayer, Lawrence S.; McHugh, Paul R. (2016): Sexuality and Gender: Findings from the Biological, Psychological, and So­cial Sciences. The New Atlantis, št. 50, str. 7–9. Dostopno na spletni strani: https://www.thenewatlantis.com/publications/ preface-sexuality-and-gender. • Sapolsky, Robert (2013): Caught Between Male and Female. Wall Street Journal, 6. 12. 2013. • Segal, Nancy (2006): Two Monozygotic Twin Pairs Discordant for Female-to-Male Transsexualism. Archives of Sexual Beha­vior, 35(3), str. 347–358. • Singal, Jesse (2016): What’s Missing From the Conversation About Transgender Kids. Gender Dysphoria, 25. 7. 2016. Do-stopno na spletni strani: https://www.thecut.com/2016/07/ whats-missing-from-the-conversation-about-transgender­-kids.html. • Tate, Carolyn (b. d.): My 15-year-old transgender son is going through menopause – and I'm so proud of him. Dostopno na spletni strani: http://www.essentialkids.com.au/health/health­-wellbeing/my-15yearold-transgender-son-is-going-through­-menopause--and-im-so-proud-of-him-20200416-h1nfe0. Opombe 1 Dr. Paul R. McHugh je profesor psihiatrije in vedenjskih znanosti na John Hopkins University in velja za enega najpo­membnejših ameriških psihiatrov v zadnjih petdesetih letih. Dr. Lawrence S. Mayer je profesor na oddelku za psihiatrijo na John Hopkins University in profesor statistike in biostatistike na državni univerzi v Arizoni. 2 Cantor (2016) navaja povezave do 11 študij. 3 Raziskava na Nizozemskem je pokazala še višji odstotek, kar 88 % (Singal, 2016). 4 Npr. raziskovalec in terapevt Kenneth z Univerze v Torontu je otrokom ponujal psihosocialne terapije. S sodelavci je opravil tudi nadaljevalno študijo o otrocih, ki so jih v tridesetih letih zdravili v njihovem centru za duševno zdravje in zasvojenost v Torontu. Ugotovil je, da je motnja spolne identitete, ki jo je zdravil pri svojih pacientih, ostala prisotna le pri 3 od 25 de­klet (Drummond, 2008). 5 Npr.: Gender Identity Development Service (GIDS) na klini­ki Tavistock v Veliki Britaniji je leta 2009/10 obravnavala 94 otrok s spolno disforijo, leta 2016/17 že 1986 otrok (kar pome­ni 2000-odstotni porast), leta 2018/19 pa že 2590 takih otrok. 6 Vec o tem na strani sexchangeregret.com. V tujini s ponosom in navdušenjem predstavim svojo državo Naš pogovor: Tatjana Kikec Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Dr. Tatjana Kikec je doma iz Murske Sobote, živi in dela v Mariboru. Po študiju nemškega jezika in geografije na Pedagoški fakulteti je na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru doktorirala iz fizicne geografije na temo suše. Lani sva se srecala na osnovni šoli v Radljah ob Dravi na mednarodni konferenci o vzgoji za ljubezen do domovine in države, ki smo jo organizirali v DKPS (23. 11. 2019). Že v casu priprave se je pridružila pripravljalni ekipi. S temo posveta, potekom konference in udeležbo je bila zelo zadovoljna. Ima veliko izkušenj s pripravo vecjih dogodkov na podrocju vzgoje in izobraževanja. Njeni raziskovalni podrocji sta hidrogeografija ter vkljucevanje IKT v izobraževanje. Tudi zaradi tega je zanimiva sogovornica v casu epidemije. Kaj vas je pritegnilo v svet geografije? Že kot otrok sem veliko casa preživela v naravi, ki me vedno znova fascinira. Geo-grafija daje odgovore na številna vprašanja, vezana na okolje, z geografskim nacinom razmišljanja pa si lahko razložimo marsika­teri pojav in proces. Vaše posebno podrocje raziskovanja je voda. Pravzaprav sem se zacela ukvarjati s poja­vom suše, ki je tesno povezan z vodo ozi­roma z njenim pomanjkanjem. Vodni viri niso neomejeni, tudi njihovo stanje pogosto ni zavidljivo, zato je pomembno, da z nji-mi upravljamo skrajno odgovorno, žal pa pogosto ni tako. Del mojega poslanstva je osvešcanje ljudi, zlasti otrok in mladih, o pomenu vodnih virov in nujnosti njihove­ga varovanja. Že otroke v vrtcih in ucence v šolah moramo nauciti racionalne porabe vode. V ta namen smo v Društvu vodna agencija razvili izobraževalni paket Vodni agent, v okviru katerega ucenci med dru­gim s pomocjo merilnika aktivno nadzirajo lastno porabo vode. Kako bo z vodo v prihodnje? Ce ne bomo z njo ravnali bolj odgovorno, bomo tudi pri nas v prihodnosti imeli teža­ve tako s pomanjkanjem vode kot z njeno prekomerno onesnaženostjo. Vedno znova tudi pozabljamo, da voda potrebuje svoj prostor v naravi, mi pa bi želeli vse pozidati. V mestih je vse manj zelenih površin, me-sta se širijo na okoliška kmetijska zemljišca, ne vprašamo pa se, kaj to pomeni za vodne vire, padavinsko vodo in nenazadnje za podtalnico, ki je pomemben vir pitne vode. Kaj vam voda pove? Z vodo je pokrite 70 % Zemljine površine, vendar je od tega le 3 % sladke vode in le 1 % je lahko uporabljamo za pitje. Voda pred­stavlja kar 60–70 % clovekove telesne teže. To so številke, nad katerimi se moramo zamisliti in razmisliti o svojem ravnanju z vodo. Epidemija nas je zajela med šolskim letom. Ucitelji so morali cez noc spremeniti nacin poucevanja. To je bil velik šok za vse, tako za ucitelje kot za ucence in dijake. Ampak ucitelji smo zelo iznajdljivi in prilagodljivi, zato se je vecina hitro znašla in organizirala poucevanje na daljavo. To je sicer za veliko uciteljev pome­nilo 10- in vecurni delovnik 7 dni na teden, ker so se hoteli po svojih najboljših moceh pripraviti in ucencem in dijakom omogoci-ti ucenje. Po mojih informacijah je v prvih tednih kar veliko uciteljev 'dihalo' le za šolo. Dobro poznate podrocje IKT. Kaj ste do sedaj delali na tem podrocju? Podrocje IKT v izobraževanju je moje dru-go znanstvenoraziskovalno podrocje, na katerem delam že vrsto let. Sodelovala sem pri pripravi številnih izobraževanj za ucite­lje geografije, preko Zavoda RS za šolstvo, razlicnih fakultet, društev in podjetij sem izvedla številne seminarje, verjetno jih je bilo že krepko cez 50. Na seminarjih smo ucitelje ucili uporabe spletne ucilnice Mo-odle, preprostih GIS-orodij in GPS-naprav ter njihovega vkljucevanja v pouk, nacrto­vanja ekskurzij s spletišcem idr. Ravno pre­tekli mesec smo imeli seminar z naslovom Ko postane geografija uporabna, kjer so se ucitelji seznanili s spletišcem Uporabna geografija, z uporabo razlicnih aplikacij, is-kalnika po zemljevidih ter z nacrtovanjem ekskurzij. Zaradi epidemije je seminar v ce­loti potekal na daljavo preko spletne video-konference. Sem tudi urednica prvega i-uc­benika za geografijo za 1. letnik gimnazije. Kako ocenjujete vlogo spletne ucilnice? Spletne ucilnice so v izobraževanju zelo uporabne, vecina uciteljev jih uporablja kot odložišce za gradiva, namenjena ucencem, tudi ucenci vanje oddajajo svoje naloge. Mnogi preko njih razpošiljajo ucencem obvestila, sploh sedaj, v casu dela od doma, tudi razlicna navodila. Tisti malo bolj ve-šci v njih pripravijo tudi razlicne kvize za preverjanje in utrjevanje znanja, ucencem omogocijo skupno ustvarjanje dokumen­tov v Wikiju in še kaj. Vecina šol uporablja spletne ucilnice Moodle, ki nam omogocajo marsikaj uporabnega. Videokonference so cez noc postale modne. Ne bi rekla, da so postale modne, bolj so nujno orodje, da se del komunikacije (izo­braževanje, sestanki) izvede na daljavo. Ko­likor imam informacije predvsem s strani uciteljev geografije, so se tako šole kot ucite­lji dobro znašli in se primerno organizirali. Seveda se na posameznih šolah pojavljajo tudi tehnicne težave, vsi ucenci nimajo svo­jih racunalnikov, tablic, nekateri ucenci na podeželju imajo tudi slabši internetni pre-nos. Ucitelji geografije smo morda nekoliko v prednosti, saj že vec kot 10 let veliko semi-narjev poteka vsaj deloma preko Arnesove spletne videokonference VOX. Veliko uci­teljev je že prej spoznalo videokonferencni sistem in so sedaj svoje znanje le obnovili in ga nadgradili. Tudi širša družba je sedaj pricela z uporabo razlicnih videokonferenc. Postavitev tablice visokih voda pri Sv. Florijanu, 12. 10. 2019, arhiv Tatjane Kikec. Foto: Mednarodna konferenca Voda za jutri V casu karantene so tako lahko virtualno poklepetali z ljudmi, s katerimi sicer ne bi mogli. Zlasti babice in dedki so bili zelo veseli, da so lahko ostali v stiku s svojimi vnuki/-njami. Katere so prednosti in slabosti videokonference? Spletne videokonference so zelo prakticne, sama se jih poslužujem že kakšnih 15 let. Zakaj bi se na sestanke z razlicnih koncev Slovenije vozili v Ljubljano ali v kak drug kraj, ce pa to lahko opravimo od doma, iz udobnega sedeža, ter prihranimo cas in stroške vožnje? Ce je bila pred pojavom koronavirusa uporaba spletnih videokonfe­renc bolj ali manj omejena na razlicne se­stanke ljudi iz razlicnih krajev in dežel ter spremljanje razlicnih strokovnih konferenc na daljavo, se je njihova uporaba v zadnjih dveh mesecih množicno razširila tudi v na­mene izobraževanja na daljavo ter prosto-casnega virtualnega druženja s sorodniki in prijatelji. Seveda so tudi dolocene omejitve, zlasti tehnicne, potrebna je dobra interne­tna povezava, omejitev pa je tudi število sodelujocih, vecinoma je priporoceno šte­vilo udeležencev do 30, lahko jih je tudi vec, vendar je potem smiselno izklapljanje kamer. Nekateri spletni videokonferencni sistemi imajo tudi casovno omejitev brez­placne uporabe. Kako je slovenski ucitelj pripravljen na poucevanje na daljavo? Ucitelji niso bili pripravljeni na tovrsten nacin poucevanja. Kdo pa je pricakoval, da bo to kdaj potrebno? Nihce. Zato so bili vsaj na zacetku bolj ali manj prepušceni samim sebi in lastni iznajdljivosti. Ucitelji bi takrat še kako potrebovali podporo, zlasti jasna navodila in smernice, ki pa jih žal vecinoma niso dobili. Na šolah so se sami organizirali in si medsebojno pomagali kakor so vedeli in znali, eni bolj, drugi manj uspešno. Ge-ografi smo se med prvimi organizirali in si v forumu v geografski sodelovalnici nudili medsebojno pomoc in nasvete ter zbirali primere ucnih gradiv za poucevanje na da­ljavo. Kdo lahko uciteljem pri tem pomaga? Šole in ucitelji bi ob prehodu na poucevanje na daljavo morali s strani pristojnih institu­cij, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter Zavoda RS za šolstvo, prejeti kon­kretna navodila in smernice, kako izvajati pouk na daljavo. Dolocena priporocila so prejeli z enomesecno zamudo, ko se je ve-cina šol in uciteljev že sama organizirala, pa še takrat so bila zelo pomanjkljiva in so po-leg odgovorov odprla številna nova vpraša­nja. Ucitelji išcejo odgovore pri svetovalcih za posamezno podrocje na Zavodu RS za šolstvo, med seboj pa si z izmenjavo izku­šenj pomagajo tudi v predmetnih spletnih ucilnicah na portalu SIO. Kakšna bo prihodnost uporabe IKT v vzgoji in izobraževanju? Kot vse kaže, bo virus še kar nekaj casa med nami in se bomo morali nauciti živeti z njim. To tudi pomeni, da se vsaj še v pri­hodnjem šolskem letu pouk ne bo izvajal enako kot pred pojavom koronavirusa. Vsaj del pouka bo verjetno potekal na daljavo. To pomeni, da se bomo ucitelji v vecji meri posluževali tudi razlicnih IKT-orodij. Mnogi ucitelji so se zelo navdušili nad upo­rabo IKT-tehnologije in v pouk vkljucujejo zelo razlicna orodja. Seveda tudi od svojih ucencev oz. dijakov pricakujejo uporabo teh orodij, kar vecini sicer ne predstavlja težav. A to tudi pomeni, da jih 'prisilimo', da veliko vec casa kot sicer presedijo pred racunalniki in tablicami. V okviru pouce­vanja na daljavo se morajo tudi starši, zla­sti ucencev prve in druge triade, nauciti osnovne uporabe vseh teh orodij, da lahko pomagajo svojim otrokom. Verjetno si lah­ko predstavljate, kakšen stres to pomeni za mnoge starše. Na nekem seminarju o vzgojnih izzivih v digitalni dobi smo malo za šalo in malo zares pisali bonton digitalne dobe. Kakšen je vaš digitalni bonton? Že od malih nog so me starši ucili, da se ljudi pozdravlja, se jim zahvali … To ohra­njam tudi pri uporabi digitalnih medijev, ob sprejemu telefonskega klica se predstavim, v e-pošti pozdravim naslovnika, se na kon-cu podpišem. Kakšne so pasti 'prevelikih možnosti' za komunikacijo? Odkar imamo vsi mobilne telefone in e-na­slove, smo se kar malo razvadili. Drug od drugega pricakujemo, da smo vedno dose-gljivi na telefon ter da že v naslednjih nekaj minutah dobimo odgovor na ravnokar po­slano pošto. Prijatelji na socialnih omrež­jih so v veliki vecini le virtualni prijatelji, s katerimi se v živo najverjetneje ne bomo nikoli srecali. Vse manj pa je tistih pristnih socialnih stikov, ko se s prijatelji dobiš na kavici in prijetno poklepetaš. Clovek je socialno bitje in potrebuje tudi osebni stik in osebna srecanja, cesar tehno­logija ne more nadomestiti. V casu omeji­tev zaradi virusa je bila to za vecino edina možnost za ohranjanje socialnih stikov vsaj na daljavo. Sodelujete v mednarodnih projektih. Kako se Slovenija vkljucuje v crpanje evropskih sredstev? Že od študijskih let dalje delam na razlic­nih domacih in mednarodnih projektih, predvsem okoljskih, razvojnih in izobra­ževalnih. To mi predstavlja izziv, ker vedno delam na drugih vsebinah, pri cemer se tudi sama ves cas strokovno razvijam. Za svoje podrocje dela lahko povem, da je Slovenija kar uspešna pri crpanju evropskih sredstev za razlicne projekte. V številne projekte vstopamo tudi kot partnerji, skupaj s pred­stavniki iz drugih držav. Srecala sva se na mednarodni konferenci o vzgoji za ljubezen do domovine in države v Radljah lansko leto. Kako se spominjate te konference? Na konferenco imam zelo lepe spomine. Tema je zelo zanimiva, o tem se na šolah, na tak ali drugacen nacin, veliko govori in dela, ucitelji se trudijo to ljubezen 'prebu­diti' tudi v ucencih. Žal pa je konkretno na tem podrocju zelo malo izmenjave mnenj in izkušenj. Zato so tovrstne konferen­ce zelo dobrodošle. Ucitelji tako dobijo možnost predstaviti svoje delo kolegom z drugih šol, vidijo, kaj in kako delajo drugi, ter tako dobijo številne ideje in nenazadnje potrditev, da tudi sami delajo dobro, kar je za ucitelje zelo pomembno. Tudi organiza­cija je bila zelo dobra; pohvala organizator­jem! Letos bo konferenca posvecena 30-letnici plebiscita za osamosvojitev Slovenije. Kaj vam pomeni samostojnost Slovenije, dejstvo, da imamo svojo državo? Na svojo državo sem zelo ponosna. Lahko bi živela in delala marsikje po svetu, a ni lepše države kot je Slovenija. Imamo gorov­ja, hribovja, ravnine, morje, jezera, kraški svet … pravo razkošje naravne pestrosti, in vse to na le 20.273 km2. Iz Murske So-bote sem v Kopru ali na Vršicu v slabih treh urah. Kje na svetu bi imela tak privilegij? Le malokje! Ko sem v tujini, vedno s ponosom in navdušenjem predstavim svojo državo; marsikdo na svetu je namrec nima. Kakšna je vaša zakljucna misel? Okolje, v katerem živimo, nam daje zrak, ki ga dihamo, vodo, ki jo pijemo, ter hrano, ki jo jémo. Zakaj potem to okolje unicujemo? Prav vsak izmed nas lahko prispeva svoj del, da bomo okolje ohranili tudi za bodoce generacije. Vprašaj se, kaj lahko narediš, in naredi to že danes. Valentin Vodnik (1758–1819) Ivo Branimir Piry, mag. znanosti, prof. geografije in zgodovine, je upokojeni državni podsekretar za regionalno politiko. Bil je raziskovalec na Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani, svetovalec vlade v Zavodu RS za družbeno planiranje, nato je delal na razlicnih mestih v državni upravi na podrocju regionalnega razvoja. Bil je prvi direktor Agencije RS za regionalni razvoj. Med letoma 2008 in 2012 je bil svetovalec v Odboru regij na Stalnem predstavništvu RS pri Evropski uniji v Bruslju. Je avtor vec razprav in clankov s podrocja prostorskega nacrtovanja, regionalne politike in lokalne samouprave. V prejšnji številki Vzgoje (Motik, 2020: 26–28) predstavljen svetovno znani jezuit in naravoslovec Ferdinand pl. Hallerstein, ki je gimnazijsko izobrazbo pridobival v jezuitskem kolegiju pri Sv. Jakobu v Ljubljani, je že dosegel svetovno slavo, ko je leta 1769 v isti kolegij vstopil Valentin Vodnik. Lansko leto smo praznovali 200-letnico njegove smrti, ki je odmevala tudi v medijih in na znanstvenih simpozijih. Vodnika opisujejo kot duhovnika, franci­škana, pesnika, prevajalca, razsvetljenca, jezikoslovca, ucitelja, casnikarja in uredni­ka. Šolarjem je pogosto predstavljen kot prvi slovenski pesnik, ceprav to po mnenju raziskovalcev ne drži povsem. Bil je avtor številnih ucbenikov, Kuharskih bukev, pri­rocnika o babištvu in prve slovenske slov-nice, ki je v celoti napisana v slovenskem jeziku. Obvladal je nekaj tujih jezikov, po­sebej francošcino, za katero je spisal prvi slovenski ucbenik za poucevanje tujega je­zika. V casu Ilirskih provinc (1809–1813) je našim prednikom izboril, da je slovenšcina postala ucni jezik. Zavezan je bil pridobi­vanju znanja in posredovanju ter izmenja-vi spoznanj med ljudmi, kar je poslanstvo vseh, ki se ukvarjajo z vzgojo. Vodnikova ucna leta Valentin Vodnik se je rodil 3. februarja 1758 kot prvi od desetih otrok Jožefa Vo­dnika in Jere Pance, in sicer na kmetiji vZgornji Šiški pri Ljubljani, kjer naj bi imel oce tudi gostilno. V otroštvu mu je ded Jurij, ki je trgoval po Hrvaškem, pripove­doval zgodbe s potovanj, o cemer pricajo zapisi in omembe v pesmih, ki opisujejo ljudske obicaje in plese. Pri devetih letih ga je »šolmašter« Kolenc zacel uciti branja, pisanja in racunanja. Na gimnazijo pa ga je leta 1768 v Novem me-stu pripravljal stric, franciškan p. Marcel. Leta 1769 je vstopil v »latinske šole«, kot so imenovali jezuitski kolegij pri Sv. Jakobu v Ljubljani; tam je bil do leta 1775. Dr. Kos in dr. Toporišic (2013) opisujeta: »Ni bil si­cer med prvimi ucenci, odlikoval pa se je v zgodovini, latinšcini in zemljepisu; v 5. in 6. razredu ga je v vseh predmetih ucil Ja­nez Jakob Knauer, ki je ucence navduševal za pesništvo in jih navajal k prigodnemu pesnjenju.« Pod vplivom Marka Pohlina je zacel pesniti. Prve pesmi je objavil v Pisa-nicah. Izstopali sta predvsem pesmi Zado­volni Krajnc in Klek. Njegova najbolj znana pesem Dramilo pa je, še brez naslova, izšla v Veliki pratiki šele dvajset let kasneje, leta 1795. Menih in duhovnik Po gimnaziji je vstopil k franciškanom in med noviciatom v Nazarjah prejel redovni­ško ime Marcelijan. Od leta 1776 do 1778 je v novomeški franciškanski šoli študiral filozofijo, od leta 1778 pa v ljubljanskem franciškanskem samostanu teologijo. Leta 1782 je bil na otoku Krku posvecen v du­hovnika in postal pridigar. O njegovih pridigah iz obdobja, ko je bil kaplan pri Sv. Jakobu, pripoveduje Luka Vidmar (v Mrevlje, 2019): »V takrat dvojezicni Lju­bljani je Vodnik skoraj vsak teden pridigal vecinoma v slovenšcini. Njegove pridige so bile zelo tople, cloveške, napisane tako, kot se nam Vodnik kaže tudi sicer, z zelo do-brodušnim znacajem. Brez karanja in z ra­zumevanjem cloveških potreb in slabosti. In to v casu, ko se je v katoliški duhovšcini krepila struja moralnega rigorizma.« Leta 1784 je zapustil samostan, vendar ostal redovnik. Bil je imenovan za subsi­diarija v Sori pri Medvodah. Leta 1788 je opravil katehetski tecaj in izpit ter do konca istega leta deloval na Bledu. Sledilo je ime­novanje za kaplana v Ribnici, kjer je ostal do konca leta 1792. V zadnjem letu je pou-ceval verouk na trivialki v Ribnici. Zaprosil je za premestitev v novoustanovljeno žu­pnijo na Koprivniku nad Bohinjem in tam postal župnik. Tu je prišel v stik z baronomŽigo Zoisom, podpornikom koprivniške župnije, ki je leta 1793 zadnjic obiskal svoje plavže in fužine v Bohinju. Zois je Vodnika pritegnil k sodelovanju pri njegovih literar­nih, poljudnoznanstvenih in jezikoslovnih izobraževalnih nacrtih. Vodnikovo sodelo­vanje v Pisanicah in zanimanje za razlicna podrocja (arheologijo, numizmatiko, ru­darstvo, mineralogijo, ornitologijo, žele­zarstvo in botaniko) je bilo odlicno pripo-rocilo za vstop v Zoisov razsvetljenski krog.Baron Žiga Zois mu je nato pomagal do premestitve k Sv. Jakobu v Ljubljani (1796). Vodnika je zanimalo zemljepisje, vendar ga Zois ni podprl v nameri, da bi napisal zemljepis Kranjske. Podprl pa je njegove poucne in prakticne sestavke za koledar ali pratiko, ki naj bi postala prva oblika izo­braževanja na podrocju zemljepisa, gospo­darstva, geologije ipd. Poslal mu je primere nemških koledarjev. Vodnik je zacel pisati epigrame in uganke, kar je bila znacilna vsebina pratik. Poleg tega mu je Zois v letih 1794–95 na­menil nalogo zbiranja gradiva za Kumer­dejev slovar. Vodnik se je spoprijel z vlogo leksikografa in v slovenšcino vpeljal be-sedo 'slovar' (iz rušcine). Pripravo slovar­ja je Vodnik v celoti prevzel po letu 1796 in ga leta 1800 spremenil v nacrt svojega nemško-slovenskega slovarja: Slowenisches Wörterbuch – Slovensek Besednjak (1804– 1806/1817), ki zaradi spleta neugodnih okolišcin ni docakal izida. Pedagog in ucitelj Leta 1798 je po opravljeni profesorski skušnji dobil profesuro na ljubljanski gi­mnaziji. V petem razredu je pouceval vse predmete, razen verouka. Leta 1804 je iz­stopil iz franciškanskega reda, vendar ostal duhovnik. Bil je tudi kurat pri ljubljanski mešcanski straži. Uspešno pedagoško delo je Vodnika vodilo do mesta zacasnega gimnazijskega prefekta (1806). Po uvedbi razrednega pouka (šol. l. 1807/8) je pouceval zgodovino, zemljepis in italijanšcino v vseh gimnazijskih razre­dih. Ob ustanovitvi Ilirskih provinc (1809– 1813) je bil potrjen za profesorja francoske­ga jezika, po šolski reformi pa je leta 1810 postal ravnatelj na novo urejene gimnazije ter hkrati ravnatelj ljubljanskih osnovnih šol in umetnoobrtnih ali rokodelskih šol. Še vedno je pouceval zgodovino, zemljepis in italijanšcino. V sicer kratkem obdobju francoske oblasti je bil šolski sistem vsako leto reformiran. Vodnik je že naslednje šol­sko leto izgubil mesto ravnatelja gimnazije in tam ostal ucitelj vseh predmetov v t. i. 2. humanitetnem razredu. Ostal pa je ravna­telj štirih razrednih obrtnih šol, kjer je bila v zadnjih dveh razredih poleg francošcine in italijanšcine dovoljena tudi uporaba slo­venšcine. Žal so te šole leta 1812 prenehale delovati. Po vrnitvi slovenskega ozemlja Avstriji (1813) mu je bilo zaradi podpore francoski oblasti (Ilirija oživljena) leta 1814 prepove­dano poucevanje v šoli. S posebno odlocbo cesarja Franca I. mu je bila ukazana upo­kojitev ali pa služba zunaj ilirskih dežel, ki ni povezana z vzgojo mladih. Ko je Vodnik leta 1815 na Dunaju skušal doseci preklic cesarskega odloka, ni bil uspešen. Eno leto je še pouceval jezike ter prevajal uradne odloke, nato pa se je upokojil. Vodnik se je sreceval s slabim gmotnim in socialnim položajem uciteljstva, o cemer je kriticno nastopil na skupšcini gimnazijskih uciteljev (1801). Zavzel se je tudi za izbolj­šanje pouka domace zgodovine s pomocjo Linhartove knjige in leta 1806 predlagal pripravo novega ucbenika za pouk domace zgodovine. Ucbenik je napisal med poci­tnicami 1807, ga v letu 1808 razširil z zgo­dovino Trsta in Gorice ter leta 1809 dosegel odobritev in natis. Ucbenik je izšel brez na­vedbe avtorja pod naslovom Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Tri-est und der Grafschaft Görz (Dunaj 1809). V casu francoske uprave Ilirskih provinc je zaradi pomanjkanja ucbenikov zacel pisati prve slovenske šolske knjige za gimnazijo (Abecedo za Perve šole s prilogami, Kratki navuk k lepimu ino cednimu vedenju itd.). Iz francošcine je prevedel uradni kateki­zem cesarstva, ki sta mu dodana tudi nauk o dolžnostih do ljudi, družine, domovine in države ter poduk o gospodarjenju, zlasti poljedelstvu. Casnikar, pesnik injezikoslovec Vodnik je bil (pod skrbnim Zoisovim vod­stvom) edini urednik in novinar prvega slovenskega casnika Lublanske novice. No­vice je povzemal in prevajal iz uradnega nemškega casnika Wiener Zeitung ter jim dodajal domaca obvestila iz Ljubljane in Kranjske. Posebnost so bile »pergodbe« (kratke anekdote) ter poucni, razsvetljen­sko obarvani sestavki (npr. Povedanje od slovenskega jezika). List je izhajal od janu­arja 1797 do decembra 1800, vecinoma na osmih straneh, sprva dvakrat tedensko, nato le še ob sobotah. Izdajal ga je tiskar Egger, prenehal pa je izhajati zaradi po­manjkanja narocnikov. Poleg izvirnih pesmi je Vodnik veliko pe­smi, iger in kratkih verzov prevedel iz nem-šcine in klasicnih jezikov. Baron Žiga Zois je kriticno presojal Vodnikove pesmi z je­zikovnega, stilskega in estetskega vidika ter Vodnika usmerjal k tematiki, primernejši za preprostega slovenskega bralca. Razi­skovalci Vodnikovega življenja omenjajo poskuse nastankov epskih del, kot je bila elegija, ki naj bi pocastila Linhartov spo-min. Sledi teh poskusov so skrite v nekate­rih kasnejših pesnitvah (oda Ilirija oživlje­na, Vršac). Od številnih osnutkov pesmi je dokoncal le tiste, ki so bile objavljene v ko­ledarjih Velika pratika (1795–97) in Mala pratika (za leto 1798). Vodniku je leta 1806 uspelo izdati svoje pe­smi v knjižici Pesme za pokušino, ki velja za prvo slovensko samostojno pesniško zbirko (17 pesniških enot). Poleg pesmi Zadovolni Krajnc in Pesme za moje rojake (poznejše Dramilo) so objavljene tudi novejše (Na sebe, Vršac, Stari pevic ne boj se peti). Zbir­ka je predstavila obseg in težo Vodnikovega pesništva, pa tudi njegove meje. Izid pesniške zbirke je utrdil Vodnikov slo­ves prvega slovenskega pesnika. Njegovo prizadevanje za podobno priznanje na je­zikoslovnem strokovnem podrocju pa ni bilo uspešno, saj je to mesto prevzel Jernej Kopitar. Vodnikovi nacrti s slovarjem in slovensko slovnico so vodili do odkritega spora z njim. Vodnik je moral popustiti, saj ga je Kopitar prehitel z oddajo rokopisa. Vo­dniku so bile zaupane korekture, s cimer naj bi bil spor zglajen. Kaj pravijo o Vodniku danes Pomen Vodnika so še v casu njegovega življenja oznacevali neprizanesljivo in mestoma posmehljivo. Danes stroka izpo­stavlja predvsem njegovo prvenstvo v slo­venskem pesništvu in kratki prozi, njegovo zbirateljstvo ljudskega izrocila ter razvija­nje publicisticnih, poljudnoznanstvenih in ucbeniških besedil. Vodnik je pionir slo­venske rodoslovne terminologije. Je eden prvih slovenskih prevajalcev umetnostnih in neumetnostnih besedil (uradnih raz­glasov, patentov itd.). Da je veljal za arhe­ološkega strokovnjaka, dokazuje narocilo gubernija julija 1818, naj pregleda rimski mozaik, najden na Kapucinskem trgu v Ljubljani. Dopolnjeval je numizmaticno zbirko, jo uredil in opremil z razlago. Pre­vedel je knjigo Jana Matouška Babištvo ali porodnicarski vuk za babice, I–II (1818). Na podrocju pisanja planinske poezije mu gre mesto prvega v slovenskem jeziku. Mnoge interese so mu narekovale spre­minjajoce se družbenopoliticne razmere tedanjega casa, izvirali pa so prav gotovo v njegovi nadarjenosti, prizadevnosti in delavnosti. Prav gotovo se je v šestih dese­tletjih življenja lotil toliko reci, da je z gle­dišca današnjih ozko specializiranih ved to skoraj neverjetno. Literatura in viri • Cuk, Silvester (2000): Valentin Vodnik. Ognjišce, 36(12), str. 37–48. • Gobec, Mitja (2019): Valentin Vodnik – 200 let. Naši zbori, 7. 2. 2019. Dostopno na spletni strani: https://www.nasizbori.si/ valentin-vodnik-200-let/. • Kos, Janko; Toporišic, Jože (2013): Vodnik, Valentin (1758– 1819). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Dostopno na spletni strani: http://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi797061/#slovenski-biografski-leksikon. • Motik, Dragica (2020): Ferdinand Avguštin Hallerstein. Vzgo­ja, letnik XXI, št. 85, str. 26–28. • Mrevlje, Neža (2019): Vodnik je umrl v krcmi. Dnevnik, 25. 9. 2019. Dostopno na spletni strani: https://www.dnevnik. si/1042909087. • Valentin Vodnik. Wikipedia. Dostopno na spletni strani: https://sl.wikipedia.org/wiki/Valentin_Vodnik. • Vodnik, Valentin: Izbrano delo. Slovensko leposlovje. Dosto­pno na spletni strani: http://lit.ijs.si/vodnik.html. • ZRC SAZU: 89. Valentin Vodnik. Prostor slovenske literarne kulture, Kulturni atlas Ljubljane. Dostopno na spletni strani: http://pslk.zrc-sazu.si/sl/literarni-atlas-ljubljane/valentin-vo­dnik/. Z matematiko v lepši svet Mojca Šporn, prof. matematike in tehnike, poucuje matematiko in tehniko na Osnovni šoli Dragomelj. Ima dvajsetletne izkušnje s poucevanjem na osnovni šoli. Ko se z ucenci v razredu pogovarjamo o perecih temah, ugotovim, kako malo vedo otroci o okoljskih in socialnih problemih. Za njih so to oddaljeni problemi, ki se jih ne dotikajo. Naši otroci bodo ustvarjali prihodnost. Pomembno je, da jih izobražujemo in vzgajamo tako, da bodo sposobni ustvariti lepši svet. Prepricana sem, da lahko k temu prispevamo tudi matematiki, saj pogosto ravno s številkami dokazujemo dejstva. In kjer so številke, je matematika. »Mladi smo zaskrbljeni za prihodnost. V tem trenutku po zaslugi cloveka poteka šesto množicno izumiranje vrst, globalni podnebni sistem pa je na robu katastrofe,« so zapisali v iniciativi Mladi za podnebno pravicnost, zaskrbljeni za prihodnost sveta, v katerem bodo odrašcali. Mladi so priceli s šolsko podnebno stavko po navdihu švedske najstnice Grete Thunberg, ker odrasli nismo opravili svoje dolžnosti. Le nemo opazuje-mo, s kolikšno hitrostjo cloveštvo drvi proti svojemu unicenju. Tu se spomnim šale: Ze­mlja sreca Venero. Venera jo vpraša, zakaj je tako bleda. Zemlja ji potoži, da je dobila clo­veka, in Venera jo potolaži: »Saj bo minilo.« Ja, lahko se le kislo nasmehnemo. Dnevne novice so polne žalostnih porocil, zato mi-slimo, da so se ljudje koncno zavedali po­membnosti globalnih vprašanj. Plastenke V sedmem razredu sem odprla vodo in jo pustila teci. Ucenci so me zaceli opozarjati na odprto vodo in vprašala sem jih, koliko vode porabimo za izdelavo ene plastenke. Nato smo se posedli v krog, kjer so na sre­dini ležali listi, na katerih so bila napisana nekatera dejstva o plastenkah, opremljena z zgovornimi slikami. • Ko izprazniš eno plastenko, porabiš cetrt litra nafte in 3 litre pitne vode. • Voda v plastenkah je kar od 274-krat do 2695-krat dražja od vode iz vodovoda. • Namesto plastenk lahko uporabljamo: -bidone za veckratno uporabo iz drugih plasticnih materialov; -aluminijaste in jeklene bidone za vec­kratno uporabo; -steklenice. • Koliko plastenk letno porabimo na naši šoli? • V litru vode iz plastenke je okoli deset drobcenih delcev plastike. • Voda iz pipe vsebuje veliko vec kisika. • Plastenka vode se razgrajuje od 100 do 1000 let. • VželodcupoginulegakitavŠpanijisona­šli 29 kilogramov plastike. • Oceani postajajo 'strupena juha' indu­strijskih odpadkov in plastike. Na sredini kroga smo zavrteli 'plastenko resnice' in ucenec, na katerega je plasten­ka pokazala, je povedal, kateri so glavni problemi plastenk. Nato sem jim postavila glavno vprašanje: Kako bi sošolce s števil­kami prepricali, da bi si za dneve dejavno­sti sami prinesli vodo iz vodovoda? Ucenci so se razdelili v skupine in vsaka skupina si je postavila cilj, kaj lahko izra-cuna. Lahko so si pomagali s spletom. Dala sem jim nekaj namigov: • Kolikoplastenkporabimnaleto?Koliko razred in koliko šola? • Primerjanje stroškov vode iz plastenke in vode iz vodovoda. • Racunanje prostornine odpadkov. • Koliko nafte in energije se porabi za iz­delavo plastenke, transport? Izdelali so transparente, na katerih so s številkami spodbujali ucence in ucitelje k zmanjšanju uporabe plastenk. V nekaj mesecih smo dosegli cilj. Na naši šoli se­daj ucenci sami prinesejo vodo, v šoli pa dobijo jabolko. Praštevila v naravi V roke mi je prišel zanimiv clanek o ameri­škem škržatu. Na milijone škržatov se spo­mladi nenadoma pojavi le za nekaj tednov. V tem kratkem casu, ko so na prostem, se levijo, glasno pojejo, letijo in se razmnožu­jejo. Vsaka samica v drevesne veje odloži od 400 do 600 jajcec. Kmalu za tem odra­sle žuželke poginejo. V naslednjih nekaj tednih se iz jajcec izvalijo nimfe, ki se nato spustijo na tla in se zarijejo v zemljo, kjer pricnejo svoje podzemno življenje ter leta sesajo sokove iz korenin grmov ali dreves. Cez 13 oziroma 17 let se pojavi nova gene-racija odraslih žuželk, ki ponovi ta ciklus. Tako se zavarujejo pred svojimi plenilci, ki se pojavljajo periodicno, vendar z drugo periodo. Praštevila pogosto najdemo pri nekaterih cvetlicah z vencnimi listi. Tako imajo lilije 3 vencne liste, zlatice 5, ognjic 13 in marje­tice ter soncnice pogosto 89 vencnih listov. Clovek ima 23 kromosomov po mami in 23 po ocetu. S šestošolci smo se odpravili v gozdicek za šolo. Tam sem jim povedala zgodbico: Škržatek je vprašal drevo: »Zakaj sem mo­ral cakati 13 let v zemlji, preden sem prišel na sonce?« Drevo je odgovorilo: »To je velika skrivnost skrivnostnih števil. Pomisli, tvoj bratranec mora cakati celo 17 skrivnostnih let.« Škržatek: »Kakšna skrivnostna števila? Saj 13 in 17 nimata nicesar skupnega!« Drevo: »Nic? Koliko deliteljev imata obe šte­vili?« Iz papirja sem izdelala številski poltrak. Na njem sem z razlicnimi barvnimi loki pri­kazala, kdaj se pojavijo naravni sovražniki škržatov, ce se množicno pojavijo na 2 leti, 3 leta, 4 leta … Ugotovili smo, da ce ima število veliko deliteljev (12), je to število mocneje pobarvano. Števili 13 in 17 sta ostali nepobarvani. Tudi veckratniki teh dveh števil (26 in 34) so manj pobarvani. Ugotovili smo, da imajo števila, ki niso pobarvana, natanko dva delitelja. To so naša skrivnostna števila, ki jih v matema­tiki imenujemo praštevila. Le število ena je izjema, saj ima le enega delitelja, zato ni praštevilo. Ucenci so v naravi zaceli iskati praštevila. Ko so jih našli, so mi jih zau­pali na uho. Za nagrado so dobili na roko štampiljko triperesne deteljice. Kako si pravicno razdelitistroške? Ce dobro pomislimo in pogledamo oko­li sebe, vidimo, da je naš ogljicni odtis ali onesnaževanje skoraj premo sorazmerno z višino naših dohodkov. Vec kot imamo dohodkov, vec potrošimo – vec odpadkov pridelamo in bolj dalec gremo na pocitnice. Je pravicno, da v istem podjetju nekdo za­služi desetkrat vec kot nekdo drug? Naj oba placujeta enake prispevke? To so težka vprašanja, pred katerimi si raje zatiskamo oci. Pa poglejmo 'lažji' primer. Trije prijate­lji dobivajo razlicno žepnino. Kako si lahko pravicno razdelijo stroške za skupni piknik? Take naloge smo se lotili z devetošolci, ko smo obravnavali razdelilni racun. Predsta­vila sem jim nalogo: Trije prijatelji organizirajo piknik. Stroški pi-knika so 18 €. Vsi dobivajo mesecno žepnino: Anže 10 €, Brina 15 € in Cene 20 €. Koliko naj vsak prispeva? Seveda so hitro odgovorili, da 6 €. Izracu­nali smo, koliko odstotkov njihove žepnine predstavlja 6 €. Za Anžeta 60 %, Brino 40 % in Ceneta 30 %. Je to pošteno? Kako lahko izracunamo, da bi vsak prispeval enak delež žepnine? Z enacbo xxx 10 €+ 15 €+ 20 €=18 € 100 100 100 smo ugotovili, da lahko vsak prispeva 40 % svoje žepnine: Anže 4 €, Brina 6 € in Cene 8 €. Pri dodatnem pouku smo se lotili malo težje naloge: Štiri družine skupaj najamejo planinsko koco za pocitnice. Cena najemakoce je 600 €. Štiriclanska družina Ažman ima 2800 €, triclanska družina Bole 1200 €, triclanska družina Cvek 3900 € in petclan-ska družina Dovc 3000 € mesecnih prihod­kov. Kako naj si pravicno razdelijo stroške najema? Svet v številkah S šestošolci smo se spraševali, kako velike so celine in kje je najgostejša poselitev. Ucenci so na listu dobili podatke o velikosti celin in številu prebivalcev. Najprej so ponazo­rili površine celin s pravokotniki. 1 dm2 je predstavljal 106 km2. Izracunali so plošcino pravokotnika, dolocili njegovo dolžino in širino, ga narisali na papir, izrezali in nanj napisali ime celine. Nato so na 37 milijonov prebivalcev postavili en lesen kvader, ker ima Oceanija 36,7 milijona prebivalcev. Na vsak pravokotnik z imenom celine so po­stavili pravo število lesenih kvadrov (pre­bivalce). Tu je veliko zaokroževanja. Nato sem jim pokazala trditev: »62 najbogatejših ima vec bogastva kot polovica ljudi na sve­tu.« Bili so ogorceni. Ravno tako nad nasle­dnjo izjavo: »Najbogatejši sloj zemljanov, ki predstavlja zgolj en odstotek prebivalstva, ima toliko bogastva kot ves preostali svet.« To so ponovno ponazorili z lesenimi kva­dri. Kdo predstavlja en odstotek? Ne boste verjeli, a ce imate 63.000 evrov denarja ali drugega premoženja, ste že uvršceni med 10 % najbogatejših zemljanov. Ce pa je vaše premoženje vredno okoli 700.000 evrov, potem že spadate med 1 % najbogatejših. Za konec vam predlagam, da si pogledate prirocnik Svet med vrsticami (Suša, 2012). V 7. razredu se lahko pri obravnavi ulom­kov igrate »ribice« (Suša, 2012: 221), v 8. ali 9. razredu pa se s pomocjo delavnice Vir­tualna voda poigrate z odstotki in izracu­nate, koliko vode se porabi za proizvodnjo sladkorja, mesa, kavbojk itd. (Suša, 2012: 127). Viri • Suša, Rene (ur.) (2012): Svet med vrsticami. Prirocnik za ucite­lje, ki jih zanima globalno ucenje. Ljubljana: Društvo Humani­tas. Dostopno na http://www.humanitas.si/data/useruploads/ files/1368621342.pdf. • Škržati, ki se držijo praštevil, ker je od njih odvisno njihovo preživetje (2011). Dnevnik, 28. 7. 2011. Pridobljeno 5. 4. 2020 s spletne strani: https://www.dnevnik.si/1042462083. • Times.si (2020). Pridobljeno 5. 4. 2020 s spletne strani: http:// www.times.si/svet/en-odstotek-ljudi-na-zemlji-ima-toli-ko-premozenja-kot-preostalih-99-odstotkov--39c8a9ca­f3d975d91987c69a51ad5fe83d4dfd4a/. V zgojni nac r t Pismo Deklice z Rastoco knjigo Spoštovani, imenujem se Deklica z Rastoco knjigo. Predstavljam po­osebljenje dveh dolgorocnih projektov: Rastoce knjige in Združenih Rastocih knjig sveta. Le-ta sta prešla v gi­banje, ki skuša na dobrohoten nacin – s pomocjo znanja, kulture, spoštljivih medsebojnih odnosov in vrednot – po­vezati 2 milijona Slovenk in Slovencev ter 7 milijard prebivalcev planeta Zemlje. Zelo sem žalostna, da bomo morali prestaviti naša že napovedana spomladanska srecanja na kasnejši cas. Nahajamo se namrec v težkih casih, ko je med nami veliko tesnobe, nego­tovosti in pesimizma. Novi koronavirus je otežil naš vsakdanji ritem življenja in dela. Ker pa živim z vami in med vami, sem se od-locila, da vam napišem nekaj hrabrilnih misli in predlogov ter vam prenesem nekaj sporocil iz knjig, ki jih prebiram in o katerih tudi veliko razmišljam. Vesela sem, da smo na naših srecanjih in v besedi­lih že veckrat izpostavili pomembno vprašanje, in sicer kako pomembno je ravnati s casom. Kdor ne zna ravnati s ca-som, namrec ne zna ravnati z nicimer. O tem vprašanju je pogloblje-no razmišljal znameniti Charles Darwin, kajti zapisal je: »Clovek, ki si drzne zapraviti uro svojega casa, ne razume vrednosti življenja.« Prav tako pomenljivo misel o pomenu casa je zapisal naš rojak Mi­ran Jarc; ta njegova misel je vklesana v prvi list novomeške Rastoce knjige: »A neko uro se je prebudila beseda sprošcevalka cudotvorna, ki sta ogenj in vihar ji pokorna, in vsega prav do dna je presvetlila.« Cas, ki ga posvecamo plemenitenju medsebojnih odnosov, ni nikoli izgubljen. Izgubljen pa je cas, ki ga zapravljamo z uveljavljanjem ne­gativnih vrednot ali sovraštva. Projekta Rastoca knjiga in Združene Rastoce knjige sveta ponazar­jata v svojem bistvu ljubezen v najširšem smislu. Izhajata iz vrednot predanosti in spoštovanja do soljudi, okolja, narave, kulture, znanja, knjig. Vse to v želji krepiti naše odnose v smeri dobrohotnosti, do-brodelnosti, clovekoljubja, miroljubnega sožitja, altruizma, empati­je … V kamen, s katerim vsako leto 'zrastem' za dva centimetra, so vklesane cudovite misli o ljubezni. Na petem listu Rastoce knjige, na podstavku, na katerem sedim v Severnem ljubljanskem parku na Navju, je zapisana misel Borisa Pahorja »Edino ljubezen bo rešila cloveštvo«. Na devetem listu Rastoce knjige pa je zapisana misel Ifi­genije Simonovic: »Ljubim te, kakor se zemlja vrti.« Tone Pavcek je v svoji odi o Rastoci knjigi zapisal: »Rastoca knjiga je zvezda stalnica, ljubezen.« Tudi drugod po Sloveniji je vzniknilo veliko Rastocih knjig, ki so po­svecene ljubezni in na izviren nacin krepijo prisrcne odnose. Pišejo in ustvarjajo jih tako najmlajši kot najstarejši v naših društvih, šo­lah, organizacijah in ustanovah. Izpostavim naj še Abecedo vrednot odlicnosti, mojstrstva in etike, ki skuša na celovit in sistematicen na- cin prikazati vrednote, lastnosti in druge medsebojne odnose, ki vzgajajo in izobražujejo posameznika v vsestransko odgovorno osebnost, polno znanja in modrosti.Želela bi si, da bi obdobje pandemije koronavirusa postalo cas in priložnost, ko bomo lahko razširili svoje znanje in razmišljanje z branjem vseh 14 knjig, ki so jih kot najbolj reprezentativne izbrale države v okvi­ ru Združenih Rastocih knjig sveta, ter cas, ko bomo lahko oplemenitili svoje védenje z vsemi sporocili, zapisanimi v Rastocih knji­ gah po obcinah, osnovnih šolah, domovih za upokojence, ter tudi cas, ko bomo lahko svoj vsakdan obogatili z vsemi 25 miselnimi vzorci naše Abecede. Na tej podlagi imamo priložnost ustvariti cudovito simfonijo, ki bo – ne le v teh težkih dneh, temvec tudi v lepših casih, ki bodo zagotovo kmalu prišli – bogatila naše medsebojne odnose in delo. Prvo sporocilo Rastoce knjige, s katero sem neraz­ družljivo povezana, pravi: »Naj ne mine dan, da ne bi naredil cesa dobrega zase, za družino, za ožjo in širšo skupnost.« V teh dneh bomo najbolje upoštevali to zamisel, ce se bomo držali navodil svoje vlade in kompetentnih strokovnjakov, ter kolikor je v naši moci, stremeli k temu, da se škodljivi virus ne bo širil naprej. Od vseh nas je odvisno, kako trdne temelje in kakšno vzdušje bomo postavili za prihodnost, za naše globalno sožitje. Zato živimo duhovno bogato, širimo svetlobo in odganjajmo temo – ne le sedaj, temvec trajnostno! Pogoj za to pa je zdravje nas in vseh tistih, ki nas obkrožajo. Zdravje je trenutno v veliki meri odvisno prav od nas samih. Zato se moramo kot posamezniki in skupnost obnašati izjemno odgovorno ter ideje Rastocih knjig ter Združenih Rasto-cih knjig sveta uveljavljati s poglobljenim branjem, z vsestranskim razmišljanjem, uporabo svetovnega spleta, s telefonskimi stiki ter drugimi dejavnostmi, ki ne ogrožajo našega vsakdanjega življenja in življenja drugih ljudi, temvec ga izpolnjujejo v skladu z vrednotami projekta Rastoca knjiga. Drage Slovenke in Slovenci, cenjene državljanke in državljani Repu­blike Slovenije, spoštovane prebivalke in prebivalci sveta! Zasledujmo in udejanjajmo tisto, kar že imamo zapisano v Rastocih knjigah in Združenih Rastocih knjigah! Obstaja veliko priložnosti za to! Ne bo lahko, a skupaj in z razumom bomo zmogli! In še nekaj. Vesela bom, ce mi boste kaj pisali. Zdravja, ljubezni, nesebicne aktivnosti in biti velika, odgovorna osebnost Vam vsem želi Vaša Deklica z Rastoco knjigo. Ljubljana, 25. marec 2020 Castni pokrovitelj projektov je Državni svet Republike Slovenije Vzg o j a, j un i j 2020, l et n i k X XII/2, š t e v i l k a 86 Šolanje na daljavo … in od blizu Bernarda Kejžar, prof. slov. in angl., šestnajst let poucuje anglešcino na Osnovni šoli Železniki. Kot mnogo uciteljev v minulem casu sem se zaradi epidemije nalezljive bolezni covid-19 tudi sama cez noc znašla v vlogi 'uciteljice na daljavo', obenem pa kot mama štirih šoloobveznih otrok na lastni koži zacutila vso težo tovrstnega pouka. Kar se Janezek nauci … Svoje prve ure poucevanja na osnovni šoli sem izvajala še s pomocjo grafoskopa, vide­okaset in televizorja, ki smo si ga v premic­ni omari posojali med ucilnicami. Sledila so izobraževanja o vkljucevanju sodobnih pristopov in tehnologije v pouk. Meje ucil-nice so se razširile v razlicna spletna oko­lja, mednarodno sodelovanje v projektih Comenius in Erasmus+ in na platformi eTwinning. Razmah sodobne tehnologije je tako v poldrugem desetletju v marsicem obogatil pouk. V tem casu so ucenci (skupaj s starši) postali množicni uporabniki spleta, raznovrstnih aplikacij ter družabnih omre­žij. To se odraža v vse bolj samozavestni uporabi in obvladovanju anglešcine, kar potrjujejo tudi mednarodne raziskave (A. P. J., 2015). Ne spadam ravno med digitalne navdušence, a skupna odlocitev aktiva pred leti, da pouk anglešcine razširimo na upo­rabo spletnega dnevnika (t. i. bloga), se je zlasti v teh dneh izkazala za modro. A kako naj dobro poucujem na daljavo? Ali sem ustrezno usposobljena? Bom kos tehnicnim zahtevam in morebitnim oviram? Bom do-segla vse svoje ucence? Bom lahko z njimi ohranila pristno vez tudi na daljavo? Ta in še mnoga vprašanja so me vznemirjala, ko smo se podali v popolnoma novo obdobje šolanja. Na odprtem morju Zajadrali smo na odprto morje. Ravnatelj nam je zaupal, da bomo po skupni presoji v aktivih izbrali najboljše nacine, da doseže-mo ucence in vzpostavimo pouk na daljavo. Takoj smo zaceli zbirati podatke o ucencih brez racunalnikov ter jim jih omogocili. Nekaj posameznikov v kraju je ponudilo pomoc in opremo. Osnovno okolje za ko­munikacijo z ucenci je portal eAsistent, na voljo pa imamo tudi nekaj Arnesovih sple­tnih ucilnic in bloge za anglešcino. Ceprav so šole izbrale razlicne prakse in se je mno-go staršev in ucencev na zacetku 'lovilo' v novem nacinu obvešcanja in delovanja, je po približno dveh tednih delo zadovolji­vo steklo. V pomoc in podporo so spletne skupnosti (npr. SIO s svetovalci Zavoda za šolstvo ali skupine na platformi eTwin­ning), množica spletnih seminarjev, ki olaj­ša usvajanje novih spletnih orodij. Ne gre pa zanemariti moci skupnosti uciteljev v Sloveniji ali širom po svetu, ki velikodušno delijo svoje znanje preko raznih medijev in kanalov; Unesco npr. na svoji spletni strani prinaša uporabne ideje in navdihe s celega sveta. Naša zbornica pa je z veliko medse­bojne kolegialne podpore spet potrdila, da smo odnose zgradili na zaupanju, medse­bojnem sprejemanju in smo zavezani vse­življenjskemu ucenju. Ko sem starše v elektronskem pismu pov­prašala o njihovem otroku in doživljanju dela na daljavo, so se še isti vecer vsuli is-kreni, pa tudi kriticni zapisi (imena ucen­cev so spremenjena), ki me niso pustili rav­nodušne. Pred mano se je znašla mavrica razlicnih znacajev: pozitivni, naklonjeni, umirjeni, pa kriticni, zahtevni, 'nemogoci', brezbrižni, nevidni starši … Zlahka se stri­njam s Palmerjem, da se »poucevanje odvi­ja, kot le malokateri drug poklic, na nevar­nem sticišcu javnega in zasebnega življenja« (2001: 16). »Moram priznati, da si je na zacetku tudi naš Jan vse skupaj predstavljal malce bolj na 'izi', ampak smo se en malcek usedli in pogo-vorili, da z malo dela in nic vloženega truda tudi rezultatov in razumevanja snovi ne bo, in mislim, da se je stvar kar malce uredila, seveda pa ne gre, da ne bi malce preverjala, kaj in kako mu gre. Sicer je imel zadnjic eno težavo pri kemiji z vstopom v spletno ucilni-co, pa se je tudi to še zadnji hip rešilo, da je oddal domaco nalogo. Verjetno že vsi težko cakamo, da bomo lahko zopet stopili v usta­ljene tirnice. Tudi naš Jan prizna, da je vse­eno bolje hoditi v šolo. Hvala za vse, ce bo kakršna koli težava, pa smo na 'liniji'.« Najpomembnejše ucenje se dogaja v resnicnem življenju, ob resnicnih problemih, ne v ucilnicah. (Charles Handy) »Danes ste imeli razredno uro, ki pa se je ocitno spremenila v uro anglešcine. In spet je bila prva vprašana Maja. Ne vem, ali res ne zmorete se vživeti v custva drugih? V službi sem, Maja pa doma v stiski, ker je bila spet izpostavljena. Izredne razmere so, našim najstnikom je dvakrat huje kot nam odra-slim. Zato pricakujem, da boste vsaj vi kot razrednicarka in hkrati tudi mama najstnika razumela ta zapleteni svet najstništva in jim boste mogoce malo bolj v oporo in boste vsaj zdaj poskusila razumeti njihove stiske. Ker jih imajo in zato bi v teh težkih casih lahko bili vsi malo bolj prijazni drug do drugega. Da bi znali tudi pohvaliti in jim vsaj malo dvigniti sesuti svet zaupanja v vse tisto, kar so verjeli do izbruha virusa. Nekaj uciteljev me je res pozitivno presenetilo in mi je všec, da so znali izstopiti iz svojih okvirjev in so našim otrokom olajšali delo na daljavo. Ocenjevanje bo lahko tudi kruto oziroma ocene bi lahko bile tudi krute! Resno se spra­šujem, kakšen je vaš namen. Uciteljica ste in jaz kot starš pricakujem, da boste imeli viso­ko razvito custveno empatijo in boste znali otroke spodbuditi k pozitivi in jim ne še do-datno vlivali strah v že tako težak vsakdan. Je res bistvo šolanja samo pridobivanje ocen? Je v izrednih razmerah res smiselno in primer-no groziti s slabimi ocenami? Ste mogoce po­mislila, da so v vašem razredu tudi otroci, ki jim je odhod v šolo pomenil beg iz domacega okolja? Besna sem, da bi najraje kar kricala. Dajte no, bodimo vendar ljudje!!! Priporocila so, naj bi ocene otroci pridobili predvsem s sodelovanjem in s tem, da se od­zivajo na dane naloge. Predvsem bi moralo biti tudi utrjevanje podane snovi, preverjanje znanja na nek sprejemljiv nacin za vse in šele nato tudi spraševanje ali pisanje na daljavo. Groza me je, kaj se bo zgodilo, ce slucajno otroci pridejo v šolo npr. 1. junija – verjetno se vam bo uciteljem odpeljalo in boste hoteli v treh tednih pridobiti vsi vse ocene za nazaj ali kaj se bo zgodilo?! Me zanima, ali ste pri vseh starših preveri-la, ali imajo otroci vse potrebno, da lahko sodelujejo pri pouku na daljavo, ali imajo pri tem kakšne težave, se sploh lahko pove­žejo v spletne ucilnice, ali zmorejo to delo? Internet je pri nas, kakršen je (enkrat super, drugic pa se zatika in se ne poveže z nobeno spletno stranjo). Se opravicujem za tale moj izpad, ampak resnicno imam dovolj. Ta cas, v katerega smo padli, ni obicajen cas in zato bi se vsi morali malo prilagoditi, zmanjšati visoka pricakovanja, predvsem pa biti clovek do ljudi!« »Upam, da ste zdravi … konec koncev je gle­de na situacijo po Evropi važno samo še to!!! Pri nas je bila prvi teden šola na daljavo en velik kaos … Zjutraj vse sprintat, se lotit dela in to ne z enim, ampak s tremi. In pri vsakem se rabi racunalnik, pri vsakem tiskanje in iskanje nalog in gradiva (eni na eAsistentu, drugi v kanalih, spet tretji v spletni ucilnici …) … No, sami veste, kako in kaj … Lovi-mo se … vsi! Je pa veliko, priznam … Se stri­njam, da je šola še vedno na prvem mestu, a lahko bi se tudi ucitelji malce prilagodili, koliko dela se uspe narediti pri šolski uri, ki je na dolocen dan oz. dolocen teden … Ker kakšen dan resnicno sedimo ure in ure samo zato, da opravimo vse 'za sproti'. No, dosti ja­mranja … So pa tudi veliki plusi … Veliko jih je! Zjutraj se nam nikamor ne mudi, skupaj kuhamo, pecemo, igramo nogomet, pikado, hodimo na sprehode, se kepamo (danes!) … Se veliko smejimo in se kregamo … Bomo zmagal!!!« Povratna informacija je bila dragocena, saj je odražala realno stanje v družinah mojih ucencev. Tudi ucencem je mnogo pomeni-lo, da smo se zaceli tedensko srecevati preko videokonferenc na platformi Zoom. Pouk anglešcine izvajamo preko bloga, kamor pripnemo navodila za delo ter povezave do gradiv, slušnih in videoposnetkov ter kvi­zov preko oblacnih storitev v Google Drivu. Obvestilo za delo v novem tednu in kakšen opomnik podamo v kanal razreda. Neka­teri ucenci se odzivajo, sodelujejo, drugi se skrijejo ali poniknejo. Pravzaprav ni bi-stveno drugace kot v razredu. Marsikateri tihi ucenec pa se mi predstavi v popolnoma novi luci, ko se npr. samoiniciativno priglasi za srecanje preko Zooma in deli z mano še kakšno pobudo, zanimivost, orodje, kar je odkril na spletu. Za povratno informacijo o delu ucenca mi služi kviz, zapis na 'padletu' (tj. neke vrste oglasna deska), pisni izdelek v dokumentu Word, ki ga ovrednotim in posredujem opažanja. Slednje je najbolj za­mudno, a najbolj sporocilno. Nevidne ucence išcemo na razlicne nacine: preko sporocil v eAsistentu, preko opozoril razredniku; ucence, katerih razrednicarka sem, pa kar poklicem po telefonu. Osebni stik je najbolj ucinkovit. Varuh clovekovih pravic Peter Svetina (v Kuralt, 2020) je iz­postavil skrb za najšibkejše: »Nujno je treba iskati rešitve za individualiziran pristop do otrok, ki potrebujejo posebno pozornost: to so otroci iz socialno šibkejših družin, velikih družin, otroci priseljencev, otroci s posebnimi potrebami. Prav starši otrok s posebnimi potrebami so v teh razmerah še bolj obremenjeni in ne morejo opravljati dela od doma. Ti otroci namrec poleg nege in podpore pri dnevnih opravilih potrebu­jejo tudi terapije.« Delo s temi ucenci je se­veda zahtevnejše, v pomoc sta šolski sveto­valni delavki in izvajalke dodatne strokovne pomoci, ki opozarjajo na težave, primanj­kljaje in dodatno podporo. Kratka anketa Ob koncu cetrtega tedna je interna anketa o delu na daljavo na naši šoli prinesla nekaj spoznanj. Vecina ucencev (412 od 466 oddanih an­ket) je izrazila, da ima raje pouk v živo, a je zadovoljna s potekom dela na daljavo. Želijo si manj nove snovi in manj nalog, ucenci od 6. do 9. r. si želijo, da bi bila snov podana na enem mestu. (Tej želji nismo ustregli, saj smo zastavili delo v prvotni obliki, kar je res povzrocilo razpršenostnavodil.) Želijo si vec utrjevanja snovi, kratka in jasna navodila ter da jim starši še naprej stojijo ob strani. Všec so jim kvizi, videoposnetki, ustvarjalne naloge, ko za­pišejo svoje mnenje, ogledi filmov, blogi, elektronski ucbeniki, kratke naloge. Ne marajo prepisovanja, miselno prezahtev­nih in preobsežnih nalog, spletnih ucilnic, ce manjkajo opozorila za rok za oddajo. V prihodnosti si želijo vec dela z racunalni­kom pri rednem pouku; možnost pouka na daljavo naj se ohrani v primeru daljše odsotnosti oz. bolezni; želijo ohraniti upo­rabo eAsistenta za ucence. Anketo je izpolnilo kar 360 staršev od 579 ucencev. Vecinoma so bili naklonjeni naše-mu delu in so izražali zahvalo, nekateri tudi preobremenjenost. Kar 78 % jih je ocenilo naloge kot primerne. Predlagali so usklaje-no mesto objave nalog, vec nalog za utrje­vanje snovi, vec videoposnetkov ob razlagi, pozvali so k zmernosti in razumnosti pri ocenjevanju. Kam plujemo? Plovba po neznanem morju se umirja, delo na daljavo postaja rutina, viharje ta hip sprožata ocenjevanje na daljavo in zaklju-cevanje ocen ob sklepu šolskega leta. Ob vsem doživetem se mi poraja mnogo vpra­šanj. Kako unovciti to izkušnjo in znanje, ga ohraniti in oplemenititi v prihodnje? Kot je zapisala ministrica, bo »šolska po- Otroci delajo v svojem ritmu, nekateri so nocne, drugi jutranje ptice. Ucijo se nacrtovanja, organiziranja, komunikacije in bontona preko elektronske pošte. litika v nadaljevanju gradila na pripravi dolgorocnejših strateških usmeritev v kon­tekstu izpopolnjenega pristopa izobraže­vanja na daljavo s poudarkom na varnem in spodbudnem ucnem okolju« (Kustec Lipicer, 2020). Osebno vidim zelo upo­rabno vrednost v skupnem dokumentu za nacrtovanje in izmenjavo idej, v spre­mljanju povratnega odziva ucencev preko preglednic, ki jih omogoca oblacna shram­ba v Google Drivu, v srecanjih aktiva ali uciteljskega zbora preko videokonferenc, lastnem spoznavanju in uporabi raznih spletnih orodij oz. aplikacij za uspešen je­zikovni pouk, hkrati pa seznanjanje ucen­cev z njimi. Ne gre zanemariti, da lahko v prihodnje, ko bo gibanje vendarle na nek nacin omejeno, poskrbimo za vseživljenj­sko ucenje preko mnogih spletnih semi-narjev. V tem casu smo ucitelji in ucenci dokazali, da smo prilagodljivi, ucljivi in pripravljeni na spremembe. Šolanje na domu iz prve roke »Samoucenje je, trdno verjamem, edino resnicno ucenje,« je zapisal Isaac Asi­mov; ta misel bi mi lahko bila v vodilo v tem obdobju, ce … Ce ne bi našega doma napolnjevali štirje radoživi in bistri otro­ci z zelo razlicnim odnosom do ucenja. Kot sem se sama ob spoznavanju spletnih orodij za pouk na daljavo najvec naucila s samoucenjem, ob izdatni podpori kole­gice na drugi strani ekrana, sem si želela, da bi tudi otroci posvojili to vodilo. Pa se zatika na vec podrocjih, zacenši z motiva­cijo za ucenje, odsotnostjo živega stika z uciteljem, otrokovim ucnim stilom (npr. slušnemu tipu ucenca je ob pomanjkljivih videorazlagah e-šola zelo oddaljena). Ce upoštevamo prostorske in casovne dano­sti šolanja na domu, se moramo pošteno organizirati ter disciplinirati, da se med seboj ne motimo in da v zastavljenem casu opravimo dolocene zadolžitve. Nenaza­dnje pa se moramo domeniti za pravicno uporabo racunalnikov v hiši in upoštevati obcasno slabšo internetno povezavo. Kot je razbrati iz mnogih iskrenih zapisov iz tega casa v raznih medijih, imamo edin­stveno priložnost, da svoje otroke doživi-mo na zelo poseben nacin, seveda pa mo-ramo biti skrajno potrpežljivi, socutni in prizanesljivi – do njih in do sebe (Kompan Erzar, 2020). Katere prednosti šolanja na daljavo vidim kot starš? Otroci delajo v svojem ritmu, nekateri so nocne, drugi jutranje ptice. Ucijo se nacrtovanja, organiziranja, ko­munikacije in bontona preko elektronske pošte. Pospešeno se ucijo dela z racu­nalnikom. S sorojenci se povezujejo pri delu, igri in tudi pri spoznavanju nove ucne snovi (npr. starejši brat mlajšemu pomaga izrisati nacrt za hiško na dreve­su z racunalniškim programom). Razvi­jajo ustvarjalnost, ucijo se novih vešcin (kuhanja, ustvarjanja z lesom, digitalne­ga ustvarjanja), sodelujejo v družinski ekonomiji … Urijo se v medsebojnih odnosih, sodelujejo, razvijajo empatijo, dajejo pobude za dejavnosti, se pogajajo, argumentirajo in se preizkušajo v vlogah vodje in podrejenih. Kriticno razmišlja­jo, osmišljajo spretnosti in šolsko znanje. Mar niso vse to kljucne vešcine za 21. sto­letje (Kang, 2014)?Želim si, da bi otrokom cas šolanja na daljavo ne ostal v spominu zgolj kot te­snoben cas, poln napetosti in strahu ter omejitve gibanja in stikov z ljudmi, mar­vec kot cas izjemne povezanosti v družini, ko smo si dali duška s celo paleto custev – in preživeli. Želim si, da bi odkrili lepo-to drobnih, pogosto spregledanih stvari: lepoto narave, igre, casa, dotika. Želim si, da bi bili bogatejši za spoznanje, ki ga je zapisala ucenka Marwa iz Libano­na: »Vem, da vsi živimo v težkih casih, a zapomnite si: po vsakem dežju je vedno mavrica. Koronavirus je trdoživ, a mi smo še bolj.« Komaj cakam dan, ko bom spet stala sredi razburkanega vrveža mladosti v šoli. Viri in literatura • A. P. J. (2015): Slovenci po znanju anglešcine na šestem mestu na svetu. MMC RTV SLO, 6. 11. 2015. Dostopno na spletni strani: https://www.rtvslo.si/zabava/novice/slovenci-po-zna­nju-anglescine-na-sestem-mestu-na-svetu/378009. • Distance learning solutions. UNESCO. Dostopno na spletni strani: https://en.unesco.org/covid19/educationresponse/so­lutions. • Interna anketa o delu na daljavo OŠ Železniki za ucence in star-še, april 2020. • Kang, Shimi K. (2014): Delfinja vzgoja. Radovljica: Didakta. • Kompan Erzar, Katarina (2020): Ce mladostnik leži na postelji in ne dela nic, ne lenari. Radio Ognjišce, 22. 4. 2020. Pridoblje-no 24. 4. 2020 s spletne strani: https://radio.ognjisce.si/sl/225/ oddaje/31438/katarina-erzar-ce-mladostnik-lezi-ne-postelji--in-ne-dela-nic-ne-lenari.htm. • Kuralt, Špela (2020): Šolanje na daljavo deluje, a ne odlic­no. Delo, 27. 3. 2020. Pridobljeno 8. 4. 2020 s spletne strani: https://www.delo.si/novice/slovenija/solanje-na-daljavo-delu-je-a-ne-odlicno-292971.html. • Kustec Lipicer, Simona (2020): Porocilo o izvedbi ukrepov na podrocju vzgoje in izobraževanja v casu epidemije COVID-19. Ljubljana, MIZŠ, 30. 4. 2020. Pridobljeno 30. 4. 2020 s spletne strani: https://www.gov.si/novice/2020-04-30-na-ministrstvu--za-izobrazevanje-znanost-in-sport-smo-pripravili-porocilo--o-izvedbi-ukrepov-na-podrocju-vzgoje-in-izobrazevanja-v­-casu-epidemije-covid-19/. • Palmer, Parker J. (2001): Poucevati s srcem. Ljubljana: Educy. Vzgojni slog Tamara Cer je dijakinja 3. letnika III. gimnazije Maribor. Vzgoja zajema celosten razvoj osebnosti, ki poteka na kognitivni, emotivni in vrednotni ravni. To je pomembno vodilo pri oblikovanju osebnosti, saj si posameznik v procesu vzgoje oblikuje moralne vrednote, navade, interese, prepricanja in stališca ter razvija socialne vešcine. Je namerno delovanje neke odrasle osebe na drugo – obicajno na otroke in mladostnike. Gre za odnose med starši in otroki ter med ucitelji in otroki. Ko govorimo o vzgoji otroka, je mišljen po­zitiven pristop in spodbuden odnos starša oziroma ucitelja do otroka. Poznamo pa tudi pojem slaba vzgoja, ki govori o ne­gativnem vplivu v odnosu starša oziroma ucitelja do otroka. O slabi vzgoji govori-mo takrat, ko gre za zaviranje optimalnegaotrokovega razvoja (Škoda, 2015). Kaj so vzgojni stili/slogi? Vzgojni stil je odnos med vzgojiteljem in otrokom/mladostnikom; je sistem metod, sredstev in postopkov za oblikovanje posa­meznika. Pri vzgojnih slogih gre za to, kako odrasli nadzorujejo vedenje otrok in kako postavljajo pravila. Med posameznimi vzgoj­nimi stili je velika razlika, zato poznamo vec vrst le-teh (Lipovšek in Rebolj, 2015). Poznamo razlicne vzgojne stile/sloge. Glav­ni so: • represivni/avtoritarnivzgojnistil, • permisivni/popustljiv vzgojni stil, • demokraticni/avtoritativnivzgojnistil. Poleg tega pa še: • kaoticnivzgojnistil, • vzgojnobrezbrižnost(Družinainvzgojni stili, 2018). Represivni/avtoritarni vzgojni stil Avtoritarna vzgoja temelji na podrejanju otrok in na brezpogojni ubogljivosti do staršev. Starši otroke skušajo podrediti do-locenim zahtevam, normam vedenja ter jih samovoljno in navadno nasilno, tudi fizicno kaznujejo, jim dajejo prepovedi in omejitve. Starši otrokom nudijo malo custvene pod-pore. Nad otrokom imajo stalni nadzor in nizko stopnjo odzivnosti (sprejetosti). Nji-hove zahteve so visoke, sprejemanje otroka pa slabo. Starši skušajo s strogostjo, nadzo­rom in pritiskom odpraviti pomanjkljivosti otroka, da bi vzgojili vdanega, poslušnega, neiniciativnega posameznika. Ti starši so bolj hladni od drugih, njihovi otroci so po­gosto nezadovoljni, introvertirani (zaprti vase) in nezaupljivi. Znacilnost avtoritarne vzgoje je tudi, da je velik del dejavnosti do-locen s strani staršev oziroma vzgojiteljev, saj je komunikacija enosmerna. Otrok je v svojem vedénju in razmišljanju nadzoro-van in usmerjen po predstavah odraslega. Starši ne upoštevajo otrokovih potreb in želja. Ucinki avtoritarnega vzgojnega stila na otroka se lahko kažejo v omejenosti kre­ativnosti, spontanosti, saj starši zahtevajo vecji delež aktivnosti (Krajncan, 2018). Najpogostejše posledice izredno avtoritar­ne vzgoje so: • Otroksežezelozgodajzacneupiratistar­šem ter v odnosu do drugih uveljavlja podoben stil vedenja, kot ga uporabljajo starši (podreja si druge). • Otrok postaja pretirano prilagodljiv, tako da svojih želja in potreb ne upošteva vec (vcasih se jih celo ne zaveda), temvec po­skuša vedno ravnati tako, da bi ustregel drugim (staršem, prijateljem, partner-jem). • Otrok se fizicno in psihicno izživlja nad šibkejšimi (le tako lahko dobi potrditev o lastni moci) (Družina in vzgojni stili, 2018). Permisivni/popustljiv vzgojni stil Permisivni vzgojni stil je nasprotje avto­ritarnemu vzgojnemu stilu. V ospredju so otrokova svoboda in njegove razvojne naloge ter potrebe, ki jih morajo starši spoznati, odkriti. Pri konceptu vsedopu-šcajoce vzgoje je otrok subjekt in starš ozi­roma vzgojitelj objekt vzgojnega procesa. Komunikacija poteka enosmerno. Starši se odzivajo na otroka, vendar od njega zelo malo pricakujejo. Starši so pretirano tolerantni in popustljivi. Otrok je center družine, torej se vse dogaja okrog njega. Družina mu nameni pretirano pozor­nost, se mu podreja, zadovoljuje njegove potrebe in mu dovoli nadzorovati lastne dejavnosti. Starši cenijo samoizražanje in samoregulacijo. Ko starši dolocajo pravi-la, jih otroku razložijo in povedo, zakaj je tako (Jelenovec, 2008). Ce so neke meje in zahteve postavljene, jih otroci pogosto kr­šijo brez sankcij in spreminjajo skladno s svojimi potrebami. Omejitev torej ni ali pa starši pri njih ne vztrajajo. Lahko se zgodi, da kadar so postavljene, nimajo za otro­ka nobenega pravega pomena. V takšni družini ni reda. Za to vzgojo je znacilno, da je raven zahtev in nadzora staršev zelo nizka, raven njihovega sprejemanja otroka in njegovega vedenja pa je previsoka. Ker v takšnem vzgojnem stilu ni vodenja niti v okviru nujnih omejitev, se otroku pre­pušcajo odlocitve, ki jih ni sposoben sam sprejeti. Otroci se pocutijo negotove in so pogosto neobvladljivi, ker nikoli ne vedo, ali ravnajo prav ali ne (Papalia, Olds in Duskin v Vzgojni slogi, b. d.). Najpogostejša posledica izredno permi­sivne vzgoje je, da je otrok razvajen, sebi-cen, brezobziren, domišljav in nesocialen. Takšen otrok ima veliko konfliktov. Starši kmalu postanejo nemocni, saj otrok ne upošteva nobene njihove zahteve ali meje, pac pa zadovoljuje le lastne potrebe, tako da prezre potrebe drugih, vcasih celo na njihovo škodo (Družina in vzgojni stili, 2018). Demokraticni/avtoritativni vzgojni stil V avtoritativni vzgoji prevladujejo vredno­te, ki se navezujejo na enakost, svobodo in hkrati na odgovornost. Otroci upajo izražati svoje mnenje, ker so njihove vlo­ge jasno zastavljene. Starši imajo razumna pricakovanja in postavljajo jasna, realna in dosledna pravila, ki jih ni prevec. Otroku dajo vedeti, kaj od njega pricakujejo. Starši cenijo otrokovo individualnost, so ljubeci in sprejemajoci, a tudi poudarjajo družbe­ne omejitve. Meje so postavljene smiselno in utemeljeno, vendar ne ponižujoce. Starši vztrajajo pri tem, da otrok meje spoštuje, in pripravljeni so na potrebno, a razumno kazen v okviru toplega in varnega odno­sa. Zaupajo svoji sposobnosti vodenja in usmerjanja otroka ter hkrati spoštujejo njegove samostojne odlocitve, interese, mnenja in njegovo osebnost. Starši meni­jo, da mora posameznik izbrati pravi nacin zadovoljevanja svojih potreb. Meje se spre­minjajo glede na otrokovo razvitost, zre-lost, sposobnosti in samostojnost. Vzgoja ne temelji na podrejanju, temvec predvsem na dogovarjanju. Po dogovoru otrok in starši spoštujejo le-tega. Pomembni so od­prti pogovori med starši in njihovimi otro­ki, s cimer jim starši pomagajo, da zacnejo sami presojati in si oblikujejo lastna stali-šca. Starši spodbujajo besedno izmenjavo (ucijo jih pogajanja). Komunikacija je dvo­smerni proces. Otroci se v takšnem odnosu pocutijo varne, ker vedo, da so ljubljeni, in vedo, kaj se od njih pricakuje (Papalia idr. v Vzgojni slogi, b. d.). Otroci v takih družinah so bolj samostojni, imajo najvec samonadzora (v primerjavi z otroki iz družin z drugimi vzgojnimi stili), so trdni, odlocni, radovedni in zadovoljni. Razvijejo se v custveno in osebnostno zrele osebe, ki zlahka in brez strahu pred posle­dicami izražajo svoje mnenje (Lipovšek in Rebolj, 2015). Kaoticni vzgojni stil V sodobnih teorijah vzgoje ugotavljamo, da je ta stil vzgoje najbolj neucinkovit in celo škodljiv. Pri tem nacinu vzgoje se pojavlja cel spekter vzgojnih stilov, od avtoritarne­ga do permisivnega, vendar se ti pojavljajo konsistentno ali nekonsistentno (stalno ozi­roma nestalno). V vzgojnem stilu staršev ni prav nobene stalnice, zato otrok nima no-bene prave orientacije, kaj naj bi pocel in cesa ne. Nekaj, kar je v nekem trenutku do-voljeno, morda celo spodbujano, je lahko že v naslednjem trenutku kaznovano. Vcasih tak stil uporabljata starša zaradi alkoho­lizma, drog, lastnih nerešenih konfliktov, osebnostnih motenj ipd. (Družina in vzgoj­ni stili, 2018). Otroci v takih družinah poskušajo sami najti usmeritev in stalnost, ki ju od staršev ne dobijo, vcasih se zatecejo v bolezen, se umaknejo vase, v antisocialno vedenje … (Družina in vzgojni stili, 2018). Vzgojna brezbrižnost Vzgojna brezbrižnost ali zanemarjanje otro­ka se pojavlja, ko starši niso sposobni ali ne znajo vzpostavljati custvenega odnosa (niti pozitivnega niti negativnega) s svojim otro­kom. Starši torej za svoje otroke slabo skr­bijo in jih zanemarjajo. Namenijo jim zelo malo pozornosti oziroma ne želijo preživlja-ti casa z otroki. Vcasih se to vedenje pojavi zaradi preobremenjenosti ali depresije (ko se starši bolj ukvarjajo s svojimi težavami kot z otrokom), tudi zaradi pomanjkanja vešcin in znanja ter zmožnosti pridobivanja informacij o vzgoji otroka. Starš ignorira otroka, ko ga ta prosi za pomoc, pozornost ali tolažbo. Brezbrižni starši pozabijo, da so otroku kaj obljubili. Starši, ki zanemarjajo otrokove potrebe, niso nujno sovražniki, lahko so le hladni ali pa se odmaknejo od otrok. V takšnih družinah se lahko poja-vi tudi spolna zloraba otrok (Papalia idr. v Vzgojni slogi, b. d.). Otroci v brezbrižnih družinah so nesocialni in impulzivni. Pogosto vstopajo tudi v svet kriminala (Socialni razvoj ..., b. d.). Kateri vzgojni stil se mi zdinajbolj primeren? Najbolj primeren vzgojni stil je demokra­ticni/avtoritativni vzgojni slog, saj je otroku prijazen, nauci ga jasno izražati svoja mne­nja brez neugodnih posledic zanj. Starši, ki delujejo na tak nacin, imajo razumna pri-cakovanja do otroka in postavljajo realne norme – pravila. Starši se trudijo, da njiho­vo starševstvo vsebuje vse pomembne kate­gorije: sprejemajo otroka, mu predstavljajo model, pricakujejo dolocene dosežke, ga po potrebi nagradijo ali kaznujejo in so pri usmerjanju otroka neposredni in mu dajo vedeti, kaj od njega pricakujejo. Dajo mu tudi vedeti, da je otrok v družini zaželen, spoštovan, enakovreden ter da mu starša zaupata in ga imata rada (Lipovšek in Re-bolj, 2015). Literatura in viri • Družina in vzgojni stili (2018). Pridobljeno 29. 3. 2020 s sple­tne strani: https://dijaski.net/gradivo/soc_ref_druzina_in_ vzgojni_stili_01. • Jelenovec, Zdenka (2008): Družina in vzgojni stili. Pridobljeno 30. 3. 2020 s spletne strani: https://www.evang-bodonci.si/sl/ informacija.asp?id_meta_type=88&id_informacija=174. • Krajncan, Mitja (2018): Socialnopedagoške paradigme vzgaja­nja. V Mateja Marovic; Andreja Sinjur (ur.): Vecdimenzional­nost socialnopedagoških diskurzov (str. 11–40). Koper: Založba Univerze na Primorskem. Pridobljeno 30. 3. 2020 s spletne strani: http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7023-95-4. pdf. • Lipovšek, Manja; Rebolj, Anamarija (2015): Vzgojni stili. Pridobljeno 1. 4. 2020 s spletne strani: https://prezi.com/b_ wp1r6fnpkb/vzgojni-stili/. • Socialni razvoj v mladostništvu (b. d.). Pridobljeno 1. 4. 2020 s spletne strani: https://www.psihologijazivljenja.si/za-clane/ socialni-razvoj-v-mladostnistvu/. • Škoda, Tjaša (2015): Vzgoja, izobraževanje in vseživljenjsko ži­vljenje – vzgojni pristopi. Revija za univerzalno odlicnost, 4(4), str. 226–235. Pridobljeno 3. 4. 2020 s spletne strani: https:// www.fos-unm.si/media/pdf/ruo/2015%204/10_2_.pdf. • Vzgojni slogi (b. d.). Pridobljeno 4. 4. 2020 s spletne strani: http://vrtec-ciciban.si/wp-content/uploads/2012/10/vzgoj­ni_slogi.pdf. Zakaj so otroci v družini tako razlicni? Karmen Kranjec Klopcic, doktorica znanosti, poucuje na razredni stopnji na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja. Objavlja strokovne clanke in pripravlja predavanja za razlicne skupine. Ustvarja in recenzira nova ucna gradiva ter razvija inovativne pristope na podrocju branja in pisanja. Vprašanja o podobnostih in razlikah med sorojenci so predmet razprav mnogih strokovnjakov, ki se pomenljivo sprašujejo, kaj je tako posebnega v odnosih med sorojenci. Ti odnosi so nam za razliko od prijateljskega ali partnerskega podarjeni in zanje se je treba zahvaljevati Bogu. Teoretske razprave in empiricne raziskave so pokazale edinstven vpliv odnosov med brati in sestrami ne le v otroštvu, temvec tudi v odraslosti in starosti. Vloga družine v otrokovem razvoju Posameznikov razvoj sooblikujejo genetski in okoljski dejavni­ki, kar pomeni, da se ljudje sicer rodimo z dolocenimi genetski-mi dispozicijami, a brez spodbudnega okolja ne bi zmogli razvi-ti svojih prirojenih potencialov. Okoljski dejavniki pomembno vplivajo na otrokov razvoj, saj okolje opredeljuje pogoje, v ka­terih se posameznikova osebnost razvija in oblikuje širok raz­pon spretnosti, vrednot, navad, stališc in identitet. »Ceprav vsak otrokov razvoj oblikujejo mnogi dejavniki; od uciteljev, trener­jev, sošolcev in vrstnikov, je vpliv družine prvi in ostaja eden najpomembnejših« (Pratt in Fiese, 2004 v Lightfoot idr., 2013: 344). Družina vpliva na poklic, kariero, hobije in politiko (Kav-cic, 2005). Nedeljeni vplivi okolja sorojencev »Vsi sorojenci iz iste družine ne delijo istih družinskih izkušenj« (Rittenour, Myers in Brann, 2007: 170). Ceprav je osrednji cilj študij o sorojencih osvetliti genetski vpliv, je zelo koristno pokazati tudi vpliv okolja na otrokovo vedenje. Feinberg, Solmeyer in McHale (2012) povzemajo, da se v pov­precju 50 % genov bioloških sorojencev prekriva. Pomen genet­skih dejavnikov ugotavljajo tudi druge vedenjske študije in doda­jajo, da imajo vsaj enako pomemben vpliv tudi okoljski dejavniki (Kavcic, 2005). Starejše, tradicionalne študije so pojasnjevale, da je kljucni vpliv skupno okolje, ki si ga sorojenci delijo ob odra-šcanju v družini, vendar s to teorijo ne moremo pojasniti indi­vidualnih razlik med otroki iz iste družine. Bratje in sestre so si med seboj podobni zaradi genetskih in ne okoljskih razlogov (Plomin, 2000). Novejše razvojnopsihološke raziskave ugotavlja­jo, da družina ni enotno okolje za vse sorojence (Reiss idr., 1995). Ista raziskava potrjuje, da družinske izkušnje, ki so posebne za vsakega clana, vplivajo na razvojne izide pubertete. Sorojenci te­žijo k pridobivanju razlicnih izkušenj v isti družini (nekateri ves cas vedoželjno raziskujejo okolico, drugi so bolj pasivni). Med genotipom in okoljem poteka interakcija, zato sta si lahko dva otroka v isti družini fizicno zelo podobna. A bratje in sestre se v miselnih sposobnostih in v osebnosti bolj razlikujejo, kot pa so si podobni (Turkheimer in Waldron, 2000). Razlike se kažejo tudi v poklicnem razvoju. Genetske razlike med sorojenci za optima-len razvoj vsakega otroka zahtevajo drugacne dražljaje iz okolja ali pa vodijo otroke, da se na podobno domace okolje odzivajo drugace (Plomin, 2000). Otrok, ki je podedoval glasbeni talent, bo veliko casa preživel med glasbili in petjem, medtem ko bo njegov športno nadarjeni brat raje igral nogomet. Tako se ne bodo drugace razvile samo sposobnosti obeh otrok, temvec bosta imela tudi drugacno soci­alno življenje. Omenjene razlike se še okrepijo, ko otroci rastejo in se srecujejo z mnogimi izkušnjami zunaj družinskega kroga. John Gray (2009: 32) dodaja: »Odrasel sem v družini s sedmimi otroki. Ceprav smo imeli iste starše in enake možnosti, smo si razlicni. Zdaj imam tri hcere. Vsaka je, in je vedno bila, popolno-ma drugacna, z drugacnimi prednostmi in slabostmi.« Otroci iz iste družine imajo lahko razlicno izkušnjo domacega oko­lja, kar je posledica vec dejavnikov: • število otrok v družini, • sestava družine, saj decki in deklice doživljajo razlicne izkušnje, starši pa se razlicno odzivajo na otroke, pogosto skladno z vr­stnim redom rojstev (razlike med prvorojencem in najmlajšim otrokom), • razlicne interakcije med sorojenci, ki so pogojene s starostnim razmikom, • nacin vedénja staršev in sorojencev, saj npr. bolezni, nesrece in drugi stresni dejavniki na nekatere posameznike bolj vplivajo kot na druge, kar povecuje razvojne razlike med njimi, • razlicno okolje izven družine z vrstniki, ucitelji in prijatelji, ki so edinstveni za vsakega družinskega clana, • nakljucne izkušnje (npr. poškodba) posameznega sorojenca (Kavcic, 2005; Kim idr., 2006). Na vprašanje, ali družinsko okolje podobno vpliva na starejše in mlajše sorojence, Ryan in Adams (1995) odgovarjata, da rezul­tati sposobnosti nakazujejo precejšnjo simetrijo ucinka doma-cega okolja na brate in sestre. Omenjeno dejstvo ne preseneca, saj širok spekter literature kaže na mocno genetsko dedišcino; sposobnosti so genetsko dolocene, sorojenci pa vplivajo drug na drugega, še posebej ce so si blizu po starosti. Po drugi strani pa je družinsko okolje, v katerega se otrok rodi, edinstveno, bistveno drugacno za vsakega družinskega clana. Ta teoreticna izhodišca sem potrdila tudi v empiricni raziskavi (Kranjec Klopcic, 2016). Intervjuvani starši velikih družin se trudijo prepoznati in ceniti posameznikovo individualnost in enkratnost. V številcnejši dru­žini poskušajo ustvariti prostor za otrokovo drugacnost. Razlicnost nas bogati Zavzemam stališce, da otroke razlicnost bogati – ce bi bili soro­jenci med seboj zelo podobni tudi po znacajskih lastnostih, ne bi tako dobro živeli skupaj in shajali drug z drugim. Sorojenci imajo razlicne talente, zato si med seboj pogosto pomagajo pri delu za šolo (npr. razlaga ucne snovi, ucenje branja in pisanja s posnemanjem), pri igri (npr. pomoc pri vzpenjanju na gugalni-co, vožnji s kolesom) in hišnih opravilih (npr. priprava pribora, pometanje). Starejši sorojenci, ki poucujejo mlajše, dosegajo viš­je bralne in jezikovne uspehe ter se hitreje naucijo uravnotežiti svoje skrbi s potrebami drugih ljudi. Skupna igra s starejšim so-rojencem ima pomembno vlogo pri razvoju teorije uma. Mlajši otroci se v veliki družini trudijo dohajati starejše sorojence, po­sledica tega sta boljši govor in hitrejši gibalni razvoj. Od slednjih prevzemajo tudi delovne navade, vestnost pri pisanju domacih nalog, urejenost ucnega prostora, spoštovanje do sebe in drugih. Predšolski otroci s sorojenci preživijo vec casa kot s katerokoli drugi osebo, vkljucno s svojimi starši. Ob sorojencih otrok raz­vija sposobnost razumevanja custev in stališc drugih ljudi. Bratje in sestre si delijo stvari, se tolažijo in sodelujejo ter s tem izka­ zujejo vec empatije in prosocialnega vedenja (Kranjec Klopcic, 2016). Nauciti se živeti z drugimi v družini je ena najvecjih priložnosti za ucenje, ki jih clovek sploh lahko ima. Literatura • Feinberg, Mark E.; Solmeyer, Anna R.; McHale, Susan M. (2012): The third rail of family systems: sibling relationships, mental and behavioral health and preventive intervention in childhood and adolescence. Clin Child Fram Psychol Rev., 15(1), str. 43–57. • Gray, John (2009): Children Are from Heaven. Positive Parenting Skills for Raising Cooperative, Confident and Compassionate Children. New York: HarperCollins. • Kavcic, Tina (2005): Družinsko okolje in otrokov razvoj. Psihološka obzorja, 14(1), str. 81–99. • Kim, Ji-Yeon; McHale, Susan M.; Osgood, Wayne D.; Crouter, Ann C. (2006): Longitudinal Co­urse and Family Correlates of Sibling Relationship From Childhood Through Adolescence. Child Development, 77(6), str. 1746–1761. • Kranjec Klopcic, Karmen (2016): Vloga velikosti družine v otrokovem psihosocialnem razvoju v kontekstu šole. Doktorska disertacija. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. • Lightfoot, Cynthia; Cole, Michael; Cole, Sheila (2013): The development of children. New York: Worth Publishers. • Plomin, Robert (2000): Behavioural genetics in the 21st century. International Journal of Behavio­ral Development, 24(1), str. 30–34. • Reiss, David; Hetherington, E. Mavis; Plomin, Robert; Howe, George W.; Simmens, Samuel J.; Henderson, Sandra H.; O'Connor, Thomas J.; Bussell, Danielle A.; Andrew, Edward R.; Law, Tracy (1995): Genetic questions for environmental studies. Differential parenting and psychopathology in adolescence. Archives of General Psychiatry, 52(11), str. 925–936. • See comment in PubMed Commons belowRittenour, Christine E.; Myers, Scott A.; Brann, Maria (2007): Commitment and Emotional Closeness in the Sibling Relationship. Southern Communi­cation Journal, 72(2), str. 169–183. • Ryan, Bruce A.; Adams, Gerald R. (1995): The Family-School Relationships Model. V Bruce A. Ryan; Gerald R. Adams; Thomas P. Gullotta; Roger P. Weissberg in Robert L. Hampton (ur.): The Family-School Connection. Theory, Research and Practice (str. 3–28). Thousand Oaks; London; New Delhi: SAGE publications. • Turkheimer, Eric; Waldron, Mary (2000): Nonshared environment: A theoretical, methodological and quantitative review. Psychological Bulletin, 126(1), str. 78–108. Reševanje konfliktov – vseživljenjska vešcina Simona Recnik Fekonja, prof. anglešcine in teologije, ima devetnajst let izkušenj s poucevanjem anglešcine od 1. do 9. razreda OŠ in vec let izkušenj s poucevanjem verouka v nižjih razredih. Vec let je asistentka za angleški jezik na višji strokovni šoli. Je soavtorica dveh potrjenih i-ucbenikov za angleški jezik v osnovni šoli in mama treh osnovnošolskih deklic. Svoje pedagoško delo opravlja s srcem in zavedanjem, da je kljucnega pomena, da se tudi sama nikoli ne neha uciti. V družini naj bi otroke opremili, usposobili za svet. Ko pošljemo otroka samega na rojstni dan, na igrišce s prijateljem, na trening, v vrtec in šolo, bi moral znati poskrbeti zase. Otrok bi moral znati reševati konfliktne situacije. Ena od vrst inteligence je tudi custvena inteligenca. Zavedanje custev, samoobvladovanje, empatija in socialne vešcine so del domace izkustvene vzgoje. Otroci, ki so opremljeni s takšnim znanjem, bodo lahko samozavestni in uspešni v zasebnem in poslovnem življenju. Osnova je pogovor Konflikti so vsakdanji pojav v naši druž-bi. Najdemo jih povsod: pri porocilih in v peskovniku, v racunalniških igricah in za domaco jedilno mizo, v filmih in na družinskem izletu, na šolskih igrišcih in hodnikih ter v domaci dnevni sobi … Ko­majda kateri otrok uide brcanju, boksanju, tepežu, žaljenju, preklinjanju, izsiljevanju in grožnjam, pa naj je to doma, v šoli alipopoldne med prijatelji. Življenje v gne-ci in neprestana izpostavljenost zunanjim dražljajem (televiziji, radiu, videu, racu- Otrokovo vedenje je le deloma podedovano in v vecji meri pridobljeno v medsebojnih odnosih. nalniku, telefonu) nam ne nudijo notra­nje topline, ampak v nas vzbujajo obcutek ogroženosti in notranje praznine. Otroci, ki so nezadovoljni sami s seboj, negotovi vase, nimajo pravega obcutka varnosti ter v družini nimajo pravega mesta, so pogo-sto 'grešni kozli'; doma so deležni žuganja in pridig, v razredu so razgrajaci. »Vse se zacne z družino – oziroma vsaj z osebnim in eksistencno odlocilnim odnosom med starši (ali enim od roditeljev) in otrokom. Kakovost tega osebnega odnosa in kako­vost odnosa otroka do drugih 'primarnih skrbnikov' sta tisto, kar najprej dolocata splošno dobro pocutje vsakega otroka« (Juul, 2017: 25). Osnovno gonilo clovekovega razvoja je pogovor, neposredna komunikacija s starši, sorojenci, vzgojitelji, ucitelji in so-šolci. Otrokovo vedenje je le deloma po­dedovano in v vecji meri pridobljeno v medsebojnih odnosih – v intenzivni ko­munikaciji z zanj pomembnimi ljudmi. V zacetku je to družina in pozneje šola. Clovek je rezultat pogovora od spocetja do smrti. Nacrtovan je že v pogovoru svojih staršev. Pogovor cloveka vseskozi spreminja in postaja osnovno sredstvo za njegovo preživetje, torej dobiva isti pomen kot kisik, voda, hrana (Brajša, 1993). Trije koraki Otroka naucimo treh korakov. Prvi so besede, kot: »To mi ni všec. Pusti me pri miru.« Ce to ne zaleže, sledi naslednji ko­rak, to je umik. Razložimo mu, da tako poskrbi zase in svojo varnost. Tretji korak je, da o dogodku obvesti odraslo osebo in potem s pogovorom razrešijo konflikt. Splošno prepricanje staršev je, da so neso­glasja, nerazumevanje in konflikti nezaže­leni, negativni, nevarni, zato se jim želimo ogniti. Razumljivo. Po naporni službi, ko je treba žonglirati med zahtevami deloda­jalca, pritiski strank, opazkami sodelavcev, si starš pozno popoldne za domaco jedilno mizo ne želi dolgih pogovorov o krivicah, ki so se zgodile njegovemu otroku, še manj pa reševanja konfliktov, ki so nastali med sorojenci na poti domov. Najlažje je reci: »Saj ni bilo tako hudo,« ali pa: »To se vsem dogaja,« in s tem otroka odpraviti ter v miru dalje brskati po spletu. Vsi starši smo kdaj preutrujeni, vsi si zaslužimo nekaj mi-nut miru med popoldansko prevozniško službo z ene dejavnosti na drugo, vsi ima-mo kdaj neznosen glavobol. Ampak vsi se moramo potruditi, da bo teh težkih dni cim manj, saj vsi vemo, da je pravi nacin, da poskušamo nesoglasja, nerazumevanje, konflikte in krivice razrešiti, ne pa potlaciti in cakati, da izbruhne vulkan. Za otroka in seveda tudi za starša je v hudi jezi, ob kronicni utrujenosti, nenehnem hitenju najlažje ignorirati, kricati, žaliti in tudi udariti. Veliko težje je razumsko oceniti situacijo, se umakniti, ce je treba, razmisliti, se posvetovati. Najtežje pa je re-ševanje konfliktov s pogovorom. Se v družinah še ucimo? Družina naj bi bila najbolj varen prostor za ucenje. Pogovora, tako kot mnogih drugih vešcin, naj bi se naucili v družini. Od te ve-šcine je odvisno, kako uspešni bomo v šoli in v nadaljnjem življenju. V družini se na-ucimo sodelovati s starši, sorojenci, starimi starši, bratranci, sestricnami … Problem sodobne družine ni le odtujenost zaradi elektronskih naprav, pac pa tudi maloštevilnost družinskih clanov in po­sledicno manj možnosti za vajo pogovora, manj možnosti za konflikte in priložnosti za reševanje le-teh ... Statisticni urad Repu­blike Slovenije je objavil naslednje rezulta­te glede gospodinjstev in družin: »Število enostarševskih družin predstavlja cetrtino vseh družin v Sloveniji. Družine v Sloveniji imajo povprecno 1,16 otroka. Prevladujejo družine z enim otrokom; takih družin je 55 %. Družin z dvema otrokoma je 36 %. Povprecno najvec otrok je v družinah po­rocenih staršev (1,68 otroka). Družin z 10 ali vec otroki je bilo 15. Povprecna staro­stna razlika med prvim in drugim otrokom v družinah z dvema otrokoma je bila štiri leta in en mesec, v družinah s petimi otroki pa precej manj (dve leti in pol)« (Dolenc, 2018). Povprecna slovenska družina nima niti 1,2 otroka, kar pomeni, da imajo otroci redko sorojence kot sogovornike v svoji nuklear­ni družini, poleg tega pa imajo tudi malo bratrancev in sestricen, s katerimi bi se uri­li v reševanju nesoglasij in konfliktov. Zaskrbljujoce je tudi staranje prebivalstva. Zaradi poznejšega vstopa mlajših na trg dela, podaljševanja študijske dobe, odla­ganja rojstev (rojevanja pri višji starosti), vedno kasnejšega odhajanja mladih iz pri­marne družine, podaljševanja delovne dobe so odsotni tudi dedki in babice, ki so imeli v preteklosti pomembno vlogo pri vzgoji. S svojo mirnostjo, modrostjo in ljubeznijo so bili pomembni prenašalci zgodb, modrosti in pozitivnih vedenjskih vzorcev. Ker dru­žine ne živijo vec skupaj in ker so delovni dnevi vse daljši in službe vse bolj zahtevne, se posledice staranja prebivalstva odražajo tudi v deležu oseb, ki zaradi svojih osebnih okolišcin niso vec zmožne živeti same oz. za katere sorodniki ne morejo ustrezno skrbeti, zato si svoje domovanje poišcejo v ustrezni ustanovi. Kakovostno in prijetno bivanje v skupnem gospodinjstvu je pravi mali poligon za urjenje komunikacije, saj se je v taki obliki sobivanja treba prilaga­jati, se spoštovati in pogovarjati. Da se vse te okolišcine spreminjajo, potrjujejo podat­ki, ki jih je zbral Statisticni urad Republike Slovenije: »Od 84 let starih prebivalcev Slo­venije biva v ustanovi za starejše povprecno vsak deseti. Delež starostnikov, ki bivajo v t. i. skupinski nastanitvi oz. skupinskem gospodinjstvu, se s starostjo povecuje. Ge-neracije, takrat stare 65–74 let, so bile glede na svoj življenjski cikel veliko bolj sorodne (podobne) v povprecju 10 let mlajšim pre-bivalcem kot pa starostnikom med 75. in 84. letom« (Dolenc, 2016). Naloga družine vendarleostaja Kljub temu da se položaj družine in otroka spreminja, ostaja naloga družine, da otro­ke nauci prepoznati, poimenovati in tudi locevati custva ter jih primerno in spreje­mljivo ubesediti. Družina je veckrat kon­fliktna skupnost, v kateri ima vsak otrok in odrasel potrebo po edinstvenosti, avtono­miji in neodvisnosti, hkrati pa imajo dru­žinski clani mocno potrebo po povezano­sti, pripadnosti, sprejetosti in brezpogojni ljubezni. Ker je prepoznavanje, poimenovanje, lo­cevanje in ubesedenje custev izredno tež­ko, družina postane tudi prostor pritiskov, zahtev, neprijetnih situacij. Za normalen otrokov razvoj je pomembno, da doživi tudi stiske, zahteve in nepopušcanje. Ker neprijetnih situacij, stisk in zahtev otroci ne doživljajo v domacem, kontroliranem okolju, se v šolah srecujemo z generacija-mi težavnih otrok. Vsako leto se povecuje število otrok s posebnimi potrebami, prav tako se povecuje število otrok z vedenjski-mi težavami. Takim otrokom je resnicno težko, saj kot poslušalci ne slišijo in ne ra­zumejo sogovornikovega sporocila in cu-stev. Nepredstavljivo se jim zdi, da imajo tudi sogovorniki pravico povedati, kako so in kaj želijo. Težko jim je tudi zato, ker mo-rajo zamujeno nadoknaditi v šoli, v javni ustanovi in ne v domaci dnevni sobi. Literatura • Brajša, Pavao (1993): Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta Nova. • Dolenc, Danilo (2016): Ali je tradicionalna starostna meja 65 let, od katere naj bi se ljudje uvršcali med starejše, sploh še ustre­zna? Ljubljana: RS Statisticni urad, 26. 9. 2016. Pridobljeno 17. 4. 2020 s spletne strani: https://www.stat.si/StatWeb/News/ Index/6217. • Dolenc, Danilo (2018): Vsaka peta dvostarševska družina je zunajzakonska skupnost. Ljubljana: RS Statisticni urad, 18. 10. 2018. Pridobljeno 17. 4. 2020 s spletne strani: https://www.stat. si/StatWeb/News/Index/7725. • Juul, Jesper (2017): Agresivnost: nov in nevaren tabu. Ljubljana: Mladinska knjiga. Medsebojnost na ozadju neskoncne skrivnosti Marko Šuštaršic: Figura v belem, 1975 Milcek Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni clan Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in castni obcan Novega mesta. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega vec kot 30 knjig in vrsto katalogov. Skrivnostna slika Marka Šuštaršica nosi naslov po likovnem poudarku belo oblecene figure. A njena skrivnostnost je v pomenski zagonetnosti, ki je nikakor ni mogoce preprosto razrešiti. Prizor se – tako kot na vseh slikah slikarjeve zadnje, predsmrtne faze – dogaja pred zelenim pogorjem, ki simbolizira vecnostno, tako rekoc transcendentalno življenjsko ozadje vsega spremenljivega na svetu. Pred takim ozadjem se vzpostavljajo situ-acije, kot bi se nanizale iz sanj ali spomina. Na eni izmed takih slik, ki je bila v revi­ji Vzgoja že predstavljena, moško oblicje zre mimo vrste mladih telovadk; drugod vidimo iz idilicne preteklosti priklicano spokojno podobo klasicne družine s kom­pozicijsko poudarjenim, pod vrhom gore stojecim ocetom, kot bi jo v slikarjevem nacinu nostalgicno posnel staromodni fo­tograf. Tu pa se nam pred oci postavljata do pasu vidna sklonjena bela ženska in stojec moški z rokami v žepih. Med njima ni nikakršnega dejavnega razmerja, a nje-gov neobstoj je še toliko bolj izpostavljen, ker nam kaže dvoje cloveških svetov, med katerima obcutimo razdaljo kot vsaj navi­dezno nezainteresiranost in v samoto za­sajeno tujost. V ženski figuri lahko ugledamo pooseblje-no ženskost. Z belim oblacilom iz cankar­janskega casa, z nabranim ovratnikom ter s cvetjem ozaljšanim slamnikom, predvsem pa zaradi teatralno širokega nasmeha jo ob­cutimo celo kot findesičclovsko demonsko ali za filmsko vlogo kostumirano postavo. Smeh njenih živo našminkanih ustnic je videti vsaj toliko kot srecen tudi grote­sken, njen obraz pa je spremenjen v otrdelo masko, ki je otrpnila v zlovešcem trajanju nekakšne blaženosti. Ob njej razbiramo še nerazpoznavna, v barvi inkarnata nakaza­na figuralna segmenta, od katerih je vsaj levi videti prav tako v masko spremenjeno in kot v spanju nagnjeno cloveško oblicje. A ocitno ne gre za podobo materinstva, ampak nam slika prej vzbudi asociacijo na zmagoslavno demonsko figuro, sklonjeno proti nemocnim moškim 'žrtvam'. Srhljivo (ne)vesel prizor je tako nenava-den, da je proti njemu obrnil glavo v bližini stojeci moški. Vprašanje je, ali ga sploh za­znava, saj predvsem brezbrižno strmi v ne­znano, kot da se ga videno ne tice. Najbrž gre za sprehajalca, ki je zamišljeno obstal na mestu; vsaj glede na njegovo nekoliko elgrecovsko podolgasto oblicje morda tudi za asketskega premišljevalca, ki s svojo resnobnostjo ucinkuje tudi kot filozofski protipol nezadržanemu ženskemu smehu. Vsekakor pa se obe bitji prikazujeta kot absurden utrinek iz slikarjevega mimoho­da cloveških kreatur na ozadju vecnosti, ki ostaja zimzelena. O njiju ni mogoce reci nicesar dolocnega in konkretnega in tudi umetnik si s sliko gotovo ni zamislil posebne zgodbe, am-pak je pred nespremenljivo kuliso z odrsko pantomimiko figur likovno uprizoril le du­hovno stanje, v katerem nam, zavedajoc se cloveške nezadošcenosti na barvitem pri­zorišcu življenja, razkriva predvsem odtu­jenost, ta pa zagotovo ucinkuje tudi še kot izraz današnjega sodobnega casa. Kot negovalec klasicne oljne tehnike se je Šuštaršic posebej osredotocal na barvne poudarke, naslikano življenje pa je hote prikazoval otrplo; poživil ga je z znacilno mehkobo, v katero se pretaplja tudi sve­tlobno modelirano, blágo zgrbanceno tki­vo neskoncnega gorovja. Na tej zeleno mo-notoni osnovi je sliko v svojih akcentih tudi kompozicijsko premislil in ne vemo, ali nista figuralna segmenta ob ženski pred­vsem potrebno kompozicijsko dopolnilo, ki uravnoteža njen nagib, cetudi gotovo pomenita nekaj vec. Vsekakor pa je iz jasne naslikanosti razvidna predvsem nejasnost medcloveških razmerij. Na zemlji, kjer se od pamtiveka kot spocetniki novih bitij srecujemo moški in ženske, se oboji v svojih nasprotjih in sožitjih zrcalimo in oblikujemo le neposredno drug ob drugem. Iz kontrasta med zaledenelim smehom in zamišljeno resnobo lahko dojamemo na­sprotje med moškim in ženskim princi-pom, med poduhovljenostjo in razigrano cutnostjo, belo oblecena, nevesti prilicena, nenaravno otrpla ženska pa nam lahko vzbudi celo misel na belo smrt z nakopice­nimi specimi žrtvami pod sabo. A od vse­ga, k cemur nas slika usmerja, ni zanesljivo prav nic, razen tega, da se kricece lepa, a nelagodna neznanka, pol zakrita pod 'odr­sko' rampo, z zaprtimi ocmi prav neza­slišano smeje in da moški le nepremicno motrece gleda in da slika s svojima prota­gonistoma strmi v nas vsaj toliko, kolikor s svojo radovednostjo mi zremo vanjo. Taka podoba pa nam s svojo nenavadnostjo tudi vec kot zgovorno potrjuje, da imajo svojega 'malarja' ne le vsake oci, ampak da imajo lahko svojega slikarja in celo svojo sli­ko tudi oci vsakega umetnika, ne le pozna­valca ali ljubitelja, kajti prav tej Šuštaršicevi enigmaticni sliki je v naši kulturni zavesti podelila še dodatno skrivnostno pomenljiv status tudi pomembna in za marsikoga da­nes že kar kultna slikarka Metka Krašovec. V svoji kratki, a slikoviti avtobiografiji,dodani njeni monografiji, je Šuštaršicevo umetnino oznacila kot sliko, ki jo je ži­vljenjsko vznemirila kot le redkokatera. »Še danes se spomnim, kje je visela na razsta-vi v Moderni galeriji leta '76 in kako me je pretresla. V njej sem videla sporocilo z one strani meje med življenjem in smrtjo, pri­sotnost vecnosti. Izraža isti obcutek, kot ga imam pri Rembrandtovih avtoportretih. V njej je vse, vsa cloveška skušnja, preseganje te skušnje, ko že stopiš onstran meje zemelj­skega. V njej je strnjena esenca kršcanstva (vere, ne religije), socutje tistega, ki je vse skusil, a je že izstopil iz dualizma tuzemske­ga bivanja. Sporocilo izjemne clovecnosti nekoga, ki ima skušnjo to- in onstranskega sveta.« Samo ob tako nenavadni sliki je lah­ko umetnica zacutila, da je z nje vanjo pre­skocila iskra, ki se je na izviren nacin potem prerodila tudi v njenem lastnem delu. Tudi to je namrec postajalo vse bolj skrivnostno, še posebej odkar so se ji pred zaslone koz­micnih oceanov na platna naselile dvoji­ce zamaknjenih ženskih oblicij, v resnici angelskih bitij, hrepenecih po nadzemski popolnosti, ki pa so gotovo pravo nasprotjeŠuštaršiceve groteskno smejoce se nalicene ženske. Površinsko usmerjeni gledalci so v njihovi zaupljivosti sprva enostransko doje­li lezbicni medcloveški odnos, v resnici pa so umetnici popolnost in spokojno harmo­nijo lahko simbolizirale le ženske figure, ker jih je dojela kot platonske ideje, kot podobe duha, ki ga je Lao Ce imenoval skrivnostna ženska; kot mi je slikarka povedala, pa bi na enak nacin, z enakim veseljem naslikala tudi oltarno Marijo. Njena bitja so posta­li svetli in redkeje temni angeli, v navzoci dlani nevidnega tretjega pa je mogoce po­nekod zaslutiti še dotik neznanega božan­stva. V njenih oceh, tako kot sicer v pogledu moških, so bili resnicni, miline polni angeli predvsem ženske, cetudi so svetopisem-ski (nad)angelski znanilci blagovesti že po imenih tudi moški in cetudi je slikar Mar-jan Pogacnik menil, da so angeli pretežno moškega spola. Metka Krašovec, ki je rada crpala iz spominov na razlicne arhaicne kulture, pa je krilatega nosilca vsevidnega ocesa na neki risbi spremenila celo v her-mesovskega miticnega hermafrodita. A naravna zemeljska spolna identiteta in privlacnost je najbrž lahko svobodno spre­minjana šele na fantazijsko ustvarjalnem duhovnem obnebju. Na zemlji, kjer se od pamtiveka kot spocetniki novih bitij sre-cujemo moški in ženske, se oboji v svojih nasprotjih in sožitjih zrcalimo in oblikuje-mo le neposredno drug ob drugem, pa naj bomo demoni ali angeli ali navadni sleher­niki, ki nas usoda lahko dela srecne in ne­srecne. V tej luci je morda Šuštaršiceva su­gestivna figura v belem padli angel in moški ob njej le brezbrižen, ce ne celo nekoliko prezirljiv pasivnež. Okrasta draperija na de­snem robu slike – cetudi gre le za dodatek, ki kompozicijsko podpira barvni ritem – pa je morda spomin na rob nevidne halje ali namig na še tretjega neznanca. Vsekakor senam na slikah, kakršne so zadnje Šuštarši­ceve, zvrstijo pred ocmi vedno nova zacu­denja in razmerja; a cloveški izgubljenosti tudi na njih obeta, ce že ne zagotavlja edino zvelicavnost s svojimi zakoni samo kozmic­na narava, spokojno bdeca nad vsem min-ljivim kot nedostopna daljava neskoncnega, neznanega in gluhega pogorja, nad katerim molci neznana skrivnost. Lidija Golc Upanje Hujša je stiska, groznejši strah, globlja žalost – svetleje sijejo zvesta ljubezen, trdna vera in zvezdno upanje. Kosmati pomocnik Ana Senegacnik Kurnik, prof. defektologije, spec. pedagoginja, je uciteljica za dodatno strokovno pomoc na Osnovni šoli Brezovica pri Ljubljani. Napisala je knjigo Moje pasje življenje ter prirocnik Kosmati pomocnik. Pri delu uporablja pomoc psa. V obravnavani študiji primera je šlo za posebno kombinacijo dveh med seboj izkljucujocih se posebnosti pri ucenki s posebnimi potrebami: Aspergerjevega sindroma in selektivnega mutizma. Pri delu z ucenko in psom sem uporabila metodo akcijskega raziskovanja in s sprotno analizo tedensko postavljala nove cilje. Kako je nastala študija primera? Pred vami je kratka predstavitev štiriletne študije primera Kosmati pomocnik, pes kot pomocnik pri ucenju otroka z Asper-gerjevim sindromom. Študija je potekala od leta 2012 do 2015 v okviru inovacij­skih projektov na Zavodu RS za šolstvo pod mentorstvom dr. Natalije Komljanc (Senegacnik Kurnik, 2016). Nastala je v želji, da pomaga na poti k samostojnosti vsem tistim, ki se ukvarjate in soocate s kompleksnostjo Aspergerjevega sindroma (motnjo avtisticnega spektra) in selektiv­nega mutizma ter imate morda možnost v svoje delo vkljuciti tudi psa. V obrav­navani študiji primera je šlo za posebno kombinacijo dveh med seboj izkljucujo-cih se posebnosti pri ucenki s posebnimi potrebami: Aspergerjevega sindroma (v nadaljevanju AS) in selektivnega mutizma (v nadaljevanju SM). Pri delu z ucenko in psom sem uporabila metodo akcijskega raziskovanja in s sprotno analizo tedensko postavljala nove cilje. Dvakrat letno sem podrobneje analizirala vse cilje indivi­dualiziranega programa ucenke in s tem ovrednotila njen napredek na custvenem, socialnem in ucnem podrocju. Nastali so obširni dnevniški zapisi in razlicne tabe­le. Bistvo opisanega je didakticna novost, nacin (formula) za delo z otrokom z AS in SM, s katerim pozitivno vplivamo na vsa podrocja otrokovega razvoja. Kaj sta Aspergerjev sindromin selektivni mutizem? Motnje avtisticnega spektra (Aspergerjev sindrom) so stanja, povezana z biološkimi in nevrokemicnimi spremembami v delo­vanju možganov. Zanje je znacilna triada motenj v komunikaciji, socialni interakciji in imaginaciji oziroma fleksibilnosti mi-šljenja. Motnje komunikacije se kažejo s pogostim težkim izražanjem na custveni in socialni ravni. Motnje socialne interakcije in imaginacije ter fleksibilnosti mišljenja se kažejo pri gradnji in ohranjanju prijatelj­stva, v nerazumevanju nenapisanih soci­alnih pravil, v nezmožnosti in nezaintere­siranosti za interakcijo z vrstniki; odražajo se v socialno in custveno neobicajnem ve­denju. Opisanim motnjam se pridružujejo še druge znacilnosti, kot so nenavadnosti na podrocju obcutljivosti cutil, motoricna nespretnost, omejeni interesi, pocasnejše procesiranje informacij in težave z usmer­janjem pozornosti (Attwood, 2007: 18, 74, 89). V šolskem okolju so najpogostejše obli­ke pomoci vedenjski programi (Klemenc, 2012: 78). Selektivni mutizem je opredeljen kot ne­zmožnost govora. Gre za zelo komple­ksno motnjo. Po diagnosticnem kriteriju DSM-IV za selektivni mutizem je ta kon­sistentna nezmožnost govora v specificnih socialnih situacijah, v katerih se pricakuje, da bo otrok govoril, recimo v šoli, ceprav otrok normalno govori ob drugih prilo­žnostih (Marinšek in Tušak, 2007: 236). Glavni cilj pomoci naj bi bil zmanjšanje an-ksioznosti pri otroku, pridobitev zaupanja in strpno ter potrpežljivo napredovanje po majhnih korakih. Vpliv dejavnosti s psom naotrokov razvoj Vsa strokovna literatura o AS in SM pou­darja, da je najpomembnejši vidik ucenja teh otrok prav doseganje sprošcenega in zaupljivega odnosa s terapevtom. Slednje najlaže dosežemo z vkljucevanjem živali v vzgojno-izobraževalni proces. S pomocjo psa lahko izvajamo terapijo ali dejavnosti in s tem vplivamo na otrokovo rast in razvoj, govor in komunikacijo, na kognitivno inpsihosocialno podrocje. Žival lahko pred­stavlja tudi nadomestek za terapevtski stik, ko se uporabnik sicer boji stika s terapev-tom in ga zavraca, žival pa sprejme (Marin­šek in Tušak, 2007: 146). Zaradi ucenkine popolne psihicne blokade v šolskem oko­lju sem z njo enkrat tedensko izvajala ure socialnega ucenja na terenu izven šolskega okolja in ob prisotnosti psa. Ucenka se je hitro navezala nanj, se sprostila in postala v komunikaciji bolj odzivna. Ugotovila sem, da redno izvajanje dejav­nosti s psom pozitivno vpliva na naslednja podrocja otroka z AS in SM: • telesni/gibalni razvoj: izboljšanje fine in grobe motorike, povecanje splošne tele­sne kondicije, izboljšanje metanja, lažje premagovanje ovir in preprek; • socialno podrocje: boljše opazovanje okolice in razširjena pozornost, širjenje specialnih interesov na druga podrocja, primerno odzivanje v prometu, ucenje predvidevanja; • komunikacija: povecana samoinicia­tivnost in odlocnost pri vodenju psa in podajanju (neverbalnih) ukazov, sposob­nost na neverbalen nacin pridobiti pasjo pozornost, povecano izražanje želje po komunikaciji z odraslo osebo, odzivanje na pobude odrasle osebe (neverbalno od­govarjanje na razlicna vprašanja); • splošno psihicno pocutje: zmanjševanje socialne anksioznosti, veckrat opazen na­smeh na ustih in vecja sprošcenost tako doma kot v šoli, sposobnost izražanja po-cutja in obcutkov, povecana želja po igri; • motivacija za delo: povecevanje želje po komunikaciji, sodelovanju in aktivnosti, zadovoljevanje potrebe po igri; • izobraževanje/ucno podrocje: vecja in daljša koncentracija ter pozornost, iz­boljšanje priklica in spomina, izboljšanje sposobnosti reševanja problemov in za­vedanja v prometu in izboljšanje pozna­vanja pojmov (širjenje besednega zakla­da), pregovorov in metafor. Najvecji napredek je bil viden na podrocju širjenja, usmerjanja ter vzdrževanja pozor­nosti. Ugotovitve in zakljucki Med natancnim, vecletnim delom sem od­krila nacin za delo z otrokom z AS in SM. S pomocjo odprtih ucnih nacel, multisen­zornega ucenja in nacel ucenja v naravi, z razlicnimi gibalnimi in drugimi aktivnost-mi je ucenka uspela razviti mocno custve-no povezavo s psom. Pri ucenki z AS in SM je to povzrocilo sprošcenost mišicevja in možganov, s tem pa vecjo kognitivno voljnost. Z rednim delom s psom sem raz­vijala odprtost ucenke z AS in SM za uce­nje, kar je povzrocilo viden napredek tako na ucnem kot tudi socialnem podrocju. Najvecji napredek je bil viden na podro-cju splošnega psihicnega pocutja in po­zornosti. Izkazalo se je, da s pomocjo psa lahko pozitivno vplivamo na vsa podrocja razvoja otroka z AS in SM. To je mogoce le, kadar je med otrokom, specialnim pe­dagogom in psom vzpostavljena pristna custvena vez. Pes tako igra vlogo narav­nega motivatorja in s svojo prisotnostjo vpliva na bolj sprošceno pocutje in pozor­nost otroka ter poveca njegovo odzivnost na zunanje dražljaje. Otroka na nežen in igriv nacin uci biti tukaj in zdaj. Otrok z AS in SM s pomocjo teh nacel postane bolj sprošcen, odziven, odprt in pripravljen za ucenje ter življenje. Opisana metoda dela upošteva nacelo celostnega pristopa k obravnavi kompleksnih motenj in ima za cilj razvoj otrokove kognitivne voljnosti. Menim, da je za otroke s tako kompleksni-mi motnjami potreben drugacen, celosten didakticni pristop, ki zahteva veliko spro­tnega nacrtovanja, analiziranja in prilaga­janja. V Sloveniji je terapija z živalmi še v razvoju. Vse vec nas je, ki s pomocjo živali poskušamo pomagati razlicnim populaci-jam. Za uspešno delo je med drugim po­trebnih tudi veliko izkušenj, ki jih je dobro deliti z drugimi. Tako sem tudi sama želela svoje izkušnje in ideje deliti z vami. V sklo­pu študije primera je nastala tudi elektron-ska knjiga z naslovom Kosmati pomocnik, pes kot pomocnik pri ucenju otroka z Asper-gerjevim sindromom, ki je prosto dostopna na spletu (Senegacnik Kurnik, 2016). Literatura • Attwood, Tony (2007): Aspergerjev sindrom: prirocnik za starše in strokovne delavce. Ljubljana: Megaton. • Klemenc, Alenka (2012): Kako je biti jaz? Knjiga o fantu z Aspergerjevim sindromom. Ljubljana: DZC Janeza Levca. • Kržic, Andreja (2009): Zgodbe pri razvijanju socialnih in mo­toricnih spretnosti otroka z Aspergerjevim sindromom. Diplom­sko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. • Marinšek, Maksimiljana; Tušak, Maks (2007): Clovek – žival: zdrava naveza. Maribor: Pivec. • Senegacnik Kurnik, Ana (2016): Kosmati pomocnik, pes kot pomocnik pri ucenju otroka z Aspergerjevim sindromom. Lju­bljana: Zavod RS za šolstvo. Dostopno na spletni strani: www. zrss.si/pdf/kosmati-pomocnik-2016.pdf. Slovenšcina kot drugi jezik v vrtcih in šolah Za otroke priseljence Eva Zaman je študentka pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Izkušnje pri delu z otroki si je med drugim pridobivala na mednarodnih izmenjavah, kot prostovoljka dela tudi z osebami s posebnimi potrebami. Kaj predstavlja otrokom priseljencem slovenski jezik? V vecini je to zanje na zacetku ovira, s katero se morajo soociti; nauciti se morajo jezika okolja, ce se želijo vkljuciti vanj. Pri ucencih se velikokrat zgodi, da se jezika ne naucijo takoj, zato ucitelja pri pouku velikokrat ne razumejo oziroma ga razumejo slabše, zaradi cesar težje sledijo ucnim uram ter pridobivanju ter usvajanju novega znanja. Znanje jezika je pogoj za uspešno izobraževanje, ni pa edini dejavnik, ki pripomore k hitrejšemu vkljucevanju in uspešnemu šolanju. Ucni jezik Za otroke priseljence je slovenšcina najprej jezik novega okolja, ki se ga morajo nauciti, ce se želijo vkljuciti vanj (Vižintin, 2010). V 6. clenu Zakona o osnovni šoli (1996) je zapi­sano, da je slovenšcina za otroke priseljence ucni jezik, ker poteka poucevanje v sloven-skem vzgojno-izobraževalnem sistemu v slovenšcini. Slovenšcina kot drugi jezik ve­ lja za priseljence v Republiko Slovenijo, za Rome in za prebivalce na narodno mešanih obmocjih (italijanska in madžarska narodna manjšina) (Vižintin, 2017). Otroci, ki ne obvladajo ucnega jezika, ne morejo razviti vseh svojih sposobnosti. Knaflic trdi, da je eden od najbolj ogroža­jocih dejavnikov v otrokovem psihosocial­nem razvoju šolski neuspeh (Knaflic, 2010 v Vižintin, 2017). V raziskavi Irene Lesar in Mojce Pecek je bilo ugotovljeno, da je slabši ucni uspeh otrok priseljencev pove­zan z (ne)znanjem jezika okolja. V sklepu raziskave navajata, da je slabši ucni uspeh otroka priseljenca povezan s slabšimi mo-žnostmi za nadaljnje izobraževanje, obcut­kom podrejenosti, nižjega spoštovanja in odtujenosti (Pecek, Lesar, 2006 v Vižintin, 2017). Cilj tega clanka je ugotoviti, na kakšen na-cin naj potekata organizacija in izvajanje poucevanja slovenšcine kot drugega jezika v vrtcih in osnovnih šolah. Preko tega želi-mo priti do spoznanja, na katerih podrocjih poucevanja so potrebne izboljšave, da bodo imeli otroci priseljenci možnost za optimal-ni razvoj na jezikovnem podrocju. Poucevanje slovenšcine kotdrugega jezika Pouk slovenšcine kot drugega jezika je te­meljna oblika podpore za uspešno vklju-cevanje otrok priseljencev v novo okolje. Pomembno je, da je pouk organiziran stro­kovno, sistematicno in je prilagojen potre­bam vsakega posameznika (Vižintin, 2017). Pomoc otroku priseljencu pri ucenju slo­venšcine kot drugega jezika je zelo po­membna. Prizadevati si je treba, bi imeli vsi otroci priseljenci približno enake pogoje za ucenje slovenšcine, in pri tem upoštevati njihove jezikovne in druge življenjske oko­lišcine. Financno in organizacijsko je treba zagotoviti dovolj obsežen in kakovosten pouk slovenšcine kot drugega jezika, ki bi najprej potekal v intenzivni (strnjeni) obli­ki, kasneje pa – glede na otrokove jezikovne potrebe – kot dodatna jezikovna pomoc; ce je le mogoce, je lahko vkljucen tudi v redni pouk slovenšcine oz. v vrtcu v druge vrtce- Foto: Petra Duhannoy vske dejavnosti (Predlog programa dela z otroki priseljenci, 2018). Pomoc pri ucenju slovenšcine kot druge­ga jezika je na predšolski stopnji najslabše obravnavana, zato je treba predšolske otro­ke kljub drugacnemu jezikovnemu in soci­okulturnemu ozadju uspešno pripraviti na jezikovne zahteve, ki jih prinaša vkljucitev v osnovno šolo. Ucenje slovenšcine naj bo nacrtovan in voden proces, ki poteka na razlicne nacine in ob razlicnih dejavnostih: v posebnih skupinah (do osem otrok), v katerih so dejavnosti povsem prilagojene jezikovni zmožnosti otrok priseljencev in kjer se otroci ucijo najosnovnejšega bese­dišca ter sporazumevalnih vzorcev; ob vsa­kodnevnih dejavnostih, pri katerih vzgoji­telji uporabljajo ustaljene sporazumevalne vzorce (npr. postavite se v vrsto, gremo ven idr.), in drugih skupnih dejavnostih v vrtcu. Vzgojitelji pa morajo biti pozorni predvsem na to, da vkljucujejo tudi besede, pesmice in druge sporazumevalne vzorce, ki jih otroci priseljenci že znajo oziroma so se jih naucili pri dejavnostih v posebnih skupinah. Tudi predšolskim otrokom, ki niso vkljuceni v vrtec, je treba omogociti dostop do ucenja slovenšcine (Predlog programa dela z otro­ki priseljenci, 2018). Ucenci in dijaki v osnovnih in srednjih šolah so deležni razlicnih oblik pouka slo­venšcine kot drugega jezika, ki vsebinsko in izvedbeno ni usklajen. Praksa in rezulta-ti raziskav so pokazali, da ucenci in dijaki priseljenci samo s prisotnostjo pri rednem pouku in z dodatnim poukom ne morejo v zadostni meri usvojiti slovenšcine. Potekati mora po ustreznih ucnih nacrtih za pou-cevanje slovenšcine kot drugega jezika in s pomocjo specializiranih ucnih gradiv. Pouk naj izvaja ucitelj, usposobljen za pouceva­nje slovenšcine kot drugega jezika (Predlog programa dela z otroki priseljenci, 2018). Pri vkljucevanju otrok priseljencev v izo­braževanje je težava v tem, da imajo ucite­lji slovenšcine, razrednega pouka in drugi pedagoški delavci malo znanja o pouceva­nju slovenšcine kot drugega jezika, zaradi cesar je potrebno dodatno izobraževanje. Pogosta vprašanja, s katerimi se srecujejo pedagoški delavci pri poucevanju priseljen­cev, katerih materni jezik ni slovenšcina, so: kako poucevati slovenšcino kot drugi jezik, katero gradivo uporabiti, kje in kako prido­biti znanje za poucevanje (Bešter, 1998 v Vi-žintin, 2017). V Sloveniji namrec nimamo oziroma imamo premalo ucnih gradiv za poucevanje slovenšcine kot drugega jezika, namenjenih priseljencem. Prav tako tudi nimamo ucnega nacrta in ucnih gradiv za poucevanje slovenšcine kot drugega tujega jezika (Vižintin, 2010). Do nekaterih izbolj­šav je prišlo v letih 2009–2015 (Jelen Ma-druša, 2015 v Vižintin, 2017). Proces ucenja slovenšcine kot drugega jezi­ka poteka pri vseh aktivnostih v šoli, zato je treba ucitelje usposobiti in jim omogociti razlicne oblike usposabljanja in izobraževa­nja ter razvoj ucnih in strokovnih gradiv, ki jim bodo v pomoc pri poucevanju sloven-šcine otrok priseljencev, saj je jezik kljucno orodje, ki ga ucenci potrebujejo za razume­vanje, ucenje in posredovanje novih ucnih vsebin. Otroci priseljenci v procesu šolanja dosegajo zelo razlicne stopnje zmožnosti sporazumevanja v slovenšcini (Brinovec in Krecan, 2010; Briški, 2010; Knez, 2016 v Predlog programa dela z otroki priseljenci, 2018), zato jih je treba aktivno spremljati pri napredku njihovega jezikovnega znanja ter pri uspešnosti pouka slovenšcine kot drugega jezika, poleg tega pa je treba v skla­du z rezultati nacrtovati nadaljnjo pomoc pri ucenju slovenšcine. Otroku priseljencu moramo tako postaviti stopnjo sporazume­valne zmožnosti v slovenšcini, ki jo mora doseci, da lahko sledi pouku, hkrati pa obli­kovati tudi merila za ocenjevanje ucencev govorcev slovenšcine kot drugega jezika, ki bodo uciteljem v pomoc pri spremljanju, vrednotenju in opisovanju njihovega zna­nja (Knez, 2016 v Predlog programa dela z otroki priseljenci, 2018). Ko slovenšcina ni materni jezik Slovenšcina kot prvi jezik je locena od slovenšcine kot drugega jezika, zavedajoc se, da slovenšcina ni materni jezik vseh osnovnošolskih otrok in da je za uspešno vkljucevanje potrebno znanje jezika oko­lja. Vzgojno-izobraževalne ustanove naj otroke priseljence spodbujajo k rabi jezi­ka. Pomembno je, da so strokovni delavci seznanjeni s slabšim znanjem slovenšcine pri otrocih priseljencih in pri potomcih priseljencev. Zakonodajna dolocila za po-ucevanje slovenšcine kot drugega jezika se v praksi uresnicujejo na razlicne nacine. Za vecino šol v Sloveniji pomeni vkljucevanje ucencev priseljencev predvsem poucevanje slovenšcine, to pa je veliko premalo, da bi lahko govorili o medkulturnem dialogu. Viri in literatura • Projekt »Soocenje z izzivi medkulturnega sobivanja« (2018). Predlog programa dela z otroki priseljenci za podrocje predšolske vzgoje, osnovnošolskega in srednješolskega izo­braževanja. Ljubljana: ISA inštitut. Pridobljeno 12. 11. 2019 s spletne strani: http://www.medkulturnost.si/wp-content/ uploads/2018/09/Predlog-programa-dela-z-otroki-priseljen­ci.pdf. • Vižintin, Marijanca Ajša (2010): Pouk maternega jezika in kulture pri ucencih priseljencih: temelj za medkulturni dia­log v slovenski osnovni šoli? V: Sodobna pedagogika, 61(127), 104–120. • Vižintin, Marijanca Ajša (2017): Medkulturna vzgoja in izo­braževanje. Vkljucevanje otrok priseljencev. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. • Zakon o osnovni šoli (1996). Uradni list RS, št. 81/06 (29. 2. 1996). Pridobljeno 12. 11. 2019 s spletne strani: http://pisrs.si/ Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO448. Likovni izraz ljubezni do domovine Tanja Pogorevc Novak, profesorica likovne umetnosti, ima dvajset let delovnih izkušenj na podrocju poucevanja. Zaposlena je na OŠ Mozirje. Je ilustratorka in avtorica lesenih didakticnih lutk, ki jih predstavlja na svoji spletni strani Bohkov kotek. V oziranju po likovnih prvinah slovenske ljudske umetnosti, v majhnih in na videz še tako skromnih podrobnostih, je moc opaziti veliko strast in potrebo po olepševanju ter estetiki. Iz vsega, na cemer se ustavi oko, bodisi je to zunanjšcina starih hiš, skednjev in kozolcev, notranja oprema bivanjskih prostorov, krašenje uporabnih predmetov, vezenin ali oblikovanje praznicnih dekoracij – iz osnovnih elementov ornamentike – lahko kmalu povlecemo sklep: ta narod ljubi stvarstvo. Slovenska krasilna umetnost se zelo trdno opira na motive botanike in srca. Moti-vi rastja kažejo odnos do narave, srce pa je kot samostojen likovni element simbol ljubezni, vere in življenja. Za razumevanje slovenske ljudske umetnosti je treba dvigni-ti pogled preko družbenih elit naše prete­klosti. Le-te so pretežno iskale pozornost s posnemanjem tujih pojavov v umetnosti, medtem ko je ljudskost veljala za preprosto, manj kakovostno ali kar kmecko umetnost. A ravno v tem je njen car. Kmetje so v kro­gu svojih rodbin kot osnovna družbena skupina slovenskega podeželja s svojimi majhnimi možnostmi ohranjali pristno tra­dicijo preteklosti. Zvrst umetnosti, ki so jo ustvarjali podeželski ljudje, je ob njihovem delu dobesedno zrasla iz zemlje. To je bil svet, ki je našim prednikom predstavljal le­poto. Motivni svet se je vrtel okoli njihovega vsakdana. Zdi se, da so znali dobro razbra-ti sporocila narave in so se zavedali smisla življenja. Od tod vsi rastlinski in cvetlicni motivi (nageljni, stilizirano cvetje, vitice, trta, popki in listje), ki kažejo mocan vpliv narave, s katero so bili nelocljivo povezani. Znak vzgoje, ljubezni indomovine Ko smo iskali ideje o tem, kakšen predstavi­tveni znak oz. logotip bi zasnovali za med-narodno konferenco, za katero je bil že iz-bran naslov Vzgoja za ljubezen do domovine in države, smo bili hitro enotni, da bo naj­primerneje crpati od tam, kjer so zajemali naši predniki. Vzgajati otroke je kot obdelo­vati zemljo. Najprej jo moraš imeti rad. Da iz malega zraste veliko, je potrebnega mno-go truda, volje, potrpežljivosti in pravilnih pristopov. Logotip naj bi torej vkljuceval simbole ljubezni, duhovnega in materialne­ga, ki živi, raste in se razvija. Morda drevo in srce? Razglabljali smo dalje. Drevo simbolizira vztrajno rast, moc, do-stojanstvo in hrabrost. Iz majhnega seme­na lahko zrasteta vecstoletni hrast, ki daje oporo, ali gibka breza, ki se voljno upogiba viharjem ter se vedno znova vzravna, ko ti poležejo. Drevo daje plodove (novo življe­nje), senco, zavetje. Vecinoma neopazne korenine mu dajejo stabilnost in ga prize-mljujejo. Sporocajo nam, kako pomembno je vedeti, kje smo in kakšna je naša zgodo­vina. Skrite se raztezajo globoko v zemlji in celotno rastlino držijo pokonci, ji prinašajo hrano, dajejo moc. Drevo veje vedno razte­za proti soncu. Želi živeti, rasti in obroditi sadove. Drevo v logotipu za konferenco, sploh s poudarjeno zeleno barvo, simboli­zira našo domovino. Slovenstvo ima mocne korenine, trdno lastnost hrasta in gibkost breze. Kako pomenljivo in nikakor nena­kljucno, da je lipovo drevo simbol sloven-stva. Listi lipe spominjajo na obliko srca. Srce je najbolj prepoznaven simbol moc­nih custev, intuicije in ljubezni, od nekdaj razširjen po vsem svetu. Skoraj nemogoce Slovenski ornament je mocno drevo, ki rase iz globin narodne duše in zemlje že tisocletja ter kaže za vsako dobo svoje preteklosti svoj posebni cvet (Karlovšek, 1935: 6). se zdi ljubezen likovno izraziti s kateroko­li drugo stilizacijo, sploh ce je le-ta v rdeci barvi, ki dodatno ponazarja ljubezen, strast in tudi trpljenje. V slovenski ornamentiki in krasilni umetnosti se najpogosteje pojavlja kot samostojen element. Da je Slovencem motiv srca še posebno ljub, je razvidno na mnogih podrocjih, celo številni cvetlicni ornamenti so sestavljeni z zaporednim ni­zanjem src. Nekoc so fantje dekletom po­darjali lectova srca, srcasti izrezi v lesu so krasili okenska polkna, v stranice zibelk so rezljali srce. Srce, to mocno sporocilo ljube­zni, se je pojavljalo tako rekoc povsod. Predstavitveni znak mednarodne konferen­ce je zasnovan in kot tak se je zlil z doga­janjem ter vsebino prvega dogodka, ki je za nami (23. 11. 2019). V svoji poenosta­vljeni postavitvi krošnja drevesa nagovarja in vizualno komunicira s svojo ljubljeno mladiko, postavitev rdecega srca pa hkra-ti pritajeno spominja na križ, ki s svojimi kraki simbolizira štiri strani neba. Simbo-licno štirico, križ kot koordinatni sistem, s katerim se orientiramo v prostoru, si lah­ko predstavljamo kot uravnoteženost, ci-stost, skladnost sveta in nebeško urejenost (Germ, 2006: 98). Sporocilo predstavitve­nega znaka je v likovnem jeziku to, kar v besednem pove naslov mednarodne konfe­rence: Vzgajati za ljubezen do domovine in države. Ljubiti domovino! Literatura • Germ, Tine (2006): Podoba in pomen v likovni umetnosti. Ma-ribor: Založba Pivec. • Karlovšek, Jože (1935): Slovenski ornament: zgodovinski ra­zvoj. Ljubljana: Udroženje diplomiranih tehnikov. • Makarovic, Gorazd (1981): Slovenska ljudska umetnost. Lju­bljana: Državna založba Slovenije. • Radosavlevic, Marko (2017): Slovenska ornamentika. Celje: Celjska Mohorjeva družba. • Razboršek, Ivan (1992): Slovenska krasilna umetnost. Celje: Mohorjeva družba. • Sedej, Ivan (1985): Ljudska umetnost na Slovenskem. Ljublja­na: Mladinska knjiga. Med brezdomci v Kijevu Barbara Peterlin, dipl. medicinska sestra, je redovnica v Družbi Marijinih sester cudodelne svetinje, od leta 2011 je misijonarka v Ukrajini. Tam služi predvsem bolnikom na njihovih domovih ter brezdomcem na ulici in v bolnišnici. Ob godu sv. Franciška Ksaverija me je razveselil evangeljski odlomek, ki je mojo pozornost pritegnil že z nenavadnim naslovom »Jezusovo veselje«. Z velikim zanimanjem sem ga prebrala: »Slavim te, Oce, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otrocicem … Nihce ne spoznava, kdo je Sin, razen Oceta, in nihce, kdo je Oce, razen Sina in tistega, komur hoce Sin razodeti« (Lk 9,21–22). Svetopisemske besede so me spomnile na naša sredina srecanja z brezdomci. Koli­ko veselja smo sestre deležne ravno po teh malih. Verjamem, da je naše veselje tudi Je­zusovo, saj v duše, ki jih zlo napada z vseh strani, posije Božja milost.Že dobro leto in pol se ob sredah popol­dne srecujemo v prenocišcu za brezdomce. Vcasih se nas zbere petnajst, drugic le šest. Zvrstile so se že razlicne oblike srecanj – od vodene meditacije do pogovora ob evan­geljskem odlomku ali ob kakšni temi. Za­dnjih nekaj mesecev pa srecanja zacenjamo z molitvijo rožnega venca, potem pa skupaj opazujemo neko izbrano ikono in molimo ob njej. Vedno znova me cudi, kako brez­domci tiho in mirno sedijo med molitvijo rožnega venca, nekateri celo glasno molijo z nami. Molili smo že ob razlicnih ikonah: Vladimirska Mati Božja, Oznanjenje, Usmi­ljeni Oce, Desni razbojnik ... Nekaj minut v tišini opazujemo ikono, potem vsak lahko pove, kaj je opazil na njej, na koncu pa se lahko še sami postavimo na katerokoli me-sto na ikoni. Nekaj bogastva, ki so ga deležni brezdom­ci in po njih tudi mi, sem zapisala. Sergej se vedno cuti nevrednega, ne verja- V prejšnji številki (marec, št. 85, str. 47) revije Vzgoja je nenamerno prišlo do neljube napake. Pod imenom avtorice s. Barbare Peterlin je bil ponovno objavljen clanek s sosednje strani. Tokrat objavljamo pravo besedilo. Avtorici se iskreno opravicujemo. Opravicujemo se tudi vsem bralcem in Vas vabimo, da clanek preberete sedaj. me, da bi mu lahko kaj uspelo, da bi ga lah­ko imel kdo rad. Starša sta mu zelo zgodaj umrla. Najprej oce, cez nekaj let še mama. Tako je moral že z osmimi leti v sirotišnico. Po koncani srednji šoli se je vpisal na uni-verzo, ki pa je (ceprav je zelo ucljiv) žal ni dokoncal. Vec kot petnajst let že živi na uli­ ci. Pri molitvi ob Vladimirski Materi Božji pa je razložil: »Jaz sem sebe videl v narocju Device Marije. Na mestu Jezusa. Ona vedno prosi zame in me ljubi ne glede na to, ka­kšen sem.« Ob ikoni Oznanjenje je Aleksej, ki je 14 let sedel v zelo strogem zaporu in je drugim prizadejal mnogo hudega, prosil: »Rad bi prosil nadangela Gabrijela, naj pove Bogu, da se kesam za vse, kar sem storil hudega v svojem življenju, in naj ga prosi, da bi mi odpustil.« Ob isti ikoni pa je Ljuba, ki vedno skrbi za druge in jim pomaga, povedala: »Jaz bi bila rada nadangelova roka, ki se steguje k vsa­kemu, ki potrebuje pomoc.« Ko vidiš osemdesetletno Marijo, te stisne pri srcu, kako lahko tako stara ženica živi na ulici. Pripovedovala nam je, da je imela pred leti, ko je živela še doma, izpahnjeno ramo, kar jo je zelo bolelo. Hci in njen mož sta od­šla v mesto po zdravnika in pozabila zapreti vhodna vrata. Ker je bila zima, je bilo v hiši vedno bolj mrzlo, pocasi že nevzdržno, ona pa zaradi bolecin ni mogla vstati. Na mizi je imela cudodelno ikono Vladimirske Matere Božje. Zacela je moliti k Mariji. Pocasi se je usedla na postelji. Cudno se ji je zdelo, da je nic ne boli. Pogledala je ramo, previdno se je je dotaknila in zacudena opazila, da je rama na svojem mestu. Verjamem, da je Jezusovo veselje neizmer-no, ko se Božji milosti odpre kdo izmed malih. Naj jim bo Božji dotik moc in luc v njihovem težkem življenju. Bogomir Novak Cena nebeškega kraljestva Prazni so parki, ceste, samevajo stezice. Kam so se vsi ljudje poskrili, kje vse so si kot Pilat roke umili, da niso nic krivi? V imenu prestiža, ignorance in arogance kaj vse smo nakupili – mila, maske, razkužila. Hinavci, cistimo se samo od zunaj, ne pa od znotraj. Skrbimo samo za oblacila, fitnes, prehrano. A tam leži skoraj že vsa umazanija. Ne vedel bi, kako se v strup sprevraca vse, kar srce si sladkega obeta. Ce nam ne bi nesrecni virus pokvaril vsakdanjega veselja. Smrtonosni virus je kakor Hanibal ante portas in kakor Atila, bic božji. Ogroža vecno mesto Rim in svet. Urbi et orbi se dogaja le še na praznem trgu svetega Petra. Pazimo, da nam ne bi bila še vera v sebe vzeta. Molimo kakor prednamci: »Gospod, obvaruj nas kuge, lakote in vojske.« Ko utihnejo cerkveni zvonovi, zvoni že slehernemu izmed nas. Karantene so za ljudi, svoboda je za živalsko farmo. Ex oriente lux, Made in China je patentiran virus kovinske podgane. Najraje bi izterjal milijonske žrtve za svoj davek. Noc in dan so odprta groba vrata za pogrebe brez slovesa. Gospodarska škoda se izracunava sproti. V svoji prevzetnosti smo pozabili, da so že naši predniki rožni venec molili. O, da bi njim in nam nebesa milost izkazala. Stare modrosti smo zamenjali za pogrošne norosti.Še pred kratkim so se šibile stojnice s spominki, sejmi nicevosti so se bohotili pred turisti. Ne sprašujmo se po ceni nebeškega kraljestva – zastonj smo ga dobili, zastonj ga dajajmo. Hvaležni smo, da lahko še kaj slabega opustimo in kaj dobrega storimo za božjo slavo. Izkušnje Pisno ocenjevanje Gloria Orgolic je gimnazijska maturantka in animatorka, študentka prvega letnika specialne in rehabilitacijske pedagogike v Ljubljani. V casu izobraževanja, naj bo to osnovno, srednje ali visoko/višje/univerzitetno, smo vseskozi podvrženi neprijetnemu ocenjevanju znanja. Najbolj nezaželeno ocenjevanje med ucenci/dijaki/študenti je pisno, kjer ucenci/dijaki/študentje na list zapišejo odgovore na uciteljeva/ profesorjeva vprašanja. Ceprav je za vse, ki se izobražujejo, to sila neprijetno, pa je za ucitelje/profesorje to še vedno najpogostejši nacin pridobivanja ocen. Kaj je ocenjevanje? Opisna ali številcna ocena? V postopku ocenjevanja znanja ucnim dosežkom dodelimo neko Z opisnimi ocenami se z besedami izrazi, kako ucenec napreduje številcno vrednost, torej oceno. Ucencu v 1. in 2. razredu osnov-glede na standarde znanja v ucnih nacrtih, hkrati pa se izrazi, katere ne šole se ocena dodeli opisno, v nadaljnjem izobraževanju pa je cilje je dosegel in v kolikšni meri (Vogrinc idr., 2011). ta ocena številcna, od 1 (nezadostno) do 5 (odlicno) oziroma na Kljub temu da bi morala biti opisna ocena ocena vsakega posame­ fakulteti od 1, 2, 3, 4, 5 (nezadostno) do 10 (odlicno) (Marentic znika oziroma ocena njegovega napredka in doseganja ciljev, pa žal v praksi temu ni tako. Opisna ocena je najveckrat podana po vzorc- Požarnik, 2000). nem primeru; na list papirja se zapiše otrokov napredek in njegove sposobnosti, vendar so te zapisane pri vseh otrocih po tocno dolo-cenem vrstnem redu (Vogrinc idr., 2011). Ucitelj pri vseh predmetih za ucenca od 3. razreda naprej oblikuje zakljucno številcno oceno, s katero oceni, v kolikšni meri ucenec dosega standarde znanja, opredeljene v ucnih nacrtih, in pri tem upošteva ocene, ki jih je ucenec pri predmetu prejel med šolskim letom (Vogrinc idr., 2011). Ko ucitelj stori napako pri ocenjevanju Za ocenjevanje je izjemno pomembno, da je objektivno. Ocena bi morala biti torej neodvisna od predmeta ocenjevanja, nanjo ne bi smela vplivati niti ocenjevalec niti situacija, v kateri se ucencu/di­jaku/študentu ocena dodeljuje (Marentic Požarnik in Peklaj, 2002). Kako torej zagotoviti objektivnost ocenjevanja pri pisnih izdelkih? Pisno ocenjevanje bi bilo popolnoma objektivno, ce bi bila vsa vpra­šanja zaprtega tipa, torej taka, pri katerih bi ucenec/dijak/študent enostavno obkrožil crko pred pravilnim odgovorom. Vendar vsi vemo, da tak nacin ocenjevanja ni najboljši, saj ucenci/dijaki/štu­dentje s tem ne pridobijo korektne povratne informacije o svojem znanju (Marentic Požarnik in Peklaj, 2002). Pri nalogah odprtega tipa bi lahko vecjo objektivnost zagotovili z oceno istega izdelka s strani dveh ali vec ocenjevalcev, a to pome­ni, da bi se moral cas, ki je namenjen popravljanju pisnih izdelkov, bistveno podaljšati, ucitelji/profesorji pa bi bili s tem bolj obreme­njeni, saj bi vedno iskali ucitelje/profesorje iz iste stroke, ki bi lahko pregledali vse pisne izdelke ucencev/dijakov/študentov. Rednemu pisnemu testu bi torej lahko rekli kar 'mini matura', kjer imajo oce­njevalci dolocen rok, do kdaj morajo podati ocene (Marentic Požar­nik in Peklaj, 2002). Najvec uciteljevih/profesorjevih subjektivnih napak pri ocenjevanju pisnih izdelkov je posledica njegove nezmožnosti ocenjevati na ce­lotni ocenjevalni lestvici in situacije, v kateri ucitelj/profesor oce­njuje. Zaradi tega bodo vsi izdelki ocenjeni samo z negativnimi na eni strani in z odlicnimi ocenami na drugi strani ali pa bodo ocene celotnega razreda razporejene po tako imenovani Gaussovi krivulji, po kateri se ocenjuje tudi dijake na maturi. Ce pa se navežemo še na situacijo, v kateri ucitelj/profesor ocenjuje, bosta lahko dva ucenca/ dijaka/študenta, katerih znanje je zelo razlicno, ocenjena previsoko ali prenizko glede na njuno realno znanje. Lahko se zgodi, da bodo imeli vsi ucenci bolj ali manj enake ocene, ker je ucitelj/profesor zaporedoma ocenjeval njihove izdelke, zato po dolocenem casu ni vec razlocil ocen posameznih izdelkov in je, namesto da bi naredil odmor, ocenil izdelke z bolj ali manj enakimi ocenami (Marentic Požarnik in Peklaj, 2002). Ali je pisno ocenjevanje smiselno? Pisno ocenjevanje znanja je smiselno, ko gledamo z uciteljeve/pro­fesorjeve perspektive, saj je takšen nacin ocenjevanja izjemno eko­nomicen, ucitelj/profesor tako najhitreje oceni vse ucence v razredu. To pa ne pomeni, da je takšen nacin primeren tudi za ucence/dija­ke/študente. S takšnim nacinom ocenjevanja preverjamo zgolj koli-cino znanja in pa koliko podrobnosti si posameznik lahko zapomni v dolocenem casu. Kakovost tega znanja pri pisnem ocenjevanju ni pomembna niti za ucitelja/profesorja niti za ucenca/dijaka/študen­ta. Dandanes je tak nacin ocenjevanja še vedno primarni nacin, po katerem se na primer razvršca dijake ob koncu mature na izbrane fakultete. Je takšen nacin kakovosten in dijaku v prid? Zagotovo ne, ceprav je najbolj ekonomicen. Ucenci/dijaki/študentje se ne ucijo vec zaradi samega znanja, tem­vec zaradi ocen in dosežkov. To je pravzaprav predsodek današnjega izobraževanja, ki je na žalost resnicen. Uciteljica v osnovni šoli je o tem povedala: »Za ocene se ucenci zelo borijo, pa pravzaprav ne za visoke ocene, borijo se za petke. Ker nic manj kot pet, nic manj kot 100 % ni vec dobro, kar je po mojem mnenju strašno skrb vzbuja­joce, saj ta tekmovalnost ustvarja nesrecne otroke, ustvarja obcutek skorajda vecne neuspešnosti« (Kovac, 2020). Vsako pisno ocenjevanje je treba ucencem/dijakom/študentom napovedati vnaprej, s cimer polagamo vsem, ki se izobražujejo, v roke kampanjsko ucenje. Sprotnega ucenja je vse manj. »Zakaj bi se ucili prej, ce se lahko vsega naucimo nekaj dni pred napovedanim ocenjevanjem?« razmišljajo. Kampanjsko ucenje je za posameznike ogromen stres, zato se pred ocenjevanjem pogosto tresejo in jim je slabo. Zakaj pride do tega? Ker ocena, nižja kot pet, ni vec spreje­mljiva, ni vec dovolj dobra, zato jo ucenec/dijak/študent sprejema kot neuspeh (Kovac, 2020). Kako pa spremeniti kampanjsko ucenje v sprotno? Uvedemo lahko nenapovedano sprotno pisno ocenjevanje, ali bolje receno, zbiranje tock, ki na koncu predstavljajo zakljucno oceno. To je ucinkovito zgolj v razredih, kjer se znanju že dodeljujejo ocene. Vpraša­nje se torej nanaša na ucence od prvega do tretjega razreda, kjer še ni ocen v številcni obliki. Ucitelji bi jih lahko vzgajali v smeri sprotnega ucenja in jih odvracali od kam­panjskega. S tem bi se lahko izognili kasnej­šemu kampanjskemu ucenju pred ocenje­vanjem znanja, izognili bi se pretiranemu pritisku na dan ocenjevanja in izognili bi se skrbi, ali je ucenec od pouka sploh kaj od­nesel. S tem bi se bistveno povišala kakovost ucencevega znanja, ceprav bi se verjetno kolicina morala nekoliko zmanjšati. Ce ne globina, pa vsaj obseg ucne vsebine. S tem bi prihranili otroku ogromno ur, ki bi jih drugace porabil za nesmiselno ucenje nekaj dni pred pisnim ocenjevanjem. Dosežki bi bili bistveno boljši, otroku pa bi omogocili, da je otrok in ima vec priložnosti za razmi­šljanje s svojo glavo. Viri in literatura • Kovac, Aleksandra K. (2020): »Borijo se z ocene. Nic manj kot pet, nic manj kot 100 odstotkov ni vec dobro.« MMC RTV SLO, 25. 2. 2020. Pridobljeno s spletne strani: https://www.rtvslo.si/slovenija/predsodki/borijo-se-za-ocene-nic-manj-kot-pet-nic-manj--kot-100-odstotkov-ni-vec-dobro/514273. • Marentic Požarnik, Barica (2000): Psihologija ucenja in pouka. Ljubljana: DZS. • Marentic Požarnik, Barica; Peklaj, Cirila (2002): Preverjanje in ocenjevanje za uspešnejši študij. Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete. • Vogrinc, Janez; Kalin, Jana; Krek, Janez; Medveš, Zdenko; Valencic Zuljan, Milena (2011): Sistem-ski vidiki preverjanja in ocenjevanja v osnovni šoli. Ljubljana: Pedagoški inštitut. O pravicah otrok O pravicah do odrašcanja v družinskem okolju, do prehranjevanja in vzgoje Mateja Smrekar, dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok, je vzgojiteljica predšolskih otrok v Vrtcu Jesenice. Trenutno opravlja delo pomocnice ravnateljice. Februarja letos je izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Kako se piše pesmi?. V tem clanku se bom dotaknila izjave o bratstvu in sobivanju, ki sta jo februarja 2019 podpisala papež Francišek in veliki imam džamije Al-Azhar Ahmad Al-Tayyib (Herceg, 2019). Moje razmišljanje se navezuje na del izjave, ki omenja otrokove pravice do odrašcanja v družinskem okolju, do prehranjevanja in vzgoje, izhaja pa iz zgodbe o deklici, ki vam jo bom predstavila v prvem delu clanka. Iz vasi v mesto Deklica se je v osemdesetih letih rodila vvasi na Gorenjskem. Živela je z mamo, ki jo je imela zelo rada, a je po koncu porodni­škega dopusta odšla nazaj v službo, deklico pa je predala v varstvo svoji mami in teti. Poleg omenjenih oseb je deklica odrašcala še ob starem atu, ki je umrl, ko je bila stara pet let, ter maminih dveh stricih, od katerih je bil eden samski, drugi pa je imel ženo in sina. Vsi ti ljudje so živeli v dveh hišah, ki sta stali druga ob drugi. Ljudje na vasi so jih poznali kot zelo verne. Ceprav se je dekli-ca rodila izven zakona, so jo vzgajali v veri. Predvsem njena stara mama je imela kljuc­no vlogo pri deklicini verski vzgoji. Veliko ji je govorila o Jezusovem trpljenju, vsake toli­ko casa pa je z njo in s svojo sestro poroma-la peš na Brezje. Poleg vere ji je stara mama privzgojila tudi ljubezen do slovenskega jezika. Oboje je sicer pocela na nacin 'Bog dobro placuje in hudo kaznuje'. Ker je de­klica zelo pogrešala mamo, ki je bila veliko casa v službi, oceta pa tako rekoc ni pozna-la, je povsod iskala pozornost. Velikokrat je odšla do maminega strica, ki je imel sina, le sedem let starejšega od deklice. Njega je imela kot za brata. Bil ji je velik vzornik sko-raj v vsem, kar je pocel. Obcudovala je nje­gova letala iz lesa, racunalniške igrice, ki jih je igral … A ko je želel biti s svojimi prija­telji, deklica pac ni ustrezala njegovi družbi in tako je vedno znova ostala sama. Mamin stric, ki je bil samski, jo je veckrat odpeljal v hlev, kjer sta opazovala ovcke in jim vcasih prinesla tudi malo soli. Mamina teta, ki je bila prav tako samska, pa je skrbela za de­klicino glasbeno vzgojo. Spremljala jo je v glasbeno šolo in jo tudi placevala, ceprav se deklica ni želela uciti klavirja, sploh pa ne teorije. Deklicina mama pa si je vedno vzela cas, da sta se s hcerko ucili snov, ki so jo obravnavali v šoli. Deklica je vse te zadol­žitve scasoma vzela kot nujna opravila, ce­prav se nikoli ni zares nehala upirati. Tako je dosegla, da ji v osmem razredu ni bilo vec treba hoditi k verouku, pol leta pred kon­cem nižje glasbene šole pa je izsilila, da so jo iz glasbene šole izpisali. Najraje od vsega je deklica imela dneve, ko si je mama vzela cas zanjo in sta šli s kolesom do jezera ali z avtobusom v mesto, kjer ji je mama kupila vse, kar si je zaželela. V okolju, kjer je dekli-ca živela, je bilo tudi veliko obiskovalcev, ki so imeli veliko povedati, kako bi se deklica morala obnašati, nihce pa si ni zanjo zares vzel casa. Ko je bila stara enajst let, se je po­rocil še mamin mlajši brat in z ženo sta se preselila v zgornje nadstropje hiše, v kateri je živela deklica. Kmalu sta dobila dojencico in deklica je izgubila še tisto pozornost, ki jo je imela do takrat. Medtem pa je dobila tudi svojo sobo, kar je zanjo pomenilo še vecjo osamljenost. Takrat je zacela nacrtovati po-beg od doma in po koncu osnovne šole se je vpisala v srednjo šolo v Ljubljano, kamor bi se zaradi oddaljenosti težko vozila vsak dan. Tako je pri petnajstih letih odšla v di­jaški dom. Iz vasi v mesto. Ko se je prvi dan sprehajala po parku poleg dijaškega doma, se ji je zdelo, kot da je na morju. Svetloba, ki je pronicala med listi dreves, jo je spomi­njala na zgodnje vecere ob morju. Tisti dan je spoznala tudi tri 'cimre'. Takrat si še ni predstavljala, da ima vsaka punca svoje na­vade. Ena bi zvecer poslušala glasbo, druga je ob ucenju šepetala, tretja se ni bila vajena vsak dan tuširati itd. Skratka … deklica je hitro spoznala, da dijaški dom ni to, kar si je predstavljala. A odlocila se je, tako kot že mnogokrat, da se bo borila. Njena borba je vkljucevala tudi nesramnost, da je dose-gla svoj cilj. V dijaškem domu pa so bivali tudi fantje. Moški lik, ki je deklici tako zelo manjkal vse življenje, je koncno dobil me-sto v njenem srcu. A zgodilo se je, da jo je po prvem spolnem odnosu zapustil fant, ki si je prvi v njenem življenju zares pridobil njeno zaupanje. Po tem dogodku se je za nekaj casa nehala boriti, postala je depresiv­na. V šoli je zrla skozi okno in vedno znova pobegnila v svet sanj, ki jih je doživela tisto noc, ko je izgubila nedolžnost. Po približno pol leta pa je dobila novega fanta. Zacela je redno kaditi, vcasih še kaj drugega kot ci­garete, alkohola pa tudi ni manjkalo. S tem fantom je bila leto in pol, potem pa se je koncala tudi ta zveza. Vse skupaj je potlaci-la globoko v podzavest in se obupno borila, da bi našla nekoga, ki ga bo imela rada in ki bo rad imel njo, a se to ni zgodilo. Izgubila je sebe. Edina stvar, ki jo je še držala pokon­ci, je bila fakulteta. Ker je imela privzgojene dobre ucne navade, ji je le-to uspelo dokon-cati. Namesto na podelitev diplome pa so jo odpeljali v psihiatricno bolnišnico. Razmislek o pravicah Papež Francišek in veliki imam sta v izjavi o bratstvu in sobivanju poudarila pravice otrok do odrašcanja v družinskem okolju, do prehranjevanja in vzgoje. V nadaljeva­nju bom to zgodbo analizirala s teh treh vidikov, ki jih omenjata. Ob tej zgodbi zacnem razmišljati o tem, ali je ta deklica imela družinsko okolje. Na nek nacin ga je imela, saj je živela skupaj z mamo. Temu bi danes rekli enostarševska družina. A ta mama je bila vecino casa od­sotna. Poleg nje pa je bilo še toliko drugih, pravzaprav ne družinskih, temvec že rod-binskih clanov, zato bi takšnemu okolju prej rekli skupnost kot družina. Pravzaprav je bila deklica doma povsod in nikjer. Pra­vil je bilo veliko, hkrati pa jih sploh ni bilo. Ali lahko v takšnem okolju otrok deluje? Kakor smo videli, je dolgorocno to težko. Pri deklici, opisani v tej zgodbi, se je prav­zaprav rezultat v najvecji meri pokazal šele v odrasli dobi, ko bi morala sama prevzeti odgovornost zase, a ni vedela, kako, oziro-ma ni zmogla. Moje mnenje je, da je nujno potrebno, da otrok ve, kam spada, saj se le tako pocuti varnega in ljubljenega. In to je družinsko okolje. Pa poglejmo, ali je deklica v zgodbi imela pravico do prehranjevanja. Pri tem bi se osredotocila na širši vidik prehranjevanja, ki po mojem mišljenju ni samo hrana kot taka, ampak tudi t. i. hrana za dušo. V zgod-bi beremo, da je imela deklica tri temeljne zadolžitve: verouk oz. versko vzgojo, glasbe-no šolo in odlicne ocene v šoli. Vse te zadol­žitve je vzela kot nujna opravila. Sprašujem se, kaj od tega bi jo lahko duhovno nahrani-lo, in ugotavljam, da glede na njene intere­se bolj malo. Verjetno je imela tudi kakšen svoj hobi, a koliko casa ji je ostalo za ta hobi glede na zgoraj naštete nujne zadolžitve? Ali ni tudi to odtegovanje hrane, pa ceprav ne v fizicni obliki? Tako kot imamo odrasli svoje interese, ki nas duhovno nahranijo, jih ima­jo tudi otroci. In prav je, da odrasli, ki so v stiku z otrokom, znajo prisluhniti njegovim interesom in ga vzpodbujati pri vztrajanju v tem, kar ga veseli. Pa naj se dotaknem še otrokove pravice do vzgoje. Kakšno vzgojo prepoznam v tej zgodbi? Po mojem mnenju se prepletata avtoritarna in permisivna vzgoja. Po eni strani so odrasli do deklice zelo strogi (per­fekcionizem v šoli, igranje klavirja kljub nezainteresiranosti), po drugi strani pa ji je prakticno vse dovoljeno oziroma meje niso dovolj jasno zacrtane (mama ji kupi vse, kar si zaželi). Rezultat takšne vzgoje je, da v di­jaškem domu že zna manipulirati za dosego svojega cilja. A zatakne se pri partnerju. Ko ji ne uspe dobiti primernega, popolnoma izgubi tla pod nogami in pristane v psihi­atricni bolnišnici, kar je verjetno rezultat deklicinega privzgojenega perfekcionizma in obupne želje po ljubezni (še posebej oce­tovi), ki ji je je primanjkovalo v otroštvu. Takšnih in podobnih zgodb je žal po svetu in tudi v Sloveniji prevec. Z ozavešcanjem in pravilnim odzivanjem pa v svojem okolju lahko poskrbimo, da se bo število zmanjša-lo. Tudi preko t. i. vzpodbudne vzgoje, kot jo poimenuje Zinka Rucigaj, avtorica knjig Otroško srce je zaklad in Vzgoja kot drevo v zdravi rasti. Vodilo vzpodbudne vzgoje je: »Vzgajajmo otroke z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja« (Rucigaj, 2009: 1). Nikoli pa ne smemo pozabiti, da je vsak otrok sveto bitje. Ce bomo delali v skladu s tem prepricanjem, se nam in naslednjim generacijam obeta lepša prihodnost. Literatura • Herceg, Ivan (2019): Papež Francišek in veliki imam podpisala izjavo o bratstvu in sobivanju. Vatican news (Radio Vatikan), 4. 2. 2019. Pridobljeno 1. 10. 2019 s spletne strani: https:// www.vaticannews.va/sl/papez/news/2019-02/papez-franci­sek-abu-dhabi-skupna-izjava.html. • Rucigaj, Zinka (2009): Otroško srce je zaklad. Kranj. Gorenjski glas. Z vzorom do solidarnosti Prostovoljstvo med najmlajšimi ali mala šola clovecnosti Ester Pecaric je dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok v vrtcu Radovednež Škocjan. Slovenci se lahko pohvalimo z zavidljivo udeležbo v prostovoljskih akcijah. Nedavno smo se izkazali z neverjetno složnostjo, ko je pomoc potreboval decek z redko prirojeno boleznijo. V le nekaj dneh smo zbrali vec kot 3.000.000 evrov za njegovo zdravljenje. Prostovoljstvo je na žalost pogosto edina možnost za izboljšanje kakovosti življenja posameznikov. In kdaj zaceti s privzgajanjem prostovoljstva? Kako mlajšim generacijam pomagati ohraniti to obliko pomoci? Kaj nam lahko pomaga, da bi se cim bolje odzivali na socloveka? Vse se zacne prav tam, pri malem dojencku, v družini, v vrtcu, v šoli … Biti prostovoljen Eticni kodeks organiziranega prostovoljstva navaja, da je prostovoljno delo delo, ki ga po lastni svobodni odlocitvi in brez mate-rialnih koristi opravlja posameznik v dobro drugih ali za skupno javno korist (Blazin­šek idr., 2010). Prostovoljstvo pravzaprav ni nov fenomen, temvec naravni 'instinkt' neke skupnosti po samoohranitvi. Prosto­voljci tako skrbijo za dobrobit družbe na razlicnih ravneh: skrbijo za živali, za pre­živetje, socialno blaginjo posameznikov, za okolje ipd. Kot navaja Fištravec (2012), ima prosto­voljstvo izjemen potencial za dvig kakovo­sti družbenega življenja, saj krepi socialno dimenzijo delovanja državljanov, ima spo­sobnost refleksije družbenih odnosov in številne družbenokoristne ucinke. Prostovoljstvo se pojavlja v razlicnih obli­kah. Navadno ob izrazu 'volonterstvo', ki je sinonim za prostovoljstvo, pomislimo pred­vsem na formalne oziroma umetno orga­nizirane oblike pomoci. To so volonterska opravila, ki potekajo preko posrednika ozi­roma dobrodelne organizacije. Vendar pa to ni edini nacin udejstvovanja. Dejavnost prostovoljnega dela se lahko pojavlja tudi priložnostno, v obliki pomoci mimoidoce­mu, bolnim, starejšim in podobno. Ceprav že definicija navaja, da prostovoljec ne dobi povracila za svoje dobro delo, ima le-to velike psihosocialne koristi. Prosto­voljci so namrec vkljuceni v širše družbeno okolje, osebnostno rastejo, krepijo socialne stike in se samouresnicujejo preko dobrih dejanj (Blazinšek idr., 2010). Pomen prostovoljstva vpredšolskem obdobju Otrok v najrosnejših letih je srkajoci um, ki ima sposobnost vpijanja, adaptiranja in uce­nja iz okolja, ki ga obdaja. Nova znanstvena dognanja namrec pravijo, da so naši možga­ni nepredstavljivo bolj plasticni, kakor smo si predstavljali kdaj koli v zgodovini. Geni tako ne dolocajo otrokovih sposobnosti in osebnosti, temvec so le predispozicije, ki jih posameznik krepi ali pa zamrejo. Osebnost pa doloca aktiviranje le-teh; pogosteje in intenzivneje kot je otrok v stiku z nekim ve­denjem, bolj ga bo ponotranjil. To vedenje bo postalo del njegovega sistema vrednot in prepricanj, ki ga bo najverjetneje spremljal vse življenje (Sunderland, 2010). Na tej tocki impliciram na vzor. Vzor, ki ga pedagogi, starši in drugi dajemo s svojimi subjektivnimi teorijami, razmišljanjem in vedenjem. Vzor, ki na otroke vpliva nepo­sredno, in to neprimerljivo bolj kakor be-sede. Premalo se zavedamo, kolikšno moc imamo. Oseba, s katero otrok preživi najvec casa in s katero se poistoveti, ima neizmer-no moc nad delovanjem otroka prav preko zgleda. Tu nastopi vprašanje, kaj želimo zanj v prihodnosti. Pa ne le zanj. Za naše okolje, za celotno družbo, naš planet. Ali želimo, da naši potomci ponotranjijo, da živijo v svetu, na katerem je prebivalcem mar za drugega, v katerem ne bodo ostali osamljeni, na katerem je vedno upanje in obstaja vera v dobro, v socloveka, v naravo? Kako bi bil svet lepši, ce bi v njem prevla­dovala takšna prepricanja. Imamo moc, da ga soustvarjamo. Z zgledom dobrih del, do-brih dejanj in vkljucevanjem majhnih otrok vanje. Implementiranjeprostovoljstva v vzgojno­izobraževalne ustanove Kot navaja Tereza Novak (2014), izvršna direktorica Slovenske filantropije, vzgojno­izobraževalne institucije v Sloveniji pro-stovoljstva nimajo natancno predvidene­ga v vzgojno-izobraževalnem nacrtu in to podrocje ni sistematicno urejeno. Tako je vkljucevanje prostovoljstva kot oblike prosocialnega vedenja odvisno zgolj od osebne zavzetosti pedagoških delavcev. To so navadno entuziasticni posamezniki, ki spodbujajo solidarnostno vzgojo in samo­iniciativno stremijo k vkljucevanju otrok v prostovoljstvo. Slednje namrec ponuja mnogo dimenzij za razvijanje cuta za pla­net, živali in soljudi ter odpira možnosti za ucenje preko vzora. Hkrati pa je to dobra iztocnica za razlicne dejavnosti. Sodelovanje s starši – kljuc doponotranjenja prostovoljstvapri najmlajših Pomemben vidik razvijanja eticnih dimen­zij je tudi povezovanje vzgojnih ustanov s starši. To je še posebej pomembno v vrtcih, saj so starši osebe, s katerimi se najmlajši otroci najbolj poistovetijo. Tako vzgojno-iz­obraževalne ustanove vplivajo na dve gene­raciji: na starše in na otroke. Naloga vrtcev je v tem smislu povezovanje in spodbujanje celotne primarne družine k prosocialnemu vedenju. Vrtec, ki je vkljucen v projekt pro-stovoljstva, lahko dejavnosti izvaja v obeh starostnih obdobjih. V Sloveniji pogosto potekajo dobrodelne humanitarne akcije zbiranja razlicnih sredstev za pomoci po­trebne, lahko pa se skupine udeležujejo tudi drugacnih nacinov spodbujanja solidarno­stnega vedenja. V vzgojno-izobraževalnih ustanovah se izogibamo zbiranju financnih sredstev, namesto tega pa se pod okriljem koordinatorja, ki je vez med dobrodelnimi organizacijami in posamezniki, odvijajo razlicne druge oblike pomoci, npr. krajše zbiralne akcije: • zbiranjehranezaživalivzavetišcih, • zbiranjezamaškov, • zbiranje zvezkov in drugih šolskih po­trebšcin za pomoci potrebne, • zbiranjedobroohranjenihrabljenihobla-cil, • zbiranje igrac in knjig za potrebe bolni­ šnic … Skupine lahko v svoji sredini organizirajo tudi druge oblike dobrodelnosti na nefor­malni ravni. To so lahko: • hranjenjepticpozimi, • medgeneracijsko sodelovanje z domom za ostarele ali s starejšimi posamezniki, • prostovoljna pomoc šoloobveznih otrok v vrtcu, • pomoc starejših otrok iz vrtca mlajšim skupinam, • spodbujanje vsakodnevne medsebojne pomoci … Naj omenim še udejstvovanje v letnih pro-jektih, kot je na primer Unicefov projekt Puncka iz cunj. Gre za to, da se izdelata dve puncki iz cunj. Ena skupino spremlja pri vsakodnevnih dejavnostih, druga pa tedensko obišce vsakega otroka na domu. Dejavnosti starši zapišejo v obliki dnevni­ka in ta se ob koncu šolskega leta skupaj s punckama preda Unicefu. Puncki se od-data v posvojitev, za katero Unicef prejme placilo, ki zagotavlja cepljenje otrok v dr­žavah v razvoju. Tudi starši so vabljeni, da sami sešijejo puncke iz cunj. V praksi se je ta pobuda izkazala za zelo pozitivno, nanjo se je odzvalo veliko staršev in v konkretnem primeru je kar tretjina staršev sama izdela-la puncko iz cunj. Pri tem projektu gre za sodelovanje med primarno družino in vrt­cem, ob cemer so doseženi multiplikativni ucinki: • ozavešcanjestarševopomenuprostovolj­nega dela, • vkljucevanje pripadnikov ožje in širše družine v prostovoljno delo, • zgledotrokomvmedsebojnemsodelova­nju ter vzor pri izvajanju dobrih del, • otrokom se preda pomembno sporocilo, da skupaj lahko naredimo svet boljši, • širjenje dimenzije egocentricnih potreb na potrebe družbe in posameznikov. Sklepne misli Ljudje si radi zatiskamo oci, ceš da smo kot kaplja v morju in naša dejanja nimajo moci, da bi spremenila svet. Primera v zadnji po- Koledar Vzgoja 2020/2021 v prednarocilu Vsem, ki boste narocili nov koledar Vzgoja do 31. 7. 2020, podarjamo po­štnino. Narocila: 01/43-83-983, https:// www.dkps.si/prodaja/koledar-vzgoja. Nacrtovalni dan DKPS Nacrtovalni dan bo v soboto, 22. 8. 2020, na Brezjah. Zacnemo s sv. mašo ob 9.00, ki jo bo vodil nadškof, msgr. Alojzij Cvikl. Sledil bo pogovor z njim in po tem nacrtovanje dela. Vabljeni! Slomškov dan Vabimo na tradicionalno srecanje vseh, ki vzgajamo, ki bo na Ponikvi v soboto, 26. 9. 2020. Pedagoški delavci lahko udeležbo naseminarjih uveljavljate pri predlogu zanapredovanje zaposlenih v vzgoji inizobraževanju. Seminarje izvajamo tudi zauciteljske zbore in zakljucene skupine. Datumi in kraji izvajanja ter cene seminarjev bodo objavljeni na naši spletni strani. vedi me spominja na zgodbo, ki govori o bolhici, ki je ugriznila rakca v nogo, kar je kot metuljev efekt povzrocilo hudo valova­nje morja. Tako hudo, da bi skoraj prevrni-lo ladjo na morski gladini. Ja. Vse se zacne pri posamezniku. Vedno. Naša pozitivna naravnanost do socloveka in sveta lahko naredi svet boljši. Pocasi in z vzorom. Ne podcenjujmo moci te besede – vzor. Kar se da vzorno in dobrosrcno naprej! Viri in literatura • Blazinšek, Alenka idr. (2010): ABC prostovoljstva: prirocnik za mentorje. Ljubljana: Slovenska filantropija, Združenje za pro-mocijo prostovoljstva. • Fištravec, Andrej (2012): Analiza stanja na podrocju prosto­voljstva na podrocju Podravske in Osrednjeslovenske regije. Ma-ribor: Inštitut za razvoj družbene odgovornosti. • Sunderland, Margot (2010): Znanost o vzgoji: prakticni nasveti o spanju, joku, igri in ustvarjanju custvenega ravnovesja za vse življenje. Radovljica: Didakta. • Tratnik, Ksenija (2014): K prostovoljstvu je treba vzpodbujati že otroke. Intervju z izvršno direktorico Slovenske filantropije Terezo Novak. MMC RTV SLO, 12. oktober 2014. Dostopno na spletni strani: https://www.rtvslo.si/slovenija/k-prostovolj­stvu-je-treba-spodbujati-ze-otroke/348476. Napovedni koledar Molitev za domovino Na grobu Alojzija Šuštarja v ljubljanski stolnici vsako prvo ali drugo soboto v mesecu (po obja­vljenem razporedu) ob 16.00 molimo za domo-vino. Zacnemo s sv. mašo. Prihodnji datum: 4. 7. 2020. Vabljeni! Romajte z DKPS Vabljeni na 4-dnevno romanje v San Giovanni Rotondo in Loreto, ki bo od 24. do 27. 10. 2020. Duhovno vodstvo: p. Silvo Šinkovec. Informa­cije in prijave: www.dkps.si. Duhovne vaje • 21.–26.7.2020,DomduhovnihvajNazarje • 4.–9. 8. 2020, Dom duhovnih vaj Ilirska Bi- strica Vodi: p. Silvo Šinkovec s sodelavci Informacije in prijave: silvo.si@vrn.si Informacije in prijave: Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43 83 983 dkps.seminarji@gmail.com http://www.dkps.si Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 Srecanje za prostovoljce V torek, 3. marca 2020, smo s prostovoljci programa Clovek za druge izvedli 2. skupno intervizijo oz. srecanje. Nadvse doživljajsko in navdihujoco delavnico Diamant na dla­ni nam je pripravil g. Leon Kernel, katerega smo kot gosta tokrat povabili medse. Prije­tno spodbujeni smo se prostovoljci in men-torji na koncu družili še ob prigrizku. Ema Kotar Skupšcina DKPS Letošnja pomlad je bila v marsicem nenava­dna, saj jo je zaznamovala pandemija novega korona virusa. Posegla je na vsa podrocja na­šega življenja in spremenila je vecino naših obicajnih dejavnosti. Skupšcina našega društva je bila napoveda­na za soboto, 21. marca 2020. Življenje se je že en teden prej zaradi varnostnih ukrepov umikalo iz javnega v zasebno, cerkve so zapr­le vrata in stiki med nami so bili prekinjeni. V iskanju povezanosti so nam pomagale mo-žnosti spleta in komunikacijskih kanalov, ki smo jih radi uporabljali že prej. Tako je tudi našo skupšcino rešil FB. Delegati smo bili zbrani pred ekrani svojih Summary The Focus Theme of the 86th issue of the Vzgoja magazine is Gender Identity. The authors write about how gender identity develops, what is ne­cessary for a child’s healthy gender development, and what gender theory causes. Katarina Kom-pan Erzar describes the child's early deve­lopment in the field of gender, and how the child enters gender. Andreja Poljanec writes about the complementary role of men and women in rai­sing children. Marko Juhant writes about the role of the father and the role of the mother - what it is like and how it affects the development of boys and girls. Andrej Perko writes about the de­velopment of self-image in connection with the development of sexual identity. He also touches on the detrimental impact of gender theory on society and gender identity. Roman Vodeb writes about the history of gender theory - when and how it began and what dimensions the theory has acquired so far. France Cukjati defines the theory of gender as an ideology and presents the biological facts of gender development in com­parison with the social construct of gender iden­tity. Branko Klun touches on freedom, to which the ideology of gender theory refers, and draws attention to the main problem when the idea of freedom does not take natural limitations into account, in this case biological determination racunalnikov, p. Silvo Šinkovec in predse­dnica Marija Žabjek pa v cerkvi Sv. Jakoba. Skupšcino je s pozdravnim in vsebinskim nagovorom zacela predsednica. Sledila je sveta maša, ki smo jo darovali za nedavno preminulo zvesto clanico društva gospo Anico Bencina iz OS Zahodna Dolenjska in seveda tudi s priprošnjo za zdravje, ki je bilo v tistem casu tako zelo ogroženo. Poro-cila organov društva, porocila o dejavnostih obmocnih skupnosti in ostale sklepe smo de­legati potrdili na dopisni seji. Vse, kar smo naredili v minulem letu 2019, je zbrano v ob-sežnem dokumentu, ki je dostopen na dru­štveni spletni strani. Za vse opravljeno delo si tudi letos lahko cestitamo: med ucitelji smo prisotni s pestro strokovno ponudbo izobra­ževalnih vsebin in z duhovno podporo na razlicnih podrocjih življenja in dela uciteljev po vsej Sloveniji. Skupšcina na daljavo, kakršne še nismo ime­li, je kljub vsemu lepo zaokrožila in potrdila delo DKPS v minulem letu. Seveda si želimo, da bi zdravstveno stanje dopušcalo cimprej­šnje druženje in povezovanje ljudi, predvsem pa, da bi se vsaj v septembru že lahko srecali ob našem zavetniku, bl. A. M. Slomšku na Ponikvi in na Slomu. Helena Kregar with gender. Based on data and science, Mojca Belcl Magdic represents the discrepancy between biological sex and gender identity. In Our Interview, Silvo Šinkovec talked to dr. Ta-tjana Kikec, a geographer working in the field of hydro-geography and the integration of ICT in education. In the Teachers section, Ivo Branimir Piry pre­sents the life and work of the Slovene priest, tran­slator, enlightener, linguist, teacher and journa­list Valentin Vodnik (1758–1819). Mojca Šporn presents a way of teaching mathematics, which includes knowledge from nature and society. The section Educational Plan brings the letter of the Girl with the Growing Book, which she wrote at the begining of the Covid-19 epidemic. Ber-narda Kejžar, from her experience as a mother and teacher, describes her experiences and re­flections on the period of distance learning, into which we were unexpectedly 'thrown' at the out­break of the Covid-19 epidemic. In the Parents section Tamara Cer presents dif­ferent parenting styles and their impact on child development. Karmen Kranjec Klopcic writes about the differences between children from the same family and wonders about the reasons for the differences. Simona Recnik Fekonja writes about conflicts and about promoting the way of Sv. maša za domovino 9. maja 2020 smo imeli prvo 'pokoronsko' sveto mašo za domovino v ljubljanski stol­nici. Sveto mašo sta darovala p. Silvo Šinko­vec in gospod Lap. Po molitvi rožnega ven-ca smo se zbrali na grobu Alojzija Šuštarja, v kapeli svetega Andreja, kjer pociva tudi nedavno preminuli ljubljanski metropolit v pokoju, ljudski škof, poln vedrine in pesmi, gospod Alojz Uran. Magdalena Jarc Papež 'ma vas rad 17. maj 2020. Praznovali smo stoletnico roj­stva svetega Janeza Pavla II. Nekateri se še spominjamo molitvenega bdenja pred kano­nizacijo blaženih papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., aprila 2014. Sveti Janez Pavel II. je o molitvi je zapisal: »Molitev je iskanje Boga, pa tudi razodetje Boga. Prek molitve se Bog razodeva kot usmiljenje, kot ljubezen, ki gre naproti trpecemu cloveku, ljubezen, ki podpira, dviguje, vabi k zaupanju. Zmaga dobrega na tem svetu je organsko povezana s to resnico. Clovek, ki moli, razglaša takšno resnico in skrbi za navzocnost Boga, ki je usmiljenja polna ljubezen sredi sveta.« Magdalena Jarc resolving conflicts between children in the family. In the Fields of Education, dr. Milcek Komelj pre­sents the work of the painter Marko Šuštaršic,Figure in White, 1975. The work also adorns the cover of the magazine. Ana Senegacnik Kurnik presents a case study in which the help of a dog in people with Asperger's syndrome was investi­gated. Eva Zaman writes about teaching children of immigrants and migrants for whom Slovene is a foreign language. In the Spiritual Challenge section Tanja Pogorevc Novak presents the symbol of the international conference Education for the Love of Homeland and the Country, which our society will organize for the second time this year. Barbara Peterlin, on the other hand, presents her work in Kiev, among the homeless. We are also publishing a record by Bogomir Novak on the Covid-19 epidemic. In the Experience section Gloria Orgolic writes about some aspects of written assessment. Mate-ja Smrekar writes about the experience of a girl's difficult childhood and at the same time thinks about children's rights. Ester Pecaric writes about volunteering among the youngest in the kindergarten in Škocjan. Written by: Erika Ašic Translated by: Tanja Volk Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 Seminarji DKPS 2020/2021 Za vse, ki vzgajamo. • Moteci, nevidni in travmatizirani ucenci • Inteligentna custva • Supervizija za pedagoške delavce • Podpora staršem pri ucenju – pomemben korak k samostojnosti otroka • Moj otrok ima težave – kako mu lahko pomagam? • Dobro obvladovanje stresa pri pedagoških delavcih • Ucinkovito govorno nastopanje • Vpliv gibanja na razvoj in ucenje otrok • Medvrstniško nasilje • Medkulturni dialog v šoli • Vpliv nosecnosti, poroda in prvih treh let življenja na otrokovkasnejši razvoj • Strokovnost in srcnost soustvarjata šolsko kulturo • Umetnost približati na svež nacin: kako klasicno glasbo vzljubiotrok, mladostnik, pedagog • Osebni dnevnik • Spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja • Ucitelji, starši, ucenci – ustvarjanje sodelujocega odnosa • Nevrotaktilna integracija MNRI® • Srecanja za starše • Mednarodna konferenca Vzgoja za ljubezen do domovinein države: Imamo svojo državo Slovenijo DKPS, Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana, 01/43-83-983, dkps.seminarji@gmail.com, www.dkps.si Marko Šuštaršic: Figura v belem, 1975 olje na platnu, 65 x 70 cm zasebna last foto: Lado Mlekuž / Moderna galerija, Ljubljana