Po vejicah spoznati drevo.
Malokdo pozimi drevje porajta; gole veje mole v nebo, vse osušene; brez življenja stoje samotne med burjo in viharjem, ki jim polne kupe snega med veje natepa. Kmalo bi djal, da teh, ki nas tako blago obdarujejo, nam zlatega sadja polne kupe plodijo, da teh zdaj še poznali ne bomo, ker jih nobeno perje ne krije, nas med gostimi vejami noben sad ne vabi.
„0 sej poznamo", porečete, „širokost ja-belka,visoko, obočno krono hruške, svitlo kožo češnje in tanj k e v šibi j i ve vejice slive". Pa kaj, če vam kdo male vejčice različnih sadnih dreves domii prinese, če vam ni dano teh dreves, ki jih zdaj sneg in burja pretepa, iz svoje gorke izbe viditi, jih boste zdaj tudi poznali? boste češnjevo vejico od h ruše ve, od jablano ve itd. razločili? Znabiti da, znabiti da ne!Hočemo tedaj popisati razločke nekterih dreves že po vejah, in besedo razjasniti po podobah.
Na podobi, ljubi bravci, vidite osem vejic:  15
2, 3, 4, o, 6, 7, 8 narisanih; niso izbrane, te-muč od čveterih različnih sadnih in čveternih goj-zdnih dreves vidimo male veršiče prav, kakor jih lahko zunaj vidite, poobražene.
Perva podoba nam kaže veršič hruške, s petimi popki, med kterimi bomo zgornjega končnega imenovali, drugi štirje pa so stranski. Komaj bomo na tem veršiču med končnim in stranskimi kaj razločka našli,—samo, da je končni veči del bolj izobražen, pa ne v ti meri, kakor pri kakih drugih drevesih, kakor pri jesenu ali pri divjem kostanju, kjer je končni popek memostranskih posebno razširjen in izobražen.
H ruše vi popki so na dnu široki, okrogljati, gladki in bolj rujavkasti. Nad peceljnjevo gerčico vsi ravno stoje, in se zato s koncem dalječ od vejice ločijo ; lupnice (Schuppen) po popkih stoje v neredni okrožnici (Spirallinie) kakor tudi popki po vejicah. Obraz a nam pokaže končni popek hruške v večji meri, obraz bravno topa napritlikovcu;
—    114   —
koliko sta ta dva razločna! eden nižji pa širji, drugi dalji ^ ožji, od pervega lepše izobražen.
Ce jablanovo vejčico na podobi drugi vgledamo, se nam koj dva razločka kažeta: da so popki kocasti, in stranski prav k vejici pri tisn jeni; so tudi, posebno navadno večji končni, tumpasti in le nekoliko lupnasti. Spodnja popka d in e nista stranska, ampak končna. Pozneje bomo zvedili, kako se ima to razumeti. Pe-celjnjeve gerčice so pri jablani kakor pri hruški oske. Včasih so tudi cele vejčice nekoliko kosmate, kar se pa pozneje kmalo pogubi, ko so med tem pri hruški popki in vejčice čez in čez gladke. Obraz a nam kočni, obraz b stranski popek v večji meri pokaže.
Na tretji podobi vidimo slivovo vejčico. Nje mali popki so rujavkasti, gladki, ostri pa nikdar okroglj asti, z mnogimi lupnicami ob-djani, ki so v okrožnici nastavljene. Sliva ima s ternjem to enako, da večkrat nad eno gerčico po dvoje ali troje popkov stoji. Na naši vejici vidimo to na tretjem in četeriem popku od zgor; tudi te so precej velike.
Na zadnje še vglejmo češnjevo vejčico, ki jo na četerti podobi narisano vidimo. Nje veliki, ojstrovkasti popki so rumeno-rujavkaste barve, gladki in z lupnicami gosto, neredno pokriti, stoje posamezni na gerčicah. Obraz a nam kaže končni, obraz b stranski popek v večji meri, kjer stranskega še bolj izobraženega vidimo.
Še se mora povedati, kaj pristavljene ^cerke c—f pomenijo. Kar na 2., 3. in 4. podobi nad temi čerkami stoji, je v zadnjem letu zraslo, je tedaj naj novejši, naj mlajši vejčica; kar je spodaj, je pred tem letom zraslo, tedaj že dve leti staro. Kar je na zadnji podobi s čerko g zaznamovano, je bilo v tem letu zadnja vejčica, iz ktere so stranski izrastki d in e, kakor tudi letašnja glavna vejčica od c naprej izrasli. Bilo je to ravno tak konec, kakor je zdaj zgornji od čerte naprej tripopčni del; na tem so stale kdaj vejčice d in e ko stranski, c pa ko končni popek, iz zadnje vidimo kako je dolga vejčica, od pervih dveh pa, kako revni končki so izrasli. Zdaj bo lahko vsaki spoznal, kaj da narisani klobčik na vejicah 2., 3. in 4. podobe pomeni, so namreč to znamnja pop-čnih lupnic, ki so pri izvitju popka v mladi vejčici njih materinske skerbi čez zimo stalni spomin zapustile; kakor peceljni, tako tudilupnice na vejicah gerčice zapuste. Iz tega zdaj tudi vidimo, zakaj na jablanovi vejčici popka d in e nista stranska, ampak le iz poprejšnega leta od stranskih popkov pognale vejčice; na takih vejčicah se nikdar pred rožnikom stranskih popkov ne najde.
Navadno se iz končnega popka vselej daljši vejčica izvije, kakor iz stranskih; pri nekterih drevesih, kakor pri divjem kostanju stranski popki v izvitju celo zastanejo. Kaj pa da se bo iz teh popkov izvilo, ali perje ali cvet, ali oboje skupej, to se iz naprave in osnove popkov spozna, ki so ali cvetliški, ali perjiški, pervi navadno daljši in širo-kejši od drugih.
Lepe, dobro znane drevesa vidimo v podobah 5., 6., 7. in 8. Kdo se ne bo z veseljem na-nje spomnil, ki je enkrat v njih hladni senci počival, kdo ne, ki je kdaj krog široke daljne goščave samotin potoval, kdo se ne bo spomnil teh prijaznih, zvestih tovaršev na desni in na levi, ki so ga obdajali v sveti tihoti, njegovo serce s čudnimi misli napolnjevali. Marsikteri se bo spomnil, da v tišini molčečih gojzdov so njegovi
slavni preddedje bogovom dari darovali, tukaj so stanovale njih Vile, te gojzde so preletevali njih sveti kavrani, sokoli; večna narava je tu v nje mogočni slavi kraljevala, tu je bil nje tempelj, kjer je tihi potok nje čudeže posestrenim cveticam žuboril, hladni vetriček nje ljubezen v perji šumljal, — o čigar čut ni s stoterim jeklom okiepljen, vsaki bo z ma-noj tužne misli delil — ojstra sekira je Vile pregnala, narava s svojo svitlobo dalječ pobegnila za sive snežnike, kjer le nevtrudljivemu natoroslovcu nje sladkosti, lepoto, nje čudotvore vgledati da.
Pa vernimo se k našim drevesom, ki še zdaj vsamele znamnja nekdanjih srečnih časov tu stoje ko grozovite priče, kako neusmiljeno so na njih ravnali otumpnjeni veki s pridoljubno roko.
Oglejmo med temi četert o podobo, ki nam obraz bresta (Ulme), ali, kakor ga v nekterih krajih imenujejo, ulmovca, pokaže. Lepo ponosno drevo, dokler ga neusmiljena sekira ne oseka, in mu njegove lepe, široke krone ne polomi, dasiravno jo deblo do vej gerčasto in koža v globokih počih nabrazdena, vender rast njegova se ne vkloni na sličnosti vsakemu drevesu. Kar brest od lipe, ki ima veliko podobnosti ž njim, posebno oznanuje, je gotovo le njemu prilično razvejenje, ki ima v nasadu popkov svoj uzrok; so namreč popki, kakor vejice in peresca pozneje, dvostransko in dvoredno uverstene, in dasiravno bi pri lipi ali bukvi znamnja enake osnove se prikazovale, bo brest že vsaki na dolgih tanjkih šibkih vejah od imenovanih razločil. Na podobi ta nasad na glavni kakor tudi na dalječ preč stoječi stranski vejici lahko vidimo. Da so lupnice na popkih ravno tako osnovane, bo lahko vsaki spoznal, ker popek je mala podoba prihodnje vejice, na kterem so že vse znamnja na prihodnje izvitje, na peresca in vejčice, natanjko zaznamovane, na ktere so lupnice v enakem redu kakor hraneče krila proti zimskemu mrazu prilepene, kar vse že zdavnej od narave pripravljeno le odrešivnega trenutka v gorkem solčnem žarku spomladi pričakuje. Kakor pri nekterih drugih drevesih stoje tudi tukaj popki nekoliko vegasto nad peceljnjevo gerčico, kar na stranskem popku obrazu b v večji meri vidimo*
Pridemo k peti podobi —k hrastu(Eiche). Kdo ne pozna terdega lesa, ki daljne morja z mogočnimi jadri prehodi vkljub valovom in viharjem, kdo ne pozna stoletnih orjakov, ki samotni semter-tje po gričih naše slovenske domovine stoje, ponosno se oziraje na nižje drevesa v dolini, ki jih vesela družba, ples in radovanje obdaja; — ali, marsikteri viharjih je že izrul, ko med tem druge so že preddede v hladni senci krile in še vnukom mirnega počitka odrekle ne bodo! Po več popkov, orehove barve, z lupnicami zakritih stoji na eni peceljnjevi gerčici. Na naši vejici vidimo lep ver-šič na koncu s štirimi popki, ki so krog petega končnega od drugih bolj izobraženega petoglatega uversteni; vidimo ga v večji na stranskem obrazu a. Sicer se tudi na stranskih popkih vidi, da so pet-oglati; ali nikdar ne tako natanjko. Tanjke pa goste lupnice ovijajo popke v petih verstah; prilične petim voglom. Kakor popki so tudi, kakor se lahko razume, vejčice v takem okrogu overstene, od kodar hrast take lepe krone ima, kjer je vsaka veja za se ve j as to dervd, med tem ko brest se le na širjavo razpenja. Koža mladih vejčic je svitla, gladka in navadno zeleno-rujavkaste barve. Nar ložeji pa se hrastovo drevo' spozna na mozgu debla ali vsake vejice že, ktera nam naprirezu petoglato zvezdo pokaže, — podoba 6. q.   Petoglati mozeg
—   115   —
je tudi uzrok, da so popki bolj ali manj petoglati, ker tudi v popku že počiva s celo prihodnjo osnovo mlada vejica. Celo na mladih vejicah včasih, če so posebno žive in krepke, se petoglati mozeg ne zakrije, temuč vejici to podobo da.
Gaber in bukev na podobi 7. in 8. imata gladko kožo pepelnaste barve in perja enako oba v občnem obrisu, ali perja gabro ve so nazobljane med tem ko so te od bukve na kraju cele. Prosto-stoječe drevo se lahko razloči, ker krona gabra je bolj visoka in redka za mnogimi izrastki, medtem, ko je krona bukve gosta, niska in okrogla. Pozimi ste si obe drevesi zlo enake; njih popki so podolgasti, okrogli, obe imate jih z mnogimi lup-nicami odete. Pa popkigabra so vselej k vejici pritisnjeni in navpik čez peceljn je v o ger-čico; glej obraz 7. Pri bukvi pa dalječ od vejčice mole in stoje vegasto nadgerčico. Pri gabru so lupnice gosto vol nas te, pri bukvi so gladke, le v verhu z malimi, volnimi kosmati-nami obrašeni.
Na obrazu e. je končni popek bukve poobra-žen; je od drugih različno večji in lepši izobražen.
Po časopisu »Natur«.    J. R.