Jan Plestenjak
Tako se naša Mija uči
Ko se uči, drdra glasno, in čc se ji zataknc, je huda, in če jo kdo zmoti, ga nahruli, da je joj. Nagaja ji pa vse. Če }e količka) toplo, ji je že prevroče, če le zadisi po mrazu, leze v peč ali se pa zavija v odejo. In drdra, drdra, psuje, rentači . . . Bere: »Lcp božji dan je.« Ne vem, kaj jo je vščipnilo, kar na lepem jo zabrusi v steno: »Pojdi se solitU — »Sončna gorkota je razpodila mokrotne megle« — Ona zabeli: »Figo!« Kaj je mi-slila, da se je fige domislila, ne vem. »Umirili so se tudi mrzlotni vetrovi...« Ona mora dodati: »Marko, ali si stikal po mojih zvezkih?« Marko sc seveda potegne za svojo čast in jo zarobi: »Kaj bi mc dolžila, sama si iih raz-metala!« Ona pa je togotna in bi ga udarila, pa se ji ne Ijubi vstati. »Grdavš, že spet me motiš! Mama, zapodi ga!«
»Po niivah je vsc živo, kar koli more gibati« — ona revskne: »Kako so to ču-dne besede!« — »Kar koli živi, vse je ve-seloživljenja.« — »Mama, poglejgapajka, poglej, na šipo pteza. . .« — »Iz vasi gremo čez loko proti gozdu...« — »Mama, tri veverice so se teple pod kostanjem. To so bile hude!« — »Lepo uglajena steza nas pclje ob potoku!« — »Tati, ali ribe res poraro pod ledom.« — »Res!« ii odgovorim, ona je pa jezna. »Saj se ne morem učiti!«
»Oh, ta šola!« renči in premetava zvezke, knjige. Ustavi sc pri zemljepisju, »Re-re-revolucija zemlje . . .* — »Kdo si bo pa to zapomnilf« zaškriplje z zobmi, »Ta poševna lega zemeljske osi na-pram epileptiki . . .« Mama sc je zasme-jala, Mija je zrojila; »Vsi me motite, kdo se bo pa učil...« — »napram ckliptiki, epileptika je božjast!« sem jo zafrknil. Ona: »Pa naj bo božjast. .. epilep ... ekliptiki je vzrok menjave letnih časov . , . Kje pa cveto zvončki, v šolo jih moram prinesti.« — »V mrzlem pasu ni skoraj nič drevja . .. Marko, zakaj se pačiš. Mama, poglej,
324
nagaja rai!« Marko se stiska v kot in posluša, potem se pa odreže: »Drdra sel« — »Pa ničU zarobanti Mija in zapre zemljepis in vzatne žgodbe. »Kajn je ubil Abela , . .« Jancz jo je le malo začudeno pogledal, pa je zarobantila: »Osel , . .« — »Kdo? Kajn?« se je zakrohotal Jancz in zbežal, saj bi ga še brcnila. »Pa nič! Potem pa pravite, naj se učim!« treščila |e knjigo v kot in spet pograbila čitanko,
»Dolgost življenja našega je kratka ,.. mama, sestra mi je rekla, da je moj svinčnik prekratek . . .«
»Kaj znancev je zasula že lopata . , . mama, tati, Marko je Ro-mihovega Cigota z lopato udaril . . .«
»Odprta noČ in dan so groba vrata;... dajte no mir, kako naj pa znam. Mama, pomisli, Janez pa drvarnice ni zaklenil, Čisto gotovo je kdo sani ukradel«. — »Uči se vendar in ne žužljaj!« io je ozmcrjala tnama, ona se je pa le namrdnila, to pot ji nič primernega ni padlo na jezik.
»Al' dncva ne pove nobena prafka,.. Tati, ali je prafka reč ali stvar. Kakšna pa je?« — Razložil sem ji in se je jezila, zakaj je Prešeren take besede rabil.
»Pred smrtjo ne obvar'je koža gladka . . . spet me podplati srbe! Ali je kafra tudi za zaguljke. Nak, preveč smrdi!« je momljala zase.
»Od nje nas ne odkup'jo kupi zlata . . . smrklja Dolančeva pa pravi, da moja birmanska ura ni zlata . .. no, kaj se pa ona spozna na zlato!« se je zasmejala, Marko je pa zaploskal. »Molči in ne moti me!« se je zadrla ,..
»Ne odpodi od nas živlienja tata ... tata, tata .. .« — »Copata!« je bevsknil Marko, ne da bi bil mislil, kakšno zvczo naj ima ta bcseda s tata.   »Prav gotovo bom zaprta .. . Mama, lačna sem!«
»Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka . . . Fuj, takcga riža na mlcku ne maram- VeŠ, mama, na Gorenjskem je brez sladkorja. Kar skupaj vleče! Fej!« — je goltala in se jezila, mama je ni slišaia . . .
»Zna biti, da kdor zdaj vesel prepeva . , . vse bi bilo, Čc bi nase punce imele posluh. Jagrova Majda se le dere . ..« In je še drdrala, in se še kregala potem pa se jc zleknila po postelji: »Vse znam!« —
In če potcm ne zna, se jezi, godrnja, sestre so krive, Marko, Janez, Vida, mama in jaz jo motimo. Bog pomagaj in nič ni Čudnega, Če fie zna!