Vižmarje
Kar nekako smo se že navadili, da med izvajalci slovenske Ijudske glasbe ni kaj dosti mladih, saj se tl zvečine raje navdu-šujejo nad šablonskirni produkti iz zahod-nega glasbenega sveta, kot da bi pristuhnill lepoti Izvirnih slovensklh pesmL
Sem ter tja pa se vendarle najde kak mlad glasbenik, ki mu ni mar za modne glasbene muhe, marveč zvesto ohranjfftradicije sloven-skega Ijudskega godčevstva. Aibin in Martin Bučan iz Vižmarij sta že tega kova. Spoznali smo ju pred letom dni, ko smo člani folk sku-pine Mlado klasje iz Stanežič pričeli pogosteje koncertirati po raznih krajih Slovenije. Ker harmonike nimamo v svoji zasedbi, smo želeli program slovenske ijudske glasbe dopolniti s kakim mladim harmonikarjem. Ni nam bilo treba dosti iskati, kajti v bližnjih Vižmarjah že dolgo delujeta dva fanta, ki sta daleč okrog poznana kot izvrstna harmonikarja.
Na vrhu vižmarskega klanca se v starem jedru vasi stiska tudi hiša s številko šestnajst, po domače pri Cergovu. Albin in Martin sta tu doma, obenem pa je domača delavnica tudi njuno deiovno mesto, kajti tanta sta izučena mizarja in zaposlena pri svojem očetu. Čez dvajset let imata že oba, harmoniko pa igrata dobrih deset let. Poznanstvo z Lojzetom Sla-kom, s katerim sta prijatelja ter mu postorita tudi kako mizarsko opravilo, ju je navdušilo za igranje »frajtonerice«, harmonike na gumbe. Njuno igranje je po tolikih letih zares mojstr-sko, pačeprav sta natem inštrumentu popofna samouka. Poleg slovenskih narodnih pesmi, ki sestavljajo giavnino njunega repertoarja, rada igrata tudi Slakove ter Avsenikove viže, za nameček pa kdaj pa kdaj dodasta kako popev-ko, da ne bi kdo mislil, da se na harmoniko ne da zaigrati še kaj sodobnejšega. Razen na koncertih skupaj z našo skupino le redkokdaj igrata na odru. Veliko bolj ju namreč privlačijo »žive« priložnosti. Tako brez njiju redko mine
kaka »šranga« v Vižmarjah in Šentvidu. Vabijo ju tudi na svatbe, fantovščine, poslovilne ve-čere bodočih vojakov in še bi lahko naštevali. Ob takih priložnostih, kar velja tudi za koncer-te, nastopata oba skupaj (v duetu), če pa ni-mata časa oba, se vabilu odzove le eden od
njiju. Tudi na harmonikarskem tekmovanju na Pokljuki sta že igraia ter se kar dobro uvrstila. Skratka,fanta sta odiična Ijudska glasbenika v pravem pomenu besede. Na skupnih nastopih imamo priložnost opazovati dober odziv pu-blike na njuno igranje. Povsod ju sprejmejo z navdušenjem in Ijudje pravijo, da se nam ob takih muzikantih, kot sta Bučanova fanta, ni treba bati, da bi slovenska Ijudska glasba uto-nila v pozabo.                             Andrej Mrak