Fr. Kočan: Prijazna.
217
In kakor v pesmi, tako je prešel tudi njej v duši tisti milo-otožni izraz polagoma v tresoč, obupajoč . . .
Čustva, ki so vstajala nekje v ozadju ter se kakor sence iz neke megle nejasnosti vrivala v zavest, so bila otožna, žalna, obupna . . .
In na površje se je prerivala skozi določneje in skozi drzneje jedna misel, misel, ki se ji je bila hotela vriniti malo poprej, a
jo je bila prešla svojevoljno —: misel na Antona . . .
„Nikdar, nikdar več!"
Dotlej je upala na oba, na Pavleta in na Antona. Obeh se je veselila jednako, na oba je čakala polni dve leti. Anton je prišel. . . na njem se je varala.  Jedna  noč je podrla
vse, vse------. Ostalo ji je le še jedno upanje:
Pavle. Tudi to zadnje jo je goljufalo. Pismo je govorilo, da Pavleta ne bo —, govorilo
je jasno in določno. Torej nič! Preostalo ji ni nič, do zadnjega nič!
Tu je obstala v mislih za hip pri jednem vprašanju: pri tem, da li je res ona noč, jedna noč porušila vse ?
Pa to je bilo le za hip in samo mimogrede -------.
Za tem ji je brnel še odmev pesmi, ki je počasi zamirala, zamirala in naposled utihnila.
V sobi je postalo tiho prvi čas, ko je bila pesem utihnila. Celo Tilka in Ivana sta bili obmolknili; morebiti se jima je zdela pesem prežalostna za tedaj. Ivana jo je bila izbrala najbrže le slučajno.
Molk je pretrgal hlapce. No, tedaj so si ga želele najmanj, a ubraniti se ga ni bilo mogoče. Na skladalnici pod oknom je zaropotalo in v sobo se je pomolila precej debela glava njegova.
Sfinga (Sfinks) pri piramidah v Egiptu.