Dopisi. lz Celja. (Okr. zastop — celjski Nemci(?) pa f nadvojvoda Karol Ludovik). Dne 8. t. m. je zboroval slovenski okrajni zastop zadnjokrat. Načelnik gosp. dr. Sernec opoinni navzoče nojpoprej na veliko zgubo in žalost, ki je zadela Avstrijo, cesarja in njegovo preuzvišeno rodbino po smrti brata cesarjevega, preblagega nadvojvode Karola Ludovika. Vsi avstrijski narodi žalujejo, in izražajo pri tej priliki svoje sožalje, udanost in Ijubezen do cesarja in njegove cesarske rodbine. Slovenski zastopniki soustali od svojih sedežev, izražajoč tako, da se strinjajo z besedami naeelnikovimi, le zastopniki celjskih Nemcev(?) so obsedeli, kakor bi prilimani bili, kar slovensko večino vidno razjari, ki pritrjuje besedam č. g. Gregoreca, ki je nezaslišano predrznost celjski Nemcev(?) grajal in zahteval, naj se žaljivo in nedostojno obnašanje one nemške (?) manjšine zabeleži vzapisniku. SilniudarecjeskušalvodjaNemcev(?), znani Rakušev Pepi, nekoliko odbiti, pa ni bilo mogoče. Nemci (?) so dobro razumeli govor dr. Serneca, dva sta takoj ustala, pa ko je tretji zašepetal »sitzen bleiben«, so obsedeli vsi, gotovo ni na čast sebi in svojim volilcem. Zatem spominja se gospod načelnik še svojega namestnika, g. Hausenbihlerja, ki je nedavno umrl. Rajni nam ostane v blagem spominu zaradi mnogovrstnih in velikih zaslug v vsakem oziru. Nepozabno je, kar je storil za hmeljarstvo in konjarstvo v Savinjski dolini. — Okrajne doklade znašajo 25%, kar je lani dalo z drugimi dohodki vred 45665 gld. Stroški so veliki. Plača cestnikom je znašala 3094 gld., za posip 10695 gld., šolske doklade (7 %) 10672 gld., uravnavanje Savinje 1500 gld., železnica Celje-Velenjska 4000 gld. itd. Vkljub temu je odbor tako varčno gospodaril, da je lani izdal manje 5757 gld. 83 kr., ne da bi kaj važnega bil zanemaril. Po pravici so torej slovenski zastopniki bili zadovoljni z računskim sklepom za leto 1895. ter izrekli po nasvetu č. g. dr. Gregoreca g. načelniku in gg. odbornikomza njihovo spretno, varčno in požrtvovalno poslovanje najiskrenejšo zahvalo. Tako je končala za Slovence častno druga doba, v katerej je v okrajnem zastopu celjskem na krmilu bila slovenska večina. Nove volitve so že razpisane. Zmaga Slovencev je, kakor vse kaže — zopet gotova. S Ponikve. (Shod volilcev.) Veliko veselje nam je napravil binkoštni ponedeljek državni poslanec č. g. dr. Lavoslav Gregorec, ko je na Ponikvi sklical shod volilcev, katerega nam je bilo zelo potreba, ker pri nas še imamo trdno zimsko spanje, če ravno bo kmalu poletje. Velika množiea domačih faranov se je zbrala v lepo okičeni sobi g. Franca Podgoršeka, a tudi tujcev ni manjkalo. Videl si jih v velikera številu iz Šmarija, potem iz Št. Jurija in celo iz dalnjega Vranskega. Domači g. župnik predstavili so nam državnega poslanca, ki je potlej stopil na oder in prav mično, ter za vsakega kmeta razumljivo razlagal, kako težko da je v državnem zboru kaj doseči za Slovence, zlasti za slovenske kmete in temu je kriv nesrečni volilni red, po katerem tisti nimajo večine v državnem zboru, kateri ko po številu v večini, Slovani. Nadalje je natanko razložil novi volilni red grofa Badenija, kateri sicer starih krivic za nas ne bo odpravil, še pridejo nove zraven, a nekaj bo boljšega: Slovani bodo lažje dobili zaveznikov, in ker ima novi volilni red kal v sebi za razdor starih krivic. Poročal je nadalje, kaj je uzrok, da vinska in žitna cena tako pada, namreč novi denar in za nas draga, za druge pa vredna colnina. Govoril je tudi o škodljivi lovski postavi, o prevelikem desetku, o novi davčni preosnovi, o slabi domovinski postavi, kako krivična je za nas pogodba z Ogersko. Pokazal je slednjič in z izgledi pojasnil, kako slabo se spolnjuje točka 19, katero so svetli cesar leta 1868. podpisali in po katerej imajo vsi narodi v Avstriji, torej tudi Slovenci enake pravice, a se nam vendar velike krivice godijo v šoli, pri sodiščih in drugih uradih, kjer še marsikje nečejo slišati o slovenščini. Nazadnje nas je navduševal, da se moramo za \sako pravico, ki nam gre, zopet in zopet potegovati in se vsestransko izobraževati, da bomo imeli o vseh stanovih izobražene Slovence, ker le tako nam je mogoče priti do slobode in se otresti tujega jarma. Dolg je bil govor, a za nas še prekratek. Še bi bili radi poslušali, zlasti kmetje kazali so veliko navdušenost, in ko so se domači g. župnik zahvalili govorniku, zadonel je po dvorani trikratni »živio«, kar je dokaz, da je beseda šla do srca. Iz Krčevine pri Ptuju. (»Kmet. bralno društvo«) je dne 25. maja priredilo veselico pri gostilniearju B. Windischu. Udeležilo se je taiste dokaj odličnih gostov iz mesta in okolice, kakor tudi precejšno število zavednega kmečkega ljudstva. Gosp. predsednik pozdravi goste v kratkih stavkih, ter se spominja umrlega nadvojvode Karola Ludovika, na kar so vsi navzoči spoštljivo ustali. Gosp. knjižničar je deklamoval od g. Gomilšaka društvu poslani pozdrav, kojega je zbrano občinstvo z zanimanjem poslušalo in kojemu je sledilo ploskanje v dokaz, da je našel dotično pozdrav vesel odmev v srcih poslušalcev. Na to smo se podali v hišo, kjer nam je vodja drž. trsnic razlagal cepljenje amerikanskih trt. Gosp. .T. Matjašiču naj bode na tera mestu izrečene iskrena zahvala; ob enem ga pa uljudno prosimo, naj ostane društvu vedno naklonjen in da bi nas zopet o priliki razveselil in podučil. Potem smo se podali zopet na vrt, kjer so se prepevale slovenske pesmice, kojih sladko doneči glasi so se razlegali po krčevinski dolini. Napilo se je med drugimi napitnicami g. predsedniku, kateri vrlo vodi čredo (bralno društvo), v katero pa se zaganjajo volkovi, nevede zakaj. A mi pa smo in bomo stali čvrsto, ne zmene se za sovražnike. Bralno društvo ima blagi namen, ljudstvo navajati k vsemu dobremu, ne pa kakor še nekaterniki trdijo, da je bralno društvo shajališče mladih Ijudij in vsega, kar v hudo napeljuje. Taki, ki kaj ednacega mislijo, so pač še slabi na duhu; povabimo jih prav uljudno, da pristopijo k društvu in začnejo pridno čitati knjige, da si tako vsaj nekoliko z duševno hrano zbistrijo duha. Iz Celja. (Vabilo in prošnja.) Na c. kr. državni nižji gimnaziji z nemško-slovenskim učnim jezikom v Celju se je ustanovilo dne 27. maja t. I. podporno društvo za uboge učence. To društvo je prevzelo jako težavno nalogo, da bi po svojih skromnih močeh pospeševalo razvoj novega zavoda, ki je večinoma obiskovan od sinov našega manj premožnega oratarja. Bodoče šolske leto odpre se drugi razred. Izdatki bodo veliki, vzlasti ker se morajo revnišim učencem preskrbeti nove prepotrebne knjige. Prosijo se torej vsi mili mladinoljubi, naj blagovole z dobrohotnosljo na pomoč priti temu društvu. Posebno pa se še prosijo čč. gg. duhovniki, ki so znani po svoji milosrčnosti do učeče se mladine, da nabirajo med svojimi prijatelji in znanci ustanovnikov, oziroma društvenikov. NajmanjSi enkratni prispevek za ustanovnika je 10 gld., letnina za društvenika vsaj 1 gld. Vsi prispevki, ki naj se pošiljajo blagajniku g. dr. Jos. Vrečkotu, advokatu v Celju, obiavijo se nameslu vsakega drugega potrdila v šolskem izvestju. J. Glowacki 1. r., t. č. predsednik; A. Kosi 1. r., t. č. tajnik. Iz Dornove niže Ptuja. (Občinska volitev; strela.) Dne 27. maja je bila volitev za občinski odbor Pacinjski pri obč. predstojniku v Dornavi. Izvoljeni so bili odbornikom v I. razredu sledeči možje: Anton Pichler, Frane Picbler, Nace Druzovič, Anton Kovačeo, Cizrl Marlin in Ivan Vršič, vsi veleposestniki v Spod. Velovlaku. V II. razredu so izvoljeni: Blaže in Pavel Firbas, Jože Horvat, Jakob Frajnkovič, Juri Šegula in Miha Cvetko, posestniki v Dornavi; v III. razredu pa: Bezjak Peter, Slatič Martin in Anton Lajh, poseslniki v Sp. Velovlaku, Tobias Franc, Janez Petrovič in Bratec Jožef, posestniki v Pacinji. — Dne 6. junija popoldne ob 3. uri je udarilo v poslopje vrlega posestnika Andreja Juriča v Dornovi hšt. 62 ter pri priči ubilo domačega hlapca, Franca Kamenšaka. Gudno pa je, da je posestnikova hčerka, katera je bila v istem nesrečnem trenotku tudi v hiši, ostala nepoškodovana. Iz Podgorja pri Slovenjgradcu. (Cesta; pošta; krčma.) Tri reči so, katerih posebno potrebujemo. Že dolga leta se nam obeta okrajna cesta skoz našo vas, a kedaj jo dobimo, Bog si ga vedi. Naše ceste so sploh tako slabe, da morarao v časih nujne vožnje odlagati na »boljše čase«. Naš gosp. župan je sicer tudi okrajni načelnik, a gotovo je še nujnejših skrbij v okraju, da ne pride ta stvar v pravi tir. — Pošto smo skorej že imeli. Vsi smo že vedeli, da jo dobimo, pa — nič ni bilo. Kako potrebna nam bi bila, svedoči že okolnost, da hodi pot v Slovenji Gradec samo dvakrat na teden po pisma. Nekaj, česar drugi državljani ne bodo razumeli, nas tudi še teži. Ako dobimo kako nakaznieo ali priporočeno pismo, ne moremo je v Slovenjgradcu niti rešiti, ako nimamo potrdila županovega in pečala. Župana pa večkrat ni doma in včasih celo »časanima« nam potrditi. To se nam zdi torej nepotrebna vpeljava, katero bi naj gosp. župan odpravil. Po drugod tega ne poznajo. — Krčmi imeli smo od nekdaj dve v vasi. Več jih tudi ne potrebujemo, pa — manje jih tudi ne sme biti, ker človek, posebno bolnik, mora imeti izbor, kako vino mu prija. To pa je nemogoče, kjer ni konkurence. Pri nas se je druga krčma odpravila. Kiijiil je poslopje neki Mozirčan, ker pa mu občina ni hotela pustiti obrti, raoral je prodati in oditi od nas. Kjer je ena krčma, ki vspeva sijajno, tam je konkurenca golovo potrebna.