Jpffgli
Štev. 8.
V Ljubljani, dne 1. avgusta 1898.     Leto XVIII.
G i z e 1 a.
Zložil Aleksij Nikolajev.
1.
J   od tvojim oknom, Berta, Sem šel sinoči; Pozdravili so me Na njem cvetovi. Ah, tvoje cvetke Me še poznajo, draga, Le -- ti me nečeš! . . .
2.
Nad gore večerna zora Lahno je vstajala, V aleji pod kostanji Si ti se sprehajala.
In s tabo starejša sestrica In mlajša je bila, A z vami vsemi tremi Bila je gospa mama.
Starejši ponosno tako se Oči utrinjajo — Poteze krog ust na Stuart Marijo spominjajo.
In tvoja mlajša sestrica Je kot krilatec čist — Ne, lepšega ni naslikal Nikdar Murillov kist.
A ti, a ti, Gizela,
Si-li mu bila model,
Ko vstvarjal je »na prestolu
Madonno« Rafael? . . .
Nad gore večerna zora Lahno je vzhajala, A meni v srcu ljubezen Je tiho vstajala.
29
450
Aleksij Nikolajev: Gizela.
»Jaz zvedela sem, da ste pesnik.«  —
»»Tako ?«« »In čitala vaše sem pesmi.« »»In kako vam ugajajo, gospica?«« »Ugajajo močno zares mi,
Posebno, kar tiče se lirike; A oprostite — vaša satira . . . Kaj mislite res, da svobodni razvoj Umetnosti dogma ovira?
Na Miltona pomislite, Danteja, Na Shakespearja in Calderona . . . In v svoja sladka usteca Vtaknila je košček bonbona.
Da, verujte, čitatclji cenjeni: Kot so nje razmotrivanja pusta, Tako so sladka, in še mnogo bolj Nje limono-bonbonasta usta . . .
Pod zeleno lipo pa fantje Prepevajo na glas: »Stoji, stoji Ljubljan'ca, Ljubljan'ca, dolga vas . .
A meni vzletijo misli V Ljubljan'co,   dolgo vas, In iščejo, kje bi uzrle Predrage deve obraz.
In tam na poljanski cesti Ob okencu jo uzro: Odeva jo belo krilo, Z roko je podprla glavo;
Pred njo pa leži bel listič, Na njem je napisan sonet . . . Ah — klasično mrzlo ji pravi, Kak jaz za njo sem vnet.
A misli moje nad mirno Glavo ji plavajo In lica in usteca rožna Ji poljubavajo . . .
Ah, ta krasna, krasna noč In jaz ljubim Albertino, Ljubim jo iz vsega srca, Ljubim jo iz duše vse.
Ne veruj mi, ne veruj mi! Kaj  so mari mi koncerti, Kaj so mari izprehodi, Kaj prijateljice tvoje!
Kaj je ves ljubljanski dolgčas! Hladne so besede moje, A srce te ljubi, ljubi . . . Ne veruj mi, ne veruj mi!
A zdaj ti povedati moram: Gizela — ne ljubim te — Jaz ljubim le Albertino, A ona — mene ne!
^^^a,