Materno serce.
Neki mladeneč, kateri se je bil že v svojih mladih letih v ptujo deželo podal, pride zopet domii. Obraz mu je bil od solaca ves ožgan in lasje so bili dolgega potovanja polni prahii. Ko pride v svojo domačo vas, vgleda zunaj vasi soseda, s katerim sta si bila poprej velika prijatelja. Toda so3ed ga ne pozna, kajti solnce je mladenču obraz preveč ožgalo. To se milo stori mladenču in bridke solze se mu vder<5 po bledih licih. — Gre naprej ' ia vgleda svojo sestro, ki je ravao gledala skozi odperto okno na domači vertec, y katerem sta se nekdaj tako prijetno igrala in skupaj cvetlice sadila. Prav prijazno jo pozdravi. Pa glej! tudi sestra ga ne poznd, kajti pekoče solnce je bratu obraz preveč ožgalo ia težko ga je bilo poznati. Mladenču je bQo zdaj še težje pri serci, ko vidi, da ga še cel6 njegova lastna sestra več ne spozna. — Ko gre dalje, sreča svojo mater, ki je ravno iz cerkve šla. ,,Bog vas sprejmi" reče in nič drugega. Pa glej! mati ga je berž spoznala, oklene se mu okrog vratii in ga z gorkimi poljubi pritiska ua svoje vroče serce.
Naj ves obraz ti solnce še tako ožge Spoznalo vendar materno te bo serce.
Dragotin Štr.