IN TI M A
VLADIMIR   PAVŠIČ
V JANUARSKIH VETROVIH Ljubila sva se dolgo leto dni, na cestah sredi februarskih brozg in v marcu, ko na lehah sneg skopni in v mehkih majskih gozdih in nočeh. Ljubila sva v poletja se nasmeh ob rekah toplih, v sencah temnih smrek, v jesenskem solncu se poljubljala, sanjala, vase se izgubljala in v zimskem vetru izgubila se. Ah, ljuba, glej, tako zbežal je čas, v srcu ni ugasnil tvoj obraz, vendar, zdaj vem, da daleč daleč si, da ladja tiho bog ve kam drsi in da ostal sem sam, strahotno sam in ne vprašujem več: čemu in kam.
IZGUBLJENIM DNEM Kedaj sva našla se, kedaj spoznala? Sedaj med nama strašen je prepad, od vsepovsod zdaj čutim, da si nisva znala pogledati v srce, zoreti v sad. Mar je ljubezen le okrutna šala, ki pije kri počasi kot vampir, mar je samo slasti neznanih vir in lepa maska sredi karnevala? In vendar sem iskal pri tebi mir zavetja pred življenja volčjo čredo, a našel sem razdor, nemir in nož v srce. — Še zdaj te vidim bledo strmeti vase kakor v nem vodnjak z obrazom, ki šepeče mi nov čredo: živeti v ognju in propasti v mrak.
VEČERNI DEŽJI Tuja si mi, pol pozabljeni svet ko polja, ki drhte kraj mene, Tvoje dlani so iz rok mi pale ko cvet, ki v dežjih večernih uvene.
r
35
Ob tebi sem in brezmejno sam,
ogenj, ki v nebo zogleneva,
tako sva si blizu, pa bog vedi kam
vsak zase samotno greva.
Vame vijo se podobe nemih brez,
ki v nebo gore brez odseva,
tiho neslišno izplameneva
glasba najinih nemih teles.
Tuja si mi, pol pozabljeni svet
ko polja, ki drhte kraj mene,
Tvoje dlani so iz rok mi pale ko cvet,
ki v dežjih večernih uvene.
URE LJUBEZNI
Ves se prenavljam v ljubezni Tvoji, ki H je vame kakor slap luči, ki me preseva in do dna jasni. Ko skozme, glej, teko prevroči soji, kipeč iz tvojih usten, prs, krvi, ko vame se privijaš kakor plamen, v meni se raztaplja zadnji kamen težeč na srcu, kakor smrt teži. In skozme valovi razkošja morje, iz mene pne brezčasja se obzorje, življenje ko svetloba valovi v brezdanje večnosti prostor je.
URE BREZUPA
Naj zadnjič se tvoj divji smeh izlije ko beli potok v mračni moj zaliv, iz njega ladja nikdar ne razvije več jader na brezmejnih dalj poziv. Ko sonce se mi v zadnji mrak prelije, bom sam, v okameneli moj zaliv obraz tvoj nemi nikdar ne prisije, o, nikdar od onkraj ne zaihtiš v odziv.