180 JOSIP W E s T E R , NOVOMEŠKI S P O M I N I Za muzejski teden v oktoibru 1958 je Dolenjska muzejska kujižuiea ponatisnila* Westrove Novomeške spomine in jih izdala kot drugi** zvezek svojih publikacij. Zveza dolenjskih muzejev (Dolenjski muzej v Novem mestu, Posavski muzej v Brežicah in Belokranjski muzej v Metliki) se je namenila v svoji knjižnici izdajati dela, ki bodo obravnavala arheologijo, zgodovino' in etnologijo Dolenjskega. Izdaja Westrovih spominov je v skladu s to zamislijo iti predstavlja nov donesek k poznavanju preteklosti dolenjske metropole. Josip Wester je dolenjski rojak iz Radulj pod Bučko. Prvi pouk je dobil v Novem mestu. Gimnazijo je študiral v Ljubljani, slavistiko v Gradcu in je postal profesor. Živo se je zanimal za problematiko našega šolstva in je o njej razpravljal tudi v tisku. Z Jakobom Sketom je pripravil več izdaj slovenskih beril za gimnazijo. V skladu s svojim prepričanjem, da si morata biti fizično in umsko delo v ravnovesju, je bil prof. Wester navdušen športnik in vztrajen popOitnik, zlasti hribolazec. Z izrednim čutO'm za naravo in z željo po spoznavanju lepot je večkrat prekrižaril doniaoo' deželo' (v okviru tedanje Avstrije), nekajkrat pa je pogledal tudi v tujino. Najbolj ga je navdušila Koroška s pokrajinskimi in etničnimi svojstvi alpskega sveta. Njegova posebna ljubezen je postal alpinizem. Podvrgel si je vse vrhove v Julijcih in Grintavcih in mnoge * Josip Wcster, Novomeški spomini. Kroiuku, časopis za slovensko krajevno' zgodovino leto IV. in V. ** Kot prvi zvezek Dolenjske muzejske knjižnice je izšla Staneta Gabrovca Najstarejša zgodovina Dolenjske. Za tretji zvezek pripravlja dr. Metod Mikuž Partizansko Dolenjsko. na našem jugu. Svoja popotoivanja je znal opisati lepo in izvirno. Uvrstil se je med najboljše potopisce in najmiarljivejše sotrudnike Planinskega vestnika. Z Novomeškimi .spomini je Josip Wester pomnožil slovensko memoarno literaturo. Vrsta naših mcmoaristov je razmeroma skromna. Najmočnejša je skupina politikov in javnih delavcev, ki so v obliki sipomino^v popisali svoj čas, sodobnike, politične in kulturne boje (Suklje, Vošnjak, Hribair, Tuma, Serncc). Bolj osebno (v vseh spominih so dogodki gledani subjektivno!) je napisana druga skupina memoarnili del — avtorji se osredotočijo skoraj samo na svoje življenje, pokbc in zanimanje (Holz, Trdina, Lah, M. Murko). We9trovih spominov ne moremo uvrstiti v nobeno od teh dveh skupin. So< nekaka miniatura po obsegu in vsebini in skušajo po avtorjevih besedah izpopolniti mozaik »novomeške preteklosti«. Avtor je preživel v Novem mestu trikrat po tri leta. Vsako' triletko označujejo drugačne družbene in politične razmere, ki so iz te knjižice lepo razvidne. Res je, da pripoveduje pisatelj največ o šolskih razmerah, ker je bil pač profesor in ravnatelj gimnazije, vendar zvemo marsikaj tudi o javnem življenju v mestu. Ko je hodil Wester v deško osnovno šolo (1882—1885), je bito No\o mesto podeželsko mestece z nekaj več kot dva tisoč »dušami«, ki so ga po Trdinovih besedah označevale tri stvari: kuta, sablja in pero. V mestu so bili redovniki frančiškani, ki so imeli v roikah vse šolstvo. Nad mestnim mlinom je bilo' nastanjeno vojaštvo. Ob slovesnih priložnostih se je pokazala meščanska garda v značilnih uniformah. Trgovci in obrtniki v mestu so bili povečini tujci, kakor je razvidno iz njihovih imen: Rizolli, Seidl, Brunner, Fischcr. Enkrat dnevno se je oikoli štirih popoldne na Glavnem trgu ustavil poštni voz iz Ljubljane. To je bil dogodek dneva. Drugič je bival pisec spominov v Novem mestu kot profesor (1900—1902). Na gimnaziji sta tedaj |>oučevala le še dva frančiškana, oistali profesorji so bili laiki. Ravnatelj je bil pisatelj dr, Fran Detela. Učni jezik je bil v nižji gimnaziji že slovenski, v- višji še vedno nemški. Slovenci so se zbirali v Narodnem domn, ki je imel dobrO' založeno čitalnico. Nemci so zahajali v Kazino. Počasi sta prodirala v mesto .šport in planinstvo. Kot prikazen iz preteklih dni so meščani gledali na ulicah Janeza Trdino z neizbežno rdečo ruto in marelo. V prevratnih dneh ob koncu prve svetovne vojne je bil prof. Wester imenovan za gimnazijskega ravnatelja v Novem mestu (1918—1921). Šola je bila tudi navznotraj potrebna »popravil«. Težko je bilo z mladimi ljudmi, ki so preživeli vojno. Življenje se sedaj naglo razvija. V šole in urade je uvedena materinščina. Stara humanistična gimnazija več ne odgovarja potrebam časa: novomeška gimnazija postane realna. Železnico pa ima mesto že od leta 1913. Kot kronika se bero ti spomini, vendar pisatelj ni samo registrator dogodkov. Povedati nam hoče, kako si je slovenstvo počasi in vztrajno pridobivalo svoje jezikovne in politične pravice, kaiko so domači trgovci osvaja^li kapital, kako se je poštni voz umaknil železnici in kako je črno-žolto zastavo uporabil šolski sluga, na njenem mestu pa je zaplapolala trobojnica. Ti dogodki so posledica splošne zgodovinske zakonitosti. Novo mesto je v tem primeru le njihova slučajna lokalizacija, njihov značaj pa je splošno slovenski. Knjižico je uredil Janko Jarc, ravnatelj muzeja v Novem mestu. Bibliografija nas seznani z obsežnostjo Westrovega pisanja (šolst\n, planinstvo, literarna in gledališka kritika, kulturna in literarna zgodovina, čeljelarstvo in 181 priložnostna publicistika). Izčrpne opombe ilopolnjujejo tekst in bTaleii oprijemljivo predstavljajo novomeško preteklost. K temu pripojnorejo tudi zanimive fotografije v knjižici. Stvarno in toplo hkrati je urednik napisal uvodno besedo o Josipu Westru — pozna se, da jo je napisal človek iz generacije »novomeških romantikov«. ,, . ,, , . , Danica Zupančič 182