Šopek veselja za osmi marec
Dobile so ga mnoge ljubljan-ske delovne ženske kot darilo za svoj praznik. To so bile vstopnice za prireditev na Gos-podarskem razstavišču, kjer je gostovala ekipa ene naših naj-boljSih televizijskihbumoristič-nih oddaj — beograjskega Gle-dafišča v hiši. Mnoge ljubljan-ske sindikalne organizacije so se namreč odločile, da bodo de-lovne ženske obdarovale z vstop nicami in jim tako zagotovile vesel predpraznični veder.
Dvorana na Gospodarskern razstavišču je doživela uradni rekord pri obisku — v njej je bilo na vsaki predstavi okrog štiri tisoč gledalcev.
»Lep je občutek, da pride gle-dat Gledališče v hiši toliko lju-di, kot bi bila kakšna tekma,« je dejal scenarist nanizanke Novak Novak.
Res, dvorana je bila zapol-njena do zadnjega kotička. Obi-skovalke so bile v večini, tako da ni čudno, če so se Rodolju-bu Petrovlču utrnile te sočut-ne besede v besednem dvoboju s svojo taščo:
»Poglejte v dvorano, kakšno svobodo uživamo mi moški: z ene strani je žena, z druge pa tašča!«
Ljubljančanke so to pikro pripombo vzele tako, kot je bilo pričakovati: nagradile so jo s ploskanjem.
Tašča Nikolajevička pa Ro-doljubu ni ostala dolžna:
»Dragi zet, dandanašnji so tašče bolj  iskane  kot nafta!«
Tako je imela tašča pač zad-njo besedo, dvorana pa je od-mevala v ploskanju.
Olga Petrovič je bila simpa-tična, šartnantna, zapeljiva, na-darjena, graciozna itd., pred-». vsem pa skromna.
Vasa S. Tajčid, ki je na to pri-reditev prišel, kot je sam zatr-dil, s padalom, ki pa se je v odiočilnem trenutku izkazal za navaden nahrbtnik, a je k sre-či imel pri sebi tudi dežnik in tako tnebko pristal, je razložil, zakaj je on, mednarodni kava-lir na visoki nogi z izkušnjami še iz uglajenih starih časov, ostal sam:
»Zakaj bi se bil ženil z eno sarao žensko, če bi tako sprav-ljal v obup moje neStete obo-ževalfce!«
(Pripombaporočevalca Dogo-vorov: iz zanesljivih virov, ki so blizu Vasi S. Tajčiču, smo zve-deli, da se je nenadkriljivi ka-valir  kljub    znano    spretniin.
JLjubJjančankam vmil v Beog-rad, ne da bi bil obiskal Ma-gistrat.)
Pa še to je na Gospodarskem razstavišču samotni neugnani častilec ženskih src Vasa S. Tajčič zabrusil mladeniču Ro-doljubu Petrovidu:
»Jasno je, da smo pravi mo-&ki samo mi, ki nas krasijo brki. Moški brez brkov je kot Slovenija pozimi brez snega!«
Baba Vuka je svojemu sinu, kl je imel toliko lepih možno-sti (najboljša je bila sovaščan-ka, pri osemindvajsetih še ne-dotaknjena in lepo zalita),ase je nesrefinež odločil za to suho Olgo, prinesla v košari kačka-vala tn mesa, da ne bodo, opro-stite izrazu, »pocrkali« zaradi nekakšne shujševalne diete.
»Nekoč je naš narod rekel, da mora biti ženska taka, da jo ima moški za kaj prijeti!« je še poudarila baba Vuka.
Se veliko šaljivih besed je padlo na račun enega in druge-ga spola-
Veselo je bilo tudi zato, ker so ¦ se Beograjčani solidno odzva-li vabilu za pomoč potresnemu Kozjanskemu. Cisti dohodek obeh ljubljanskih predstav poj-de za Kozjance pa tudi polovi-
ca čistega drfiodfca z nastopov v drugih krajih.
Med prireditvijo je direktor CP Pavlihe in glavni urednilr zaJožniškega sveta Ludvik Bur-ger sporočil, da so v tem pod-jetju sklenili proslaviti trideset-letnico osvoboditve naše domo vme tako, da bodo opremili knjižnico nove Sole v Ponikvi. Odločitev ČP Pavlihe je požela odobravajoč aplavz.
Odobravanje in priznanje pa zasluži tudi mestni koordina-cijski odbor za. pomoč potres-nemu območ-ju na Kozjanskem, ki je pripravil gostovanje beog-rajskih igralcev in iijihovih go stov: ansambla Saše Subote, pevcev Marjane Deržaji Duška Lokina in Predraga Gojkoviča — Cuneta. Omenimo naj, da je ekipa obiskala tudi Kozjance iz šentjurske občine "in z nji-mi prisrčno pokramljala kot prijatelj s prijateljem.
Takih akcij si še želimo, ker dokazujejo, da solidarnost ne pozna meja, ker se tako Jugo-slovani še bolje spoznavamo in ne nazadnje zato, ker je humor sol življenja, kot pravi sloveiv sfci pregovor.
Vladimir Jerman
-