Orožje v vinskih sodih
V prvih oktobrskih dneh leta 1942, ko je teror okupatorja dosegel vrhunec, se je oglasil pri meni na domu komandant Jaka (Franc Ogrin) z nujno nalogo. Takrat so bile aretacije na dnevnem redu in vselej /e bilo potrebno hitro ukrepati, da bi preprečili najhujše. »Ponoči je bil aretiran Martin (Ferdo Hanžič),« je pripovedoval ko-mandant. »Ves material, ki je bil pri njem, je potrebno spraviti na varno. Okupatorju moramo preprečiti, da bi dobil v roke kakršno koli stvar. Aretirali so tudi lastnika skladišča v Frankopanski ulici 7. Tudi tu je material, ki ga je potrebno rešiti.«
Ukaza sta bila kratka in jasna. Šlo je za življenja sotovarišev! Za človeka, s katerim smo skupaj snovali načrte, ka-ko bomo v gibanje pritegnili še več ljudi.
Naslednji dan je bil sklican sestanek v baraki Uprave cest na Vilharjevi ce-sti. Tovariša Martina ni bilo, vendar zavoljo tega nisem niti trenutek okle-val. Okoli 19. ure sva z ženo ižvršila prvo nalogo. Iz Martinovega stanova-nja sva prenesla arhiv k tovarišu Jane-zu v palačo trbovljske premogokopne družbe. Ostali material, nekaj ročnih bomb in orožja, sva za prvo silo skrila kar v naši drvarnici. Nasledni dan pa sva ga prenesla v varnejše skrivališče k tovarišu Ivanu na Navje. Ivan je vse te predmete zaupal mrtvim, za katere je bil povsem gotov, da ničesar ne bo-do izdali. V grobnicah je imel cele oro-žarne.
Skladišče v Frankopanski ulici pa je bilo pod nadzorstvom črnosrajčnikov in karabinjerjev, zato naloga ni bila niti malo preprosta. Kako odpeljati ves material, ki ga ni bilo malo? Celo noč nisem zatisnil očesa. Zjutraj se mi je posvetilo: material je moč rešiti le s prevozom v vinskih sodih. Z načrtoma sem seznanil Jaka. Bil je zadovoljen in obljubil je, da me bodo naslednje jutro v skladišču čakali naloženi vinski sodi. Sam pa sem naročil Franceljnu (Štirn), naj pride ob šestih zjutraj s konji in vozom pred Delavski dom, ker morava prepeljati nekaj sodov.
»Ali bo pijača?«
»Ja, Francelj, dobra pijača...« In oba sva se zasmejala.
Ponoči spet nisem mogel spati, kajti še vedno nisem vedel, kam bomo s sodi. Zjutraj, ko sem se ob tričetrt na šest oblekel, še vedno nisem vedel, kam bomo odpeljali s Frankopanske. Zunaj je bila še tema.
»Ali že greš?« me je vprašala žena, ki je vedela o moji neprespani noči. »Imam delo.«
»Saj vem, pa bi mi lahko povedal. Ne vem zakaj mi ne zaupaš?« zaupaš?« .
»Bolje je tako,« sem ji odvrnil in od-šel.
Natanko ob šestih sem bil na Blei-weisovi pred Delavskim domom. Tudi Francelj je bil točen. Pred hišo v Fran-kopanski ulici naju je ustavil kvestu-rin. Kaj naju je vprašal, ne vem, saj ga nisem ne poslušal ne razumel. Meha-nično sem mu pokazal, da greva po pijačo. V dobre četrt ure smo na dvori-šču naložili pet devetstolitrskih sodov. Straža v Frankopanski ulici naju je pu-stila molče naprej.
»Kam peljemo?«
Do tega trenutka mi to ni bilo jasno, a odgovoril sem: »V Kolmanov grad.«
»Tam so karabinjerji in Robotti!« je začudeno zinil Francelj.
»Toliko bolj varno bo pred raci-jami!«
Ko sva zapeljala na Večno pot, je še pripomnil: »Tam ne bo moglo dolgo ostati...«
Straža, ki je poznala konja in Fran-celjna, naju je spustila brez besed. V skladišču sva sode pustila tik ob vra-tih. Naslednji dan smo vse skupaj pre-ložili v zaboje, tako da je bilo vse pri-pravljeno za nadaljnji transport. »Ka-nal«, po katerem naj bi material spra-vili v partizane, je bil zaprt. Zaboje smo skrili za kupe šote. Čez nekaj dni sem o materialu obvestil ravnatelja vrtnarije. Najprej se je zbal, toda ka-sneje, čez tri mesece, ko je bilo potreb-no skladišče izprazniti, se je izkazalo, da sem prav storil. Pritekel je nekega večera k meni in dejal, da mora biti skladišče v štiriindvajsetih urah iz-praznjeno.
Kam sedaj z materialom? Brez ra-zmišljanja sem naslednje jutro skočil po Franceljna. V skladišču sva porini-la voz, nanj naložila vseh osem zabo-jev, na vse to pa še kup sena. Kam sedaj? V vrtnarijo! Voz sva pustila pod nadstrešjem. Ravnatelj je nezaupno gledal, a rekel ni nič. Ob petih popol-dne je bilo delo končano, in vrtnarija se je spraznila. Ostal sem sam z noč-nim čuvajem Jožetom (Zupančič). Jo-že je bil naš človek.
Pod nadstrešjem je bila skladovnica drv. Tu bodo zaboji čakali na suhem, dokler se kanal le ne odpre.
Preložila sva kakih 20 kubikov drv, Jože pa je šel vsake toliko časa pogle-dat, če je »zrak čist«. Hitela sva vso noč, da bi z delom končala pred šesto uro zjutraj, še preden bi prišli prvi de-lavci.
Ko so delavci odšli po svojih oprav-kih, je ravnatelj nekaj časa geldal skla-dovnico drv, ki je prek noči nekam čudno zrasla. Ko se je pripričal, da v bližini ni nikogar, me je vprašal:
»Kdo vam je pomagal?«
»Jože!«
»Pa je zanesljiv?«
»Brez skrbi! Jože je naš!«
Ko sem šel nekega jutra mimo vrtna-rije, sem videl ravnatelja, ki je vpil delavcem: »Kaj iščete? Ste kaj izgubi-li? Pustite drva pri miru, nimate kaj iskati pri skladovnicah. Vam bom že jaz povedal katera drva se bodo prvo porabila!« Ko sta dva delavca post ala pristaša bele garde, ju je ravnatelj pre-mestil na drugo delovno mesto, kjer nista mogla vohuniti. Vsi so menili, da sta bila premeščena po »protekciji«.
Konec aprila leta 1943 sem dobil ob-vestilo, da bo v kratkem mogoče orož-je odposlati v partizane. S Silvom sva se dogovorila za nek ponedeljek ob 18. uri, ko je natovarjal vagone na Špedi-ciji. Ravnatelju sem sporočil, da bom zaboje pripravil za transport, in ko me je naslednje jutro vprašal, kako je šlo, in ko sem mu odgovoril, da dobro, je pristavil »Mislil sem, da bo huje. Samo drva je potrebno zravnati, da ne bo sumljivo...«
Ko sem zvedel, da je ves material prispel v partizane, sem bil presrečen. Tako je v Ljubljani uspela še ena ile-galna akcija.
France Sitar-Peter