Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, Ijudski ucitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, koristnega skusiš, zapiiii I — Po tej poti otmes marsikaj pozabljivosti, in poatavljas hkrati sam sebi gtalni spominek po prialovici latinski: nLitera scripta manet", ali po našem: »Zapisana čerka ostane". Popoldan zadnjega dneva svojega bivanja na Dunaji porabil sem v to, da sem obiskal še nekatere bolj znamenite kraje (med drugimi še enkrat nletropolitansko cerkev pri sv. Štefanu); poslovljal sem se dalje od malega števila dobrih znancev, nakupoval malih spominkov za svoje prijatle v daljni domovini in tudi za se. Zlasti sem želel v vednem živem spominu ohraniti obraze nepozabljivih g. g. profesorjev gospodarstvenega kurza, toraj sem si omislil njihove fotografije kot dragi spominek. Pa tudi brez male nevolje ni smel minuti zadnji dan. Vložili smo bili učitelji prošnjo za znižano vožnjo na železnici ob popotvanju proti domu. Reči moram, da nam je slavno ravnateljstvo južne železnice to radovoljno dovolilo; samo popotovati bi bili morali od Dunaja do Ljubljane brez vsake pomudbe. To pa bi bila za take radovidneže, kot je ravno moja malenkost, vendar le malo prevelika skušnjava. Zderznil sem se bil toraj, iti osebno prosit k zgoraj imenovanemu vodstvu, naj se mi dovoli pomudba in prestanek popotvanja vsaj v Miirzzuschlag-u in Gradec-u. Ni tekla sicer gladko moja reč, in požreti sem moral med drugem celo oporabo: ndie Herren Schullehrer scheinen ja Lustreisen machen zu wollen!" — ker mi je pa poslednjič čmerni gospod vendar le predelal dovoljni listič, kakor sem želel, sem mu tudi v sercu rad odpustil njegovo abotno govorjenje. Čudno je res na svetu! Premožni in vedoželjni ljudje potrosijo tisoče vsako leto na popotvanju, da bi se s tem izobraževali in likali; — mi ljudski učitelji pa bi bili smeli gledati lepa mesta in znamenite pokrajine le mimogrede ali iz daljave, kot nekdaj Mozes iz visoke gore obljubljeno deželo. Mituogrede naj tu omenim, da je oziroma na vožnjo po železnicah v našej Avstriji ravno v zadevi povoljne pomudbe na kakera kraji še mnogo mnogo pomanjkljivega in spremembe vrednega. Menim, če si kupim in pošteno plačam na železnici vozni listič iz katerega-kolj kraja v druzega (se ve, da več železničnih čert ob enem, n. pr. južne, Rudolfove i. t. d. tu ne misliin, ampak le eno in isto,) da lukamatija ne bi postal zarad tega že šepast, ako se med potjo en ali dva dneva kod poinuditn in potem na podlagi kupljenega lističa dalje popotujem. Na kako goljufijo ali ponarejenje voznih listkov tako ni misliti, ker bi človek imel s tem preveč posla, in bi se mu tudi javaljne splačal trud. Povedal sem pa to javno, ker sem že večkrat slišal take pritožbe, akoravno vem, da moje besede tega gotovo predrugačile ne bodo. — — Proti večeru so se prišli poslovit k nam skupaj stanujočim Gorenjskim učiteljem peteri dobri prijatli (res blage, zveste duše). Pri zmerni večerji in kozarcu dobre kapljice smo se zadnjikrat prijazno pomenkovali. Po osmi uri poslovimo se nekako težkega serca od prijetne izbe, ki nas je varovala 7 tednov; od prijaznih domačih, ki so nam proti resnično zmerni plači ves čas prav skerbljivo stregli, od prijatlov in Dunaja, ter odpotujemo v tamni noči proti kolodvoru. Ondi znidili smo se bili skoraj vsi slovenski učitelji iz Štajarskega, Koroškega, Kranjskega in Primorja za vskupno odpotovanje; pridružilo se je bilo tudi nekaj nemških učenikov, dobrih nam znancev. V živib. razgovorih čakali smo vlakovega odhoda. Na dano znamnje zasedli smo vozove, in o iskrenem zaklicu: ,,Z Bogom ! Dunaj!" odpeljal nas je vlak v tamno jesensko noč. Vsled naslova mojega pričujočega spisa bi bil dospel tedaj zdaj k sklepu. Ker pa me je že iharsikdo zagotovljal, da je željno in z zadovoljnostjo prebiral moje potopisne spomine, povabim zveste svoje brate, naj me pospremijo blagovoljno tudi še en čas na mojem popotvanji proti dragemu domu. — Ker smo se bili združili odpotujoči učiteljski tovariši menda vsi v enem vagonu, in ker smo veselo zavest domohoda tudi še nekoliko zalijali z dobro kapljico slovečega vinskega pridelka iz Dunajske okolice, s čimur so si bili tovariši popotne čutarice napolnili, je bila tudi volja čezdalje bolj židana, in petja, veselega šundra, šal in enacih razvedril je bilo toliko, da na spanje pač ni nihče inislil. Mimo mest, tergov in vasi derdrali smo v silni naglici, iri prej kot smo pričakovali, bili smo pod Semernikom. Med tem prisijal je bil tudi mesec v svojem magičnobledem blišču, ter razsvitljeval nara na daljnein potu čez visoki avstrijsko-štajerski mejnik čudovite in ogromne železnične stavbe, katere so bile v noči še bolj velikanske videti. Vsaki zmed uas si je hotel ogledovati to resnično pravo stavbino 6udo našega stoletja, kar se železnica čez Semernik z vso pravico sme imenovati. Okol 3. ure čez polnoč 25. septembra pripeljamo se v Murzzuschlag, kjer je meni in pobratimu J. S. bila ura ločitve. Že pred odhodom od doma sklenil sem bil, iz Dunaja nazaj grede romati v slavno-znano Marijno Celje, in zdaj bil sem na tem, spolniti storjeno obljubo. Ker se je pridružil mojemu namenu tudi S., sva se toraj tu ločiti morala od vesele družbe. Zastonj bi se trudil, popisati občutke, ki so me sprehajali v trenutku, ko smo si zopet tu segali zvesti prijatli v roke, poslovivši se z nekaterim gotovo tu na zemlji za vselej. Ko pa je vlak odpeljal drage tovariše naprej, in sva ostala s S. v mračni noči na kolodvoru sama, dalječ od ljubega domovja in čisto med ptujimi ljudmi, mi je bilo še dokaj bolj tesno pri sercu. Moj namen je bil, da bi bila čakala s potnim tovarišem v kolodvorski gostilni svita juterne zore, kar so od nočnega čuvanja in ure vožnje utrujeni udje tudi na moč zahtevali; al stalo nama je naprej peš premeriti danes daljavo okol 12 ur, toraj je S. djal: kaj hočeva pohajkovati; odriniva koj naprej I In zgodilo se je tudi tako. (lMje prih.)