r n Republiški svet Zveze sindikatov Jugoslavije za Slovenijo 1. Albreht Roman, novinar, Ljubljana; 2. Babič Branko, novinar, Ljubljana; 3. Barlič Janez, elektrotehnik, Ljub- ■ Ijana; 4. Barovio Rado, tehnik kemije, Krško; 5. Batagelj Avgust, mizar, Ljubljana; B. Bečan Ivan, klepar, . Kranj; 7. Beričič Marjan, rudar, Idrija; 8. Blaha Tilka, predmetna učiteljica, Ljubljana; 9. Borštnik France, železostrugar, Ljublj ana; 10. Boštjančič France, grafičar, Ljubljana; 11. Božič Stanislav, strojni tehnik, Kranj; 12. Brejc Tomo, uslužbenec, Ljubljana; 13. Cvahte dr. Saša, zdravnik, Ljubljana; 14. Černe Jože, natakar, Portorož; 15. Črešnik Vlado, rudarski tehnik, Velenje; 16. Fortuna Lojze, uslužbenec, Ljubljana; 17. Fras Mara, uslužbenka, Maribor; 18. Gabrovšek Janez, mizar, Ljubljana; 19. Ganziti Rudolf, zidar, Ljubljana; 20. Goljuf Polde, rudarski paznik, Trbovlje; 21. Gomolj Marijan, kovinostrugar, Maribor; 22. Gorjup Ivan, soboslikar, Maribor; 23. Gostiša Mihaela, tekstilna delavka; Ljubljana; 24. Horjak Frane, metalurški tehnik, Jesenice; 25. Jager Jože, železolivar, Ljubljana; Ijana; 26. Janžekovič Ivo, železostrugar, Maribor; 27. Jež Pepca, delavka, Kranj; 28. Jošt Josip, uslužbenec, Celje; 29. Juvan Milka, uslužbenka, Ljubljana; t 30. Kavčič Stane, delavec, Ljubljana; 31. Kardelj Pepca, delavka, Beograd; 32. Kodrič Anton, uslužbenec, Koper; 33. Kopitar Jože, delavec, Ljubljana; 34. Kos Darko, orodjar, Izola; 35. Kovač Albin, kovinar, Ljubljana; 36. Kovač Jože, kurjač, Izola; 37. Kralj Franc, uslužbenec Ljubljana; 38. Krese Leopold, krojač, Ljubljana; 39. Križanič Jože, kmetijski tehnik, Ptuj; 40. Kvas Jakob, delavec, Ljubljana; 41. Leban Gabrijel, železničar, Nova Gorica; 42. Leben Franc, metalurški delavec, Jesenice; 43. Logar Anton, upokojenec, Ljubljana; 44. Lorenčič Jože, klepar, Maribor; 45. Markovič Franc, gozdar. Poljane pri Novem mestu; 46. Miklič Rado, pravnik, Ljubljana; 47. Mirtič Vencelj, električar. Novo mesto; 48. Nestel Avgust, ključavničar, Trbovlje; 49. Ocepek Lojze, soboslikar, Ljubljana; 50. Ozim ing. Vojko, inženir kemije. Ruše; 51. Ožbolt Slavko, strojni ključavničar, Maribor; 52. Petruša ing. Ivo, inženir, Dol. Lendava; 53. Pevec Julij, rudarski nadzornik, Hrastnik; 54. Peklar Marija, šivilja, Maribor; '55. Pipan Franc, mizar, Ljubljana; 56. Plaveč Jože, delavec, Novo mesto; 57. Plazar Franc, ključavničar, Ljubljana; 58. Plevnik Jože, kotlar, Ljubljana; 59. Poljanar Milka, uslužbenka, Češnjica pri Škofji Loki; 60. Potočnik Roman, pomočnik direktorja, Ljubljana; 61. Primožič Slavko, ključavničar, Tržič; 62. Rant Janez, strojni ključavničar, Ljubljana; 63. Razdrih Feliks, delavec, Ljubljana; 64. Rems Janez, električar, Kamnik; 65. Repolusk Irma, tekstilna delavka, Maribor; 66. Resnik Ivo,^avtomehanik, Celje; 67. Rožič Marijan, metalurški delavec; Ljubljana; 68. Rupreht Uroš, magister farmacije, Ljubljana; 69. Samec Neda, uslužbenka, Ljubljana; i 70. Sbrizaj Danilo, profesor, Ljubljana; 71. Seliškar Tone, književnik, Ljubljana; 72. Simič Franc, strojni tehnik, Maribor; 73. Strmčnik Ivan, delavec, Ravne; 74. Svetek Franc, upokojenec, Ljubljana; 75. Šegula Jože, mizar, Kidričevo; 76. šetina Milan, delavec, Pivka; 77. šlosar Ivan, uslužbenec, Ljubljana; 78. Šter Danica, uslužbenka, Ljubljana; 79. Štrban Karel, delavec, Senovo; 80. Šturm Tone, delavec, Piran; 81. Švab Mitja, novinar, Ljubljana; 82. Tavčar Ivo, novinar, Ljubljana; 83. Taler Franc, delavec, Beograd; 84. Tišma Jovo. brusilec stekla, Rogaška Slatina; 85. Trinkaus Vinko, uslužbenec, Ljubljana; 86. Tribušon Ing. Tone, inženir kemije, Ljubljana; (Nadaljevanje na 2. strani) Koristi naše skupnosti so odiooilne IIL redni občni zbor Republiškega sveža sindikatov Slovenije V soboto in nedeljo, 29. In 30. marca, je bil v Ljubljani, v veliki dvorani Doma sindikatov, tretji redni letni občni zbor republiškega sveta sindikatov Slovenije. Občni zbor je odprl predsednik tovariš Stane Kavčič in pozdravil goste: sekretarja CK ZKS Miha Marinka, člana izvršnega komiteja CK ZKJ Franca Leskoška-Luko, Dragija Stamenkoviča, podpredsednika Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, sekretarja republiškega sveta sindikatov Hrvatske Rudolfa Čara, sekretarje okrajnih komitejev in delegate. Od izvoljenih 198 delegatov se je občnega zbora udeležilo 185 delegatov. Po izvolitvi organov občnega. zbora so posamezni referenti prebrali pet referatov k letnemu poročilu o delu republiškega sveta, poročila pa niso brali, ker so ga delegati prejeli že pred dnevi. V soboto popoldne so delegati razpravljali v treh komisijah, in sicer v politično-organizacijski ko-misiji, v komisiji, ki je razpravljala o razmerjih v gospodarskih organizacijah in o delu sindikatov v njih in v komisiji, ki je razpravljala o delu sindikatov v komuni; V nedeljo dopoldne so poročevalci prebrali poročila komisij. Občni zbor je potrdil vsa poročila in referate. Po razrešnici dosedanjega republiškega sveta so delegati izvolili 95-članski plenum, potlej 'ta je govoril sekretar izvršnega komiteja CK ZK Slovenije tovariš Miha Marinko. Ob zaključku občnega zbora je tovariš Stane Kavčič,, novoizvoljeni predsednik, dejal, da ni treba sestavljati posebnih pismenih zaključkov in resolucij o nadaljnjem delu sindikatov. Izhodišče za delo v prihodnje naj bodo referati in razprava na občnem zboru. To problematiko pa naj sindikati, je dejal tovariš Stane Kavčič, obravnavajo predvsem z vidika političnih osnov in s političnimi sredstvi. Ob tem pa velja upoštevati spoznanje, ki je prišlo na občnem zboru jasno do izraza, da ima naš delavski razred dovolj sil in dovolj političnih sposobnosti, da bomo te probleme urejali v interesu vse naše skupnosti. Po zaključku občnega zbora so se prvič sestali člani plenuma. Izvolili so predsedstvo, ki šteje 23 članov, in tajništvo z osmimi člani, GOVOR SEKRETARJA IZVRiilOl KOMITEJ! CK ZIC ŠLOVEHUS TOVARIŠA rnsam Sindikati — moč občine Tovariš Miha Marinko je uvodoma dejal, da je oil potek celotnega občnega zbora na izredno visok; ravni in da se je lotil i^istve- -nih problemov, nalog in same vloge sindikata. Pri tem je poudaril, da ima ta napredek v razvoju in gledanju svoje vzroke, med katere je treba prištevati tudi naše splošna politične napore, napore političnih organizacij in vodstev. Težav in nejasnosti glede vloge in nalog sindikatov v preteklosti ni treba pripisovati samo sindikalnim vodstvom in sindikalnemu članstvu, ampak vsem političnim vodstvom in organizacijam ter njihovim pomanjkljivostim. — Vprašanje sindikatov, njihove orientacije in naloge so bile zelo resno obravnavane že lani decembra na plenumu Centralnega komiteja ZKS. V pretekli volilni kampanji, ki je bila v celoti v znamenju afirmacije delavskega razreda, so se izrazito pokazale osnovne zavestne težnje delavskega razreda v vsej Sloveniji. V tej volilni kampanji je videl delavski razred z vso jasnostjo svoje perspektive in svojo vlogo ne samo ozko v posameznih podjetjih, ampak v širšem konceptu kot vodilna sila na področju celotne družbene aktivnosti, USPOSOBITI SINDIKATE ZA UREJANJE ODNOSOV V OBČINI V nadaljevanju svojega govora je tov. Marinko med drugim dejal, da smo zaključili leto 1957 z velikimi gospodarskimi uspehi. Izpopolnjen je bil gospodarski sistem, dalje sistem družbenega upravljanja, ki poudarja pomen občin kot organov družbenega upravljanja in dali le-temu razmeroma zelo široko materialno osnovo. Podjetja in občine razpolagajo skoraj s polovico celotneiga narodnega dohodka. Ta osnova je nujno narekovala, da moramo posvetiti vso pozornost sindikatom in usposobiti to našo najbolj množično delavsko organizacijo, da se kot celota znajde, angažira in da preko nje izvedemo celotno politično usmerjanje delavskega razreda, da bo ta lahko urejal čestokrat izredno zapletene probleme na področju same občine, SEKRETAR CENTRALNEGA KOMITEJA ZK SLOVENIJE TOVARIŠ MIHA MARINKO ki nastajajo v odnosu enega podrtja do drugega, zelo zapletene odnose podjetij do občine, do kmetijskega sektorja, odnos« vrste drugih služb, kakor so socialno skrbstvo, zdravstvo, kultura in prosveta. V teh odnosih so čestokrat prevladovale težnje, da bi čim manj dajali družbi. Kmečki proizvajalci so dostikrat videli samo svoje obveznosti, niso pa videli ugodnosti, ki jih nudi naša skupnost jn so se pojavile zlasti v Sloveniji. Tu je nastal za manjši del prebivalstva kon-junkturni položaj, na osnovi katerega si je ustvaril ta del svoje blagostanje hitreje ka- .* v.' V.ViV •.fcc. : ; | ,r, : :||p: kor pa tisti del prebivalstva, ki živi od svoje plače. To je zelo zapleten problem, pri urejanju katerega se morajo v največji meri angažirati sindikati, ki morajo gledati na te stvari široko, saj narekuje to povsem jasno življenjski interes samih delavcev. Sindikati pa se morajo nujno angažirati tudi zaradi tega, da bo zagotovljen njihov vpliv tudi na torišču komune, 'trgovine oziroma menjave blaga, torej na torišču, kjer se gospodari v okviru neke zelo pestre družine, ki jo predstavlja na terenu občina. Tov. Marinko je dalje dejal, da stoji pred nami naloga pretvoriti sindikate v ustanovo, ki bo obvladovala celokupno problematiko naše družbe. Zaradi tega je nujno, da morajo delovati sindikati na širši politični vzgoji delavskega razreda. Dosegli smo tako velike uspehe, da lahko z uporabo pravilnih političnih metod, s pravilnim političbim sistemom in pravilnim pojasnjevanjem, vpeljemo v življenje, v soglasju s celotnim našim delavskim razredom vsako odločitev, ki je koristna, ki se da opravičiti in je za družbo smotrna. To nam dokazuje celotno naše predvolilno razpravljanje z vsemi širokimi zborovanji, ki je zajelo takšen obseg, kakor še nikoli doslej. To veliko razgibanost je treba po mnenju tov. Marinka pripisati raznim drugim čini-teljem. Predvsem so se angažirale vse zavestne subjektivne sile od vrha navzdol tako, da je šla razprava v širino in da so bile obravnavane splošne koncepcije, bil! pregledani naši splošni pogledi in da so bila obravnavana vprašanja v jugoslovanskem merilu. Zelo smo blizu ob jek ti viz a rije meril za obveznosti vsakega delovnega kolektiva nasproti družbi ih na te.f osnovi smo mogli zelo uspešno odpraviti mnoge pojave oziroma očitke o tem. kdo več daje in podobno. Izpopolnili smo naš sistem tako, da ima vsak delovni kolektiv enake obveznosti do družbe, pa naj gre za podjetja v Sloveniji, v Makedoniji, v Kosovu, Metohiji alj kjer koli. Povsem razumljivo je, da gre del sredstev, ki se zberejo v Sloveniji, za potrebe izven nje, da se čimprej in čimbolj izravna razvoj proizvajalnih sil. Imamo velik interes, da se razvijejo proizvajalne sile tudi v nerazvitih predelih naše države, kar mora olajšati problem življenjskega standarda vseh naših delovnih kolektivov in izboljšati položaj delovnih koleiktivov, ki so na gosto razporejeni v naši republiki. Ta problem je bil v volilni kampanji jasno prikazan in pojasnjen, kar je v znatni meri pripomoglo do velikega napredka v primerjavi s prejšnjimi pogledi. Na tej osnovi bodo tudi našj sindikati, ki so se tesneje povezali s političnimi vodstvi v občinah in okrajih in z drugimi našimi družbenimi organizacijami, lahko uspešno urejali — ob naši primernj skrbi za pravilno usmerjanje — sedaj in v bodoče izredno zapletene in težavne naloge. Tov. Marinko je izrazil svoje prepričanje, da bo potek naših preteklih volitev prešel v našo osnovno zavest in bo budil v naših družbenih silah potrebno trajno aktivnost. Sedaj je potrebno, da se lotimo praktičnega in kon--rraiocf A CtreserdA s^stja eruefejn egsu^a.isf nah, da se jih lotijo naš; sindikati kot politična organizacija, dalje občinski sindikalni sveti in zbori proizvajalcev v občinskih ljudskih odborih. Problemov je na vseh toriščih mnogo. Ce vzamemo samo naš plačilni sistem, bomo videli, da moramo objektivizirati merila za OB KONCU OBČNEGA ZBORA SO DELEGATI IZVOLILI NOV REPUBLIŠKI SVET, KI IMA 95 ČLANOV. TRETJEGA REDNEGA LETNEGA OBČNEGA ZBORA SO SE MED GOSTI UDELEŽILI TUDI SEKRETAR CK ZKS TOVARIŠ MIHA MARINKO, PODPREDSEDNIK CENTRALNEGA SVETA ZSJ TOVARIŠ DRAGI STAMEN-KOVIC IN TAJNIK REPUBLIŠKEGA SVETA SINDIKATOV HRVATSKE TOVARIŠ RUDOLF CAR, KI JIH VIDIMO NA SLIKI tarifno politiko In da bomo potem lahko na tej osnovi določali nagrade in najbolj realno urejali tudi vprašanja norm. Tu gre za urejanje odnosov med posameznim; podjetji in branžami. Tu so nadalje vprašanja interesov proizvajalcev kot potrošnikov, vprašanja trgovin, nudenja uslug in udobnosti socialnih, zdravstvenih, prosvetnih, kulturnih in zabavnih ustanov, kjer je treba vse to urejati z vidika interesa našega proizvajalca in našega potrošnika. Teh problemov se je treba lotevati z veliko skrbjo in se pri tem ne zaleta vati. OBČINSKI SINDIKALNI SVET — VAŽEN POLITIČNI CINITEU V OBČIN! Izredno važno je, da postanejo' občinski sindikalni sveti važen činitelj v celotnem političnem vodstvu občine, in v celotni gospodarski skupnosti občine. Odigrati morajo svojo vlogo tako v gospodarski operativi, kakor tudi v zadirugah in v občini, v kateri je treba zelo smotrno obravnavati problematiko in najti pametno rešitev vsakega problema. Ce se ob vsestranski izmenjavi mnenj pokaže, da so kakšne pomanjkljivosti, je treba stališča tud; menjati in na tej osnovi priti do enotnega stališča, ki ima tudi soglasje večine prebivalstva. V zvezi s tem je tov. Marinko govoril tudi o potrebi borbe proti uravnilovskim težnjam, proti temu, da bi delili dobičke, ki jih je ustvarila objektivno ugodna situacija izven činiteljev v samem podjetju itd. Pri tem je dejal, da dobiček, ki j® posledica izredne konjunkture, pripada celotni družbi. Ta naj tak dobiček koristno in racionalno uporabi. za potreba dviganja splošnega družbenega standarda. Tovariš Marinko je bil dalje mnenja, da se mora zavzeti sindikalna podružnica pri svojem članstvu za udeležbo na zborih volivcev na terenu, kjer naj bi dajali delavci ton v izvajanju občinske politike, kar je izredno važno. Po njegovem mnenju ne bi smeli dopuščati, da se zbori volivcev nanašajo samo na kmečke predele ali na določene mestne predele. Delavce je treba angažirati za sodelovanje ne sam0 v tovarni, temveč pri obravnavanju občinske politike, ker bo sicer sindikalna podružnica izgubila v tovarni dobršen del svoje vsebine. Ob koncu se je tov. Marinko dotaknil še nekaterih tendenc, ki se kažejo ob, razpravah o pismu izvršnega komiteja CK ZKJ. Tu naletimo na pretiravanja v uravnilovskih težnjah, hkrati pa mislijo, češ saj bo to trajalo samo nekaj časa, potem pa bo šlo spet po starem naprej. Izredno važno je, da odpravljamo taka gledanja. Potrebno je angažirati sindikate in se vztrajno boriti pri ljudskih odborih in tudi v skupščini, da bodo vse ugodnosti, ki jih dobi ta ali oni. javne in vsem znane in da se zagotovi splošno polaganje računa o vsem materialnem poslovanju, začenši od podjetja do vrha, s čimer bomo zagotovili družbeno evidenco o teh stvareh. Ne smemo pričakovati nek® linije enakih želodcev, ker bi nas to vrglo nazaj. Na pomen tega pisma moramo gledati kot na trajno metodo, kj nujno zahteva, da v celotnem našem družbenem življenju utrjujemo naš sistem in odpravljamo pojave, ki so škodljivi. Predvsem j® važno, da utrdimo sistem sproščene kritike, za katero ne sme biti nihče preganjan. Taka kritika, javno polaganje računov, kritika nepravilnosti, ne more imeti posledic in srepresalij in zaradi tega ne sme biti nihče preganjan. Ce bi se represalije kljub temu izvajale, se je treba obrniti na višje organe. Skrb nad temi stvarmi morajo imeti sindikati. Družbena vloga in naloge sindikatov i Tovariši in tovarišice! Mogoče se bo komu zdela tema, ki jo obravnava ta referat, preveč načelna in preveč splošna, da bi lahko služila kot konkretno napotilo za akcijo, kar je predvsem smisel in glavni cilj našega občnega zbora. Mogoče bo kdo smatral, da je vse, kar je v zvezi z načelno opredelitvijo družbene vloge sindikatov in njihovih nalog, že jasno in sprejeto, zato ker je bilo o tem že dosti rečenega in napisanega. Bilo bi izredno razveseljivo, če bi lahko taka trditev odgovarjala stvarnosti. Toda v stvarnosti in pri praktičnem delu sindikalnih organizacij srečujemo stališča, mnenja, ocene in koncepte, na osnovi katerih je možno trditi, da mnogokje glede sindikatov, glede njihove vloge, nalog in mesta — stvari tudi načeloma niso jasne. Mnogokrat se slišijo trditve, da je pomen sindikatov spričo drugih organov delavskega in družbenega upravljanja nepomemben; njihova vloga se reducira, recimo, zgolj na vzgojitelja delavcev; nalaga se jim skrb samo za kulturno-prosvetno delo med delavci. Ponekod se jih zožuje samo na organizatorja zabav in razvedrila; tudi pravijo nekateri, naj sindikati skrbijo samo za oddih, ali i naj prirejajo tečaje, predavanja in podobno. So tudi taki, ki iščejo in vidijo v sindikatih pred- Ce hočemo pravilno opredeliti družbeno vlogo in naloge sindikatov, moramo najprej ugotoviti, kateri družbeni faktorji zahtevajo njihovo prisotnost in v katero aruzoeno politično smer je notrebna njihova akcija. V kapitalizmu kot tudi v socializmu je cilj sindikatov borba za interese delavskega razreda in vseh delovnih ljudi. V kapitalistični družbi odrejajo vlogo in naloge sindikatom razredna nasprotja. Sindikati se bore za interese delavcev z borbo proti razredu izkoriščevalcev. Sindikatom odreja torej njihovo vlogo in nalogo razredna borba. In pri nas? Ali odreja njihovo vlogo zgolj borba proti kapitalističnim razrednim ostankom? Ne, čeprav je borba proti njim tudi ena izmed nalog sindikatov. Toda ta naloga je vzporedna; ona ne odreja mest* in smeri delovanja sindikatov. V taki socialistični družbi, kot je naša, odrejajo vlogo in naloge sindikatov predvsem sledeča štiri družbenopolitična dejstva: 1. Materialna preobrazba odnosno materialna graditev novega družbenega sistema, brez katere si ni mogoče zamisliti dokončne zmage socializma in izboljšanja življenjskih pogojev delovnega človeka, zahteva, zlasti v tako zaostali državi, kot je bila naša, maksimalno mobilizacijo fizičnih in duševnih sil delavskega razreda. Ona zahteva od delovnega človeka in predvsem od delavskega razreda, zlasti od začetka, zavestno prenašanje izrednih žrtev, naporov, težkih življenjskih pogojev in drugih negativnih posledic kapitalizma in vojnega razdejanja. Kdo drugi kakor sindikati, kot masovna organizacija delavskega razreda, so skupaj s politično naprednejšimi silami poklicani in odgovorni za to, da se delavski razred te svoje težke naloge zave in da jo izpolnjuje. Ce si prikličemo v spomin najtežja povojna leta naše socialistične graditve, potem lahko trdimo, da so sindikati to svojo nalogo dobro izvrševali. 2. Graditev in razvoj socialističnih odnosov — to se pravi splošen napredek družbe na razvijajočih se materialnih temeljih v smislu moralno politične in duhovne nadgradnje družbe. Konkretno povedano, pot od mezdnega delavca do socialističnega proizvajalca in upravljavca v isti osebi je dolgotrajen in neenostaven proces. Ta razvoj se ne vrši spontano sam od sebe;. tudi njega ne potiska naprej in uravnava zgolj materialni napredek družbe. Misliti tako, pomeni gledati na družbeni razvoj in njegove probleme ne z marksistično-dialektičnega, ampak z vulgarno ekonomskega stališča. V tem smislu imamo že precej, na žalost slabih izkušenj tudi iz naše prakse. Kaj je konec koncev neodgovorno gospodarjenje s sredstvi, nepravilno razdeljevanje plačnih fondov, premij in razni drugi pojavi okoriščanja v takem primeru, drugega kot zmaga političnega gledanja in mentalitete, ki je v svojem bistvu bližja kapitalizmu kot socializmu. Taki otočki včerajšnjega dne v naši sodobni stvarnosti, čeprav nimajo perspektive, vendar kažejo, da je možna v posameznih primerih tudi sledeča kombinacija: z družbenimi socialističnimi sredstvi ustvarjeni višek dela in kapitalistično prisvajanje odnosno razdeljevanje tega viška. Glejte, zato je lahko idealiziranje zgolj enostranskega materialnega napredka politično in ekonomsko zelo škodljivo. Materialni napredek predstavlja hkrati z vztrajnim in sistematičnim prizadevanjem in delom organiziranih socialističnih sil — v prvi vrsti komunistov in sindikatov — tisto enotno družbeno silp, ki je edina sposobna. pripeljati to družbeno preobrazbo v višjo, socialistično stopnjo. Za dosego tega cilja, to se pravi za preobrazbo delavca od mezdnega delavca v socialističnega pro-izvaialca in uoravHavea v eni osebi z vdorni potrebnimi političnimi, etičnimi, ekonomskimi, strokovnimi in delovnimi sposobnostmi, je potreben dolgotrajen in trdovraten boj novega s starim. Tak boj lahko bijejo samo organizirane politične sile delavskega razreda: za ta namen je potrebna maksimalna politična mobilizacija teh sil in njihov vpliv. Vse to pa za delavski razred poleg komunistov predstavljajo odnosno bi morali predstavljati sindikati. 3. Znano je, da so v naši družbi osnovna, rekel bi klasična razredna nasprotja že odpravljena. Ali pa to pomeni, da v naši dr"žb’ ni nobenih nasnrotii in pretiovij več? Odgovoriti negativno na to vprašanje bi pomenilo zapirati oči pred našo stvar-nostin V naši družbi še obstn;eip rezbeea protislovja in nasprotja, različni interesi posam^^iVrnv p1! VnloW’--<-»v To seveda niso frontalna in nepremagljiva razredna protislovja, ampak so protislovja, vsem antitezo državi in njenim organom; zopet drugi vidijo v njih zgolj zaščitnika običajno najbolj zaostalih in nezavednih delavcev. Od tu do zaključka, da so sindikati nepotrebni, pa je zelo majhen korak. . Prenekateri bistri »•teoretik-« in tudi »praktik« je že suvereno in domišljavo zakorakal v to smer. Ali ne dokazujejo vsa ta različna, ozka, nepopolna in zmotna mnenja o vlogi in nalogah sindikatov, da marsikaj tudi v načelnem pogledu še ni jasno. Ali ni očitno, da taka zmotna in različna gledanja, ki pa niso samo v sindikatih, ampak tudi v dru- , gih političnih organizacijah in organih' družbenega upravljanja, morajo negativno vplivati na konkretno in vsakodnevno delo sindikatov?! Ali je možno graditi in boriti se za trajnejši koncept sindikatov na takih ozkih, enostranskih in napačnih trditvah o njihovi vlogi in pomenu? Ni dvoma, da na takih principialno zgrešenih ocenah vloge in nalog sindikatov ni možno zgraditi resnega politično-ekonomskega koncepta; na takih osnovah tudi ni možno organizirati resnega in sistematičnega dela v sindikatih. Na takih osnovah je komaj možno delati od danes do jutri, živeti iz rok v usta in životariti v dnevnem prak-ticizmu. Spričo vsega tega se postavlja kot izredno važna naloga, konflikti, problemi in težave znotraj delavskega razreda. To sp protislovja in nasprotja, ki jih povzročajo težki materialni pogoji, v katerih se gradi socializem; po-vzročajo jih posledice preživelega kapitalističnega sistema tako v svojem materialnem kakor tudi v moralno-političnem pogledu. Ta protislovja nastajajo tudi zaradi različnih neposrednih interesov med posameznikom in družbo, med kolektivom ih kolektivom, med posameznikom^ in kolektivom. Nasprotja nastajajo tudi zaradi individualno nepravilnega pojmovanja nalog, dolžnosti in pravic vsakega posameznega delavca ali tudi posameznega delovnega kolektiva. Omenjena protislovja in nasprotja končno objektivno povzročajo skokoviti prehodi, odnosno točneje rečeno posamezna nesorazmerja v ekonomskih odnosih in temeljih novo nastajajoče družbe in hkrati z njo tudi vsa komplicirana problematika graditve državnega sistema in gospodarstva z vsemi svojimi prehodnimi oblikami, spremembami in dopolnitvami. Vsa ta problematika se ne more uravnavati sama od sebe spontano in stihijno; vsa ta protislovja in nasprotja, k; po svoji objektivni prirodi niso taka, da se ne bi dala vskladiti, reševati in rešiti, pa bi Glejte, tovariši in tovarišice, to so tiste osnovne družbene komponente, ki odrejajo sindikatom njihovo družbeno vlogp in nalogo. Kot vidimo, so te komponente hkrati tudi centralni problemi graditve socializma pri nas. In zato je zelo nesmiselno in škodljivo zmanjševati družbeno vlogo sindikatov in jo zoževati samo na to, ali ono delovno področje ali nalogo. Zato sindikati niso razredni zaščitnik delavstva v starem kapitalističnem smislu; sindikati tudi niso samo vzgojna organizacija delavstva; tudi ne samoorganizacija, ki naj skrbi za kulturo, zabave, oddih in razvedrilo delavstva. Se manj so sindikati antiteza in samo kontrola dela državnih organov in operativno gospodarskih organizacij. Sindikati so predvsem borbena in množična delavska politična organizacija. Ce rečem politična, potem ne mislim pri tem nekega samostojnega političnega programa. Ne! Takega samostojnega političnega programa, ki bi bil drugačen od političnega programa Zveze komunistov in Socialistične zveze, sindikati nimajo in ga ne morejo imeti. Ce pravim, da so sindi- Sindikati morajo biti torej predvsem borec in ne samo vzgojitelj in propagandist za socializem, za napredek in za socialistične odnose. Borec za koga in proti komu? Splošni odgovor na to vprašanje se glasi: borec za tistega in tisto, kar pospešuje socialistično graditev, ker se z njo edino lahko rešujejo dejanski interesi delavskega razreda in doseže materialni in duhovni napredek družbe. Sindikati morajo biti politični borec proti vsemu, kar zavira tak socialistični razvoj In napredek. Tu drugega generalnega recepta in koncepta ni. Na osnovi te splošne orientacije pa se je treba v konkretnem praktičnem delu sindikalnih organizacij skoraj vsak dan znova opredeliti in usmeriti na osnovi konkretnih analiz, dejstev, razmer, uspehov, napak, odnosov in nasprotij. Opredeliti in usmeriti, podpreti ali napasti, pohvaliti ali kritizirati je treba enkrat posameznika v njegovi borbi proti kolektivu, drugič kolektiv pri njegovem nastopu proti posamezniku. Enkrat proti birokratizmu, špekulantsUu ali nemarnosti, drugič proti uravnilovki in demagogiji; enkrat za upravičene zahteve delavca, delovnega kolektiva, drugič proti nepravilnemu pojmovanju njegovih dolžnosti, nalog in pravic in proti njihovim nepravilnim, nerealnim, neobjektivnim zahtevam; enkrat proti škodljivemu lokalizmu in ozkosti, drugič proti tistim, ki ne razumejo procesov, problemov in razpoloženja, ki se pojavljajo v Referat Staneta Kavčiča lahko privedla do težkih posledic in političnih konfliktov, če ne bi bilo tu organiziranih političnih sil, predvsem organizirane politične sile delavskega razreda, - to se pravi sindikata in njegove avantgarde — to se pravi Zveze komunistov, ki morajo vse te probleme reševati in delovati v interesu delavskega razreda in s tem za socializem. 4. Materialna in z njo tudi kulturna zaostalost družbe predstavlja dolgo časa resen izvor birokratizma, ki se pojavlja STANE KAVČIČ, PREDSEDNIK REPUBLIŠKEGA SVETA SINDIKATOV SLOVENIJE v najrazličnejših oblikah. Poleg načelno jasnih in pravilnih zasnov socialistične graditve — kar je pri nas slučaj — je edino uspešno sredstvo borbe proti tej latentni birokratski nevarnosti množična iniciativa,, ki predstavlja hkrati tudi množično kontrolo delovnih ljudi, v prvi vrsti delavskega razreda. Kdo drugi, če ne sindikati, imajo'predvsem nalogo in možnost organizirati in razvijati tako iniciativo in kontrolo? kati politična organizacija, je razumeti tako, da mora imeti njihovo delo politično vsebino; metode njihovega dela morajo biti politične. Vloga in naloge, ki jih imajo, zahtevajo od sindikatov politični čut in politični posluh za dogajanja; njihov vpliv bi se moral čutiti na vseh področjih političnega, gospodarskega in kulturnega življenja. Doseči to in pozitivno delovati v tej smeri pa seveda ni enostavno. Tako delovanje sindikatov je seveda lažje kot ono v kapitalizmu, v nekem smislu pa tudi težje, odnosno bolj zamotano. To delo je lažje zato, ker nad delavskim razredom in njegovo politično množično razredno organizacijo ni sovražnega razrednega pritiska; in težje zato, ker so problemi mnogo bolj zapleteni, ker fronta ni tako čista in jasna kot v kapitalizmu. Od borbe proti priganjaštvu do podpore brezdelnemu postopanju. od skrbi za/ človeka do lažne demagogije, od politične akcije do nepotrebnega prakticizma je včasih samo en korak in marsikatera sindikalna organizacija ali posameznik ga je že na žalost marsikdaj napravil. širokih plasteh delavskega razreda. Nekje je treba podpreti stremljenja za čimvečjo razširjeno reprodukcijo in omejevati plačni fond; zopet drugje se stvari postavljajo drugače. Na vse te probleme je treba gledati predvsem zelo politično, jih obravnavati predvsem s političnimi sredstvi, budno motriti dogajanja, reagirati nanje, dinamično razčiščevati posamezne probleme, konflikte in slučaje, biti občutljiv, hiter, živahen, vsestranski in povezan. Na takem načelnem političnem' izhodišču in s tako splošno orientacijo pa je potem možno organizirati in voditi konkretno borbo za reševanje neštetih problemov političnega, gospodarskega, socialnega, kulturnega in organizacijskega značaja, ki jih praktično življenje v podjetjih in komunah postavlja na dnevni red. Na osnovi takega koncepta in spričo takih nalog morajo postati sindikati ena izmed najbolj živih konkretnih borbenih in vsestranskih masovnih organizacij. Sindikalni aktivisti, namreč tisti aktivisti, ki svoje naloge in možnosti delovanja pravilno razumejo in izvršujejo, pa nimajo razloga bati se, da njihovo delo ne bo dovolj cenjeno in da bodo utesnjeni v svojem delu in razvoju. Nasprotno, družbeni položaj in naloge sindikatov nalagajo sindikalnim kadrom težke, odgovorne, toda tudi hvaležne dolžnosti in velike možnosti osebnega razvoja in napredka. Za uspešno delovanje sindikatov so potrebni kadri, ki imajo predvsem sodobno fiziogno- BORBA ZA PRAVILNO OCENO IN RAZUMEVANJE NAČELNE VLOGE IN NALOG SINDIKATOV V SEDANJI NAŠI DRUŽBENI STVARNOSTI VPLIV SINDIKATOV BI SE MORAL ČUTITI NA VSEH PODROČJIH POLITIČNEGA, GOSPODARSKEGA IN KULTURNEGA ŽIVLJENJA POLITIČNI BOREC PROTI VSEMU, KAR ZAVIRA SOCIALISTIČNI RAZVOJ mijo družbenih delavcev, politični občutek in borbeno sposobnost, posluh za množična dogajanja, čim širši horizont in smisel za delo z množicami. NEKATERE SLABOSTI SINDIKATOV Ce pa hočemo sindikalne organizacije in aktiviste dejansko usposobiti za tako delo, pa bi morali najprej odpraviti nekatere resne slabosti, ki onemogočajo sindikatom v nakazani smeri uspešno delovanje. Te slabosti so predvsem sledeče: Najprej je treba v lastnih vrstah temeljito obračunati s pojmovanjem, da so sindikati spričo družbenega in delavskega upravljanja, hočeš nočeš, postavljeni na stranski tir. Ta teorija je predvsem tolažba za tiste, ki nimajo bodisi veselja bodisi sposobnosti in sil, da bi stopili v sredo deročih valov naše sodobne stvarnosti. Zato raje modrujejo v senci in se tolažijo z raznimi izgovori, namesto da bi odkrito priznali: prehitelo in povozilo nas je. Kolikor pa se taka zmotna mnenja in teorije o preživelosti sindikatov pojavljajo tudi izven naših vrst, pa so rezultat birokratskega, tehnokratskega in apolitičnega gledanja na naš socialistični razvoj nasploh in na sindikate ter na njihovo družbeno vlogo še posebej. V obeh primerih je treba te zmotne in škodljive teorije oceniti kot neresno in škodljivo govoričenje. SESTAVNI DEL MEHANIZMA DELAVSKEGA UPRAVLJANJA Odločno moramo kritizirati tiste sindikalne organizacije, ki.se obračajo proč od mehanizma delavskega upravljanja in od komunalnega sistema. Sindikati so pravzaprav sestavni del mehanizma delavskega samoupravljanja, njegova množična politična -osnova in usmerjevalec. Zato se morajo čutiti politično odgovorni za to, kako ta mehanizem deluje in kam je usmerjen. Sindikati bi morali postati nosilec pravilnega povezovanja in koordiniranja vse politične, gospodarske in kulturne dejavnosti med komuno in delovnimi kolektivi. Danes se ni mogoče boriti za širše in enotne interese delavskega razreda drugače kakor s komuno in v komuni. Vsaka druga prizadevanja se morajo zato izroditi ali v borbo za ozke cehovske interese ali pa v pridiganje o nekih višjih enotnih interesih delavskega razreda. SINDIKALIZEM — RESNA SLABOST SINDIKATOV Resna slabost sindikatov je tako imenovani »sindikalizem«. Kaj je pravzaprav to »sindikalizem«, o katerem se marsikje zelo mnogo govori, bodisi s prizvokom humorja ali pomilovanja. Poskušal bom dati definicijo tega sindikalnega pojava. Sindikalizem je določena oblika birokratizma v sindikalnih organizacijah. Bistvo sindikalizma je v tem, da se spretno skriva za gromoglasnimi himnami o socializmu in delavskem razredu; za to s frazami postavljeno kuliso pa životari izoliran od naše stvarnosti in brez zveze z delavskim razredom. Izživlja se v nekakšnih organizacijskih, statističnih, referentskih, telefonskih in drugih podobnih pisarniških opravilih. Sindikalizem se bavi s problemi, ki jih nikoli ne bi bilo, če ne bi bilo sindikalizma. Njemu se posreči skoraj vsako politično ali gospodarsko nalogo spremeniti v več ali manj nepotrebno in nekoristno splošno parolo. Toda sindikalizem je precej nesiguren na področju konkretnih razmer v podjetju in v delovnem kolektivu. Tu je plašen in skoraj previden. Nasploh pa zelo mnogo govoriči in v sindikalnem žargonu, nima rad sprememb in konkretne borbe, pač pa zelo rad nastopa kot predstavnik delavskega razreda na raznih ofi-cialnih prireditvah. Tak sindikalizem tudi misli, da že vse ve in zato tudi ne čita in ne študira, pač pa leta upehan in neobrit od seje do seje in vedno glasuje z večino. Podoben je človeku, ki je dobil sigurno službo, izgubil pa je prepričanje in kravato. Ne aovorim, tovariši in tovarišice, o tem škoaljivem pojavu v sindikalnih vrstah zato, ker bi mislil, da je možno to birokratsko etiketo sindikalizma prilepiti komurkoli. Ne, ne gre za to! To bi bilo nepravično in žaljivo; na ta način tudi ni mogoče izboljšati dela. Pač pa govorim o tej naši slabosti zato, da bi nam vsem postala jasna v vseh svojih odtenkih in pojavnih oblikah. Sele, kadar bo stala pred nami gola in brez svojega frazerskega in propagandnega oblačila, jo bo mogoče osmešiti, kritizirati in odpraviti. Vse to pa moramo storiti čimprej, čimbolj odločno in dosledno. ZAŠČITNA FUNKCIJA SINDIKATOV Precej bremeni delo sindikalnih organizacij tudi nepravilno pojmovanje zaščitne funkcije sindikata. Sindikati so zaščitniki dejanskih interesov delavcev, niso pa in ne smejo biti zaščitniki in podporniki najbolj zaostalih in primitivnih; v svojem bistvu že izkoriščevalskih namenov in posameznikov. Splošno je znano, da je med delavstvom še vedno nekoliko takih, ki v .socialističnem sistemu vidijo in poudarjajo samo pravice, katere jim on daje; ne vidijo ali nočejo pa videti tudi svojih dolžnosti in obveznosti. Taki ljudje se zelo radi sklicujejo na zaščitno vlogo sindikata in izkoriščajo sindikalne organizacije za svoje demagoške in nergačke nastope. Smatra se, da mora taka zaostalost, primitivnost in uravnilovsko nergaštvo, ki je bilo povsod drugod kritizirano, dobiti v sindikatu, če ne drugega, vsaj potrpežljive poslušalce in s tem tudi tiho podporo. Če ostanejo taki pojavi in primeri brez odgovora, potem daje to tisti sindikalni organizaciji nekakšen socialno primitiven in zaostal prizvok. To pa zelo otežkoča pravilno orientacijo in dobro delo sindikalnim organizacijam in odbija od njih osnovne delavske množice. Povsod tam, kjer sindikalne organizacije zaostajajo za' političnim, gospodarskim in kulturnim dogajanjem, razpoloženjem in stremljenjem delovnih kolektivov, zaostajajo zaradi tega, ker jih napada »sindikalizem«, ali pa zaradi tega, ker so pod vplivom najbolj primitivnih in nezavednih po- (Nadaljevanje s 1. strani) 87. Valenčič Lojze, uslužbenec, Murska Sobota; 88. Velušek Anton, delavec, Anhovo; 89. Verbič Andrej, direktor, Kranj; 90. Vrabič Olga, uslužbenka, Ljubljana; 91. Zver Alojz, gradbeni delovodja, Maribor; 92. Zbontar Janez, mizar, Koper; 93. Žgur Milan, skladiščnik, Ajdovšči-na; 94. Zilnik Mara, kmetijski tehnik, Sen-peter pri Celju; 95. Žmaher Ivan, uslužbenec, Celje. Msorai odbor 1. Galič Jovo, kroječ, Ljubljana; 2. Galof Albin, direktor, Ljubljana; 3. Gril Danila, delavka, Kranj; 4. Jurač Jože, grafičair, Ljubljana; 5. Zdešar Henrik, učitelj, Ljubljana. člani predsedstva Roman Albreht, Branko Babič, Tilka Blaha, Franc Borštnik, Rudi Ganziti, Jože Jager, Ivan Janžekovič, Josip Jošt, Milka Juvan, Stane Kavčič, Anton Kodrič, Albin Kovač, Leopold Krese, Jakob Kvas, Gabrijel Leban, Franc Fiazer Jože Plevnik, Marijan Božič, Uroš Rupreht, Ivo Tavčar, inž. Tone Tribušon, Vinko Trinkaus in Andrej Verbič. Člani tafništva Stane Kavčič, predsednik, France Borštnik, tajnik, Roman Albreht, Branko Babič, Rudi Ganziti, Poide Krese, Uroš Ruperht in Ivo Tavčar. V_______________________________________/ sameznikov. Take primitivne tendence pa so zlasti še precej močne v manjših kolektivih. Proti vplivom primitivnosti, zaostalosti in nekulturnosti se bomo morali še dolgo časa zelo odločno boriti. Boriti se bo treba proti tem ostankom preteklosti povsod in ob vsaki priliki; na političnem sestanku in pri gospodarskem odločanju, na kulturni prireditvi, izletu, zabavi in v privatnem življenju. Zlasti na teh področjih se primitivizem in zaostalost zelo domišljavo sprehaja sem ter tja; včasih mu celo uspeva, da se brani pred napadi z izgovorom in pozivi na demokracijo in na priborjene delavske pravice. Sindikalne organizacije se ne bi smele pustiti slepiti s tako poceni izgovori. Zato tudi nisem prepričan, da dela čast naprednemu proletariatu in sindikatu tista atmosfera z vsemi svojimi dodatki, ki jo na raznih zabavah — katerim sindikalne podružnice širokogrudno dajejo na razpolago svojo štampiljko in, ugled — izraža liter vina, kranjska klobasa in ju-hu-hu tovarišija ...! Ne samo politično prepričanje v ožjem smislu besede, ampak celotna kulturna raven, dostojanstvo in samozavest, ki se izraža povsod tako pri delu kakor pri zabavi in oddihu — je tista tipična lastnost naprednega proletariata in kovača novega sveta, ki mu daje potrebne sposobnosti za to. da bo do kraja osvobodil človeka vseh bremen preteklosti. Sindikati bi morali biti zato nosilci in vzgojitelji teh in takih lastnosti in značilnosti najnaprednejšega proletariata. VEČ SAMOZAVESTI! Končno mislim, da bi morale imeti sindikalne organizacije in aktivisti mnogokrat več samozavesti. Treba ho na osnovi konkretnih rezultatov dela izgnati iz sindikalnih vrst precej razširjen pojav bogaboječnosti in nebogljenosti. Na osnovi delovnih rezultatov in pravilno zasnovanih politično-gospodarskih akcij se bo treba upreti tudi tistim, ki se ob vsaki potrebni in nepotrebni priložnosti zaletavajo in spotikajo ob sindikalno organizacijo in njeno delo; le ta pa vsa taka zaletavanja sprejema zelo ponižno, češ to je pač taka služba in tudi koža je že čez in čez podplat postala...! Tudi vsaka sindikalna organizacija in njeno vodstvo .mora imeti svojo hrbtenico, prepričanje in povedati to svoje mnenje in prepričanje tudi navzgor, ne samo navzdol Misliti mora z lastno glavo, delati analize in zaključke na osnovi svojega lastneea opazovanja in povezanosti z množicami, brez namena, da so,ti zaključki zmeraj absolutno pravilni in objektivni, ampak z namenom, da se jih potem v tovariški in skupni diskusiji še z drugimi organizacijami, forumi, mnenji in analizami razčisti in pride do stanja, ki bo čimbolj ustrezalo dejanski resnici. Tovariši in tovarišice! 1 Kot vidite, sem bil v svojih konkretnih Izvajanjih precej kritičen. To pa ne daje nikomur pravice misliti, da je bilo do sedaj vse slabo, in še manj upati, da bo v bodoče vse dobro. Ne gre za to, da bi dajali dobre ali slabe ocene. Naš namen, dolžnost in obveznost do delavskega razreda je, da kritično ocenimo naše delo. Taka kritična ocena pa ne more zmanjšati tistih uspehov, rezultatov in prizadevanj sindikalnih organizacij, ki so postali sestavni del uspehov in napredka vseh delovnih ljudi pri nas. Teh rezultatov ne morejo zmanjšati tudi tisti primeri, kjer so se sindikalne organizacije pustile pahniti na slepi tir in kjer so se obrnile proč od problemov, ki danes delavca v podjetju težijo in zanimajo. Tako organizacijo delavci potem ne čutijo kot svojo. Če pa bi se vse sindikalne organizacije orientirale v nakazani smeri, odpravile nakazane slabosti v svojih vrstah, če bi postale mesto in kraj, kjer bi lahko vsak delavec, vsak državljan dobil nasvet, podporo, zaslombo, kadar upravičeno postavlja svoj e/zahteve, želje, predloge ali kritične pripombe in če bi vsi tisti, ki ne delajo dobro, katerih postopki niso za odobravanje, v prvi vrsti dobili pomoč, kritiko in pripombe od sindikalnih organizacij, potem bi postali sindikati mnogo bolj privlačni za delavce, kot so sedaj. Imeli bi med njimi večji ugled, bili bi z njimi bolj povezani, bili bi bolj potrebni in s tem tudi koristni za družbo in za posameznike. K temu cilju pa morajo biti usmerjena vsa naša prizadevanja iB vse naše delo. Odnosi v gospodarskih organizacijah in delo sindikatov V njih Romana AlbreUa Poizkusimo sedaj osredotočiti svojo pozornost na gospodarske organizacije! Kaj nas v *vezi z njimi predvsem zanima? Zanima nas, s katerimi praktičnimi družbeno ekonomskimi in socialnimi problemi delovnih kolektivov in na kakšen način naj se v tekočem letu Ukvarjajo sindikati? Ce si hočemo na to vprašanje zadovoljivo odgovoriti, si moramo najprej ogledati in proučiti nekatere osnovne rezultate in tendence, k; se kažejo v družbenogospodarski dejavnosti gospodarskih organizacij in v družbeno političnem vzdušju v njih. Te zadeve pa nam kaže premotrlti z dveh vidikov. Prvič, kako se uresničujejo splošna družbe-Bogospodarska in socialna predvidevanja v gospodarstvu? Kako doseženi uspehi vplivajo na splošno družbeno razpoloženje? Drugič, kakšne neposredne družbene težave in zapleti spremljajo uresničevanje splošnih družbeno gospodarskih im,socialnih predvidevanj. Kako te zadeve vplivajo na konkretne gospodarske uspehe in na družbeno politično razpoloženje v kolektivih, kjer se pojavljajo? Predvsem moramo ugotoviti, da je onazit; Razveseljiv'napredek v družbenogospodarski In politični razgibanosti delovnih kolektivov. To razpoloženje ima svoje družbeno ekonomske in politične vzroke in utemeljitve. O PROIZVODNJA NENEHNO NARAŠČA Enega takih vzrokov predstavljajo naši gospodarski uspehi. Ti se kažejo predvsem v dveh smereh. Konstantno nam raste fizični obseg proizvodnje. Z njim vred raste tudi .gospodarski učinek. Po še ne končnih podatkih je bil skupni družbeni bruto produkt v preteklem letu za 250/0 večji kot v letu poprej. Fizični obseg indusrijske proizvodnje Pa je bil v letu 1057 za 13«/o večji kot v Prejšnjem letu in za 3,40/0 večji kot to pred- merjamo premik cen, zlasti tistih predmetov, ki sodijo v osnovno oskrbo delavske družine, in povprečno povečanje nominalnih plač za 21.60/0, potem moramo ugotoviti, da se je količinsko potrošnja delavske družine lani povečala za 5%. Seveda sta povišanje zaslužkov in premik v cenah povzročila tudi določene premike v strukturi potrošnje delavske družine. Poleg navedenih čisto materialnih dejstev pa je na ugodno razpoloženje delovnih kolektivov vplivala celotna naša politična dinamika, celotno družbeno in politično delovanje našega družbeno političnega aktiva. Se posebej je na tako razgibano razpoloženje vplivalo politično delo našega političnega aktiva v času volilnih priprav, ki so bile pred dnevi zaključene z velikim uspehom. Povrnimo se sedaj k osnovnemu vprašanju, ki nas zanima: KATERIM ZADEVAM NAJ POSVETE SINDIKATI V TEKOČEM LETU SVOJO OSNOVNO POZORNOST? Tistim zadevam, ki v posameznih gospodarskih organizacijah niso dobro urejene in zato povzročajo med delavci nerazpoloženje In marsikdaj tudi neposredne gospodarske, družbene itd. težave. Težnje jn pojavi v go. spodarskem in družbenem življenju gospodarskih organizacij, družbeno vzdušje, ki vlada v njih, gospodarski uspehi, ki jih dosegajo itd., vse to je zelo pestro in raznoliko. Nanje delujejo najrazličnejši vplivi, ki ki nastajajo v podjetju ali izven njega. Zaradi tega vseh teh pojavov in teženj ni mogoče posploševati. Ni jih mogoče ocenjevati vedno z Istimi splošnimi družbenimi merili. Končno, ni ne*:ih povsem zanesljivih družbenih receptov, kako priti vsakemu od omenjenih pojavov do živega. Vsak pojav je potrebno posebej, na osnovi splošnih družbeno političnih in moralnih norm proučiti in neposredno družbeno ukrepati. V tem delu se morajo z vsemi svojimi močmi in sposobnostmi povsem neposredno družbeno politično angažirati sindikati. To je smer naše akcije. Za uvod v razpravo o neposrednih problemih, ki so pred nami, le nekaj praktičnih problemov, ki v 3BCNEMU ZBORU SO PRISOSTVOVALI TUDI SEKRETARJI OKRAJNIH KOMITEJEV ZK SLOVENIJE IN PREDSEDNIKI OKRAJNIH LJUDSKIH ODBOROV. NA SLIKI: TOVARIŠI TINE REMSKAR, DR. MARIJAN DERMASTIA IN JANEZ VIPOTNIK videva perspektivni družbeni plan za obdobje 1957 do 1961. Enako ugodno se povečuje obseg industrijske, proizvodnje tudi letos. V januarju je bil fizični obseg industrijske proizvodnje za KF/o, v januarju in februarju *kupaj pa za 9®/» višji od doseženega uspeha v istem času lani. Omenjeni gospodarski Uspehi so rezultat ugodnih objektivnih pogo. jev (ugodno stanje pogonske energije, zadostne količine surovin, ugodne tržne razmere itd.) ter povečane družbene in materi-filhe zainteresiranosti delavcev. Povečane zanimanje delavcev je v veliki merf plod konkretnih uspehov v praktičnem Uresničevanju naše gospodarske politike. Znano je, da smo vložili velika prizadevanja v to, da se izboljša življenjska raven delav-cev. Takoj v začetku preteklega leta so po-Rasle tarifne postavke v gospodarskih organizacijah povprečno za 7.9°/o. Poleg nominalnega povečanja zaslužkov pa je bil lani tudi Precej sproščen sistem nagrajevanja po učin. ku. To je imelo zelo ugodne posledice. Število delovnih ur, plačanih po učinku, je v teku leta poraslo za 10.5c/o. Obseg dela, opravljenega po normah, se je povečal za Povprečno doseženi individualni učinki pri delu po normah so porasli za 4,90/0. Povprečno izplačani zaslužki za eno delovno Uro pa za 21,60/#. V letošnjem letu pa je opariti, da je bilo v gospodarskih organizacijah v januarju za 26.7%, v februarju pa za ®Ll®/i> izplačanih več sredstev za zaslužke delavcem kot lani v istih mesecih. V tem času se je število zaposlenih povečalo le za 7,63%. To se pravi, da zaslužki v gospodarstvu tudi letos še naraščajo. m RASTE TUDI REALNA PLAČA Seveda pa ne gre le za nominalno, temveč ®a 'Istočasno realno povišanje zaslužkov. To 1® mogočna predvsem dosežena struktura Proizvodnje. V letu 1957 smo proizvedli za 8% več predmetov za široko potrošnjo kot smo predvidevali. Tudi letos v strukturi pro-mvodlije najhitreje raste proizvodnja predmetov za široko potrošnjo. V januarju letos J®, v primerjavi z istim mesecem lani, po. rasel fizični obseg celotne industrijske pro-Izvtdnje za 10%, proizvodnja predmetov za široko potrošnjo pa za 16?/n To vpliva tudi ha večjo stabilizacijo na našem trgu. Ce pri- tem razdobju zaposlujejo delovne kolektive, organe delavskega samoupravljanja in sindikate. ® ZAPOSTAVLJENI PROBLEMI ŽIVLJENJSKESA STANDARDA Ustavimo se kar pri materialni proizvodnji in gospodarjenju v gospodarskih organi, zarij ah! Gospodarski podatki kažejo, da še vedno hitreje narašča investicijska kot osebna potrošnja. Investicijska potrošnja je v letu 1957 narasla za 27% v primerjavi z letom poprej. Osebna potrošnja pa je narasla v istem času le za 18%, oziroma na prebivalca za 17°/o. Nesorazmerno občutno je narasla predvsem investicijska potrošnja iz skladov gospodarskih organizacij za samostojno razpolaganje. Lani se je povečala kar za 46 °/<>. Tako stanje jasno govori, da v mnogih podjetjih takrat, ko razporejajo svoja sredstva, ne upoštevajo dovolj, da smo se jasno In nedvomiselno odločili, za to, da bomo odslej več sredstev vlagali v izboljševanje življenjske ravni delavcev kot poprej. Podoba je, da imajo na to, kako uporabiti v podjetjih denar, še vedno marsikje odločujoč vpliv tisti gospodarstveniki, ki zagovarjajo samo razširjeno reprodukcijo. To so tisti, ki se še kar naprej zavzemajo, da je treba čim več denarja vložiti v Izgradnjo novih tovarn. V marsikaterih primerih tako gospodarjenje zagovarjajo tudi v gospodarskih krogih na občini in na okraju. Sindikalne organizacije se morajo upreti uveljavljanju takega gospodarjenja. Ne gre samo za to, da gre prekoračevanje predvidenih investicij na breme življenjskega standarda. To bi morali odločno preprečiti. Toda. še več. Proizvodna sredstva so pri nas že dokaj razvita. Zaradi tega je zapostavljanje problemov življenjskega standarda še bolj kvarno. V naših razmerah ima to ne samo družbene, temveč celo ekonomske posledice. Neurejeni problemi standarda morejo otežkočati resnejši napredek v izkoriščanju obstoječih proizvajalnih kapacitet. Zaradi tega bi se morali sindikatj zavzeti celo za to, da se tud; del sredstev iz proizvodnje preusmeri na kritje potreb živlienj-skeea standarda. Tp zadeve morajo sindikati jasno oostaviti pred delavske svete. Predvsem je treba odločno nastopiti proti temu, kar je še slučaj v posameznih podjetjih, da se o bistvenih gospodarskih odločitvah sklepa »za zaprtimi vrati«. Tak način odločanja namreč omogoča, da se uveljavljajo prej omenjene tendence. Temu je mogoče odpo. moči samo na ta način, da delavski sveti pred odločanjem vedo ne samo, kakšne stroje in objekte se da z določenim denarjem nabaviti in zgraditi tn koliko delavcev zaposliti. To je premalo. Vedeti morajo tudi, kaj vse morajo urediti in dogovoriti se morajo o važnosti, v vrstnem redu problemov. Nove tovarne so eno. Toda, dobro ne morejo delati, če delavci nimajo stanovanj, šol, bolnic itd. Tega delavski sveti ne smejo pozabiti niti za trenutek! . ® NEEKONOMIČNI MATERIALNI STROŠKI V sklopu gospodarskih problemov je opaziti nekatera nepravilna pojmovanja in ravnanja tudi v gospodarjenju z materialnimi stroški. Iz gospodarskih podatkov je razvidno, da je v preteklem letu v enaki meri porasel družebni proizvod kot so porasli materialni stroški. Porasel je za 25'i/d v primerjavi z letom poprej. Toda, pregledi po posameznih panogah govore, da je družbeni pro. izvod v industriji (porasel za IS"/*), v kmetijstvu (porasel za 17%), v gozdarstvu (padel za 28°/«.), v premetu (porasel za 19%), in v obrti (porasel za 9%) izpod povprečnega porasta. Nadalje povedo, da se je v industriji in v rudarstvu obdržalo isto razmerje med družbenim proizvodom in materialnimi stroški, kot je bilo doseženo v letu 1956. To je 58 0/0 za materialne stroške in 42 % za družbeni proizvod. Toda. materialni stroški v kmetijstvu, gozdarstvu, gradbeništvu, obrti, stanovanjski komunalni dejavnosti pa so občutno dvignili. Deloma vpliva na materialne stroške tudi gospodarjenje z obratnimi sredstvi. V nekaterih gospodarskih organizacijah drže prevelike zaloge surovin in potnožnih delov. Na ta način imajo »zamrznjene« velike količine kreditov, od česar seveda plačujejo obresti. Marsikdaj ne pazijo dovolj na izbor zalog. V nekaterih primerih se jim zaloge pokvarijo. Ponekdaj imajo na zalogi veliko surovin, ki jih je mogoče vsak dan dobiti, ne oskrbe pa se s težje dosegljivimi, ki jih morajo potem na nenormalen, dražji način, kupovati. Vse to vpliva na materialne stroške proizvodnje. Podobne zadeve je opaziti pri zalogah proizvodov, končnih izdelkov in izdelkov v medfazah proizvodnje. Na te zadeve bo treba bolj misliti, ravnati bolj ekonomično in bolj v skladu s potrebami tekoče proizvodnje, kot je to v nekaterih primerih sedaj. V posameznih gospodarskih organizacijah je opaziti še nek pojav. Zelo pogosto vračunavajo v materialne stroške razne izdatke za izlete delovnih kolektivov alj posameznih skupin, različna osebna darila, stroške za reprezentanco, ki v posameznih primerih že presega normalne družbene norme. V isto postavko vračunavajo najrazličnejše terenske dodatke, račune za izdelavo načrtov, stroške za nakup vseh vrst »delovnih« oblek itd. Ti pojavi govore, da v marsikateri gospodarski organizaciji ne posvečajo ekonomizaciji materialnih stroškov proizvodnje resne pozornosti. V nekaterih primerih smatrajo to postavko za odlagališče najrazličnejših stroškov. Te slabosti so, razen v primerih gospodarske in poslovne nesposobnosti operativnih uslužbencev, predvsem posledice pojmovanja, da gredo materialni stroški v breme »anonimne« družbene lastnine. Tisti, ki tako mislijo seveda pozabljajo, da povečevanje materialnih stroškov neposredno povzroča dvig cen. Torej, da gre v breme standarda proizvajalcev. Na tak način pa zamegljujejo tudi dejansko proizvodno ceno, slabe ekonomski,. ugled gospodarske organizacije in zmanjšujejo njeno konkurenčno sposobnost. Zelo pogosto dobi tako ravnanje tudi tak ali drugačen nezdrav političen prizvok. Včasih povzroči tudi politične težave. Zvračanje najrazličnejših dajatev na materialne stroške najčešče razlagajo posamezniki iz upravno-operativnih vodstev delavcem, kot »posebno skrb za domač kolektiv«, »posebno skrb za delavce« itd. S tem jim skušajo prikriti pravo resnico. Zelo pogosto je resnica ta, da si upravno operativni voditelji ne upajo raz. nih izdatkov, ki bolj ali manj diše po osebnih ekonomskih privilegijih, po osebnh materialnih uslugah za storjene osebne usluge, po plačevanju zasebnega turizma v tt? in inozemstvu itd., izkazati v plačnem fondu. Tega si ne upajo, ker so delavcj glede plačnega fonda najbolj občutljivi in natančni. Vrh vsega tega pa avtorji takega gospodarjenja sleherno intervencijo družbenih organov, ki gre za tem, da take stvarj preprečijo, kaj radi označijo za »omejevanje delavskega samoupravljanja«, »mešanje v gospodarsko pristojnost gospodarskih organizacij«, kratko-malo. za ostanke birokratskega gospodarjenja. Materialni stroški so v posameznih primerih visoki deloma samo zato, ker jih obreme. njujejo v podjetjih s stroški- ki sem ne sodijo, ali pa, ki so previsoki. Na višino materialnih stroškov vplivajo še mnoge druge stvari. Predvsem so odvisni od stopnje produktivnosti dela. Gospodarski podatki povedo, da se je v preteklem letu dvignil fizični obseg industrijske proizvodnje za 13% v primeri z letom poprej. Število zaposlenih je v istem času poraslo za 6%. To se pravi, da je lani proizvodnost narasla za 6.3°/o. To je ugodno, čeprav malce zaostajamo za predvidevanji perspektivnega družbenega plana, ki pričakuje povprečni letni dvig proizvodnosti za 6, do 70/». SLABO IZKORIŠČANJE PROIZVODNIH ZMOGLJIVOSTI Ti podatki o proizvodnosti pa še nič ne povedo, katerj činiteljl proizvodne sile dela ugodno vplivajo na proizvodnost in kateri ne. Zaradi tega v gospodarskih organizacijah n® bi smeli ostajati samo prj ugotavljanju razmerja med številom zaposlenih in količino oziroma vrednostjo proizvodov. Morali bi sistematično zasledovati gibanje posameznih činiteljev proizvodne sile dela. To bi morali zasledovati in proučevati operativni organi, družbeno spremljati pa organi delavskega samoupravljanja. V nekaterih gospodarskih krogih precej razširjeno mnenje, da je produktivnost mogoče povečevati samo s tem, da zgradimo nove proizvajalne kapacitete. Kratkomalo, da so v obstoječih kapacitetah vse možnosti že izkoriščene. To mišljenje je seveda v kričečem nasprotju s podatki o stopnji izkoriščanosti naših strojnih naprav. Resnica je namreč prav nasprotna. V mnogih podjetjih so obstoječe proizvajalne kapacitete še zdaleč premalo izkoriščene. Mestoma So izkoriščene celo samo do 50°/o dejanske zmogljivosti. Vsled tega je nujno potrebno usmeriti osrednjo družbeno pozornost prav na to, da obstoječe kapacitete boljše in temelji te j.še izkoristimo. Izkoriščanje strojev in strojnih naprav v višini njihovih tehničnih toleranc, kt je pri nas še daleč izpod povprečkov,- doseženih v razvitejših državah, j« seveda odvisno od vrste praktičnih zadev: razmestitve strojnih naprav in harmonične vskladitve delovnih mest, asortimana proizvodnje, veščine in usposobljenosti delavcev, oskrbe delovnih mest z delovnimi orodji, surovinami itd. Neposredna skrb za produktivnost dela se torej začne pri urejevanju neštetih zadev. Težiti je za tem, da se doseže najvišji proizvodni učinek ob naj nižjih proizvodnih stroških. ® VIŠJA FSODMnVIOST -PRVI POGOJ ZA BOLJŠE ŽIVLJENJE Nobenega dvoma ni, da je v zavest velike večine delavcev prodrlo spoznanje, da je osnovni predpogoj za boljše življenje ^tišja produktivnost. V tem smislu torej ni nekih načelnih problemov, razen določenih nejasnosti med najzaostalejšimi delavci. Stvari se torej zatikajo v praktičnem delu. Za višjo produktivnost je treba poskrbeti ne v sfer! splošne propagande, temveč pri urejevanju neposrednih praktičnih proizvodnih zadev. Sindikalne organizacije so torej poklicane, da. pridejo pred delovne kolektive in pred organe delavskega samoupravljanja s povsem konkretnimi pobudami. Delavske svete naj zainteresiralo za stvari, ki so v gospodarskih organizacijah neurejene ali slabo urejen«. Pri teh svojih akcijah bi morali sindikati izhajati predvsem iz ugotovitev, ki jih je pokazala analitična ocena delovnih mest. Doslej izvedena ocena je povsod tam, kjer je bila dobro opravljena, opozorila na vrsto neurejenih ali slabo urejenih stvari v organizaciji dela in proizvodnje. Kako se v podjetju gospodari in proizvaja pa je v veliki meri odvisno od tega, kako se delavci konkretno, družbeno in socialno počutijo in kako so materialno zainteresirani. Gre predvsem za tisto družbeno počutje, ki se izoblikuje na osnovi konkretnih notranjih odnosov v gospodarski organizaciji. V preteklem letu je bil v tem pogledu napravljen želo pomemben napredek. Ze pri lani opravljenih korekturah tarifnih postavk je bila v dobršni meri kar v praksi premagana uravnilovka. Občutno so se dvignile tarifne postavke za delo na produktivnejših delovnih mestih. Poleg tega pa je bil mnogo bolj sproščen in ustaljen sistem nagrajevanja po učinku itd. Te spremembe so rodile družbeno in ekonomsko ugodne posledice. Izboljšala se je življenjska raven delavcev (količinska potrošnja delavske družine se je povečala za okrog 5°/o). Delavci so se tesneje materialno navezali na svojo osnovno zaposlitev. Delež rednih dohodkov delavcev, ki je v celotnih dohodkih delavske družine predstavljal leta 1954 le 85,1 “/o, je lani porasel na 91%. Delavci z večjo vnemo sodelujejo v organih upravljanja, bolj so začeli izpolnjevati svoja strokovna znanja itd. Poleg vseh številnih ugodnih sadov pa so lani napravljeni premiki v nagrajevanju odprti nekatere probleme, s katerimi se gospodarske organizacije in delovni kolektivi trenutno ukvarjajo. Nekaj takih problemov spoznamo, če pri. merjamo, kako je lani količinsko porasel družbeni proizvod in kako so istočasno porasli delavski zaslužki. Večji zaslužki so v veliki meri vplivali na porast družbenega proizvoda. Pri 6°/» povečanju števila delavcev je namreč narasel fizični obseg industrijske proizvodnje za 13%. Toda, podatki pokažejo še nekaj. Na eno enoto izplačanega zaslužka je v preteklem letu prišlo 4,9 enot družbenega proizvoda. Na eno enoto. Izplačanega zaslužka v letu 1956 pa je prišlo 5,1 enote družbenega proizvoda. To se pravi, da produktivnost ni porasla v enaki meri kot so se povečali zaslužki. To zaostajanje je deloma razumljivo. Lani smo s korekturo tarifnih postavk dvignili raven plač ob enaki proizvodnosti. Toda v tem ni v celoti izčrpano omenjeno nesorazmerje. Razlika med enoto izplačanih zaslužkov jn enoto družbenega proizvoda nas vendar opozarja, da so v konkretnem nagrajevanju v podjetjih ne. kateri pojavi, ki niso dobri. ROMAN ALBREHT, ČLAN TAJNIŠTVA REPUBLIŠKEGA SVETA SINDIKATOV SLOVENIJE ® VSKLAJEVAMJE TARIFNIH POSTAVK * Nekaj takih zadev je opaziti kar v zvezi z urejevanjem tarifnih postavk. V zadnjem času si v posameznih kolektivih na najrazličnejše načine prizadevajo, da b| spremenili raven tarifnih postavk. V nekem podjetju so enostavno preimenovali, pri povsem nespremenjenih razmerah, direktorja v generalnega direktorja. Pod to firmo so mu povišali tarifno postavko za nekaj tisoč dinarjev. Podobna preimenovanja je opaziti v večih gospodarskih organizacijah. V nekaterih primerih pa so izvedli tako imenovano »reorganizacijo« dela in delovnih mest. Za novo ustanovljena delovna mesta so določili nove, kajpak višje tarifne postavke. Nova delovna mesta so seveda dobila samo novo ime in nič drugega. Napak bi mislili, če bi si domišljali, da so tarifne postavke v gospodarskih organizacijah že povsem urejene. Motili bi se. če bi smatrali, da že povsem pravilno odražajo ekonomske odnose med posameznimi delovnimi mesti in med delom, ki ga napravijo delavci na njih. V tem pogledu je še obilo dela. Vendar pa je res, da tak način urejanja ravni tarifnih postavk, kot ga je v posameznih. organizacijah opaziti sedaj, v ničemer ne prispeva k nadaljnjemu uskiajanju ekonomskih odnosov med delovnimi mesti. Tak način stvari samo otežuje. Opaziti je namreč, da so v zadnjem času nastale med tarifnimi postavkami za delo na podobnih delovnih mestih, za enaka opravila, kj jih opravljajo delavci enakih strokovnih kvalifikacij itd. občutne razlike. Te razlike so v posameznih primerih tolikšne, da se delavci zaradi njih že razburjajo. Tako urejanje tarifnih postavk kajpak ne koristi produktivnosti dela, ampak nasprotno najpogosteje povzroča politične težave v kolektivih. Zaradi tega morajo sindikati pri ure. jevanju teh zadev intervenirati. Delovnim kolektivom morajo jasno povedati, kaj je smotrno in kaj ne. Poleg tega bi bilo nujno, da sindikati prično delati na vsklajevanju posameznih tarifnih postavk. Seveda ne s šablonami. Gre za to, da sindikati povedo, v okviru katerih meja naj se gibljejo posamezne tarifne postavke. Treba je odrediti okvire, ki odgovarjajo zmogljivostim našega gospodarstva. V drugih gospodarskih organizacijah pa je opaziti prav nasproten pojav. Mirno puste tarifne postavke povsem zakovane, čeprav jim je jasno, da bi morali nekatere primerno vskladiti. Namesto tega, da bi podvzell potrebne ukrepe in uredili tarifne postavke, ubirajo drugo pot. Delavcem na takih delov^ nih mestih, kjer tarifne* postavke niso pravilno urejene, krpajo zaslužke s tem. da jim odrejajo nižja merila dela, da jim pišejo neopravljeno nadurno delo. da jim dajejo premije kot dodatne plače itd. To pa je zelo slabo. Povzroča, namreč vrsto organizacijskih, ekonomskih in družbenopolitičnih težav. V takih -primerih se morajo sindikati zavzeti za to, da se uredi raven tarifn/h postavk po normalni poti in da se za delo pa takih delovnih mestih uvede normalen režim ocenjevanja in nagrajevanja dela. © NORMIRANJE IN REVIZIJA NORM Tudi v pogledu nagrajevanja po učinku dela se pojavljajo nekateri problemi. Večina problemov nastaja zato, ker imamo, ra. zen v nekaterih panogah, še veSno v večin! Izkustvena merila dela. In še en vzrok je: delo po normi je še premalo razširjeno, saj se plačuje po normi manj kot polovica vseh delovnih ur. V zvez,- z normami se trenutno poiavljajo v. gospodarskih organizacijah trij9 problemi: napake ob korekturah meril dela, nesorazmerja v odnosih med merili dela r (Nadaljevanje na 4. strani) Odnosi v gospodarskih organizacijah in delo sindikatov v njih Romam posameznih obratih iste gospodarske organizacije in spreminjanje meril dela z namenom, da se na ta način regulirajo zaslužki delavcem z nesorazmerno nizkimi tarifnimi postavkami. V preteklem letu smo norme y povprečju dosegli s Iil6,4 %. V posameznih panogah kot so črna metalurgija (122,4), elektroindustrija (120,8), kemična industrija (113) itd. so bile norme dosežene v višjem odstotku. Izpopolnjevanje norm v posameznih obratih istih podjetij pa je bilo še bolj različno. V nekaterih gospodarskih organizacijah so posamezni oddelki dosegali norme s 160 °/<>, 180 % in v nekem primeru celo z 250 "/o. Tako visoke prekoračitve norm v prvi vrsti govore, da so bodisi merila dela nerealna, bodisi da so nastopile tako bistvene spremembe v elementih proizvodne sile dela. da obstoječa merila dela ne veljajo več. V vsakem primeru je revizija norm nujno potrebna. Ob revizijah V preteklem letu smo lepo napredovali pri urejevanju norm. Vendar pa so še primeri. da posamezni operativni organi v podjetjih enostavno ne izplačajo delavcem celotnega zaslužka na osnovi dela po norm;, ampak samo v določenem odstotku. Prav tako je v nekaterih tarifnih pravilnikih še ostalo določilo, po katerem dobe mojstri pre. mije, če delavci norm ne prekoračujejo za več kot 10 0/*. ge vedno so primeri, da se merila dela odrejajo ne po vidikih proizvodnosti, ampak po tem, kolikšep zaslužek naj doseže delavec, ki bo delal na osnovi določenih meril dela. Pri urejevanju teh problemov bodo morali sindikati delovati v dveh smereh. Delovnim kolektivom bodo morali povsem jasno povedati, da je družbenomoralno utemaljen samo tolikšen zaslužek, kolikršen je dosežen z delom na osnovi realne norme. Povsem jasno je, da so periodične korekture meril dela, ki so nastale na osnovi izkušenj, nujno po. trebne. Vendar pa bodo morali sindikati zelo odločno nastopiti proti temu, da se nosane korigirajo kar na vrat na nos, od danes na jutri in da se odloča o tem za »zaprtimi vrati«. Korektura meril dela je izrazito družbenoekonomski in političen problem. Korektura namreč zadira v osnovne odnose med člani delovnega kolektiva. Vsled tega jo je treba tudi družbenopolitično pripraviti in obravnavati, © EKONOMSKI NORMATIVI IN MOBILNE NORME m FBEMUE Omenjeni negativni pojavi so nujno izzvali zelo odločno družbenopolitično inter. vencijo, ki je v teku. V bistvu gre za to/ da določimo in uveljavimo neke družbenoekonomske normative, družbe n orno ra In e norme za premije. Jasno je treba odrediti, v kakšnih primerih je mogoče dobiti premijo in kolika more biti. Sedanja družbena akcija teče v dveh smereh: da se prepreči takšno prisvajanje materialnih sredstev iz naslova premij, ki nosi v sebi elemente izkoriščanja, in. drugič, da se prepreči pritisk raznih za-ostalejših elementov, ki iz uravnilovskih tendenc frontalno odklanjajo premije. Sindikati bodo vsekakor morali neposrednejše poseči v proučevanje premijskih osnov. Proučili naj bi posamezne premijske osnove in odredili svoja stališča do njih: jasno naj bi povedali, katere in kakšne premijske osnove bodo družbenopolitično podpirali in katere in kakšne .premijske osnove bodo odločno odklanjali. Delovni kolektivi pričakujejo s strani sindikatov take pomoči. Seveda je potrebno, da sindikati v zadevo posežejo čim hitreje, ker je opaziti, da v posameznih pri. merih zadeva stoji povsem na mrtv; točki. V kolektivih namreč čakajo družbenopolitičnih nasvetov s strani sindikatov jn družbenopolitičnih činiteljev. V nekaterih primerih izplačujejo premije še naprej po določilih veljavnih premijskih pravilnikov. Tako je bilo v januarju od 282 .podjetij v 75 izplačanih nekaj več kot 32 milijonov dinarjev iz naslova premij. Ta zadeva vsekakor zasluži, da ji posvete sindikati potrebno pozornost. Najslabše bi namreč bilo, če b; dovolili, da bi v posameznih primerih še naprej izplačevali premije na način, ki je bil družbeno zavržen in ki je naletel v javnosti na frontalen odpor. Prav tako pa ne bi bilo dobro, če bi molče šli preko tistih primerov, kjer so gospodarske organizacije premiranje solidno zastavile in ga solidno uredile. © NADURE NAJ NE BODO SREDSTVO M DODATNA IZPLAČILA Poseben sklop problemov predstavlja tudi nadurno delo, ki je bilo z gospodarskimi predpisi, sprejetimi ob koncu lanskega leta, resno omejeno. V nekaterih gospodarskih organizacijah opozarjajo na to, da jim ta ome. jitev povzroča resne težave. Problematika nadurnega dela zasluži posebno pozornost. Je namreč več vzrokov, ki silijo gospodarske organizacije, da uvajajo nadurno delo. To so problemi v zvezi z organizacijo dela in proizvodnje. V nekaterih gospodarskih organizacijah manjka v strojnem parku določenih kapacitet. Vsled ozkih grl so vodstva gospodarskih organizacij prisiljena organizirati na teh delovnih mestih večurno delo. Marsikdaj ni možnosti za uvedbo druge izmene zaradi pomanjkanja strokovnih delavcev itd. V nekaterih organizacijah so prisi- norm pa so v nekaterih primerih nastala določena trenja in nesoglasja. Taka trenja so najčešče nastala zaradi tega, kako je bila korektura pripravljena in izvedena. Gospodarsko operativni voditelji proizvodnje marsikdaj 'popravijo norme kar za »zaprtimi vrati«. O stvari se v podjetju samo šušlja. Kaj je res, zvedo pa iz plačilne liste. Povsem razumljivo je, da to povzroči hudo kri. Pa ne samo to. Tako popravljanje norm ni v skladu z družbenim pojmovanjem delovnih razmerij pri nas. Nesprejemljivo pa je tudi zato, ker ne omogoča delavcem, da bi pri odrejanju meril dela sodelovali. Pri tem delu pa morajo delavci sodelovati. Samo tako se neposredno in praktično razčistijo problemi, ki v zvezi z odrejanjem določenih norm na. stajajo in vsi družbeno ekonomski problemi, ki nastajajo v zvezi z medsebojnim uravnavanjem norm na različnih delovnih mestih, v različnih obratih itd. Ijeni delati v nadurah zaradi posebnega asor-timana njihovih proizvodov, ki jim ga trg diktira. Marsikdaj pa jim proizvodnja takega asortimana prekomerno obremenjuje samo določene\proizvajalne kapacitete. Obremeni jim jih daleč preko normalne zmogljivosti. Podobnih vzrokov je še več. V naštetih in podobnih primerih, ki jih kaže vse. stransko in temeljito proučiti, bo potrebno zadevo urediti s pristojnimi državnimi organi. V nekaterih primerih pa se vodstva podjetij zatekajo k naduram samo zato, da dobe sredstva -za dodatna izplačila določenim delavcem, ki imajo sorazmerno nizke tarifne postavke. Prav tako služijo v nekaterih primerih nadure kot sredstvo za najrazličnejša izplačila, ki niso predvidena v tarifnem pravilniku niti v premijskem pravilniku. Zoper izplačevanje takih fiktivnih nadur, za katerimi se skrivajo najrazličnejše stvari, morajo sindikati odločno in jasno na. stopiti in neposredno preprečiti, da bi jih izplačevali. • LANI V INDUSTRIJI POVPREČNO POLDRUGA PLAČA IZ DOBIČKA Po podatkih gospodarskih organov na osnovi pregleda 145 gospodarskih organizacij (98 industrijskih, rudarskih in gradbenih ter 47 trgovskih), na katere odpade 27 »/* celotnega plačnega sklada je razvidno, da so delavcem poleg plač izplačevali še presežne plače, nagrade itd. V gospodarskih organizacijah industrije, rudarstva in gradbeništva so v odnosu na redne plače izplačevali še 10 o/» presežnih plač in 2.9 % sredstev za premije in nagrade. V gospodarskih organizacijah trgovske stroke pa so izplačali 29,i odstotka presežnih plač in 7,7 odstotka sredstev za premije in nagrade. To se pravi, da so vseh sredstev nad plačami izplačevali v industrijskih podjetjih v višini poldruge pla-, če, v trgovini pa v višini štirih plač. Seve. da so vse to povprečja, iz katerih ni dovolj razvidno, kako so sredstva delili v posameznih organizacijah. Znano je namreč, da so tudi v tem pogledu celo velike razlike. Vendar pa je že iz našega pregleda jasno razvidno, da so v trgovskih gospodarskih organizacijah razdelili občutno več sredstev nad plačami kot v industrijskih, gradbenih in rudarskih gospodarskih organizacijah. Zaradi teh nesorazmerij morajo sindikati in ostali družbenopolitični činitelji postaviti jasne družbenomoralne kriterije o tem. -i proizvajalcev, saj je človek najpomembnejši činitelj proizvodnje. Sedaj se namreč navadno do. gaja tako, da o prosvetnih vprašanjih razpravlja le splošni zbor, kakor da b; bili proizvajalci nepristopni, da bi govorili o njih. IZREDNA KULTURNA RAST DELAVCEV Toda izobraževalno delo so sindikati že doslej spremljali. A navzlic temu zaznavamo izredno kulturno rast naših delavcev. Nedvomno so to zasluge naših delavskih prosvetnih društev. Kdor posluša radijske oddaje »Pokaži, kaj znaš«, lahko začuden ugotavlja, kolikšen razmah je doživela kulturna tvornost med našimi delovnimi ljudmi. Vendar ne gre tu videti samo delo »Svobod«. Ne smemo pozabiti na druge kulturne činitelje, ki so vplivali na kulturno rast naših množic. Ze primer oddaje »Pokaži, kaj znaš« zgovorno priča o vlogi, ki jo ima danes radio na kulturnem področju. Podobno velja tudi za film, tisk in knjig. To so danes odločujoči činitelji naše kulturne preobrazbe; Kdor ne upošteva vseh teh sodobnih pri- Ce že govorimo o krizi, potem se še ta predvsem veže na amaterizem:, gre za vprašanje, kakšen družbeni pomen mu kdo pripisuje. Kdor bi oporekal smisel amaterizmu in mu napovedoval konec, bi seveda hudo grešil. Bistvo amaterizma je bilo in bo plemenito samouživanje, umetniško izživljanje lastnih ustvarjalnih hotenj. To pa je seveda trajno nagnjenje človeka. Zato amaterizem ni nekaj preživelega. Nasprotno, v vedno ugodnejših gmotnih in duhovnih družbenih razmerah bo vedno večj; njegov pomen, vedno bolj bo stvar vsakega človeka. Toda amaterizem ima danes še drugo vlogo: da namreč širi prosveto in budi zanimanje za vedno višje in višje kulturne dosežke. Takšno vlogo ima zlasti v kulturno slabo razviti sredini, kakršna je danes še vaška in je bila nekdaj tudi delavska, sredina. Prav tu pa lahko amaterizem tudi škodi. Nevarnost je, da se začne amaterizem precenjevat; in sčasoma zahtevati, da sam postane poklicen in da se začne enačiti s poklicno kulturo ter celo poskuša sam postati vladajoča kultura. Taki poskusi se ponavadi skrivajo pod teorijo o posebni ljudski ali proletarski kulturi, ki naj bi jo amaterizem predstavljal. Takšna delitev kulture, ki istoveti amatersko s proletarsko in poklicno z buržoazno kulturo, je seveda nevzdržna. Izraža le primitivnost in monopolizem — k sreči — redkih, vase zaverovanih prosve-tarjev. Danes je namreč revolucionarno spremenjen položaj delavskega razreda. Odpadle so stare družbene pregrade, ki so preprečevale delavcem, da bi se okoriščal; z vsemi kultur- omogoča tudi smotrno razvijanje zaostalih panog, ki vplivajo na standard, fi:ot so trgovina, obrt itd. Vsi ti problemi pa se ne dajo reševati samo z uredbami in odloki, temveč bo to zahtevalo mnogo prostovoljnega dogovarjanja. Dejstvo je, da so bili v zbore proizvajalcev izvoljeni socializmu predani delavci in nameščenci, le-ti pa imajo določen vpliv na sredino, v kateri delajo, saj jih je prav ta sredina izvolila. Z negovanjem in razvijanjem povezave z volivci bo tudi vloga proizvajalcev kot subjektivne sile vidnejša. Resolucije, priporočila, vprašanja na vodstvene organe, zahteva analiz, vsestranska aktivnost in hitro reagiranje na negativne pojave, ki se kažejo v našem gospodarskem razvoju, vse to so oblike, ki bodo v precejšnji meri poživile aktivnost zborov proizvajalcev. Ostajati na pozicijah formalnosti pomeni slabiti fronto proti pojavom birokratizma in stihije. Zbori proizvajalcev morajo postati s svojo aktivnostjo tisti družbeni činitelj, preko katerega bo delavski razred uveljavljal svoje napredne težnje. Tu pa je predvsem nS--loga sindikatoy, da s krepitvijo povezanosti delavskih organov s članstvom v naših kolektivih, z razvijanjem zavesti odgovornosti teh organov do volivcev ustvarimo take pogoje, da bo aktivnost le-teh izvirala iz aktivnosti delovnih množic in bodo zbori proizvajalcev v naših komunah kot sestavni del samoupravnega mehanizma delavskega razreda dobili tisto mesto in vlogo, ki jim v našem družbenem sistemu pripada. Bilo bi škodljivo, če bi se vdajali utvaram, da je za zagotovitev naše obče politike dovolj, če nekaj tovarišev iz sindikalnega in partijskega aktiva razporedimo na vodilna mesta v našem občinskem mehanizmu, ostalo članstvo, njegovo politično mobilizacijo pa pustimo vnemar. Usmeriti se moramo na delo s sindikalnim članstvom, ga usposabljati za sodelovanje, ne pa zapirati se v okvire odborov in svetov. Tak način dela sicer lahko prinese določene trenutne koristi. Ce pa postane stalna metoda našega dela, lahko kaj kmalu privede do zelo negativnih rezultatov, ne samo glede pritegovanja in dviganja novih kadrov, temveč tudi do izolacije množic. dcfoitev, lahko pride do napačnih sklepov pri lastnem kulturnem delu. In v naših prosvetnih društvih se le preradi še zapirajo vase in pozabljajo na razvoj drugih kulturnih ustanov. Zaradi tega je njih kulturna politika tu pa tam izgubila pravi smoter in za. tavala v slepo ulico. Odtod tudi govorice o krizi v naših prosvetnih društvih. IVO TAVČAR, ČLAN TAJNIŠTVA REPUBLIŠKEGA SVETA SINDIKATOV . SLOVENIJE nimi pridobitvami. Napredek znanosti odpravlja tudi tehnične ovire za širitev kulture. Zaradi tega danes prosvetna društva niso več edini niti odločujoči kulturni činitelji med delavci. V skladu s tem morajo seveda prosvetna društva danes spreminjati vsebino in oblike svojega dela. Med njihovimi poglavitnimi cilji bi moralo biti, kako odstraniti še zadnje, bodisi družbene bodisi tehnične ovire, ki so delavcem še na poti, da ne morejo še uživati vseh kulturnih dobrin, ki jih je dosedaj ustvaril človek. Včasih so se snovala društva predvsem, da bi prebujala narodno zavest, delavska društva pa so bila narekovana predvsem iz razrednih pobud. Našega človeka so duhovno pripravljala za boj za nacionalno in socialno osvoboditev. Ta boj je že izbojevan. Zato bi moralo danes delo društev že preiti te okvire in imeti širša, občečloveška vodila. Njihov smoter bi moralo biti oblikovanje človekove duhovne podobe, plemenite, visoko etične in kulturne osebnosti. Ob taki usmeritvi prosvetnih društev pa bi seveda ne moglo biti več težišče dela samo na amaterstvu, temveč .bi predvsem moralo biti na vseh tistih oblikah, ki širijo Eno bistvenih vprašanj celotne naše kulture je danes prav problem občinstva. Samo kulturna rast množic lahko zagotovi tudi razcvet naše poklicne kulture. Zato bi morale tudi naše poklicne kulturne ustanove stremeti, da se čimbolj približajo delavcem, da ne ostajajo zgolj v lastnih hišah, ampak da gredo tudi občinstvu nasproti. Bil bj kri. vičen, če ne bi priznal naporov, ki jih zadnje čase kažejo* naša poklicna gledališča, da bi si z gostovanji pridobila novo občinstvo in spoznala z gledališkim stvaritvami tudi tiste, ki ne žive v naših kulturnih središčih. Seveda je tud; dolžnost sindikalnih podružnic, da delavce usmerjajo v osrednje kulturne ustanove, v stalne gledališke hiše, v galerije in muzeje, da prirejajo skupne obiske posameznih prireditev, da so pobudniki razgovorov o kulturnih problemih — ne samo v Križankah — in da na take razgovore vabijo tudi ugledne kulturne delavce, da bi jim na živ in razumljiv način prikazali, kako je nastala neka umetnina, kakšen je njen pomen. Ce bi sindikat skrbel za takšno tesno sodelovanje s poklicnimi kulturnimi ustanovami, potem se ne bi zgodilo, da bi nekje odklonili gostovanje Slovenskega narodnega gledališča iz bojazni, da b; potem krajevna amaterska skupina ne imela več gledalcev. O tem, kako si pridobiti novo občinstvo, bi morali — kot sem že dejal — več razmišljati naši kulturni delavci. Ne samo gledališki, tudi drugi — naši glasbeniki, upodabljajoči umetniki, književniki. Ce so res iskreno zavzeti za kulturo slovenskega na. roda, potem ne bi smeli prepuščati odgovornosti zh kulturno rast našega človeka samo drugim, posebno našim delavcem v prosvetnih društvih, k; jim sicer večkrat nekateri oporekajo kulturnost, čeprav so pogosto prav tl tisti nesebičneži, kj njih kulturno tvornost posredujejo množicam. Zato ni nekulturno pričakovati, da bodo tudi kulturni delavci samj razmišljali in iskali poti, kako bi približali svoje kulturne stvaritve čim širšemu občinstvu. Tak živi stik kulturnih delavcev z našim delovnim človekom bi bil gotovo koristen: delavce bi kulturno obogatil, oplaial pa bi tudi kulturne ustvarjalce, ki bj globlje začutili njih potrebe delavcev. In lestvica teh potreb je silno široka. Na to radi pozabljamo. Zato Pogosto ostajajo določene potrebe nezadovoliene. Zlasti vse preveč zanemarjamo zabavni del naše kulturne ustva.rlalnosti. Se vedno ce podcenjuje ta del kulturnih prizadevanj in pogosto se človeku družbeno obzorje. Pomen knjižnic in čitalnic bi nujno narasel in ob njih bi se postopno razvilo živahno družabno življenje. Le-te bi lahko postale za odrasle prav tako privlačne, kot je na primer pionirska knjižnica v Ljubljani za otroški svet. Kino bi tudi ne bil samo pridobitno podjetja, ampak bi postajal odlično sredstvo za izobraževanje; društva bi se čutila odgovorne z* dober spored in za filmsko vzgojo; ob filmih bi prirejala živahne razprave in mladina ne bi bila tako slabo zastopana v naših društvih, kot je bila doslej. 0 DRUŽBENIH SREDSTVIH Z1 KULTURO IN PROSVETO NAJ SE JAVNO ODLOČA Občinski sindikalni sveti bi naj bili no. silci take, nove usmeritve kulturnega dela v svojem območju. Občinski zbori proizvajalcev pa bi morali gmotno podpreti tak kul-, turn; razvoj. Koristni bi bili enotni občinski kulturni skladi, da ne bi podjetja razdajala sredstva po presoji posameznikov, da se ne bi drobile razpoložljive vsote, da bi se denar res smotrno trošil. Ce govorim o enotnih občinskih kulturnih skladih seveda ne mislim na proračunske sklade, ki naj bi jih ustanavljali ljudski odbori po ne vem kakšnem ukazu od zgoraj in ki naj bi — kakor si nekateri preprosto mislijo — na mah rešili vse tegobe prosvetnih društev,- N«, mislim na tista sredstva raznih gospodarskih in družbenih, organizacij, ki so jih le-ta doslej namenila' za prosveto in kulturo, a so se porazgubila na vse strani, ne da bi javnost vedela, od kod so prišla in kam so šla. Sindikati bi se morali na sploh zavzemati za to, da se o družbenih sredstvih, ki gredo za prosveto in kulturo, javno odloča, po temeljiti in javni razpravi o kulturnih potrebah in zahtevah. Povsod bi bilo treba zahtevati javni obračun, za kaj so se sredstva potrošila. Žalostne pa so ugotovitve, da revnejše ob. čine bolj podpirajo razvoj knjižnic in čitalnic kot pa bogatejše in industrijsko razvite občine. Ali niso za to zanemarjanje kulturnih potreb v delavskih središčih odgovorni tudi sindikati? Na sploh pogrešamo v naših delavskih središčih neke ustaljene in smotrne skrbi za kulturni razvoj prebivalstva. Imamo primere, da gradimo veličastne stavbe, ki so čez mero potreb in krajevnih zmogljivosti, hkrati pa stokamo, kako nam ta ali oni prosvetni dom razpada, kako ne moremo vzdrževati poslopij in kako nam vsepovsod manjka družabnih prostorov. Sindikati b; bili dolžni kritizirati take pojave in opozarjati na škodo, ki jo družba trp; zaradi domišljavih načrtov posameznikov ali pa zaradi brezbrižnosti za skupno imetje. Nad domovi in dvoranami bi morale prevzet; skrb občine, neposredno upravo nad njimi pa poseb. na družbena telesa. Toda, če govorimo o tem, da bi morala občine prevzeti gmotno skrb za kulturne domove in knjižnice, s tem ne mislimo, da bi jih moral nekdo zvrha zavezati, da dodeie zanje točne določene vsote. Kaj takega so nekateri pričakovali od zakona o ljudskih knjižnicah, ki prav zaradi takih pričakovanj še ni bil sprejet. Takšnih, v bistvu uradniško zamišljenih rešitev za razvoj naših knjižnic in sploh kulturnih ustanov ni in ne mo-e biti. Rešitev bo le v tem. da bomo čim bolj vzpodbujali zanimanje našega delovnega človeka za knjigo, da mu bomo s knjižnico in s kulturnim delom ob njej res zadovoljevali njegove duhovne potrebe. Potem tudi ne bo težko nekoga prepričati o tem, da je knjižnici potreben denar. gleda nanj kot na kulturno pohujšanje, ki meče črno senco na čisto, visoko kulturo. Toda naše kulturne odličnike nič ne moti, če si mora naš delovni človek iskati zabave drugod, zelo pogosto v gostilni, ker nima druge izbire. Najdejo se tudi društva, ki zviška gledajo na zabavne kulturne prireditve, pripravljena pa so prirediti zabavo z znanim in obveznim »za jedačo in pijačo poskrbljeno«, kajpada z opravičilom, da bodo z izkupičkom krili stroške prave kulture. Takšno dvoličnost bi bilo seveda treba odločno iztrebiti iz naših društev. Zato torej ni dovolj, da iščemo samo nove, žive oblike, da bi se približali delavcu, ampak je treba tudi vedeti, kaj naš delavec, potrebuje, kaj hoče. Spremeniti bomo morali tudi naše sporede in dati tudi novo vsebino oblikam našega kulturnega dela. KAKO PREŽIVLJAMO PROSTI ČAS Sindikati bi morali biti pobudniki resnih analiz o tem, kako naši delavci preživljajo prosti čas, analiz, podobnih tisti, ki jo je pred časom na pobudo republiškega sveia opravila skupina študentov z naše univerze. Le tako, če bomo dobro vedeli, kakšne so potrebe delavcev in kakšne so njih možnosti, bomo lahko vodili smotrno kulturno politiko. Sploh bi se moral; studiozno lotevati dela in iskati sodelavcev tudi med našimi znanstveniki s področja družbenih ved. Bili naj bi pobudnik; raznih socioloških raziskav, ,da bi lahko na res znanstvenih izsledkih gradili naše izobraževalno, prosvetno in kulturno delo. Vsekakor je za nami čas improviziranega in kampanjskega načina dela. Sindikat bi moral biti še bolj kot doslej vpliven činitelj naše prosvetne in kulturne politike in podpirali vsakršno prizadevanje, ki naj bide. lavca duhovno osvobajalo in razvijalo njegove ustvarjalne sposobnosti. SLABOTEN VPLIV SINDIKATOV NA LOKALNO ČASOPISJE Za konec še besedo o tisku. Mnoga naša podjetja izdajajo vestnike, ki so zgolj z® notranje obvestilo, nekatera pa tiskajo liste, ki so širšega pomena in imajo politični značaj. Ta tisk je kar številen in resna sila. vredna, da jo upoštevamo. Toda sindikati imajo nanj pogosto zelo slaboten vpliv. Pretežno ga usmerja upravno vodstvo podje^j in zato je bolj glasilo maloštevilnega vrha ^ (Nadaljevanje na 7. strani) VLOGA IN MESTO BISTVO AMATERIZMA JE UMETNIŠKO IZŽIVLJANJE LASTNIH USTVARJALNIH HOTENJ BREZ ŽELJE, DA BI TO PROGLAŠALI ZA UMETNOST SAMO KULTURNA RAST MNOŽIC LAHKO ZAGOTOVI RAZCVET NAŠE POKLICNE KULTURE Kadrovski in organizacijski problemi V organizacijskih in kadrovskih zadevah ^ sindikatih razmeroma pogosto razpravljamo. Zato so kadrovski in organizacijski pro-tdemi dokaj jasni. Zdi se, da je struktura organizacije v redu in da odgovarja družbeni aktivnosti v srednjih prilikah, ker omogoča sindikatom uspešno družbeno delovanje. Podobno je glede kadra. V sindikatih smo lani popisali vse izvoljene odbornike tRi vsestransko proučili celotno kadrovsko problematiko. O teh ugotovitvah govori poročilo d delu republiškega sindikalnega sveta na straneh od 8 do 12. Zaradi tega se zdi, da je najsmotrneje, če se v naši razpravi zaustavimo predvsem ob nekaterih problemih načina in metode dela organizacij in že s tega vidika razmotrimo tudi nekatere praktične organizacijske in praktične probleme. Na drugem občnem zboru Zveze sindikatov Slovenije je bil izvoljen 63-članski republiški svet in 3-članski nadzorni odbor. Na j. plenarni seji republiškega sveta je bilo izvoljeno 23-Slansko predsedstvo in petčlansko tajništvo republiškega sveta. V teku poslovne dobe je bil izvoljen na III. plenarni seji republiškega sveta za predsednika tovariš Stane Kavčič, ker je dotedanji predsednik tovariš Janko Rudolf podal ostavko na dolžnost predsednika republiškega sveta, prevzel je namreč dolžnost sekretarja Socialistične zveze delovnih ljudi Slovenije. Na območju republiškega sveta je sedaj organiziranih 2663 sindikalnih podružnic, 113 občinskih, 9 okrajnih sindikalnih svetov ter 28 republiških odborov strokovnih sindikatov in društev, ki imajo status sindikata. 73,4 ODSTOTKU ZAPOSLENIH JE ORGANIZIRANIH V SINDIKATIH Po podatkih zavoda za socialno zavarovanje Ljudske republike Slovenije je bilo ' na področju Slovenije v letu 1957 v rednem delovnem razmerju 399.106 Oseb. Od skup-■ nega števila zaposlenih je konec leta 1957 Vzrok nizkemu odstotku včlanjenih v mestih in v industrijskih središčih so le redko tudi nemogoče organizacijske oblike nekaterih podružnic v težnji, da bi laže držali stik s sindikalnimi podružnicami. Tako so n- pr. sindikalni sveti združevali manjše sindikalne podružnice iste stroke na večjih področjih v eno organizacijo. Pri tem pa so šli cesto preširoko. Take sindikalne organi-zacije se zaradi kompliciranega sestava redko sestajajo, mnoge samo tedaj, kadar imajo letni občni zbor. Povsem razumljivo je, da ostane zato nekaj ljudi okrog teh organizacij neorganiziranih. V takih organizacijah ne more biti niti smotrnega političnega, ne organizacijskega dela. Tudi v večjih podružnicah, posebno tam, kjer so proizvodni izdelki razčlenjeni, mogoče celo razvrščeni na večja področja, nihajo pa vpostavljenih grupnih poverjenikov sli pododborov po oddelkih včlanjevanje zelo počasi napreduje. Vključevanju članova v sindikalne organizacije moramo v bodoče posvetiti večjo skrb. Gre za več kot četrtino zaposlenih, ki niso člani sindikata. Poleg tega pa moramo sproti zajemati vse, ki na novo prihajajp v delovni odnos, zlasti mladino. V zvezi s tem je nujno, da slndjkajni sveti in upravni odbori podružnic najpozneje v teku prvega polletja proučijo stanje članstva na svojih področjih in da podvzamejo vse potrebpo, da se stanje izboljša. Poleg organizacijške utrditve sindikata bo treba okrepiti tudi agitacijo in propagando, kar zlasti pogrešamo v manjših organizacijsko razcepljenih podružnicah in skoraj v vseh podeželskih organizacijah. Izjava posameznikov, češ, »kaj pa imamo od sindikata«, niso vselej brez podlage. Na občnem zboru neke podeželske sindikalne organizacije se je neki neorganizirani delavec tako opravičil, zakaj ni član sindikata, da je ta izjava nudila boljšo podlago za razpravo in sklepe občnega zbora kot pa poročila predsednika podružnice. Nizkega števila organiziranih niso vselej krive neza-vednost-delavcev in organizacijske pomanjkljivosti, snarveč neredko neurejeni odnosi v podjetjih, kakor tudi v sami sindikalni organizaciji. Vsebina zadnjih občnih zbm'ov sindikalnih podružnic nas opozarja, da je trdnost teh organizacij v njihovih stališčih nekoliko zakolebala. Bilo je sicer mnogo kritike okrog trgovine in onih podjetij, ki so delila Prekomerne plače ali neopravičene premije. Vse premalo pa je bilo marsikje razprave o nepravilnostih v njihovih podjetjih, o nepravilnih odnosih do ljudi v nižjih podjetjih, kakor tudi ni bilo dovolj jasnih in odkritih Pripomb na razmere v svojih podjetjih gle-de nagrajevanj, premiranja itd. S tem v zvezi so bili ti občni zbori sindikalnih podružnic vsebinsko nekoliko slabši od onih v Prejšnjih letih. GLAVNO JE: KAM JE USMERJENA SINDIKALNA PODRUŽNICA Spričo prehajanj čedalje večih političnih gospodarskih pooblastil na delovne kolek-tive\je izredno važno delo sindikalnih podružnic. Gledano s tega stališča se nam zdi, dh so nekatere naše podružnice vse premalo čiv e in premalo dinamične. Navadno zaključujemo, da je temu vzrok kadrovska šibkost odbornikov v podružnicah. Nesporno, da je v tem en del resnice: osnovno pa je vendar to, kam je podružnica s svojim delom orientirana. Glede tega smo1 najčešče preozki in nam to na najrazličnejše načine maščuje. V čem se kaže ta ožina? V prenekaterem Podjetju razumejo ped nazivom »sindikat« »podružnica« dve ali tri ljudi, ki pred- bilo včlanjenih v sindikate 298.808, kar je razvidno iz statističnih podatkov, napravljenih na podlagi vplačane članarine. To pomeni, da je sedaj organiziranih v naših sindikatih samo 73,4, organiziranih, Gorica 60,3 %, Koper 66,2%, Kranj 76,6%, Ljubljana 74,2°/o, Maribor 75.6°/o, Novo mesto 68,1%, Murska Sobota 64.6%, Trbovlje 75,2%. Pri podrobnem iskanju vzrokov za padanje števila članov je republiški svet ugotovil, da je odstotek članstva v primerih z zaposlenimi najnižji v tistih strokah, ki imajo razdrobljene podružnice in tako ostaja del zaposlenih neorganiziranih in da je število članstva nesorazmerno nizko v nekaterih gospodarsko manj razvitih krajih. Meseca maja leta 1957 je bilo v tedanjem kočevskem okraju le 51,6 % zaposlenih vključenih v sindikatih, na področju murskosoboškega okraja le 52 %, na področju goriškega in bivšega ptujskega okraja le 55% organiziranih od zaposlenih. Ta pojav da slutiti, da v organizacijah ni dovolj zajet tisti del delavstva, ki prihaja s podeželja v podjetja, ki se še v nekem smislu počuti bolj kmet kot pa delavec. Tudi decembrski pregled' kaže, da se stanje prav v teh okrajnih sindikalnih svetih ni mnogo popravilo. Na področju okrajnega sindikalnega sveta Gorica je bilo v decembru še vedno le 60,3% organiziranih. Na področju okrajnega sindikalnega sveta Murska Sobota je vključenih v sindikat komaj 64,6 % zaposlenih, na področju okrajnega sindikalnega sveta Koper pa komaj 66%, 68%> pa je vključenih v sindikat od zaposlenih na področju okrajnega sindikalnega sveta Novo mestp. Tudi v mestnih industrijskih središčih niso rezultati glede tega ugodni. Najvišji od-, stotek Organiziranih nasproti zaposlenim so dosegli na področju okrajnih sindikalnih svetov Kranja in Maribora. Vključili so 76oločanje norme — standardnega časa S štoparico za vsak del postopka in z zbiranjem za celotni postopek in za posamezne postopke S štoparico za S štoparico za večje dele procesa ves proces Praktično proučevanje dela obsega te-le postopke: a) izbor dela, določitev izhodišča in zaključek proučevanja, b) določitev obsega proučevanja, ki ga bomo praktično uporabili, c) ocenitev stroškov proučevanja, d) proučitev dela in obračun stroškov, e) določitev pogojev za drugačen način dela. Izbiranje del, ki jih bomo proučevali V načelu ni nobeno delo tako organizirano, da ga ne bi mogli bolje opravljati. Vendar to ne pomeni, da je treba proučevati vse po vrsti, proučevati vsako delo brez razlike. Najprej je treba proučiti tista dela — pri katerih je treba zmanjšati proizvodne stroške; — ki jih je treba opraviti v krajšem času tozka grla proizvodnje); — kjer je treba izboljšati delovne pogoje. To pomeni, da mora imeti analitik dela na razpolago podatke o stroških proizvodnje, kdaj mora biti to ali ono delo opravljeno (rok), vedeti mora, kako vpliva delo na delavčev organizem in kakšni so delovni pogoji. Vse te podatke je treba seveda zapisovati in jih spremljati že zavoljo tega, da bi lahko s primerjavami ugotovili, kolikšne uspehe smo dosegli s proučevanjem dela. Določimo obseg proučevanja Kot smo videli iz tabelaričnega pregleda, je obseg proučevanja odvisen od obsega dela, od tega, kolikokrat se delo ponavlja in koliko sredstev lahko prihranimio. Ce ima analitik dela veliko izkušenj, bo lahko pogostokrat predlagal razne izboljšave brez posebnega proučevanja — in sicer samo na podlagi opazovanja. Strokovnjak, ki ni zaposlen v podjetju, bo laže ugotovil, kaj lahko spremenimo in kako. Marsikje delajo nesmotrno, negospodarno, vse to opravičujejo s tem, da delajo tako že desetletja. Vendar to ne pomeni, da ne bi mogli delati še bolje. Ker lahko pri vsakem delu nekatere posameznosti takoj opazimo, je priporočljiveje, če proučimo te posameznosti, preden se letimo proučevanja. Napak je, če prehitro sklepamo, kajti popravljanje napak lahko povzroči določene nepravilnosti. Zaradi tega ni treba ugotovljenih nepravilnosti popravljati, preden ne proučimo njihovih vzrokov in ne ugotovimo možnosti za izboljšanje. Ocenitev stroškov proučevanja Ko določimo obseg proučevanja, moramo sestaviti tudi podroben plan dela. Iz plana dela mora biti razvidno, kako dolgo .bo analitik zaposlen, kaj bo delal, kakšne instrumente bo uporabljal, kakšen material in koliko ga bo potreboval, koliko pomočnikov bo imel (če bodo potrebni), kaj in koliko bodo ti delali. Mimo amortizacije za instrumente je treba med stroške proučevanja všteti tudi plače za vse tiste ljudi, ki bodo sodelovali pri proučevanju, in sicer od tedaj, ko bodo začeli delo proučevati, pa vse dokler ne bodo določeni normativi za boljši — drugačen — način dela. Te stroške je treba predvideti zato, ker se utegne obseg proučevanja spremeniti. Nadaljevanje prihodnjič V VSEH DEŽELAH SE DELAVCI ZBIRAJO IN IZRAZ A.) O SVOJO SOLIDARNOST Z BOJEM ALŽIRSKEGA NARODA. TAKSNO ZBOROVANJE JE BILO TUDI V KARTUMU, GLAVNEM .MESTU SUDANA, NA KATEREM JE GOVORIL PREDSEDNIK SUDANSKIH SINDIKATOV MOHD EL SAID SALAM Rabaha so odgnali v koncentracijsko taborišče in ga tako mučili, da so ga končno morali poslati v bolnišnico. V koncentracijska taborišča so poslali tudi tri druge sekretarje sindikalne zveze. Predsednika alžirskih sindikatov Sehofa Mohameda pa so zaprli, ko se je vračal iz Bruslja, kjer je sodeloval na konferenci Mednarodne konfederacije svobodnih sindikatov. Podobno usodo so doživeli tudi drugi alžirski sindikalni voditelji. Avgusta 1955 so Francozi pobili skoraj vse voditelje sindikata alžirskih rudarjev. Sekretarja sindikalnega sveta v mestu Alžir so oktobra 1956 mučili 3 dni in 3 noči. Slečenega so položili na mizo, ga mučili z električnim tokom in ga oblivali z vodo. Francoska kolonialna uprava je v boju proti sindikatom uporabila tudi druga sredstva, so včlanjene v federacijo krščanskih delavcev. Te organizacije, v katerih je le 5V« vseh sindikalno organiziranih Alžircev, podpi' rajo kolonialno politiko francoskih oblasti in ^ tem tudi režim nasilja, ki vlada v tej deželi. Francoske oblasti Pa kljub nasilju niso mogle streti alžirskega sindikalnega gibanja. O tem nam pričajo stavke proti kolonialni upravi. Naj omenimo le nedavno osemdnevno splošno stavko, s katero so alžirski delavci podprli zahtevo narodnoosvobodilne fronte, naj Organizacija združenih narodov razpravlja o alžirskem vprašanju. V tej stavki je sodelovalo več milijonov Alžircev, ki so zahtevali, naj Združeni narodi obsodijo francosko kolonialno nasilje in priznajo alžirskemu narodu pravico, da sam upravlja svojo deželo. B. DjlU#