Nedelja
Danes smo šli na volišče. Ata se je oblekel v naj-boljšo obleko (pravzaprav edino), mama je šla v so-boto zjutraj k frizerju in je imela krasno frizuro, jaz sem bil pa čisto na sveže umit in počesan, čeprav sem se umil pravzaprav že tudi v petek. Toda praz-nik je pač praznik.
Jaz sem bil prvič na volitvah, ata in mama pa že večkrat, to se verjetno razume. Ata je bil, da se malo pohvalimo, enkrat tudi že na glasovalnem listku.
Bilo je pred štirimi leti, se mi zdi. Z mamo sta po-nosno prikorakala na volišče in ata je resno in odgo-vorno začel prebirati listo s kandidati, da bi ta slabe črtal in ta boljše obkrožil, nakar ga je nenadoma sko-raj kap. Na listku je namreč zagledal svoje ime. Malce je bil sicer ponosen, vendar je jeza premaga-la. Krščenduš, je robantil, lahko bi me vsaj vprašali prej, ne pa da šele na volitvah izvem, da sem »vre-den zaupanja Ijudskih množic ter sem bil kandidiran za delegata«. Iz čistega protesta se ni obkrožil, ozi-roma se je celo prečrtal. Zanalašč.
Toda izvoljen je bil, začuda, vseeno. Edino kole-ga, član volilnekomisije, muječezčaszaupal, dase je, kot kaže, volitev udeležil tudi neki atov sovražnik, kajti je bil na enem listku moj sorodnik temeljito pre-črtan. Ata mu seveda ni hotel povedati, kakšno je bilo žgodovinsko ozadje omenjenega črtanja.
No, ata potem iz čistega protesta ni šel niti na en sestanek delegacije, zaradi česar so ga čez čas obravnavali ter mu zaradi neaktivnosti izrekli blago kritiko. Prav mu je — kaj pa ni prej vprašal, če kaj ra-čunaio nanj.
Tako je bilo pred štirimi leti, tokrat, pravijo, takšnih primerov evidentiranja ni bilo. Vsi kandidati, ki so bili napisaninaglasovnicah, so recimo vedeli.dabodo tam napisani, če že niso bili vsi ravno navdušeni nad delom v delegacijah. To je, rekli bi, pomemben na-predek.
No, in potem smo volili. Ata je polglasno bral imena in se polglasno tud odločal. Francelj, aha, naš šef nabavnega oddelka. Ne, tega ne bom volil. Potem bo samo na sestankih posedal, delo bo pa tr-pelo (pa ga je črtal). Jože... Opa, Jože — predsed-nik našega hišnega sveta? Nak, njega tudi ne bom volil. On bo na delegaciji — ahiša naj pa propada (pa ga je črtal). Vinko... Eh, ta naj pa kar bo. Zanalašč. Drugače bo še zgnil od lenobe, kar naj še on malo hodi na sestanke (in smo ga obkrožili).
Tako smo črtali oziroma volili še nekaj kandidatov, ob čemer mi seveda sploh ni jasno, kaj se nekateri toliko razburjajo, ker da ni bilo povsod odprtih list, da bi lahko izbirali. Kaj češ izbirati, saj pravzaprav re-veže z izvolitvijo pravzaprav samo kaznuješ, ker bodo morali vse popoldneve prežtvljati po sestan-kih?
Drugače pa je menda s tistimi kandidati, pri katerih sledi izvolitvi še »delovno mesto« oziroma oblast. Tam bi ga morali izbirati, je dvignil prst ata. Čeprav so tudi pri takšnih primerih težave. Ce je lista zaprta, potem imaš vse pošlihtano. Ta gre tja, oni tja... Pri odprti glasovnici ti pa nekai imen ostane — kaj pa potem z njimi? Ce bi odpadli »ta pravi«, bi bilo ze v redu, kaj pa če niso izvoljeni tisti, ki jih imaš pošlihta-ne? Eto. Boljše so zaprte liste, vam pravim, je roban-til ata.
Jaz, moram priznati, pojma nimam, za kaj gre. Toda jaz sem še majhen. Ko bom zrasel, botn najbrž razumel...