Izkušnjava.
Požek (obstoji, pripogne se k tlom in nekaj pobere): Oj poglej venciar Tonček, kaj sem našel. To-le je precej težko.
Tonček (pogleda): To je pa zavitek denarja. Po-glej, saj je tukaj zapisano: petdeset kron.
Jožek (vesel): Joj, kolika sreča! To pride ravno po 25 kron na vsacega izmed  naju.   Dajva  razdeliti!
Tonček:  Ti pa govoriš,  kot da je denar najin.
Jožek (ga začudeno pogleda): Kakor bi bil denar najin? Čegav pa je vendar?
Tonček: Tega, ki ga je izgubil. • Jožek: Bog zna, kdo ga je.
Toniek: Hajdi, da ga poiščeva.
Jožek: Kje pa je?
Tonček: Li ne veš več, kaj so nam zadnjič rekli gospod učitelj v šoli? Denar morava nesti gospodu župniku. Potem bodo v nedeljo v cerkvi razglasili, da je bilo nekaj denarja najdenega. Kedor bode dokazal, da ga je izgubil, ta pa dobi nazaj.
Jožek: Ako se pa nihte ne zglasi!
Tonček: Potem je šele najin.
Jožek: Čuj, Tonček, ali bi bilo dobro, če bi se nihče ne zglasil.
Tonček: To ni gotovo.
Jožek: Ali —  bi ne rnogla — — ?
Tonček: No, kaj bi ne mogla?
Jožek: — molčati in se vesti, kakor bi ne bila ničesar našla. Saj naju nihče ni —
— 173 —
Tonček (mu prestriic besedo): Tako, vedeva naj se kakor tatova, kar bi tudi bila, ako bi vedoma in nalašč obdrža/a tuje blago. Ne, ]ožek, ako s/ tako zloben, potem se nočem odslej nič več igrati s teboj.
Jožek (prestrašcri): Tatova? Ne! Ako to misliš — — ali sitno je pa vcndar — jaz sem se že zelo veseiil.
Tonček: Veselili se hočeva tega, da bo tisti, ki je denar izgubil, svojo lastnino zopet dobil nazaj. Mogoče, da je bil ubog posel, ki je sedaj v največji zadregi in stiski, in ki se le s tem tolaži, da ga je našel pošten človek.
Jožek: Prav imaš, Tonček! Moje misli so bile na slabem potu — v bodoče ne maram biti več tak. {Poda rnu roko.)
Tonček: ,,Boljši vinar po pravici kakor krona po krivici", pravijo vedno gospod učitelj. To nam bodi vedno v spominu, kadar mikajo v izkušnjave.
Malenšek.