TURGENJEV IN SLOVENSKI REALIZEM
Štefan Barbaric, Turgenjev in slovenski realizem, Slovenska matica, Ljubljana 1983, 203 str.
Razprava Štefana Barbariča zbuja bralčevo pozornost zaradi mnogih vzrokov. Bralca pritegneta že sama zastavitev teme kot »vprašanja recepcije in odmevanja ruskega realističnega pisatelja Ivana S. Turgenjeva v obdobju slovenskega realizma« in tudi literamozgodovinsko upravičena osredotočenost razpravljanja na obdobje med letoma 1869 /prvi prevod in prvi informativni članek o Tur-genjevu, op. A. S./ in 1895 /smrt Celestina, najvidnejšega popularizatorja realizma in Turgenjeva pri nas, nastop mlade generacije/. Bralčevo zanimanje za Barbaričevo knjigo poživlja tudi v izhodišču ustrezna komparativna metoda, ki jo raziskovalec navezuje predvsem na tradicijo »hrvatske literarne znanosti /A. Barac, J. Badalić, A. Flaker/, a jo opira tudi na slovensko /I. Prijatelj, A. Ocvirk/, slovansko /D. Durišin/ in širšo evropsko literarno tradicijo /Van Thiegem, Emil Staiger, Cl. Pichois, A. M. Rousseau idr./. Pri tem je za razpravljanje Štefana Barbariča odločilno, da to naravna v smeri razkrivanja specifičnosti recepcije in odmevanja I. S. Turgenjeva pri Slovencih, ko si zastavi kot temeljno vprašanje, »zakaj in kako da so Turgenjeva na Slovenskem usvojili ravno kot pisca Lovčevih zapiskov. Očetov in sinov in Pesmi v prozi, veliko manj ali pa sploh ne kot pisca Rudina, Predvečerja ali Dima«. Barbaric izoblikuje na ta način dovolj trdno literamozgodovinsko in teoretsko osnovo, ki omogoči, da »proces včlenjanja Turgenjeva v slovenski Uterarni prostor« in vprašanje, »kako se je ob njem /Turgenjevu, op. A. S./ oblikovala naša književna kultura«, razišče tako z hterarnozgodo-vinsküi vidikov /v poglavjih: Turgenjev v slovenskih prevodih, Publicistični odmev in kritika, Literarne zveze in vzporednice/ kots teoretskega vidika, ki se uveljavi posebno v četrtem, zaključnem poglavju /Literarnoteoretske perspektive/.
Najpomembnejša odUka Barbaričeve knjige je njena historična natančnost in točnost. Štefan Barbaric je tako, lahko bi rekh, dokončno potrdil leto 1869 kot leto, ko je bil objavljen prvi slovenski prevod iz Turgenjeva, in temu podatku dodal celoten seznam in pregled vseh slovenskih prevodov Turgenjeva od začetkov pa do osemdesetih let, ki da »pomenijo najvišji vzpon zanimanja za Turgenjeva pri Slovencih«. Barbaričeva obravnava slovenskih prevodov iz Turgenjeva ima tudi druge razsežnosti. Raziskovalec tako s tematskega kot deloma tudi idejnega vidika primerja slovensko prevajanje s podobnim prevajanjem pri Hrvatih in Srbih, ustavlja se pri sočasni slovenski prevajalski kritiki in se tudi sam loteva vrednotenja in deloma celo klasifikacije prevodov. Njegov zaključek, da pregled prevajanja iz Turgenjeva pri Slovencih razodeva dokaj ugodno bilanco - »bolj /.../ po visokem številu prevodov« in »manj po višini jezikovnega prevoda«, je nesp©ren,-manjka mu le izčrpnejša in po-etološko bolje utemeljena kritika prevodov, ki bi zmogla v skladu s sodobno teorijo prevajanja nakazati konkretna »jezikovnoizrazna sredstva«, ki bi utegnUa vplivati na stü in poetiko slovenskega leposlovja in morda celo na razvoj slovenskega knjižnega jezika Pavšalna trditev; »Že prevodi opisov narave so terjali nemajhne napore, enako portretiranje oseb, dialog ipd.« nam ne pove mnogo. Avtor bi morda tudi tu dosegel boljše rezultate, če bi v večji meri upošteval t. i. strukturalni postopek oziroma strukturalno anahzo, ki jo po zgledu Aleksandra Flakerja razlaga in uveljavlja v tretjem poglavju svoje knjige /Literarne zveze in vzporednice/
Barbaričevo raziskovanje literarnih zvez in vzporednic med I. S. Turgenjevom in slovenskim realističnim Uterarnim ustvarjanjem temelji na stvarni obravnavi literarnih prvin in postopkov, na obravnavi motivov, tem, kompozicijskih in stilnih sorodnosti /dialogi, detajl, funkcioniranje pokrajinskih shk itd. /in na določanju »idejnovsebinskih zvez«, ki naj bi razkrilo, »ali obstaja morebiti bližnja zveza med antropologijo tujega in antropologijo našega pisca, katere so podobnosti in različnosti v Idejnih zasnovah, v mislih in celotni miselnosti, v psiholoških detajUh, glede povprečnosti in prereznosti /tipičnosti/ ali polariziranosti karakterjev ipd.« Barbariču uspe, da revidira, dopolni in preseže dosedanje /večinoma bolj parcialne/ raziskave na tem področju I. Prijatelja, A. Slodnjaka, A. Ocvirka, M. Boršnik in drugih in da na novo osvetli in celo kot prvi pokaže na zveze in vzporednice med ustvarjanjem Kersnika, Dolenca, Stareta, Podlimbarskega, Detele, Gestrina, Meška in umetnostjo I. S.
138
Turgenjeva Pri teh raziskavah moti samo to, da ne opredeh dovolj jasno strukturnih ravni analize In da se omeji predvsem na semantlko ter deloma pragmatiko kompozicijske zgradbe, zapostavlja in celo opušča pa sintagmatiko. Kljub tej pripombi je treba zapisati, da Štefan Barbaric na temelju stvarne analize zvez in vzporednic ter rezultatov, ki mu jih je dal kritični prikaz obravnavanj Turgenjeva v slovenski publicistiki in literarni kritiki /od F. Celestina do Štreklja in Ivana Cankarja/, dospe do spodbudne sinteze, ki jo razgrinja sklepno poglavje razprave - Literarnoteoretske perspektive.
Za pričujoči prikaz Barbaričeve razprave je najbolj spodbudna avtorjeva ugotovitev, da si »literarna veda v svoji razviti fazi nujno ustvarja kritičen odnos do estetskih teorij in teoremov« in da »od njih sprejema toliko in tisto, kar ji omogoča globlje prodore in razširja poglede, nikakor pa se jim a priori ne podaja«. - Barbariču je uspelo, da je z ideološko neobremenjeno in literarnozgodovinsko stvarno raziskavo napisal delo, ki po eni strani omogoča nadaljnje raziskovanje mesta in vloge I. S. Turgenjeva v razvoju slovenske literature in kulture, po drugi strani pa spodbuja in opozarja na številne naloge, katerih rešitev zahteva sodobno primerjalno raziskovanje odnosov in soodnosov med slovensko in rusko hteraturo.
Aleksander Skaza Filozofska fakulteta v Ljubljani