363
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
135. Plavba do Afrike.
Port Elizin 24. februvarja 1870.
Sedaj sem v Afriki. Dne 9. januvarja je zapustila naša ladja Southampton in pluli smo srečno proti Madejri. Tu v pristanišču funchalskem se je ladja vsidrila za cel
364
dan, da je odložila nekaj robe in si nasula potrebnega premoga. Madejra je gorat ostrov. Glavno mesto Fun-chal se sprostira ob morju jako slikovito. Stoji v žlebu na vznožju visokih gora, ki so odete z bujnim zelenjem. Z višine za mestom mrklo gleda stara utrdba, in na skali z morja strlečej stoji svetilnik in zijajo topovi. Na jednem z okolnih gričev stoji samostan. Ljudje tu<aj so jako pobožni in menihe močno časte.
Dne 16. januvarja za rana smo pristali na Sent Heleni. Na ladji našej je bil guverner, ki so ga na o-strovu uže pričakovali. Koj ko se je maček zanl v dno, zagromeli so na višini topovi. Enajstrat so počili, z naše ladje pa so trikrat odzdravili. Mestece je še dosta postavno. Večino hiš je sezidala vlada za stanovanje vojaškim dostojanstvenikom. V ozadju so strmine, s katerih tujca neprijazno pozdravljajo vojašnice in utrdba. V vojašnice vodijo z mesta ozke stopnice. Strme so tudi, da Bog pomagaj. Malo nazaj vrhu griča stoji dom guvernerjev. Se zadaj je dvorce Longwood, bivše stanovanje Napoleonovo, a malo bliže je njegov grob. Lep je, od rezanega kamna, in pri njem stoji vojaška straža.
Ostrov je zelo ubožen in neprijazen. Prehodil sem velik kos sveta, videl sem mnogo krajev, ali žalostnejšega ne poznam do sedaj. V mestu je razen vojakov mnogo črncev. To so večinoma oni nesrečniki, katere so angleške ladje osvobodile, ko so jih nečloveški trgovci v Ameriko odvažali. Osvoboditelji so jih posadili na Šent Heleno, da bi to pustinjo obljudili. Za večera smo od-pluli. Z utrdbe je zopet zadonelo enajst strelov, in ladja naša se je spustila k južuemu rtu Afrike.
V   dvanajstih dneh smo pripluli v Kapsko Mesto ob prekrasnem vremenu. Veter je utihnil, polna luna je srebrno svetlobo razlivala po mirnej gladini morskej in po mestu na pobrežju stoječem. Obkoljeno je od treh gora; srednjo nazivajo »Stol" radi nenavadne oblike njene.
V  Mestu Kapskem smo ostali tri dni. Šel sem ogledat okolico. Zemlja je jako rodovita, sadje in trte se kar šibe. Tudi je vse v ceno in tako izborno, da ne kmalu kaj takega. Za pol šilinga sem dobil velik venec grozdja, in za steklenico dobrega rudečega vina „pon-taka" sem dal en šiling.
Poslovili smo se in odpluli. Po dvadnevnej plavbi smo bili v Portu Elizinem. Pravega pristanišča tu ni. Ladje se vsidrajo dosta daleč od brega, in Kafri odpravljajo naklade v čolnih na kopno, s čimur mnogo časa v zgubo gre. Ali zato so ladje varne, da jih silni vetrovi, ki tu pogosto vihrajo, ne treščijo ob breg. Septembra meseca lanskega leta je tu bilo razbito jednajst ladij. Iz peska na bregu štrli še dosta tramov, drogov in raznih drugih strtih stvari.
Stanovniki so čudna zmes. Ena četrtinka je belcev: Angležev, Portugalcev, Nizozemcev in Nemcev, ostali so črnci vseh vrst, nekateri strašni, da je groza, in surovi kot zver. Zanimivo je gledati in proučavati te originale.
Med Kafri in Bisuti sem videl možake za celo glavo višje od mene, da«si tudi jaz nisem male postave. Tu je tudi mnogo Malajcev, ki nosijo velike kožene klobuke, podobne strešicam na kitajskih stolpičih. Tudi Hoten-totov je tu mnogo, ali to skoro niso ljudje. Včeraj sem videl dva Krovaka, tako mala, kakor so pri vas 8—9 letni dečki. Ondi, kamor sem jaz namenjen, žive ti ljudje v skalnatih votliuah, in strelajo z ostrupljenimi strelicami. Okolica tukajšnja je nerodovita, povsodi sam pesek in kamenje.   Ovočje   dovažajo s Kapskega Mesta.
Plavba do Porta Elizinega je bila neprijetna. Morje je bilo nepokojno, brili so vetrovi in nam ladjo pretresali. Taka plavba človeka utrudi, zato potrebujem počitka. Kedar bodem zopet čil, odpravim se v krajino, kjer demante kopljejo.
Razgrnite zemljevid južne Afrike in poiščite reko Oranj. Od mesta, kjer se vanjo izliva Vaal, malo dalje na severovzhod se razprostirajo naležišča demautov. Ti kraji niso angleški. Nekateri imajo samostalne poglavarje ostali so pod poslušnostjo Slobodne države Oranjske. S Porta Elizinega je do tje 500 angleških milj.
Gotovo bodem imel težavno pot. Vele, da po teh krajih je mnogo zverine, tudi levi. Nevarnejše pa so strupene kače in divji ljudje. Možatosti in odvažnosti je traba na vsak način na takem potovanju.
Imam dobro puško po najnovejšem sostavu, in sem tudi plačal 3 libre šterlingov samega cola od nje. Kupil sem jo v Londonu. Gorje njemu, proti kateremu bi jo v roke jemal! Po vrhu imam tudi revolver na šest ognjev.
Danes sem bil pri avstrijskem konzulu Adlerju. Sprejel me je jako prijazno, in mi voščil mnogo sreče. Tudi mi je priporočal, da se dobro orožim, ker pojdem v nevarne kraje. No kaj hočem, vsak človek mora enkrat umreti. Ako me zmanjka, kdo bode po meni jokal? Užil sem na svetu dosta dobrega, a še več slabega.
Ako me ne raztrga krvoločna zver ali ne pobije hudomušen divjak,   pišem Vam o svojem   času kaj več.
Vaš
C  P.
136. K Vaalu.
Bloemfontein 1870.
Ne vem, ali Vam pridejo ti listi v roke ali ne. Ne morem drugače, kakor da Vam sporočim, kje sem in kako se mi godi. Mogoče, da so to poslednji listi. Prišel sem uže daleč v notranjo Afriko, ali pojdem še dalje in dalje, preden se ustanovim. Tu človek na različen način vsak hip more ob življenje priti. Bodete vsaj vedeli, kje po priliki je stari Čeh, ki nikjer ni imel pokoja in stanovanja, dokončal svoje blodno potovanje.
S Porta Elizinega sem se spustil s početka marca na pot. Vozil sem se na krasnem vozu, v kateri je bilo vpreženo osem mezgov. Pot je vodila po nerodovitnej po-
365
krajini. Mesto lesa se širi zgolj trnjeva goščava. Nekatero trnje je tako hudo, da se rane ne zacelijo z lepega. Dospeli smo k Nedeli. Ta reka je velika kakor vaša Izera. Bregovi so zaraščeni z bujnim drevjem in grmovjem, po katerem je vse živo ptičev. Ker ni bilo nobenega mostu, hoteli smo reko prebresti. Ali zastonj smo gledali, kje bi dobili plitvino, reka je bila napeta zbog deževja. Ni nam kazalo drugo kakor plačati libro šterlingev za prevožnjo.
Tretjega dne smo prišli k naselbini, katerej se veli Enon. Ustanovili so jo ^česki bratje". Ustanovitelji so prestali mnogo protivnosti od domačinov. Sedaj so Kafri od tu odrinjeni na vzhod. Naselniki imajo mir pred njimi. Marljivo obdelavajo zemljo in se bavijo z raznimi rokodelstvi. Ker je zemlja rodovita, pridelajo vsako leto mnogo ovočja, vina, koruze i. t. d. Za poljska dela jemljo Hotentote. Tu so trije misijonarji, in bila je služba božja, ko smo mi dospeli. Hotentoti so jako lepo peli na orgije,  glasi njihovi so doneli za čudo čisto in prijetno.
Petega dne smo dospeli na vznožje prekrasnih gor zuurskih. Da-si je bilo še le poludne, vendar smo sklenili, da se tu utaborimo. Mezgom našim se kar ni poljubilo iti naprej, bola jih je v oči tečna paša. Poiskali smo ugodnega mesta zunaj grmovja, da bi po noči ne dobili nepovabljenih gostov; v teh gorah je namreč mnogo zverine. Tudi sloni se dobč tu, ali zakon prepo-veda pobijati jih, da bi v koloniji Kapskej ne zatrli do celega te živali. Kdor hoče slona ubiti, mora imeti dovoljenje deželne vlade.
Blizu je žuborel bister potoček v globokem koritu, čegar bregova sta bila odeta z bujno travo iu pisanimi cvetkami. Spominjal me je živo gorskih bistric v naših krasnih Krkonoših. V vzduhu so preletavali premnogi vsakojaki ptiči, mali in veliki; eni so prijetno peli, eni odurno krokali. Solnce je še visoko stalo. Nerad postopam brez dela, zato sem pograbil puško, da bi v gori kaj vjel. Stopal sem ob potočku, da ne bi zašel in se zgubil Cim više sem stopal, tem veličastnejše pozorišče se je razgrinjalo pred očmi. Trava povsodi visoka, bujno drevje in grmovje v polnem razvitku, in raznobojno cvetje razsipa omamljivo vonjavo. Bilo mi je, kakor da sem v raju. Pokoraval sem se roki božjej, ki je ta čuda ustvarila.
Po skalah so plezale opice. Bile so še dosta velike, in vreščanje njihovo se je mešalo z mnogoglasnim zborom ptičev. Kjer se mi je odprl vidik, obstal sem in vzel v roke daljnogled. Po globokih dolovih so se pasle gazele. Tu zapazim v skalah na drevesu, z belimi cvetovi ob-sutem, pisanega ptiča. Bil je velik kakor fazan. Obstanem in ga začnem z očmi bosti. Tudi on je mene opazil. Šine mi v glavo, da bi poskusil puško. Ali čemu, dejal sem, saj tako daleč pač ne zadenem. Še malo pomišljam ali bi, ali ne. Vse eno sprožim, in ubogi ptič je kroko-taje se zdrsal po skalah k potoku. Zlezel sem k njemu in videl, kako krasnega ptiča sem ubil.
Prišel sem na visoko navršje, odkoder je bil vidik na vse strani. Kaka me je presenetila ta panorama f Živo me je spominjala rojstnega kraja. Zamislil sem se. Dolgo dolgo sem stal v misli vtopljen, moj duh je blodil po daljnej domovini. Solnce se je jelo nagibati, treba je bilo pomisliti na povrnitev. Nerad sem se ločil od panorame. Šumljajoči potoček mi je kazal pot v tabor. Kmalu se je stemnilo, in z daleč sem videl plapolajoči ogenj v našem taboru. Mezgi so bili privezani k vozu, da bi se ne razkropili. Voznika sta uže spala. Tudi moje utrujeno telo je potrebovalo počitka, ali pokojnega spanja ni bilo na oči. Nemir v gorah ni nehal, rujovenje zverine in ukanje ptičev se je razlegalo vso drago noč. Zarana smo odvezali mezge, da so se dobro napasli. Kedar je solnce stoj ilo više, vpregli smo in pognali.
Pot se je vila po kačje. Tu in tim je vodila tik globokih prepadov. Tu je bilo treba dosta previdnosti, vzlasti na ovinkih, kajti ograje ni nikjer. Na jednem mestu me je opozoril prvi voznik, postaven Kafer, črn kot oglje, da je tu pred šestimi tedni se pripetila velika nesreča. Peljali so cel voz porcelana. Voz je zdrknil v prepad in potegnil za seboj vseh 16 volov. Tudi Hoten-tot na vozu je zletel doli. Tu in tam po skalah sem še videl kosce zabojev in črepinje posodja.
Prišli smo k rodovini krovaškej. Stanovala je v okroglem šatoru, spletenem s protja. Ravnokar so se možaki povrnili z lova. Prinesli so gazelo, zajcev in meh medu. V teh gorah je mnogo divjih čebel. Zajec je bil do celega podoben našemu, samo ušesa je imel za spoznanje daljša. Gazela je bila velika kakor srna, spodaj bela, zadaj svetlorujava, z belo progo po hrbtu. Na glavi sta jej stala dva krasno zavita rožička. Lovci so bili oroženi z navadnim domačim orožjem. V koloniji Kapskej in v državi Oranjskej zakon strogo naroča, da ne sme belec domačinu prodati orožja na ogenj, ne smodnika, ne svinca. Kdor bi se pregrešil, čaka ga huda kazen, 7—14 letno težko delo na javnih cestah. Kupil sem od mož enega zajca, razen tega so mi napolnili dve steklenici z medom. Za vse skup sem jim dal poltretji šiling, in po vrhu vsakemu po en suhar. Bilo jih je sedem. S kupčijo so bili na vso moč zadovoljni, in so se lepo zahvalili. Razbral sem samo toliko ž njihove govorice, da me nazivajo stari gospod. Res sem star videti.
Pot je vodila 7 angleških milj po grebeuu gora v višini 4000, nad morjem. Imeli smo cel dan vidik na vse strani. Kedar smo se spustili z gora, razgrnila se je pred nami jednolična ravnina, večinoma peščena. Drevja je bilo malo, pač pa dosta grmovja in kaktusu podobnih bilin. Tu in tam smo naleteli na čredo gazel, nojev, in nad nami so se vozili ptiči, eni veliki kakor jastrebi, eni kakor kokoši; teh sem mnogo nastrelil za jed.
Prekorakali smo Mali in Veliki Ribi, in zopet so nam gore na pot stopile. Naselnikov todi ni, tudi domačine  smo  redkokedaj   dobili  na spregled.   Prebredli
366
smo Tarko, io kmalu na to smo dospeli v Cradock. To je malo mesto, če smem tako reči, ima komaj 50 hiš, a 4 cerkve: angleško, holandeško, kafersko in hoten-totsko. Najlepša je holandeška cerkev, vsakemu evropskemu mestu bi bila na lepoto. V okolici je dosta na-selnikov, privabila jih je dobra zemlja, ki rodi mnogo žlahtnega sadja, vina, koruze i. t. d.
Prekorakali smo Brak-river in potovali dalje na sever. Med Cradockom in Colesbergom stoji krasen venec gora. V gorskih goščavah imajo veselo življenje opice, in na travnatih ravnicah je d3sta gazel. Mesto Colesberg je nekoliko večje od Cradocka. Potnika prijetno iznenadijo košate aleje na trgih in po ulicah. Skoro vsaka hiša ima vrt, in na verižici pavijana. V mestu bivajo večinoma tujci. Trgovci so skoro zgolj Judje. Nek Hamburčan je ustrojil tu lekarno po evropskem vzgledu. Okolica je kamenito gričevje. Za mestom uro hoda teče Oranj, ki meji državo Oranjsko od kolonije Kapske. V suhej zimi tu in tam presahne. Sedaj je bil napet, in zato je trajalo dosta dolgo, preden so nas na plavu prepeljali. Z nami so prepeljali tudi tropo nojev. Naselniki jih rede po stajah kakor pri nas gosi.
Prepeljavši se preko reke smo stopili na tla Slo-bodne države Oranjske. Vesel sem bil, da na meji ni bilo financarjev, kateri po evropskih zemljah potnika obsujejo in mu prtljago premečejo.
(Dalje prihodnjič.)