"SsäSsP
ff. spedtih in cüsü di
V TEJ ŠTEVILKI
08 *> 2018
03
Vladimir Kos
Pesem
FOKUS
04
Erika Jazbar
Pluralizem po slovensko
NAS UTRIP
16
Manica Maver O sinhronizaciji risank
18
70-letnica
Upoštevali smo vse dele narodnega telesa
20
Foto kronika Akademije ob 70-letnici Slovenske prosvete in DRAGE 2018
22
EJ
Ko na Drago prideta Sokola
24
7, Peterlinova nagrada
INTERVJU
24
Anka Peterlin
Iskanje smisla življenja
OBLETNICA
30
Rozina Švent
Viharnik na prelomu časa — Karel Mauser
EKOLOGIJA
33
H. J.
Lakota in podnebne spremembe
ANTENA
35
Novice
LITERATURA
48
Božo Rustja
Zadnja stran župnijske kronike
53
Lev Detela
Nočni avto za Jeruzalem
IN MEMORIAM
59
Majda Artač Sturma n
Skozi tople pesniške pokrajine
Irene Žerjal
62
Poleti smo izgubili iskrene prijatelje in dragocene sodelavce
POD ČRTO
63
Rasni zakoni in Trst
KULTURA
64
Mojca Polona Vaupotič Umetnik Avgust Černigoj 120-let niča rojstva
69
Boris Pangerc Davide Što kovač Barve breške hiše
ZGODOVINA
72
Tržaški Slovenci v davnini
PRIČEVANJA
74
Mirella Urdih Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke (XXIV.)
PROSTI CAS
76
Mitja Petaros O britanskih plastičnih bankovcih
Slika na platnici: nove generacije Slovenske prosvete danes pred sliko pobudnika in enega izmed ustanoviteljev Jožetu Peterlinu {foto Zvonko Vidau, obdelava Mo tej Susič)
Vladimir Kos
PESEM OB 5. ŠTEVILKI TRŽAŠKE MLADIKE V LETU 2018
Na strani naslovni je luč nad gladino, a luč v kandelabru na bregu ne tli.
Je zor? Je večer, ki ustvarja modrino? So okna poslopij slovenske oči?
Nekje prav gotovo po morju drsijo; od nekdaj to vem, da so polne idej. Idej ustvarjalnih za v let v pisarijo -v slovenski je krvi obtok epopej
Ni dosti nas, toda besedo častimo: svetove ustvarja, čeprav na papir.
In z Božjo Besedo delimo intimo -to, mimogrede, je nekakšen pravir ...
Naslovna stran 5. številke Mladike letos je Lako lepa, da meje zgrabila v pesem. Tu jo pošiljam, a gospod urednik naj o njej odloča.
Želim Vam vsem poletni počitek, a ne v tokijski vročini,
in ostajam vdani Vladimir Kos, s prisrčnimi pozdravi za 15. avgust! *
* r
Erika Jazbar
Zaradi aktualnosti tematike, ki jo jo obravnavata Erika -Jazbar v prvem predavanju na letošnji Dragi, posvečamo tokratni Fokus Dragi. Njeno predavanje objavljamo v cetoti.
»Premalo je bilo resnega izpraševanja vesti in premalo načrtnega zgrajeva-nja sebe, Srez neke vrste duhovnih vaj človek du hovno otopi, idealizem se osuši in človeku ostane samo golo zunanje ogrodje. Stara gesla se obrabijo, naj so bila nekoč še tako nova, čas se spreminja, prinaša odkritja, nove tokove, nove misli, ki so sicer nadaljevanje starih, pa vendar nove z dodatki, ki jih nekoč nismo poznali. So ljudje na svetu, ki se krčevito drže vsega starega, kakor daje v novem vse narobe in vse napačno. Mi v novem vse narobe, kakor v starem ni bilo vse prav.«
Tako je predaval politični begunec in pisatelj Karel Mauser6. februarja 1966 v Baragovem domu vClevelandu. Drobce iz njegovega predavanja boste med današnjim posegom večkrat poslušali. Odlomke sem izbrala zaradi povedanega, pa tudi zato, da bi se ga spomnila ob stoletnici rojstva, ki smo jo beležili 11. avgusta. Pri nas se ga seveda sni spomni! nihče, saj so tisti, ki krojijo družbeno usmerjenost in informiranost ter odbirajo vsebine našega malega sveta, povezani z drugačnimi tokovi, poudarki, ljudmi, Mnogi izmed tistih, ki bi si iabko privoščili bogatejši domet in bi bili zmožni posredovanja tudi drugačnih vsebin, pa so se prilagodili dominantni formi mentls in so na tak način sokrivi za obuboža nje naše misli, Ker se proces dogaja že nekaj
časa, veljajo Mauser in njemu podobni za alternativno in od nas oddaljeno literaturo. Krog pa je skoraj sklenjen, Skoraj.
Čudno se sicer to s lisi iz ust osebe, kije soodgovorna za javno mnenje, je zaposlena na pomembnem mediju - z našega gledišča seveda - ter sooblikuje delovanje nekaterih primarnih ustanov, vendar kompleksnost svojega odnosa do okolja in družbe, katerima pripadam, čuti m že dalj časa, Kot tudi nemoč, da bi lahko učinkovito vplivala na dano stanje. Prostor, ki si ga vzamem zase in za izbor sogovornikov, s katerimi delim svoj svet vrednot, pristopov in vsebin, je dopuščen in toleriran, do neke mere
je tudi cenjen, vendar ni legitimiran, Qz-moze med našimi ljudmi pa ni, Premalo trepljanj po rami je v njem, premalo polresnic in iskanj tovarišije za vsako ceno, premalo glasbe in neopredeljenih vsebin, Omenjena zasedba sogovornikov sicer ni ravno butična, v delu skupnosti, kateri pripadam, pa je medtem odpovedala vsaj ena intelektualna generacija in vez s preteklostjo, ki je z vsebinskega vidika premogla več od tega, kar imamo danes, se je skoraj pretrgala, Skoraj,
»Ne ho nas pokapala trenutna razdvojenost, ki jo sicer bridko občutimo,« še pravi Mauser. »Če nas bo kaj pokopalo, bo hoteno pozabljenje, ki prinaša med nas krhanje nekdaj trdnega idejne' ga stališča, prinaša beg od preteklosti in resignacijo,«
H oten o poza bij e nj e je p rineš lo sta n je duha, ki je njegova naravna posledica: ohlapnost naše biti, nižanje pričakovanj in sanj. Premikamo se v začaranem krogu utečenega obredja, umikamo se žarkom, ki ob spremenjenem naklonu zemlje svetijo z nekoliko drugačnega zornega kota, ne znamo ali nočemo srkati novih hranilnih snovi, naš ogenj je izgubil na vitalnosti, okoli njega: pleše vedno manj plesalcev, krogi so vedno manjši, zmanjkuje sape, kisika, marsikomu seže mrači pred očmi. Omejili, poenostavili in kristalizirali smo percepcijo o sebi in svetu, kateremu pripadamo, Suhi k raški zidki, enogastronomska srečanja, spomeniki in plošče so v ospredju naše pozornosti, kar je romantično, romantika pa Ima to ceno, da zravna artikuliranje misli, različne odtenke stvarnosti, v eni besedi življenje. Vsebine, ki opredeljujejo živo skupnost, so drugačne vrste.
Globlje so.
Če smo pustili podzemni reki, da teče mimo nas, v prepričanju, da ne potrebujemo njene svežine, ki je za regeneracijo celic nujna, jo moramo ponovno poiskati, slediti njenemu toku do izvira, ponovno najti točko, ko se prikaže na površje. Iskanja si ne privo-
ščimo, naporno in zamudno je, tudi an tipatično, ker zahteva opredelitev misli; potrebni sta intelektualna poštenost in potrpežljivost, vzeti si je treba čas, dosežki niso takojšnji, osebni interesi in ktanovske računice ne smejo biti vodilo, rezultat pa zna biti tak, da odpovejo nekatera sprejeta ravnovesja.
Drugačne odtenke in z njimi povezane ljudi, ki smo jih vimenu brisanja razlik v prejšnjih letih Izločili, moramo ponovno poiskati. Normalno in zdravilno je, da so med nami, da našo časnost bogatijo s svojim pogledom na svet in na našo skupnost. Da nam je v zadnjih letih uspelo zbližanje oz. neke oblike sinteza različno opredeljenih, je v glavnem funkcionalno za razpis, proglase in vezne tekste za prireditve. Le ošibili smo se. Razpolagamo namreč z definicijo, ki ni niti bazična, tako površinska je, pa še sterilna je, ker prihaja Iz enozvočne zgodbe, ni sad iskanja.
»Hoteno pozabljenje je prineslo stanje duha, ki je njegova naravna posledica: ohlapnost naše biti, nižanje pričakovanj in sanj,«
Da, iskanje; Alojz Rebula, Smer Nova zemlja, bajna knjiga moči, vitalnosti, radosti. Šest teoloških esejev, iz katerih prekipevata življenje in visoka poezija. Napisal jih je iskalec smisla, ki seje brez padala prepustil vprašanjem, dvomom, refleksiji in se prebil do resnice.
Z bolečino, trudom in osebnim prečiščevanjem je našel pot do cilja, med iskanjem seje otresel šibkosti, izluščil bistveno, naselje lepoto in notranji mir. Besedilo zato žari, pisanje je čisto, zračno, mogočno, prevzame tudi braka, ki pristaja na drugačne odtenke resnice. Zgled, ki nam ga daje Alojz Rebula, je še bolj navdihujoč danes, ko avtor ohranja nedotaknjeni vitalnost in ptičeva Is ko moč ob fizični šibkosti in krhkosti, ki mu
je dana in je v naravi človeških stvari.
Alojz Rebu la zna biti človek opredeljenih misli, osvobojen všečnosti in Intelektualnih mod, suženjstva nastopanja, je kristjan, ki se ne predaja le karitativnosti in zasebni duhovnosti, privošči si aktivno držo v družbi, ponujajo brez dimnega besedičenja.
Njegov Čredo, ki je vsak teden objavljen v časopisu Družina, bi naš prostor naredil lepši.
V svetu našega katoliškega razumništva namreč ostaja neposrednost podajanja misli redkost, ko gre za vsebine, ki niso splošno sprejete. Med nami je velika večina takih, ki odstopajočih tonov ne zmorejo., več pa je tudi takih, ki sijih nočejo privoščiti, Po drugi strani pa se nam radi ponujajo nekateri briljantneži, ki svojo briljantu ost do kazujejo z norčevanjem iz tem, ljudi in dogodkov, ki so za del naše skupnosti dragi ali celo sveti, od sebe pa ne dajejo ničesar, če ne rušilnosti, nihilizma in cinizma.. Tisti, ki jih naš mali svet ponuja kot graditelje, pa prepogosto za fasadno korektnostjo, ki zna biti na meji osladnosti, gradijo izključujoč dom, namenjen le nekateri m,
»Moč resnice je v tihem prodiranju, v iskanju in razrivanju po sebi, v priznanju svoje majhnosti, v poudarjanju dobre volje, ki jo imamo, in v ponižnem kesu nad napakami, ki smo jih tudi mi napravili,«
Kako daleč je od vsega tega etična, človeška, kulturna in.duhovna dimenzija Alojza Rebule! Ko pomislimo na do met mnogih tedenskih razmišljanj, ki so dostopna našim ljudem in so objavljena
v naših medijih, nam je lahko žal, da si nočemo privoščiti kaj več.
»Še vedno se nam zdi, da je glavna ob ra m ba resnice vihtenje meča, vpitje in pretiravanje. Moč resnice pa je v tihem prodiranju, v iskanju in razrivanju po sebi, v priznanju svoje majhnosti, v pouda rjanju dobre volje, ki jo imamo, in v ponižnem kesu nad napakami, ki smo jih tudi mi napravili,« je se predava L M a User ieta 1965.
Drvenje se da omejiti, kot tudi nastopanje, seje med vedno enakimi sogovorniki s številnimi funkcijami, medijsko legitimiranje vedno enih in istih krogov, osebkov, vsebin, otročje laži, ki otežujejo naše odnose. Ovrednotimo zavedne člene naše skupnosti, ki delujejo zunaj kroga institucionalnih desetih milijonov evrov državnih prispevkov. Dd tistih najbtižjih, ki det ujej o vjavni sferi in ki zaradi problematik, s katerimi se soočajo, interagirajo z našo organiziranostjo: v mislih imam šolstvo in področja drugih javnih storitev vse do krajevnih uprav. Do predvsem tistih, ki so boij oddaljeni, ker je priložnosti za soočanje o temah, ki pestijo njihov vsakdan, manj: poklicno se udejstvujejo na najrazličnejših poljih, nivojih,sredi na h. Marsikomu med njimi ni vseeno za našo skupnost.
Dogaja pa se, da v svet okoli omenjenih desetih milijonov in z njimi povezanih institucij zeio radi ožimo svoj pogled in pozornost. Slovenstvo primarnih ustanov pa pogosto s težavo sobiva s slovenstvom, ki utripa zunaj kroga. Škoda ga je, saj slovenstvo, ki ostaja zunaj, premore vitalnost, ki se hrani z danes najdragocenejšo dobrino, in sicer s prostim časom tistih, ki vanj verjamejo. Zaradi tega odgovarja drugačnim logikam, ob petkih opoldne ne odklopi do ponedeljka, ne miruje in ne čaka na
navodila, ne išče najlažje poti, ne zahteva potnih stroškov. Gre za najbolj živi del naše skupnosti, ki ga postopno izgubljamo zaradi spreminjanja zahodne družbe, zaradi demografskega krča, pa tudi zaradi zapletenega sobivanja s poklicno strukturo, ki v vedno večji meri daje tempo naši skupnosti.
Slovenstvo brez zaposlenih, ki - se zavedam -danes ni več možno, je plemenitilo svet, v katerem sem odraščala, v goričkem Katoliškem domu, pri Sv. Ivanu, v zgodovinski stavbi goričkih Slovencev na Placuti. Zlizane stopnice, stara okna in škripajoč lesen pod so bili v njej, majhne sobe, dvorana Brezmadežne za nastope, ki je bila dvoranica. Vendar je nosila v sebi moč, ki je takrat niso premogla druga tudi imenitna središča. Katoliški dom in dvoranica na Placuti sta namreč zrasla iz revnih prihrankov Marijinih družbenk in drugih dobrih ljudi. To ni bilo središče, bilo je žarišče živetih vrednot. Kom unikejev, sprejemov in drugih legitimacij ni bilo, bilo pa je veliko ljudi, Čeprav deluje oddaljeno, ta svet, ki je nosi! v sebi življenje, danes ni tako nemogoč, utripa tudi pri nekaterih mlajših in ne živi le v spominih starejših.
Kadrovanje in zaposlovanje zaradi sposobnosti ostajata pobožna želja, ki jo prepuščam teoretikom in filozofom, saj sta za našo d ružbo, v zamejstvu, v Italiji in v Sloveniji, z antropološkega vidika nemogoča. Verjamem pa, da naša skupnost premore še koga, ki bi brez osebnih ali sorodstvenih računic pristopil k našemu omizju. Treba ga je poiskati, se mu približati, ga vključiti v rtaše dinamike, ga gojiti, spoštovati njegov doprinos. Naš sistem pa zunanje sogovornike odbira, uporabi v obliki, kije funkcl onalna za njegovo arhitekturo. Če osebek odstopa, ga nato ob prvi priložnosti izloči. Če osebek sistemu odgovarja, ga preplavi z morjem funkcij, nastopov v javnosti in drugih legitimacij, ki niso zaupani tistim, ki kvarijo spokojnost idile, Takih, ki bi držali plakat z dogovorjeno podobo o nas, pa je vedno manj. Zato se tudi percepcija našega malega sveta kruši. Tudi v našem mikrokozmosu smo priča atomizaciji in individualizaciji, kiju pozna zahodni svet, jasno se nam pokaže tudi brez pomoči stroke in njenih anket. Vpogled v številke marčnih in aprilskih volitev nudi prozorno sporočilo, ki ga je sicer nekoliko prekrila izvolitev parlamentarke in deželnega svetnika, ki odgovarja naši uradni politiki, tako da se o njem nismo pretirano spraševati. še naprej smo gojili naša srečanja, izvajali take i n drugačne projekte, pa tudi odbirali vsebine,
ki usmerjajo naš zahodni modernizem: od izbrisanih in podobnih tem, ki rušijo naboj slovenske državnosti, do Izraela in avtomatičnega a p karanja pridevnika »zločinski«, dodajmo središčno mesto, ki jo v našem diskurzu morajo imeti istospolne poroke, pa še utrjevanje etikete desnega populizma za vse tiste, ki pri sprejemanju množic migrantov iščejo bolj artikulirane prlstope.
Škoda, da se taisti diskurz otepa razpravljanja o čemerkoli bi se tudi bežno ukvarjalo s prevetritvijo naših definicij, s slovensko globoko državo, neuresničeno tranzicijo, spornimi povezavami sredin, ljudi, finančnih oaz, ki so postale že antropološke oaze. Tudi ko povezave postanejo razvidne in so pri njih soudeleženi naši ljudje, jih nočemo videti. Vedno se najde ljubezniva roka, ki glede spoznavanja nekaterih kočljivih poglavij pred našo skupnost postavi obrambni ščit, da bi ne bila deležna nezaželenih razlag, ter usmeri pozornost na intervju z aktivistom z mavrično zastavo ali brez nje, ki deluje na drugem koncu sveta. Tistih, ki premorejo tudi drugačna branja in znanja, je v našem malem svetu ved no manj. Če jim ni potrebno, da sprejemajo fabulo, ki postaja čedalje bolj odda ljena od Stva rn OSt i, gred o drugam. Če imajo ot roke, ostaj a-jo v naši sredi kot odjemalci kakovostnih storitev, kijih naša skupnost premore za mlajšo populacijo na prosvetnem in športnem področju,, nakar se oddaljijo. Gre za proces, ki se dogaja že precej časa.
Tine Debeljak je o Karlu Mauserju napisal daljši članek v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1956, Takole med drugim beremo: »Piše o domovini daleč od domovine ter zavestno izpolnjuje dvojno tlako, ki jo ta usoda terja od slovenskega kulturnega delavca: tlako v tovarni, da živimo v telesu in družini, ter tlako pisateljskemu poklicu, v prostih urah in v nočeh, ko se drugi od počivajo in zabavajo, da lahko živimo v duhu, da lahko „vozimo naprej'“ slovensko kulturno tradicijo in vzdržimo v njej tudi v poplavi tujinstva in materializma. To tlako v polni meri, z muko in strastno ljubeznijo opravlja med nami v naj višji meri prav Mauser in z uspehom kakor malokdo med nami,«
Vprašajmo se, kje seje v zadnjih letih izgubila naša strastna ljubezen, ki je tudi našim ljudem, vodilnim in ne, omogočala, da so v vsakodnevnem življenju uresničevali dvojno tlako in ob njej žareli. Mar ni to zato, ker smo kot skupnost popustili: pri iskanju višjih vsebin, doslednosti, intelektualni poštenosti, jasnosti? Pristali smo na zravnanje In
nižanje vsebin, tako da smo dosegli nivo čitalniške-ga spravaštva, polresnic je čedalje več, o n ep ri Ij u bij enih poudarkih najraje molčimo.
Poglej m o n e kaj prim e rov.
Združevanje naših bank bi lahko predstavljalo dobro prakso tudi za druga področja našega delovanja, smo poslušali pred nekaj meseci. Pri združevanju bank pa ni šlo za naravni proces, temveč ga je zahtevala državna reforma, ki je tako kot druge reforme Renzijevega časa zaradi neučinkovitosti naše politike popolnoma obšla našo specifiko, naš biti subjekt. Združevanje pa v resnici ni bilo združevanje, temveč pripojitev manjšega subjekta k večjemu, kar je članstvo, kije pripadalo manjšemu subjektu, tudi občutilo. Na prvem skupnem občnem zboru je bila v vodstvo zd ružene banke izvoljena predstavnica iz sveta okoli finančne družbe KB 1909, Omenjena gospodarska sredina, ki spada v prej omenjeno antropološko oazo, pa na bilanco združene banke doslej ni delovala ravno zdravilno,
V družbi, ki prisega na pluralizem, bi se našel kdo, ki bi take poudarke napisal, povedal, izpostavil. Pa ni bilo tako. Vsaj ne v taki meri, da bi tisti del javnosti, ki ni neposredno soudeležen pri tej zgodbi, zvedel, kaj se dogaja. Polresnice pa so tudi tokrat prinesle novo obubožanje našega omizja. Zapustili so ga namreč tisti, ki jim legitimiranje prej omenjene zgodbe ni potrebno. V imen u in pod zastavo slovenstva se prodaja marsikaj, sem ponovno ujela stavek, ki sem ga doslej večkrat slišala.
In še nekaj primerov.
Pri neuspelem poskusu združevanja na giasbe-nem področju je javnost v glavnem prisluhnila le enemu delu zgodbe. Zgodba, ki je s ponavljanjem obveljala, pTavi, da so tisti goriški katoličani, ki se ukvarjajo z glasbo, vezani na svoje stolčke in onemogočajo naši skupnosti, da bi tudi na glasbenem področju »skupaj zmogla«. Poenostavljeno podajanje, boste rekli, a to je definicija, kije ostala med ljudmi, tudi pri vodilnih. Da je bilo združevanje Izsiljeno kot pogoj za dodelitev izrednega prispevka, ki gaje šola krvavo potrebovala, smo brali bolj poredko. Da so v mandatu prejšnje deželne uprave s pristojnega odborništva druge sredine prejemale tudi enake vsote izrednih prispevkov brez posebnih pogojev s strani dežele, ki v glavnem deli državni denar iz zaščitnega zakona, in ne svoj denar, je poročanje v glavnem obšlo. Da je članstvo šole nato na občnem zboru z volitvami Izničilo
zastopstvo tistih vodilnih, ki so bili pristali na tako logiko dodeljevanja prispevka, tudi. Pa še mimogrede. Če bi se kdo posvetil vprašanju izrednih prispevkov, ki sojih posamezne primarne in nepri-marne ustanove neposredno ali posredno prejele v zadnjem mandatu deželne uprave, bi verjetno prišlo do zanimivih ugotovitev.
Poglejmo še nekaj primerov.
Vesti o likvidacijskem postopku družbe KB1909 so s p ra vi le v obtok n e katere izjeme, ki med nami delujejo na medijskem področju in si privoščijo odstopanje- Odkar pomnim, velja nenapisano pravilo, da se o družbenem gospodarstvu, tistem, ki je zraslo iz Jugoslavije in je danes povezano s sredinami, ki v matici zavirajo tranzicijo, poroča, piše in govori na filtriran način. Javnost je v glavnem deležna avtoriziranih intervjujev in poročil. Glavnina naših medijev in časnikarjev, tudi tistih, ki veliko dajejo na svojo bri ljantnost.se tega tudi drži. Z našega malega gledišča je bil napredek zadnjega obdobja ževsami definiciji, daje omenjena finančna družba del sveta, ki smo ga poznali kot družbeno gospodarstvo. Pred kratkim se niti tega ni smelo reči, saj je - po besedah odgovornih - to bila drugačna finančna zgodba. Kar so naši časnikarji, briljantni in ne, tudi upoštevali.
Da je do novih dokumentiranih objav prišlo, pa naši mediji, kaj še stroka in nasplošno pišoči ljudje ne nosijo večjih zaslug. Na pomoč nam je priskočila matica s svojimi časnikarji, raziskovalci, politiki.
I	n to ne zato, ker bi naše dinamike postale naenkrat zanje zanimive, temveč zato ker je omenjena antropološka oaza bila in je še danes člen matičnih dinamik. Najprej so o vzporednem gospodarstvu pisali nekateri pomladni mediji, ki se pri nas v glavnem kriminallzirajo, potrebnega je bilo nekaj časa, potrebni so bili posnetki parlamentarnih preiskovalnih komisij in informacije so začeli objavljati tudi drugi mediji. Šeie takrat, po kapljicah in po zaslugi nekaterih izjem med nami so začele Informacije kap a ti tudi v našo javnost. Ne brez težav in raznovrstnih pritiskov, pa tudi ne brez nekorektnosti, bojkota ali napadov, kise še nadaljujejo;ob sočasnem molku tistih - medijev in institucionalnih predstavnikov ki bi morali že po defaultu, kot bi se reklo v matici, poseči v debato in pokazati, da je drugačnost struktur odraz drugačnosti vsebin.
Za naš medijski prostorje povsem normalno, da se o končnem poročilu preiskovalnih komisij
Državnega zbora Republike Slovenije, ki sta ju vodila odlična Anže Logar in Jelka Godec in sta raziskovali zlorabe v slovenskem zdravstvu in bančno luknjo, v glavnem ni poročalo. Končni poročili so slovenski poslanci z veliko večino odobrili tudi v Državnem zboru. Med zaslišanimi so bili tudi naši ljudje, ki so imeli kar vidno mesto, v ospredju so bila tudi naša podjetja. Novice so z veliko težavo prihajale v našo javnost. Ko smo v Gorici gostili Jelko Godec, kije prvič nastopala v zamejstvu, prisotnih je bilo 150 ljudi, naš tiskani dnevnik o večeru ni poročal. Pa čeprav je bil lep del večera posvečen našim podjetjem, organizacijam in ljudem, ki so pričali pred njeno parlamentarno komisijo. Za naše razmere medijskega pluralizma je to normalno, kot tudi pojasnilo, ki smo ga nato brali.
Ko naša izbrana inteligenca nastopa na katerem od matičnih kulturnih dogodkov, poročil ne manjka. Ko izbrana matična inteligenca gostuje pri nas, v glavnem, tudi ne.
Ce smo protagonisti ključnih matičnih vozlov, pa vest ni zanimiva oz. vredna poglobitve.
Resnica z veliko začetnico pa ima to posebnost, daje močnejša, ko se proces odstiranja zaves i n zidov začne. Ne da se ga ustaviti. Tudi če so pregrade betonske in jih je več kot deset. Ko pride čas, resnica na svoji poti najde tudi človeka, s pomočjo katerega spregovori in dela. Ta stavek se mr je vklesal v srce pred tremi leti v tržaški Rižarni. Na ploščadi, kjerje stala krematorijska peč ga je skupini priso-Inih izrekel tedanji vikar Slovenske vojske Jože Plut na dogodku, ki je odstiral nekatere manj poznane strani naše polpretekle zgodovine. Manj poznane pa so zato, ker presegajo naše klasične definicije.
Če se bomo ohranili kot živa skupnost, kar pomeni, da bomo znali obnavljati svoj Gredo, se bomo v bližnji prihodnosti dokopali do nekaterih posodobljenih definicij, ki so zunaj že sprejete. V našem malem svetu so procesi počasnejši, nepre-pustnost pretoka informacij je večja, konservativ nost pri sprejemanju novih naklonov močnejša.
Pa čeprav se večina med nami proglaša za odprto, reformistično, multikulturno. Mogoče je težava v samem dojemanju drugačnosti, v razumevanju,
kaj ta pojem v resnici pomeni. Drugačnost ni veza na le na etnično ali spolno pripadnost, drugačnost poznamo tudi v idejah, ki so lahko večje ideologije ali manjše razlage vsakodnevnih stvari. Drugačnost idej je pri nas sprejeta z nelagodjem, ko je to drugačnost, ki plemeniti duha sonarodnjaka. Okrogle mize z organizacijami istrskih optantov so znak odprtosti, kot tudi pogovori s koroškim Heimatdienstom. In prav je, da je tako. Da bi z enako odprtostjo sprejemali besede kardinala Franca Rodeta, raziskave Igorja Omerze in Rada Pezdirja ali monografije Tamare Griesser Pečar, je za družbeno-poiitične akterje naših dominantnih sredin, ki odbirajo vsebine in ljudi, ki so vredni legitimacije, dokaj težko.
Da ne povemo nobene o obeh Jožetih, Možini in Dežmanu, ki sta bila pred nekaj tedni protagonista izredno zanimivih dinamik, ki o premikih matične družbe povedo več od katerekoli strokovne analize. Zrežirani linč dominantne inteligence, medijev, politike, napadi in protestna pisma, klavrna vloga odgovornih pri javni radioteleviziji, po drugi strani podpora drugih ustanov, sredin, organizacij, posameznikov in dela strokovne javnosti, pomembna vloga spleta. Pomladno vrenje je počasi, potiho in postopno ustvarilo javno mnenje, strokovne sredine, organizacije, ki so tokrat znali biti kos linču. Zgodba še zdaleč ni zaključena, a dogajanje teh tednov nudi konkretne iztočnice za analizo. No, vse to dogajanje jo popolnoma obšlo naš prostor, Se več, Jože Dežman je bil na dan protesta borcev v Kopru pri nas v Gorici, v javnem pismu seje borcem tudi opravičil, da ne more v Koper, ker vodi večer v Gorici. Tudi na tem večeru je bila - za naše pojme - udeležba množična, več kot sto ljudi. Del javnosti, ki črpa informacije iz našega tiskanega dnevnika, pa je bil prikrajšan za vse to, tudi za goriški večer, pa čepravje bil na njem govor o sokolih, ki predstavljajo pomembno poglavje v naši zamejski mitologiji. O borčevskem shodu v Kopru pa smo poročila brali.
Odpor do nekaterih vsebin in ljudi ostaja in je močan, tudi zato ker rušenje kristalizirane
»Resnica z veliko začetnico pa ima to posebnost, daje močnejša, ko se proces odstiranja zaves in zidov začne. Ne da se ga ustaviti. Tudi če so pregrade betonske in jih je več kot deset.«
mitologije pomeni za marsikoga tudi rušenje gospodarsko-politično-družbenega sistema, ki na teh mitih sloni. Ker pa se v zadnjem času omenjeni gospodarsko-politično-družbeni sistem že sam precej kruši, je vedno več takih, kr dopolnila k zgodbi sprejemajo povsem normalno. Ozki krog, ki s pomočjo omenjenega sistema še naprej ustvarja javno mnenje, pa postaja vedno bolj ozek, tako številčno kot vsebinsko, pa čeprav pri nas ohranja ključne pozicije, in do drugačnosti ved no bolj grob.
Kakšna je torej naša sinteza, če ostaja ena plat zvona v glavnem nedostopna, če ostaja temna stran meseca temna? Pred dvajsetimi leti je razstava s tem naslovom v glavnem obšla naš prostor, pa če prav j e bil na panojih in na srečanjih govor tudi o nas. Verjetno so informacije ravno zato obšle našo javnost, ker je bil govor tudi o naših ljudeh, povedano pa je nekoliko skazilo percepcijo naše polpreteklosti, ki je tesno povezana z našim diejanstvorn,
V diskusijo ponujam iztočnico.
Primerjava med resnicoljubnostjo slovenstva v Italiji inv matici prinaša zanimive ugotovitve.
Od povojnih let do demokratizacije Slovenije matična oblika državnosti ni okusila pluralizma, v njej je več generacij zraslo brez možnosti drugačnega pogleda na svet od tistega, ki gaje nudil sistem, ki ni bil demokratičen in ni poznal drugačnosti. Samostojna Slovenija se zadnja tri desetletja prebija skozi zavirano tranzicijo. Počasna tranzicija je Sicer cena, ki smo jo plačali, jo plačujemo in jo bomo verjetno plačevali še nekaj časa za osamosvojitev, ki se je zgodila brez balkanskih dinamik. Nostalgiki Balkana, predvsem tisti pri nas, ki so bili deležni le njegovih pozitivnih plati, od denarja do delavnih mest, veselic in romantike Sarajeva, na slovensko državnost gledajo zadržano, pa čeprav je institucionalna normalizacija matice, ki je pomenila tudi njeno institucionalno vrnitev v srednjeevropski prostor, med drugim prinesla naši skupnosti začetek normalizacije odnosa z večinskim italijanskim narodom. Osamosvojitev Slovenije v tem smislu ni bila tako bistvena, kot je bila bistvena njena d e m o k ra t i zacij a, S loven ij a j e v d evetd eseti h leti h prejšnjega stoletja postala sprejemljiva, in ne več problematična soseda oz. država.
Kljub zaviram tranziciji so iz pomladnega vrenja v matici nastali in se razvili mediji in sredine, ki ponujajo alternativen pogled na dogodke in ljudi,
pretekle in sedanje, nudijo tudi vpogled v intelektualne, akademske, d ružboslovne, fi lozofske tokove po Evropi in v svetu, ki utripajo zunaj dinamik dedičev levice oz. marksizma.
Omenjeni mediji, sredine, pogledi ostajajo sicer v matični javnosti marginalni, sistem jih kontinuirano ne legitimira, ne razpolagajo z dnevnikom, v skoraj treh desetletjih, odkar obstaja samostojna Slovenija, predsednik republike še ni postal Slovenec, ki bi izhajal iz slovenske pomladi-
Vendar,
Da obstaja druga plat zvona, je med matičnimi Slovenci sprejeto, pa čeprav ta druga plat zvona nima enakopravnega mesta v javnosti. Globoka država ohranja dominantne pozicije na pomembnejših področjih od gospodarstva do politike, sodstva, fakultet, kulture, medijev, tudi športa in vse kaže, da do večjih zasukov ne bo prišlo tako kmalu. Res pa je tudi, daje marginalnost nekaterih pomladnih sredin obratno sorazmerna z njihovo vitalnostjo. Propadajoči Zahod se pri njih občuti v manjši meri kot pri tistih, kjer prevladujejo aksiomi dominante filozofije, ki črpa iz levičarske tradicije. V njih ne najdemo smrtonosne vzhodne inačice nihilizma, ki je tako značilen za postsocialistične družbe in je v matici prisoten v nekaterih ljubljanskih krogih.. Praznina, ki jo je v teh dušah povzročil propad ideje, kije hotela biti tudi religija, je prevelika, da bi jo lahko zapolnili z obredjem, ki ga ponujajo Svetlana Makarovič in njej podobne svečenice. Žolčnost njenih izpadov rase iz globoke frustracije, ki jo prinaša velika praznina. Občutek niča vodi v veliko tesnobo.
Marsikoga skrbi razdvojenost matične družbe, saj zgleda, da katerakoli sinteza kratkoročno ni možna. Vsaka stran je zagledana v svoj prav, v sogovorniku ne vidi sočloveka, temveč predvsem nosilca ideje, krogi pa so jasno ločeni. Splet po eni strani odpira nove možnosti širjenja idej, po drugi strani pa krepi oddaljenost med sogovorniki, utrjuje v vsakem njegov prav, saj spletne družine gradijo na principu združevanja podobno mislečih.
Obstaja pa še ena rana, ki šibi matično družbo in čaka na ozdravljenje, in sicer občutek strahu, sumničavosti, negotovosti,vseprisotne kontrole. Gre za stanje duha, ki gaje v ljudeh pustil »najboljši od možnih sistemov«, v katerem je matični narod po lastni definiciji namišljeno živel pet desetletij. Matična družba je bila prepredena s špijoni, ki so poročali politični policiji, ta pa političnemu vrhu. Špijoni šobili v vseh družbenih porah, od zdravnikov do profesorjev, duhovnikov, novinarjev,
balina rje v, kmetov, pesnikov, delavcev, gasilcev, uradnikov, arhitektov, diplomatov, hodili so tudi k nam, na Drago, poročali o Goriški Mohorjevi družbi, O stranki Slovenska skupnost, o naših dogodkih in ljudeh. Upokojeni špijoni še živijo, srečuješ jih na ulici, na prireditvi, v trgovini, prisotni so verjetno tudi med nami, prisotni so tudi danes tu na Dragi.
Ali mislite, da se taka rana ozdravi v enem, dveh, tudi treh desetletjih? Preveč krivic je bilo, preveč tihih solz, preveč trpljenja, preveč nezaupanja, da bi lahko vse to obšli 2 govorom, stiskom roke, nekaj petja in zakusko. Preveč krivic se dogaja še danes, globoka država ohranja preveč privilegijev, ključnih pozicij in delovnih mest, da bi lahko upali v normalizacijo družbe po hitrem postopku. Potrebnega bo še nekaj časa, da se nekatere definicije ustalijo, nekatera ravnotežja normalizirajo in približajo standardom zahodnega sveta.
Potreben je čas, da resnica najde svoje mesto v družbi. Matica namreč razpolaga z bazičnimi stališči ene in druge strani, Nekoč v prihodnosti, ko bo čas za to, bo sinteza možna.
Medtem ko vsi čakamo na ta čas, pa matična družba ne miruje, počasi, a se vendar premika, nekatero definicijo, ki so bile pred dvema desetletjema nepojmljive, so danes sprejete, počasi, a kontinuirano, je teh definicij vedno več, Zaradi za vi ra n e tranzicije sicer Slovenija tudi gospodarsko nazaduje, prehitele so jo države, ki so do pred nekaj leti bile za njo. A vsaka družba, vsaka skupnost, vsak narod ima svoje ritme in svoje poti,
Preidimo k nam.
Slovenstvo v Italiji ves povojni čas živi v državi, o kateri lahko trdimo marsikaj, a gre za d rža vo, ki je bi la in ostaja v svojih temeljih demokratična. Medijska slika v njej ni navdušujoča, vsaj ne taka, kakršno bi si pričakovali od države,kije bila v trojki snovalcev povojne evropske povezave. Svet italijanskih medijev je bil in ostaja raznolik, čeprav ne pretirano, raziskovalnega novinarstva je za
vzorec, časnikarske pogodbe se krčijo, vedno manj je pogojev za poglobitev, časnikarskih zadrug v bistvu ni, založniki so v glavnem podjetniki ali industrija, časniki so zato zanje predvsem sredstvo, veliko je pritiskov in avtocenzure, prepogosto vse sloni na dobri volji posamezni ka. Svoboda govora je vsekakor predvidena in mogoča od sprejetja ustave leta 1948, pluralizem, pa čeprav šepav, je. Prisotna je tudi zavest, da raziskovalni novinar predstavlja dodano vrednost za demokracijo. I n da njegovo življenje zaradi tega ne bo teklo brez težav.
Če na italijansko sliko pogledamo skozi lečo slovenske narodne skupnosti, moramo oceni dodati nekaj neravno laskavih dopolnil, saj seje demokratična Italija do nas v povojnih desetletjih obnašala mačehovsko, če no slabše. Pomislimo na protislovensko gonjo na Videmskem, kije premalo popisana. Skromen in nedorečen zaščitni zakon smo dočakali v novem tisočletju,
»Slovenstvo v Italiji ves povojni čas živi v državi, o kateri lahko trdimo marsikaj, a gre za državo, ki je bila in ostaja v svojih temeljih demokratična.«
najosnovnejše narodne pravice so bile desetletja teptane. Italijanski krajevni mediji so pri tem odigrali pomembno vlogo, tako tržaški H Piccolo katviderrt-ski Messaggero Ve neto so krepili nezaupanje do Slovencev, objavljali laži, napihovali kroniko, čeje bil pri njej soudeležen Slovenec, dajali duška političnim krogom, ki so na nasprotovanju do Slovencev gradili svojo kariero. Javno šolstvo v italijanskem jeziku na obmejnem območju Slovencem ni posvečalo najma njše pozornosti. V italijanskih šolah je po vojni zraslo več generacij sodržavljanov, ki o nas nimajo temeljnih informacij in so pogosto srkale klišejske poenostavitve. Med njimi je bilo in je se danes tudi veliko Slovencev, Dodajmo Še, da dejstvo, da seje glavnina naše organizirane skupnosti naslanjala na italijansko levico, ni odigralo pozitivne vloge pri odnosu večinskega naroda do naše skupnosti.
Počakati smo morali na demokratizacijo Slovenije, da seje slika nekoliko spremenila. Marsikje pa večjih premikov še ni. V šolstvu na primer na pomemb-nejše korake še čakamo, V medijskem svetuje več pozornosti do kulturnih vsebin, v ključnih političnih trenutkih pa vidimo, daje napredek bistveno manjši.
Zaradi povedanega je slovenstvo v Italiji živelo in še danes delno živi ločeno, v svojem mikrokozmo-su. Glavnina naše skupnosti je bila in je v nekaterih segmentih še danes odvisna od smernic, kijih dobiva iz nekaterih matičnih krogov, tisti del naše skupnosti, ki je podrejenost matičnim dinamikam v preteklosti odklanjal in seje nato povezal s pomladnimi sredinami, je bil v svoji učinkovitosti marginalen, saj ni Imel denarja in poklicnih struktur. Imel je nekatere odlične graditelje, ki so formirali več generacij, in jih danes nima več. Njego-
va marginalnost se zato danes pozna predvsem na vsebinski ravni, kar sicer ni brezizhodno stanje, saj manko lahko nadoknadi s črpanjem hranilnih snovi iz nekaterih vitalnih matičnih sredin, ki so zrasle iz pomladnega vrenja in kijih v naši javnosti ni, O tem, zakaj jih ni, bi veljalo tudi kaj povedati, saj je povezano s političnimi izbirami, ki segajo v sedemdeseta leta, a časa za to ni dovolj, V omenjenih matičnih sredinah boš le poredko srečal človeka iz naših krogov. Še bolj redko pa je, da bi v teh krogih naš človek nastopal kot enakopravni člen omizja,
Kot rečeno, nadoknaditi se da marsikaj, saj je kljub marginalnosti katoliški del naše skupnosti ohranil svoj življenjski utrip, ki gaje drugje manj, potrebno pa bi bilo, da bi vodilni dojeli, da je za kakovostni razvoj tega dela družbe potreben zasuk glede nekaterih formativnih vsebin, ki bi jih morali vključiti v delovanje. Tudi če je cena zanje nekaj manj vsesplošnega trepljanja po rami in če druženje z nekaterimi ljudmi prinaša -v najboljšem primeru - manj medijske pozornosti in legitimacij.
»Tisti del naše skupnosti, ki smo ga pred letom 1989 nazivali z oznako »demokratični«, pod tem klobukom pa so bili pridevniki katoliški, krščanskosocialni, narodnoliberalni, svobodomiselni, je popustil pri nudenju svojih poudarkov, še prej pa svojih vsebin.«
Naš mali svet je del države, kije sedem desetletij demokratična, matična država našega malega sveta je demokratična tri desetletja, Slovenci, matični in zamejski, živimo v doslej za naš narod najbolj naklonjenem zgodovinskem obdobju, sovražnih sosedovv bistvu nimamo,brezmejno pripadamo skupni evropski družini. Pa se je zgodilo, da smo Slovenci v Italiji, tisti, ki bi lah ko
črpali najboljše iz obeh svetov, z vidika pluralizma v zadnjih desetletjih nazadovali.
Postopno je prevladala ena vizija sveta, nekatere teme, razlage in ljudje ostajajo naši javnosti nedostopni. Tu ne mislim le na razkrivanje novih dokumentov o naši preteklosti ati o globoki državi, temveč predvsem na formulacijo stališč o aktualnih temah našega vsakdana,od družinskega referenduma oz. možnosti posvojitve otrok s strani istospolnih parov do razmišljanja o rnigrantskem vprašanju, ki se ne omejuje na človekoljubnost, pa vse do vprašanja multikulturne družbe in identitete, vloge Cerkve v družbi, velikih dilem, kijih prinašajo znanstvena odkritja, in še bi lahko naštevala. Tisti del naše skupnosti, ki smo ga pred letom 19.89 nazivaii z oznako »demokratični«, pod tem klobukom pa so bili pridevniki katoliški, krščanskosocialni, narod neliberalni, svobodomiselni, je popustil pri nudenju svojih poudarkov, še prej pa svojih vsebin. Deloval je v težjih pogojih, nedvo mno, brez zaslombe v matici, brez poklicnih struktur in brez pravih prijateljev pri italijanski večini, zgodilo pa se je, da na prehodu med generacijami ni znal tega dela družbe oplemenititi z vsebinami, ki osmišijajo njegov obstoj, ni znal formirati kadrov, ki bi prijeli za delo v odborih poklicnih ustanov ali ponujali na nivoju javnega mnenja dogodke, ki dajejo drugačne odgovore na aktualna vprašanja v današnji družbi. Njegovi predstavniki danes v najboljšem primeru previdno izražajo svoja stališča, če že ne prav molčijo, najraje se ukvarjajo s takimi temami, ki pri usmerjanju javnega mnenja ne odigravajo bistvene vloge, pri formaciji mladih še manj. Že moja generacija je od raščala v obu božanem svetu idej. Od ličnosti, ki jo premoremo na gledališkem ali zborovskem področju, bi si želela tudi na nivoju idej. Tečaji nastopanja, lepe govorice, nastavljanja mikrofonov, luči, črpanja prispevkov pridejo kasneje, Začeti je treba pri temeljih, najprej moraš opredeliti, kdo si in kaj boš povedal, šele nato se boš ukvarjal s tem, kako bošto povedal. Začeti je treba pri vrednotah, iz katerih rase tvoje delovanje, pri spoznavanju vzornikov, ki so pred tabo omogočili obstoj sredin, v katerih deluješ, miselnih tokov in ljudi, ki danes v
slovenskem prostoru ponujajo nadgradnjo omenjen ih miselnih tokov; pri branju tekstov, blogov, pri spoznavanju ožjih ali širših intelektualnih, interesnih, gospoda rskih skupi n.
Demokratizacija Slovenije s svežino nekaterih prijemov rti prevetrila naših soban. Tudi zaradi prešibkih vsebin smo med potjo izgubili preštevilne mlajše in starejše kakovostne Člene naše S kup n osti, ki so zapustili naše omizje.
Ane samo.
Poenostavljena definicija, ki smo jo kot skupnost zaradi šepanja nekaterih in želje po nadvladi drugih zložili v zadnjih letih, je preveč krhka, da bi lahko učinkovito odgovorila na velike izzive seda njosti. Naša sku pnost že preveč let stopica na mestu in čaka. Analize imamo, potrebujemo implementacijo podatkov z izbirami, ki bi prinašale posledice za naš vsakdan. Odločanje je najpopolnejše ustanovno dejanje človeške svobode, pravi Milan Komar, učitelj v višjem pomenu besede. V odločanju se človek določi.
Matična država, zahodni svet in z njim naša
družba so se v zadnjih letih spremenili na tako radika len način, da kličejo po velikopoteznih in daljnosežnejših prijemih, ki br omogočili našemu zavednemu jedru, da se ohrani; sivi coni, da se približa našemu domu; nacionalno neopredeljenim, da sev zanje primerni obliki čutijo del našega sveta. Vsi sogovorniki našega manjšinskega omizja bi morali razumeti, da je pluralnost idej, struktur, nastopov bogastvo, ki bogati vse, tudi tiste, ki se z nekaterimi prijemi ne strinjajo. Utišanje nekaterih stališč in ljudi šibi vse, tudi tiste, ki mislijo, da bo nato njihov solo blestel. Zgodi lo se bo, da bo solo zapel z obupno banalno melodijo, publiko pa bodo sestavljali poklicni poslušalci, tisti, ki so prisotni, ker to morajo biti.
Za evidentiranje učinkovitega pristopa mora biti naša paleta barv čim bolj bogata in pluralna. Tista, s katera razpolagamo danes, ponuja le omejene odtenke. Če se bomo še naprej naslanjali le na eno vizijo sveta, bomo imeli le polovične oz, šepave predloge, saj si bomo zaprli pogled na en del obzorja. Če bomo pri tem vztrajali, ni rečeno, da bo
»Ko umeščamo našo skupnost v širši prostor, ostaja zanjo življenjskega pomena tudi dihanje z matico, njenimi dinamikami in predvsem njenimi ljudmi.«
naši skupnosti uspelo izrisati svojo pot v spreminjajočem se okolju, v katerem je stezo v zadnjih letih prekrilo novo zelenje in jo je potrebno poiskati. Pustili bomo, da bodo o nas odločali drugi, pasivno bomo sprejemali njih smeri in izbire, tudi ko bodo za nas življenjskega pom,ena. Odpovedali se bomo utripu srca na nas način, kot živa skupnost bomo prenehali živeti
Ko umeščamo našo skupnost v širši prostor, ostaja zanjo življenjskega pomena tudi dihanje z matico, njenimi dinamikami in predvsem njenimi ljudmi. Ljubljana nima le sedeža vladnega Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ali brezplačne univerze za naše otroke, temveč tudi utripajočo družbo, fenomenalne intelektualce, prvovrstne dogodke, srčne praznike, Inštitute, založbe, športnike, v eni besedi ljudi.
Ki so - po drugi strani - precej potrebni našega Mediterana,
Marsikdo med nami že danes zadovoljuje svojo potrebo po pluralizmu zunaj naše skupnosti, v večinskih krogih, pa naj bodo to matične ali italijansko sredine. In naš mali svet razmišlja vedno bolj enoumno, kar pomeni revnejše od tega, kar bi lahko.
Milan Komarje nekje napisal: »Po-deželskost je umska in srčna kategorija. Gre za duha, ki sam sebe determinira v ozkost, pa čeprav živi sredi širokih razmer,«
Milan Komarje pripadal najmanjšemu slovenskemu kulturnemu domu politične emigracije, ki še danes utripa v Buenos Airesu. Bil je prvovrstni intelektualec, univerzitetni profesor, argentinska družba ga še danes visoko ceni. Kljub temu šeni odpovedal prej citirani Mauserjevi tlaki za slovenske ljudi. Zahajal jev mali karapačajski dom in redno predaval več ur peščici mladih, se z njimi zadrževal do pozne noči. Pritlikavo st ni vezana na obseg in številke, vezana je na domet. Če nasje malo in smo zaradi tega manjšina, to še ne pomeni, da sov našem dometu le majhne stvari.
Ponudila bom. nov primer.
»Jaz se ne bojim reči tukaj, daje Ehrlich bil po pravici ubit, ker je bil izdajalec.« Tako je v poletni noči, 9. julija leta 2015, izjavil zgodovinar Jože Pirjevec na Srečanju pod lipa m i v Gorici med soočenjem s predsednikom Nove slovenske zaveze Petrom Sušnikom. Na omenjenem dogodku je bilo več kot 200 ljudi, na našem YouTube kanalu si je posnetek večera, ki je trajal skoraj dve uri in pol, ogledalo 1,200 ljudi. Mimogrede, omenjeni pasus boste našli na minuti 39. Že enkrat mimogrede, naši mediji so večeru posvetili v glavnem površno kroniko na goriški strani, mestoma tudi ideološki komentar. Za naše goričke razmere pluralizma je normalno, da je tako. Kot je tudi normalno, da se zaradi tega naši vodilni ne sekirajo.
»Idealna oblika pluralizma je v katerikoli skupnosti v svojem bistvu nemogoča.
Vsako skupnost sestavljajo ljudje, ki so po definiciji nepopolni.«
Prijatelj Peter Sušnik ima to posebnost, da odlično artikulira svoje misli in ponuja na čist način vpogled na drugo plat zvona, na katero smo se pri nas odvadili. Zgodba o nas samih pravi, da je višek sinteze, sad plu ralizma na naš način, spomenik z rdečo zvezdo na pročelju cerkve, ki se mu klanjajo skavti in taborniki, Druga plat zvona in z njim povezani pluralizem pa sta leta 2018 nekaj drugega. Pri nasše danes premoremo le nianse ene in iste zgodbe, ki je potrebna kar nekaj dopolnil. Te zgodbe se krčevito držimo in ne pustimo nikogar zraven.
Zmožnost spoznavanja pa sestoji iz izstopanja iz lastne sheme.
Če bomo kot živa sku pnost preživeli, verjamem, da ta čas še pride, in to, kar danes zveni neuglašeno, celo bogokletno, bo našlo svoje mesto tudi v naši javnosti.
Goriški večer sem omenila zato, da bi izpostavila stanje duha, ki prisili akademika, ki piše monografije za založbi Einaudi ali Marsllio, da si v poletni noči pred množico privošči tako izjavo. Nobena ideologija ne opraviči takega stavka. Nobena ideologija ne opraviči nastopa letošnje govornice v Dražgošah, ki je menda kulturna dama.
Stanje duha, ki prisili izobraženega človeka v take ekscese, je za družbo pogubno, saj kaže, daje sprejemanje idejne drugačnosti bližnjega daleč. V matičnem prostoru je takih ekscesov več, pri nas smo nanje manj navajeni, a pogosteje to zato, ker je pri nas priložnosti za intelektualno soočanje zelo malo in ker je tistih, ki bi artikulirali alternativne poglede, še manj.
5proščeno sobivanje pluralnosti pogledov pa je pokazatelj, da se je družba otresla pubertetnih težav, Ker ji uspe, da svojim članom posreduje temelj no človečansko držo, in sicer da spoštujejo individualno svobodo, dopuščajo in sprejemajo raznolikost in predvsem da se zaradi tega ne čutijo ogroženi, Strah je odličen prevodnik togosti, kata-1 i zator krče nj a d u h ovn e ga d om eta.
Tri družbe, v katerih živim - italijanska, matična in zamejska imajo vsaka svoje odtenke, svoje strahove, zateženosti, svoje zdrse v arha ičnost, emocionalni ali intelektualni primitivizem, svoja molčanja in boječa pritrjevanja, rmajopa tudi svoje lepote.
Idealna oblika pluralizma je v katerikoli skupnosti v svojem bistvu nemogoča. Vsako skupnost sestavljajo ljudje, ki so po definiciji nepopolni. Utopično si je predstavljati, da bi lahko imeli na razpolago več enakovrednih virov informacij, tako tistih, ki bi nizali dejstva, kot tistih, ki bi ponujali njihovo interpretacijo.
Vsak pluralizem pa je tudi otrok družbe, iz katere izhaja. Zahodna družba nudi milijarde informacij, izgublja pa temeljno podstat, kije doslej evropskim ljudem omogočala, da so v izobilju vsega znali odbirati. Tisti, ki vodijo našo zahodno družbo, se prepuščajo imanentnim tokovom.
Kadri, ki so nekoč zasedali mesta v senci, ker jih v ospredje niso pustili, so danes na od ru. V ključnih trenutkih mora potem v Italiji državo reševati 76-le-tni predstavnik prve republike Sergio Mattarella, slovensko zastopstvo v deželnem svetu 105-letni Boris Pahor, v matici se intelektualci zelo radi ogla šajo te z rušilnimi proglasi, modre starešine bi zato lahko poiskali zunaj meja, na primer jubilanta Marka Kremžarja, ki bi doma naš narod naredil lepši
Pluralizem je bil in še dalje ostaja šepav v vseh treh svetovih, v katerih mi je dano živeti. Še najbolj šibek je v našem mikrokozmosu. Zaradi zgodovin skih danosti, pa tudi zaradi tega, ker srno manjšinska skupnost, ki ima med svojimi obrambnimi mehanizmi tudi brisanje razlik. Ali pa enostavno zato, ker se krčimo in tega nivoja ne premoremo več.
V	vsaki od omenjenih treh družb pogosto trpim, ker mi za nobeno od treh ni vseeno, a se obenem tudi zavedam, da vse tri razpolagajo z največjim čudom na svetu, s človekom, ki te običajno zna presenetiti, ko se ti zdi, da je vse skupaj brezupno.
Še zdaleč ni brezupno.
V	bistvu gre za arhetipsko zgodbo, ki omogoča vsaki družbi vzpone in padce, večje in manjše hudobije, krivice, lepote, dosežke. Človek ostaja bivanjsko razpet med prstjo in večnostjo, je v isti osebi lahko največji krivec, pa tudi največje upanje.
Za konec se spodobi, da se tudi s tega mesta spomnim Ivana Cankarja in čiste lepote njegove misli, tiste lepote, ki jo zna ubesediti le človek, ki je od sebe veliko dal, je globoko trpel, ker je močno in nesrečno ljubil: človeka, družbo, narod. Ivan Cankar ni bil le zamorjen literat, temveč predvsem odličen analitik kolektivne psihologije slovenstva, retorično sijajen ljudski tribun, ki je znal navdušiti množico, kot pisec je bil pikolovski in garač, do vsake besede je čutil etično odgovornost, bil je osamljen, tudi ko je bil obdan z ljudmi. Ssvojo zateženostjo in obenem s svojo mogočnostjo na najlepši način ponazarja to. karSlovencismo, in slovenski doprinos univerzalnemu človeštvu.
V	Beli krizantemi je takole napisal: »Ne, pridige me ne brigajo nič, umetnost pretvarjanja me ne briga nič! Stran malodušnost, stran dvomi? Ponos je v mojem srcu: kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici! Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; In bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega, lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni!*
Ko se vam na koncu zahvaljujem za pozornost, želim vsem nam, da bi si hoteli in znali privoščiti več resnice?
Drobtinice o slovenskem govoru
O SINHRONIZACIJI RISANK
Manica Maver
Pred kakim mesecem sem na portalu www.5mej5e.it prebrala krajši zapis o tem, kako koristno je, če otrokom nudimo možnost, da si ogledajo kako risanko, ki je sinhronizirana v slovenščino. Seveda se s tem strinjam tudi sarma, saj so tako otroci izpostavljeni slovenskemu jeziku na zabaven način, kar gotovo koristi, da si lažje zapomnijo nove besede in jezik spoznavajo v konkretnih sporazumevalnih okoliščinah. Zato so moji otroci, ko so bili majhni, vsako nedeljo zjutraj gledali Živ Žav na RTV Slovenija in vzljubili Telebajske, Mojstra Miho, Backa Jona in druge. Poleg tega sem jih včasih peljala tudi v kino v Slovenijo, nabavila pa sem tudi številne DVD-je, ki sem jrh nato izkoristila še s svojimi učenci pri pouku slovenščine.
»Ali je prav, da je "slovenski" jezik v risankah razumljiv samo v osrednji Sloveniji?«
žal pa izkušnja s sinhroniziranimi risankami v kinu ni bila vedno pozitivna. Še jaz sem se morala pri nekaterih pošteno potruditi, da sem razumela, kaj govorijo junaki zgodb na ekranu. Jezik namreč ni bil knjižni ali knjižno pogovorni, ampak nižji pogovorni jezik Ljubljane ali osrednje Sloven ije, ki je nam povsem tuj. Mogoče bo kdo rekel, da je to problem nas zamejcev, ki ne poznamo vsakdanjega slovenskega jezika in govora, a le tistega iz knjig, ki je zelo različen od vsakdanjega sporazumeva I nega jezika v Sloveniji. Ampa k v kinodvorani v Kopru je poleg mene sedela družina domačinovzdvema majhnima otrokoma. In med filmom sta se dečka kar večkrat oglašala in spraševala star še: »Kaj je rekel?« ali »Kaj pomeni?«. To pomeni, da razumevanje risanke ni bilo problematično samo za nas, zamejce, ampak tudi za Slovenca iz Kopra. Ali je prav, da je »slovenski« jezik v risankah razumljiv samo v osrednji Sloveniji?
Že res, da včasih nekateri risani liki govorijo v primorskem ali štajerskem narečju, skoraj vedno pa režiser tako obliko govora izbere, da bi pri gledalcu vzbujal smeh. Primorsko narečje pa bo zvenelo komično Ljubljančanu, ne pa Primorcu, ki tako govori vsak dan.
O sinhronizaciji animiranih filmov je bila organizirana zanimiva okrogla miza v okviru letošnjega Sejma akademske knjige Liber.ac v Ljubljani. Resje bilo zanimivo poslušati strokovnjake, ki se že več let ukvarjajo s sinhronizacijo risank, kot so režiserji, igralci, prevajalci in uredniki. Pri okrogli mizi stasode-
[ovali urednica otroških oddaj na RTV Slovenija Martina Postaj in prevajalka za RTV ter igralka Maja Sever, pa še prevajalka Jolanda Blokar in režiser ter igralec Jernej Kuntner, ki pripravljata sinhronizacije celovečernih risank za predvajanje v kinodvoranah. Med pogovorom je prevajalka, ki prevaja celovečerne animirane filme, omenila, da je svojo prvo risanko prevedla v knjižni jezik in da ni bila zadovoljna s končnim izdelkom, ko si je ogledala film, ker seji je zdel govor preveč papirnat, premalo živ In da je nato začela dialoge raje prevajati v pogovorni jezik, ki daje govoru neko živost.
O živosti jezika pa je čisto drugače razmišljala urednica otroških programov na RTV Slovenija, kije povedala, da nacionalna televizija pri sinhronizaciji risank uporablja izključno knjižni jezik. Dodala je, da je večina njihovih risank namenjena predšolskim otrokom, to pa je čas najbolj intenzivnega jezikovnega razvoja in zato se ji zdi prav, da otro kom ponudijo lep slovenski jezik. O živosti jezika pa je pripomnila, da živost jeziku dajejo igralci: jezik je podlaga, interpretacija pa ga oživi, igralec s svojo interpretacijo doseže, da lik zaživi v pravem duhu. Prav oddahnila sern se, ko sem slišala, da še kdo v Sloveniji razmišlja podobno kot jaz, saj v zadnjem času stalno poslušam mnenja o neživosti knjižnega jezika na najrazličnejših področjih (od govora v šoli do odrskega ali radijskega govora).
Ista urednica jev nadaljevanju navedla še primer risanke Govoreči Tom, kije namenjena starejšim otrokom. Povedala je, da so si ameriški producenti želeli, da bi liki v risanki govorili pogovorno in celo v slengu, ampak uredništvo slovenske nacionalne televizije je vztrajalo, da mora biti jezik knjižni. Opisala je, kako jim je prevajanje risanke predstavljalo velik izziv, saj je v dialogih veliko računalniških izrazov, ki jih v slovenščini sploh ne poznamo, ampak uspelo jim je poskrbeti za knjižno sinhronizacijo, ki jo je ciljna publika sprejela brez težav.
Te risanke sicer ne poznam, ampa k predstavitev na okrogli mizi je vzbudila mojo radovednost. Kdo ve, če je ekipi igralcev in režiserju uspelo ustvariti živo predstavo v knjižnem govoru? Pred dnevi sem videla, da je risanka Govoreči Tom dostopna preko spleta in rekla sem si, da si jo moram ob prvi priliki ogledati.
V začetku oktobra je naša dolgoletna sodelavka in sou retini ca, pisateljica Zora Tavčar Rebula praznovala visok okrogel življenjski jubilej. Želimo ji, da bi s svojim zakonskim partnerjem, pisateljem Alojzom Rebulo, še dolgo uživala svoj ustvarjalni dopust v zeleni Loki na Štajerskem.
Uredniki in prijatelji pri Mladiki
70-letnica
UPOŠTEVALI SMO VSE DELE NARODNEGA TELESA
Nagovor predsednika Slovenske prosvete na svečani akademiji 1. septembra letos na Dragi


V svojem posegu se bom opri na svoje spomine. Navsezadnje sem ob Slovenski prosveti zrasel in ob njej živel od njenega rojstva v letu 1946, Slovenska prosveta seje namreč rodila kot prosvetni odsek Slovensko krščanske socialne zveze 1. avgusta 1946. Na tem občnem zboru mene ni bilo, kot me ni bilo na občnem zboru Slovenske prosvete leta 1950, ko se je ta organizacija osamosvojila. Bil pa sem kot najstnik med množico na Repentabru, ko smo pod milim nebom gledali predstavo Slehernika poleti 1949, Bil sem na prvih srečanjih Slovenskega kulturnega kluba na Ulici Vaidirivo,bil sem kot študent na prvih predavanjih za izobražence, ko še ni bilo društva, ki je nastalo v začetku 60. let [spominjam se predavanj Jakoba Ukmarja). Bil sem zraven ob rojstvu Mladike, čeprav me ni na zgodovinski fotografiji ustanovnega sestanka v Barkovljah, in bil sem na prvi Dragi leta 1966, na kateri je nastopil kot govornik filozof Janez Janžekovič,
Potem so se delo in odgovornosti kar kopičili. Naši prvi sejalci in graditelji so se poslavljali. Prvi med vsemi in veliko prezgodaj prof. Jože Peterlin. Brez njega ne bi imeli tistega, karše danes imamo. Bil je duša in motor, velik Slovenec z mnogimi talenti in darovi. Ob njem so pomagali Maks Šah, Stanko Janežič, France Gorše. Vinko Beličič in mnogi drugi, predvsem pa mi, takrat še študenti, ki nas je prof. Peterlin pritegnil h kulturnemu delu in delu za slovenstvo. Morda je prav zaradi tega do svoje prezgodnje smrti ostal brez italijanskega državljanstva in je
svojo družino preživljal kot letni suplent na slovenskih šolah, ki jih je pomaga) ustanavljati. Stal je namreč na ulici Ca-vana in zbiral vpise vslovensko šolo leta 1945, ko so nekateri bojkotirali ta začetek slovenskega šolstva, češ da ga ne sprejemamo od zaveznikov.
Tako seje po 20-letnem obdobju fašističnega zatiranja s težavo rojevala slo ven ska dem o kra tičn a za vest v n aših krajih. Laiki smo se naslanjali predvsem na slovenske duhovnike in Cerkev. Pri svojem kulturnem delu smo gostovali v skromnih župnijskih prostorih in v
»Do svojega središčnega kulturnega doma, ki je povezoval in še danes povezuje delo katoliških društev na Tržaškem, smo prišli z lastnim delom in žrtvami. Nihče nas ni podpiral.«
dvorani Marijinega doma v ulici Risorta, kjer so družbenke vztrajale skozi vse fašistično obdobje in so v kapeli obračale oltar takor da so kapelico spremenile v dvorano, v kateri so igrale slovenske igre. Tega se spominjam iz pripovedovanja igralke Stane Kopitar. Podobno je bilo v Rojanu i n morda še kje.
Slovenska prosveta na začetku ni imela ne sedeža ne primernih prostorov za delovanje. Zato so podjetni župniki in kaplani začeli misliti na gradnjo domov. Prvi je zrasel leta 1961 Marijin dom v Roja nu na pobudo slovenskega kaplana Stanka Zorka in za katerega so fi nančna sredstva zbl rale Marijine družbenke med slovenskimi ¿upijani; tako je nastal tudi Marijin dom pri Sv, Ivanu na pobudo g. Petra Šorlija, v Ricmanjah na pobudo župnika Angela Kosmača, v Skednju na pobudo g. Jakomina, nov dom na Risorta, v Bazovici in še kje.
Osrednji sedež Slovenske prosvete v centru mesta pa je nastal nekoliko drugače. Zasluge zanj imajo že prej omenjeni Peterlin, Šah in drugi, predvsem pa prvi predsednik Slovenske prosvete trgovec Josip Podobnik, kije daroval takratnih 500.000 lir kot predujem za nakup prvega stanovanja v ulici Donizetti leta 1962. Šele takrat je Slovenska prosveta lahko začela načrtovati bolj sistematično svoje delovanje. Ko je kmalu za tern z nakupom drugega stanovanja v istem nadstropju ustvarila klubske prostore z dvorano, je lahko v polnosti zaživelo kulturno delo v središču mosta. Tu so našli sedež Slovenski kulturni klub, Društvo slovenskih izobražencev, Zveza cerkvenih pevskih zborov, revija in založba Mladika, Knjižnica Dušana Černeta in drugi. Prišli smo končno do svojega središčnega kulturnega doma, ki je povezoval in še danes povezuje delo katoliških društev na Tržaškem. Do njega smo prišli z lastnim delom in žrtvami. Nihče nas ni podpiral. Do prvih javnih podpor smo prišli šele po letu 1964 z nastankom Avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine, iz Slovenije pa smo prve podpore prejeli šele leta 1991 z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije.
Od ustanovitve je 5lovenska prosveta imela tesne stike z Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici in s koroško Krščansko kulturno zvezo v Celovcu. Korošci so s pesnico Milko Hartman in kasnejšim ravanteljem Joškom Tischlerjem nastopili že na prvih taborih na Repentabru. Te stike so vzdrževali v kasnejših letih tudi mladi z vsakoletnimi mladinskimi tabori. Nadaljevanje teh stikov pa predstavljajo še danes vsakoletne kulturne izmenjave v okviru koroških in primorskih kulturnih dnevov, ki jih že 35 let pripravljamo vse tri zamejske zveze.
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice kot najbolj množični prosvetni organizaciji sta leta 1976 začutili potrebo in dali pobudo za ustanovitev osrednje krovne organizacije Svet slovenskih organizacij, ki naj bi povezoval in predstavljal vsa katoliška in demokratična društva in. ustanove civilne družbe na deželni ravni. Podobno se je na Dragi leta 1939 med udeleženci rodila ideja za ustanovitev Svetovnega slovenskega kongresa, Za to idejo so se predvsem ogrevali Vinko Ošlak, zgodovinar Vlado Habjan in slovenska izseljenca France Habjan iz Kanade in inž. Hilarij Roli h iz ZDA in drugi.
Vse to dokazuje, da je bila naša organizacija od vsega začetka trdno vseslovenska, da ni skrbela samo za društveno ljudsko prosvetno delovanje, ampak da je imela vseslovensko nacionalno vizijo, ki je upoštevala vse dele narodnega telesa, da ni n ikoga r od piso va la. P ra v zarad i tega je vzd rže va I a tesne stike s slovensko emigracijo in je s tem ustvarila naj bogatejši fond zdomskega tiska, ki ga hrani Knjižnica Dušana Černeta.
Z vizijo nekakega vseslovenskega parlamenta, kjer naj bi se srečevali in diskutirali Slovenci iz zamejstva, matice in zdomstva, seje rodila tudi zamisel o študijskih dnevih Draga, kjer seje prvič spregovorilo o narodni spravi in o potrebi po večji uveljavitvi Slovenije v med narod nem svetu,
Z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije je ta vloga morda stopila nekoliko v ozadje saj zdomska Slovenija in prava demokracija nista več tabu temi. Danes lahko dihamo in diskutiramo svobodno tudi doma. “Svobodni mikrofoni Drage’1 so se razmnožili in pomnožili.
Res so se časi danes spremenili in je naša organizacija priznana tako od slovenskih kot italijanskih oblasti. Danes so vse organizacije enakopravne in enako upoštevane. Spopadamo pa se z drugačnimi problemi, ki 5o posledica današnjega časa in načina življenja pa tudi spremenjenih političnih razmer. S padcem meja in slovensko osamosvojitvijo smo pričakovali večji doprinos matičnega dela Slovenije našemu prostoru, a se žal to ni zgodilo. Resje, da seje našim mladim odprl širši prostor, da v večjem številu odhajajo na študij v Slovenijo, kar je gotovo pozitivno, a žal nekateri tam tudi ostajajo, Ustvariti moramo pogoje in vzdušje, ki bo privlačno, ki bo zadrževalo ljudi v teh naših lepih krajih. Z delom in optimizmom moramo vzdrževati in nadaljevati to, kar so zgradili naši predniki v težjih pogojih od današnjih. Naj živi Slovenska prosveta, naj živi Draga'
AKADEMIJA OB 70-LETNICI SLOVENSKE PROSVETE
Zgoraj: skupinska slika (fo to Zvonko Vidau)
Spodaj z leve: zbor Jacobus Gallus; recitatorji Radijskega odra Tomaž Sttsič, Julijo Berdon, Marijan Kravos in Maruška Guštin, v ozadju Fantje izpod Grmade in Fantovska skupina Devin Nabrežina (foto Miloš Pahor)
i.eito: Devinski mladinski krožek in Fantje izpod Grmade; desno: združeni zbor ZCPZ (foto Miloš Pahor)
Levo; Dekliški zbor Igo Gruden in Skupino brez spomina; desno; Igralsko skupina MOSP (foto Zvonko Vidau)
Levo: Dekliški pevski zbor Veselo pomlad; desno: Mladinska skupina Tamaro Petaros (foto Zvonko Vidauj
FOTOKRONIKA
DRAGA
^	7018
Slike: Miloš Pahor in Peter Cvelbar
Na vrhu desno: Erika Jaibar in Neža Kravos
Zgoraj levo: predavatelj Aleš Šteger in Neva Zaghet; desno: 51/. maša z ljubljanskim pomožnim škofom Antonom Jamnikom
Ko na Drago prideta Sokola
Dr. Aleks Leo Vest in dr. Ivan Čuk sta avtorja odlične znanstvene monografije Prevarani sokoli ki obsega več kot 500 strani in z novimi spoznanji, ki Izvirajo iz znanstven ega raziskovanja, pričevanj in spominov, poklicnega poznavanja področja preučevanja in neobremenjenega sprejemanja vsebin, kijih ta spoznanja prinašajo, prilagajata resnici zaključno poglavje mitološke zgodbe sokolskega gibanja, ki je vezana na dinamike druge svetovne vojne in prevlado komunistov v OF. Avtorja sta univerzitetna profesorja na Fakulteti za šport sama sta bila in sta še danes športnika in športna delavca, navdušena nad svojim delom, iskrena domoljuba. Letošnjih Študijskih dnevov Draga sta se želela udeležiti, da bi prof. Borisu Pahorju osebno poklonila knjigo, ga v živo spoznala in se z njim, pa čeprav le za hip, pogovorila.
No, k sreči sta res prišla.
Pred začetkom nedeljskega popoldneva jima je uspelo, da sta se s pisateljem Pahorjem srečala. Pa čeprav je bila gneča okoli njega velika. «Predvsem mi je bil všeč še enkrat njegov govor v skladu s sokolskim prepričanjem dr. Viktorja Murnika S/oi/enecsem/n kdo je več,« rni je še Isti večer v mailu napisal dr. Ivan Čuk.
Ko pa je prof. Pahor po končani predstavitvi knjige Darke Zvonar in pred začetkom zaključnega predavanja Bernarda Nežmaha odhajal, je prišlo do manjšega zapleta. Avto, ki bi ga moral odpeljati domov, je ostal zaparkiran pred vhodom, pot na ploščad pred šotorom mu je bila zaprta, 105-letni Pahorje zato morai pokonci čakati na razplet kar nekaj časa. da je bil že marsikdo v skrbeh. Da seje zaplet srečno rešil, pa je bila potrebna manjša skupina športnih mož, ki so v sokolskem duhu, seveda v prvi vrsti z našima
No vrhu z leve: ¿mre Jerebic, Lojze Peterle m Tomaž Simčičj jubilant Boris Pahor in Darka Zvonar Predan Tu zgoraj: Bernard Nežmah in Ivo Jevnikar (levo); pogled no občinstvo med predavanjem
Aleks Leo i/esf in Ivan Čuk z Borisom Pohorjem
»sokoloma«, fizično, kar pomeni z rokami, premaknili moteče vozilo na tak način, daje lahko manjši avto zvozil skozi ozko pot in prof. Pahorja vendarle odpeljal domov.
Takole mi je dr. Ivan Čuk opisal dogajanje; »Slikal sem nero dno parkirani avto in bil že na tem, da grem pod šotor, kjer je bilo predavanje Bernarda Nežmaha v polnem teku, ter posredujem podatke moderatorju Ivu Jevnikarju, da najdemo lastnika po regi sirski tablici, Aleš jo predlagal, da avto premaknemo. Zdelo se mi je, d a bo lažje in hitreje premakniti avto, kot zmotiti potek konference, zato sem zmeril širino malega fiata in širino med parkirani mi avtomobili. Avto je bilo potrebno premakniti za stopalo in pol, Vmes sva vprašala ostale mimoidoče, če bi pomagali, in nihče ni rekel ne. Nikogar od ostalih nisva poznala, mislim, da nas je bilo pet ali šest. V treh poskusih smo avto premaknili za želj en o dol žino. In to je bilo to. Moj prijatelj iz študentskih časov, judoist {90 kg) iz Bosne, je velikokrat dejal: ,Um caruje, snaga dobro dodše.1 (Um kraljuje, moč pa pride prav).«
Tudi to se dogaja na Dragi,
EJ

7. PETERLINOVA NAGRADA
Peterlinova nagrada v spomin na nepozabnega kulturnega in prosvetnega delavca Jožeta Peterlina je bila ustanovljena na pobudo ustanov in društev, v katerih je deloval pokojni prof. Peterlin, In na pobudo njegove družine. Prejmejo jo ustanove, društva in posamezniki, ki delujejo v “želji, da bi se slovenstvo obdržalo in še dodatno utrjevalo’1, ki glede slovenstva ne poznajo odklonov in delujejo ob etičnih načelih katoliške vere, kije navdihovala življenjsko pot Jožeta Peterlina. Nagrado, ki jo predstavlja bronasta plaketa s profi lom Jožeta Peterlina v reliefu ter priložnostna grafika z Repentabrom tržaškega slikarja Edija Žerjala, podeljujemo od leta 2012.
Letošnji dobitnik nagrade je Lojze Peterle.
Nagrajenca ne bi bilo potrebno posebej predstavljati, vseeno pa je prav, da o njem posredujemo nekaj osnovnih podatkov, Lojze Peterle seje rodil pred 70 leti v Čužnji vasi pri Trebelnem na Dolenjskem. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, na filozofski fakulteti v Ljubljani je končal študij zgodovine in geografije. nato pa še ekonomije na ekonomski fakulteti.
Ob demokratičnih spremembah v Sloveniji se je aktivneje vključil v politično delovanje. Bilje član Odbora za človekove pravice, soustanovitelj in glavni tajnik Slovenskega krščansko socialnega gibanja.
Po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je postal predsednik prve slovenske demokratično izvoljene vlade.
Na evropskih volitvah junija 2004 je bil prvič izvoljen v evropski parlament. Kot evropski parlamentarec je imel več zadolžitev v raznih odborih. Zaradi številnih zadolžitev je tudi obiskal številne evropske in izvenevropske države. Na kongresu največje evropske politične stranke, Evropske ljudske stranke, je bil leta 2006 izvoljen za strankinega podpredsednika. Tekom dolgoletnega delovanja je prejel veliko število nagrad in priznanj.
Lojze Peterle prejema danes Peterlinovo nagrado za svoj prostovoljni angažma na kulturnem, verskem in družbenem področju. Pred političnim delovanjem, že v letih študija in kot mlad diplomiran kulturnik, je strokovno, navdušeno in neustrašno deloval na raznih področjih, dokler ga ni javno delovanje prisililo, da se posveti predvsem službenim obveznostim. Naj naštejemo le nekatera področja njegovega zgodnjega udejstvovanja; bilje član zbora Sv, Cecilije pri frančiškanih, sodelavec in odgovorni urednik Revije 2000, sodeloval je tudi pri časopisu Tretji dan in verskem časopisu študentov in Izobražencev Bilten, Bilje član Me d škofijskega odbora za izobražencev Ljubljani. Zaposlen je bil na Zavodu za družbeno planiranje. Prepotoval in spoznaval je slovensko zamejstvom njegove ljudi in s človeško toplino zbliževal in povezoval Slovence po svetu in v zamejstvu z matico. Rad je sodeloval pri predavanjih In raznih kulturnih srečanjih.
Urško Petaros in Tomci Sosič (fevo); desno, Jurij Pajk izroča nagrado Lojzetu Peterletu (foto R Cvelbar)
ISKANJE SMISLA ŽIVLJENJA
Pogovor s pisateljem Alojzom Rebulo
Anka Peterlin
Sledeči članek je prepis besedila videoposnetka enega naših največjih pisateljev in osebnosti iz slovenskega prostora, Alojza Rebule. Izjavo nam je podal ob Dnevu mladinske ustvarjalnosti, ki ga vsako leto za višješolce prireja Slovenski kulturni klub. Ob slovesnem nagrajevanju zmagovalcev literarnega natečaja organizatorji tudi zaprosijo že uveljavljenega slovenskega pisatelja za kratko izjavo o pisanju in (za) nasvet mladim piscem. Letos je v to privolil pisatelj Alojz Rebula in prijazno sprejel vabilo (njegove nasvete mladim smo v sintetični obliki objavili v prejšnji številki Mladike v mladinski prilogi Rast). V zgoraj omenjenem posnetku pa je pisatelj Rebula razširil svoja razmišljanja na precej široko področje, zanimivo prav za vse brake Mladike. Razstira nam pomemben aspekt svojega pisateljevanja,
Po prostem [posnetem) ustnem govoru je nastal zanimiv, dobesedno prepisan spodnji zapis. Profesor Rebula je govori! z njemu lastnim žarom in se radodarno razgovoril in razkril, kakšni so bili njegovi začetki; pri katerih avtorjih seje sam oplajal, obenem pa nas je s tem obogatil s svojim Širokim in globokim poznavanjem literature in kulture. Zaradi dolžine, zanimivosti in pričevanj-skega pomena našega velikana slovenskega peresa poklanjamo ta zapis vsem bralcem Mladike.
Ob koncu meseca julija je pisatelj Alojz Rebula praznoval svoj 94- rojstni dan, tako da se s pričujočim zapisom Mladika klanja tudi njemu ob njegovem rojstnem dnevu.
Profesor Rebula, zanimivo bi bilo vedeti, kakšno je bilo vaše prvo in zgodnje približevanje literaturi in pisanju, kakšni so bili vaši prvi koraki na tej poti!
Moja največja življenjska strast v glavnem ni bila literatura: bilo je iskanje smisla življenja, smisla biti, smisla predvsem trpljenja, smisla smrti in smisla tega, kar utegne bili po smrti. No, kot sekundarno zanimanje pa je bila literatura in to že od prvih let v gimnaziji.
Posebej me je pritegnila klasična antična literatura, še posebej me je pritegnila kot jezik grščina, bolj kot latinščina, in to po zaslugi meni nepozabnega profesorja Jožka Bratuža, brata slovenskega narodnega mučenca Lojzeta Bratuža. On mi je dal ne samo s svojim pedagoškim žarom, ki ga je bil poln, ampak s svojo človeško kvaliteto neki velikanski rešpekt pred grškim svetom in pred grško kulturo. Tako leta 1945, ko se je bilo treba vpisati na univerzo,
zame ni bilo dvoma, kakšna je moja pot. Bil sem edini študent, ki se je na ljubljanski univerzi vpisal na stroko, ki je bila od komunistov a prion obsojena na smrt, namreč na klasično filologijo, to je preučevanje kulture antične Grčije in anličnega Rima,
Moram reči, da bi se še danes, pri skoraj petindevetdesetih letih, ponovno vpisal točno na isto fakulteto! Niti sence dvoma ni o tem, da sem izbral pravilno, ker sem izbral po srcu!
Kljub temu, da me je sam profesor Grošelj, profesor latinščine, velik Strokovnjak, velik profesor, ko sem se šel vpisat, ustavil in mi rekel: »¡Sle vpisujte se na klasične jezike, ker za vas ne bo službe!« Meni še na pamet ni prišlo, da bi ga ubogal; nisem ga ubogal in sem se gladko vpisal na klasično filologijo.
Dejansko, ko sem končal, sem dobil dekret za Maribor, vendar sem namesto v Maribor šel v Trst, kjer sem takoj dobil službo na slovenski klasični gimnaziji, kjer zdaj uči neka moja učenka.
Tako je bilo z mojo izbiro študija in posebej antične kulture.
Kar pa se tiče same literature, sem seveda v letih šolanja dosti bral, a takrat je bila na razpolago predvsem i talij anska liLeratura.
Canes se mije zelo odmaknila, ker V Italiji vidim enega samega človeka, ki je res velikan, edinstven velikan v svetovnem merilu, in to je Dante Alighieri. Vse drugo, če izvzamem Leopardi]a, ki je velik poet, je zame v italijanski literaturi sekundarno.
No, ob Danteju sem se seveda vži-vljal tudi v italijanski jezik, kije sam na sebi prelep! Četudi so nas Italijani hoteli poitalijančiti, iz tega ne bom sklepal, da njihov jezik ni eden najlepših jezikov, kar jih je. To jim gladko priznani. In je vredno ta jezik poznati.
Morda pa za Slovenca ni navdušujoče, da bi se lotil v tem jeziku pisati. Jaz sem nekaj malega napisal tudi v tem jeziku. Objavljal pa nisem, razen nekih esejističnih stvari,
Poleg italijanske literature pa se mi je seveda odprla neka druga literatura, o kateri uradno ni bilo govora, kajti fašizem je bil absolutno črna odeja nad slovenskim grobom. To je bila slovenska literatura! In spoznal sem avtorja, ki me je tako rekoč krstil za Slovenca, velikega poeta, ki je po mojem absolutno vreden Nobelove nagrade (takrat je ni dobil in tudi menda ni bil nikoli v konkurenci, ne vem, zakaj). To je Oton Župančič, pesnik, ki spada v četvorico moderne, ki ga današnja generacija ne ceni ¡ne vem kako, starejša generacija pa je do njega kritična. Tudi jaz sem kritičen do kakšnega njegovega političnega zadržanja. To je bil pesnik, ki je bi! zmožen pred vojno napisati pretresljivo pesem o umoru srbskega kralja Aleksandra, kot je bil pesnik, zmožen napisati tudi hvalnico maršala Tita, To mi seveda ni v vzor, ampak ostaja kljub temu zame
velik poet in neprekosljiv mojster slovenskega jezika,
In kdaj se je zgodila v meni ta »pre-krstitev«? Ob Shakespearu! Kosem bral Shakespearovo delo v italijanščini, ob njem pa je bil prevod Otona Župančiča, sem videl v primerjavi, da se Oton Župančič absolutno nima česa sramovati s svojo slovenščino pred italijanskim prevodom in da ga mogoče celo presega! Torej Zupančič je bi! zame velikansko doživetje in ostaja še do danes! Potem sem bral njegove druge prevode, ga spoznal kot velikega mojstra, takega mojstra, da, kot pravijo poznavalci, on marsikje prekaša tiste izvirnike, ki jih prevaja!
Spodaj: Alojz Rebulo 13. februarja 2015 ab podelitvi nagrado Državljana Evrope za leto 2014
»Torej Župančič je bil zame velikansko doživetje Njegov prevod je boljši kot izvirnik, iz katerega prevaja!«
26 | MIAD8KA OS-2013
Njegov prevod je boljši bot izvirnik, iz katerega prevaja! Kot poznavalec slovenskega jezika jc neprekosljiv vzor in on mi je odprl vrata v ¡slovensko kulturo, ki sem jo seveda vso zaužili Najgloblje pri Prešernu, ki je tudi naš najgloblji duh! Kajti pri Prešernu je, poleg velikega srca, kot pri Cankarju, Še nekaj, cesar ¡e v Cankarju manj: to je velika kultura! To čutiš iz Sonetnega venca, ko npr. pravi: »Ko v veži je Ofesf Diane mile za dobil spel bil zdravje duše svoje, itd.« To je grški mit, ki vzplava na dan v njegovem osebnem doživljanju.
Nedavno sem pripravil tudi za tednik Družino neki svoj zapis o lem, da kadarkoli hodim v Cankarjev dom, se zmeraj vprašam, kako to, da ima najslavnejša stavba slovenske kulture v slovenski prestolnici ime - ne po geniju našega naroda - Prešernu, ampak po Cankarju. In potem si odgovorim; jasno, tu vmes je politika, ker vmes je neki socializem, o katerem Prešeren seveda takrat še ni imel pojma, bil pa je eden od mitov našega Cankarja. Pravim mitov, se pravi sanj, idej! Kajti za koga jc danes socializem še nekaj absolutno uresničljivega? Katera socialistična država se danes lahko postavi in reče: »Mi smo socialistična država in hočemo biti vzor vsem drugim.«
Ali Severna Koreja? Ali Kitajska, kjer garajo generacije mladih ljudi v tovarnah kot v najhujšem kapitalizmu?
Gre torej za eno od idej, ki so od zdavnaj sanjske ideje o človeštvu in bodo trajale do konca, ker človek išče nekaj, česar ni. Išče popolnost tega sveta, da bi ta svet bil perfekten, da bi bil - z drugo besedo (ki jo je rabil tudi ruski politik Hruščov) - »nebesa«, »raj na zemlji«. Tega na tej zemlji nikdar ne bo. Kajti tudi če bi ta nebesa ustvarili na gospodarski ravni, na politični ravni, na kulturni ravni, na vseh
»Mlad človek mora iskati, da pride do svojega lastnega stila, predvsem s študijem in poznavanjem stilov drugih. Zato potreba po branju.«
ravneh, bi ostajalo nekaj, česar ne bi mogli spremeniti, in to je smrt; konec vsega s smrtjo! In še danes stojimo točno tam, kjer je stal človek kamene dobe - v absolutni nemoči pred smrtjo!
kn sam se je postavil kot prema-galec smrti, cn sam v celotni človeški zgodovini in en sam bo tudi ostal, in to ni človek, t-o je človek, kije obenem tudi Bog, to je Jezus Kristus. Zunaj njega je vse skupaj samo ničevost, zunaj njega - po smrti ni ničesar.
Toliko o tem mojem iskanju v mladih letih, ko sem začel pisati literaturo. Nikoli nisem hotel biti pisatelj, to bi rad poudaril, tudi danes se nikoli nisem hotel imenovati pisatelj, ampak kvečjemu pisec. Ne vem., zakaj mi ta beseda »pisatelj« ni preveč simpatična in ostajam kar skromno »pisec«, Ker beseda pisatelj pomeni že neko kvaliteto, neko višino in tako dalje, jaz sam pa ne morem soditi sam o sebi. Zato bi
rad povedal tudi mladim, ki začenjajo pisati, ki jih mika literatura, naj si izbijejo iz glave, da so že kaj, če zapišejo nekaj vrstic, in da je v nj ih ne vem kakšen talent. Talent vidijo drugi in ga drugi ocenijo. Sam ne moreš samega sebe presoditi. Lahko imaš sicer nekaj samozavesti, to ja, ampak ne smeš iti v neko napihovanje samega sebe (in tega je dosti, na vseh področjih in še posebej v kulturi, težnja po povzdigovanju samega sebe, najraje na račun drugih). Torej prvi odnos je odnos realnosti ali z drugo besedo -skromnosti, kar ¡e več ali manj isto.
Kaj še svetujete mladim, kt začenjajo s pisanjem? Se je pomembno zgledovati po dobrih avtorjih? Po katerih ste se zgledovali Vi?
Prvi pogoj je seveda jezik, znanje jezika. Jezik je obenem slovnica in stil. O slovnici ne bom govoril, kajti nihče ne bo začel pisati slovensko, če nima v mezincu slovenske slovnice. Čire za stil, ki je do neke mere dar božji oziroma dar, ki ga pridobiš s študijem drugih avtorjev, ki te pritegnejo. S študijem pisateljev, ki so se uveljavili v literaturi. Neki italijanski profesor nam je vedno priporočal: »Leggete il iVIanzoni!« Ne vem, če Italijani kaj berejo Manzonija, dvomim. No, tudi jaz, bra! pa sem ga, danes ga ne berem, tudi ga nimam za človeka ravni, ki jo vidim v drugih. Kajti zame so najvišji vrh v prozi dosegli Rusi! Rusi s Tolstojem in posebno z Dostojevskim,
No, moj »bog« v mladih letih, moj občudovanec je bil grof Tolstoj, Danes sem malo pozabil nanj in mi je bližji Dostojevski, ki je bolj kot od tega sveta (kot je Tolstoj), pritegnjen od nevidnega sveta, od smisla življenja, od iskanja Boga. Zato je danes on najbolj znan in popularen tudi v zahodni kuturi; mnogi ga citirajo, ker je pač moderen, ker je strast po smislu, strast po Bogu v človeku neugasljiva, nekaj, kar absolutno ni mogoče v človeku zatreti, To je poskušal marksizem in je pokazal s tem vso svojo absolutno votlost. Ker tega v človeku ne moreš ugasniti, ker človek hoče naprej in naprej.
Vzemite tehniko: tehnika je prišla zelo daleč. Ali se bo sedaj ustavila? Ne, šla ho naprej.
Ali je potrebno? Ne vem, če je potrebno. Imam vtis, da je danes tehnika zadostila vsem našim
najnujnejšim potrebam, od kuhanja do letenja po zraku. In vendar se tukaj človeški um ne bo ustavil. Iskal bo in vrtal naprej. Iskal bo novih potreb in novih zadoščenj in dosegel tudi še velikanske uspehe. Razen tistega uspeha, ki je nedosegljiv: človekove zmage nad smrtjo. Tukaj pa smo onstran vseh tehničnih izumov.
Glede vprašanja stila torej: stil je način, kako se nekaj pove. Vsak pisatelj, ki je količkaj vreden, ima svoj stil. Če boste brali Tolstoja, boste videli en stil, če pa boste brali kakega francoskega avtorja, boste videli drugačen stil. Ker vsak človek ima drugačen stil, stil je izraz njegove celotne biti. Isto velja za slovensko literaturo. Stil Ivana Cankarja je popolnoma drugačen npr. od stila nekega Kocbeka: eden je na neki način čustven, iz samega čustva, drugi je bolj nagnjen k intelek-tu. Skratka, tukaj imamo toliko stilov, kolikor je peres! Zato mora tudi mlad človek iskati, da pride do svojega lastnega stila, predvsem s študijem in poznavanjem stilov drugih. Zato potreba po branju. Ogromno ie treba brati.
Brati že zato, da se slovenščine dobro naučiš. Jaz sem jo v mladih letih zelo slabo znal. Ko sem prišel v slovensko knjigarno v Gorici, ki je imela na razpolago precej slovenskih knjig, sem odprl Bevka in začel brati prvi stavek: polovico besed nisem razumel! Nisem vedel na primer, kaj je »planina«: mislil sem, da je to planjava, nekaj ravnega (raven svet). Nisem poznal najosnovnejših besed; potem pa sem imel sošolce iz Tolminske in od drugod in sem besedni zaklad osvojil in razumel Ampak kot Kraševec, doma iz Sempolaja pri Nabrežini, sem imel izredno ubog besedni zaklad. Ker polovica naših besed, ki sem jih slišal, je bila ali italijanska spačenka, ki so jo prinašali delavci iz. 'Trsta, ali pa je bila nemška, ki so jo nosili še naši stari iz Avstrije,
Tako je recimo moj nono, moj ded, vrsto stvari izražal v nemščini, ker je živel pod Avstrijo in je imel veliko spoštovanje do Avstrije, rešpekt, To je bila velikanska reč, ta Avstrija, avstrijska komanda, to jc bilo nekaj svetega. Mi otroci smo se hahljali med sabo, ko smo slišali, da nikoli ni rekel, da je prišel »cesar«, ampak da je prišel »presvetli cesar«. On sicer ni bil kak pobožnjakar, prej je bil socialist, ampak čutil je veliko spoštovanje do cesarja Franca Jožefa,
V zvezi s poznavanjem literature: spoznavajmo slovensko literaturo, tisto, ki je dosegla najžlahtnejše stvaritve, od Prešerna do moderne, V moderni imamo velikanske pesnike. Murn Aleksandrov, Kette, to sta dva velika pesnika. Ko sem učil grščino, sem Murna vzporejal pesnici Sapfo. Tb s O veliki liriki!
Ko, potem je tu Cankar, ki je zasvojil slovenski duhovni trg, včasih tudi čez mero.
Potem pa se je dal izkoriščali od določene politične strani kot nositelj marksistične in komunistične ideje. On nikoli ni bil pravi marksist in ne komunist. Hodil je v cerkev, v Sarajevu se je šel obhajat in tako naprej. V bistvu je on najbolj krščanski od slovenskih pisateljev. Iz njega diha evangelij, ker krščanstvo se ne kaže predvsem s tem, da hodiš k maši, ampak s tem, kako ti živiš evangelij. In iz njegovih del diha evangelij, njegova preprostost, njegova iskrenost in njegova svetost, To je Cankar,
No, potem je v modernejši dobi največje ime pravzaprav Edvard Kocbek, Imel sem čast tega človeka tudi poznati. Sem ga tudi prevedel (edini Slovenec, ki sem ga prevedel v italijanščino), in sicer njegovo Tovarišijo (La compagnia). Izšla je prav tisto leto, ki je bilo najbolj kritično, ko je v Trstu izšla brošura Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki je razburkala vso zahodno mejo. Na meji je jugoslovanska policija ustavljala avte, iskala brošuro, tako da so morali avti zapeljati vstran, in pokazati policiji, kaj imajo v njem.
Leto 1975, to je bilo leto, ko je izšel v Milanu prevod Tovarišije, Kocbekovega literarnega dnevnika iz partizanstva, ki je mene v tistih letih očaral. Danes bi me malo manj, potem ko sem spoznal vso resnico tega, kaj je bila revolucija. Danes se o tem ne govori, celo slovenski škofje se izogibajo besede revolucija. Rojijo se te besede. Ampak to besedo je uporabljal Edvard Kardelj, v vsakem drugem govoru jo je omenjal, Ni Šiba I reči, da je bila to »komunistična revolucija* (saj so mnogi bili nanjo ponosni in so na tihem verjetno še). Saj njeni cilji niso bili cilji fašizma. Njeni cilji so bili protifašistični. Njen cilj je bil
»bratstvo med narodi*. Kaj je bolj krščansko kot to? Njen cilj je bil »pravilno obravnavanje delavskega razreda«. Kaj je bolj pravično kot to? Torej vsaj dva cilja komunizma sta bila cilja (poudarjam cilja!) človeštva. Ne pa praksa! Kako so potem te cilje uresničevali? Tako, da je v letih 1950 do 1960 najmanj 50.000 Slovencev iz
Slovenije šlo delat v nemške tovarne (torej v tovarne nemškega okupatorja). Torej: eno je bila pri komunistih beseda, drugo pa so bila dejanja.
No, pri Kocbeku bi poudaril njegov bleščeči stil, njegove prelepe opise in predvsem njegovo neznansko ljubezen do Slovenije. To se čuti prav tako v njegovi prozi kot v njegovi poeziji. On spada med naj večje ljubitelje svojega naroda. In to bi vam tudi priporočal: če moramo imeti kaj radi na svetu, moramo imeti radi tista tla, ki so nas rodila, in tisti jezik, v katerem smo spregovorili. Zvestoba lastni biti, to, kar je globinsko čutil naš Prešeren, in v tem vidim njegovo veličino! A mislite, da je Prešernu takrat bilo lahko biti Slovenec? Pod Avstrijo! Takrat seje Avstrija imela za večno! »Bog ohrani, Bog obvarji nam cesarja, Avstrijo ,,,« so peli v šolah. In to je trajalo tisočletje! In zato takrat nikomur še ni prišla na misel ideja o slovenski državi, tudi Prešernu ne, tudi Slomšku ne, tudi Cankarju ne. Nobenemu tii prišla na misel ideja o slovenski državi. Večkrat slišim tarnanje, češ, nimamo državnega čuta. Seveda ne, ker nismo nikoli imeli svoje države. Nismo mogli imeti čuta za svojo državo, za svoje meje, za državo kot tako!
Vsekakor ne bi navajal k temu, k čemur se nagiba Koroška, in sicer, da pisci začnejo pisati, poleg v slovenščini, tudi v nemščini. Jaz nikoli nisem imel skušnjave, da bi napisal nekaj kreativnega, ustvarjalnega v italijanščini, V italijanščini sem sicer pisal eseje, razmišljanja, tuhtanja itn., nekaj knjig je sicer v italijanščini izšlo, nikar pa ne romanov! Nikoli nisem poskušal napisati nobenega romana v italijanščini in ga tudi ne bom!
Kajti za ustvarjalna dejanja mi ustreza samo moja slovenščina,
»Iz njegovih del diha evangelij, njegova preprostost, njegova iskrenost in njegova svetost. To je Cankar.«
OBLETNICA
VIHARNIK NA PRELOMU ČASA
- KAREL MAUSER (n. 8. 1918 - 21.1.1977)
dr. Rozina Švent
Ni dosti manjkalo, da bi spregledali 100-letnico njegovega rojstva. Nanj nas je v svojem predavanju »Pluralizem po slovensko« na letošnji Dragi opozorila predavateljica Erika Jazbar. in kot dolgoletna vodja Zbirke tiskov Slovencev izven Republike Slovenije
»Na vseh svojih službenih poteh so me ljudje opozarjali nanj, saj ga lahko uvrstimo med najbolj ustvarjalne zdomske literate,«
v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, sem se čutila izzvano, da to nemudoma storim.
Poslovil seje pred tem, ko sem nastopila službo v NUK-u, a na vseh svojih službenih poteh so me ljudje opozarjali nanj, saj ga lahko uvrstimo med najbolj ustvarjalne zdomske literate. Bil je vse v enem: pisatelj, pesnik, publicist, predavatelj, govornik in celo malo politi k. Mnogi so bili mnenja, da je v življenju naredil dve veliki napaki: i. daje zapustil Koroško; 2. daje vztrajal pri težkem fizičnem delu, kar mu je uničilo zdravje in posledično povzročilo tudi prezgodnjo smrt.
Njegovo delo je zelo zanimivo opisal France Papež v svoji knjigi »Zapisi iz zdomstva« (Buenos Aires, SKA, 1977, str. 133-134):
»KAREL MAUSERje pisatelj, ki siga emigracija prisvaja, podobno kot Balantiča. in vendar je v njegovem praznem delu več česarkoli dragega kot specifično zdomskega in emigracijskega. Sploh so literarni ustvarjalci Mauserjeve ge naročijo navezani no preteklost in na nekaj svojega, ne-zdomskega, četudi so začeli pisati ali objavljati seie v zdomstvu.
Mauserje dedič slovenskega realističnega pripovedništva, kakor se kaže v ljudski povesti, ki obravnava temo slovenske domačije in človeka v moralnih dilemah duha in snovi, zvestobe in nezvestobe, pravice in krivice. Vendar bi ta tradicijski realizem ne postavit ob Fin-žgarjevega ali ob Jalnovega, še manj ob Pregljevega - Mauserje som svoj, nekak samorastn ik. Sam je dejal: viharnik na
prelomu časa. Ni - da tako rečem - tipično emigrantski pisatelj„ ki bi ustvarja! iz tesnobe in podzemstva tega sveta. Je pa v njem nekaj zgodovinsko pričevalnega - pretresljivi Mrtvi bataljon je ena najbolj občutenih literarnih pričevanj o pokolu doma brancev. Tudi ram a n Ljudje pod bičem vsebuje dragocene omembe in zapise a Turjaku; posvečen je 'mrtvim prijateljem s Turjaka] kjer je pisatelj som doživel boje, oblega gradu in zlom belogardističnih enot. Opisi dogodkov tistih osmih dni po 9. .septembru 1943 so skoraj dokumentom!. Osebno doživeti so tudi prizori iz Gonarsa.
Zgodovins ko ogrodje romana je nastop komunizma v videzu Osvobodilne fronte, naraven odpor ljudstva ter povojna stvarnost ob grozotno pretiranem zanosu zmagovalcev.
»Nobeno delo zanj ni bilo pretežko in le redko kdaj je odklonil kakšno povabilo za proslavo.«
Kot emigrant sc je Mauser posvetil koroški zemlji, ki mu je prirasla k srcu; postala mu je most med emigracijo in domačijo. Imel je srečo, da mu je bil dan ta most - mnogim je ostal samo spomin. Iz Koroške, kije v resnici severna Gorenjska - njegova domovina maje šel pogled nazaj v svojo zemljo in med svoje ljudi. Tam so nastale povesti Rotijo, Sin mrtvega, Zemlja, Mrtvi rod, Kaplan Klemen. Njegove teme so zunaj vprašanj in težav taboriščnega življenja; njegovi ljudje so zvesti tradicionalnemu katoliškemu vrednotenju kmečkega življenja.
V mnogih pogledih je mogoče uvrstiti Mauserja med zamejske pisatelje, ie
s to razliko, da sc on loteva vprašanj komunizma in protikomunizma, da govori o polpretekli slovenski zgodovini brez bojazni in oziranj,
Ko se je leta 1949 obnovila Mohorjevo družba v Celovcu, je postal eden njenih glavnih sodelavcev; zvest ji je ostal tudi po odselitvi v ameriško domovino
Karel Mauserseje rodil li. avgusta 1913 v Zagoricah pri Bledu. Družina se je zaradi očetovega dela jzandar-mehjski narednik) večkrat selila. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in v Ljubljani. Po opravljeni maturi se je jeseni leta 1939 vpisal na bogoslovje. Jeseni 1943 je bil na počitnicah v Dobrepolju in se ob italijanskem zlomu kot bolničar pridružil protikomunističnim enotam, ki so se zatekle na turjaški grad. Tam so ga zajeli partizani in ga odvedli v zapor v Kočevje. Na Kočevskem procesu je bil obsojen na konfinacijo v samostanu v Stični, Od tam seje vrnil v Ljubljano in po novem letu 1944 izstopil iz semenišča. Zaposlitev je dobil v Ljudski knjigarni in se poročil Maja 194.3 seje z ženo vrnil domov k staršem, v Kranj. Zaradi nemškega priimka je bila konec lota 1945 cela Mauserjeva družina izgnana iz Slovenije, Zatočišče so najprej dobili v taborišču Rottenmann na Zgornjem Štajerskem, nato pa sojih slovenski begunci povabili na Koroško (najprej v Peggetz pri Lienzu in nato v Spittal). Leta 1950 se je družina preselila v ZDA, v Cleveland kjer je 21. januarja 1977 tudi umrl.
Karel Mauser je bil neumoren fizični In duhovni garač. Po težkem poklicnem delu je cele noči pisal... Nobeno delo zanj ni bilo pretežko in le redko kdaj je od kloni I kakšno po vabi lo zn proslavo, prireditev - vedno kot glavni govornik, saj so ga zdomd/sobord izredno cenili In spoštovali.
mlaoika os ZOlfl 31
Njegova umetniška, literarna pot seje začela že v zgodnjih gimnazijskih letih (1933). Pisal je predvsem pesmi, ki jih je objavljal v mladinskih katoliških tistih (Mentor, Vrtec, Mlada setev}. Že leta 1943 je imel pripravljeno gradivo za pesniško zbirko, ki naj bi izšla pod naslovom »Prva piščal«, vendar do natisa ni prišlo. Prva in edina njegova pesniška zbirka je izšla šele po njegovi smrti, Leta 1978 je zbirko uredil in izdal dr. Tine Debeljak pod naslovom »Zemlja sem in večnost« (SKA, Buenos Aires).
Po Mauserjevi smrti je Mohorjeva družba v Celovcu začela izdajati njegova Izbrana dela (1979}.
Največji književni uspeh je dosegel z romanom Kaplan Klemen, ki je začel izhajati v Koroški kroni ki kot podlistek, kasneje pa je doživel več ponatisov in prevodov (v nemščino, španščino, portugalščino in francoščino). Mauserjevo najobsežnejše delo pa je roman v treh knjigah »Ljudje pod bičem«,
in za konec še dve Mauserjevi pesmi iz Antologije slovenskega zdomskega pesništva, ki sta jo uredila dr. Tine Debeljak in France Papež (SKA, Buenos Aires 1980, str. 103-108):
Viharnik
Viharnik sem,
somo še korenine
mi grebejo skoz kamenje v globine.
Ne vidim več daljav, čezme oblaki
ra sto v modrino kakor beli sloki.
Samo še korenine
mi grebejo skoz kamenje v globine,
v tišini slišim govorico zemlje.
Decembrska
Zdaj je vse dognano, nič večne boli.
Čez samotno polja sneg je skril poti.
Zrak je ves prozoren, mir iz gozda vre, nekdo gre čez polje, nekdo v večnost gre.
Knjigi Zemlja sem in večnost in Ljudje pod bičem
LAKOTA IN PODNEBNE SPREMEMBE
HJ,
Še pred nekaj leti smo z zadovoljstvom brali vesti o načrtih za odpravo la kote v svetu. Sodeč po številkah je kazalo, da gre za povsem, uresničljive načrte. Novi podatki Združenih narodov pa prihajajo kot hladna prha. Lakota v svetu seje namreč spet povečala in to že tretje leto zaporedoma., A ne za vse, Nekateri - vse številnejši - se namreč Istočasno borijo z odvečnimi kilogrami,
Izvedenci ugotavljajo, da je število lačnih v svetu naraslo prav zaradi podnebnih sprememb, Kot so sporočili Združeni narodi, je lani kronično primanjkovalo hrane821 milijonom ljudi. Istočasno pa jih je bilo &72 milijonov debelih. To pomeni, da je bil v svetu vsak deveti človek pod hranjen, vsak osmi pa preobjeden. Sodeč po teh številkah bi bilo dovolj, da bi presiti hrano delili z lačnimi. Zadeva seveda ni tako enostav na. Zelo zaskrbljujoč je tudi podatek, d a j e la n i več kot 22 odstotke v otro k, mlajših od5 let, zaradi pomanjkanja hrane zaostajalo v rasti.
Poročilo Združenih narodov navaja tudi, da so k povečanju števila podhranjenih prispevali ekstremni vremenski pojavi. Če so nekateri dolga leta, ko se je že govorilo o globalnem segrevanju, potiskali glavo v pesek, so posledice tega pojava sedaj vsem pred očmi. Najhujše vremenske ujme pa so v prvi vrsti najbolj prizadele revnejše predele sveta, torej ljudi, ki so v teh desetletjih najmanj onesnaževali.
Najbolj so podnebne spremembe vplivale na povečanje podhranjenosti prav v Afriki. Prizadetih je 59 milijonov
ljudi v 24 državah. Čadsko jezero seje zaradi visokih temperatur skoraj izsušilo. Stanje seje drastično poslabšalo tudi v Južni Ameriki in Aziji. Gre torej za prava humanitarno katastrofo svetovnih razsežnosti. Tudi nesrečno Sirijo, kjer se je kmetijska dejavnost kljub krvavi vojni v teh sedmih letih le .s težavo nadaljevala, je sedaj prizadela še suša, ki je dejansko razpolovila proizvodnjo žitaric.
Zgodovina nas uči, da se je človek od nekdaj soočal s sušami, poplavami in drugimi vremenskimi ne pri lika mi.
»Lani je kronično primanjkovalo hrane 821 milijonom ljudi. Istočasno pa jih je bilo 672 milijonov debelih.«
Vendartudi mi, vsak posameznik, nismo brez moči To, kar se dogaja, pa nam se vedno ni dovolj, da bf nas prepričalo v nujnost spremembe našega potratnega življenjskega sloga. Večji del krivde za podnebne spremembe namreč nosi naš razviti svet. Na dolgo bi lahko govorili o avtomobilih, pro izvod nji energije, uničevanju zelenih površin z betonom ... Začeli pa smo pri hrani, ki predstavlja za človeka najnujnejše, za planet pa je eden glavnih virov onesnaževanja, Ljudje jemo preveč in tudi slabo hrano. Znanstveniki iz Velike Britanije, Francije in Nemčije so v skupni raziskavi, ki so jo objavili v publikaciji Natu re Sustainability, ugotovili, da bi že z bolj zdravo hrano lahko privarčevali nad 50 odstotkov vode, ki jo porabimo sedaj, Jesti bi morali veliko manj mesa in veliko več sadja in zelenjave. Učinek bi bil pozitiven tako na okolje kot na naše zdravje.
Znanstveniki in okoljevarstveniki nas že dolgo opominjajo, da smo sedaj vfazi, ko lahko naše dejavnosti še pospešijo ali pa upočasnijo globalno segrevanje. Nato pa - nihče ne ve kdaj, pravijo - lahko pride do nepovratne točke, ko ne bo nič več odvisno od nas,
O tem so pred kratkim razpravljali tudi o podnebnih pogovorih v Bangkoku, kjer so države v razvoju Ameriko in njene obveznice obtožile, da zavirajo uresničevanje pariške-p • ga podnebnega dogovora. Predstavniki iz ZDA pa niso ničesar obljubili.
v reviji Nature Commu-n ications so sredi poletja objavili napoved, da bo naslednjih 5 let izredno vročih-Ta trend smo sicer že opazili tudi pri nas. Sredi septembra so tem peratu re še čisto poletne. Zaradi hitrega segrevanja oceanov pa postajajo tudi orkani, tajfuni in drugi podobni pojavi vse silovitejši. Skrajni čas je, da ukrepamo, Če ni že prepozno ...
Znanstveniki pa nas opozarjajo, da so ti dogodki za rad i globalnega segrevanja postali vse pogostejši, vse bolj ekstremni in vse bolj uničujoči. Pomislimo samo na tajfun Mangkhut, ki so ga poimenovali za "kralja vseh neviht". Z neznansko silo se je znesel nad Filipini, Flongkongom in delom Kitajske ter zahteval na desetine žrtev. Tudi v združenih državah, kjer predsednik Trump še vedno ne verjame v podnebne spremembe, seje "sezona orkanov" že začela.
»Jesti bi morali veliko manj mesa in veliko več sadja in zelenjave* Učinek bi bil pozitiven tako na okolje kot na naše zdravje.«
Glede na sedanje stanje se načrt Združenih narodov, da bi do leta 2030 premagali lakoto v svetu, zdi le utopija. Treba bi bilo povsem spremeniti mišljenje. Vsem lj udem bi bilo treba nuditi najnujnejše in jim obenem pomagati pri prilagajanju novim podnebnim razmeram, A kaj, ko je na svetu toliko različnih držav in režimov, ki se vojskujejo in so za lastne interese pripravljeni žrtvovati tudi vse prebivalce, Težko, resnično težko je priti do vseh potrebnih.
ANTENA
SLOVO DVEH PRILJUBLJENIH RADIJSKIH MOŽ
V	zadnjem času sta preminila dva znana slovenska nekdanja uslužbenca deželnega sedeža RAI v Trstu, ki se ju v tej številki spominjamo tudi na drugem mestu.
Dolgoletni radijski napovedovalec in javni delavec Livij Valenčič je preminil 4. avgusta v Trstu, kjer se je rodil 14. avgusta 1935. Že pred maturo na slovenski trgovski akademiji ¡1954) je nastopal z igralsko skupino v Marijinem domu v Ul. Risorta, od takrat dalje pa še z Radijskim in Slovenskim odrom. Od leta 1958 do upokojitve leta 1994 je bil v službi na Radiu Trst A kot napovedovalec. Dejaven je bil tudi v sindikatu GSL za medijski in gledališki sektor. Zelo dejaven je bil v vodstvenih telesih slovenskih kulturnih (Slovensko stalno gledališče, Zadruga Primorski dnevnik, Slovenski dom), športnih (Bor, Jadran, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji), družbenih (Svet slovenskih organizacij), političnih (Slovenska skupnost) in drugih organizacij ah -
V	Nabrežini pa je 5, septembra umrl časnikar Danilo Lovrečič. Rodil seje 25. novembra 1936 v Treskali pri Marezigah. Iz Istre seje povojni njegova družina preselila na Tržaško. Gimnazijo
je kot gojenec Alojzij evišč a obiskoval v Gorici, maturiral pa je v Trstu. Na tržaški univerzi je en mandat zastopal slovensko listo Adria v tribunalu, za Slovensko skupnost je bil tudi izvoljen v občinski svetv Dolini, a gaje kmalu zapustil. V letih 1958-74 je kot zunanji sodelavec Radia Trst A zaslovel z glasbenimi, humorističnimi in zabavnimi oddajami na programskem oddelku, v letih 1976-98 pa je bil časnikar v radijskem in nato tudi televizijskem uredništvu.
ŽRTVE TOTALITARIZMOV
Ob Evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov so Študijski center za narodno spravo, Vojaški vikariat Slovenske vojske rn stolna župnija sv. Nikolaja tudi letos 21. avgusta priredili v Ljubljana niz pobud,
V nekdanjih zaporniških celicah na Beethovnovi 3 sb odprli razstavo o nedavno preminuli politični zapornici Jelki Mrak Dolinar Skozi čas preizkušenj. Sledilo je polaganje cvetja pred zaporniškimi celicami, pred spominsko ploščo pred ameriškim veleposlaništvom in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu.
Nato je ljubljanski nadškof msgr, Stanislav Zore vod il somaševanje za žrtve v stolnici maša za žrtve v stolnici.
Po maši sta bila na vrsti krajša akademija in govor dr. Ivana Štuheca.
leto preloma
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani so avgusta odprli občasno fotografsko razstavo Leto preloma. Leto 1948,
Nastala je z izborom 32 fotografij več avtorjev iz fotografske zbirke Foto Slovenija in iz zapuščine Vladimirja Simončiča - Vlastje, ki ju hranijo v fototeki MNZS. Gre za odmeve na resolucijo kominforma ¡n njene posledice v Jugoslaviji.
CELJSKI ŠKOF MSGR, LIPOVŠEK V POKOJU
Papež Frančišek je 18. septembra sprejel odpoved službi celjskega škofa msgr. dr. 5tanislava Lipovška, ki je 10. julija dopoln il 75. leto starosti in v skladu s cerkvenim pravom ponudil odstop,
Msgr. Lipovšekje bil posvečen v duhovnika leta 1968. Na Liturgičnem inštitutu sv. Anzelma v Rimu je leta 1976 dosegel doktorat iz liturgike. Opravljal je celo vrsto odgovornih služb v mariborski škofiji, dokler ga ni papež Benedikt XVI. 15. marca 2010 i menovai za celjskega škofa.
Za čas izpraznjenega sedeža celjsko škofijo vodi škofijski upravitelj, nadžupnik v Laškem Rok Metli čar, ki gaje 20. septembra izvolil zbor svetovalcev škofije Celje.
120-LETNICA ROJSTVA AVGUSTA ČERNIGOJA
Ob 120-ietnici rojstva tržaškega avantgardnega umetnika Avgusta Černigoja so 29. avgusta v avli ministrstva za kulturo v Ljubljani odprli razstavo 22 njegovih izbranih del iz zbirke goriške družbe KB1909.
Več spominskih pobud je bilo tudi v Lipid, kjerje v okviru kobilarne njegova stalna razstava, in Sežani.
UMRL JE ARHITEKT FRANCE KVATERNIK
FRANCOZI IN SLOVENCI
V Dragomerju pri Brezovici so 25- julija pospremili na božjo njivo arhitekta Franceta Kvaternika. Rodil se je 16-decembra 1933 v Šmarati pri Starem trgu pri Ložu. Diplomira! je leta 1961 na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in se naselil v Dragomerju- kije takrat spadal pod občino Vrhnika. Na prvih povojnih demokratičnih volitvah je bil izvoljen za vrhniškega župana in se izkazal v napetih dneh vojne za Slovenijo.
Zelo veliko je kot arhitekt in vernik ustvarjal rta področju sakralne dediščine s preurejanjem cerkva in kapelic ter načrtovanjem novih gradenj, ki gredo od cerkve v Grahovem prek konkatedrale v Novi Gorici do Žužemberka, Škofljice in številnih cerkva ter župnišč do Gimnazije Želimlje in spomenikov zamolčanim žrtvam revolucije.
20 LET ZADRUGE MOST
Dvajset let je minilo od 31. julija 1990, ko je bila ustanovljena Zadruga Most v Čedadu,
Aprila 1999 je začela izdajati bilten Slovit, ki piše v italijan-ščini o problemih slovenske manjšine, večinoma na podlagi prevodov člankov iz zamejskega tiska.
Leta 2003 je obudila petnajstdnevni k Dom (ki ima svoje korenine v letu 1966), ker je zašel v krizo in nekaj časa ni izhajal. Okrepila ga je, posvetila vsem slovenskim skupnostim v videmski pokrajini in uveljavila tudi na škofijskem radiu, na spletu in družbenih omrežjih,
Zadruga je izdala tudi vrsto knjig in zgoščen k.
Pri Slovenski matici je izšel zbornik razprav in člankov s področja zgodovine, slavistike in književnosti dr, Antonie Bernard Francosko o Slovencih in slovensko o Francozih, Razprave in ocene. Uredi la ga je ddr. Marija Stanonik, francosko gradivo je prevedla Jelka Kernev Štrajn.
Avtorica seje rodila leta 1942 v Lovrencu na Pohorju kot Antonij a Grobelnik in je umrla leta 2010 v Parizu, kamor je sprva odšla za varuško, potem pa je studi rala francoščino in ruščino na Sorboni. Dolgo je bila predstojnica katedre za slovenščino in direktorica Oddelka za Srednjo in Vzhodno Evropo na Državnem inštitutu za vzhodne jezike INALCO.
V francoščina je prevedla štiri romane Borisa Pahorja in nekatera dela Karla Destovnika Kajuha, Franceta Balantiča, Edvarda Kovača in Draga Jančarja, Posmrtno sta izšli njena nedokončana zbirka črtic in pa pesniška zbirka v francoščini.
Darka Zvonar 1^^^
DVE NOVI KNJIGI BORISA PAHORJA
1	i |	'J Tržaški pisatelj prof. Boris Pahorje 26. avgusta dosegel 105.
*	leto starosti. Ob tem jubileju je v italijanskem in slovenskem
,	;	tisku izšlo več člankov in esejev o njem, luc sveta pa sta ugle-
dali tudi dve novi knjigi.
V Kopru je Cankarjeva založba 24, avgusta predstavila knjigo Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne *	/	fronte, v ka teri i n tervj u Pet ra Kova Čiča s Pa h orje m i n za p i si
/	Mihaela Glavana, Petra Kovačiča ter Borisa Pahorja osvetljuje-
/	jo pisateljske, družbene in politične stike ter izmenjave mnenj
i	Tg	med obema književnikoma.
’	Na študijskih dnevih v Dragi pa je časnikarka Darka Zvonar
|	\ Predan 2. septembra predstavila svojo knjigo intervjujev s
BORISjPAHOR	prof, Pahorjem in zapisov o njem, kije pod naslovom Boris Pa-
■V/ir jijvi	P O C	O V O R l	hor - najini pogovori izšla pri založbi Kulturni center v Maribo-
*	H£/	ru. Tam sta pred tem že izšli njeni knjigi Beograjski pogovori
(2016) in Tržaški pogovori [2017], Niz intervjujev se začenja v letu 2003, sega pa do najnovejšega časa s Pahorjevim i dostavki iz lanske jeseni k dolgemu prvemu intervjuju in pa z letošnjo pohvalno opombo o knjigi Marina Breclja o umom v UL Rossetti v Trstu.
BORISjPAHOR
NAJINîàR O G OTO RI
KIP DR. LAMBERTA EHRLICHA
Na 140.. rojstni dan dr. Lamberta Ehrlicha so 18. septembra ob farnih spominskih ploščah na Žalah v Ljubljani odkrili njegov doprsni kip, delo mladega kiparja Tadeja Torča. V cerkvi Vseh svetih je bilo najprej somaševanje, ki ga je vodil ljubljanski nadškof p. Stanislav Zore, pridigal pa je prof, Janez, Juhant.
Po maši je nadškof blagoslovil kip, ki sta ga odkrila predsednik Združenja ob Lipi sprave Janez Juhant in predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik, govor pa je imela dr. Helena Jaklitsch. Med mašo in pred spomenikom sta pela pevski zbor Anton Foerster in solist Marko Fink.
Dr. Ehrlich, ki se je rodil 18. septembra 1873 v Žabnicah, ki so takrat spadale v celovško škofijo in koroško deželo, je bil posvečen v duhovnika leta 1902, leto za tem je doktoriral v Innsbrucku. Bil je med ustanovitelji Slovenske krščansko socialne zveze za Koroško (današnje Krščanske kulturne
zveze), Sodalitete za duhovnike (ki ima med drugim Dom prosvete v Tinjah) in drugih organizacij.
Po pr vi svetovni vojni je bil kot strokovnjak v jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci, po koroškem plebiscitu pa seje moral umakn d v Ljubljano, kjerseje posvetil znanstvenemu in misijonskemu delu ter idejnemu vodstvu akademske mladine (klubStraža.:. Po okupaciji je zaman predlagal osnovanje vlade v ilegali, nastopil je proti okupatorskemu in komunističnemu nasilju ter se zavzemal za neodvisno Slovenijo. Padel je pod vosovskrni streli 26. maja 1942 na Streliški ulici v Ljubljani skupaj s študentom Viktorjem Rojrcem.
Peter Sušnik (¡evo) rn Janez Juhant odkrivata spomenik 'Jata; Mirjam Oblak).
37. STIČNA MLADIH
SLOVENSKI MUČENCI 20. STOLETJA
V Stični seje 15. septembra zbralo okoli 6.000 mladih slovenskih katoličanov. Na 37. festival Stična mladih je prišla tudi večina slovenskih škofov in 150 duhovnikov. Somaševanje je vodil ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar.
Letošnje geslo srečanja seje glasilo; Ne boj se! Na voljo je bilo 21 različnih delavnic, ob tem še tržnica stojnic, za konec je bil na sporedu koncert.
Slovenski škofje so na seji 20. oktobra 2002 sprejeli sklep o začetku postopka za beatifikacijo slovenskih mučencev 20. stoletja. Po obsežnih raziskavah so na podlagi cerkvenih pravil trenutno v teku ločeni postopki za 25 žrtev komunističnega, 7 žrtev ustaškega, 6 žrtev nacističnega in eno žrtev četniškega nasilja. Vseh med vojno in po njej pobitih slovenskih duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov in redovnic je bilo 187, Najbolj je napredoval postopek za žrtve komunističnega nasilja, saj je Kongregacija za zadeve svetnikov 17. maja potrdila seznam žrtev, ki sojih za začetek postopka za beatifikacijo predlagali slovenski škofje. Ti so za nosilca postopka pooblastili ljubljanskega nadškofa msgr. Zoreta. Postulator je cerkveni zgodovinar p. Metod Benedik.
Med 26 žrtvami komunističnega nasilja so škofje na prvo mesto postavili dr. Lamberta Ehrlicha. Seznam obsega 13 duhovnikov, 3 bogoslovce, 1 redovnico in 9 laikov. Iz ljubljanske nad škofije j e II žrtev, iz novomeške 9, iz mariborske nadškofije so 3, iz koprske škofije sta dve, iz celjske škofije pa ena.
Lučka Kremžar De Luiso in Alejandra Laurencich llevo); Anton Bedenčič in Ivo Jevnikar (desno)
DSI V NOVI SEZONI
Društvo slovenskih izobražencev je začelo svojo sezono kulturnih srečanj v Peterlinovi dvorani v ponedeljek, 10. septembra. V sodelovanju s Slovenskim klubom In Kinoateljejem so prikazali dokumenta mi film Alejandra režiserjev Vida Hajnška in KI e m na Brvarja. Šlo je za portret uspešne argentinske pisateljice Alejandre Laurencich s slovenskimi koreninami, Večera seje udeležila tudi pisateljica,
Naslednji ponedeljek, 17. septembra, je Društvo slovenskih Izobražencev skupaj z revijo Mladika priredilo srečanje in pogovor o vernosti in Cerkvi na Tržaškem in Goriškem,
Pri pogovoru, ki ga je uvedel in vodil Ivo Jevnikar, je sodeloval škofov vikar za Slovence n a Trzaš kem
Večer posvečen Ireni Žerjal; desne: l/ilmo Punč	9' Anton Bedenčič * v
PLOŠČA NA ZAPORU V GORICI
Na zunanji steni zapora v Ul. Bar-zelllni v Gorici sta veteranski združenji ANPI-VZPI in AN ED 22. septembra odkrili ploščo z napisom v spomin na zapornike v času druge svetovne vojne v italijanskem, slovenskem in angleškem jeziku. Oblikoval jo je arh. Diego Kuzmin. Spominska plošča jc bila že svojca s nameščena tudi na zaporniškem dvorišču.
PESNIK RENATO QU AG LIA
Kulturni in družbeni delavec Renato Quag.Ha, doma iz Rezije, ki je leta 1986 prejel nagrado iz Prešernovega sklada za zbirko narečnih poezij Bas ide (1935), leta 2007 pa je v samozaložbi izdal 420 strani obsežno knjigo v rezijanščini Baside, Mi samo izde, ti ke baj si?, je poleti
v samozaložbi v 50 Izvodih Izdal prvo izmed iti rih novih načrtovanih zbirk. Na Solbld so 29. julija predstavili knjigo na 122 straneh Sanjalavi/lndizi, Poesie dal 6 maggio 1976 al 20 aprile 1084. Gre za njegove pesmi v rezijanšelni in Italijanskem prevodu, ki so nastale v leti h 1976-84,
Zadnji ponedeljek v septembru je bil posvečen pisateljici in pesnici Ireni Žerjal, kr nas je pred kratkim za vedno zapustila. O njej in njenem delu so govorili Vilma Punč, Majda Artač, Maja Lapornik, Marij Čuk, Boris Pangerc, Aleksij Pregare in Deziderij Švara. Predvajali so filmski portret Irene Žerjal v režiji Maje Lapornik, Knjižnica Dušana Černeta pa je pripravila razstavo njenih knjižnih del. Večer v spomin na Ireno Žerjal je Društvo slovenskih Izobražencev pripravilo v sodelovanju s Knjižnico Dušana Černeta, Radijskim odrom, Slavističnim društvomTrsl-Gorica-Videm in založbo Mladika,
Z leve zgoraj: Aleksij Pregare, Deziderij Švara, Majdo Artač, Doris Pangerc, Marij Čuk, Maja Lapornik, Silvester Metliko in Gorazd Pučnik so sodelovali no večeru za Ireno terjat
NOVI PREDSEDNIK SDGZ
V ARGENTINI JE UMRL LOJZE REZELJ
Slovensko deželno gospodarsko združenje je po nenadni smrti svojega vidnega predstavnika inž. Marka Štavar-ja preuredilo svoje vodstvene organe. Predsednik SDGZ Niko Tence je po devetih letih odstopil in prevzel predsedovanje zvezinega podjetja Servis, ki gaje bil vodil Stavar. Za novega predsednika pa je bil 30. j uk lij a izbran dosedanji gorički podpredsednik Robert Frandolič.
V Buenos Airesu je 10. septembra umrl kulturni delavec Lojze Rezelj. Rodil seje 23. decembra 1933 v Novem mestu in se z družino kot otrok leta 1945 umaknil na Koroško in nato em igri ra Iv Argentino. Njegova ljubezen je bila gledališče, bil je igralec in režiser. Dolga leta je bil profesor na Srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka, leta 2003 je bil izvoljen za predsednika Zedinjene Slovenije, zavzetost za misijone pa jo med drugim pokazal z ureditvijo knjige Ladislav Lenček, Vrli mož, ki ni živel za sebe. Izšla je leta 1996 pri Slovenski kultu mi akciji, pri kateri je bil tudi dolgo zelo dejaven.
SREDNJEVEŠKA ZGODOVINA PRIMORSKE
Pred meseci sta izšli dve tehtni zgodovinopisni deli o primorskem območju v poznem sred njem veku.
Dr, Vojko Pavlin v delu Goriška, Od zadnjih goriš kr h grofov do habsburške dežele govori o Goriški pod grofi Goriškimi in o njenem prehodu pod oblast Habsburžanov po izumrtju grofov leta 1500.
Dr, Miha Kosi pa v delu Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek dežele Kras odstira vojaško-politično zgodovino Krasa med 12, in IG, stoletjem.
RADO PEZDIR V MEDNARODNI ARENI
Ekonomist, raziskovalec stranpoti slovenskega gospodarstva v času komunistične vladavine in nedokončane tranzicije, strokovni sodelavec preiskovalnih komisij Državnega zbora Republike Slovenije v preteklem mandatu Rado Pezdir je v tedniku Reporter iz Ljubljane v zadnjih mesecih dodatno razgrnil tudi zamolčana ozadja "družbenega gospodarstva" v okviru slovenske manjšine v Italiji, zlasti kar zadeva Tržaško kreditno 'banko, Kmečko banko, družbi SAFTI in KB1909 ter podjetja iz njunih mrež.
Na to problematiko je nedavno opozoril tudi mednarodno strokovno javnost, saj je z Janezom Šušteršičem objavil razpravo v angleščini Yugoslav companies in Zone Aof the Free Territory of Trieste, The formation of an institutionalized parallel economy controlled by the State Security Service (Jugoslovanska podjetja v Coni A Svobodnega tržaškega ozemlja, Oblikovanje institucionalizirane vzporedne ekonomije pod nadzorom Uprave državne varnosti). Izšla je v 2, zvezku letošnjega letnika tri mesečnika L’Archivio storico itallano, ki ga v Firencah izdaja toskansko zgodovinsko združenje Depu-tazione di Storia patria per la Toscana, Ta javna ustanova deluje od leta 1362, revija pa se rodila že leta 1842, tako da je maj starejša zgodovinska revija v Italiji,
Avtorja obravnavata obdobje 1945-51 in podajata pregled podjetij, njihovih zakonitih in nezakonitih dejavnosti, posebej pa obravnavata vlogo Udbe v njih po p re ust roju iz let 1950-51.
CENZURIRANI PARTIZANSKI KIRURG
Pri Cankarjevi založbi v Ljubljani je izšel prevod spominov novozelandskega vojaškega zdravnika Lindsaya Rogersa (1901-62), ki je od oktobra 1943 dalje deloval kot zdravnik v partizanskih bolnišnicah na Hrvaškem, v Bosni in Sloveniji.
Pravzaprav gre za nov prevod njegove knjige Guérilla surgeon, ki je izšla Eeta 1957 v Londonu in doživela več natisov, naslednje leto pa tudi francoski prevod s slikovitejši m naslovom L'étais médecin avec Tito. Iz francoščine jo je v slovenščino prevedel France Šušteršič. Izšla je leta 1962 pri založbi Borec pod naslovom Gverilski zdravnik, vendar z majhno "napako”: vsa mesta, ki so kritična do komunizma, političnih komisarjev, poveličevanja Sovjetov ipd,, so izpuščena.
Novi, celoviti prevod, ki nosi naslov Partizanski kirurg, je oskrbela publicistka in odlična raziskovalka naše polpreteklosti Alenka Puhar. Nekoč izpuščeni delt so zdaj objavljeni v ležečem tisku, v spremni besedi pa je Puharjeva predstavila Rogersa in njegovo delo, zgodovinski okvir dogajanja ter problematiko cenzure,
UMRL JE LJUBITELJ
“POLKA MAŠE" FRANK PERKOV1CH
VChisholmu v Minnesoti (ZDA), kjer seje slovenski materi Jennie Lesar En hrvaškemu očetu Johnu rodil 24. decembra 1928, je 16. julija na svojem domu v spanju umrl duhovnik Frank Perkovich, ki je navdušeno gojil cerkveno petje v ritmu slovenske polke in oblikoval tako imenovano "polka mašo".
V d uhovnika je bil posvečen leta 1954, služboval je na več župnija h škofije Duluth. V pokoj je stopil leta 2004.
"Father Perk" seje leta 1973 navdušil za polka mašo pri drugih izvajalcih, vendar je s pomočjo harmonikarja Joeja Cveka in njegovega ansambla Polka Massters ter Mary Cvek (za priredbe besedil) to cerkveno glasbeno zvrst zelo izpopolnil In izdal vsaj tri velike plošče. Prvo so prodali v 100,000 izvodih. Veliko je gostoval, zlasti v Clevelandu, leta 1975 tudi v Sloveniji in Hrvaški, leta 1983 pa v Rimu, kjer seje srečal s papežem Janezom Pavlom II. in nastopil v baziliki sv, Petra.
VI LE N IGA 2018
Višek letošnjega 33. med narodnega literarnega testi vala Vilenica je bila izročitev istoimenske nagrade 8. septembra v jami Vilenica med Seža no in Lokvijo. Prejel jo je plodni bolgarski pisatelj llija Trojanovv, ki .seje rodi! leta 1965 v Sofiji, ustvarja pa v nemščini in trenutno živi na Dunaju. Njegova družina je leta 1971 pri Novi Gorici prebežala ra Zahod in nekaj časa prebila v begunskem taborišču na Padnčah v tržaški občini. Dolgo je živel v Nemčiji, Južni Afriki in Indiji,
Dobitnik Kristala Vdenite je gruzijski pisatelj Šota Lata svili. Štipendijo Srednjeevropske pobude pa je prejela Maria-PauLa Erizanu iz Moldavije.
Od 4. do 9. septembra se jo v več krajih zvrstila kopica pobud pod skupnim naslovom Pisati in preživeti. Med drugim so predstavili malteško književnost, Slovenska avtorica v središču Vi leni ee 2018 je bila Mojca Kumerdej. Med povabljenimi slovenskimi gostije bil tudi pesnik David Bandelj ¡2 Gorice.

MLADIKA V ARGENTINI
Ne gre za našo revijo, temveč za Folklorno skupino Mladika, ki je pred dvema letoma nastopila tudi v Gorici in je 11, avgusta s folklornim festivalom v Našem domu v San Justu v Buenos Airesu praznovala 15-letnico. Pod vodstvom Mirjam Mehle Javoršek in sodelavcev je v domači dvorani nastopilo okoli 50 otrok in mladih.
Velik praznik za "mladi ko vce” in skupnost v San Justu je bil potem še 22. septembra, ko je v Našem domu nastopila Akademska folklorna skupina France Marolt iz Ljubljane.
SPOMINI VELEPOSLANIKA BOJANA GROBOVŠKA
Nekdanji časnikar in diplomat mag. Bojan Grobovšek, ki seje rodil leta 1949 v Ljubljani, odraščal pa je v Trstu in Gradcu, je v zadnjih letih razvil bogato publicistično delo. Pri založbi Totaliteta v Ljubljani je izdal izdal knjigo Trst, Ljubljana, Dunaj in širni svet, Reminiscence in razmišljanja.
V njej ob spominih na prehojeno pot in diplomatsko službovanje v Avstriji, Poljski, Argentini in Švici razmišlja o slovenstvu, položaju slovenske države in mednarodnih odnosih.
Poglavje, v katerem piše a argentinskih Slovencih, so rojaki izpod Južnega križa ocenili kot zelo nenaklonjeno in napisano po starih tirnicah z uporabo zadrtih ideoloških fraz, ki bi se jim bil lahko izognil ati bi jih vsaj diplomatsko n i a n si ra L
70, MARIJANSKI SHOD
Na Opčinah je bil 9. septembra 70. Marijanski shod, ki je na m en jen slovenskim vernikom tržaške škofij e. Procesijo s kipom Fatimske Matere Božje po vasi in somaševanje v cerkvi je vodil tržaški škof rnsgr, Giampaolo Crepaldi.
KARDINAL RODE MED SLOVENCJ NA VIDEMSKEM
Kardinal Franc Rode je na največji praznik Rezijanov, na veliki šmaren, v italijanščini s slovenskimi odlomki maševal in pridigal na Ravanci, i. septembra pa je maševal na slovenskem romanju k Mariji Žanjid v Porčinj v občini Ah te n, kjer je po izročilu Mati Božja septembra 1855 trikrat spregovorila mladi domačinki Tereziji Duš.
KRESNICEK
V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici so G. septembra predstavili otroško spevoigro Radovana Gobca Kresniček, Nastopilo je 50 m lad ih pevcev iz skupin v Gorici, Doberdobu, Števerjanu, Štmavru in na Vrhu. Režirala jo je 20-letna Sanja Vogrič, pri projektu pa so sodelovali Patrick Quaggiato s priredbo, Mateja Černič kot dirigentka orkestra in Lucija Lavrenčič, Damijana Čevdek Jug ter Martina Hlede kot zborovodkinje.
RAZSTAVA
LJUDMILE DROBNIČ REBOZOV
Slovenska kulturna akcija je v Dvorani d r. Tineta Debeljaka v Slovenski hiši v Buenos Airesu 24. marca odprla samostojno slikarsko razstavo Ljudmile Drobnič (Spodnja Slivnica, 1927), Gospa je vdova po pesniku Branku Rebozovu, katerega spomini so v pripravi za natis v zbirki Zapisi iz zdomstva naše založbe.
Poleg njenih olj so v spomin razstavili po eno sliko rajnega moža Branka in rajnega sina Marka Branka.
Večerje uvedel predsednik SKA Damijan Ahlin, o razstavljenih delih pa je spregovorila vodja likovnega odseka And rejka Dolinar.
Slikarka v družbi pesnike? Vinka Rodeta
NOVA KNJIGA JOŽETA ŠUŠMELJA
Nekdanji politik in diplomat Jože Šušmelj je v Novi Gorici Izdal novo knjigo z naslovom V Trstu ob osamosvajanju Slovenije. 5premni besedi sta mu napisala zgodovinar Jože Pirjevec in predsed nik Slovenske kultu mo gospo-darske zveze Rudi Pavšič.
Šušmelj, ki je bil v letih 1974-82 župan v Novi Gorici, je bil od jeseni 1990 do februarja 1992 zadnji jugoslovanski generalni konzul v Trstu, od aprila 1992 pa prvi slovenski generalni konzul. Pozneje je služboval na veleposlaništvu v Rimu, v letih 2004-08 pa je bil spet generalni konzul v Trstu.
Nasi zgodovini je v preteklih letih posvetil že več del, med drugim naslednja: Slovenija, Italija, Bela knjiga o diplomatskih odnosih (z Brankom Gradišnikom, 1996); Zgodba o zakonu, Sprejemanje zakona za, zaščito slovenske manjšine v italijanskem parlamentu (2003); Trpko sosedstvo, Nekateri vidiki odnosov med sosednjima državama v obdobju 1346-2001 (2003). * V
NOVA KNJIGA B E RTI J A BRUSSA
Znani pomorščak, dolgoletni komentator jadralske regate Barko lane Berti Bruss iz Barkovelj v Trstu je pri zal oz bi Fe n d ra go n iz Bologne izdal svojo drugo knjigo, Giardino d'infamia, Viaggio n el mondo dei dimenticati (Vrt sramote, Potovanje v svet pozabljenih),
V njej popisuje svoje neverjetne, kafkovske sodne prigode in petmesečno prestajanje zaporne kazni. Pred tem je pri isti založbi, tudi v italijanščini, leta 2013 izdal roman o svoji plovbi okoli Italije s prijateljem, oslepelim jadralcem (lo, i tuoiocchi, tu, 1‘anima mia, La starta di unospeciale viaggio per il mare).
PREMIERA SSG
Slovensko stalno gledališče v Trstu je začelo novo sezono s premiero 21, septembra, Gostujoči režiser Matjaž Faričje postavil na oder Shakespearovega Hamleta, Naslovno vlogo je odigral Klemen Janežič (letnik 1989} iz ljubljanske Drame.
DVA NOVA KIPA V NOVI GORICI
V Novi Gorici so S. septembra odkrili kip politika in diplomata Jože Vilfana (1308-87), vendar ne na Erjavčevi utici, kjer je Aleja slavnih mož in kjer ima od leta 1973 svoj kip njegov oče, politik in odvetnik Josip Vilfan, temveč pred sedežem Območnega združenja borcev NOB Nova Gorica na Kidričevi ulici. Kip je delo Anje Kranjc iz Vipave.
Pred Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica pa so 14. septembra odkrili kip režiserja, prvega direktorja in umetniškega vodje Primorskega dramskega gledališča Jožeta Babiča (1917-95), delo Mirsada Begiča.
VITEZ REPUBLIKE ADI DAM EV
Tržaški mednarodno priznam dirigent, korepetitor in skladatelj Adi Danev (uradno: Aldo Danieli) je od predsednika republike Sergla Mattarelle prejel visoko odlikovanje. Postal je vitez republike.
Njegovo umetniško pot lepo prikazuje dokumentarec slovenskih sporedov RAI v Trstu, ki gaje leta 2015 režirala Tamara Stanese.
SLOVENSKE URŠULINKE
Nova provincialna predstojnica slovenske province uršullnk Rimske unije, ki vključuje Avstrijo in Slovenijo, je s. Anka Kogelnik. Po posvetovanju z vsemi sestrami jo je za mandat treh let imenovala vrhovna predstojnica Cedita Wang, Uršullnkeso s šestimi skupnostmi že več kot 300 let prisotne v slovenskem prostoru.
1.10S RISB ZA PLATNICO
Septembra je v Gorici izšla 1. številka novega, 73. letnika otroške mesečne revije Pastirček, ki nepretrgoma izhaja od leta 1946. Izdaja jo Zadruga Goriška Mohorjeva, s sodelavci pa jo ureja župnik Marjan Markežič.
Letošnjo platnico je narisala Giu lia Canciani iz dvojezičnega šolskega središča v 5pet.ru. Njeno risbo so izbrali med 1,106 risbami, ki sojih v ta namen poslali mladi bralci.
ZADOLŽENI ZA MANJŠINE
Po dolgotrajnih pogajanjih, ki so sledila junijskim parlamentarnim volitvam V Sloveniji, in po nastopu vlade, ki jo vodi Marjan Šarec, je postal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu ter novi vodja Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Jožef Česnik iz Stranke Alenke Bratušek. Državna sekretarka je Olga Belec. Donedavni minister Gorazd Žmavc je nasledniku predal posle 14. septembra.
Novi zunanji minister je bivši predsednik vlade Miro Cerar iz Stranke modernega centra. V vladi je kot minister za kohezijo tudi tržaški v Slovenijo preseljeni podjetnik Marko Bandelli (Stranka Alenke Bratušek).
Nova predsednica Komisije Držav nega zbora za Slovence v zamejstvu in po svetu je Ljudmila Novak iz Nove Slovenije, ki je svojčas že bila ministrica za to področje.
DRUŠTVO SLOVENSKIH PISATELJEV
Aksinija Kermaunerje bila 12. septembra izvoljena za predsednico Društva slovenskih pisateljev. Pred njo je bil na tem mestu Ivo Svetina, ki je bil po mandatu 2014-17 tani decembra potrjen kot predsednik, a je junija letos odstopil. V upravnem odboru sta tudi Tržačana Marko Kravos in Marko Sosič. Med štirimi kandidati za predsednika pa je bil tokrat tudi Tržačan Marij Čuk.
POSLOVIL SE JE ANDREJ CAPUDER
Profesor francoske književnosti, prevajalec, pisatelj, urednik in esejist, kulturni minister v prvi slovenski demokratični vladi, veleposlanik v Parizu in Rimu prof. Andrej Capuder je 22. avgusta v Ljubljani podlegel hudi bolezni. O dragocenem prijatelju Drage in Društva slovenskih izobražencev na drugem mestu objavljamo spominski članek.
Rodil seje 23. novembra 1942 v Ljubljani. Leta 1967je diplomiral, leta I960 pa doktoriral na romanskem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. Sodil je med katoliške oporečnike komunističnega reži na.
Od leta 1968 do 1973 je poučeval francoščino in italijanščino na II. klasični gimnaziji in že takrat zablestel z novim celotnim prevodom Dantejeve Božanske komedije, za katerega je prejel slovensko in italijansko visoko priznanje. Nato je30 lot predaval zgodovino francoske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Napisal je pet romanov, avtobiografski duhovni poto-p Es „ vrsto zbirke rtič, pesmi, esej e v i n d ne v n I ko v ter v rsto strokovnih študij. Zelo veliko je prevajal.
POSLOVILA SE JE IRENA ŽERJAL
V	Trstu je 27. avgusta preminila solnica, pesnica in pisateljica Irena Žerjal. Rodila seje 20. aprila 1940 v Ricmanjih. Za domače je bila Mirka. V Trstu je maturirala na klasični gimnaziji, nato je študirala na Filozofski Fakulteti v Ljubljani, ob tem je nekaj let poučevala na Ravnah na Koroškem in v Mežici.
Leta 1964 se je poročila z znanim in preganjanim oporečnikom ter poznejšim vodilnim politikom v času “slovenske pomlad F' Jožetom Pučnikom ter imela z njim sina Gorazda. Ko je prišel drugič iz zapora, so se leta 1966 preselili v Hamburg, vendar je šel zakon nato narazen, s sinom seje vrnila v Ricmanje in leta 1969 sta se z možem ločila,
Leta 1978 je v Ljubljani diplomirala iz slovenščine in ruščine, že od leta 1972 pa do upokojitve je poučevala na srednjih in višjih srednjih šolah na Tržaškem .
Prve pesmi je objavila v Literarnih vajah. V Ljubljani seje pridružila mladim, modernističnim ustvarjalcem okoli Perspektiv in Problemov.
Po povratku na Tržaško seje vključila v zamejsko kulturno in revijalno življenje, Pisala je za Zaliv, Most, Mladiko in druge, zelo veliko tudi za Radio Trst A. Uporabljala je več psevdonimov,
Izdata je osem pesniških zbirk {pet v samozaložbi); Goreče oljke (1969), Topli gozdovi (1972), Klišama utopičnih idej (1974), Pobegla zvezda (1977; zanjo je prejela nagrado Vstajenje), Gladež (1982), Alabaster (1934), Let morske lastovice (2007) in Sumljive in abstraktne poezije (2013).
V	knjigi sta izšla dva njena romana; Magnetofonski trak (1994) in Kreda in hijacinte (2006). Dva romana pa je objavila v nadaljevanjih v Mladiki: Čanodejke (2002-03) ter Peta Avenija in smrtne zagate (2011-15).
Kratko prozo je predstavila v knjigah Tragedijca na grobljah (1973) in Morje, ribe, asfalt (1976), skupno z Nadjo Švaro in Marijo M i s I e j pa je izdala knjigo Burja in kamni, Proza in poezija 1987 (1987).
UMRL JE KNJIŽEVNIK CIRIL ZLOBEC
V Ljubljani je 24. avgusta umrl književnik in kulturni ter politični delavec akademik Ciril Zlobec, Roči i I se je 4. julija 1925 v Ponikvah na Krasu. V Gorici ‘n Kopru je obiskoval mala semenišče, vendar je bil leta 1941 izključen zaradi urejanja ilegalnega dijaškega lista v materinščini. Med vojno je bil partizan. Po njej jev Ljubljani doštudiral slavistiko, postal časnikar in urednik, najdlje je delal na radiu, nekaj let tudi na televiziji.
Bilje član Zveze komunistov Slovenije, tudi Centralnega komiteja, republiški poslanec, podpredsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 pa je bil. izvoljen v predsedstvo Slovenije.
Kot pesnik je objavljal že med vojno, leta 1953 pa je s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prelomno zbirko Pesmi štirih, kije pomenila povojni prehod v intimizem.
Objavil je celo vrsto pesniških zbirk, dva romana, številne eseje in uredil vrsto antologij, Od teta 1969 je bil 30 let glavni urednik revije Sodobnost. Veliko je prevajal je iz italijanščine [Dante, Leopardi, Carducei, Montale, Ungaretti, Quasimodo) in srbohrvaščine.
ROMANJE V MIDLAND
Slovenci iz Kanade so 8. septembra priredili dve pomembni srečanji. V skladu z ustaljenim običajem so na drugo septembrsko soboto poromali v Midland (ISO km iz Toronta). Tam je cerkev kanadskih svetih mučencev, šestih jezuitskih duhovnikov in dveh redovnih bratov, Francozov, misijonarjev med Huroni, ki sojih v letih 1642-49 pobili Irokezi. Več narodnih skupnosti je v parku okoli bazilike postavilo svoja obeležja. Slovenci, ki se tam od leta 1949 spominjajo žrtev vojne in revolucije v domovini, so leta 1975 postavili svoj križ.
Po spovedovanju v cerkvi, spominski slovesnosti pri križu in križevem potu na prostem so duhovniki Valentin Batič in Leopold Valant iz Toronta ter Drago Gačnik iz Hamiltona imeli v cerkvi mašo, pete litanije Matere Božje in blagoslov.
Pel je združeni moški pevski zbor župnij Marije Pomagaj in Brezmadežne v Torontu pod vodstvom Jožeta Oražma.
Zvečer je bil v dvorani pri Brezmadežni v Torontu koncert vokalne skupine Plamen, ki jo vodi Marija Ahačič Pollak, nastopili pa so še trije mladi umetniki iz Slovenije; kitarist Timotej Kosovinc, pianistka Tanja Činč in violinistka Ana Julija Mlejnik. Udeležencem seje predstavila tudi nova slovenska veleposlanica v Kanadi dr. Marjeta Gabrič,
SEMINARJA ZA ŠOLNIKE
Od 20. do 24. avgusta je bil v Tolminu poletni seminar za slovenske šolnike v Italiji.
Od 4. do 6. septembra pa je bil na vrsti 53. Seminar za vzgojitelje, učitelje in profesorje sol s slovenski m učnim jezikom v Italiji, ki ga pripravlja Ministrstvo za Izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije preko Zavoda RS za šolstvo in v sodelovanju z Uradom za slovenske šolo pri Deželnem šolskem uradu za Furlanijo Julijsko krajino. Predavanja in delavnice v Trstu in Gorici so bili namenjeni kakim 450 aktivnim šolnikom.
UMRL GIORGIO PILLER!
V 94, letu starosti je v Švici umrl zdravnik Giorgio Pilleri, Rodil se je v Trstu 16, junija 1925 očetu Mariu Pillepichu z Reke in materi slovenskih korenin Ines Zadnik. Študiral je medicino na padovanski univerzi, nakar je študij nadaljeval na Dunaju in v Švici. Med letoma 1955-1965 je bil asistent na N evroa n atomskem inštitutu v Bernu, nato njegov direktor, Bilje profesor za n evro a n ato m tj o in primerjalno n evro p a • tologijo v Bernu, Čeprav je izhajal iz medicine, je bilo področjo njegovega dela interdisciplinarno in sega od primerjalne človeške n evroa n atom ij e do klinične etologije, etologije delfinov in paleontologije do evolucije in zaščite kilov in drugih področij. Ukvarjal se je s presenilnimi boleznimi, z Alzheimerjevo bolezni join Pickovo atropijo.
Veliko se je zanimal za delfine, predvsem za rečne, ki jih je raziskoval po Aziji in Ameriki. Dva primerka rečnega delfina je med posebno odpravo prenesel iz Inda vdelfinarij bernskega inštituta.
Njegova raziskovalna vnema ga je sploh vodila v svet, daje obkrožil ves planet, in se pogosto podajal v prava pustolovska potovanja. Svoje avtobiografske zapise je prelil v spretno, anekdotično napisano knjigo Kramljanje o medicinski šoli 1922-1995, ki jo je leta 2007 izdala založba Mladika, Avtobiografija je izšla tudi v nemškem jeziku z naslovom Plauderefen aus der medizinischen Schule: Eine Autobiographic (d ie Jahre 1925 bis 1995). O delfinih je pisal v knjigi Die Geheimnrsse der biinden Delphlne (1970; Skrivnosti slepega delfina).
Za s voj e zasluge je leta 1975 prejel naziv Commendatore d oil a Repubblica Italians, rojstno mesto pa mu je leta 1975 podelilo Zlatega svetega Justa. Bil je član Akademije znanosti v Bologni, zunanji član londonske Linnean Society in drugih uglednih znanstvenih ustanov.
o médi ciniki šoli
Giorgio Pilleri
30. ROMANJE TREH SLGVENU
Dejan Valentinčič in del občinstvo na Sv. ViŠorjah pred kuliso Zahodnih Julij cev {foto: Aleš Brecelj)
Na Sv. Višarjah je bilo 5. avgusta v priredbi Rafaelove družbe in Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi že 30. Romanje treh Slove n ij. Svojemu predavanju na prostem za Marijinim svetiščem je Dejan Valentinčič dal naslov Vsi smo Slovenci, več nas združuje., kot ločuje. Somaševanje v cerkvi je vodil škof iz Murske Sobote nisgr. Peter Štumpf. Na srečanju, ki ga je vodi! delegat za pastoralo Slovencev po svetu msgr. Janez Pucelj, sta nastopila še pevska skupina Cantate Domino in kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov.
Letošnje poletne Viša rske dneve za mlade, kijih prireja Rafaelova družba, so posvetili spoznavanju Slovencev na Hrvaškem z obiski na Reki in v Gorskem kotarju. * V
NUNCIJ V SLOVENIJI
Apostolsko nuncia-turo v Ljubljani trenutno vodi dosedanji svetovalec msgr. dr. Daniele Liessi. Nunciju, Poljaku nadškofu Juliuszu Januszu, ki bo prihodnje leto dopolnil 75 let, je namreč 21, septembra prenehala služba papeškega predstavnika v Republiki Sloveniji, Opravljal jo je od februarja 2011.
SEMINAR ZCPZ
V Termah Dobrna je bil od 5, do 11. avgusta poletni seminar Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Študij nabožnih in posvetnih pesmi je vodila Damijana Božič Močnik, organisti pa so delali z Gregorjem Klanci čem. Med drugim so udeleženci naštudirali peto mašo, ki jo je Fran Vebnturini posvetil spominu bazoviških junakov.
NOVO VODSTVO KSKJ
Avgusta so na 39. konvenciji v Chicagu za navo štiriletje izvolili vodstvo ameriško-slo-venske bratske in zavarova In e zveze KSKJ Life. Njeno izvirno ime seje glasilo Kranjsko slovenska katoliška jednota, prihodnje leto pa bo praznovala 125-letnico ustanovitve.
Za predsednika je bil izvoljen Rudolph Krašovec iz Puebla v Koloradu, za direktorja pa Tony Mravle iz Jolieta v Illinoisu.
VPISI V SOLSKEM LETU 2018-19
V	šolskem letu 2018-19, ki seje začelo septembra, je vpisanih v javne šole s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem ter v dvojezične šole v Benečiji skupno 4.421 učencev in dijakov (lani: 4.376).
Na Tržaškem je v vrtcih 506 otrok (lani: 539), na osnovnih šolah 901 (918), na srednjih šolah 469 (487), na višjih srednjih šolah pa 621 (lani: 609). Skupno 2.497 vpisanih (lani 2.553, torej jih je letos 56 manj).
Na Goriškem je v vrtcih 392 otrok (lani: 387), na osnovnih Šolah 644 (632}, na srednjih šolah 301 (319), na višjih srednjih šolah pa 301 (tani: 280). Skupno 1.638 vpisanih (lani 1.546, torej jih je letos 92 več).
V	Špetru in podružnici je v vrtcu 72 otrok (tani: 75), na osnovni šoli 148 (142), na srednji šoli pa 66 {lani: 60). Skupno je vpisanih 286 (lani 277, letos je torej 9 vpisov več).
POLETNA SREČANJA POD LIPAMI V GORICI
Okrogla mizo o knjigi Jožeta Mihevca in Slovencih v Kanadi
V parku ali v dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici, odvisno pač od vremena, seje od 14Junija do 7, avgusta vsopri-redbi Krožka Anton Gregorčič in občasno v sodelovanju s še kako ustanovo ter ob pokušnji vin domačih pridelovalcev zvrstilo devet zelo uspelih poletnih Srečanj pod lipami,
O edini zamejski javni proslavi slovenskega Dneva državnosti 28. junija smo že poročali.
Založba Mladika je bila H. julija soudeležena pri predstavitvi spominov Jožeta Mihevca Skozi taborišča do sreče in pogovoru o Slovencih v Kanadi, kjer avtor živi. Posebnost srečanja je bila v tem, da sta sodelovala tudi ugledna predstavnika slovenske skupnosti v Kanadi; avtorjev sin dr, Joe Mihevc, ki je univerzitetni profesor moralne teologije in od leta 1391 občinski svetovalec v Torontu, ter župnik slovenske župnije v Hamiltonu Drago Gačnik. Spregovorili so še mag. Andreja Mele iz Cerknice, prof, Tomaž Susič kot tolmač, ko je bilo treba seči po angleščini, in moderator, urednik zbirke Zapisi iz zdomstva Ivo Jevnikar. Na koncu je svoje domače vinarsko podjetje predstavil Fabjan Koršič z Jazbin.
Domačemu kmetijstvu in gostinstvu sta bila posvečena večera Ko okusiš nekaj lepega [vinogradnik in vinar Damijan Podversič 19. julija) in Zgodba o tradiciji, delu in uspehu (družina gostincev Devetak zVrha sv, Mihaela 7. avgusta).
O zgodovinskih in aktualnih ternah pa so spregovorili hčerka italijanskega državnika Maria Romana De Gašper! (14. junija), nekdanji predsednik Državnega zbora Republike Slovenije France Cukjati (21, junija), časnikar Bernard Nežman [5. julija), predsednica preiskovalne komisije Državnega zbora Jelka Godec in razisko valeč gospodarskega kriminala Rado Pezdir (26. julija) ter avtorja študije Prevarani sokoli Ivan Čuk in Aleks Leo Vest (2. avgusta).
BAZOVICA 2018
Na letošnjih slovesnostih ob Sfi-letnici ustrelitve bazoviških junakov so spregovorili; 6. septembra na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu zgodovinar Štefan Čok, po maši zadušnid v Bazovici, ki jo je daroval župnik Žarko Škerlj, predsednik vzhod nokraškega rajonskega sveta Marko De Lu is a; 7. septembra pred spomenikom pred rektoratom univerze v Ljubljani publicist Vili Prinčič in predsednik Društva TIGR Savin Jogan, pred spomenikom, v Prešernovem gaju v Kranju pa deželni svetovalec Igor Gabrovec in kranjski podžupan Boris Vehovec; 9. septembra na bazovski gmajni predsednik Odbora za proslavo bazoviških junakov Milan Pahor, senatorka Tatjana Rojc in (v italijanščini) časnikar Pieriuigi Sa batti.
PRVENEC
PRIMOŽA ŠTORMANA
Tržaški šolnik in književ ni k Primož Sturm a n je pri založbi L i te ra v Mariboru izdal svoj prozni prvence Gorica je naša. Zbirki enajstih zgodb je spremno besedo napisal Jurij Hudolin.
NOVA PREDSEDNICA ZCPZ GORICA
Na občnem zboru Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica je bila 24. julija za predsednico izvoljena dirigentka Damijana Čevdek Jug, Nasledila je Dana Bertinazija, kije bil predsednik sedem let.
ML4DIKA OS 2018 | 47
ZADNJA STRAN ŽUPNIJSKE KRONIKE
Priporočena za objavo na 46. literarnem natečaju revije Mladika
Božo Rustja
Bili so hudi časi Francozov, Visoki davki in stalni strah pred vojno. Skozi vas je vozila poštna kočija, Na eni izmed poli so se konji splašili.
Med dirom je padla iz kočije blagajna, konji pa so zbezljali s kočijo naprej in se ustavili šele pred sosednjo vasjo. Za kočijo je eden od večjih vaških kmetov peljal gnoj. Ob poli je zagledal blagajno, ki je padla na njegovo njivo. Pohitel je ir nanjo stresel gnoj.
Ko so na posti ugotovili, da ni blagajne, so jo šli iskat. A našli je niso, pa naj so tako skrbno pregledali vse jarke ob cesti. Nikjer je ni bilo. In prišla je kazen. Malomarnega koč jaza so s konji razčetverili na mestu, kjer so se konji splašili. Dogodek bi ljudje pozabili, če ne bi kmet, ki je imel njivo ob poli, postal eden največjih in najbogatejših v vasi. Kupoval je zemljo, najemal hlapce in dekle, da so jo obdelovali, Kmetija se je širila in cvetela. »Nič ga ne prizadene. Ne toča ne pozeba ne suša ne mokrota,« so govorili ljudje.
Minila so desetletja. Čez polje, prav blizu kraja, kjer so se splašili konji poštne kočije, so zgradili železnico. Menjale so se države in propadla cesarstva, a kmetija je še vedno cvetela. Ves lip kmetije je bil na mladem sinu. Imel bo srečo, da bo prevzel močno posestvo. Nastopili so časi, ki za kmete niso bili najbolj prijazni, a kmetija je bila še vedno ena najbol j cvetočih. Imela je prvo kosilnico. Tn ne kakršno koli. ampak veliko, tako da si se lahko peljal z njo do travnika ali senožeti. In z njo je večkrat upravljal prav mladi sin. Tudi tistega usodnega dne, ko je šel z njo kosil. Moral je čez železniško progo. Še danes nihče ne ve, kako seje to zgodilo, a kosilnica se mu je ustavila prav na nezavarovanem prehodu čez progo, Kot kaže, se je trudil, da bi jo spravil naprej, a ga je
presenetil vlak in ga povozil. Ljudje so po tistem dogodku znali povedati, da se je Lo zgodilo na tistem mestu,kjer so razčetverili kočjaža ... Le nesrečnega fanta, tudi to so znali povedati ljudje, je vlak razmesaril na nešteto kosov, medtem ko so konji kočjaža samo razčetverili.
To pripoved iz otroških let sem nosil dolgo s seboj, čeprav ji nisem pripisoval nekega posebnega pomena in jo z Seti skoraj pozabil. Mi je pa prišla na misel pred leti .,, Naj zato tu, v skromnosti sobice doma za ostarele napišem še zadnjo stran kronike župnije Kamno, v kateri sem dolga leta pasti ruval. Vem, da se večer mojega življenja bliža zatonu, zato name še boli pritiska ta teža. V prejšnjih časih - vsi jih poznamo je bilo bolje, da kronike nisem napisal, zato me sedaj še to spodbuja, da vzamem v roke pero. Nisem več prepričan, da bom zmogel vse zapisati. Pozabljam in roka se mi trese. Težko sc zberem in dolgo iščem prave besede. Bojim se, da bom kakšno ime napisal narobe, pa nič zato. Ni važno, komu se je zgodilo, ampak kaj se ie zgodilo. Če bo kdo te besede bral, naj mu bodo v opomin.
A kaj, ko danes ni nobenemu človeku nič več v opomin. Ne zamisli se nad tem, kar se mu zgodi. Sajno brezglavo drvi naprej. Ti svet ¡e postal tak, da se skoraj z veseljem od njega poslavljaš!
Kamno. Župnija na kraškem robu je bila to, a ne naj slabša. Veliko skrbi sem imel z njo, a dala mi je tudi veliko lepih trenutkov. Saj duhovnika ne skrbi samo, če se ljudje oddaljujejo od Cerkve, ampak tudi druge stvari. 'Pako je mene bolelo odseljevanje in prazne hiše. Čeprav razpadajoče domačije niso bile samo posledica odseljevanja, ampak tudi čudnega obnašanja naših
48 | ML1DIKA 03 >2018
ljudi, da se niso znali zmeniti glede dediščine. Umrl je stari gospodar in naenkrat se je izkazalo, da je domačija in vsa zemlja v posesti še starega očeta. Pa sedaj rešuj stvar, če moreš! Nekaj se jih je odselilo v Italijo, nekaj v Ameriko, kakšen pa drugam. Kdo bo vse dediče spravil skupaj, kdo odplačal, da bodo zadovoljni? In tako je propadla marsikatera domačija. Nekaj jih je propadlo brez vzroka. Mladi so si sezidali hišo na najboljši zemlji pod vasjo, starši pa so ostali v stari. Ko SO umrli, je hiša ostala prazna in mladi so jo z veliko lahkoto prodali Ljubljančanom, Tako so imenovali ljudi, ki so prihajali iz notranjosti. Lovili so čistega zraka in si želeli sončnih dni. Zato so za konec tedna prihajali k nam,
Ne morem imeti samo slabe besede zanje. Skoraj vsi so stare domačije lepo obnovili, s spoštovanjem do tradicije, Kar bi naši ljudje zavrgli, so ti lepo ohranili. Tudi glede vere ne morem vikendašev, kakor se jih je oprijelo ime, samo grajati. Marsikateri je prihajal k maši, In to redno. Bili so prijazni z mano. Ne vem, če se kdo od izobraženih ni celo umaknil k nam na deželo, da ni bil tako na očeh ljubljanskim vohunom.
Vse se je začelo še prej v Ilovem, majhni vasici, ki je ležala pravzaprav v nekakšni dolini, najnižje v župniji. Imela je nekaj, kar na robu Krasa ni običaj - vodni vir in dolina jo je varovala pred najhujšo burjo. Govorili so, da v Ilovem raste najzgodnejša zelenjava, Sonce se je uprlo v položne vrtove, zavetna lega je bila varna pred burjo. Poleti so imeli vodo, da so vrtove lahko zalivali in jih rešili pred sušo. Ne morem potrditi govoric, a te trdijo, da so že v davnini zelenjavo vozili v številna mesta.
A tudi to kraško oazo so izvohali »Ljubljančani«. Celo med prvimi. Zaradi oddaljenosti je bilo precej hiš praznih. In začeli sojih kupovati. Svojemu sosedu župniku Marecu sem potožil, da nne skrbi, da ne bodo tujci uničili vere v tej vasici in v njemu značilni duhovitosti mi je odgovoril: »Prav dosti nimajo uničiti!«. Pa se je tokrat motil moj sosed in sošolec, ki sedaj, ko pišem te vrstice, že zre Božje obličje. Niso bili tako slabi tisti Ilovčani, Marsikdaj smo jedli njihovo zelenjavo in nekaj družin j c vestno prihajalo v farno cerkev. Ali je sosed kaj vedel in ali je poznal stvari bolje kot jaz, ga takrat nisem vprašal, danes ga
pa ne morem več. Kajti očitno je bil med Ilovčani tudi človek, ki mu prišleki res niso mogli uničiti vere. Ker je ni imel.
V Ilovo se je priselilo nekaj izobražencev. Da je to res, sem imel priliko videti ob obiskih te vasice, čeprav so bili redki, kajti vas ni imela nobene podružnice, še pravega božjega znamenja ne. To me je pravzaprav bolelo, saj je bila ob vbodu v vas stara razpadajoča kapelica. Ne vem natančno, kdaj so nehali skrbeti zanjo. Nikoli namreč nisem slišal, da bi jo kdo podrl ali kaj podobnega, ampak da niso skrbeli več zanjo. Nihče ni omenil, kaj je bilo v njej, sedaj je pod razrušeno streho niša samevala. V tistih letih ni bilo misliti na obnovo, tem bolj zato, ker sami domačini niso nikoli omenili, da bi jo radi obnovili. Včasih sem komu od domačinov omenil razpadajoče božje znamenje, a nisem nič opravil. Delali so se, kakor da me ne slišijo,
Prišleki so domačije lepo obnovili. Lepo je bilo videti lepe stare kamne in svež bel omet, pospravljeno dvorišče, tudi kakšno staro orodje so znali popraviti. Pa ga ne potem kar tako povsod izobesiti, kakor je kakšen domačin ovesil vso hišo z njim. Običajno sem blagoslavljal hiše sredi tedna, ko vikendašev ni bilo. V nobeno hišo se nisem silil, a skušal sem vse obiskati, čeprav sem bil previden. Zgodilo se mi je, da sem kakšno leto hišo blagoslovil, drugo pa ne. Če je bila doma samo žena, meje prosila, naj blagoslovim. Če je bil doma še mož, pa seje včasih zgodilo, da nisem nič opravil. V takem primeru sem samo zaželel srečo v novem letu. In nikoli nisem imel večjih težav.
Prišlekom skoraj nisem blagoslavljal hiš. Sem pa oznanil, da sem to pripravljen storiti tudi tistim, ki jih sicer med blagoslavljanjem ni doma. Nekateri so me povabili, drugi pa ne. Končno je blagoslov hiš bolj primorska navada ,..
Tu jc moje pisanje prekinila višja sila. Srce mi je ponagajalo tako resno, da sem moral v bolni šnico in odložiti pero. Menil sem že, da ne bom nikoli napisal, kar sem želel napisati in kar mi notranji glas veleva, da moram napisati. To je bil resen opomin, naj napišem do konca, bar sem začel, in naj se potrudim, da bo ostalo zapisano za tiste, ki bodo želeli to prebrati.
Bilo je ¿e v zadnjih letih moje službe, ko sem sel blagoslavljat hiše v Ilovo, Skoraj že malo rutinsko, Vedel sem, h komu naj grem in kje naj bom previden. Toda sredi vasi me ustavi Ljubljančan, ki je bil tisti čas v vasi. Prosi me, naj se oglasim tudi pri njem. Ni mi bilo jasno ali za blagoslov ali za obisk, za prijeten klepet ali da bi me zaslišali Morda zaradi česa zagrozil? To slednje se mi ni zdelo verjetno, saj je bil z mano prijazen.
Po blagoslovu sem se odzval vabilu in posedel me je za mizo, želel postreči, pa sem med blagoslovom hiš dosledno odklanjal vsakršno pogostitev. Nato pa je začelo kar vreti iz njega.
Najbrž se sprašujete, zakaj sem vas poklical. Na bi blagoslovil hišo, to vsekakor, a je še ena stvar, ki vam jo moram zaupati. Stvar, ki me boli in ne vem, ali sem kriv zanjo ali ne, ali sem prav ravnal ali ne.
Kmalu zatem ko sem pred leti kupil hišo v vasi in jo popravil, sem začel prihajati redno sem. Videvali ste me v cerkvi, a ne redno, saj smo kot družina večkrat hodili k maši tudi drugam. Tako smo za seboj »brisali sledove« in morebitnim vohunom mešali štrene ali vsaj oteževali delo, Služba v muzeju mi ni dovoljevala javnega izražanja vere. Ob vhodu v vas je mojo pozornost pritegnila razrušena kapelica. Bila je v slabem stanju in kamni so ležali naokoli. Že kot ljubitelj starin in umetnosti bi jo z veseljem popravil. Eiejstvo, da sem veren, pa je v meni željo še povečeval o.
Govoril sem z nekaterimi domačini, a med številnimi pravega navdušenja ni bilo. »Ja, lepo bi bilo, da bi jo obnovili. K.ar dajte. Bomo prispevali, a naskrivaj. Ne maramo se izpostavljati. Saj veste ...« so mi ponavljali. Tako sem z dvema drugima vikendašema najel dva albanska delavca in začeli smo s popravilom. Prvi konec tedna smo očistili teren, očistili ruševine in skoraj vse pripravili za popravilo. Zamislil sem si že, kako bi potem uredili notranjost in razmišljal, kje bom dobil križ in podobno. Takoj ko so domačini videli, da se nekaj premika, so mi zvečer nekateri prinesli nekaj denarja. »Še bomo dali, nadaljujte, samo bodite previdni« tako približno so mi vsi ponavljali.
Tukaj je premolknil. Čudil sem se, zakaj mi to pripoveduje in še vedno nisem nič razumel. Zatem pa je nadaljeval.
Potem je prišel drugi konec tedna. V soboto zjutraj smo se zbrali ob kapelici isti kot prejšnji teden. Domačina ni bilo nobenega. Začeli Smo z delom. Že smo pripeljali mešalec, navozili nekaj peska in apna, ko se pred nami pojavi Lekeš. Bil je velik, mogočen in grob mož. Že iz izraza na obrazu sem videl, da je jezen. Zelo jezen. Njegov prihod ni obetal nič dobrega.
»Tu se ne bo nič gradilo. Ne obnavljalo!« je ostro, brez pozdrava dejal. »Imate dovoljenje?«
Hotel sem mu že reči, da ni potrebno, saj bomo kapelico samo obnovili tako, kakršna je bila, pravzaprav premaknili nekaj kamnov, a kakor da bi slutil, da ne bom nič opravil. V tistih letih bi v Ljubljani to brez težav dovolili, na lura-ški občini, kjer so bili bolj papeški od papeža, bi nam najbrž res delali težave. Zato sem utihnil,
»Poidite lepo domov, uživajte dober zrak in lepo sonce. Španci raj te, obdelujte vrtove in vinograde, sončite se, pijte vino ali vodo, pecite čevapčiče ah režite pršut, delajte karkoli želite, teh kamnov pa se ne dotikajte. Naj ostanejo tam, kjer so! (Je ne želite imeti problemov, pojdite v miru. Lahko vas povabim tudi k meni v klet, samo pojdite od tu. Sicer ne vem, kaj se lahko zgodi ...«Tu se mu je glas že umiril, a bil je še vedno odločen. Obrnil seje in odšel. Pogledal sem druge može in delavca in vsi smo si bili edini, da je Lekeš mislil resno. Nismo veliko govorili, Pobrali smo orodje in odšli od lam.
Vem, nimate veliko časa, gospod, in vam ga tudi ne bom jemal z dolgovezenjem. Naslednji konec iedna nisem prišel v Ilovo. Ni rac vlcklo. Ko sem se vrnil, sem. vendarle začel poizvedovati med ljudmi, zakaj je Lekeš tako proti obnovi kapelice. Dolgo je bil odgovor molk in samo molk ter skomiganje z rameni. Potem se ie nekega večera Odprlo. Sosed se je ob steklenici terana nekoliko razgovoril.
Lekešev oče je bil partizan. No, še prej je nosil črno kapo s cofom. Bil ¡c v fašistični stranki Bil je tam, kjer mu je kazalo, da bo imel koristi, Potem je šel v partizane, Najbrž je zaradi svoje
preteklosti moral dokazati, daje njihov. Govorilo se je, da je pobijal kot za stavo. Miliče ni bil varen pred njim. Dekleta je imel zlasti na pilo. Prihajal je v vasi, si jih izbral, jih obsodil izdajstva in. odpeljal s seboj. Tam v goščavi sredi gmajne, daleč od vasi je dekletu nekako tako dejal: »A se mi vdaš?« Če ni privolila, jo je takoj ubil. Če je privolila v upanju, da jo bo potem izpustil, jo ¡c izkoristil, potem pa je izginila ...
Onemel sem, ko sem to poslušal, on pa je nadaljeval.
Lekešu tudi lo ni bilo dovolj. Po vojni je bil v vasi in okolici glavni. Nagajal je kmetom, jih kontroliral in ovajal. Kadarkoli lahko grem k predsedniku občine, vedno me sprejme, je govoril. Tudi duhovnikom je nagajal In tisto kapelico na začetku vasi naj bi prav on razrušil. Ne v celoti, samo začel naj bi, potem so čas, dež, sneg, burja in. sonce naredili svoje.
Za mlajšega Lekeša sem vedel, da ga ni bilo nikoli v cerkev. Otroke je pustil k zakramentom, a jih po birmi v cerkvi nisem videl Starega nisem poznal in nisem vedel, kako je končal. Taki, ki so počenjali grdobije med vojno in po njej, niso nikoli dobro končali. Gostitelja sem tudi vprašal, kako ie končal, a ni vedel
Toda, gospod, stvar se tu ne konča. Čas je tekel in počasi sem pozabil na tisto grdo soboto, ko nas je Lekeš spodil od kapelice. Pa tudi na znamenje sem nekoliko pozabil, saj je tudi kamne že nekoliko prerasla trava. Ko smo potem neki konec tedna prišli v Ilovo, je bila vas oblečena v črno. Vsi šobili pretreseni in komaj smo prišli v hišo, nam je soseda povedala strašno novico, Lekeševa hčerka, njegov ponos, dekle, na katerega je bil tako navezan, bolj od obeli fantov, se je smrtno ponesrečila z motorjem, In kje! Ob vhodu v vas. Nesrečno je padla in z glavo udarila v enega od kamnov podrte kapelice. Tisti udarec naj bi bil zanjo usoden so zatrjevali ljudje.
Najraje bi se takoj pobral iz vasi. Tako me je prizadelo. Mislil sem si, če bi tisto soboto vztrajal in kljub Lekeševi grožnji nadaljeval z delom ter
popravil kapelico, kamnov ne bi bilo tam ... Ne morem pozabiti Z Lckešem nisem o tem nikoli govoril. Nekako se me izogiba. Sosedje pravijo, da se je zapil. Drugi govorijo, da ga včasih vidijo, kako ponoči dekle se je ponesrečilo ponoči -hodi okoli razrušene kapelice in zre nanjo ,,,
Nisem bil dolgo več pri njem, ampak sva se kmalu poslovila. Imel sem občutek, da mu je bilo laže, ko je nekomu zaupal svojo pripoved.
Na poti domov sem se spomnil, da je dekle imelo cerkveni pogreb, a je jaz nisem pokopal, ker sem bil ravno na katehetskem tečaju, Sosednji župnik, ki je opravil pogreb, pa mi je pustil vse podatke, tako da z družino nisem imel nikakršnih stikov ob smrti,
Tudi meni je lažje, ko sem to zapisal. Napisal sem v opomin, a se bojim, da ljudi tudi to ne bo spametovalo. Slepi smo postali ljudje. In gluhi. Gledamo, a ne vidimo, poslušamo, pa ne slišimo in se ne spreobrnemo. LNaj bo meni in onemu nič krivemu dekletu Bog milostljiv sodnik. Sedaj se laže poslovim s tega sveta, ko sem napisal zadnjo stran kronike župnije Kamno,
P.S.
Naj k zadnji strani kronike župnije Kamno dodam pripis še jaz, župnik v Kamnem in še drugih treh far, ki jih zaradi pomanjkanja duhovnikov upravljam, Mojemu predniku, kije napisal zadnjo stran, rte bi bilo po godi, da je njegova župnija, v kateri je pustil toliko svojih moči, v soupravi. A kako naj bi bilo drugače? Kakor mu ne bi bilo prav, da sem v sosednji fari imel že italijanski krst. To bi ga kot zavednega Slovenca izredno bolelo, Kar slišim ga, kako bi dejal, da še med fašizmom ni bilo česa takega. Toda nova stanovanja so novi slovenski kapitalisti za lepe denarce ponudili tudi Tržačanom, Italijanom, Najbrž niso vsi pravi Tržačani, saj so verni in kljub temu, da hodijo na Kras samo spat, v šolo in službe pav Trst, jih boš videl v cerkvi. Tri slovenski maši, čeprav skoraj nič ne razumejo. A krst so želeli v italijanščini. In sem ga z dovoljenjem škofije tudi opravil.
Zadnjo stran kronike pa mi je poslala medicinska sestra iz doma ostarelih, kjer je bival pokojni župnik. Vredna je, dajo shranim.
Spoštovani g. župnik!
Pošiljam Vam liste, ki sem jih našla pri pokojnem župniku Batiču, Našli smo jih odprte, na njih je bilo še pero. Domnevamo, da jih je končal pisati zvečer. Ko smo zjutraj prišli v sobo, je ležal mrtev v postelji...
Zdi se mi, da spadajo k Vam. Čutila sem za svojo dolžnost, da to storim, kajti pokojnega gospoda sem zelo spoštovala.
Sem Safeta, ¿ena, ki je v času vojne v Bosni pribežala v Slovenijo. Slovenščina ni moj materin jezik in zato oprostite za napake pri pisanju. Tu sem se zaposlila in hvaležna sem, da sem tu dobila kruh, streho nad glavo in še mnogo več. Že na samem začetku sem poslala pozorna na gospoda Batiča. V domu so ga vsi imeli radi in ga spoštovali in tudi on je bil spoštljiv do vseh. Srečeval seje z ljudmi, se z njimi pogovarjal in zdelo se ml je, da je za vsakega imel lepo in spodbudno besedo. Tudi zame. Ko sem tu spoznala fanta, svojega današnjega moža in sem se bala, kako bo sprejel mene, ki sem muslimanka, mi je gospod dejal: »Bodite pošteni, dobri in prijazni do ljudi in verujte v Boga. Bog je eden!
Gotovo vas je tudi vaša mama tako učila«. In me je res. Bilo mi je izredno toplo pri srcu, ker je imel lepo besedo zame in mojo mamo, čeprav sva bili druge vere.
Tudi zaradi take odprtosti pokojnega gospoda sem se laže poročila in to v cerkvi z mojim možem in tudi zaradi lepega zgleda pokojnega gospoda sem prejela krst s svojim prvim otrokom.
Ko sem pospravljala stvari za pokojnim gospodom se mi je zdelo, da pospravljam stvari za mojim očetom, za katerim jih nisem mogla pospravljati, saj še na pogreb nisem mogla, ker je umrl med vojno. Pa ne samo, da nisem mogla na njegov pogreb, ampak sem celo za njegovo smrt zvedela čez mesec dni ...
Razpisala sem se, a sem čutila, da moram to napisati v spomin pokojnega gospoda, ki ga v domu vsi pogrešamo,
S spoštovanjem Safeta
In to pismo je sedaj zadnji list v kroniki župnije Kamno. Tja sem ga tudi shranil, saj menim, da tja tudi spada.
fftCddife 2018
Revija Mladika razpisuje XLVII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.
Na razpolago so sledeče nagrade:
PROZA	POEZIJA
Pi va nagrada 500€ Prva nagrada 300€ Druga nagrada 300f. Druga nagrada I50C Tretja nagrada 250€. Tretja nagrada 100€
Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, ulica Uonizetti 3,34133 TRST, do 31 - OKTOBRA 2018.
Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro, Točni podatki o avtorju in naslov
naj bodo v zaprti kuverti, oprem]jeni ?. istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste lahko pošljete Ludi po elektronski pošti na redakciiafil>miadika. oom. V eni priponki naj bo prispevek s šifro, v drugi pa osebni podatki.
Mnenje ocenjevalne komisije, ki jo določi odbor Mladike, je dokončno. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku - Prešernovem dnevu na javni prireditvi in v medijih. Vsi Leksli ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2019. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
Rokopisov ne vračamo!
NOČNI AVTO ZA JERUZALEM
(Romanje čez Sinaj in puščavo Nege v v desetih lirsko-epskih etudah)
Druga nagrada na 46. literarnem natečaju revije Mladika
Leu Detela
Zima, pomlad in poletje 2017
Tekst je delno nastal po resničnih dogodkih ob obisku najstarejšega še obstoječega krščanskega samostana Sv. Katarine pod Mojzesovo goro na zaradi terorizma nevarnem območju Sinaja. V bližnjem obmorskem mestecu Daha b ml je arabski vodič 6. februarja 2017 pri kosilu nenadoma rekel: »Sicer pa se lahko zvečer od tu odpeljemo z miniavtobusom čez Sinaj do izraelske meje. Zjutraj smo že pri Mrtvem morju in kmalu zatem v Jeruzalemu, svetem mestu Judov, kristjanov in muslimanov, Nekoliko naporno, ampak nadvse zanimivo. Ni drago in zares ni nevarno. Mi domačini £e vemo, kako se pride tja, da ni nobenih problemov. Res ni problemov. Aleluja! Aleluja!«
Avtorjeva opomba
Prva ura
(Šarm aš-Šajh, Južni Sinaj)
ropoče avto skozi gosto noč na strmi poti med goro in puščavo zarisano med rezke utripe mrzlih zvezd h padajo kat prah in strah na tvoje rama
to ni sprehod za slabe živce in občutljiv želodec nam pravi akmed spredaj za volanom a ti ne odgovoriš čeprav niso od muh njegovi pametni izreki na naši vratolomni nočni vožnji amen
si hladen kamen skozi trdo noč
v razmajanem vozilu naprej med druge, kamne
iščoč svetlobo za robom divje pušče
med peskom in pod vzboklimi grebeni
na sveti kraj kjer jezus je vstal iz groba da je vedno z nami
zakaj sem si naprtal ta podvig na rame ?
saj zdaj je čas vrtnih opravil in cvetja
raje bi stopil k stari Vrbi ob potoku in mirno čakal
da kukavica me pokliče pa imenu glasno in vabeče
in nagradi me grešnika z domačnostjo in pirhi
a vse zaman zapik in konec
ker mora se izpolniti usoda ti dobri bog
in zagotovo pridemo na cilj
pri grobu v skali z odvaljenim kamnom amen
ja aleluja aleluja!
Druga ura
(Dahab, prva egiptovska vojaška cestna kontrolno točko)
oh meni mož niške rasti s Urnimi brki
pobožna sklanja glavo v tihi molitvi
je znan dobrotnik ponižanih in bolnih src
iz italijeje iti vnet privrženec svetega patra pia
po vsej evropi prosi za blagi mir med narodi in ljudstvi
na sedežu za njim pa živo nasprotje vedno pijani Herman iz Salzburga s prost as kitni namigi in dovtipi v veselje so mu nož tiger lepotica pod komolcem tetovirani na desni roki
z mamili prekupčuje in z ženskim mesom sa j je lastnik treh dunajskih bordelov prijatelji ga kličejo harempaša kar ga ne moti ker tak naziv masten profit prinaša vendar je nekaj v njem kar mu ne da miru zato je zdaj odšel na pot v deželo sveto
družbo mu dela neugnani edmund iz new gorka ki ga zanimajo vse ženske od severa do juga rad uganja norčije in brije norce stoječ na eni nogi zanimiva pustolovščina je zanj ta nora nočna vožnja zelo je lahkomiseln in morda še ne ve da so posledice lahko usodne amen
na taki po ti je marsikaj narobe kot obe mladi ženski tam tesno tul levi očitna lahkoživki na romanju v boljše življenje prva z ustnicami kot zrete češnje in druga vsem na očeh z rdečo bluzo
ti zviti znanki iz Hermanovega zabavišča
nam bosta delali zgago in zverižili življenje premišljujem
a morda nimam prav in je popolnoma drugače
pustimo zato času da se izpolni čas
ker vanda pravkar sanja angela s pozavno
ko se agata pogovarja z glorijo na nebu amen
ja aleluja aleluja!
Tretja ura
(Gabal Gltm, prva cestna kontrolna točka egiptovske policije)
Vsekakor se Izmažemo iz te neprijetne kaše se smeje ahmed in nam kaze fige vse smo si sami zakuhali bedaki smej se baiazzo in reci bobu bob in dobro jim je na vekov veke kol grahu ob domačem plotu amen
miru ni več na tem nesrečnem svetu v porušenih mestih je bratu brat sovražnik za goro se bliskata groza in nevarnost ko je človek človeku volk
so številna ljudstva na begu čez morja in puščave
je pač tako modruje ahmet
a stokati res prav nič ne pomaga
zaman je ves ta vik in krik in stalno hudovanje
ker sta pravičnost ¡>t morast zaspali
in je politika slepa za vse dobro amen
pri akabi in eilatuje res marsikaj narobe a brez skrbi saj islamist v zasedi še ni dvignil puške nič se mu ne mudi še dolge brade si nikoli ne obrije
življenje zato teče dalje kot se spodobi Čeprav je pozno in vseeno zelo zgodaj bo srečen tisti ki najde o ti prvi zori varno zatočišče
na vsflfe način bom storil vse kar je v moji moči da stvar se dobro izteče vi kristjani a jeruzalem je žal še daleč spet reče ahmed ga sploh še kdo posluša v tej nočni uri
avto se bolno trese in je treba potrpeti čeprav želodec vedno bolj nagaja
saj od nikoder še ni nove zemlje in angela z močnim glasom zato je potrpljenje božja mast in pričakovanje
ja ti Id uiti aleluja!
Četrto ura
(Nuvaybi at-Muzayina, druga cestna kontrolna točka egiptovske policije)
VSenaakoli spijo prašne sence in krivi upi za trudnimi ustnicami se druži sičnik v misé s slabimi naglasi noč še ne ve du marsikdo izgublja svojo dušo na strmi poti k vsem glavnim blagrom amen
pobožni mož iz rima je vedno bolj nemiren
preveč ga muči nespodobnost časa
boji se grehov in srdite božje jeze
a nihče v avtu se ga ne usmili
zapre oči in v duhu tiho moli rožni venec
zdaj je nekdo ker se avto zelo trese izgubit čevelj in so mu popustili živci zdi se mu da bo kmalu pogubljen v prepadu mu niso prav nič všeč vroče ponudbe obeh veselo norih žensk skrajno na levi
arabcu ahmedu je vse to zares prevroče nemirno gleda čudno nočno spakovanje svari obe gospe naj se vedeta spodobno reče avstrijcu naj se pametno umiri
čemu tak vik in krik se mrši herman harempaša zlati uhan na levem uhlju se mu jezno trese hudobno dviga glavo se huduje ie kje živite v j smešni kisjeglavci vas res ni nič več v hlačah usraneti življenje je lepo vendar ga treba je živeti
neumne stvari počenjate kristjani jezi se ahmed in nas grdo gleda poglejte raje nas prave muslimane užitki niso zdravi sredi ramadana
prav ima ta cWt-A osiregtt isütmia si mislim in se res sramujem graditi bi morali ceste in čuvati otroke tkati platnu in pridno šivati obleke pobirati olive gojiti žito in zidati mostove se družiti z vsemi ljudmi dobre volje amen
j¡1 aleluja aleluja!
Peta ura
(Tarabirt prt Aqabi)
besede so včasih slepe za vse pametno in dobro in vendar je premišljena beseda čudežna vrednota nevidna sicer kakor duh in vendar vidna ko se pretvori v meso in kri našega življenja amen
žuželka kamen steber in cipresa ob obali
oblak kotanja in zajec za prašnim grmom so pojavi
našega vsakdana a večje upanje za pot v prihodnost
ki jo prinašata dolga noč i« hitri dan v skupni navezi
skozi vse čase našega življenja
iz volje in moči duha večnega ustvarjalca
v možgane nas ubogih bitij
spreminjajoč vse slabo v milostne kreposti
zato še ni vse izgubljeno dragi bralec sa j mnogim niso tuji vsi svetniki zajahati znajo konja toda še bolj jim je ljubo če jezdijo v jeruzalem na oslu sredi cvetja poboljšajmo se zato vsi ha tej čudni zemlji amen
ja alduja aleluja!
Sester uro
(Rus al-Barqaf druga egiptovska cestna vojaška kontrolna točka)
kilt n gre zdaj pot mi nemirno žuga	prst
v leni polsvetlobi ko desni prst navzkrižno kaže v nebo in se obrača kot razgreta glava sredi bednega veselja proti vzhodu v pričakovanju da za ovinkom se prikaže jutro s svetlim soncem amen
smrt hodi med tem po pesku in nihalo na arije odpadlo kaj bo ostalo od nas ubogih bitij v tem mračnem štirikotniku življenja se sprašujem takrat na koncu ob zadnjem vzdihu pri rožnem vencu in goreči sveči saj smo ves Ais obirali sosede doma ob topli juhi ¡’n krožniku krompirja s prijazno družico kranjsko klobaso
res dolga je in prašna ta naša cesta beži navzdol itt gre navzgor na skrajni rob se vije vsemu v porog v neznane kraje zabrede v temo brez dna in konca amen
vendar ne premišljuj preveč nemirni romar
pogumno zdaj naprej v deželo sveto
med upi dvomi uroki in skrivnimi prividi
spodaj v nahrbtniku pri nogah ki cepetajo kot blodna misel
srečen bo listi ki zdrav doseže cil j na težkem potovanju
ja aleluja aleluja!
Sedma ura
(Gabat Gaztani, tretja egiptovska policijska cestna kontrolna točka)
ne razumem vsega kar se dogaja
sedim v avtu in nič mi ne pomaga češe slabo počutim
ko stari svet se rasi brez milostne magije
čeprav so ovce na paši od nekdaj nedolžne
in prava družba za božjega pastirja amen
mož s tisočerimi obrazi ki pravijo mu adam narejen iz gline in peska v davni dobi me nenadoma vznemiri v polsnu s čudnim petjem kliče v življenje mi vse ki so umrli v kristalni čast mi ponuja čudežno zdravilo
voda sol mavec kis in steklo se družijo z lilijo poprom in karbidom in v sanjah spredaj in pod cesto vzadaj med nič in nič vidim vse polno cvetja sredi dišav in bengaličnega ognja taila kaj je pravzaprav ta svef in zrak in raj in morje ? amen
uboga mati ki me kot dete ljubeče je nosila od severa do juga v senci ponosnega oreha sto ji v polmraku prvega ovinka in strogi oče se mi spel smehlja s triglava Čeprav je le sencu sresli neusmiljene puščave
vsi mrtvi so zdaj mirne duše v nočnem razpoloženju
ko sanjam utrip otroških let irt njih lepoto
ki je zvenela skozi otožnost starega bezga pri domači hiši
ja aleluja aleluja!
Osmo ura
(Taba, mejna egiptovska kontrolna točka / Eilat, puščava Nege v, izraelska mejna kontrolna točka)
VSC se je sfiziki in je neumno vroče pobožni italijan je ves k sebe toiažiga le svetinjica nad vernim srcem
boga potiho prosi za pomoč in se sramuje »cosa é successo, perché ridono?" toda kajje taiga trka luna? nihče Se ne smeji
le pijani Herman spet nagaja amen
čudna je ta pot o naša dobra mali sveta matija Zrak je nabit od težke vožnje in slabih dovtipov ker nesramna agata ves čas po turško razsaja in razdražena vanda razpočene šale nabija: ruki čuki hohoho puri muci vsi v nebo pari mati hopsasa ljubi me in dobro ti bo
noč neumno utripa z vetmm in polno luno migota zrak in zvezde íc lesketajo v trudnem srcu ko sc obe ženski pogovarjata o denarju in zlatem nakitu dobra družba je zanju herman s čutarico vina
se? vozimo vozimo in še vedno ni konca ie vozimo čez svet ki je kot prazen zaboj padamo skozi noč kot gnile hruške v travi se vozimo vozimo padamo molimo in se rotimo sem in tja m brez miru nazaj in naprej
ni blagega spanja ki bi umirilo dušo
telo naslanja se ni? vzburjeno telo belo in rdeče
po grlu klokotata razvrat in vino
meso se lušči od duše in pada v temo
nekdo išče resnico med nogami v svojem votlem peklu
že čutiš da smo ranjeni in nevidno krvavimo v brezbrižnem svetu čakamo na odrešenje vendar ni ne baptisterija in ne čudežne apside tu v temi med razpokami življenja
a nočem biti kar sem bil ven hočem k soncu in k svetlobi čeprav nitje vse še nerazumljivo in težko razbiram čudno abeceda amen
zato te kličem dobri angel življenja spusti se z neba sem v ta naš svet zaprašeni čutim tvoj bronasti glas iskrivo zveneči ko prihajaš med nas v belem mladostnem svatu z nedoumljive strmine z vabečim klicem polnim miru in mile lepote
ja aleluja aleluja!
Deveta ura (Metžoke Draga t, Mrtvo morje, Izrael)	Deseta ura {Jeruzalem)
dani se in po cesti ziblje se kamelo iz prvih hiš puhtita mira iu kadilo med kamenje in trdo rezko travo prši molitev ti a prebujeni svet in trudni čas	kdorkoli si prav je da si pod cedro umiriš napete živce za svet z nekom za katerega je vredno zaobljubiti se in živeti zato pihlja z neba že ljubeznivi vetrič ves čas te boža in treplja po rami in vedno znova te tolaži dobri bog želeč ti
tu ljudstva so odkrila deželo sveto to mi v avtu še vedno tičemo kar smo izgubili ti so trenutki ko bog premakne morje in vulkane da topi se predramijo t vstajenje in se prerokba izpolni v času in prostoru amen	da greš na cesto se igrat z nedolžnimi otroki smehlja se aleluja izza vitke ciprese z veselim sporočilom da bodo kmalu mandeljni se razcveteli in v mladem soncu se bo zasvetilo vse mesto z desetkratno močjo žarel bo beli kamen
sicer pa mi odgovorite na vprašanje kako je to z Jezusom in sveto tovarišijo zakaj je resnica in sreča v tem da moramo trpeti je to prava pot v zveličanje od smrti v nebesa če se ne motim ti vi zakrknjeno molčite	tokaje moč boga sredi narave na skrajnem robu mesta pri stari pivnici in bujnem oleandru amen zato pozabi na časopis z novicami praznega obdobja kjer je preveč besed o mladi kozi ki se peča s filozofijo in o bančniku ki ga pogoltnila je riba v silovitem morju
trese se avto in trese se življenje med upanjem in strahom pod obzorjem ujetim v trnje in v protislovja in v sol in sladkor vzadaj za trudno glavo	ne muči se z votlim člankom o dvojnem striplisu na trapecu in o sleparskem norcu na drugi strani tretje galaksije počasi se bo razgrnila zavesa in duša se bo napolnila z veseljem
nenadoma se razpre svetovje se Siri dviga pada k Jeruzalemu in moja duša se predrami dvigne krilu kot da se je spomnila da treba se je spremeniti leti nad oljkami in nakodranim zelenjem kot dobra ptica k blaženi svetlobi raztreseni na vse strani po širnem nebu	čeprav si še utrujen od nore vožnje ki te premetavala je kljub vsem zablodam po prašni cesti sem in tja proti sredini prijazno sonce ti že pošilja svetle pesmi odpreš oči in vidiš Čudežne prizore med kamni in nad nizkim grmom za starim zidom amen
rumena zarja nad prebujenim svetom je razpoznavni znak za našo pot k prostoru dovolj velikem za tiho srečo v miru in ljubezni kjer se spreminja vino v življenje amen	nastopi nenavadni čas in se odpre pogled v neznano s široko krošnjo starodavnega drevesa kjer gnezdijo dobri angeli in ostrovidne ptice
jutro odpre pogled na staro mrtvo morje na vzhodu se zasveti pet rožnatih oblakov sonce obsije strehe čudežnega mesta še dobro da ni prišlo med vožnjo do nesreče zdaj ko postaja nebo vedno bolj svetlordeče	že zazveni svečano blago petje ko se prikažejo apostoli z mladim cvetjem in sladkim sadjem v košaricah in vrečah in v krogu iz krogov blaga luč zasveti naravnost do sred <7 dobri moj Gospod ti luč sveta kresilo v večnost živa voda vesoljni plamen
ja aleluja aleluja!	ju aleluja aleluja!
SKOZI TOPLE PESNIŠKE POKRAJINE IRENE ŽERJAL
Prebrano na spominskem večeru v Peterlinovi dvorani24. 9.2018
Majda Artač Sturm a n
Drobna pesniška zbirka Topli gozdovi (Obzorja Maribor, ZTT, 1972) Irene Žerjal me je našla v Radovljici sredi avgusta kak teden pred njeno smrtjo. Z možem v času dopustovanja na blejskem podeželju, v sobi s pogledom na Jelovico, rada obiščeva radovljiški knjižni antikvariat. Navadno nakupim nekaj knjig, kako zgodnje Pahorjevo delo ali Rebulov roman, najraje pa izbrskam kako pesniško zbirko, ki je nastala izpod ženskega peresa.
Tokrat so me našli Irenini Topli gozdovi v lepi knjižni preobleki Matjaža Vidica, ki je platnico domiselno posul z barvitostjo vijoličnih, olivno zelenih in sivkastih listov. Knjiga meje likovno prevzela, zalistala sem vanjo z velikim zanimanjem, saj sem poznala druga Irenina dela, denimo prozna, in posebej Sumljive m abstraktne poezije (Mladika, 2013), njene zgodnje modernistične poezije pa ne tako poglobljeno. Ro nakupu sem tu pa tam prebrala kako pesem, dokler me konec avgusta ni doletela žalostna novica o Irenini smrti. Zanjo sem zvedela tako rekoč na poti
v kavarno San Manco na večer, posvečen slovenskim pesnicam našega prostora, v organizaciji Elen.e Cerkvenič, ki si prizadeva za popularizacijo slovenske kulture in literature med italijanskimi someščankami in someščani.
Osuplost, občutek preloma, praznine, vendar takoj tudi misel, da poezija, tista izčiščena, visoko umetniška, nadčasovna, tudi Irenina, večno živi. In da bo preko nje pesnica ostajala z nami. Za tiste, ki še vedno verjamemo v moč besede, v njeno prekvašanje stvarnosti in poskus spremin janja sveta.
S seboj v avtobus vzamem zbirko Topli gozdovi, vnovič preletim nekaj pesmi in za
branje izbiram med dvema, Šipki in Reji rdijo. Odločim se za prvo in jo v slovenščini preberem (pretežno ženski in italijanski) publiki v tržaški kavarni z glasno mislijo na pravkar preminulo pesnico. Na dan ml privrejo besede donnaforte, una grande poetessa sloveti a« z dodatkom, da ne samo zamejske, temveč vseslovenske poezije,
Šipki
Ljubita se vedno opolnoči tiho skrivnostno noč beži glas se zaustavi roka se sproži kdaj se bo noč ...
Ljubita se v daljnem obrežju zarana
dve sonci narisani zjutraj zarana
ljubita se v apokaliptični mir
v morje atomskih sonc
ljubita se, ko miren večer preide v žarečo noč
Loredana Gec občuteno povzame vsebino pesmi v italijanščini, sploh pa na srečanju večkrat zazvenijo verzi Irene Žerjal, kijih udeleženke in udeleženci večera prebirajo v italijanskem prevodu, kar očitno kaže, da ustvarialkina univerzalna pesniška govorica in socialna občutljivost navdušujeta in nagovarjata onkraj jezikovnih meja.
Naslednjega dne opazim, da v dnevniku osmrtnico in vabilo na zadnje slovo uvajajo prav verzi iz pesmi Reji rdijo. Začutim jih kot otožno uverturo bližajoče se jeseni, ko ptice odletijo drugam ,,, Kot lepoto in skladnost ljubezenske dvojine,, kot izvirno upodobitev ptičjega para.
nabito z življenjsko simboliko. Moja misel poleti k Levstiku in Župančiču, k pesmi Dve otvi in impresiji Zvečer, a verzi Irene Žerjal prekipevajo od ženskega hrepenenja, občutka za komplementarnost, (po)polnost, za detajl, barvitost in dinamičnost skupnega vzleta in letenja.
Reji rdijo
Zakrilili sta z lahnimi perutmi pozobali zadnje grozdje zablesteli v vrhu reja odleteli
Sedela je na vrtu polnem rož zahrepenela v ptici skupaj sta bili vzleteli skupaj odleteli
Kako to, da sem se fokusirala prav na to pesem? Občutek imam, kot da bi se uglasila na strune tistega dela Ireninega pesniškega sveta, v katerem so besede in podobe v nasprotju z večino njenih verzov zazvenele ubrano, harmonično. Sama sem Ireno Žerjal spoznala, potem ko je že zaznamovala slovensko pesniško sceno poznih šestdesetih in sedemdestih let s svojo samoniklo, razklano in oblikovno razvezano poezijo. Poezijo, razbolelo zaradi raznarodovanja in razlaščanja slovenske zemlje, kot na primer v
zbirki Goreče oljke, ki je izšla v samozaložbi leta 1969. Spoznala sem jo v osemdesetih kol kritično opazovalko in temperamentno pedagoginjo. Na seminarjih za slovenske šolnike sem se spraševala, kdo je črnolaska, ki je s svojim teatraličnim nastopom takoj vzbudila mojo pozornost, V svojih posegih ie bila zanimiva, odločna; imela je veliko povedati o šoli, vzgoji, svojih učencih in učenkah, dijakinjah in dijakih. Poučevala je v različnih okoljih in na različnih stopnjah, najprej na Koroškem, nato tudi na italijanskih šolah, nazadnje na liceju Slomšek. Kot vsi seje morala truditi za ljubi kruhek. Spomini na šolanje v času zavezniške uprave, univerzitetni študij v Ljubljani in leta pedagoškega dela na tržaških višjih šolali, so ¡i privreli na dan V lilerarizirani obliki v romanu Kreda in hijacinte (Mladika, 2006), v katerem glavna junakinja Varka predstavlja pisateljičin alter ego. Odlomek iz romana je Nada Pertot vključila v antologijo Od antike do danes, zato sem ga večkrat obravnavala pri pouku in ob njem z manj znanimi besedami poglabljala dijaško jezikovno znanje. Meni pa je naslovna asociacija kreda in hijacinte navdihni la verze, ko sem kot običajno nekega jutra odhajala v službo na šolo. Ob omamnem vonju hijacint, ki so dišale v majski dan in pospremile moj korak v razred, ob tablo s kredo, sem pomislila na besedno ustvarjalko in profesorico Ireno Žerjal.
Hommage Ireni Kreda itt hijacinte
Vonj hijacint spremlja moje jutro.
Pomislim na Ireno, na njeno lepo knjigo.
so M LA pika os ■ ZOIS
Svoj kruh
mesim in pcsipljem dan na dan -petintrideset, ne ... še več dolgih let s sipko, težko kredo služim svoj vsakdanji kruh z besedo.
Vonj hijacint spremlja moje jutro.
Letos, spomladi sem Ireno Žerjal večkrat poklicala po telefonu in jo ob svetovnem dne™ poezije povabila k sodelovanju na pesniškem večeru Vse najboljše, poezija! Na njem naj bi zazveneli verzi nekaterih slovenskih pesnic našega prostora, ki večkrat niso tako vidne ali prisotne v javnosti. Le kako uro pred nastopom na sedežu Sklada Mitja Čuk ml je pesnica telefonirala in odpovedala prisotnost. Zal mi je bilo, namesto nje je recitiral nekaj pesmi njen sovaščan in občutljivi pesniški interpret in poet Aleksij Pregare.
Irena, verjetno si že čutila težo časa, let ali bolezni, morda življenjsko utrujenost, a nam, meni, tega nisi dala vedeti. A življenjska moč, ki si jo premogla ne samo kot pesnica, ampak tudi kot ženska in mati, si je utrla pot. Življenjska moč kot ljubezen, o kateri pojeta pesmi, ki sem ju prebrala. Vem, da si bila izredno ponosna na svojega sina Gorazda, na njegovo družino, na svojih sedem vnukinj in vnukov. Tvoja poezija je bila energična, premogla je odločen epski zamah, bila ¡e topla in ognjevita, kot je lahko poezija Gorečih oljk in To plih gozdov. Svoje verze si polagala v naravo in na široko razprla tematsko pesniško pahljačo, pela si o razkosani in ukradeni slovenski zemlji, trtah in oljkah, običajih v Bregu, bolečini, umetnosti in umetnikih, poeziji, slikarstvu in knjigah, lepoti in raznolikosti svetovnih poti in izzivov, socialnih in bivanjskih stiskah, o mladih in ženskah, babicah, materah in njihovi usodi.
Tvoje ime bo ostalo zapisano s prav posebnimi črkami v spominski knjigi slovenske poezije
šestdesetih in sedemdesetih let, zlasti obdobja avantgarde in modernizma, Irena Žerjal, samonikla, iskriva pesnica ali, če uporabim naslovno besedo tvoje pesmi, poetinja. Poetinja, ki je legla v objem večnih toplih gozdov.
Osamljena poetinja
Ni hotela pihati v isti rog z vsakdanjimi predsodki, saj je imela druge poti nekaj personalističnega v duši samostojne navade med pustošenjem smrtne kose
in stokanjem njej podobnih slehernikov ...
Bi nikdar ne mogla biti v čredi čenčati vsevprek na ukaz čvekati o vremenu, botrah in stricih kar tako
za vsak prazen nič.
7. zaznamovanostjo svojega imena Irena si v sebi nosila mir in ljubezen, ne samo pronicljivosti samohodke in kritične opazovalke. Za najbližje, za sovaščane, tudi za eno mojih dijak inj iz tvoje vasi Ricmanje, dijakinjo, ki te je rada obiskovala in govorila o tebi, si bila samo, enostavno - Mirka,
Ob lem že spet pomislim na šolske klopi, na poezijo, tisto nesmrtno, ki sem jo prebirala dijakinjam in dijakom. Pomislim na Charlesa Baudelaira, na njegov sonet Sorodnosti in si osvežim nekaj verzov ,..
V narave templju kdaj živi stebri spregovore besede polžast rte, skoz gozd simbolov človek gre vse dni in znane njih oči so vanj uprte.
Podobe hijacint, oljk in gladeža so sc prelile v žive barve šipka in reja, pomlad preko iztekajočega se poletja v jesen, ko me spominsko pesniška pot znova in znova vodi skozi tople pesniške pokrajine Irene Žerjal, skozi njene goreče oljke in tople gozdove.
POLETI SMO IZGUBILI ISKRENE PRIJATELJE IN DRAGOCENE SODELAVCE
Prvi nas je nekaj dni pred Velikim šmarnom, ko bi praznoval svoj 83, rojstni dan, zapustil Livij Valenčič, Raste! je v mladinskih organizacijah, v petdesetih letih je bil član Radijskega odra, a je kmalu bil poklican med napovedovalce tržaškega radia. Njegov lep in negovan glas je kmalu postal razpoznavni znak za našo radijsko postajo. Zato je bil priljubljen med poslušalci in tudi med kolegi, za katere se je zavzemal tudi v sindikatu. Tudi športniki so ga imeli radi, ker je napovedoval na prireditvah naših športnih društev. Vedno je bil tudi pripravljen brati literarna dela na naših kulturnih večerih, a ne samo to, ko je bilo potrebno je vskočil tudi kol upravitelj, Tako je več let predsedoval Slovenskemu domu, zadrugi, ki upravlja nepremičnine Slovenske prosvete, v zadrugi Primorskega dnevnika pa je več let zastopal Svet slovenskih organizacij. Ril je tudi član domoljubne organizacije TJ GR. Vsi se ga s hvaležnostjo spominjamo.
22, avgusta je umrl Andrej Capuder, pisatelj, pesnik, velik prevajalec in zavzet politik, toda nam je bil drag predvsem kot velik prijatelj Drage, kamor je redno prihajal in se vedno oglašal bodisi kot predavatelj (1987, 1997, 2015) ali diskutant. Vsak njegov nastop je pomenil intelektualno obogatitev vsakega razgovora in jamstvo za iskrivo izmenjavo mnenj, Bil je
kritičnega duha, po temperamentu tudi izzivalno polemičen, a vedno korekten sogovornik, Svoj prvi nastop na Dragi leta 1987 je ob koncu razmišljanja o razvoju sodobnega individuuma in družbe Pot v obljubljeno deželo (kot bi slutil bližanje demokratizacije
in osamosvojitve) takole poudaril; »Slovenec, ki želi hkrati tudi biti državljan sveta, ki je patriot in ne nacionalist, ki želi živeti v miru z drugimi narodi v okviru države, ki mu jo je namenila božja previdnost - ta Slovenec in tu Slovenka si želita ... širine in svobode, hočeta negovati svoj osebni, narodni, verski in človečanski spomin,« Takrat ni vedel, da bo komaj nekaj Set kasneje kot minister zn kulturo v prvi slovenski vladi skušal te želje tudi konkretno uresničevati. Na študijske dneve leta 1991 pa je prinesel prvo materialno podporo slovenske države Dragi. Seveda pušča Capuder tudi pri nas močne sledove s svojim literarnim delom bodisi kot pripovednik in pesnik, še posebej pa kot prevajalec in esejist. Trajno mesto v slovenski kulturni in jezikovni zgodovini si je zaslužil s prevodom Dantejeve Božanske komedije, v katerem se je izkazal z vrhunskim poznanjem jezika ter z. mojstrsko interpretacijo Dantejeve
pesnitve iti njegove filozofije. Žal mu slovenske institucionalne kulturne in politične ustanove ob tem življenjskem podvigu niso privoščile zasluženega priznanja.
September nam je iz kroga bivših radijskih sodelavcev pobral Danila Lovrečiča, ki je nazadnje delal v časnikarski redakciji, a je med poslušalci bil znan predvsem kot avtor številnih iti odmevnih oddaj. V Svoje tekste je vlil polno humorja in iskrive domislice za našo gospo Stanu Oficijo, zamislil si je in vodil oddajo o svetovnih novitetah na področju lahke glasbe, v kateri je predstavljal najnovejše ameriške popevke, še preden so prišle na italijanski in evropski trg. Imel je tudi literarno žilico in je občasno objavljal svoje jezikovno izzivalne prispevke v Mladiki, Danila Lovrečiča je označeval tudi globok človekoljubni odnos do drugih, ne da bi razkazoval svojo darežljivost. Mnogi mu bodo za to hvaležni.
Rasni zakoni in Trst
čepravjim ni posebno pri srcu,se Italijani niso mogli izogniti spominu na rasne zakone, kijih je Mussolini razglasil v Trstu pred osemdesetimi leti. Da jim je nerodno, lahko razberemo že ob napačnem navajanju obletnice, enkrat je bila to sedemdesetletnica, drugič devetdesetletnica (krajevna TV), tudi podatek, daje Duceja v Trstu pozdravila in razglasitvi proti judovskim zakonom ploskala stotisočglava množica, ne bo držal, saj tržaški Veliki trg ni nikoli sprejel več ko 60 tisoč ljudi, Vsekakor jih je bilo dosti, neznansko več kot ob skromnem spominskem zborovanju pred mestno hišo ob letošnji obletnici. Neradi se Italijani tudi spominjajo, daje Italija sprejela rasne zakone že mnogo prej, ko j e zaprla slovenske javne in zasebne šole, razpustila slovenska društva in prepovedala javno uporabo slovenščine. Leta 1938 je postal indirektna žrtev rasnih zakonov tudi moj stric Bernardin Godnič, ki je bil takrat v semenišču v Gorici. Cerkveni predstojniki so odkrili organizirano skupino sem eni šeni kov, ki so gojiti slovenski jezik in kulturo, delovati so v skrajni tajnosti pod nazivom Metla. Skupino so razpustili, mojega strica, ki je bil v zadnjem letniku, izključili iz semenišča, druge pa kaznovali. Po posredovanju prijateljev je moj stric lahko nadaljeval študij v Bologni in bil posvečen naslednje leto. Ta dogodek je lepo opisal Dušan Jakomin v svojih spominih.
(V!
UMETNIK AVGUST ČERNIGOJ 120-LETNICA ROJSTVA
Mojca Polona Vaupotič
Avgust Černigoj ni bil zgolj slovenski s lika ^ bilje tudi intelektualec, avantgardist in vsestranski likovni umetnik, predvsem pa mojster grafike in cenjen likovni pedagog. Ma dan njegove okrogle, 120-te obletnice rojstva, 24. avgusta, je Kosovelova knjižnica v Sežani odprla častitljivo spominsko razstavo z naslovom »Avgust Černigoj 1898/1985/2018«. Razstavljen je izbor Černigojevih črno belih abstraktnih konstruktivističnih grafik, poleg teh sta še dva znana portreta Srečka Kosovela, vse pa so v lasti Kosovelove knjižnice. Ma panojih visijo plakati nekaterih Černigojevih retrospektiv, med katerimi je tudi plakat muzeja Revoltelle v Trstu, ki oglašuje bivšo razstavo ob mojstrovi stoletnici rojstva-
V vitrinah ob steni so posebej zbrane voščilnice, razglednice ter drugi drobni tisk, ki ga je umetnik izdelal izrecno za knjižnico. Poseben prostorje namenjen razstavi monografij, knjigam in drugim tiskovinam, med katerimi je tudi ponatis avantgardne revije Tanka. Razstava bo na ogled do 17, novembra v tem letu, ob urniku odprtja knjižnice.
Življenjski ustvarjalni slog Avgusta Černigoja seje odvijal povsem drugače kot pri večini ostalih slovenskih umetnikov. Med drugim tudi zato, ker seje sam odločil za nekoliko »drugačnega«!. Njegova kal je vzbrstela v delavski družini; oče Maks, doma iz Dobravelj na Vipavskem, je bil delavec v tržaškem pristanišču, za dom in družino pa je skrbela mati Marija Grgič s Padrič, Sin Avgust, ki se jima je rodil leta 1893, je obiskoval osnovno in meščansko šolo
v Trstu, zate m pa s e je na ta m kaj šnj i	Razstavljena delo r
umetnostno-obrtni šoli učil dekora-	Kosovelovi knjižnic
tivnega slikarstva, Ko je med letoma
1921-1922 poučeval risanje na osnovni
ter na meščanski srednji šoli v Postojni,
so v njegovem postojnskem ateljeju že
nastale številne risbe, kipi in jedkanice,
A ohranila so se le štiri dela:, jedkanici Portret in Mlado življenje ter oljni deli Motiv iz ladjedelnice in Postojno. Černi goj je še istega leta naredil zasebni izpit na bolonjski akademiji in s tem se je zanj postojnsko obdobje končalo. Odšel je na munchensko akademijo Becker--Gundahel in na umetnoobrtno šolo Hillerbra nd, nato pa je sledil semester študija ra slovitem vueimarskem Bau-hausu. Prav s tem korakom pa seje pridružil revolucionarnemu konstrukti-vizmu, ki je pomenil prelom v zgodovini
sodobne likovne umetnosti, predvsem kasneje na Slovenskem, Vendar pa je potrebno Bauhaus najprej pravilno razumeti. Bauhaus (1919 1933} je bil formalno visoka sola za arhitekturo, dizajn in vizualne umetnosti, v resnici pa precej več, Bilje nov, širši pogled na svet in bivanje v njem, nov način snovanja, proizvajanja, druženja, tako rekoč celovita gradnja novega življenja, od njegovih temeljev naprej, in to niso bile le materialne, železobetonske ideje, ampak vsaj toliko tudi duhovne, v najširšem smislu. Četudi so se nekateri poudarki v usmeritvi šole v mandatih njenih direktorjev {Walter Gropius, H annes Meyer,
Ludwig Mies van der Rohe) nekoliko razlikovali, jo bil Bauhausvvseh smislih revolucionarna šola. Ne le da so bili revolucionarni njeni programi, študijski pristopi, poskusi povezovanja šolanja in vsakdanjega življenja.
Bistveni so bili seveda ljudje, ki so na njej delovali; tako tisti, ki so predavali, vodili delavnice, kot oni,
Umetnik in Karmela Kosovel (ievaj;
desno: Avgust Černigoj
Spodaj:
Konstrukcijo
(1926)
ki so se tja prihajali učit. Tukaj se je Avgust Černigoj navdušil nad abstrakcijo in konstruktivizmom, ki sta ga zastopala profesorja, slikarja Vasilij Kandinsky in Paul Klee. Sam pa je še posebej užival v sestavljanju materialov v konstrukcije na znanem »pripravljalnem tečaju«, ki ga je obiskoval pri madžarskem slikarju Laszio Moholy-Nagyju. Bauhaus pa je za njegovo nadaljnje ustvarjanje pomeni! čvrst teoretski temelj. Iz VVeimarja seje nato, ves navdahnjen odpravil v Ljubljano, kjer je s Srečkom Kosovelom nameraval izvesti umetniško revolucijo. Vendar je bila tedaj v Ljubljani atmosfera povsem drugačna. Prva Černigojeva razstava v naši prestolnici leta 1924je bil velik in hkrati razburljiv kulturno-umetliški ter revolucionarni dogodek. Pripravil jo je na srednji tehnični šoli, kjer je nekaj mesecev tudi poučeval Na razstavi je umetnik z raznimi gesli pozival na nova pota sodobne umetnosti in terja! likovno vzgojo tudi za mladino in ljudstvo.
A zaradi umetniškega sloga, ki se je vezal na tedanjo rusko revolucionarno avantgardo ter na aktualne evropske tokove, je moral Leta 1925 zapustiti naše glavno mesto.
Odpotoval jev Trst, kjer seje zanj pričel intenzivni del njegovega ustvarjanja. Sodeloval je v konstruktivističnem gibanju in se družil z enako vsestransko mislečimi umetniki. Svoje težnje je skušal uveljaviti na vseh področjih umetnosti, predvsem pa v Likovni, leposlovni in gledališki umetnosti. V književnosti zastopajo Literarni konstruktivizem predvsem Kosovelovi Integrali, ki so posredno nastali na Černigojevo pobudo. Čeprav SO kot stvaritev izvirno delo mladega Srečka Kosovela. Režiser Ferdo Delak in Avgust Černigoj sta skušala zastopati konstruktivizem leta 1927 tudi v »mednarodni« reviji Tank. Urednik Delak in igralec Milan Košič sta delo slovenske avantgarde leto kasneje predstavila v Berlin u,
Predstavitvena besedila in reprodukcije nekaterih del pa so bila objavljena v po-sebni številki revije Der Sturm leta 1929, Za to je zaslužen Tržaški konstruktivistični krožek, ki bi v bolj ugodnih in za umetniške poskuse bolj dovzetnih razmerah lahko porodil tako odlično umetnost, kot je bila tista, kije nastajala v VVeimarju in kasneje še v Dessauu, Zurichu ali v Parizu.
Od zgoraj: Teater Mase; portret S, Kosovela in portret F. Prešerna (1943-51); freske v cerkvi sv. Ane ner Baru (levo) ir ieta 1945 in v cerkvi v Dolnji Košani (desno)
Kar pa se tiče likovnega ustvarjanja, je med letoma 1929-1937 Černigoj deLaL za tržaškega arhitekta Pulitzerja kot dekorater ladijskih interierjjev. Med drugim tudi za preživetje. Ob tem je goji! krajino, marino, tihožitje m portret v duhu poetičnega barvnega realizma z nadrealističnimi primesmi, zlasti vjed-kanici. Tudi v dobr najhujšega fašističnega pritiskajo vztrajal v svojem rodnem Trstu in na strani slovenskega ljudstva. Med 2. svetovno vojno velja izpostaviti njegov neprecenljivi opus poslikav v primorskih cerkvah, v Drežnid, Grahovem, Knežaku, Košani, na Baču, Dolnji Košani ter v Račicah v Čičariji. Duhovniki so slikarju Černigoju omogočili zaslužek ter ga obvarovali pred vpoklicem v vojsko ali internacijo, zato je lahko ustvaril kar nekaj izvirnih fresk v omenjenih cerkvah.
Po vojni se je Avgust Černigoj posvetil pedagogiki in postal profesor risanja na slovenski gimnaziji in na slovenskem učiteljišču v Trstu. Pomembno je omeniti njegov pedagoški vpliv na razvoj mlajših tržaških slikarjev, kot so Lojze Spacal, Jože Cesar in Avrelij Lukežič. v tem času je sam umetnik razstavljal v Trstu, Jugoslaviji, predvsem v Sloveniji, pa tudi v Bernu, Ziirichu, Stockholmu in v New Yorku. Kozmopolitski Trst, posebna energija Primorske in Krasa je Černigoja zaznamovala povojni tudi tako, da je ustvarja! z izredno močno zavzetostjo. Slovensko umetnostjo še naprej približeval sodobnim tokovom v vizualni umetnosti. Med letoma 1956 I960 jo je izražal v razvoju od kra jinarstva prek kubistične interpretacije videnega sveta, vse do nove abstrakcije in infomnela. Posebej v zvezi z intorme-lom velja, da seje Černigoj za slovenske razmere hitro približal brezpredmetnemu slikarstvu in se tako v časovnem in tudi kakovostnem vidiku skoraj približal svetovnim pobudnikom tega sloga, ki seje kot protipol geometrični abstrakciji ob koncu druge svetovne vojne izoblikoval na umetniški šoli Ecofe de Paris. Proti koncu šestdesetih pa seje umetnik usmeril h kolažem in objektni
umetnosti. V sedemdesetih letih je v njegovi ustvarjalni karieri spet zaslediti vzpon. V zadnjem desetletju pa seje ukvarjal predvsem z risbo, drobno grafiko in akvarelom. Černigoj je sicer največ snoval v grafičnih tehnikah, v jedkanici, linorezu in lesorezu, navduševal pa seje tudi nad lepljenkami, ki jih je uporabljal v scenografskih osnutkih. Tu je pogosto interveniral z barvnimi svinčniki. Ustvarjal je z mešano tehniko, na jesen svojega življenja pa je zelo rad posegel po akvarelu in pastelu, Zelo blizu so mu bile tudi strganke.
Umetn ik Avgust Černigoj je bil leta 1976 počaščen s Prešernovo nagrado
Na urha:
Ladjedelnica Milje Trst, 1960;
igaraj: Labirint, 1963
Desno: Tihožitje;
spodaj: pristanišče;
na dnu: Černigojeva galerija v Lipici
kot utemeljitelj konstruktivizma na Slovenskem in eden najvidnejših predstavnikov zgodovinske avantgarde v naši likovni umetnosti, Zadnjih pet let svojega življenja je s pomočjo in posluhom takratnega vodstva v Kobilami Lipica preživel in v tem času tudi ustvarjal v Lipici, Ta fascinantni slovenski kraški kraj mu je v eni izmed hotelskih sob hotela Maestoso ponudil dom, saj je pred tem sam in že nekoliko slaboten ži ve l v Trstu, V za h va lo in h va lež nost j e slikar vsa svoja dela zapustil Lipici, njegova želja in reklo je namreč bilo, »do naj umetnost služi ljudstvu«. Leta 1937, dve leti po njegovem večnem slovesu, je skupina u met ni kov Novi kolektivizem v Lipici oblikovala stalno razstavo Galerije Avgusta Černigoja in pri tem upoštevala Černigojeve želje glede videza galerije. Razstava prikazuje prerez Černigojeve umetnosti in predstavlja področja, s katerimi seje ukvarjal v svojem več kot 50 let trajajočem ustvarjalnem obdobju, Sam si je predvsem želel, da bi dočakal odkritje lastne galerije v Lipici, kar pa seje žal zakasnilo zaradi prenavljanja za galerijo določenega prostora. Izpolnjena pa mu je bila slednja želja, in sicer daje pokopan v rdeči kraški zemlji, ki jo je srčno ljubil.

DAVIDE ŠTOKOVAČ BARVE BREŠKE HIŠE
Trst, NŠK “ torek, 20. marca 2018
Boris Pangerc
Naslov zveni zelo umetniško, če ne celo pesniško, Barve v prvi miselni navezi vedno povezujemo s slikarstvom, z mojstri čopiča in mešalne deske, bolj redko s fotografijo, kajti umetniška fotografija dosega Svojo najvišjo umetniško vrednost v črno beti preobleki (Salgado docet); barvna fotografija se bolj navezuje na vsakodnevno kroniko, pri kateri barvni odtenki pripoveduje jo o vsebini sporočila, dasiravno tudi barvni fotografiji ne moremo odrekati umetniške vrednosti- Sicer pa je veliko odvisno od tega, kdo stoji za ka mero.
Razstava fotografij, ki ji danes utiramo pot v svet, pa pripoveduje o čisto drugih vsebinah; nima nič skupnega z umetnostjo, ne izvira iz umetniških prijemov, ni naravnana k estetskemu uživanju barv in njihovih odtenkov, temveč je živ, stvaren film, ki sega daleč v preteklost, se zaustavi
v objektivnem zaznavanju današnjega stanja in bo postal v prihodnosti priča okusov, zmogljivosti, bivanjskih razsežnosti In tehnične podkovanosti današnjega prebivalca Brega. Izhodišča so čisto tehnične narave, zakoreninjena so v stvarnem, vsakdanjem svetu inv Izobrazbi in znanju gradbenih strokovnjakov; sad so poglobljenega študija, zasnovana so na sistematični raziskavi bivalne kulture v najširšem pomenu besede v Bregu, to je v tistem delu tržaškega zaledja, ki se pne od severne Istrske obale do prvega zoba kraškega roba na Ključu nad Rlcmanjl. Konča se pa v morju kot ravninski jezik med izlivoma Osapske reke in Glinščice
(Klinšce): Ricmanje, Log, Boršt, Zabre-žec, Boljunec, Kraglje in Dolina.
To je tloris, ki si ga je avtor Davide Štokovac zarisal za svojo raziskavo ob koncu študijske poti na tržaški fakulteti za arhitekturo In ji dal naslov: L'AR-CHITETTURA RURALEDELLA VAL LE DEL BREG, Tracce opsrative per la definizione del trattamento cromatico dei prospetti (PODEŽELSKO STAVBARSTVO V BREGU, Delovne smernice za oznako barvnih izbir zunanjih fasad - v moj em zelo prostem prevodu).
Avtorje svoje delo najprej postavil na trdno zgodovinsko osnovo, iz katere je razvidno, daje vsako obdobje pustilo v arhitekturi kraja svojo vidno in značilno Sled. Raziskovalni lok se začne v bronasti dobi, ko so pri nas obstajala še zelo živahna gradišča, sledijo rimski vodovod v Kli nšci i n rimske vile (pristave) v okolici Trsta, nato pa v zaporedju rimsko vojaško oporišče-na Koromačniku, Histri in njihova posebna bivališča suhih zidov okroglaste oblike s streho na tolos (posebna postavitev škri pri izgotovi janju strehe,!1, sledijo slovanske, delno ozemljene lesene kolibe, istrska koča kot rezultat križanja istrske in slovanske bivalne tradicije In kasnejši Eiburnij-ski tip kmečke hiše, ki je našel svoje posnemovalcev Bregu; oblikovanje vaških naselbin v Bregu po letu 948, ko je Trst z okolica postal škofov fevd; v 17. stoletju, vojna med Benetkami in cesarstvom, posledica katere je požig cerkve v Dolini (1615); njena obnova pomeni sporočilo novega gradbenega
okusa tudi v privatnem gradbeništvu; v IS. stoletju postane Trst prosta [uka in se bliskovito razvija - temu primerno se bliskovito razvija gradbena kultura, ki se siri tudi v okoliške vasi in v Breg;
19. stoletje je prineslo, po letu 1848, ko je zemlja in z njo krajina prišla v roke ljudstva, največji gradbeni razmah; v gradbeništvu se pojavi nov material: železo; največje - epohalne - spremembe je prineslo 20, stoletje: dolinske Vale (ravnico) je uničil naftni terminal, boljunsko polje pa tovarna Grandi Motori. Od razlastitev je prišlo v breške domove mnogo denarja in začela se je prava morija privatne kmečke arhitekture. Staro in starinsko je predstavljalo simbol revščine, pomanjkanja in zaostalosti, za to je bilo potrebno te simbole zatreti, uničiti, jih zbrisati iz zavesti in ustvariti nov videz, ki naj kaže obraz sodobne bogate in razvite družbe. Pohodili smo najžlahtnejše vrednote kultu rne ded išči ne. Novo 21. stoletje je kaj kmalu pokazalo lažni sijaj takšnih načel (bogastva in razvoja), ki so se brez korenin v preteklosti kaj kmalu sesula sama vase in zdaj vedno bolj vztrajno iščemo ponovno lastno identiteto v odkrivanju in ohranjanju kulturne dediščine in njenega dragocenega izročila.
Iz te zgodovinske panoramske je avtor potegnil nekatere barvne črte, ki so nadvse značilne za naš Breg. Priznam, da jih jaz prvi doslej nisem videl oziroma jih nisem zavestno zaznavaj v njihovi sistematični pojavnosti. Toje tehnično vprašanje in s tehničnim pos topkom postane spoznavanje in odkrivanje barvnih značilnosti stavbarskega videza Brega sistematično in se ti vtisi postopoma nizajo v zavesti, tako da je zaznavanje izrazito i n se tudi trajno vtisne v spomin. Vidiš ga kot sestavni del okolja, v katerem si se rodil in zrasel in do katerega imaš tudi čustven (lokal-patriotski) odnos.
Takšna, kakor se nam kažejo vaška jedra v našem Bregu danes, so se oblikovala v zadnjih dvesto letih. Prva dihotomija se pokaže v barvi kamna. Geološki izvor Istrskega dela Brega sloni na peščenjaku in laporju (opeki} ali na si vem kamnu, kakor so rekli naši stari, Kraški del teritorija v obravnavi pa je iz apnenca ali belega kamna, kakor so rekli naši stari,
Sivi kamen je bil najbolj poceni gradbeni material, dovolj je bilo izsekavati ga ¡z žil, kjer so izpod tenke plasti zemlje kipele na vrh. Še pri nas doma smo i imeli kamnolom (E, i. »kavo«), kjer sta si lomila hrbet moj oče in njegov svak, mož moje tete, očetove sestre. Vse zgradbe so torej iz peščenjaka. Največkrat je bil ometan, pogosto pa tudi ne. Danes so neometani zidovi in portali (kal o nje), sestavljeni iz golih kamnov (facciavista), izvir velikega estetskega užitka, znak starinskosti in simbol dobro ohranjene snovne kulturne dediščine.
Premožnejše hiše so si lahko privoščile okvire portonov, katonj in oken iz belega kamna; dali so si sklesati t.i. jerte ¡njih vdelali v polje sivega kamna, kar je povzročalo dopadljiv barvni kontrast. Okvirov polkrožne ali pravokotne oblike iz belega kamna v Bregu niti ni tako malo. Mnogi imajo na vrhu v sredini vklesano kakšno nabožno podobo, letnico izdelave in včasih tudi začetnice ali celotno ime mojstra, ki je jerte izdelal.
V letih 60 do TO prejšnjega stoletja, ko so v Dolini gradili naftovod In so ljudje prišli do razmeroma pomebnih vsot denarja, so se najprej lotili prenove hiš in je veliko dragocenih okvirov iz belega kamna končalo na odpadu ali v temeljih novogradenj.
Jaz sam sem bil kot otrok soudeležen pri takšnem nerazsodnem razdejanju, a se nisem zavedal, kaj počenjam; odrasli okrog mene pa še manj.
Tisti, ki si niso mogli privoščiti dragocenih okvirov iz belega kamna (apnenca), pa so za ob-robljanje vhodnih odprtin uporabljali sivkasto belo barvo ali pa so s posebno tehniko nanašanja malte ustvarili videz klesanega kamna (bacciardato, a bucciato}.
Davide v svojem izboru fotografij prikaže razvoj okusa in zmogljivosti arhitektonskega in kroma-tičnega [barvnega torej) oblikovanja hiš v Bregu. Govorimo vedno o zunanjem videzu bivališča, ki največkrat zajema tudi gospodarske zgradbe in prizidke, ki so bili vedno vključeni v korpus strukture namenjene bivanju; le redko seje hlev, koteč ali skedenj ali kletni prostor nahajal ločeno od t.i.hiše.
Barvanje fasad, parapetov, nadstropnih označb (marcapiano), nadstreškov (timpano), žlebov, napusčev, lož in baladurjev pri hišah starejšega tipa, vrat, oken, portonov in železnih križev na oknih (»ferjade«) je bilo prej ko vsega odvisno od finančnih zmogljivosti lastnikov (gospodarjev); barvanje je potekalo po določenem kriteriju Inna pod lagi seznama barv in barvnih odtenkov, ki je za hiše v Bregu zajemal 21 vzorcev, Drugih 24 vzorcev pa je bilo na razpolago za barvanje lesenih in železnih elementov (vrata, okna, portoni, »ferja-de«). Za primerjavo naj povemo, da je Trst imel na razpolago 53 vzorcev barvnih odtenkov, med katerimi tudi sivo in sinjo barvo; sinja (azzurra} pa je bila za podeželje predraga, ker je bil kem ični postopek pridobivanja te barve zelo zapleten, kar je dvigalo ceno.
Na podlagi barve fasade so potem izbirali kom plementarne barve za ostale dele stavbe. Najpo-gostejše barve hiš v Bregu so bile: zelena, rumena in rdeča in različni odtenki teh barv.Gradbeni pravilnik Občine Dolina, še danes določa barvo novogradenj, prenovljene hiše pa naj bi po možnosti ohranite originalno barvo.
»Barve breške hiše«, kakor nam jih predstavlja Davide 5-tokovac, so nova stran v poznavanju značilnosti nam najbližje arhitekture, tiste, ki jo sami kot prebivalci Brega doživljamo vsak dan in jo tudi sooblikujemo, Pri tem pa je treba nujno poudariti,
da moramo tudi vestno skrbeti, da jo ohranimo v njenih značilnih potezah in izvirnosti, V letih 1965-1975 je bilo narejene preveč škode v krajinskem, arhitektonskem, ekološkem, sociološkem, narodnostnem in Še kakšnem drugem smislu. Breg je spremenil svoje lice in ni niti več primerljiv s tistim Bregom, ki nam ga je na fotografijah ohranil Mario Magajna, Davide Štokovacje s sistematičnim raziskovalnim postopkom izbrskal in klasificiral njegovo podobo na podlagi najbolj zaznavnih elementov bivalne kulture. To delo je izjemno dragoceno, ker nam ponuja celovito podobo v preteklosti in v sedanjosti, kakšen je celostno naš Breg bil v bližnji preteklosti, kaj se je od njega ohranilo in kakšno podobo mora ohraniti v prihodnje, da bo še vedno razpoznaven kot bivalni prostor v zaledju Trsta, ob katerem se je tudi navdihoval in jemal zgled, a ohranjal je samosvoj značaj in utrip.
Razstava nam izpričuje tudi, da so imeti naši predniki do svojega bivanjskega prostora izjemno spo štlj i v odnosi n ta od n os izra ža 1 i tu d i v ba rva h, saj jim ni bilo vseeno, kakšen naj bi bil prostor, v katerem so živeli in udejanjali svoje želje, hrepenenja, načrte,vzgajali otroke, redili živali in obdelovali polja in vrtove, gojili trte in oljke.
Bili so zliti s svojim življenjskim prostorom, trdno sklenjeni kakor z železnimi okovi, zato so tudi umirali doma; umreti v bolnici je bila sramota ali vsaj boleča in kruta danost, ki so seji hoteli najraje izogniti. Delo Davida Stokovca nam obuja zavest, da se maramo pri hlastanju za modernim umiriti in se razgledati po okolju, ki nas obdaja tudi z znanjem, ki nam ga ponuja v obliki te navidez preproste fotografske razstave, ki pa ima zelo globok pomen in je sad natančnega, zahtevnega in širokega raziskoval nega napora. Kar nam Vojko Slavec odkriva s svojo izjemno knjigo Repelce, tako nam podobna znamenja pošiljajo »Barve breške hiše«. To so pomembna vračanja v naročje kulturne dediščine, to niso nostalgični krči po starem svetu, za katerega nam je žal, da izginja, ampak vračanje h koreninam, iz katerih izhajamo; naloga korenine pa je, da črpa sok; in tega soka je v našem Bregu še veliko, v ljudskem izročilu, v naših običajih, v naših narečjih in vaških govorih, v naših treznih in delovnih sovaščanih, ki skrbijo za kulturni utrip, za vero staršev, v naših umetnikih, ki so jim barve besede, hiše v Bregu pa resnični dom, kjer nam teče zibelka iz preteklosti v prihodnost, Prihodnost vseh barv, še najbolj pa barv breške hiše.
TRŽAŠKI SLOVENCI V DAVNINI
Objavljamo prispevek, ki nam ga je poklonil pisatelj Boris Pahor, za kar se mu zahvaljujemo. Objavil gaje vMalajdi, reviji, ki jo je ilegalno izdal v Trstu skupaj z Bernardom Šeme rlom približno leta 1937. Prof. Pahor se ne spominja imena pošiljatelja zapisa, lahko pa da zaradi ilegale se avtor članka ni podpisal. Članek poroča o slovenskih prebivalcih Trsta, ki so leta 1202 prisegli zvestobo dožu DandoSu skupaj z drugimi homines Tergestinae dvitatis. Dokument potrjuje, da so bila slovenska imena že takrat prisotna v samem mestnem središču in gre torej za prvo omembo slovenskih pri im kov v Trstu.
Politična i n gospodarska usoda primorskih Slovencev En Hrvatov je ozko zvezana z usodo tržaškega mesta. Iz dobrih in slabih razlogov, pravi nekako Alessandro Manzoni.se dežela po mestu meri in z mestom zamenjava. To je pač dejstvo in Slovenci ga moramo upoštevati v naši teoretični in praktični politiki, zato nas mora še prav posebmo zajemati vse, kar je v zvezi s preteklostjo in sedanjostjo tržaških Slovencev.
Moj namen je pokazati, da so Slovenci v Trstu živeli že v davnih stoletjih, in s tem izpod biti precej razširjeno mnenje (k temu mnenju se nagiblje dr. Milko Kos v svoji Zgodovini Slovencev), da so se naseljevali v mesto šele morda v 16. in 19. stoletju.
V tem spisu se omejim na dokaze iz družinskih imen tržaških prebivalcev in opozarjam izrecno, da bomo govorili o tržaškem mestu, ne o kmečki okolici tega mesta. Daje okolica iz davnine slovenska, to priznavajo celo italijanski pisci. Navedem enega najbolj znanih: Ireneo della Croce, kije pisal svojo Stone di Trieste h koncu 17. stoletja, piše npr. (II, str. 396):»... il ritrovarsi pero oggidi la dtta di Trieste attomiata da ogni canto dagli Slovi ovvera Schiovi, mentre ¡.ubito fuori dal la mura, tutti gli abitatori de vil logi e possessioni dei territorio di Trieste, non par-lanoaitro idioma che h S/ovo...« Ireneo izraža mnenje, kr je dandanes splošno sprejeto, da so Slovenci prišli do Trsta in zasedli okolico vG. in 7. stoletju (stran 422 in sledeče). Isti pisatelj pravi na drugem mestu, da se pol milje od mesta ne rabi drugačna govorica ali jezik kot slovenski (stran 527). Ob njegovem času so mestni zidovi obkrožili kakih 5
ali G hektarjev prostora na pobočju hriba Sv. J usta-Z izjemo tega »starega mesta« leži današnji Trst na izključno slovenskih tleh. To zadostuje glede okolice. Namen tega spisa je dokazati, da so bili tudi v samem starem mestu Slovenci od zdavnaj že in da jih ni bilo malo.
Obilnejši pisani viri za tržaško zgodovino so šele iz 13. stoletja. Dosledno je tudi za slovenska imena težko najti kaj pred letom 1200 po Kr. Kar zadeva starejšo zgodovino Trsta, zadostuje opomba, da po splošni sodbi zgodovinarjev ni bil od vsega početka rimski ali latinski, temveč po rimski ekspanzivni politiki v 2. stoletju pr. Kr. z orožjem zaseden ter z naselitvijo veteranov in drugih Latincev zasužnjen in polatinjen. Jed ro tega plemensko mešanega novo lat irskega prebivalstva seje potem ohranilo še stoletja po razkroju starorimske države. V mesto je vedno dotekala sveža kri iz bližnje in daljne okolice, a kulturno in gospodarsko je prevladovala novolatinska. italijanska trad icija. Največji dotok prebivalstva je bil iz slovenskih krajev, močan tako, da je mesto vedno obdržalo v svojem značaju krepko slovensko črto, četudi le podrejeno. Nepristna Cronica di Motite Muliano iz leta 1514 pripoveduje, da so prebivalci Trsta pred drugim ri mskim napadom zbežali z vsem imetjem »v nemško stran« ter ustanovili Ljubljano. Na podlagi te bajke modruje Ireneo, da seje stari trg v Ljubljani prvotno imenoval »Stari Terst« (sic). Avtor te kronike je pač sodil, da so Tržačani in Ljubljančani Iste krvi, ker je ob njegovem času v obeh mestih temeljna ljudska pLast govorila slovenski.
Obsežen repertorij imen in priimkov je v dokumentu z dne 27, oktobra 1202, ki navaja 358 tržaških prebivalcev, ki so v imenu mesta prisegli zvestobo beneškemu dožu Henriku Dandolu. Mnogo teh imen je latinskega izvora, nekaj tudi nemškega, prav veliko tudi očitno slovenskih ali takih, ki označujejo prebivalce slovenskega jezika. Navedemo jih v moderni obliki, tu in tam dodamo v oklepaju izvirno obliko po Kosovem gradivu V. št. 31*: Dobrovin, Gradinja, Zdie,Žužol, Niblo, Cink (Zink ali Zinek), Vecel (Vecell, Wecdi), Budina, Župan (Jubanus), Šutek (Suteg), Bole sta,
Milic (Mil¡sz, Miljcz), Roš, Sobeslav * v
' Leta 1946 seje Franc Kos povrnil k tej problematiki in ocenil, daje bilo takrat
v Trstu naštetih 361 prebivalcev, od tega najmanj 30 Slovanov, to je 8,31 odstotka.
(Sobesselau), Čekut (Cegot), Troha, Željko (Zaleo), Kuret (Curinet), Budihna (Budigna), Volčina (Wocina), Slovenec Ivan {Jo. Sda vo), Tu pista, Dragonja (Dragogna in Dagongna, morda Dugonja), Trobce, Sobonja, Pisec (Pisez), Setnik (Selnich), Bobič (Bobič), Bisiav, Kurivec (Curinz), Nežko (Nierco), Skoda, Bov, mlinar »Ivan« (Juan), Blagelin, Slovenec Valter (Walter Sc lavo), Stanko Hrabre (Stanco Crabre), Muršel, Slovenec Stojan (Stoianus Sclauo), Glava (Ciaba), Blagošič (Blagosit, morda Blagožit),Grumac (Grumaz), Prvin (Peruinus), Domadrag,
Moz (Mons), Pecelj (Peceli), Miro, Trinuga, Mireč (Miriz), Mrha (Marcha), Bertolaz. Notar, kije pisal to listino, seveda ni imel pojma o slovenskem pravopisu, ker slovenščina ni takrat imela lastne pismenosti. Zato je zapisoval imena, kakoije pač mogel bolje ali slabše. Kdo naj razbere prav imena »Lannis« (Laniš?),
»V¡zart«, »Mesolto«, »Pre-zathen«,Glamonaz®, »Polizar«, »Manóles«, »Saumich«, »Debo-nezan«, »Smeth* (»Schmech«), »Conas«, »Volriža«, »Padruz« itd,? Vendar vse kaže, da so slovenska. V listini je dalje mnogo mož navedeni h zgolj s krstnim imenom, še več samo s poklicem. O teh se ne more soditi, katere narodnosti so bili. Ce pa je eden naveden s krstnim imenom »Philip*, ne Philippus, to pomeni, daje bil Slovenec, ker je zapisan po slovenski izgovarjavi.
Upoštevati moramo, da so v ti listini popisani predvsem odličnejši možje in največ prebivalci mesta samega Jz tega sledi, da je bi I slovenski živelj v mestu izredno močen, vse močnejši kot npr. ob isti priliki v bližnjih Miljah, ki so tudi priseglo dožu zvestobo. Brez pretiravanja lahko zaključimo, daje bila v Trstu okoli leta 1200 tretjina Slovencev.
RAZMIŠLJANJE ZDOMSKE TRŽAŠKE SLOVENKE
XXIV.	N.d.T. - Fulvio Tomizza
Mirella Urdih
Zanimivi članki v Novem glasu 21. maja 2015 o istrskem pisatelju Fulvtu Tomizzl, ki seje rodit istega dne kot moj pokojni mož, a pet let kasneje, to je 26. januarja 1935, in bi letos dopolnil osemdeset let, so mi priklicali v spomin razna srečanja z njim.
Leta 19S8 je v Nemčiji izšel prevod njegovega obširnega zgodovinskega romana o koprskem škofu 16. stoletja, Vergeriju, Zlo pride s severa (II male viene dal Nord). Da bi približal to svoje delo nemški publiki in predvsem onim, ki se zanimajo za kulturo onstran Alp, ali bolje rečeno v Italiji, seje avtor ob podpori italijanskega ministrstva za kulturo podal na desetdnevno potovanje po Nemčiji, skoraj bi rekla po Vergerije-vih stopinjah.
Kar res se mi ni zdelo, ko sem v tukajšnjem dnevniku zasledila vest, da bo zadnja postaja njegovega potovanja Erlangen. Končno se mi je ponudila prilika, da osebno spoznam pisatelja, ki sem ga po njegovih deli h, kar sem jih dotlej prebrala, zelo cenila, ker v njih tako živo in pristno opisuje domače kraje in ljudi, njih občutke in tradicije.
Ne da bi zgubljala besed, sva se s Petrom samo sporazumno pogledata - in bila napovedanega večera že nekoliko predčasno skupaj S hčerko v ma li knjigarni exlibri$. Komaj nas je zagledal, nam je Tomizza presenečen priskočil naproti., da smo se pozdravili kot stari znanci, čeprav smo se prvič srečati. Nemara je V Petru prepoznal Pavleta, zato
smo se že ob prvem pogledu „prepoznali". Nas je pa prevzel občutek zadoščenja in hvaležnosti ob nepričakovanem stiku z nekom domačim tako daleč od doma. Bilo je kot razodetje.
Prof. Kuon z erlangenske fakultete za romanistiko ga je dognano predstavil kot predstavnika posebne obmejne literature, ki se lahko primerja zono nemškega avtorja Guentherja Grassa. Tudi sam Tomizza je dodal nekaj misli o lastni rasti iz konflik-tualnega razmerja do slovanskega (hrvaškega) jezika in kulture, kot ga je pogojevala predvsem fašistična vzgoja, ali do komunizma v antagonizmu s krščanstvom, do mirnega sožitja, ki ga poznanje drugega jezika in kulture le bogati.
Ne ravno številno, a zato tem bolj za i n teres i ra n o o bči nstvo j e za vzeto sledilo predstavitvi, tako da je večer potekel v prijetnem vzdušju In seje za nas zaključi! še posebno posrečeno, ko smo še nekoliko posedeli v bližnji gostilni, kjer je Tomizza lahko pokusil kakšno bavarsko specialiteto, mi pa uživali ob njegovi prijetni družbi ter med pogovorom odkrili marsikaterega skupnega znanca in prijatelja. Kot se poredkoma dogaja, je Fulvio Tomizza povsem zadovoljil radovednost, pričakovanje, predstavo o njem, kakršna se lahko porodr ob branju njegovih del.
Aprila 1991 je pomembni tednik DieZeit objavil obsežno reportažo o Trstu in njegovem- zaledju z Istro vred od habsburških
Pri Tomizzi v Mo-ffiikiji. Tomizzeni no sliki, ker nabira smokve, mož Peter
PO go medio/7T
fotografira.
časov vse do situacije po letu 1989. V njej je bil govor tudi o pisatelju Tomizzi, zato sem cel tekst {šest gosto tipkanih strani) prevedla v italijanščino in mu ga poslala, ker se mi je zdel zanimivo objektiven.
In Tomizza se mi je hvaležno zahvalil s precej dolgim pismom.
Junija 1992 je drug tednik, W<xhen-zeitung, objavil obširen intervju z njim, ki sem mu ga ravno tako posredovala v prevod u kot vse, kar sem kdaj odkrila v kakšnem nemškem časopisu. In vsakič se mi je zahvalil s prisrčnim pismom.
Zgodilo seje, da sva nekoč po letu 1988 bita s Petrom v Trstu ravno v času, ko je takratni tržaški župan počastil Tomizzo. Nemara je bilo to v zvezi s kakšno pomembno literarno nagrado in gotovo ne s podelitvijo mestnega pečata, do katere je prišlo že enajst let prej, 1977. Brez obotavljanja sva se napotita v Modro dvorano občinske palače, kjer sva presenetila dragega avtorja, ki naju je nadvse prisrčno sprejel kot svoje .sorodnike', in sva prisostvovala pomembni slovesnosti, Dodatno naju je še povabi!, naj prideva k njemu na dom. Kar sva v naslednjih dneh z veseljem storila in bila deležna tudi prisrčne gostoljubnosti njegove žene.
V tretje gre rado, pravi pregovor.
Tako seje tudi nama zgodilo, da sva ga še e n k ra t p resenet 1 la z ne na po ved a n i m obiskom. Osmega septembra 1995 smo
namreč bili skupaj s prijateljskim parom iz Trsta na izletu v Istri. Naenkrat smo se znašli pred Tomizzevo hišo v Momikiji. Vedeli smo, da se poleti rad tam zadržuje, pa smo ugibali, ali je tudi tačas tako. In res, ne samo, da je bil tam skupaj z ženo. V družbi štirih švicarskih študentov so sedeli vsi okoli mize pod tatnikom, Komaj smo še ml prisedli, je Tom izza, ne da bi kaj rekel, neznano kam izginil.
A kmalu se vrne s polno košarico sočnih fig, ki smo j ih smeli použiti in pospremiti z zlatorumeno domačo kapljico.
Od leta 1991 do 1997 sem čutila večkrat potrebo, da mu pišem: zato da mu pošljem prevod kakšnega članka, da mu čestitam ob izidu nove knjige, da ga prosim, naj mi jo pusti z avtogramom v knjigami Svevo, kjer jo bom dvignila ob prihodnjem obisku, Ali ga celo prosila - če mogoče - za izvod kake starejše knjige, ki je ni bilo več na trgu.
In vsakič mi je zelo prijazno in izčrpno odgovoril.Zgodilo seje celo,da meje leta 199G zaprosil za pomoč- Pisal je namreč roman Franziska in bi potreboval kakšno slovensko konstrukcijo, ki bi zvenela nerodno v italijanščini, oziroma kakšno tipično napako Slovenca, ki se trudi govoriti v italijanščini, ne da bi jo obvladal. Kljub daljšemu premisleku mi žal ni prišel na pamet nikakršen zadovoljiv odgovor, razen tega, da imajo Slovenci težave z rabo določnega člena in s konjunktivom. Če mu nisem sposobna, sugerirati še kaj tehtnejšega, je po vsej verjetnosti zato, sem se mu opravičila, ker sem se sama spoprijela najprej z italijanščino, ki sem jo potem gojila vse življenje vzporedno s slovenščino. In Tomizza mi je sporočil, daje vendarle sam utegnil rešiti ‘problem1.
Tekom let se mi je nabralo devetnajst originalnih knjig, nekatere z osebnim posvetilom, ter dve v nemškem prevodu. In leta 2009 sem jih poklonila liceju Prešeren, zato da jih še kdo uživa, kot sem jih jaz.
Moja, oziroma najina zadnja pošta so bili izrazi sožalja ob njegovi smrti lota 1999, naslovljeni na njegovo drago ženo,
O BRITANSKIH PLASTIČNIH BANKOVCIH
Mitja Petaros
Prebivalcem Velike Britanije se v zadnjih letih dogajajo zgodovinske spremembe. Po tem, da so z ljudskim referendumom leta 2016 odločili, da izstopijo iz Evropske unije, so na Otoku uvedli drugo novost, sicer manj odmevno, vsekakor pa pomembno za vse potrošnike: 13. septembra 2016 so iz Angleške centralne banke dali v obtok čisto nov bankovec vrednosti 5 funtov, 14. septembra naslednjega leta pa novega vrednosti 10 funtov.
To ne bi bila nič kaj posebna novica (saj po celem svetu redno zamenjujejo podobe in risbe na bankovcih, spreminjajo celo njihovo velikost, da bi otežili delo ponarejevalcem, tudi nekatere evrske bankovce so nekoliko spremenili, odkar so od leta 2002 v obtoku), če ne bi bila bankovca popolnoma nova za britanske razmere - plastična sta. Plastični bankovci oziroma taki, ki so narejeni iz polimera, so se drugje po svetu uveljavili že v prejšnjem stoletju; v Avstraliji so daliv obtok bankovce vrednosti 10 dolarjev že leta 198S,v Mladiki pa smo ji h podrobneje opisali v 47. letniku leta 2003. Na stari celini smo potrošniki baje izredni tradicionalisti in so se zato razne centralne banke otepale takšne radikalne novosti, kot je plastični material za tiskanje bankovcev. V Evropi je sicer nekaj izjem: Romunija redno izdaja bankovce iz polimernih vlaken že od leta 1999, Bolgarija je izdala eno serijo polimernih bankovcev leta 2005, Severna Irska pa je izdala nekaj takih bankovcev samo za zbiratelje. V Veliki Britaniji so se odločili za ta korak šele potem, ko so izvedli anketo med prebivalci, da bi ugotovili prilju bljenost take zamenjave,
Plastični bankovci imajo v primerjavi s papirnatimi določene prednosti: v obtoku trajajo vsaj trikrat do štirikrat dlje, so nepremočljivi i n nepropustni, tako da jih lahko celo operemo v pralnem stroju in se ne pokvarijo, se z lahkoto zgibajo, ji h lahko torej mečkamo, ne da bi jih pokvarili, ne tržejo se (poškodujemo jih lahko le z rezilom), so bolj
higienski (bakterijese zaradi manjše poroznosti manj oprimejo plastične mase kot papirnate snovi) in nenazadnje, ko jih vzamejo iz obtoka, jih lahko reciklirajo in plastično gmoto uporabijo v druge namene - plastični bankovci so torej bolj »ekološki«, čeprav sev Evropski uniji otepajo plastičnih snovi, ki se jih ne da reciklirati, saj je plastika izredno onesnažujoča, še posebna če konča v morju. Tiskarski stroški banke izdajateljice so veliko nižji, ker polimerni bankovci trajajo dlje od papirnatih. Pri vseh teh prednostih se bo kdo vprašal, zakaj niso takih bankovcev uvedli že prej, saj jih že dolgo uporabljajo nekatere srednje- in južnoameriške, arabske ter avstralske države, Ob dejstvu, da je taka sprememba tudi kulturnega značaja, saj smo na stari celini dokaj navezani na tradicijo in bi jih verjetno ne vsi sprejeli z navdušenjem, je svoje naredila tudi tehnologija. Menda so prve plastične bankovce lažje ponarejali, tačas pa je tehnolohija napredovala, izdelali so posebne tiskarske stroje in izumili nove tiskarske postopke, ki so ponarejevalcem izredno otežkočili delo. izdelovanje polimernih bankovcev poteka po skrivnem postopku in je zelo zapleteno, potrošnikom pa banke izdajateljice nudijo celo vrsto informacij, kako prepoznati prave plastične bankovce, Odgovorni pri državnih bankah zagotavljajo, da imajo plastični bankovci mnogo več zaščitnih elementov od papirnatih. Prvi element je že sa ma plastična snov, ki ne dovoli, da bi bankovec fotokopirali ali skenirali zaradi svoje prosojnosti (danes imajo skenerji in fotokopirni stroji vgrajen poseben sistem, ki ne dovoljuje, da bi take bankovce elektronsko posneli); nekatere dele bankovcev tiskajo s 3D tehnologijo, tako da jih ob dotiku takoj zaznamo,saj so rahlo reliefni oziroma izbočeni; namestili so prozorna okenca in jih vdela li v hologram z različnimi ilustracijami, ki se seveda ujemajo na obeh straneh; fluorescenčna črnila, ki spreminjajo barvo ob zgibu, so mnogo bolj vidna
i

Britanski plastični bankovci
kot na papirju itn. Ob dotiku je polimerna snov bankovca podobna plastiki, ki sojo nekdaj uporabljali za plastične vrečke, namenjene nakupom {danes je večina teh vrečk bi o razgradljivi h in so iz mnogo tanjše snovi), ni pa ob dotiku občutljive razlike s papirnatimi bankovci, ki pravzaprav niso papirnati, saj niso narejeni le iz celuloze, ampak tudi iz posebne bombažne snovi, ki jo uporabljajo za izdelovanje bankovcev in ki je ne moremo kupiti kar v papirnici ali trafiki. Zmes za tako plastiko pridobivajo iz raznih polimerov z visoko molekularno težo in gostoto, zato je tehnološki postopek pridobivanja take plastike izredno zahteven.
»The New Fever«, oziroma novi angleški peta k je uradno zagledal luč sveta jeseni leta 2016. Podobo, ki krasi plastični bankovec, so v primerjavi s papirnatim nekoliko spremenili: tu je na reverzu portret bivšega prvega ministra Winstona Churchilla (na averzu je, kot običajno, upodobljena vladajoča kraljice Elizabete II.). Novi petak je bil najprej v obtoku istočasno s papirnato verzijo bankovca, katerega so dokončno vzeli iz prometa meseca maja 2017 - od tedaj se da papirnatega zamenjati le še v Angleški centralni banki, po trgovinah pa ga ne sprejemajo ve c. Novi polimerni deseta k so, :kot rečeno, uvedli točno leto po prvem plastičnem bankovcu 14. septembra 2017 (tudi tu je na reverzu nova ilustracija, in sicer portret priljubljene angleške pisateljice iz 18. stoletja Jane Austen) in papirnatega dokončno vzeli
¿I'J.A-Ll.lir. ? Vuik'*-l5LiT
iz obtoka 1. marca letos, V Združenem kraljestvu uradno krožijo In so zakonito plačilno sredstvo tudr bankovci, kijih izdajajo tri škotske banke in ki so svoje plastične bankovce dale v obtok nekoliko kasneje kot Angleška centralna banka, te so: Clydesdale Bank 27. septembra 2016, Bank of Scotland 4. oktobra in 77?e Royal Bank of Scotland pic 27, okrobra 2016- Predvidevajo, da bodo novi plastični bankovec vrednosti 20 angleških funtov izročili v obtok leta 2020 - to bo verjetno tudi zadnji plastični bankovec, ki ga bodo redno uporabljali v Veliki Britaniji, saj so že sporočili, da papirnatih bankovcev vrednosti 50£ ne nameravajo zamenjati s plastičnimi, še ma nj pa tistih vrednosti 100£, ki jih izdajajo le na Škotskem in v Severni Irski; na tak način se želijo izogniti bankovcem, ki imajo previsoko vrednost, da bi jih kriminal ne uporabljal za nelegalne poste oziroma za pranje denarja.
Naj kot zanimivost dodamo, da na britanskem otoku urad no krožijo in jih uporabljajo kot plačilno sredstvo tud 1 bankovci, ki jih izdajajo štiri banke s sedežem v Severni Irski [Bank of Ireland, Danske Bank/ Northern Bank, First Trust Bank in Ulster Bank), nekateri so sicer veljavni lev Severni irski, doslej pa niso še izdali polimernih obtočnih bankovcev.
Britanci se torej vneto pripravljajo na »brejcit« oziroma uradni izhod iz Evropske unije. Svoje valute niso nikoli zamenjali in niso želeli sprejeti skupne evropske valute, vseeno pa polagoma spreminjajo svoje navade v zvezi z obtočnimi bankovci. Funt sterling se postopoma spreminja in posodablja ...
Ten Pounds
5ter
mo
I Bimk ùf. Scoiln
Tta haf
j	¡H-:?* TÜ

Novi škotski bankovci
ZA SMEH IN DOBRO VOLJO
Izhaja mesečno o Letnik 62
“Sklenila sem, da bom v novem letu živela zdravo," pravi gospa Jakličeva svoji sosedi. “Vsak dan jem: veliko zelenjave, telovadim in grem spat s kokošmi"
Mož preudarja: Če ženi nič ne povem, da so mi povišali plačo, me bo počasi začela imeti za bedaka. Če ji povem, sem res bedak.
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, Ul, Ponizetti 3 tel. 040-348081 S; fax 040-6333D7 u prava® mlad ika .com red a kdja(g>m ladika.com www.mladika.cinm
Oblikovanje: Matej Sv sic
“Tega pa jaz ne morem," odvrne soseda.
“Oh, kaj nimate odločnost!?” vpraša gospa Jakličeva zajedljivo.
“Ne, nimamo kokoši!”
K	K	K
“Vaša žena je menda strašno pridna!”
“Resje,” odvrne gospod Pipan, “še ko pridem domov ob dveh ponoči, me pričaka z metlo v roki 1”
k	b	W
“Ja, poslušajte,” pravi zdravnik,, “kar naprej zahtevate recepte za uspavalna sredstva, zdaj pa vas že petič vidim v nočnem lokau k'
“Gospod doktor, uspavalna sredstva niso zame, ampakza mojo ženo!”
k*	K	K
Samostojni podjetnik je zaposlil novega delavca. Pred nastopom dela mu jo dejal:
“Nekaj vam moram še priznati. Jaz sem strašno vraževeren!”
“Nič hudega!” je reke! šef. “Vam pač ne bomo izplačali trinajste plače!”
K	K	K
“I maš zdaj kaj d rugačno življenje kot prej, ko si bil še sa mski?” je Polde vprašal prijatelja, ki seje pred kratkim poročil
“Samo v čevljih je razlika,”
“Kako v čevljih?”
“Ja. Prej sem jih imel vedno v predsobi, zdaj pa jih, če prepozno pridem domov, dobi m v glavo.”
Kr	Kr	Kr
izdaja: Mladika z.z o,z,
Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne 21.4.1939 pod številko 114276,
član US Pl (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Reg. na sodišču v Trstu ŠL1&3 dne 6.4.1957 ISSN U24-657X
Tisk: Grafika Soča d.o.o. -Nova Gorica ■
Izhajanje revije podpirata Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ¡n Dežela FJK.
UREDNIŠKI ODBOR Marij Maver (odgovorni urednik),
David Bandelj, Andrej Černič, Erika Jazbar, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Anka Peterlin, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, jernej Sček in Ivan Žerjal.
K	K	K
Mož se odpravlja sam na zimski dopust. Ob slovesu ga žena vpraša: “Ali naj ti pošljem pošto, kot vsako leto, v bolnišnico?”
K	K	K
“Zakaj vedno zamižiš, ko piješ vino?"
“Doktor mi je tako svetoval.”
“Alist nor? Doktor?Tega ti pa ne verjamem!”
“Ja, doktor mi je rekel, da vina n iti pogledati ne smem.”
Mlada vdova je vsa iz sebe, ker ljudje o njej širijo govorice, da ima ljubčka, “Ljudje so strašni,” ji pravi soseda, “če moški pride k vam zvečer in zjutraj odide, si mislijo, da je bil ceio noč pri vas!”
Mlad učitelj želi poučevati moderno in učence motivirati za delo.
“Kako si predstavljate idealno šolo?" jih je vprašal.
“Zaprto!” zavpije Grega,
LISTNICA UPRAVE
DAROVI V TISKOVNI SKLAD:
Slovenian research cener 52,65 €; Marilka in Danijel Čotar- 10,00 €; Jože Strgar- 20,00 €,
DAROVI V SPOMIN:
V spomin na Livia Valenčiča in Danila Lovrečiča daruje H.P. 100,00 € za Mladiko.
Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo.
SVET REVIJE
Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černič, Marija Češcut, Danilo Čotar, Liljana Filipčič,
D ¡umira Fabjan Bajc,
Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Ncmac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, M a rko T avča r, Zo ra Tavčar, Evelina Umek, Neva Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora.
Posamezna številka Mladike stane 4,00 €.
Celoletna naročnina za Italijo in druge države 30,00 €;
po letalski pošti;
Evropa 50,00 €,
Amerika 60,00 E,
Avstralija 65,00 £,
Plačilo s poštnim tekočim računom 11131331 -Mladika - Trst.
Na banki: Zadružna kraška banka - Banca di Crédito Cooperativo del Carso (IBAN: ITS3 S089 2802 2010 1ÜOO 0016 916, SWIFT: CCRTIT2TVQ0).
Moji Rebula
OB PRITOKU
anggek^nga
I plUNČK'
E M E
K I C E O ] N 1 H
rozot
nS-W*
NOVO PRI ZALOŽBI
NPiOCffl IN UNIYEREITEINfi KNJliRICR
II 117 9862018
9201S1456 (fi
ZALOŽBA MLADIKA U
UL Donizetti 3, 34133 Trst, Italija te I. +39 04Ü 34&0 818 f a x +3 9 04 0 63330 7 uprava@mladika.com redakcija@mladika.com WWW, m ladika.com