Andrej Zigon
STAR ŠTOS, TAKLE MOTO
Ko bi me še enkrat na obroke ubili, me s katranom pozabe polili, bi bolje vedel kakor zdaj, kako grgra visoko papagaj, namesto limone stisnjen v čaj.
Zatrepeče glas, utrga se plaz:
»Poženi vse do Rima, do Vergilovega Rima, tudi če se puberteta s pašteto rima!«
S plazu skoči mojster Rimoglavi,
konje ustavi na Muljavi,
proti Obrščaku k nogam se odpravi,
tako mu reče inu pravi:
»E, moj stari! Glavno, da smo zdrav,
pa da je za vodo in elektriko.
Maš v klet še sod, k gresta dva slona not?«
Orešček
ARS POETICA
640
Orešdek
KRAS    Skoz okno se guba žamet noči,
na njem kostanjevo listje tihotno plameni.
Na mizi luč in mišje srce.
Zateglo zdehajo vlaki v dalj, prižigajo mačje oči.
ZDEHAJOCI MESEC
Čez grlo več ne gruli lok, več žil ne stresa, le brin obira šantov bog in lazi vzdolž telesa.
Čez leseno notrino razpet, in mežnar se obesi bolščeč v kamniti cvet, ki vzhaja med drevesi.
Zametlo je sto vražjih vdov in seskov sto prebelih, snega zagori pod šapami volkov in zdehajoči mesec nagne kelih.
ZIMA    Polje diha bel drget,
beli vrvi trzajo v nebesa,
zadrgnjene krog belega drevesa.
Sčebet snežink.
Smrtni šepet
gre čez črne škrge vaških orgel,
bele harpune se lomijo skozenj.
Orešček vzplamti v naročje noči.
ŠOK SONET    V goltu vihari drevo. Pod votlo nebo zategli klic jate ptic.
Mrtva struga lesnike hrope. Krvavi mesec zanje zvezdne snope.
641
642
Andrej 2igon
Ure pustote kapljajo v srčno modrino,
ko sonce na vratih oznani rojstvo Venerino.
Na pladnju sestra v belem prinaša grozde zraka. Dahniti ne smem. Kri je razcvetena njiva maka.
AŽURNA SLUTNJA
Iz sipka,
ki rosi ga gozdni vir,
se izvije gola deva,
žuboreče belovitka,
v očeh smaragdni mir,
bosa travnato tišino pošumeva.
Robidno napeti boki; skledo žgancev nosi v roki.
Skloni se,
v dišeč objem izdahne,
ko mrtvi oglar
v srcu zemlje
s črvi v goltancu
temelje sveta spodmakne.
JOŽEFINA, JOŽEFINA
Vzklikne jutro, brizgne kri,
prsi mlade žene se jedre; v klasju kvas,
v kamnu glas, preteguje se svetloba.
»Jožefina, Jožefina! Odpri duri ob tej zgodnji uri. Napljuskaj v žile rajnega vina! Sam uročim petelina, da ne zdrami mrtvega sina.
Jožefina, Jožefina.
643
Orešček
Na planini cerkev, britof,
na poti v nebo popotnikovi culi.
Gams mi s prsi travo muli,
zavrti me Hilda spet v zadušni likof,
ko večer se nagne v tvoja nedra, Jozefina.
Odpri duri ob tej zgodnji uri,
Jozefina, Jozefina!«
CONCERTINO
ZA ŠIFRERJEV
TRIO
Si na plesu rekla mi,
da slikarjeva si hči,
potepuške lirične nravi
v zapestju, da čopič ti drhti.
Potegnila si me za nos,
da ustne tvoje vzcvetejo v grm rož,
ko po rečnem produ te popeljem bos;
kresnicam iz srca Florijanov škaf ne bode kos.
Deklina si steklarjeva,
ne hči slikarjeva,
mamina zapečna punčka,
hranilni prašiček dal ti bo poljubčka.
Jaz pa poj dem v tuje kraje,
kjer sončnega žganja pijan se maje
cekinov kralj v kaplji rosne trave,
kjer grive divjih konj plapolajo zastave.
PRI OBRŠČAKU
Nergači, postopači, pretepači pivski stilisti, korski basisti, kvartopirci, metilni normirci samoto prebodenega pusta zibljejo v rokah.
Le vaški prosvetljenec,
ki tričetrtinske brke briše v prste,
zmajajočo glavo obeša na lestenec.
644
Andrej 2igon
Skoz duri Kurent privihra,
točajko pod oblino požgečka,
poskoči,
se pretegne,
čez zadrgnjen vrat mesečine
ciklamov meh raztegne.
MOLK    Krcevitost pesti goldinar žgečka.
Polnonaročno hruško molčeči črv grizlja.
V glasilkah gnezdi ponirek. Slepim mladičem nosi požirek zelenega neba.
Pa pride potepinski Pepi, vaški fračon,
šic majster na promenadi, pa z brezhibnim kamnom tarčo požene v zrak, žgolečo nadlego vznak.
Slik — slik — slak! Slik — slik — slak!
UMRETI    Prepresti s pajčevino lunina krajca. Zaspati v čipko starkinih prstov. Zlekniti se v strok miru, v opoldansko senco okamnelega slapu.
Stopiti na trnovo slutnjo. Mrtvi grabljici dahniti senožeti v oči. Orositi noč iz zubljev v srčni slani Iztrgati se iz zlatih zob tolsti podgani.
Curkoma trgati strune studencev v nenasitno lutnjo puščave.
645
Orešček
NEBOVZETJE    Koralno kri raztepem v nebovzetje, v balet ciganskih žrebet.
Jutro iz prerezanih ptičjih grl
zahaja v moje oči.
Na tlečem šipku,
ivje se razcveta,
oslepi.
Kam bom z zrakom, ko izdihnem, puhnem dušo bogu v brk?