DVAJSETA LETA Leonid  Martinov
Pomnim
dvajseta leta —
njih telefonske ročice,
njih telegrafske kratice
in bodljikave žice.
Pomnim
nepremična dvigala
v nezakur jenih stavbah,
bledost črk, ki je žgala
v ognjeno živahnih izdajah.
Spomnim se slednjega lista, pomnim še tiste lepake, pomnim še jutra čista, pomnim večerne oblake.
Spomnim
se v vrstah čakanja, konstruktivnih odrov novosti, motnih voda valovanja, tovarišev vplivnih modrosti.
Spomnim stopnišč se lesenih, junakov v bleščečih se šlemih, pomnim še filme, ki nemi bili so, a ne čisto nemi.
Pomnim
stopnice, vsevdilj škripajoče, spomnim elektrike tlenja, pomnim burno usodo našega pokolenja.
714