objektih, poreklo turistov, socialno strukturo, dolžino bivanja, njihov interes, številčnost po letnih časih, oblike turizma, cene, čuvanje okolja, turistiCno vodstvo za tujce (jezikov ni pouk) itd. Skratka možnosti so široke, pouk je pa skrajno zanimiv, aktiven, koristen in življenjski. Dejstvo je , da uvedba turizma v splošnoizobraževalne šole dozdaj pri nas ni prav uspela. Potrebo po turistični vzgoji smo sicer često deklarirali in jo omenili tudi v kakšnem uč- nem načrtu, posamezni predmeti pa so to opravili po navadi na kraju učne snovi z eno ali dvema učnima enotama, površno in na hitro. Skratka, razlog, da turistična vzgoja do- zdaj ni uspela, je med drugim tudi v tem, da turizma nobeden od obstoječih učnih pred- metov v splošnoizobraževalnih šolah nii posvojil, kot samostojni predmet pa ga je težko uvesti z.aradi različnih vzrokov in težav: sama narava turizma je preširoka in prekom- pleksna, da bi jo stlačili v en predmet; velike bi bile tudi kadrovske težave, predvsem zaradi kvalifikacije učiteljev itd. Potrebno bo vsekakor najprej razmisliti in izčrpati dru- ge možnosti, predvsem s sistematičnim in premišljenim vnašanjem turistične vzgoje v učne načrte raznih predmetov, hkrati pa ustvariti tudi primerne pogoje za realizacijo teh načrtov (knjige in druga literatura, dopolnilna izobrazba vzgojnega kadra,avdiovizualna sredstva itd.). Interdisciplinarni šolski kabinet za turizem, dobrodošel tudi raznim dru- gim izvenšolskim aktivnostim, npr. turističnim krožkom, tabornikom, organizaciji počit- niške zveze itd. , kakor je opisan zgoraj, je vsekakor ena od možnosti, korak k realiza- ciji sodobnejše turistične vzgoje. Naj nas ne moti, da je misel o turističnih kabinetih prišla iz dežele, ki ni znana po po- sebno visokem številu inozemskih turistov, čeprav se na inozemski turizem skrbno pri- pravlja. Vsekakor nam ta primer lahko služi za opozorilo. Zgledne primere bi lahko po- vzeli tudi drugod. V Španiji na primer, kjer je turizem kot gospodarska kategorija uspel, začenja z vzgojo zelo zgodaj, njihov "bukvar" je napisan in narisan v duhu ABC turizma, fantje pa imajo v redni vojski med drugim tudi obvezno "obuko" turizma. Slovenija je turistična dežela. Nekateri njeni predeli že živijo od turizma, druga usmer- jajo svoje gospodarstvo tudi v turizem, zato bo morda model krimskega turističnega ka- bineta služil za posnemanje ali vsaj za spodbudo, da nekaj ukrenemo. Marjan Žagar PONIKVA IN BLAŽ KOCEN Ko so mi naložili častno nalogo, da spregovorim kot geograf nekaj besed k današnjemu slavju, ki združuje okroglo 150-letnico rojstva, 100-letnico smrti in odkritje plošče na kraju, kjer je nekoč stala Kocenova rojstna hiša, sem se znašel pred dvema nalogama: da predstavim današnjim gostom Ponikvo in da obudim spomin na zaslužnega rojaka. Oglejmo si najprej v geografski literaturi komaj opazno, pa vendar prirodno in družbe- nogeografsko ter kulturnozgodovinsko zanimivo naselje Ponikvo, središče, lahko bi rekli, Ponkovške pokrajine. * Govor ob odkritju spominskega obeležja na mestu, kjer je stala Kocenoya rojstna hi- ša, 29 .10 .1972 . 48 Že samo ime kraja Ponikva in bližnjega naselja Ponkvica, morda tudi zaselka Vrteče pove, da gre za kraški svet. To je oaza pravega kultiviranega "krotkega" kraškega sve- ta s požiralniki, ponikvami in kapniškimi jamami, nekoliko dvignjena na planotastem gričevju sredi normalno razvitega rečnega omrežja, pretežno na levi strani Sloma, sre- di pliocenskega peščenega valovitega sveta. Drugo krajevno ime Slatina pa nas opozori, da poteka preko severnega dela ob Karavanško-bočkem gorovju donačka tektonska pre- lomnica, zato je tukaj izvir kisle vode in le nekaj kilometrov proti vzhodu se pojavijo že rogaško-slatinski izviri. Svet je blago gričevnat, na oko prijetno razgiban, s plos- kimi često močvirnimi dolinicami, oblim gričevjem, kultiviranim. z najrazličnejšimi kul- turami. Tukaj je še tendenca po samooskrbi kmečkih gospodarstev, sicer pa so bili ti kraji v preteklosti znani po dobrem sadjarstvu, perutnini, prašičjereji, primerni so tudi za govedorejo, ki se je v zadnjem času še razvila. Na 100 preb. je na Ponkov- škem 63 govedi in 37 svinj. Vsekakor ima Ponkovško najbolj razvito kmetijstvo v obči- ni. Vmes na manj primernem svetu, v osojah in kjer so kraška tla le preplitka za ob- delavo, je precej gozda. Na severu se vlečejo nekoliko višja slemena od vzhoda proti zahodu, od Uršlje, preko Dolge gore proti Sladki gori; na prisojah imajo lastniki iz š ir - še okolice vinograde " g o r c e " . Tukajšnje vino ima tudi komercialno vrednost in je lokal- no močno priljubljeno. Ker se prirodnogeografske osnove na kratke razdalje hitro spreminjajo, se to odraža tu- di v načinu izkoriščanje in socialni strukturi kmečkih posestev. Okoli Ponikve je nekaj dobrih kmečkih obratov, ki so izkoristili primernejšo osnovo in že davno začeli uvajati modernejše metode. Tu je bilo že med obema vojnama nekaj vzornih posestev. Po dru- gi strani pa je na slabših, kamnitih kraških tleh ali v vlagi in na manjših površinah mnogo kmečkih revežev. Lahko bi res rekli, da j e imela Ponikva dobro kmetijstvo, hkrati pa je bila proletarska. Takoj ko so se odprle možnosti, so se bolj kot drugje v okolici začeli prebivalci zaposlovati, npr. najprej na Jvj žni železnici, nato pa so se po železnici prevažali v Celje, delno tudi v Štore, danes še v Šentjur pri Celju. Preteklost Ponikve opozarja, da je naselje nastalo na pomembnejšem prometnem polo- žaju. Promet je potekal v smeri sever jug, saj je nekoliko severneje nad Ponikvo, pri Lipoglavu, pretržje v Konjiško-bočki gorski pregraji; in od vzhoda proti zahodu iz Alp- skega sveta, celjske kotline proti panonskemu obrobju na zgornje Sotelsko in naprej.Pri vasici Srževici so izkopali kamnito orodje iz mlajše kamene dobe, skozi današnjo Po- nikvo je vodila rimska cesta, v bližini so odkopali mnogo predmetov iz rimskega časa (npr. najdišče Groblje pri Dolgi gori) in na mestu nekdanje rimske utrdbe zasledimo že leta 1043 grad Ponikvo kot večje gospodarsko središče v posesti grofice Heme Breže- Seliške. Za prvotnimi grajskimi prebivalci, gospodi Ponkovškimi so se od konca 12. in začetka 13. stoletja lastniki menjavali, dokler gradu niso dobili v dedno last Celjani, ki so ga imeli za lovsko postojanko. Za njimi so ga dobili v last deželni knezi, nekaj pozneje pa je spet začel menjavati lastnike. Njihovih imen je toliko, da jih nima smis - la naštevati, vrstijo se v kratkih časovnih presledkih vse do Štefana Gobca in Ane E r - nestine Auffarth, ki ju še pomnimo. 1635 so grad, ki je bil obdan z zidom in jarkom, porušili uporni kmetje. V prvi polovici 19. stoletja so mu dozidali sodnijo in zapore, hkrati pa so začeli lastniki posestvo razkosavati. V bližnji vasi Srževici je kužno zna- menje iz leta 1722, po njem sklepamo, da je v tem času tod morila kuga. Drug znak, ki pove, da je imela Ponikva v preteklosti močnejši centralni značaj, je župnija. Ponikva je prafara, omenjena že 1236 kot patronat oglejskih patriarhov. Iz pon- kovske veiežupnije, matične fare, so nastale župnije v bližnji in širši okolici:Šentvid pri Grobelnem, Šmarje pri Jelšah, Šentjur, Sladka gora, Zibika, Dramlje, Kalobje, Slivnica, Sv. Štefan in Šent Rupert nad Laškim. Župniki s Ponikve so često bili tudi sa- vinjski arhidiakoni. Pomembnejše furmanske ceste že v dobi merkantilizma se Ponik- ve žal niso dotaknile; Južna železnica, ki je stekla mimo in nekoliko pozneje Rogaška proga na jugu, tudi v neposredni bližini, pa sta sprožili znaten dnevnomigracijski tok v Celje in Štore, samo naselje pa si ni opomoglo, ostalo je le upravno, tržno, kulturno, obrtno in farno središče majhne regije, ki je spadala še v prvi polovici 19. stoletja pod graščino Blagovno, pozneje pod srez Šmarje pri Jelšah, okraj Celje-okolica, in končno po nastanku današnjih velikih občin pod Šentjur pri Celju. Danes je Ponikva eno od mi- kroregionalnih središč šentjurske občine s 336 prebivalci, medtem ko živi na celotnem 49 ponkovškem področju 2 237 ljudi. Okolica je pretežno kmečka z rahlo živinorejsko-po- ljedelsko usmeritvijo. Vendar pa se številni prebivalci s celotnega področja vsak dan vozijo na delo v bližnja središča. Mnogi od teh so se na Ponikvi stalno naselili, si zgra- dili svoje domove, tako da tu nastaja spalno naselje za proizvodna središča okoli Ce- lja. V tujini si prebivalci v večjem številu niso iskali kruha. V inozemstvu je zaposle- nih 3 ,6% prebivalcev. Le ena sama vas, Boletina, ima v tujini 33 % svojega prebival- stva. Če izvzamemo to naselje, je odstotek v tujini zaposlenih Ponkovljanov pol manj- ši (1,6%). Ponikva je pol kmečko, pol urbano naselje z vrsto centralnih funkcij ¡osemlet- ka z ostalimi kulturnimi fankcijami, matični urad, pošta, železniška in avtobusna po- staja, ambulanta, cerkveno središče, skromna uslužnostna obrt, trgovsko središče za potrebe prebivalstva in kmečkega gospodarstva, gostinstvo, središče raznih organiza - cij in že prej omenjeno stanovanjsko področje večjih središč. Okolica je bb primerni organizaciji in pripravi vsekakor primerna, da se tu razvije nedeljski, izletniški,kmeč- ki turizem. Šolo je Ponikva dobila že leta 1786, to je 17 let pozneje od bližnjega trga Šentjurja, 106 let pred Rogaško Slatino, 92 le t pred bližnjim trgom Šmarje pri Jelšah in npr. 20 let pred mestom Rogatcem. Te svoje kulturne preteklosti, ki jo med drugim poznamo tudi iz Slomškove nedeljske šole, pa se domačini zavedajo, so nanjo ponosni in sledi- jo njenim tradicijam. Spomnimo se samo obdobja med obema vojnama, ko je na Ponikvi zaživelo tako napred- no gibanje, kakor ga ne pozna marsikateri večjih krajev v bližnji in daljnji okolici. Tu je pod duhovnim vodstvom Dušana Boleta in ob izrednih organizacijskih in kreativnih sposobnostih požrtvovalnega aktivista v najboljšem pomenu te besede, Branka Babiča, zaživela močna partijska in skojevska organizacija, ki so ji sledili ne le posamezniki, temveč kar cele družine (npr. Boleti, Rižnerji, Koržeti, Podgorški, Hlasteci, Lah itd.). Naj mi prisotne priče in soustvarjalci te dobe ne zamerijo, če sem navedel le nekate- re. Res, soustvarjalci tega časa in pa hude in hkrati častne dobe, ki je sledila, so ponkovški ljudje. Bistvo in največja odlika ponkovškega gibanja v tridesetih do štiride- setih letij je v tem, da je družilo prebivalstvo v homogeno, protifašistično, protiim- perialistično, protiizkoriščevalsko, protidiktaturno gibanje s , lahko bi rekli , socialistič- no miselnostjo ponkovških kmetov, kmečkih, železniških in industrijskih delavcev, izo- bražencev in mladine. Ta aktivnost se izraža npr. v najbolj delavnem DKfid v celjski regiji, Sokolu, raznih kulturno-prosvetnih dejavnostih (dramskih prireditvah, čitalnici, pevskem zboru z izbranim programom in konceptom) in sistematični politični vzgoji ve- like večine prebivalstva. Že tedaj je bila Ponikva enotna v smislu idej, ki jih pozna- mo iz poznejšega programa OF in naše socialistične revolucije. Ponikva je med red- kimi kraji, kjer je propadla kompromitirana režimska nacionalistična stranka na par- lamentarnih volitvah 5. maja 1935 in zmagala HSS (Hrvatska kmečka stranka),ki so jo kot edino možno legalno opozicijo podprli komunisti. Številni napredni Ponkovljani so protestirali zoper napredovanje fašizma na demonstracijah v Mariboru ob okupaciji Su- detov in Češke in 27. marca 1941 po celjskih ulicah proti "paktu". Čeprav je večino tedanjih aktivistov domačinov vojna dosegla izven domačega kraja - borili so se in pa- dali po vsej Sloveniji, so preostali prebivalci ohranili tisto patriotično in politično enot- nost, ki je zanje še danes tako značilna pri delu, organizaciji in izgradnji njihovega kraja. Ni slučaj, da Ponkovljani danes tako samoiniciativno in energično izražajo protest zo- per ravnanje podivjanih fašističnih elementov Heimatdiensta na Koroškem in da negodu- jejo zaradi mlačnosti, s katero Avstrijci izpolnjujejo obveznosti, ki so jih dolžni zara- di dobrih sosedskih odnosov in moralne obveze, ki jim jih nalaga pravičen, demokrati- čen čut do druge narodnosti in končno, kako izpolnjujejo zakonite obveze do državne pogodbe. Ponkovško prebivalstvo se zaveda, da s strani slovenske narodnosti ne gre za kakršnekoli nacionalistične težnje, temveč za samoohranitveni boj, za najosnovnej- še pravice ostankov narodnosti, ki je bila skozi vso preteklost in je še danes podvr- žena sistematičnemu uničevanju. Ni tedaj čudno, da domačini tako energično in zrelo zahtevajo in izražajo podporo koroškemu prebivalstvu. 50 Spoštovani navzoči, oprostite mi, če sem se predolgo zadržal ob predstavi pokrajine in ljudi, -kjer je vzraslo nekaj pomembnih kulturnih delavcev; tu blizu se je rodil sloven- ski književnik Mihael Zagajšek, pisec slovenske slovnice in obsežnega nemško-sloven- skega slovarja (1739-1827), tu v neposredni bližini na Slomu se je rodil veliki sloven- ski patriot Anton Martin Slomšek (1800-1862), o katerem pravi dr. France Kidrič.da za- vzema kot duhovnik: "prvo mesto v slovenski zgodovini po Cirilu in Metodu"; in tu se je rodil 24. januarja 1821 naš današnji slavljenec Blaž Kocen. Njegov rojstni kraj so bliž- nje Hotunje, vas, ki se tudi omenja že 1043 kot last grofice Herne. Tako.kot vemo za Slomška iz njegovih spisov in spominov, je tudi Kocen najprej obisko- val domačo ponkovško enorazrednico (1828-33), pozneje celjsko gimnazijo (1834-39), pa licej v Gradcu, nato pa se je po nepisanem, vendar trdnem zakonu kmečkih dijakov vpi- sal v bogoslovje in postal 1.1849 mašnik. Večkrat slišimo kako opazko zaradi Kocenove- ga duhovniškega stanu. Bil je pač kmečki sin in kot tak skoraj ni mogel študirat brez perspektive, da postane "gospod" . To je bila edina pot do intelektualne kariere,ko si jo dosegel, pa je bilo odvisno od osebnosti, od vsakega posameznika, kako se je usmeril. Postal si lahko velik patriot, poet, pedagog in škof kakor Slomšek, poet kot Gregorčič, politik, izdajalec in škof Rožman, upornik kot Aškerc ali zaslužen geograf in kartograf kot Kocen. Edinole po tem, kaj in koliko ji je kdo dal, slovenska kultura in kultura sploh ceni svoje ustvarjalce, ne pa po barvi suknje in poklicu. Kocen je nekaj let opravljal mašniški poklic v Št. Rupertu nad Laškim, Šoštanju in Ro- gatcu. 1850. leta, po veliki reformi avstrijskih gimnazij, je postal suplent na gimnaziji v Celju. Poučeval je matematiko in prirodne vede. Snov ga je močno zanimala, zato je zaprosil za študijski dopust. 1853. leta je na dunajski univerzi opravil vse potrebne iz- pite iz prirodopisa, fizike in matematike, nakar je bil nameščen kot profesor v Ljub - ljani, 1855 v Gorici in 1858 v Olomoucu na Češkem, kjer je služboval 12 svojih najbolj plodnih let. Poučeval je latinščino, grščino, prirodopis, matematiko, fiziko in pozneje zemljepis. 1870. leta je odšel na Dunaj, da bi nadaljeval študij. Tu se je nastanil v predmestju Hernalsu, naslednje leto je zbolel za tifusom in umrl 29. maja 1871. Kocena poznamo na splošno kot slavnega kartografa, toda bil je tudi ugleden geograf. Napisal je nekaj geografskih del in učbenikov, nekatera dela so bila večkrat izdana in prevedena v druge jezike. Že v Gorici je napisal delo Podnebje Gorice (Das Klima von i GÖrz), pozneje v Olomoucu je Geografska učila (Geographische Lehrmittel) in takoj na- to Osnove geografije (GrundzUge der Geographie). Tudi Kocen ima zasluge za. to, da se je geografija ločila od zgodovine in statistike in postala samostojen učni predmet, in sam je bil eden prvih učiteljev zemljepisa. Bil je tudi med pionirji avstrijskih realnih gimnazij. Kako je bilo s Kocenovim slovenstvom v začetku, nam ni dovolj znano. Bil je skraja skromen kmečki fant, doma in v šolah so ga naučili pokorščine. Podpisoval se je Kožen ali Kozenn, kaže, da je bil narodnostno indiferenten, celo mlačen. Pozneje pa je postal svobodomiseln in zaveden Slovenec, morda že pod vplivom r o j a k a Slomška ; vsekakor pa pod vplivom Čehov v Olomoucu. Že 1863 je dodal svojemu atlasu zemljevid alpskih de- žel s slovensko narodnostho mejo in seznamom slovenskih krajevnih imen. Za Kocena je bilo zelo pomembno, da se je seznanil s češkim založnikom Edvardom Hölzlom, ki je izdal njegovo delo "Osnove geografije". HBlzl ga je nagovarjal, naj bi pripravil zemljepisni atlas, ki naj bi zamenjal atlas nemškega porekla, do tedaj v ra - bi v avstrijskih deželah. Tega dela se je Kocen takoj lotil in ga tudi neverjetno hitro dokončal. V kartografiji je bil sicer samouk, vendar mu je zaradi široke izobrazbe,pe- dantne natančnosti in zgledne risbe uspelo, postal je dober šolski kartograf. Že 1860 je izšel njegov Atlas za osnovne in meščanske šole, leto pozneje pa je izšlo Kocenovo najpopularnejše delo "Šolski geografski atlas z 31 kartami za gimnazije, realne in tr- govske šole Avstrijske monarhije od B. Kocena (Geographischer Schul-Atlas in 31 Kar- ten für Gimnasien, Real-und Handels-Schulen der österreichischen Monarchie von B. Kozenn). To delo je bilo tako novo in tako potrebno, da je Kocena proslavilo po vseh deželah tedanje velike države, znova in znova so ga izdajali in prevajali v druge j e z i - 51 ke; še isto leto zasledimo poljsko, madžarsko in češko izdajo tega atlasa. Odtlej pa si sledijo razne izdaje, skraja še tudi s Kocenovimi dopolnitvami in predelavami vsa- ko leto. Natančen študij Kocenovega dela in vpliva na šolsko kartografijo in pripravo atlasov, ki bi ga bilo potrebno opraviti predvsem na Dunaju in v Olomoucu, bi šele pokazal Kocenovo delo in njegove zasluge. Samo Čehi navajajo v dokaj natančni biblio- grafiji Kocenovih atlasov v češkem jeziku 44 izdaj. Ob stoletnici prve izdaje, torej 1962. leta, je izšla na Dunaju 86. izdaja Kocenovega atlasa. To pa je več kakor vse iz- daje vseh najrazličnejših atlasov od nastanka Stare Jugoslavije do danes pri nas. Še po prvi vojni so izdali ta atlas v hrvatskem jeziku. Ob njem se je vzgajalo več naših po- vojnih generacij tudi v Sloveniji. Tudi. v času, ko je bil zelo zaposlen z delom za atlas, je Kocen pisal zemljepisne uč- benike in priročnike: Posebna geografija (Spezielle Geographie), Geografija in statisti- ka Avstrije (Geopraphie und Statistik d. B. u. Monarchie), Vodilo geografije (Leitfaden der Geographie). Njegov zemljepis za osnovne šole (Erdbeschreibung flir Volkschulen) je doživel več izdaj in prevodov v razne jezike, dvakrat tudi v slovenščino. Zraven vsega navedenega je Kocen redno poučeval po 15 ur tedensko na inštitutu v Olomoucu. Razumljivo je tedaj, da se je hotel bolj posvetiti kartografskemu delu,vlek- lo ga je na Dunaj, kamor je Hlilzl že prej preselil svojo založbo in ustanovil geograf- ski inštitut. Odobrenega daljšega dopusta, svojih uspehov in sodelovanja na geograf- skem inštitutu pri Hblzlu pa se Kocen ni dolgo veselil. Umrl je čez eno leto, 50 let star. 1898 so Kocenu vzidali spominsko ploščo na osnovni šoli na Ponikvi, 1921 pa so mu "njegovi rojaki" vzidali spominsko ploščo na rojstni hiši. Domačini so se energično borili, da bi očuvali rojstno hišo, ki je bila zapisana propadu. Njihove prošnje in za- hteve so segle do vlade v Ljubljani. Skromna spominska zbirka dokumentov,ki jo hra- ni sosednja hiša nekdanje Kocenovine, priča o borbi domačinov za ohranitev dostojne- ga spomina na svojega zaslužnega prednika in to priča tudi današnja proslava. Na zaključku svoje razlage bi pa rad postregel še z neko novico oz. obvestilom. Ker je dosedanja šola na Ponikvi iz preteklega stoletja odslužila in je že davno premajhna, nefunkcionalna in nesodobna, se domačini potegujejo za novo. Ta njihova težnja je res upravičena in vse kaže, da bo kraj ob skupnih naporih in pomoči dobil novo osemletko. Donjačini so se odločili, da imenujejo novo šolo po Blažu Kocenu, in bodo ta svoj predlog predložili občinski skupščini v potrditev. Mi geografi pozdravljamo to njihovo veliko pozornost in razumevanje za delo Blaža Kocena in želimo, da bi Ponikva svojo namero čimprej uresničila in dobila novo šolsko poslopje. Želimo tudi, da bi šola Blaža Kocena odigrala v nadaljnjem razvoju kulture in prosvete na Ponikvi tako po. - membno vlogo, kot jo je v 74 letih opravilo odsluženo poslopje.