i ■ v “ im r KATOLIŠKI M LAS HI5IONE5 C A 1IJ0NI TOLICAS XXX.- 3.- MAREC - 1956 42321 RAZSTAVA O SLOVENSKIH MISIJONARJIH Fotografije v tej številki (delo fotogTa-fa L. Erjavca), povedo o tej izredni misijonski prireditvi več kot morejo povedati besede. Je res že prešlo v tradicijo slovenske skupnosti v Argentini, da imamo okrog praznika Razglašenja Gospodovega veliko tombolo v prid sklada v pomoč vsem slovenskim misijonarjem. Letošnja je bila že peta misijonska vele-tombola, a šesta tovrstna prireditev, ker smo prvo leto imeli velesrečolov za dr. Janežev rentgenski aparat v Čaotungu. Za to veletombolo smo hoteli stotinam misijonskih prijateljev pripraviti poseb-mo veselje s tem, da smo povabili vse slovenske misijonarje, naj pošljejo za tombolo kake dobitke v obliki raznih predmetov, tipičnih za kraje in ljudi, ki med njimi delujejo. S tem naj bi se slovenski misijonarji nekako odškodovali za pomoč, ki jim jo v nemajhni meri posredujejo tudi rojaki v Argentini, o-benem pa bi tako v marsikako slovensko hišo prišel misijonski predmet, ki bi spominjal vse, ki v njej prebivajo ali jo obiščejo, na misijone in še posebej na slovenske misijonarje. Na povabila u-redništva „Katoliških misijonov“, ki vzdržuje z vsemi misijonarji sveta stike, so se le-ti v velikem številu lepše IN TOMBOLA ZA SLOVENSKE MISIJONARJE v Argentini, Buenos Aires, 8. januarja 1956 odzvali, kot smo mogli upati. Kmalu so začela prihajati sporočila o pošiljkah 'a tudi .pošiljke same. Zavoj za zavojem Je hitela dvigati na carino č. s. Libija Ki'ek, slovenska usmiljenka in treba je odo prav njene potrpežljive vztrajnosti za izvojevanje te ali one pošiljke, pa še uradnega posredovanja tukajšnjega direktorja Papeških misijonskih družb, tako lepe in dragocene stvari so prihajale. K0 smo videli, kako se kopičijo ti izredni in zanimivi misijonski predmeti, smo se odločili, da bomo z njimi uredili Posebno misijonsko razstavo, razširjeno *e s slikami in statistikami o slovenskih misijonarjih, kar naj bi si ogledali vsi udeleženci misijonske veletombole. Da pa bo ve ikodušna gesta slovenskih misijonarjev še bolj poudarjena, smo sklenili ohraniti tombolo kar tako, kot vsa prejšnja leta brez dobitkov slovenskih misijonarjev, s katerimi smo pa pripravili našim prijateljem poseben srečolov; srečka zanj je bila vsaka tombolska ta-bllca in je torej vsaka tablica, ki ni zadela na tomboli, prišla v poštev za žrebanje srečelova. Tablice so tako dobile dvojno vrednost, stale so pa kljub temu le toliko kot lansko leto: 4 pese vsaka. (Sledi na str. 142) Glavna stena razstavnega prostora, kot ma religiozne podobe kitajske krščanske vidimo na obeh slikah zgoraj je nosila domače umetnosti, ki jih je poslal pred-na vrhu krasne na svilo slikane, večino- vsem g. Andrej Majcen SDB. Pod nji- je bil napis: Sodelujmo z našimi misijonarji!, pod napisom podobe s.oven-skih misijonarjev, pod njimi na policah ■Predmeti ki so jih poslali, še bolj spodaj pa statistične tabele o številu in de-okrogih slovenskih misijonarjev in pa slike indijskih mitoloških božanstev ki jih je poslal g. Nace Kustec, salezijanec. Na strani 132 - 133: predmeti ki so jih poslali misijonarji France Jereb C.M., Anica Miklavčič, kanosijanka, Benjamina Kardinar in Katarina Jančar, usmi- Ijenk^ in sicer namizni prti s prtiči, z uvezenimi kitajskimi motivi, čajni servis z Japonske ženski nakit, tudi z Japonske dve krasni stenski vezenini in drugo. Usmiljenka s. Jančar je poslala z Japonske tudi dragoceno cigaretno dozo in vžigalnik — V dveh škatljicah vidimo zanimivosti iz ebenovine: na fino izrezljanem podstavku tri krogljice, ena v drugi, izrezljane iz enega samega kosa (poslala gg. Majcen in Geder iz Hongkonga). — Spodaj na skrajni levici eden °. ^.veh kosov svile iz Siama; žal se ne Vl, v pokrajini Addigrat, ki se razprostira vzhodno od pokrajine Tigre, ter se umakniti proti morju. Še pet let preganjan in zasledovan deluje, kolikor le more, za zveličanje in spreobrnjenje zapuščenih Abe-sincev. Končno junak omahne. Odlok ,.Dum saeculo“ Kongregacije svetih obredov, v katerem Pij XII trdi, da je Justina varno proglasiti blaženim, nam ganljivo riše njegovo smrt: „Izgnanstvo, ječo, verige, lakoto, žejo izdajstvo in vsakovrstne stiske je pretrpel, a z apostolom Pavlom bi resnično mogel govoriti: ‘Toda v vsem tem zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Zakaj prepričan sem, da nas ne smrt ne življenje ne angeli ne poglavarstva ne sedanjost ne prihodnost ne moči ne visokost ne globokost ne kaka druga stvar ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem’ (Rimlj 8 37-39). Več kot dvajset let je deloval v Abesiniji; nikdar se ni ločil od ljubezni do Boga in njegova smrt čudovito kaže na junaško dejanje ljubezni. Ko se po hudih in nepristopnih krajih umika pred zasledovanjem, izčrpan po vročini in popolnoma brez moči, prisiljen ustaviti se na poti; ko zazna, da je smrt pred njim, opomni svoje popotne tovariše, da bo samo tri ure še živel. Utrjen po zakramentu svete pokore in okrepljen po poslednjem maziljenju, spodbuja svoje sinove, ki jih je rodil v Kristusu, naj ohranjajo medsebojno 'jubezen ter izkazujejo spoštovanje in pokorščino rimskemu papežu, ter prosi za odpuščanje prestopkov. Na tleh leže, z glavo, ^aslonjeno na skalo ter s prekrižanimi rokami malo časa moli in počiva. Ko pa se ^malu .približa smrt, vzklikne: ‘Bog prihaja!’; in kakor da že vnaprej okuša nebeško veselje, mu obraz zažari v nebeškem blesku; kot žrtev ljubezni naj mirneje Un>rje; postal je vzgled svetu, angelom in ljudem.“ JEZUS V ABESINIJI Ta skromni misijonski junak si je že doma posebno pa tudi dolgih dvajset let ^ iMisijonih prizadeva1!, da bi najprej sam v sebi čim popolneje .upodobil Kristusa, "aj se je zdelo, kakor da se je v devetnajstem stoletju v krepostni Justinovi oseb-^asti Jezus pojavil v Abesiniji. Koliko je Justin premolil! Sveta maša je bila zanj Prava duhovna slast. Včasih je opravljal najsvetejšo skrivlnost kar vso uro, ^časih pa še dlje. Silno rad je stregel pri sveti maši Do sebe je' bil vedno silno strog. Strogo se je držal postov rimske Cerkve, a je dodajal še poste abesinske cerkve. P<> drugih pa ga je bila nedopovedljiva dobrota. Kadar so hodili po slabih potih, Je rad dajal drugim svojo obutev. Za nekega bolnega človeka, ki ni bil katoliške Ve,'e, a ga je mučila huda griža je z vso ljubeznijo skrbel dolge tri mesece, čeprav Za slabotno človeško naravo ni bilo prijetno zaradi odbijajoče bolezni. Njegova pristno krščanska ljubezen je osvajala srca. Zato ni čudno, da so ob hjegovi smrti jokali kristjani in celo mohamedanci. Ob najštevilnejši udeležbi po-k^Pljejo njegovo telo v cerkvi v Ebo. Od pokopa pa prav do teh dni prihajajo na niegov grob katoličani in razkolniki. čETRTA NEDELJA PO BINKOŠTIH 191)9 Sloves o Justinovi svetosti se širi še za njegovega življenja, po smrti pa še bolj. je še živel, so govorili o njegovih čudežih; prav tako poročajo o čudežnih usli-■sanjih po njegovi sveti smrti. Zato začno z rednimi postopki za proglasitev blaže- nim v neapeljski nadškofiji, v škofiji Lecce ter v abesinskem apostolskem vikariatu, V abesinskem apostolskem vikariatu morejo pričati nekateri spoznavalci vere, ki so z njim skupaj trpeti. Med temi je tudi abesinski duhovnik Abba Teile Aema-not, ki je popisal tudi Justinovo življenje, Sveti 'Pij X. 13. julija 1905 dovoli, da ,pri Kongregaciji svetih obredov začno z apostolskim postopkom. Trideset let kasneje, 28, julija 1935 pa Pij XI. potrdi Justinove junaške kreposti. Justinovo resnično svetost pa tudi Bog potrdi s čudeži. 14. maja 1939, na peto nedeljo po veliki noči, Pij XII. z odlokom „Vocem iucunditatis“ Kongregacije svetih obredov slovesno prizna dva najstrožje preiskana čudeža na Justinovo priprošnjo. Uvodoma lepo na-obrača vstopni spev pete nedelje po veliki noči na Justina: ,Z veselim glasom oznanjajte do kraja zemlje: Gospod je odrešil svoje ljudstvo, a’e’uja, aleluja (Iz 48,20). — To preroško spodbudo apostolskim možem, s katero Cerkev v današnjem bogoslužju začenja presveto daritev svete maše, je misijonar Justin De Jacobis, dika in kras Misijonske družbe ki se raduje, da ima za očeta sv, Vincencija Pavelskega, abesinskim narodom pridigal z besedo in zgledom.“ Potem pa navaja oba čudeža: Frančišek Lorenzo, doma iz Justinovega rojstnega kraja San Fele, meseca novembra leta 1907 zboli za hudo škrlatinko; škrlatinki so se pridružile še tri nove bolezni: zastrupljenje ledvic zastrupljenje krvi po seču in slepota (intoxatio nephritica atque urhaemica cum amaurosi). Zdravniki napovedujejo neugoden razvoj bolezni in nevarnost za življenje. Ker zdravljenje nič ne pomaga, 28. novembra 1(907 začno z vso gorečnostjo klicati na pomoč častitljivega božjega služabnika Justina. Čudno, bolnik takoj ozdravi, zadobi spet oster vid, lahko je vse bolečine in druge bolezenske okoliščine izginejo. Tako izpovesta pri cerkvenem sodišču oba zdravnika, ki sta ga zdravila, ter obenem priznavata, da je ozdravljenje nadnaravnega značaja. Trije uradno izbrani veščaki potrdijo, da sta zdravnika pravilno ugotovila bolezen in prav napovedala razvoj bolezni ter se pridružujejo njuni sodbi, da se je ozdravljenje izvršilo na prekonaraven način. Drugo čudežno ozdravljenje pa se je izvršilo v Florenci v Srednji Ita'iji. Angel Marlazzi ima zelo hudo pljučno jetiko, kakor so ugotovili s pomočjo bakteriološkega in radiografskega pregleda. Zdravniki so že obupali nad njegovim življenjem. Na priprošnjo častitljivega božjega služabnika Justina pa v začetku septembra 'leta 1920 v trenutku vsi znaki bolezni izginejo; zdravniki sprevidijo, da je Angel tako zdrav, kakor da nikoli sploh ni bil bolan Zdravniki, ki so Angela zdravili, ter veščaki, ki jih je Kongregacija svetih obredov uradno izbrala, sodijo, da je ozdravljenje čudežno. 4. junija 1939, na praznik presvete Trojice, Pij XII. z odlokom , Dum saeculo“ Kongregacija svetih obredov slovesno izjavi, da je Justina De Jacobis varno proglasiti za bleženega. Slovesna proglasitev pa se je izvršila 25. junija 1939, na četrto nedeljo po binkoštih, ko v berilu pri sveti maši beremo tako pomembno Pavlovo misel: „Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s s',avo, ki se bo razodela nad nami“ (Rimlj 8,18). Justinova proglasitev blaženim — prva proglasitev pod Pijem XII. — je prvi dokaz, da se je nad Justinom po tolikem in tolikerem misijonskem trpljenju nebeška slava že razodela. Dokončni nezmotljivi dokaz pa bo podan, ko bo proglašen za svetnika. Jožef Scognamillo je kot generalni prokurator in postulator Misijonske družbe svetega Vincencija 'Pavelskega zbral ogromno prošenj nekaterih kardi-na'pv in škofov, posebej vseh škofov, ki so spadali pod apostolsko delegacijo nekdanje „Vzhodne italijanske Afrike“, ter vseh članov Misijonske družbe na sveto stolico, naj se začne še postopek za Justinovo proglasitev svetnikom, ker so takoj I , proglasitvi Justina blaženim začeli govoriti o novih čudežnih uslišanjih 26. ju- V tej zgradbi je bil bi. Justin De Jacobis dolgo času zatprt. SüssS; t0maJ let0 -P0 ProSlasitvi blaženim, Pij XII. z odlokom „Abyssinensis Justier Kongregacije svetih obredov končni postopek za proglasitev blaženega teka M-SVe*mit0,ra, rveS dovo11- Iz Ri,ma prihajajo poročila, da postopek ugodno ,po. nas ‘ , Vec daIež cas- ko bomo mo^li klicati: „Sveti Justin De Jacobis, prosi za «lasti °S1 .posebej za PaPeški abesinski zavod v Rimu, za vse abesinsko ljudstvo. Za ' ^ I|jeKovo spreobrnjenje h katoliški veri, za vesoljno delo za zedinjenje ter se veliko misijonsko delo Cerkve.“ VlRl/nm^S T(rActa AP°stolicac Sediš), 1.81, št. 8 (15 julija 1939), str. 271/3 ludlok , Vocem lucunditatis“ Kongregacije svetih obredov o dveh čudežih, po-ioo^lh Za Justinovo proglasitev blaženim); prav tam, 1.31, št. 8 (15. julija 39), str 273/6 (Odlok „Dum saeculo“ Kongr. svetih obredov, da je Justina varno proglasiti blaženim); prav tam 1.31, Št. 9, (19. avg. 1939), str. 296/301 ' P°stoIsko pismo „Divinae benignitatis“ o Justinovi proglasitvi blaženim); uilar vam’ 1-32, Št' 13 (16, dec' ^940). str- 558/9 (Odlok „Abyssinensis Missio-s Kongr. svetih obredov o .postopku za proglasitev bi. Justina svetnikom). 7 bienheureux Justin De Jacobis, v Vies des Saints et des Bienheureux zv. ’ (jaHj) 1949, str. 770/4; Le bienheureux Ghebre-Michael, prav tam, v '. ’ Paiis (september) 1950 str. 35/39. (To kritično pisano življenje bla-enih in svetnikov izdajajo pariški benediktinci.); dr. Franc Jaklič Ignacij ^noblehar in njegovi sodelavci, 2. izd , Buenos Aires 1955, str. 118/26.’ Kratek oris Justinovega življenja glej v Duhovnem življenju 1 XXI ia-Puar 1953, str. 43/44. ’ ‘ ’ ,COLEGIUM RUSSICUM' Y RIMU s. s. J. „Colegium Russicum — Ruski zavod“ v Rimu je ustanovil leta 1929 papež Pij XI z namenom, vzgajati v njem apostole, ki bi bili sposobni delovati po vsej širni Rusiji v blagor duš in v izpolnjen j e Kristusove in sv. Cerkve želje: Ut omnes unum sint — Da bi bili vsi eno! Ustanovitev je bila nujna bolj kot kdaj. To se je izkaza'lo posebno, ko je sovjetska vlada po revoluciji ukinila vsa semenišča v Rusiji, pravoslavna in katoliška. Obe Cerkvi, pravoslavna in katoliška, sta bili s tem v Rusiji dejansko obsojeni na smrt. Da bi papež to preprečil, je ustanovil „Colegium Russicum“ v Rimu. Leta 1943 je v Rusiji na videz prišlo do važne spremembe v verskem pogledu. Od nemške politike, ki je v zasedenih ruskih pokrajinah dovoljevala svobodo vere, so se tudi komunisti naučili, da ima vera z dopuščanjem bogoslužja in verskih običajev precej velik psihološki vpliv nia ljudstvo. Tako je v tem vojnem letu 1943, ko so sovjeti potrebovali vse sile ruskega naroda za boj proti nemškemu napadalcu, prišlo do velikega formalnega premirja med pravoslavno cerkvijo in sovjetsko vlado. Cerkev je seveda to „svobodo1, kupila za ceno naravnost nezaslišanih popuščanj komunistični vladi. Ena od teh je bila tudi takojšnja vključitev vsega ruskega cerkvenega življenja v komunistično propagando... Bogoslovja so spet odpirala e voj a vrata; celo dvoje bogoslovnih akademij, kjer naj bi se vzgajali pravoslavni duhovniki, je spet oživelo. Vendar pa so se morali v svojem študiju omejiti na strogi teološki nauk; vse to je vlada zahtevala v bojazni, da bi se bogoslovci spet kaj višje ne izobrazili in bi tako kulturno postali bolj razgledani, s tem pa že tudi nekakšni kulturni ruski voditelji, ki bi posekali komunistične propagandiste. Če danes sovjetska vlada poleg bogoslovnih dovoljuje ruskim semeniščnikom še kak drug študij, jim ga vedno predavajo komunisti sami (cerkvena zgodovina^ filozofija, itd.). Prav zaradi te sedanje sovjetske verske „svobode“ pa je še dvakrat jasno, da Russicum ni prav nič izgubil na svojem pomenu. Saj je katoliška vera slej kot prej v Rusiji najstrožja prepovedana, pa najsi že bo latinskega ali slovansko bizantinskega obredja, če naši gojenci, ki so dokončali študije in so bili posvečeni v duhovnike, še danes kot prej ne morejo na sovjetsko ozemljei to prav gotovo pomena ustanove nič ne zmanjša. Kajti Cerkev dela za bodočnost, ne pa za trenutne potrebe. Prav zato pa je vsega prizadevanja gotovo še premalo, posebno kar zadene število bogoslovcev, ki bi se posvetili ali pa se že posvečajo delu za zedinjenje med Rusi. Papeški zavod „Colegium Russicum“ obstoji iz cerkve in doma, ki je skupno stanovanje vodstva in bogoslovcev. Dom je zgrajen po vzoru nekega ruskega samostana. Cerkev je zidana v vzhodnem slogu; oltar z ikonostazom, ikonami, brez kipov — torej z vsem tistim, kar v msko cerkveno zgradbo gre, V domu pa boš po vseh hodnikih in stopniščih naletel na številne ikone, pokrajinske podobe iz Rusije, slike ruskih cerkva v njih zunanjosti in notranjosti, v podobah popestreno rusko zgodovino — vse v pristnem ruskem slogu. Večino teh podob je izdelal neki danes že umrli ruski umetnik, ki je vrsto tet živel v Rimu. Že sama zunanjost tega doma dokazuje, da ima hiša namen sprejemati ljudi, ki so izšli iz ruske kulture. Po drugi strani pa spet namen, da bi tako vplivala na vse tiste, ki morda niso zrasli v ruskem okolju, pa bi se vendar hoteli nanj navaditi, bi ga hoteli vzljubiti in bi mu svoje mišljenje čimbolj priličili Cerkev namreč v svoji širokosrčnosti prav gotovo noče vsem narodom vsiljevati zapadni latinski 8Y - ln v®p tlsto. kar J® s tem obredom neposredno zvezano. Sprejema marveč v razko'n'ke vseh kultur in vseh obredov, samo da niso sad kake verske men V' a v? .komo v Rimu našli tudi zavode drugih obredov kot so rutenski, ru-ai. vS *. grški (vsi ti se med seboj po največ ‘ločijo samo v jeziku) pa tudi bogo-u-sja drugih vzhodnih dežel, kot so Egipt, Abesinija, Sirija in druge, duh ?x-mU zunanjeinu okviru pa se tesno pridruži notranja vzgoja bodoče «novsčine vzhodnega obreda, ki naj bi kot katoličani delovali med Rusi. Povsem ne P™0’ d,a.J'e eden izmed prvih Poštev za takšno delo popolno obvladanje rušči-; Kazumljiv° .povsem, saj je bi'o že spočetka tako predvideno, da v zavodu ne bodo ‘rali samo Rusi, da bodo ti celo v manjšini (danes so na zavodu med 20 gojenci le štirje Rusi!). cel ^avu^enje Jez‘ka ima vsak gojenec celo leto časa. Na razpolago so mu po en ali K 0 vep Profesorjev, ki ga uče predvsem izgovorjave in jezikovne skladnosti. Hkrati o , ^njem. ruščine pa se gojenec vadi tudi v razumevanju stare slovanščine, ki je izoh ^ jez'k ruskega bogoslužja; to še posebej ker skoraj vsak Rus tudi ne- 0 razenec, skoraj vsako besedo v svojem bogoslužju razume. Gojenci' se lahko n za dnem vglabljajo v vzhodni obred, ker vsi zavodski duhovniki, predstojniki v 1 seniinaristi, ki so že duhovniki, vedno mašujejo po vzhodnem obredu. Tako se laht J let-ih g0Jenci nauee ministrirati po vzhodnem obredu, kar še daleč ni tako o, kot je to pri latinskem bogoslužju. Ministriranje po vzhodnem obredu zahte-a namreč tudi posluh, kajti vsi odgovori pri službi božji se na vzhodu pojejo. Če mogoče, si vsak gojenec prizadeva, da po končanem prvem letu v zavodu že zna . '/Pati vsaj kot lektor pri izvenmašnem bogoslužju, kot so večerna, jutranja in v * anska liturgija. Že v prvem študijskem polletju pa se poleg praktičnega pouka j 1 urg'J‘ seznanja z njo tudi teoretsko. Ta pouk se razteza čez vsa poznejša štu-'jska leta. Pri tem pa V teku leta gojenci doživljajo celotno rusko cerkveno leto , arafb .praktične nemoznosti se Russicum namesto julijanskega drži gregorijan* /ega koledarja), vse njihove praznike, tudi škofovske službe, posvečenja v diako-v duhovnika, itd. Največje doživetje v zavodu je nedvomno praznovanje praz- 1 a vseh praznikov: velike noči. Bogoslužje se takrat začenja o polnoči (priprava e prej) ; prisotni prav gotovo ne vedo, kdaj so minile dolge štiri ure, ki jih velikonočni obred zahteva, tako lep in globok je ta obred. K velikonočnemu bogoslužju ? zoerb v zavodu ne le gojenci s svojimi predstojniki, marveč tudi mnogi pravo-avni verniki iz Rima, pa tudi množica katoličanov, ne le ruske, temveč tudi dru-s‘h narodnosti (Italijani in romarji iz drugih držav). izpopolnjevanje v ruščini pospešuje med gojenci bogata domača knjižnica, v 11 ,so, zastopani vsi ruski pisatelji nabožni in posvetni. Po njih se na globlje nanjajo z vrhovi ruske kulture. Vse to pa služi prvenstvenemu namenu, ki je, P/svojiti si mišljenje ruskega človeka in se tako vsaj na znotraj docela spremo ' i v Rusa z ruskim mišljenjem in čustvovanjem; se pravi: lastno docela zapu 11 'n se tujemu docela predati. Prav gotovo je to za marsikoga najtežja stvar •a o se ne smemo čuditi, če ta ali oni zavod zapusti. Le mnogo molitve, dela in štu 'Ja bo doseglo tako nujno in več kot potrebno zb’jžanje z vzhodom ho Ker trenutno še ni bilo mogoče zbrati potrebno število profesorjev, ki bi mogl ffoslovje in modroslovje predavati v ruščini, pošiljajo za zdaj gojence že v dru hem letniku na Gregorijansko univerzo. Pouk tam pa seveda zahteva znanje latin j. 1/‘ I® Pa jc mnogokrat posebno za Ruse, ki so morda že starejši in se na gim az'Ji niso seznanili z latinščino, posebna težava; zato jim študij olajšajo tako v Jlm dovolijo posečanje predavanj tudi na drugih zavod:h, kot je angleški. A pr 1 *em si Russicum prizadeva, da bi si čimprej zadobil potrebno število’ svojih j nik Profesorjev, ki bi bili zmožni poučevati v ruščini. Tako se je letos zgodilo, da J neki jezuitski pater zače'. modroslovje na zavodu samem učiti v ruščini. A vzdr- zevanje profesorskega zbora je zvezano z velikimi stroški; stvar je dvakrat težavna, če pomislimo tudi na potrebno vzdrževanje gojencev, ki naj bi po možnosti sicer mesečno vzdrževalnino sami plačeval^ a praktično tega nihče ne dela; saj ,pa je dejansko to tudi skoraj nemogoče: gojenci so povečini iz krajev za železno zaveso... V glavnem vzdržuje zavod jezuitska družba, ki ga tudi vodi. Nekateri izmed gojencev so seminaristi neredovniki, drugi pa spet benediktinci ali kapucini, ki se navadno že kot patri pripravljajo za bodoče misijonsko delo na Ruskem. Po vzhodnem cerkvenem pravu je duhovniku dovoljeno da se poroči, a gojenci v Russicumu morajo že takrat ko si nadenejo talar, obljubiti svojemu predstojniku, da se ne bodo poročili. Za nas katoličane je .povsem jasen namen te odločitve: duhovnik naj bo docela svoboden vsakršne pozemske vezanosti, edinole vezan Bogu in njegovim željam. Kajti misijonski poklic med ruskimi ljudmi zahteva celega človeka; misijonar se mu mora predati brez pridržka, docela ves; vse mora zapustiti, vsemu se odpovedati, vse kar ga je na prej vezalo, zatajiti: celo svoj lastni jezik in kulturo, Seminarist ki je po končanih gimnazijskih študijih dobro opravil še prvo pripravljalno leto, potem pa še šest ali sedem Tet filozofije in teologije, je svoje delo uspešno kronal1, če se ne posveti znanstvenemu delu na Vzhodnem institutu. Ker je danes še docela nemogoče prodreti na sovjetsko ozemlje, pošiljajo predstojniki svoje gojence, ki so študije na zavodu dokončali, med ruske izseljence v inozemstvu. Tako v Italijo, Avstrijo, Nemčijoj Holandijo, Belgijo, Francijo, pa tudi v Severno in Južno Ameriko. Nedvomno je tudi to delo, kot vsako drugo med izseljenci, izredno težavno in združeno z mnogimi žrtvami. Še dvakrat težavno pa, ker morajo duhovniki vzhodnega obreda hkrati delovati med dvojnimi Rusi: med starimi, ki so prišli še iz prejšnje carske, papeštvu nenaklonjene Rusije pa med novimi, ki so se v novih deželah znašli kot ubežniki iz brezbožnega sovjetskega ozemlja. Vendar čista krščanska ljubezen vse premaga, vse zmore Tako tudi ti apostoli med Rusi zaznamenujejo nekatere prav lepe uspehe. Seveda pa vse to še dolgo ni tisto delovanje, ki ga je V mislih imel Pij XI., ko je ustanovil Russicum in kot ga ima sedanji papež Pij XII. Kadar se bodo slednjič le razmaknila železna vrata v težko preizkušeno Rusijo, bo tam dela v izobilju. Ta mučeniška zemlja bo takrat potrebovala ne le apostole, marveč celo svetnike, ki naj bi delali čudeže, da bi za Kristusovo edino pravo Cerkev pridobili globoko rusko dušo, ki v svoji skrivnostni zamaknjenosti morda podzavestno čaka na ljubezen in luč Kristusovo. Iz Buenos Airesa je sredi januarja odpotoval v Pariz p. Silvin Eiletz S.J., iz znane in ugledne dr. Eiletzeve družine, sodelavec „Katoliških misijonov“ na področju dela za zedinjenje kristjanov in referent za zedinjenje pri Slovenski misijonski zvezi. V Parizu bo ves posvečen tamkajšnjemu ,ruskemu misijonu“, ki vzdržuje zavod za rusko mladino, med katero bo naš p. Silvin predvsem deloval, zraven pa se poglabljal v študij vprašanja zedinjenja zlasti s pravoslavno Rusijo. Ob odhodu nam je obljubil, da nam bo sproti pošiljal v objavo svoja doživetja in svoje spoznave, kar bo gotovo zelo obogatilo , Katoliške misijone“. Mlademu slovenskemu apostolu zedinjenja želimo obilo božjega blagoslova pri važnem poslanstvu', ki mu ga je Previdnost po predstojnikih zaupala, in ga zagotavljamo naše vsestranske opore! P. Silvin nam je posredoval tudi gornji članek o papeškem Ruskem zavodu v Rimu, ki ga je napisal že pred leti, a še nikjer objavil eden slovenskih jezuitskih gojencev opisanega Russicuma. STARA KITAJSKA MODROST Piše Janez Kopač C.M., Toronto, Kanada (Nadaljevanje) Da ohranimo miselno zvezo z dosedaj objavljenim, ponovimo glavne misli iz zadnjega članka: Konfuce si je zamislil obnovo človeške družbe po sledečih načelih: Najprej je ^reba natančno preiskati počela vseh stvari, da si izpopolnimo znanje. Tako izpopolnjeno znanje nam omogoči resnične, iskrene misli. Iskrene in resnične misli Dam usovršijo in očistijo srce. Z usovršenim in očiščenim srcem postane človek Pravilno izoblikovana osebnost. Take osebnosti morejo pravilno urediti družino. Pravilno urejene družine omogočijo pravilno urejeno državo. Pravilno urejene drža-ve pa omogočijo mir in, zadovoljstvo celi človeški družbi. Prvi dve načeli smo razložili že v zadnjem članku. V tem članku pa poglejmo, kako Konfuce razloži nasled-nJa tri načela. VZGOJA SRCA IN OSEBNOSTI. V 7. poglavju svoje knjige pravi Konfuce: „Trditev: ‘Vzgoja osebnosti zaivisi od usovršenosti srca’, se da razložiti takole: Ako bo človek pod vplivom strasti, ne bo pravilno ravnal. Tudi ne bo pravilno ravnal, če je pod vplivom groze ali pod vplivom sil- ljubezni ali pod vplivom žalosti in potrtosti. Kadar srce ni prisotno, gledamo, pa ne vidimo, poslušamo, pa ne ^zumemo, jemo,' pa ne občutimo okusa jedi. Tako se razloži pomen trditve, da vzgoja osebnosti zavisi od uso-vršenega srca. To poglavje razloži usovršitev srca in vzgojo osebnosti.“ Razlaga : Tako Konfuce razloži potrebo po usovršitvi srca kot nujnem Predpogoju za vzgojo osebnosti. V kitajiščini ima beseda: srce širši .pomen kakor v slovenščini ali v jezikih zapadnih narodov. Kitajci tudi mislijo s srcem. Često rabijo besedo srce tudi v primerih ko mi rabimo besedo pamet, razum. „Usovrseno srce“ bi se po naše reklo: Srce. ki ga vodi trezna pamet. „Kadar srce ni prisotno“ ki se po naše reklo: Kadar srce ni pod vodstvom pameti, kadar smo raztreseni in. razburjeni, ali kadar nas obvlada kaka strast. V tem poglavju Konfuce nič ne razloži. kako in zakaj usovršitev srca zavisi od resničnih in iskrenih misli. Naglasi lo negativno plat, kako neuravnovešeno, od strasti in čustev vodeno srce človeka Zapelje k napačnemu ravnanju in k nepravilnemu dojemanju in presojanju vsega, kar se dogaja v njem in izven njega. Tako človek gleda, pa ne vidi, posluša, pa ne razume, okuša, pa ne razloči okusa jedi. Pričakovali bi, da bo to svojo trditev razložil tudi s pozitivne strani. Pa tega ne stori Njegova krepka oznaka neuravnovešenega srca dovolj živo pokaže, kako je za vzgojo osebnosti važno, da se naučimo najprej obvladovati svoje srce in ga v vsem podrediti vodstvu pameti. Resnične in iskrene misli so gotovo nujna podlaga in predpogoj za pravilno Usovršenje srca. Načela zdrave modrosti nam povedo, da ne poželimo, česar prej 116 poznamo in da tega, česar ne poznamo, tudi želeti ne moremo. Vsako hotenje torej predpostavlja vsaj neko spoznanje, če je spoznanje napačno ali nepopolno, je tudi hotenje in čustvovanje napačno in nepravil!,no_ Zato Konfucejeva trditev, da so resnične in iskrene misli nujen pogoj za pravilno usovršenje srca, v celoti drži. Prav tako je popolnoma pravilna njegova trditev, da je za pravilno vzgojo osebnosti potrebna najprej pravilna vzgoja srca, stalno in vsestransko obvladovanje srca in vseh njegovih čustev. S to trditvijo se je zelo približal nauku Jezusa Kri' stusai ki nas uči: ,,Iz srca prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanje, tatvine, kriva pričevanja, bogokletstva“ (Mt 15,18-20) Jezus je naglasil, da vse te hudobije prihajajo iz srca in č'oveka omadežujejo. S tem je hotel reči: Ako kdo hoče postati brezgrešen in popoln, to je dovršena osebnost, mora najprej izpopolniti srce in ga očistiti vseh nerednih nagnjenj. Res, presenetljiva podobnost med Jezu* sovim in Konfucejevim naukom! PRAVILNO UREJENA DRUŽINA. V 8. poglavju svoje knjige pravi Konfuce: „Trditev: ‘Pravilno urejena družina zavisi od pravilno urejene o-sebnosti’, ima tale pomen: Ljudje so pristranski, kadar čutijo nagnjenje ali ljubezen; pri' stranski, kadar jih obvladuje mržnja ali odvratnost; pristranski, kadar jih prevzema svet strah in spoštovanje; pristranski, kadar se prepuste ošabnosti in surovosti. Zlato je na svetu zelo malo ljudi, ki kaj ljubijo, pa obenem spoznajo tudi slabosti na temy kar ljubijo; ki kaj sovražijo, pa obenem najdejo tudi kako vrlino na tem, kar sovražijo. Zato pravi ljudski pregovor: ‘Oče ne spozna slabosti svojega sina-’ Tako ,se razloži pomen trditve, da človek, ki ni pravilno vzgojil svoje osebnosti, ne more pravilno urediti svoje družine.“ Razlaga : Tudi v tem poglavju prikaže Konfuce le negativno stran svoje trditve. Dobro razloži, kakšni so ljudje z neuravnovešenim srcem in z nevzgojen» osebnostjo. V zasebnem, družinskem in družabnem življenju so pristranski. Ničesar ne presojajo nepristransko in pravično, po sodbi zdrave pameti. Konfuce je imel tu v mislih zlasti Kitajce, ki še posebno radi vse presojajo s srcem in s pametjo. Celo verska spreobrnjenja so pri njih često bolj pod vplivom srčnih nagnjenj, kakor iz umskega prepričanja. Sam sem doživel primer, da je skupina katoličanov prestopila v protestantizem. Ko sem jih vprašal, zakaj, so odgovori',!: ;,Ker je bil pro' testantski pastor tako prijazen in ljubezniv do nas.“ Takih zgolj čustvenih odločitev je pri Kitajcih silno veliko. Vsi učitelji in katehetje tudi vedo, kako večina mater in očetov ne mara priznati napak in slabosti na svojih otrocih. Že doma v Sloveniji so redki starši soglašali z učiteljem ali katehetom, ko je šlo za odpi-avljanje- napak pri njihovih otrocih. Na Kitajskem se zaljubljenost staršev v lastne otroke še bolj pozna. Zat° je na Kitajskem za učitelje v šolah vzgojno delo sililo težko, če učitelj ni zelo obzi' ren in nežen do otrok, bo odbil otroke in starše, ker navadno nimajo čuta za pravilno presojo lastnih otrok. Zato otroci zlahka prepričajo svoje starše o svoji , nedolžnosti“ in o ,krivicah“ učiteljev. Zato je še toliko bolj razumljivo, zakaj je Konfuce tako zelo nag'aša’1 važnost dobro vzgojenih osebnosti, ki bodo znale svojo družino prav vzgajati in pravilno voditi; ki bodo znale svoje otroke ljubiti, pa vendar razkrivati na njih tudi napake in jih sproti odstranjevati. Tudi slovenske družin® potrebujejo takih očetov in mater, ki bodo kljub veliki ljubezni do lastnih otrok znali na njih odkrivati napake in jih sproti odstranjevati. Gorje tistim slovenskim družinam v katerih vidijo starši na svojih otrocih le dobre lastnosti in tako osta-uejo do njih predobri, v presoji pristranski in vsi zaverovani vanje. In kar velja za družino, velja tudi za našo širšo družino — slovenski narod, ^oliko pristranosti in nesoglasij je med nami, ker nismo pravilno vzgojeni in vse doziv'jamo in presojamo preveč pristransko, preveč čustveno. Totalitarne ideje, Pu naj bo to komunizem, fašizem ali kak drug ...izem, zastrupljajo ozračje, v ka-i®r(-"m živimo. Vsem tem idejam je svojsko, da hočejo vplivati predvsem na čustva Judi in zmaličiti njihovo osebnost tako da ne bodo več mislili z lastno pametjo, uuipak slepo sledili svojim voditeljem. Posledice teh gibanj so silno porazne tako za družinsko kakor za narodno življenje. Pri komunistih je dobro samo to, kar narode komunisti, slabo pa vse tisto, kar ustvarijo ljudje s protikomunističnim svetovnim uazorom Tako se gospodarsko, znanstveno in umetniško delo sploh ne presoja več P° resničnih in stvarnih merilih, ampak le po pripadnosti k tej ali oni politični ali 1(Iejni skupini. Podobna merila imajo tudi vsi fašistični sistemi. Zato v sodobni uružbi smisel za objektivno presojanje vsega zasebnega, družinskega in javnega življenja vedno bolj pada. Tudi v slovenski skupnosti vedno bolj pada smisel za ^Pristransko presojo in stvarno kritiko. Redki so danes Slovenci tako v izseljenstvu kakor doma, ki bi bili tako močno izoblikovane osebnosti da bi znali presojati vse P°jave zasebnega in javnega življenja čisto nepristransko in z zgolj objektivnimi Parili dane stvarnosti in resnice. v Slovenska skupnost se tudi zato vedno bolj krha, ker smo se preveč prepustili čustveni in množični propagandi ter nehali misliti trezno, z lastno pametjo in z lastnim preudarkom. Skratka: premalo se trudimo, da bi se vzgojili v samostojno °sebnost z uravnovešenimi srčnimi čustvi in nagnjenji. iPremalo se trudimo, da bi 2naili na vsej ]jar ljubimo, gledati stvarno in prav zato odkrivati tudi napake; °I>ratno pa stvarno gledati tudi na to kar sovražimo, in prav zato najti tudi kakšno dobro stran na nam neljubih osebah in stvareh. Bog sam je dopustil, da se mešata skupaj dobro in zlo, resnica in laž pravica ln krivica, da ostanemo budni in se neprestano vadimo v presoji dobrega in slabega, fosničnega in zmotnega, pravičnega in krivičnega. Tako se utrjujemo v čednostih !n si večamo pred Bogom zasluženje. In prav v tem času, ko hočejo razni politični ln družabni sistemi uničiti človekovo osebnost smo še posebno poklicani, da si VzSojimo močno osebnost. Le tako bomo rešili sebe, slovenske družine in slovenski Pprod propada Kajti brez močnih, dobro vzgojenih osebnosti ne bo krepkih, do-uro vzgojenih družin; brez močnih, dobro vzgojenih slovenskih družin pa ne bo tikdar močnega, za vse dobro usposobljenega slovenskega naroda. (Dalje prihodnjič) Veselo alelujo VSEM SLOVENSKIM MISIJONARJEM, VSEM MISIJONSKIM SODELAV-CEM, ZLASTI MISIJONSKIM ODSEKOM, NAROČNIKOM IN BRALCEM „KATOLIŠKIH MISIJONOV“ V°ŠčIJO „KATOLIŠKI MISIJONI“ IN .SLOVENSKA MISIJONSKA ZVEZA“ Z BENGALSKIH POLJAN Piše p. Stanko .Poderžaj S.J., Indija ZVONOVI ZVONITE! Zvonite in pritrkavajte — v veselem božičnem razpoloženju. Voščite b'aženo sveto noč našim misijonskim sotrudnikom. Le pojte in karmoč radostno rajajte! Pridružil bi se rad tem trem glasnim voščilcem tudi misijonar, ki ste mu dobrotniki darovali tako primerne oznanjevalce božjega, božičnega miru. Bog Vam povrni! Zvonovi zvonite! Le ,pojte hvalo preč. g svetniku Merkunu in vsem plemenitim darovalcem in darovalkam, ki so vam omogočili, da nastopite svoje misijonsko poslanstvo. Zvonite! Preko bengalskih poljan donite! Na delo budite! Vsak damu Nas miaijonalrje... Kristusovi^ verne ovčice* raztresene po sto in stoterih kočah... Izgubljene ovce, ki so stajo zapustile in zdaj po goščavi blodijo in si s trudom iščejo hrane, proč od pastirja, proč od tečne paše, hirajo, medle, poginjajo... In še tiste, ki staje sploh ne poznajo, ki paše nimajo, ki niti glasu pastirja ne poznajo... Zvonite! Na misijonsko delo budite! Dramite iz spanca vse: pastirja, ovčice... in jih k delu budite! Zvonite! Le pozvoni ti, prvi glasnik božji, blagoslovljen na ime naših slovanskih apostolov svetega Cirila in Metoda. Zvoni in oznanjaj potrebo edinosti src, ljubezni, Cerkve. .. Povej Bengalcem, kako naša srca utripajo v želji, da nas vse poveže duhovna vez v Kristusu, edinem Odrešeniku ^sveta. Le povej jim, da nam je pri srcu edinost vere doma in edinost Cerkve v daljnih deželah, v Bengaliji! Pridruži se ti, Marijini zvon, ki so te podarili Mariji, kraljici Indije, v Marijinem letu 1954, vdani prekomorski družbeniki! Pozvoni tudi ti, najmltajši klicar, k molitvi, ki si pri blagoslovu dobil ime svetega Antona v spomin velikega klicarja k edinosti v veri, našega kneza in škofa Antona Martina Slomška, da bodo naši bratje v Kristusu, Bengalci, vedno v službi božji budni, zmeraj goreči, zmeraj verni, po Tvojem zgledu apostoli svojih bratov po krvi, Bengalcev! IPredno smo zvonove dobili sem, so še svojevrstno romanje opravili. Dva sta bila po pomoti poslana v južno Indijo. (Pripeljal ju je na Ribiško obalo — katero je za sv. vero pridobil še sv. Frančišek Ksaverij — potomec po sv. Frančišku spreobrnjenih prvih ribičev, indijski škof Roš. Potem sta kar dva meseca potovala po železnici od Tuticorina do Kalkute. Marijin zvon še ma suho ni mogel, ga štraj-kajoči delavci v Kalkuti niso iztovorili. Romal je naprej v Čitagong v Pakistanu. Nazadnje smo naše bronaste romarje polovili in pripeljali v Khari. Blagoslovili smo jih 15. avgusta po peti Marijini maši, na sam god Marije Vnebovzete, nebeške zavetnice Indije, ko obenem obhajamo praznik indijske svobode. Za slovesnost sta iz Kalkute prihitela misijonska brata Polde Vidmar in Jože Lukan. — Poleg blagoslovljene vode je zvonove močila ploha za ploho Prizor po blagoslovu j® bi pa kar šaljiv. „Zvonik“ še ni bil dobro pritrjen. Tako je skupaj z zvonovi kimal in se priklanjal in voščil vesel praznik na vse strani, na veliko veselje vseh prisotnih. še „inženir“ se mu je sladko smejal. Vsenaokrog je stala voda, morali smo gaziti po blatu, da je bil blagos'ov opravljen po danih predpisih. — čez nekaj dni smo zvonik pritrdili z debelo žico, po štiri na vsako stran, kot je pritrjen Aljažev stolp na vrhu Triglava. Veliki zvon, težak 91 kg, glas „Fa“, nosi napis: SS. CYRILLE ET METHODI ^POSTOLI SLAVORUM ORATE PRO UNITATE S. ECCLESIAE (Slovenska a-Postola sveta Ciril in Metod, molita za edinost svete Cerkve). Srednji, 70 kg, glas „Sol“, oznanja: MARIAE INDIARUM REGIN AE HOC ANNO MARIANO 1954 DEVOTI SODALES TRANCOCEANI (Mariji, kraljici ndije, v tem Marijinem letu 1954 vdani prekomorski družbeniki). Mali, 36 kg, glas „Si“, nosi napis: A. M SLOMSEK, EPISCOPUS LAVAN-IUS, FUNDATOR FRATERNITATIS SS. CYRILLI ET METHODII, ORA . INDIS ET SLOVENIŠ (A. M. Slomšek, škof lavantinski, ustanovitelj brancine sv. Cirila in Metoda, moli za Indijce in za Slovence) Zvonove je pri rimski tvrdki Camillo Lucenti po naročilu g. zlatomašnika . ftrkuina iz USA oskrben gen. asistent D. J. Rev. Anton Prešeren, denarne pošiljke Je Posredoval preč. g. Julij Slapšak pri sv, Lovrencu v Clevelandu. Vsem tem go-Podom bodi izrečena prisrčna zahvala! Ker imamo pri zvonovih še nekaj dolga, so nadaljni darovi dobrodošli! ŽIVLJENJE POD VPLIVOM PLANETOV Naš Hindu ne pozna ne tedenskega počitka ne tedenskega dneva molitve. Vsak ŽiJi-m^ J'e Prazn*k- Sonce, mesec, planeti so mu božanstva, ki vplivajo na vsakdanje v. Jcnje. Planeti so dobri ali zli. Oboji so ,.muhasti“. Dobri se lahko razjeze in ti “Do, če se zlim prav približaš, ti ne bodo škodovali. Odtod potreba natančnega ‘ zriavanja dneva, ure, trenutka, ko naj se jim človek pokloni. Od tega zavisi nje-,va sreča in končno „odrešenje“ (ki je daleč od krščanskega pojmovanja odrešena) z drugimi besedami: človek se mora znati izogibati jezi bogov. Zdaj vemo, akaj ima astrologija (— zvezdarstvo, ne astronomija, ki je znanstveno zvezdo-ovje) v Indiji tako veliko besedo, z NEDELJA, ROBI-bar. Robi — sonce. Sončev dan. Sonce je bitje rdečega sija y Vozom in vprego sedmerih konj. Voznik je hromi Orun — Jutro. Sonce je zlobno. Pjegovem območju rojeni bo nemirnega značaja, bolehen, izgnanec ali jetnik, v ne bo ovdovel, izgubi' otroke in posest. Da to preprečiš, se moraš soncu pokloniti Nedeljo, ki mu je posvečena. Ta dan je tudi primeren za začetek novih del, n. pr. Uanja, kupčije. Zeleno je soncu sveta barva, zato se ob nedeljah obleči v zeleno. , PONEDELJEK, ŠOM-bar, je posvečen Mesecu. Ta je dobrovoljen, brhek in de-..v®n- Jezdi antilopo. V njegovem območju rojeni bo bogat na slonih, konjih in no-flicah. Upoštevan bo in mogočen. Jedel bo izbrano, počival na mehkih blazinah. v 6r se bog spokornik z mesecem lišpa, se je ta dan zaslužno postiti Ne smeš pa se Ponedeljek briti, da ne izgubi® sina. Pobijanje mrčesa je ta dan v redu. Mesecu 1 Za nobeno barvo, a da ne ujeziš dragih bogov, nosi ta dan kaj pisanega. , TOREK, MONGOL-bar, je svet planetu Marsu, ki je šivov drugi sin, vojni °K in menda tudi sovražnik žensk, ki ga naj ne častijo, da ne vdove. Dekleta, ki osežejo polnoletnost v torek, bodo nesrečna. — Mars je hudoben, V njegovem aaku rojeni bodo nemirnega značaja, podvrženi nesrečam (nezgode, ječa, itd.), ži-. 1 bodo v strahu pred roparji in ognjem, ob premoženje bodo ob živino in dobro Se k VSe PrePre®'^> moraš Marsa počastiti v torek. Vojne, začete na ta dan, bodo srečno iztekle, a kakšna druga opravila, kot potovanja, zidanje in podobno, četa v torek, se bodo izjalovila. V torek nosi rdečo obleko, ker je rdeča barva Marsu ljuba. z k BUDH-bar, je sveta planetu Budhu, t. j. Merkurju. Merkur je „ne- i .onski“ Mesečev sin. Mesec je namreč zapeljal Taro (—Zvezdo), ženo Bri-spotija (— planet Jupiter), slednji se je obrnil na druge bogove, naj zapeljivca 1 eß°vore, de mu vrne ženo. Bogovi so mu ustregli, a Mesec jih ni hotel poslušati,. Kralj bogov, Indra, je zato napovedal Mesecu vojno, nakar je slednji poklici na pomoč demone. Da prepreči krvoprelitje, je stvaritelj Brahma sam prišel o9 bojno polje, ter Mesecu očital, češ ga ni nič sram takega početja, in ga na dolg0 in široko poučil o grehu prešuštva, nakar je napol skesani Mesec obotavljaje ob' ljubil, da Taro vrne. Po nadaljnih homatijah se je Mesecu od Tare rodil sin. Ko s® sinčka bogovi vprašali, kdo je njegov oče, je sam povedal, da Mesec, kar je očetu tako prijalo, da mu je dal ime Budh (— Pamet). Budh (naš Merkur) je nevtralen sreča ljudi, rojenih v njegovem znaku, zavisi od razmerja drugih planetov i° Merkurja, Zaslužno je v sredo pogostiti bramance in nositi obleko njegove barvc ki je rumena. ČETRTEK, BRIHOŠPOTI-bar, je dan planeta Brihošpotija (našega Jupitra)' nekakšnega duhovnega očeta bogov. Ljubi belo, je blage čudi. V njegovem znaku rojeni bodo blage nravi, lastniki palač, vrtov in zemlje, gotovine in zlasti žitn bogovi jim bodo izpolnili sleherno željo Ta blagoslov ne velja za bramane, ker je Jupiter sam bramanec in noče biti pristranski. Dekle, ki bo polnoletno v četrtek bo rodilo mnogo sinov. PETEK, šUKRU-bar je posvečen planetu Šukr, t. j. Veneri, šukr je blag sta' rikav bramanec, moder in učen, učitelj demonov. Sam ni zloben, najblažji planet je' V njem rojenim bo znana preteklost, sedanjost in bodočnost Imel bo mnogo žen* (če je moški), kraljevski dežnik (znak oblasti!), klanjali se mu bodo kralji. Šukr ve za čarovno besedo, ki obuja mrtve. Slep je na eno oko, za kazen prevelike vda; nosti svojemu kralju, s čemer se je zameril bogu Višnu. V petek se nosi belo, tud1 post je ta dan priporočljiv. SOBOTA, äONI-bar. šoni, planet Saturn, je najzlobnejši planet Jezdi kroka'" ja, hudobijo kar izžareva. Ko je n, pr. boginja Parvati imela sinčka, se je Satuf1 mimogrede nan|j ozrl, dovolj, da je revčku glava z vratu odletela s tako sil°' da je niti bogovi niso mogli najti. Mallčku Gonešu so na vrat posadili kar slonov" glavo, ki jo ima bog Goneš še danes. Sobota je dan tatov, morilcev... Sobotna p°‘ častite v Šoni ja bo zmanjšala njegovo zlobo. NI ZNANO, če se naši znanstveniki že kaj pripravljajo na polet k planeto"1' da se od blizu poklonijo svojim božanstvom v njih kraljestvih. DAJMO JIM KATOLIŠKIH ŠOL Parkrat na leto gredo Kharijci daleč doli na jug in pripe'jejo nazaj cvileče#® prašiča za zakol. Da so obroki cenejši, razrežejo in razsekajo na drobne kosce pt>v vse: meso, slanino, kožo in celo kosti. Mesarjev na podeželju ni! •Cviljenje pujskov pa slišimo tudi dnuge dni. In sicer zjutraj, prodno se šol® začne. So otroci, ki nikakor nočejo v šolo. Bratci in sestrice ali pa sosedni otrod' take „štrajkarje“ enostavno zagrabijo za vse štiri in jih kot pujske — medtem se ti na vso moč dero — prinesejo v šolo. Tukaj četverokraki pujski spet posta nejo dvonožni abecedarji. Ne smete pa naših abecedarjev prehitro obsoditi. Veste, koliko črk ima bengaj' ska abeceda? Šeststo! Šele leta 1937 jih je neki novinar za časopisni tisk stis"1 na 124, te olajšave otroci (in misijonarji!) nimajo; učiti se morajo vseh 48 osnoV nih znakov in 552 sestavljenk! še marsikdo bi se drl kot pujsek ob taki nalogi ^ bi rajlši ribe lovil in po mlakah žabe podil, kot pa si s temi kvakami glavo beli*’ Zadnjič smo si krepili voljo. Poučil sem jih, naj eno minuto samo „mislijo,-Oči, ušesa, roke, noge, telo vse naj počiva. Rečeno, storjeno. Da bo skušnjav im»oJ' so z na roke povešenimi glavami miže „premišljevali“. Tišina, čez 15 sekund ede® zahihita. Potem se je vnelo kot verižna raketa. — Sami predložijo, da še enkr® poskusimo. Velja. Natančno po 15 sekundah (sem na uro gledal) se je spet vnelo. •.Še bomo, še!“ — „Nič več!“ Teden kasneje so se še pred časom zbrali, se vsedli v klopi in čakali. Mislil sem, da jih sploh ni. A ko vstopim, jih vidim vse z glavami na klopeh, kot da spijo. Samo gledal sem jih. Pa začno škiliti izpod čela, in ko so videli, da se smejem, so Vs* kot eden izbruhnili v huronski: Džoj Džisu! Še eno smo pogruntala. To pot z borderji. Eden izmed njih jih je po pomoti dobil. In sicer ne „rdečih bombončkov“ (po prstih), temveč „čarovnega mazila“ (od zadaj), Kaj pa zdaj? Takega mazila se ne da nazaj vzeti. Pa se je porodila salo-Jttonska misel: Fantič, nič se kislo ne drži, tole bomo kar v banko nalolili. Ko jih ooš prihodnjič spet zaslužil, jih boš imel že odslužene... Fantičku se je obraz razvedril, še tovariši so se ponudili: Bom še jaz eno, dve, tri „naloži1“,.. Palica J® milo pela, fantički so se zadovoljno režali — vsak je imel par spravljenih za težke čase... Seveda so bile na račun obresti „bančne vloge“ nižje. Pa recite, če ste 456 kje slišali o takem — za živžav tako koristnem in žalost razblinjajočem bančnem Podjetju, žalibog je, kakor že toliko indijskih bank, sfalira’ia tudi ta, ker direktor n‘ hotel sprejemati nadaljnega kapitala V vasi so se stari nekaj skavsali. Neki večer se iz vasi oglasi zategnjeni glas P®tega rožnega venca. 14 dni so šolarčki in šolarice — na lastno pobudo — vsak večer med petim rožnim vencem od hiše do hiše pobirali riž in novce in so nazadnje Prišli naročit „veliko mašo“ za mir v vasi. Zdaj je mir. Zanj so plačali nemirneži sami. Za letošnji praznik sv. Ane so v sosednem Morapaju, materni hiši naših Hčera 3V. Ane, sestre, ki jih je 37, konča1« letne duhovne vaje, od katerih jih je delalo šdnevne 15. Medtem me je doma čakalo 26 deklet, da jim dam Sdnevne. Zadnje jutro priteče v zakristijo zasoplo dekle in mi da listek v veličini spovednih listkov, s prošnjo: Oče, lepo prosim, položite tole med mašo na oltar. Obljubim. Pisemce Jezusu je ^te, ki Z(jaj jej; pre(i menoji Takole se glasi: J: M: J: Moj preljubi Jezus! Danes Ti darujem tale znak ljubezni mojega neznatnega srca ter sklepe in namene duhovnih vaj. Ti prejmi moje skromno srce. — Sklepi duhovnih vaj: Ne bom kazala mepotrpežljivosti ko mi bo nositi Tvoj križ. S Teboj ga bom nosila. Vse življenje bom darovala Tvoji službi. Zatirala bom n®ugnane strasti. Namen: Vse življenje Ti bom zvesta ostala, darujem se Ti Popolnoma. Končam. Tvoja nevredna deklica. Naše šole vzgajajo bodoče misijonarje in misijonarke. Odlično apostolsko delo koste opravili, če nas gmotno podprete, da čimprej pozidamo te vzgojeva niče bodočih apostolov in apostolskih žena Indije. Avgpsta meseca se nas je pod gostoljubno streho kolegija sv. Frančiška Ksa-Vei‘ija v Kalkuti sešlo kar osem slovenskih misijonarjev. Duhovniki Demšar, Ehr-kch, Cukale (dodeljeni tam), Sedej (Bodipur), Poderžaj (Khari) ; bratje Drobnič, Lukan in Vidmar. In pa Hrvat Gabrič (Bošonti-). Naš France se je na peti zasukal '11 kot pravi fant od fare glasno zavriskal, Po de se je zadovoljno trepljal po ma-tuzalemski bradi, pater Janez je veselo grgral svoje koroške r-je, kot da je doma y babnicah, pater Lojze je prijetno po poljansko zavijal, Sedelj in Cukale po vrhniško, o ljubljanski „Šprahi“ itak ni, da bi govoril. Če bi bil brat Jože kaj dolenjskega cvička pripravil, bi bil še hrvaškemu sobratu nazdravil, kakor nam je v gimnaziji Profesor Lokar (da se naučimo nemščine, nas je rad po nemško oštevali) prepovedal Nazdravljati: I ja dižem svoj kozarac i vičem, živela brača Hrvača! Piše Ruda Jurčec, Buenos Aires SENCA NEMIRNE KITAJSKE Ves svet je 31. decembra 1899 opolnoči na Silvestrovo slavil slovesen vstop v 20. stoletje. Po vseh cerkvah so bili posebni obredi, sv. oče papež Leon XIII. je odredil s posebnimi polnočnicami pozdraviti prihod novega leta in prihod novega, toliko obetajočega 20. stoletja. Sv. oče se je pripravljal na svojo osemdesetletnico, Cerkev in napovedala proslavo rednega svetega leta. Poleg Cerkvi je novo stoletje prinašalo pomembne izglede za še večji razmah vsej Evropi. V vseh ozirih je bila tedaj Evropa na višku. Le redko kdaj pozneje je njena moč in veljava toliko štela kakor pa ravno ob prelomu teh dveh stoletij. V Evropi sta vodili usodo narodov dve velesili: Nemčija in Anglija. Nemčija je imela glavno besedo med evropskimi narodi, angleški imperij je sijal v žaru in bogastvu zadnjih let vladanja kraljice in cesarice Viktorije. Veliki angleški imperij je tedaj odrejal potek dogodkov v svetu — na zemlji ni bilo prostora, kjer ne bi imela angleška trgovina svojih postojank in oporišč. V t5. stoletju je veljal izrek, da sonce v imperiju habsburških cesarjev ves dan ne zaide, na pragu 20. stoletja je ta izrek po pravici veljal za angleški imperij. Obenem z močjo in vplivom angleškega imperija je naraščal tudi vpliv evropskih narodov v vsem svetu. Belo pleme — piše v tistih časih ameriški pisatelj LO" throp Goddard — je v tistih letih politično in intelektualno doseglo svoj višek. „Bolo pleme je bilo tedaj na višku svojega prestiža.“ In francoski zgodovinar Grousset je z začudenjem ugotovil: „V prvih desetletjih 20. stoletja je Evropa dosegla bajne višine svoje moči. Bilo je tako, kakor v časih egipčanskih faraonov: Evropa je potegovala meje tam, kjer je hote'a. Nikdo se temu nikjer ni mogel upreti.“ Tam na Daljnem Vzhodu — bil je to tedaj resnično zelo oddaljen del sveta, saj je bilo mogoče priti tja le z ladjami, ki so vozile še zelo počasi — pa je tedaj izbruhnil prvi velik oborožen upor proti tej premoči evropskega plemena. Kitajska je zagorela v veliki revoluciji, nazvani „revolucija boksarjev“. „Boksarji“ so svoje ime dobili po tem, ker so bili člani tajne družbe „Pest sloge in pravice“. Takih družb je bilo na Kitajskem vse polno in vse so bile veči' noma tajne. Take tajne družbe so se ustanavljale predvsem za borbo Kitajcev proti tuji dinastiji, ki je v XVII. stoletju zavladala nad kitajskim cesarstvom. Ta dinastija je bila mongolska in v začetku celo mohamedanske vere — bila je to dinastija Tsing. Združba kitajskih rodoljubov, zbrana v organizaciji „Pest sloge in pravice“, je na pragu stoletja pripravljala nov upor proti osovraženi tuji dinastiji, zlasti proti krvoločni nasilni cesarici — vdovi Cen-Hi Po svojih vohunih je cesarica zve- jfela, kaj se spet pripravlja in uspelo ji je, da je geslo novega upora izpremenila; boksarji so sklenili iti v boji toda za „veličino domovine in dinastije“ im to proti Bojcem in drugovercem, ki so imeli tedaj na Kitajskem kopico posebnih pravic in Posebno zaščito. Boksarski armadi se je pridružila množica drugih tajnih orga-bizacij, tako: „Zveza mož z rdečimi obrvmi“, „Zveza rumenih turbanov“, „Junaki dolgega noža“, „Borci belega lotosa“. Vse je prevevalo enako navdušenje: tujca je ^reba pobiti ali pognati iz dežele, iz kitajskega sveta morajo izginiti vsi sledovi tuJih, zlasti pa krščanskih združb in organizacij. Cesarica Ceu-Hi je s pomočjo svojih mandarinov znala ujeti mreže vseh teh organizacij v svoje roke, vrhovno vodstvo nad vsem gibanjem pa so prevzeli „boksar-^ • Kmalu je bilo jasno, da je ves upor naperjen proti belcem in kristjanom, glavno Sdslo vsega upora je postalo: „Proč s tujcem, živela dinastija“. Boksarji so imeli dejansko zelo lahko delo. Kitajci so že ob začetku tega stoletja “'H tako številni, da so predstavljali več kot četrtino vsega človeštva. Ogromno kitajsko cesarstvo je bilo dejansko kontinent zase — ves ta ogromni svet pa je bil dejansko evropska ko'omija. Tujci, zlasti pa Angleži, so si znali od kitajskih vladarjev izsiliti take predpravice, da bi bilo to še za manj občutljiv in ponosen narod Zaljivo in ne samo za kitajskega. iPrav v dobi kraljice in cesarice Viktorije si je bbgleška mornarica znala izsiliti, da so ji morala biti vsa kitajska pristanišča °dprta in v teh pristaniščih so imeli angleški mornarji in trgovci vse pravice in vso zaščito. Nad angleškimi uradi in trgovinami v kitajskih pristaniščih in mestih J® bil nad vhodom velik, viden napis: „Vstop prepovedan psom, beračem in Kitaj-Cern“. Angleži so se še bolj razgalili nekaj let poprej, ko so s Kitajsko sprožili tako-^vano „vojno za opij“. Angleži so tihotapili opij — smrtno opojno sredstvo — za Kitajce in sicer iz svoje Indije. Kitajska vlada je skušala uvoz in prodajo opija Preprečiti in ga je tudi prepovedala in hotela zapreti pristanišča angleškim ladjam,, hrevoznioam opija. Ako bi mogla Kitajska pri tem vztrajati, bi bile angleške izgu-„ Pri nasadih opija v Indiji ogromne. Zato so Angleži z orožjem prisilili Kitajsko, tla je morala dovoliti prost uvoz opija — poleg tega pa je morala kitajska vlada Podpisati še celo vrsto ugodnosti, takozvanih „kapitulacij“ v prid Angležem. Takoj 11 Oto so se oglasile še ostale evropske velesile in s sodelovanjem angleške vlade tudi Prejele koncesije v enakem obsegu, V vseh velikih kitajskih mestih in pristaniščih „mednarodne četrti“, tuje države v kitajskem narodnem ozem-imela več nobene suverenosti. Šlo je celo tako daleč, da nikjer na Kitajskem kitajsko sodišče ni smelo soditi tujca, ki se je pregrešil proti kitaj-^kim državnim predpisom. Soditi ga je smelo samo tuje sodišče v teh mednarodnih Strtih. v življenje v teh mednarodnih predelih je sijalo v razkošju in izobilju, takoj C6z mejni rob teh področij pa je vpila do neba revščina in izčrpanost kitajskega Prebivalstva. Meje mednarodne četrti so čuvali mednarodni vojaški oddelki, področju Je vladal tuj guverner z vsemi vladarskimi pravicami. Omejitev je bila samo a> da je trajala njegova vladarska doba le nekaj let in da so si guvernerji sledili P° narodnostih in po posebnem ključu. Velika hiba tedanjih razmer je bila tudi ta, a s° v takih mestih in pristaniščih zlasti večje krščanske skupine imele svoja glav-r’a središča in urade v teh mednarodnih koncesijah kakor so ljudje iz kitajskih Predelov sovražno gledali na tujega vojaka in uradnika, tako so z nezaupanjem Zrl' na duhovnika, ki je prihajal med nje iz teh koncesij ali pa še celo v varstvu v°jaškega ali diplomatskega spremstva tuje narodnosti. Upor boksarjev se je sprožil, ko so Nemci 1, 1899 zasedli kitajsko pokrajino in. ^^to šantung. Cesarica Ceu-Hi je ob izbruhu upora da'a izvoliti za cesarja mla-(oletnega vnuka Tuana in v njegovem imenu začela najprej obljubljati tujim di-P °matom, da bo njena vlada upor zatrla, dejansko pa je takoj dala ukaz, da mo- o nastale takozvane 'JU, kjer Kitajska ni rajo dati oblasti upornikom vse na razpolago. Ko je ob začetku 1. 1900 nad 100.000 boksarjev poplavilo Šantung, se je redna kitajska armada pridružila upornikom-Ogromna vojska se je razlila proti severu dežele in kmalu zasedla Tiencin, Pao-tingfu in nazadnje tudi prestolnico Peking. Kamor so uporniki prišli, so najprej napadli in požgali domove belcev in kristjanov, nazadnje pa — navadno po strašnem mučenju — kristjane kot „izdajalce“ domače narodne vere poklali. Mučenja so prešla v zgodovino kot najhujša svoje vrste. Boksarska surovost in krvoločnost je ostala v zgodovini človeštva zapisana z najbolj krvavimi črkami. Boksarji so na pomlad pridrli do Pekinga in v maju se je začelo obleganje katoliške četrti v Pekingu. V Pekingu je katoliška Cerkev imela sedež svojega apostolskega vikariata in okoli Pekinga je tedaj živelo nad 30.000 katoličanov. V mestu je bil sedež katoliške škofije, bilo je pet cerkva, katedrala je nosila ime iPetang, ob njej pa je bilo semenišče, tiskarna in sirotišnica. V utrdbah (starih okopih) okoli katedrale se je zbrala na obrambo kato'.iška skupina — bil je med njimi apostolski vikar in njegov pomočnik, trinajst francoskih duhovnikov in osem kitajskih, 111 semeniščnikov, redovnikov in redovnic, 3400 vernikov — vsi so se odločili, da se bodo branili oblegani in obleganje so vzdržali dva meseca. Boksarji so 25. maja napadli katoliško cerkev Šala in katoliško pokopališče ob njej, ki jc oboje bilo izven mestnega obzidja Cerkev so takoj uničili, prav tako pa tudi poko* pa'išče, na katerem je bil grob slavnega misijonarja jezuita Riccija (1552-1610) > pravega ustanovitelja katoliškega misijonstva -na Kitajskem. Od tam so boksarji začeli napadati katedralo in poslopja v njeni bližini. Metali so ognjene zublja puščice z ognjenimi nastavki in iz 14 topov so boksarji oddali nad 2000 krogelj na katedralo. Poleg tega so začeli boksarji kopati rove za podzemske mine. Večina poslopij je bila kmalu v razvalinah, živi'a So se kvarila in glad je začel mučiti branilce. Nemški poslanik baron Ketteler se je zatekel v ta del mesta in so ga boksarji ubili. Nazadnje se je število branilcev katedrale zmanjšalo na 30 mornarjev s francoske ambasade. Ko je bilo na tem, da se odpor branilcev zlomi, se je zače'a bližati kitajski prestolnici mednarodna armada, postavljena pod poveljstvo nemškega maršala Walderseeja. Peking je bil osvobojen boksarjev na dan Marijinega vnebovzetja, dne 15. avgusta in zadnji dan obleganja je bil samo še škof pri tolikšni moči, da je mogel k ustom nesti trobento in trikrat zatrobiti znano vojaško geslo ter s tem privabiti oddelke mednarodne vojske tudi v ta del mesta, da ga osvobode obleganja. Razvaline so bile ogromne, največje pa je bilo razdejanje v vrstah katoliške Cerkve. Katoličani so pred uporom boksarjev imeli 577 fara, nad 400 so jih boksarji popolnoma uničili. Med verniki je štela Cerkev nad 15.000 novih mučencev, med njimi 6 škofov, 32 duhovnikov in tisoče vernikov — vsi večinoma obglavljeni al' pa podavljeni in zastrupljeni v zaporih. Misijon v Pekingu je bil po odhodu jezuitov s Kitajske — po letu 1773 — p°' verjen lazaristom. Pekinški škof msgr Favier, član družbe, je ob koncu 1. 1900 odšel v Evropo, da tam poroča o razdejanju. Odpravil se je najprej v Rim, nato Pa v Pariz, da bi tam superiorju lazaristov poročal o tem, kaj je doživela njegov» misijonska pokrajina na Kitajskem. To razdejanje na Kitajskem je tedaj privedlo v prve vrste o. Lebba, božj» Previdnost je napotila Lebba na pot škofa Faviera, da ga odvede na kitajsko misijonsko polje. Ko je škof Favier prišel v Rim, je seveda stanoval v mednarodni lazaristovski hiši. Kakor vsak imeniten misijonar, je tudi škof Favier moral prirediti med svoji") rimskim bivanjem prebivalcem hiše vrsto predavanj o vsem, kar je pred nekaj meseci preživel na Kitajskem. Med poslušalci je bil tudi Lebbe Vse, kar je škof govoril, ga je še bolj prepričalo o tem, da mora na Kitajsko, da mora iti zidat Wed razdejanje, ki je Cerkvi povzročilo toliko škode. Toda Lebbovo zdravje je bilo takrat slabše kot kdajkoli poprej. V Rimu si J® bil obetal okrepitev, toda mehka rimska klima ni skoraj nič zboljšala njegovega krhkega zdravja. Bolezen, ki ji r.i bilo najti pravega imena,- se je celo poslabšala in predstojniki so mu odrekli, da bi ga mogli pripraviti za posvetitev v duhovnika, še celo to so mu dali vedeti, da se bo zaradi slabega zdravja moral odločiti za izstop iz družbe. V njem pa glas ni popustil; vedno mu je govoril o R'tajski in večkrat je v molitvi zaznal čisto razločno v sebi klic: „Ti boš misijonar na Kitajskem.“ Po enem izmed škofovih predavanj je Lebbe zaprosil pri njem za avdijenco. Pobrati so mm odsvetovali in ga opozarjali, naj ne nadleguje škofa. Toda Lebbe ni odnehal. Med razgovorom je škofu ponavljal svojo prošnjo, ta pa mu je odgovarjal, da mu ne more ničesar obljubiti. Najprej mora Lebbe uspešno končati študije, brez vednosti vodstva reda škof ne sme ničesar storiti na svojo roko, na Kitajsko Pa bi mogel šele, ko bi bi', posvečen v duhovnika. Toda ali bo to zaradi slabega zdravja mogel doseči? Lebbe je začel razlagati svoje bedno stanje. V sebi je čutil božji klic, star je ze 23 let, brez končanih šol, verjetno sploh ne bo mogel končati predpisanih naukov. Študij teologije postaja vedno težji, nikjer ni najti opore za vero, da bo sploh kdaj ■Posvečen v duhovnika. On pa mora na Kitajsko, je začel ponavljati škofu Sicer verjetno nikdar ne bo duhovnik, na Kitajskem pa bi vendarle mogel služiti kot Pavaden katehist, ki bi hodil od vasi do vasi poučevat versko resnico in pomagal wisijonarju-duhovniku. Govoril je tako vneto, da mu je škof obljubil, govoriti o stvari s predstojniki v Parizu. Obljubo je škof držal in kakor je Lebbe prepriča'1 njega, tako je š.kof prepričal generala v Parizu. Sklenjeno je bilo, da more bogoslovec Lebbe oditi v wisijome na Kitajsko. Lebbe je bil tedaj še'e subdijakon; študije bo pač nadaljeval v bogoslovju in sicer skupno s svojimi tovariši — Kitajci. Tako se je v zbor misijonarjev na Kitajskem vključil njen najmodernejši apostol. Bilo je mračnega zimskega dne in sicer 15. januarja 1901, ko je Lebbe zapustil in odpotoval najprej v Pariz in nato v Be'gijo, da bi se tam pred odhodom na Kitajsko od svojih dragih poslovil. Toda komaj je dobro sedel na vlak, je že zbolel. V Turinu je moral pot prekiniti in oditi za nekaj tednov v hišo lazaristov, "endar napad bolezni tokrat ni bil hud. Lebbe je bil 10 februarja že v Marseillu, ajer se je vkrcal na parnik za Kitajsko. Potovanje se je obetalo dolgo in mučno, Lebbu pa so tako opešale oči, da ni mogel ničesar brati in je prosil z njim potujočega sobrata, da mu bere na glas knjige, ki si jih je vzel na pot. Celih osem tednov je trajalo potovanje po morju S kitajskim svetom se je Prvič srečal že v prestolnici francoske Indokine — v Saigonu. Brž ko je stopil na ^opno, je opazil, kako so že med tamošnjimi Kitajci vplivali boksarski boji na. Kitajskem. Povsod je opazil prezir, če ne ce'o sovraštvo do belega človeka. Ladja je pristala v Šanghaju 16. marca in mladega Lebba je presenetilo, da Se mu je v tem največjem kitajskem pristanišču zdelo, kakor da je prišel v kako ®vropsko pristanišče. Kmalu je izvedel, da živi v tem velikem kitajskem središču komaj 7000 belcev in vendar so imeli ti glavno besedo v mestu in v kitajskem gospodarstvu. Iz Šanghaja je odpotoval najprej v Tioncin in od tam v Peking. Mesto J® bilo še vse v znaku razvalin, povzročenih med vojskovanji z boksarji, še vedno s° ga čuvale inozemske čete, vsa mednarodna vojna sila pa je bila pod poveljstvom Nemškega generala in japonskega admirala Ko je nekega dne korakal po ulici, jo Lebbe v trgovski izložbi opazil sliko: Evropejec s puško v roki sedi na truplu ustreljenega Kitajca in nad sliko napis: ,.Bil je ustreljen ker je bil Kitajec“. Ko je to prebral, se je Lebbe zgrozil. Začel, je razmišljati o tem, kako napačno je bilo, da se je Cerkev morala zateči pod varstvo takih tujcev. Kitajci so sovražili tujca in njegovo vojsko, enako pa se je začela vrivati vanje mržnja do katolicizma in zlasti še do katoliškega duhovnika. V najbližji okolici je mogel opaziti, kakšne krivice se gode Kitajcem. V obednici bogoslovja so bili kitajski tovariši oddeljeni in niso sedeli pri isti mizi kot beli duhovniki in bogoslovci. Lebbe je zače', to razlikovanje pobijati. Prvo je bilo, da si je poiskal prijateljev med kitajskimi bogoslovci in se je poslej samo z njimi dnužil. Tako se je spoprijateljil prav v tem semenišču s celo vrsto bodočih, prvih škofov kitajskega rodu. Tako se je tudi lažje in hitreje naučil kitajščine. Krivice tujcev med Kitajci je spoznaval vedno bolj in bolj in v njem se je začela og'ašati nujnost odločitve posebne vrste, če misli biti s svojo misijonsko akcijo na Kitajskem res popoln, tedaj mora postati tudi „popoln Ki" tajec“. Toda ali more na to upati, ali more o tem razmišljati v tej smeri. Bal' se je, da je zašel v napačno smer in zato se je obrnil na apostolskega vikarja škofa Jardina in ga naravnost vprašal: „Nikdar se ne mislim protiviti navodilom svojih predstojnikov, prav tako pa se ne morem sprijazniti s položajem. Hočem postati popoln Kitajec in ne bom prej miroval, dokler tudi Cerkev ne bo postala kitajska. Ali smem pričakovati, da me bodo posvetili za duhovnika, ako imam take nazore?“ Škof Jardin ga je pomifil in mu dal prav Lebbe je bil posvečen za duhovnika 29. oktobra 1901. Ohranjena je fotografija Lebba in njegovih tovarišev na dan njegove prve sv. maše. Sredi slike je Lebbe v kitajski črno beli obleki, okoli njega je osem njegovih kitajskih tovarišev, ki so mu stregli pri novi maši. Lebbe ima v desni roki dolgo kitajsko pipo. Nad sliko je geslo, ki si ga je iz sv. Pavla privzel Lebbe: „Tu vero labora — sedaj pa na delo.“ In dela ni bilo malo. (Se bo nadaljevalo.) MAUSER O „KNOBLEHARJU“ Karel Mauser, naš odličen in plodovit pisatelj povesti in ocen, ki živi sedaj v Severni Ameriki, je priobčil 8. decembra 1955 v , Ameriški Domovini“ tole oceno o knjigi „Ignacij Knoblehar in njegovi sode'avci“: V vsaki dobi človeštvo rodi iz sebe može ki za dolga stoletja ostanejo svetilniki, po katerih se usmerja veliko duš. Kakor smo Slovenci majhen narod, smo v stoletjih vendar dali precej mož, ki so slovensko ime ponesli v svet. Hvaležni jim moramo biti hvaležni tudi na ta način da njih delo, njih trpljenje in njih uspehe ohranimo v knjigah. Prof. dr. Jaklič je v imenu nas vseh to storil za misijonarja Ignacija Knobleharja, ki je s slovenske zemlje odšel v Afriko in na tej zemlji zaoral take brazde za nebeško kraljestvo na zemlji, da bo njegovo ime v zgodovini misijonov ostalo za vedno. Skoraj 500 strani obsežna knjiga gotovo predstavlja lep uspeh naše slovenske dejavnosti na tujem. Druga izdaja jo že to, izpopolnjena in tako lepo napisana, da bi jo skoraj mogel vzporediti s Hunnermannovim romanom Pater Damijan. Pisati življenjepise ni lahko. Tako hitro lahko pisatelj zaide v suhoparnost, v naštevanje letnic in zemljepisne podatke. Dr. Jaklič je spreten pisatelji snov zna prijetno razdeliti in med življenjsko zgodbo zna vplesti dogodke, ki se bero ob vsej resničnosti kakor strani iz napetega romana. Prve strani nam predstavijo mladega Knobleharja njegove napore, da bi postal duhovnik in misijonar. Leta 1845 je dosegel svoj cilj — postal, je duhovnik. Koj naslednjega leta je odšel v Afriko, tja k Nilu, v kraje, kjer je razsajala ■Malarija Tu se prične Knobleharjeva prava živ-yenjska pot, izgorevanje za duše. Srečavamo ga na nevarnih poteh po brzi-cah, po samotnih črnskih naseljih, v nevarnostih, v boleznih. Kako se mu je trgalo srce, ko je gledal prodajanje suž-nJev, kako je kupoval mlade dečke, ki so se nekateri potlej tako spridili. Potovanje skoz Nubijsko puščavo, prazni mehovi za vodo. neznanska žeja oglodana okostja karavan, ki so kazala strašno pot ■— vse to je poskusil Knoblehar. Vmes so prve žrtve med misijonarji, malarija, nezdravo podnebje, izčrpanost kosili med mladimi ženjci. Prišli so Z6t za božjo kaščo pa so kot zdravo se-Me prvi odšli. Na misijonskem vrtiču, s plodom ograjenim, so našli prvi pokoj M nad njih grobom se je spenjalo vroče nebo. Tudi Knobleharja je podnebje in preobilno delo zdelovalo. In denarja je manj-kalo_ Potrebe so rasle nova poslopja, so'e, vse je terjalo denar. Zaželel si je tudi zopet videti Evropo in v srcu je Miel gotovo tudi vročo željo, videti svoj uom, svoje ljudi. Leta 1857 je odpotoval lz Afrike toda ko se je poslavljal od sVojih sobratov misijonarjev in od ver-nikov-črncev, se je že poslavljal za vselej. Že v Kairu je Knoblehar obolel na Pljučih, toda odpeljal se je naprej. Pri-sel je v Evropo, do Neaplja. Tu je popolnoma obnemogel, 'lotila se ga je pljučnica Telo se je branilo smrti in Knoble-har sam je še upal, da se vrne v svoj Misijon. Kazalo je celo, da se mu zdravje holjša, toda nenadoma je ugasnil 13. aprila 1858. Ni bil star še 39 let. Nad njegovim rojstnim krajem Škocjanom se je prav tedaj razdišala lepa pomlad. To je Knobleharjeva življenjska pot, ki jo je v knjigi dr. Jaklič dopolnil še s stanjem sudanskega misijona kakor je danes, skoraj po sto letih, kar je Knoblehar umrl. Lahko pošteno in odkrito zapišem: to je knjiga, ki smo je bili potrebni. Mladim ljudem bo kazala, kaj lahko stori eno samo življenje, če je prav porabljeno, starim bo v oporo ob bridkostih in težkih urah. V današnjem času nismo potrebni nič drugega kakor dobrega zgleda. Potrebni smo svetilnikov kakor je Knoblehar, kakor je bil Baraga. Naše slovenske lipe lista Če so ti toliko zmogli, kako bi mi ne zmogli vsaj petino tega! Tu se je treba učiti. Knjige o Knoblehar ju ne bi smelo manjkati v nobeni slovenski hiši. Preberi jo vsak dan eno stran in potlej naj vsak sebe pogleda. Lahko bo nosil svoj križ in lahko bo več naredil, kakor misli, da more. Knjigo je res lepo opremil slikar Milan Volovšek. Se mi zdi, da je to ena najlepših zunanjih oprem, kar sem jih videl zadnjih deset let Knjigo krasi tudi več lepih fotografij, ki bodo bralcu lepo pomagale, da se bo lahko zamislil v kraj Knobleharjevega delovanja. Hočeš imeti lepo in čisto zrcalo, da se boš pogledal vanj vsak dan? Potlej kupi knjigo o Knoblehar ju. Lepšega zrcala ti ne morem najti Ko boš to knjigo prebral, boš videl in spoznal, da moreš svoje življenje izpolniti še z marsičem. In to je velika vrednost knjige. Samo tista knjiga je čudovita, ki more v tebi življenje obrniti za cel obrat. Knjiga o Knobleharju je taka. „KNOBLEHAR“ JE KNJIGA, KI SMO JE BILI POTREBNI (K. Mauser) Obsegajoča skoraj 500 strani s številnimi slikami na umetniškem papirju, stane v karton vezana samo 35 pesov, 3 dolarje, 1000 lir, 35 avstrijskih šilingov, 2 funta; v platno vezana pa 45 pesov, 4 dolarje, 1200 lir, 45 avtrij-skih šilingov, 2.5 funta — Dobi se pri poverjenikih „Katoliških misijonov“ in naroča pri upravi: ..Katoliški misijoni“, Cochabamba 1467, Buenos Aires. * po MmjomiM 5 v n d ^ NEHRU BRANI KATOLIČANE Predsednik indijske zvezne vlade J. Pandit Nehru je tajniku Katoliške akcije v Tuticorinu poslal pismo, v katerem se ogorčen zgraža nad nasiljem, ki so ga utrpeli katoličani v Vardham Nagarju (država Bihar). Predsednik piše, da je vest o neljubih dogodkih poslušal z globokim obžalovanjem in da je naročil svoji vladi, naj vsakršno nadaljnje nasilje prepreči z naj odločnejšimi ukrepi. Dosedanje krivce pa naj najstrožje kaznuje. O dogolkih v Biharju je indijsko časopisje poročalo, da so pristaši indijske fanatične sekte Arya Samaj začeli napadati katoličane, pa da oskrunjajo njihove cerkve; zagrešili da so že nekaj bo-goskrunstev. Časopisi so poročali, da so prištaši omenjene sekte napadli misijonarja očeta Mateja, ki je indijski domačin, ko je maševal. Do napada je prišlo prav pri povzdigovanju. Zgodilo se je to v kraju Vardham Nagar_ Skupina poganov je .s koli in sulicami v rokah vdrla v cerkev in začela biti po vernikih in mašniku. Duhovniku so raztrgali mašna oblačila, mu ukradli zapestno uro, ga pretepli do krvi in ga slednjič z verniki vred zaprli v zakristijo. Potem so vdrli v župnišče, kjer so pobrali vso obleko in živež, čez kako uro so ujetnike izpustili, a jim pri tem zagrozili s smrtjo, če bi še kdaj prestopili prag katoliškega misijona. Duhovnik je tedaj odšel z verniki v 8 km oddaljeni kraj Pakari Ba--mam in vso stvar prijavil policiji. Ko se je v spremstvu oborožene straže vrnil v cerkev, je z grozo zaznal, da so zločinci vlomili v tabernakelj in svete hostije raztresli po tleh. Svete posode so pokradli. Od petih znanih napadalcev pa je policija aretirala samo enega Indijski časopis „Indijska država“ pa o teh brezbožnih dogodkih molči, nasprotno pa na dolgo in široko poroča in hvali sestanek vplivnih članov sekte Arya Samaj, ki so se zbrali pod predsedstvom Šri Ražendre Prasada Singa in sklenili cnodušno, da bodo začeli z velikim gibanjem proti razširjanju krščanskega mi' sijonstva. To sovraštvo do misijonarjev izvira predvsem zaradi številnih spreobrnjenj med ubožnimi sloji na Patnu- INDIJSKI KATOLIČANI SE SKLICUJEJO NA USTAVO Čez tisoč katoličanov se je v Bangalore zbralo na javnem zborovanju, kjer so govorili predsednik Zveze indijskih katoličanov in drugi odlični katoliški voditelji. Zborovanja se je udeležilo čez 60 misijonarjev. Predsednik Zveze je vernike pozival, naj se povežejo čimbolj io vse store, da si bodo priborili „pravico izpovedovanja, izvajanja in razširjanja svoje vere“, kot je to priznano v osnovnih pravicah indijske državne ustave. Z globokim obžalovanjem je povedal, kako vlada po. eni strani vsak dan bolj omejuje prihod novih misijonarjev v Indijo, po drugi strani pa dovoljuje, da se bo'j in bolj veča osebje sovjetskih diplomatskih uradih, kot da bi Indiji pred temi „komunističnimi misijonarji“ ne grozila nobena nevarnost. Za sklep zborovanja je bila razglašena naslednja pomembna resolucija: „Ben-galorski katoličani z največjim razočaranjem ugotavljajo, kako bolj in bolj raste nasprotovanje do misijonarjev ter katoliških šol in ustanov v državah Mad' hya Pradesh, Mahya Bharat in Bihar. (Pozivajo vlade teh držav, da svoje delovanje uravnajo v soglasju stoletnih indijskih izročil, da spoštujejo versko strpnost, ki je zajamčena po državni ustavi, da pospešujejo miroljubno sožitje vseh verstev, to tako značilno in plemenito lastnost indijskih narodov, z njo vred p» povezanost in sožitje vseh družabnih razredov.“ Spet v drugi resoluciji zahtevajo večje število vstopnih dovoljenj v Indijo za tuje misijonarje; opozarjajo, da domačinska duhovščina ni tako številna, da bi mogla v zadostni meri zadovoljiti vse duhovne potrebe krščanskih državljanov, Posebno na indijskem severu. POLITIČNO STANJE V INDONEZIJI Izid novemberskih državnih volitev v Indoneziji je naslednji: vodi še vedno Indonezijska narodna stranka z 8 milijoni y°lilcev; skoraj z enakim številom prista-^ev ji sledi stranka Masjumi; stranka . adathul Ulama je zbrala na volitvah 'oz 6 milijonov glasov, prav tako pa tudi komunistična partija. Levičarske stranke so v dneh volilnega b°ja izzvale velikansko ofenzivo proti ®odanji vladi in zahtevale njen odstop. Vendar je vlada navkljub opozicijski sa Dotaži dosegla pri glasovanju v parla jPentu večino, po zaslugi stranke Nada Lul Ulama, in se obdržala. , Predsednik republike dr. Soekarno se Je odločil, da bo novo vlado sestavil iz Pristašev narodne in Nadathul stranke, 1 Jo podpirajo tudi rdeči. Nadathul U-arna je prav do nedavnega odklanjala VsakrŠno sodelovanje s komunisti. Masjumi in Nadathul. Ulama sta i-siamski stranki. Masjumi zagovarja ver-svobodo v državi, medtem ko hočejo Pristaši Nadathul Ulama iz Indonezije baPraviti pravo muslimansko versko dr-av°. Obe stranki pa sta nasprotnici ko-'Punjzrna, Narodna stranka je nekakšno ‘beralno gibanje po evropskem vzoru. Iflede bodoče lusmeritve indonezijske Politike bo morda pomembna izjava in-onezijskega veleposlanika pri Maotceju, , 1 Je po vrnitvi iz Pekinga dejal: „Brez-ožni komunizem je nezdružljiv z Panja Sila!“ (Pantja Sila je ime za pet o-sn°vnih svoboščin v indonezijski ustavi; prva med njimi slovesno potrjuje vero v enega Boga.) CERKEV V TANGANJIKI Cisrednjeafriška p0krajina Tanganjika .Je 8 milijonov prebiva'cev. Med njimi J® čez en milijon katoličanov in 131.000 atehumenov. Protestantov je 41B.000, •pravoslavnih 6000, poganov pa še vedno uh 5 milijonov; mohamedancev je pre-eJ več od katoličanov — 1.800.000, med- tem ko se judje skoraj ne omenjajo. Islam je tedaj močnejši kot vse krščanske vere skupaj in ima največ vernikov ob vzhodni deželni obali. Cerkvena oblast je v Tanganjiki razdeljena na 18 cerkvenih področij. Tu deluje vsega skupaj 908 katoliških duhovnikov: 147 Afričanov in 734 inozemskih misijonarjev. Ti zadnji pa se po narodnosti takole dele: 156 Holandcev 56 Nemcev, 92 Amerikancev, 81 Italijanov, 59 Kanadčanov, 55 Francozov, 51 Ircev, 31 Angležev in Škotov, 6 Belgijcev, 3 Luxemburžani in 1 Australijar.ee. Od cerkvenih pokrajin jih 7 upravljajo beli očetje, 2 očetje Svetega Duha, 2 benediktinci 6 ostale misijonske družbe, 1, v škofiji Rutabo, pa domača afriška duhovščina. — V bogoslovju je trenutno 195 bogoslovcev, ki študirajo v 5 višjih semeniščih. V malih semeniščih pa se na poznejši apostolat pripravlja kar 918 gojencev. DOMAČA DUHOVŠČINA V SIAMU Apostolski vikar v Bangkoku, prestolnici Siama, je za lansko misijonsko nedeljo na vse svoje vernike naslovil posebno pastirsko pismo, v katerem jih poziva, naj molijo in tudi materialno pomagajo k vzgoji in porastu domače duhovščine. V lanskem oktobru je v bogoslovju v Sriraci študiralo 124 bogoslovcev; 23 jih je bilo v prvem letniku. 51 jih pripada apostolskemu vikariatu v Bangkoku, 73 pa vikariatu v Čantaburjr. Bogoslovje je v zadnjih letih dalo siamski cerkvi že lepo število duhovnikov. Od ustanovitve leta 1872 pa vse do danes je iz tega zavoda izšlo že 711 misijonarjev-duhovnikov. Od prvih 495 jih je do oltarja prišlo 92; 3 med njimi so bili pozneje celo škofje. Trenutno je 6 se-minaristov tega bogoslovja budi v Rimu na Propagandi. SREDNJE IN VIŠJE ŠOLE V RU AND A-U RUNDI Središče srednje in višjega šolstva v Ruanda-Urundi je v državni upravni prestolnici Usumbura. Najstarejši za- vod je jezuitski kolegij za mešane rase. Lani je bilo vpisanih tam 198 gojencev; med temi 'le 33 belih Državna gimnazija ima 36 dijakov; samo 5 zamorskih. Bele redovnice pa so lani začele z višjo srednjo šolo v dveh oddelkih: klasična in moderna. Šolo obiskuje 20 deklet; od teh so 4 zamorke. Vlada je ustanovila v U-sumburi nekakšno preduniverzitetno šolo, ker misli počasi v Elisabethville začeti s pravo mniverzo. Da bi ukaželjnim Afričanom čimbolj olajšala študije, je ,po zgledu vseučilišča v Leopoldville zmanjšala vpisnino in šolnino. KATOLIŠKA CERKEV V SUDANU Niti sto let še ni poteklo, kar so Meh-dijeve horde na videz docela uničile že cvetoči Knobleharjev misijon v Sudanu, pa je vendar danes tam katoliška Cerkev že mogočno razraščajoče se drevo. V lanskem novembru je apostolski delegat iz Mombase v malem mestecu Wau ob Gornjem Nilu posvetil, prvega sudanskega škofa, msgr. Ii-eneja Duda, ki je hkrati postal apostolski vikar v Rumbeku. Ta vikariat je povsem v rokah sudanske domače duhovščine. Kje so časi, ko je naš Knoblehar sanjal o njej... Z ustanovitvijo omenjenega vikariata je danes v Sudanu, ki je od letos naprej .povsem suverena in neodvisna arabsko-črnska država, 6 cerkvenih pokrajin; eno upravlja domača duhovščina, 4 veronski misijonarji (iz te misijonske družbe je bil eden izmed Knobleharjevih sodelavcev, Angel Vinco, in je pravzaprav naslednica Knobleharja), eno pa misijonarji iz Mili Hill. Sudancev je .približno ok. 9 milijonov. Od teh jih je okrog 6 milijonov častilcev preroka Mohameda, poltretji milijon pa je poganov. Katoličanov je s katehumeni vred 162.745, protestantov je 30.000, 12.000 ločenih krščanskih bratov in 380 judov. A na vsem tem neizmernem ozemlju deluje komaj 198 (misijonarjev, med njimi 11 domačih Se-meniščnikov je 25; 21 jih študira v semenišču v Gulu (Uganda), 4 pa v Evropi; v Sudanu namreč še ni bogoslovja. Veliko dobrega pa stori oboje malih semenišč s skupno 167 gojenci. Bodočnost katoliške Cerkve v Sudanu je lahko še velika, če bo mogoče skoraj podvojiti ali potrojiti število misijonar' jev, da bi se misijonski apostolat mogel razširiti prav do zadnjih kotičkov črnega Sudana. Meji pa nova sudanska dr žava na Belgijski Kongo in na Ugando» kjer je črno domače prebivalstvo v množicah prestopilo v krščanstvo. ISLAMSKA NEVARNOST V-ZAPADNI UGANDI Zapadna pokrajina ugandskega pr0“ tektorata, kamor spadajo domača kraljestva Bunyoro, Toro, Anköle in Kige' zi, šteje okrog 1.300.000 duš. Katoličanov (škofija Mbarara) je 245.000, muslimanov pa komaj 17.000. Ti prerokovi častilci vse do nedavnega niso ra*' širjali svoje vere. V zadnjih mesecih pa kažejo večjo vnemo: postali so drznejs1 in začenjajo tudi že z napadanjem na katoliške misijojm in s strahovanjem domačinov. Zadobili so si že nekaj novih pristašev in začeli ustanavljati vrsto muslimanskih šol. Z indijsko pomočj’0 prevzemajo budi domačo trgovino v svoj6 roke. Četudi trenutno zaradi velike ka| toliške premoči še ni resne nevarnosti od strani mohamedanstva, je pa vendar Cerkev v Ugandi zaradi mohamedanske nenadne bojevitosti precej zaskrbljena. ŠOLSTVO V TUNIZIJI Tunizija v sev. Afriki je francoski protektorat, danes politično naravnost vulkansko ozemlje zaradi vsak dan močnejšega narodnostnega gibanja, ki zahteva popolno ločitev od Francije in tuniško državno osamosvojitev. Zanimivi so p°' datki o trenutnem stanju šolstva v tej razburkani arabski pokrajini. Teoretično je v Tuniziji danes 980.000 šoloobveznih otrok. Kaka četrtina od teh hodi v različne tuneške in francoske šole. Francoske šole so od domače vlade namreč prav tako priznane kot arabske. Po narodnostih pa so gojenci takole razdeljeni : 194.504 je arabsko-muslimanskega porekla; Francozov je 47.332, judoV 16.710; ostalih narodnosti (posebno Italijani in Maltežani) pa je 14.016. V katoliške šo!e hodi k pouku skupno ..•048 gojencev; petino med njimi tvo-riJo muslimani. Francozov je 7.346, mu-^‘■manov 2201i judov 377, ostali pa so rugih narodnosti, 1126 vseh. Nedavno ustanovili posebno Katoliško združe-Je za šolstvo; ta ima na skrbi urejanje hlapov meC* *n pokrajinskimi o- Daneš živi v Tuniziji 270.000 Evro-PeJcey; razen 10.000 med njimi so vsi . atoličam. Večina jih živi v mestu Tunis , v okolici. Vendar predvidevajo, da se i .^vilo belih v tej deželi bolj in bolj rcilo. Nekateri Francozi so bili že ali bodo prav v kratkem izmenjani v svo-uradih po domačinih; seveda, kadar • 0t'aJ° iz službe, navadno odidejo tudi v /Afrike. Navkljub temu pa nadškofija .artagini še dolgo ne misli zmanjšati im°Je rn*s‘j°ns*ce dejavnosti. V načrtu škt sve^anji nadškof povečanje katoli-ajj in graditev novih. Katoliška doClJa se mora po njegovo organizirati to].Popolnosti; življenjska nujnost za ka-^ 'eizem med mohamedanci je namreč bori ^atoličani> ki žive med Arabci, ne ° v sramoto Kristusovemu nauku! Tunisu, v kraju Sidi-Driff deluje k; 1 slovenski lazarist Ocepek Martin, er vodi velik Dom duhovnih vaj. kralj sam, jih ni moge' rešiti obsodbe, kateri so zapadli. Sramota se je pa prenašala iz roda v rod. Nekateri so se tega sramotnega jarma vendarle rešili tako, da so ušli v dnige dežele, kjer jih nihče ni poznal A velikanska večina je prav do nedavnega še vedno živela to ponižujoče in človeka nevredno življenje. Posebnost Birmancev je morda tudi v tem, da so bili „sužnji v pagodah“ pravzaprav edini prosjaki v Birmaniji; ta dežela namreč prosjakov sploh ne pozna. Sedanja demokratska vlada hoče tem izmečkom birmanske družbe spet vrniti čast in vrednost. Vprašanje pa je, kaj bodo porekli vsemogočni bonci, ki bodo tako priš’i ob pridne zastonjske delavce... 1967 BO NA CEYLONU MEDNARODNA RAZSTAVA V ceylonski prestolnici Colombo bodo prihodnje leto odprli velikansko mednarodno razstavo. Razstava sovpada s slovesno proslavo 2600 letnice Budove smrti. Namen razstave pa je, da bi z njo dvignili mednarodni duh azijskih narodov, posebno še po zadnji vojni nastalih novih, mladih držav. KRALJ SE JE VRNIL SUŽNJI V PAGODAH Vse lr,uanska vlada je nedavno povabila r »sužnje v pagodah“ na veliko zbo-bemanje‘ S tem zborovanjem hoče vlada ne U sv°jskemu birmanskemu družab-što U '^°ju spet vrniti vrednost in spo-^unje svftbodnih ljudi. Sebn°J ’’s'u™jev v .Pag°dah“, ki so podel Vrsta prosjakov, kateri ne smejo od •’ rnarveč morajo živeti izključno ožploščine — stalež, ki se prenaša od j6 na otroke, iz roda v rod —, se Iji Zac smrti. Naj zaupam, da sem se za nilske misijone od’očil ko sem bral v anke misijonarja Mlekuža v Katoli-Sklh misijonih! 1 č. VSe z^aj" sem 'rne^ ^ar ma^° Pr*’ , osti da hi se posvečal pravemu mi- ^|Jonskemu delu po indijskih vaseh. Ve-'noma sem vsa leta delovali! po naših ^ffoslovnioah. Vendar pa je tudi to de-• Posebno zdaj. ko se tujim misijonar- jem vrata v Indijo skoraj hermetično za- pirajo, čez vse važno. Kakršne domače duhovnike bomo vzgojil^ takšna bo bodočnost katolištva v Indiji! To pa je težka in odgovorna naloga, ki smo si jo naložili Prav zato se vsem misijonskim prijateljem in dobrotnikom še posebej priporočam v molitev! Shillong v Assamu, kjer učim v semenišču, je lep kraj. Leži v hribihi kakih 1500 m. visoko. Pozimi je precej mrzlo, vsaj ponoči, ko temperatura zdrkne tudi na 6°; čez dan pa se redno dvigne vsaj do 15°. Prebivalci teh krajev so hribovci plemena Kaši Priselilo pa se jih je semkaj tudi mnogo iz nižjih assamskih predelov; celo iz Bengalskega zaliva so prišli. Naši Kasijci so izredno dobri pevci. Brez posebnih težav se nauče tako-zvanih ,zapadnih“ napevov; pojejo harmonične skladbe, medtem ko drugi Indijci zmorejo samo melodijo! So pa ti ljudje izredno prijazni in na misijonarja zelo navezani. Včasih mi je kar hudo, ker se z njimi še ne morem razgovar-jati. Njih jezik je namreč docela drugačen od drugih indijskih jezikov Po večini je jezik enozložnic podoben mongolskim govoricam. Pisave pa nimajo svoje marveč pišejo v latinici; vsaj v tem tedaj ni posebnih težav. Izredno zanimivo pismo je za zadnje božične praznike pisal uredniku Kat. misijonov iz Hongkonga salezijanski misijonar ANDREJ MAJCEN. Uvodoma se zahvaljuje za duhovno in materialno pomoč pri svojem misijonskem delu in želi vesel božič Sporoča da je za misijonsko tombolo in razstavo poslal nekaj predmetov iz ebenovine in dodaja, da so predmeti iz ebenovine posebnost v Hongkongu, saj jih tja hodijo kupovat turisti iz vsega sveta. (Do januarske tombole te zadnje pošiljke g. Majcna, ki jo je oskrbel misijonar g. Geder žalibog še nismo prejeli. — Op ur.) Pošilja tudi fotografije omenjenih daril. V nadalj-rem pa popisuje pestro in slikovito življenje v Hongkongu: Tu v Hongkongu živim kar mirno naprej. Pred meseci so podaljšali dobo sedanjemu guvernerju za dve leti. Ob tej priložnosti so poudarjali, kako so v našem mestu s sedanjim angleškim režimom vsi zadovoljni, prav posebno pa še Kitajci, ki predstavljajo večino prebivalstva. Govorili so tudi, da je Hongkong menda edino mesto na svetu, kjer za javna dela toliko store, kot nikjer drugje. Bo že menda res. kajti kdor pride k nam, bo vsepovsod videl pridne roke ki grade nove ceste, nove palače, letališče, rezer-voirje za vodo, velikanske stavbe za kitajske begunce in nov tunel pod vodo iz Xowlonga v Hongkong. Po drugi strani ,pa opažamo velik razvoj katoliških šol in ustanov, zidanje vedno novih cerkva in kapel, kar vse naj zadosti vedno večjim duhovnim potrebam krščanstva. Misijonarjev, posebno tistih, ki so prej delali na Kitajskem, je tu zelo veliko; imajo tudi lepo delo in še lepše uspehe. A nesreč tu pri nas tudi ne zmanjka. Silno mnogo je požarov, posebno v sedanji suhi dobi; ogenj uniči v nekaj urah na sto in sto za silo skrpanih begunskih bajt in tisoče požene na cesto. Prav ob takšnih nesrečah pa se še posebej izkaže karitativno delo katoliških misijonarjev in misijonark, ki skušajo z deli usmiljenja tešiti revščino in bolečino. Revščina je pa na sploh tukaj zelo velika. Zato vsak, kdor le more, dela. Nerodno je, kadar zboli. Bolniki in reveži vsak dan trkajo na naša misijonsak vrata. Med ljudmi se je raznesla vest da sem jaz prejšnji misijonar iz Junana. Tako se zdaj dogaja, da kak dan po cele procesije bolnih in betežnih priromajo k meni po pomoč. Lahko si predstavljate, v kakšni zadregi sem, kadar jih moram odpravljati praznih rok posebno še, ker če komu pomagam, sem predvsem dolžan pomagati našim gojencem samim, ki ne morejo delati za zaslužek in med katerimi jih je več kot mnogo, ki le po enkrat na dan jedo. Za ubožne dijake sem organiziral opoldanski obed. Iz lastne izkušnje vem, kako trdo je dijaku študirati, kadar ima prazen želodec. Dela je pa vedno dovolj saj imamo šolske prostore zasedene od osmih zjutraj do osmih zvečer. Najprej imajo pouk naši fantje, nato pridejo na vrsto maristi z angleško šolo in 750 gojenci, ki imajo popoldanski pouk vse, dokler ne bo pozidana njihova šola. Zvečer pa prihajajo sem še revni otroci večerne šole. Tako vsega skupaj dan za dnem obišče naš zavod 1800 m’adih ljudi Red in disciplina med njimi sta vzorna. Mišljenje je lepo in pošteno, plemenito posebno kar zadene verski duh. Vsak deseti med njimi je katoličan; skoraj polovica se jih je odločila da se bo pripravljala na krst s študijem katekizma v prostih urah. Upam, da bomo kak krst že lahko zapisali, če ne takoj pa pozneje. Na nas je da sejemo, drugo bo pa Bog dal_ Iz Hongkonga je pisal krajše pismo za božične praznike tudi naš misijonar STANKO PAVLIN SDB. Vsem misijonskim prijateljem in dobrotnikom želi vesel božič in srečno novo leto. Potem pa govori o svojem okrevanju: Zadnjič mi je zdravnik pri pregled« dejal, da sem že veliko boljši. Kar ni se mogel načuditi mojemu okrevanju. Pripomnil je, da je v tisoč primerih en tak, kot je moj, da se namreč rana v tako kratkem času dveh mesecev zaceli Pa sem mu odgovoril, da imamo svetnike v nebesih ki nam veliko pomagajo, pa da veliko duš moli zame. On pa je samo kimal z glavo in odgovarjal: „Woonder-fui’1...“. Srčna hvala torej vsem dragim misijonskim prijateljem in dobrim dušam, ki so molili in še molijo za moje zdravje. Upam da bom v januarju spet začel z aktivnim misijonskim delom med mladino. Na Filipine pa zdaj ne morem več misliti, ker mi zdravnik sploh noče dati dovoljenja za tja Pravi, da je vročina tam prehuda... Si',no bi potreboval pisalni stroj. Z vročo prošnjo se obračam na vse misijonske dobrotnike in prijatelje da bi mi kako omogočili tistih 80 dolarjev ki so mi za nakup stroja potrebni. Že vnaprej se za vsakršno pomoč iz srca zahvalim vsem dobrotnikom! V svojem zadnjem pismu uredniku ^at, misijonov piše naš misijonar AL-KLADNIK iz Caroline, v Južni A-lriki, da je za misijonsko ve'.etombolo Poslal levinjo kožo kot svoj poklon rojakom (koža je na misijonski razstavi v Buenos Airesu vzbujala posebno pozor-— Op. ur.). Med drugim poroča udi o gradnji svoje nove cerkve: Našo cerkev Srca Jezusovega bratje PNdno gradijoj čeprav ni cvenka v mo-J®rn epu. Svetišče bo zelo lepo. A moja « ava ima vedno več sivih las, ker ne Vetn, kako se bom izkopal iz dolgov. Za yFlhodnji dar slovenskim misijonarjem as prav lepo prosim, če Vam je mogoče, akloniti mi malo izdatnejšo pomoč, kot sicer mislili. Vem, da so kaj majhni °hodki v slovensko misijonsko kašo... ozneje. ko bom s cerkvijo v glavnem £otov, se bom rad odpoveda,!1 v prid po-ebnejšim. Trenutno pa sem res v veli-stiski. Zgradba bo namreč stala mno-0 več, kot sem prvotno računal Misli-y0’. da bo veljala kakih 6000 dolarjev. asa lansko’ctna velikodušna pomoč iz ^ls>jonskega sklada (500 dolarjev) mi ^ .ala poguma, da sem začel. A če bi vedel za vse sedanje stroške in te-Ve bi se dela verjetno ne lotil. Bog pa v tako modro uredil, da nam ne do-1 Pogledati v bodočnost!... Medtem pa sem odprl tudi že dvoje podružnic. Takoj se je zbralo lepo število poganov, ki so se javili za pouk. Misijon obeta lepe uspehe; da bi le imeli potrebna prevozna sredstva pri naših ogromnih razdaljah. Moja župnija meri od enega konca do drugega 150 milj. se pravi skoraj 200 km. Potreboval bi ka-tehiste, ki bi mi pomagali, pa jih ne morem vzdrževati. Vsak bi me mesečno veljal vsaj 20 dolarjev. A upam, da bo počasi vse prišlo Rima tudi niso v e-nem samem dnevu pozidali! Mislim si: če so ti črnci 2000 let čakali na katoliškega misijonarja, bodo tudi zdaj še nekoliko potrpeli. Na fotografiji, ki jo pošiljam, je ^na mojih podružnic, ki sem jo začel pred tremi meseci; v ozadju je zasi’,na cerkev. Pa bo tudi tu treba počasi misliti na Boga vredno svetišče. Ljudje na sliki pa še dolgo niso vsi tisti, ki hodijo v cerkev in k pouku. Ta podružnica je kakih 60 km daleč od Caroline Pa bom moral še mnogo drugih tej podobnih ustanoviti. Nedavno sem krstil 10 črncev: število mojih vernikov se je tako spet povečalo. Tudi za božič bom imel nekaj krstov. To pa mi je v največjo tolažbo saj so mi ti krsti v dokaz, da žrtve, ki jih prinašajo z menoj vred moji dobrotniki Bogu le niso vse zastonj ! ^ sklad za slov. misijonarje so darovali „ U.S.A. (od 28. septembra 1955 do 31. jjnarja 1956): Po 100 dol: Misijonski Za°Ze^ V Gilbertu, Minn., od srečolova Misijonsko nedeljo 1955; Neimenova- 4nt~~ Mr' Ciril Ferkul. 40 do1' ~ Mr-25 a°n ^oznian> 30 dol. — Neimenovana, d°b —- Po 20 dol.: Mrs. Matt Marolt; jyjF- Vinko Perkul (ob priliki poroke z „ Ss Beopoldo Bajta, članico gilbertske-cov**1'8’ krozka) i družina dr. Franc Pu-a (za o. Lojzeta Demšarja SJ.). — hov ^arKaret Smole, 13 dol. — Neime-ta ?na> 12 dol. — Po 10 dol.: Miss Cve-Kajfež; Mr. in Mrs. Joseph Sluga; Mrs. Marija Kromar; Mrs. Mary Ažman; Miss Breda Osenar (za Rev. Joseph Taffarel S.J.); Mrs. Tončka Klammer (za o. Jožeta Cukale S.J.). — Mr. Franc Mejač, 7.50 dol. — Mrs. Muiec (po Rev. J. Šušteršiču), 5.25 dol. — Po 5 dol: Mrs. Agnes Kompare (na čast Roženvenski Materi božji za slovenske misijonarje); Mrs. Frank Tushar; Mrs. Antonija Coz; Mrs. John Ferkul; Miss Frances Krnicar; Mr. Luka Kumar (za Rev. A. Kladnika) ; Mrs. Mary Skul (2 dol. tega za Rev. I. Kusteca SDB, 2 pa pa za s. Terezijo Medvešček). Mrs. Ig- natz Fink, za mis. Poderžaja, Indija. — Mrs. Lucija Kalan 3.50 dol. — Po 3 dol.\ Mrs. Mary Miheldch; Mrs. Frances Ošaben. — Po 2.50 dol.: Mrs. Frances ko-■vacic; Mrs. Joseph Simič. — Po 2 dol.: Mrs. Pavlina Russ (za najpotrebnejše misijonarje); Mr. Lojze Zorenc (ob mis. nedelji slov. misijonarjem); Mrs. Ela Marinčič; Mrs. Carolina Gregory; Jen-nie Koželj. — Po 1 dol.: Mrs. Anna Umila; Mr. John Jäkel; Mrs. Paula Laurich; Miss Manca Preša; Mrs. John Russina; Mrs. Valentine Ambrose (za s. Terezijo Medvešček). Mrs. Mary Papesh (za Rev. 1. Kusteca SDB); Miss Josephine Moko-rel; Rev. Rudolph Urbič; Mrs. Anna Pucel. — Po 0.50 dol.: Rev. Joseph Cvelbar; Mr. Janez Ovsenik. UJS.A. (od 1. do 8. februarja 1956): Miss Marija Ciber (za preostalo vzdrževanje kitajskega bogoslovca Joseph Cha. ma SDB, ki študira teologijo v Turinu; 2. . 5. letnik, po 150 letno; izročiti g. misijonarju Majcenu SDB. Hongkong) 600 dol. — Neimenovana za tretje leto vzdrževalnine jezuitskega bogoslovca (izročiti misijonarju Cukali S.J. v Kalku- ti) 150 dol. — Rev. Jože Ferkulj, 100 dol. — Organist William Kuntara (prva dva mesečna obroka k celotni vsoti 160 dolarjev za vzdrževanje domačega bogoslovca v misijonih), 26 dol. — Predsednik Anton Grdina. 11 dol. — Miss Marija Ivančič, 3.50 dol. — Po 2.50 dol.: Miss Milka Goričan; Mrs. Sonja Kregar; inženir Branko Bezjak. Kanada: Po 2 dol.: Zdenka in Mi-Ijenko Kopinja iz Vancouverja, B.C. (za misijonarje iz svojega skupnega hranil-nička). Otroci: Franc Sehovic, 3 dol.; Janez Sehovic, 1 dol; Marija Sehovic, 1 dol. Avstrija: Neimenovani, 1000 šil.; Rev. Ign. Malej. Trbonje, 300 šil. Gorica: Marijina družba nabrala v sklad za slov. misijonarje v letu 1955 skupaj 105.725 lir (delno je bila ta vsota objavljena ža v prejšnjih štev. KM). Trst: Rojanska Marijina družba, 33.300 lir. Rojanska osnovna šola. 1300 lir; Mackovlje, Misij, odsek Marijine družbe, 15.000 lir. Brazilija: Mestnik Jože, 50 arg. pesov. RAZNO ZA MISIJONE SO DAROVALI: Avstrija: Po č. g. Miklavčiču, 20 šil.; Šolarji Glavne šole v Maloščah, misij, ofer, 60 šil.; Fara Sele, prostovoljni darovi, 490 šil.; Čušin Štefan, Rinkole, 150 šil.; Misijonski dar Galicija, 100 šil.; Bistrica na Zilji, 251 šil.; Sele, 526.70 šil.. Šteben pri Maloščah, 200 šil.; Neimenovana iz Žvabeka, 50 šil.; Hodiše, 100 šil.; Škocjan v Podjuni, 180 šil.; Ra-diše, 170 šil.. Spittal, Hrvatje, 154.10 šil.; Obrač Katarina, Rožek, 100 šil.; Loče ob Baškem jezeru, 200 šil.; Bajdi-še 77 šil.; Kamen, 50 šil.; Šmarjeta pri V Velikovcu> 140 šil.; Št. Lenart pri Sedmih studencih, 60 šil.; Taborišče Spittal na misijonsko nedeljo ob mis. prireditvi 254.50 šil.; Šteben pri Maloščah, mini-strantje kot Trije kralji, 140 šil.; Razni mali darovi, 75 šil. Argentina: Vinko Žitnik, 30 pesov; Petek Pavla, 20 pesov. Trst: Za krst pogan, otroka: Uršič Cecilija, na ime Magdalena, 500 lir; Ana Abram, na ime Anton, 500 lir; Fabjan Marija, na ime Franc Ivan Terezika, 1000 lir. V TISKOVNI SKLAD ZA „KATOLIŠKE MISIJONE“ SO DAROVALI: U.S.A.: Po 3.50: Rev. Anton Stopar. — Po 2.50: Mrs. Jennie Mazovec. Mr. Louis Debeljak. — Po 1.50: Rev. Jože Ferkulj; Mr, Lojze Zorenc. — Po 1 dol.: Mr. Anton Grdina; Mrs. Katarina Sprei-tzer; Mrs. Slavka Schöner. — Po 0.50 dol.: Mrs. Margaret Smole. Kanada: Po 0.50: Mr. Anton Kranjc; Mr. Pavel Štepec; Mr. Frank Stopar. Argentina: M. Šifrer, 5 pesov; Margarita Bassanese, 95 pesov. MUDI MISIJON« Tisto nedeljo po svetih Treh Kraljih je vreme v Buenos Airesu kisalo. Tu-^ Tonček je bil kisle volje Tečen in si-'*n, da Bog pomagaj! Ob vsakogar se je obregnil, vsi so mu bili v napotje. Ivanki je tale bratova sitnost začela Presedati, da ga je slednjič prijela: »Kaj pa ti je da si skisan in tečen, ot bi koprive otepal?“ »Dež bo...“ je izdavil Tonček; skoraj ['a Jok mu je šlo, ko je dodal: ,,In s tom-bolo ne bo nič!“ »Kakšen dež! Nobenega dežja ne bo. a takšno veJiko stvar kot je današnja ^■sijonska tombola, prav gotovo ne bo dežja.“ »Tako misliš, da bomo vseeno šli popoldne?“ , »Seveda bomo šli,“ ga je tolažila Ivan-. 'n bila tolažbe tudi sama vesela, ko Je videla, kako se je fantu razlezel obraz. Tisto nedeljo je bila namreč oznanjena . oietombola za vse slovenske misijonar-e- Kot vsako leto se je tudi letos napo-^odovalo lepo število rojakov ki bodo iz oncev krajev mogočnega velemesta pri-1 oli, da s svojim igranjem pri tomboli pomagajo našim misijonarjem in misi--0ri.arkam pri njih apostolskem delu za , rj(inje božjega kraljestva. Letošnja .p rnbola pa je imela še drugo posebnost, onček in Ivanka sta vedela, saj se je o 111 že mesece prej govorilo in pisalo, so naši misijonarji poslali prav iz /Psijonskih dežel! kopo dragocenih in ^ nimivih predmetov; stvari, kakršnih e vidiš vsak dan; pa da bo vse to na-('njen0 rojakom pri tomboli, ki bodo le° ^re^u lahko prišli v posest takšnih ^PJh in dragocenih stvari. Zato se je °nček tako strašansko tresel za lepo (j^?rne. Kakšna škoda in nesreča, če bi el res preprečil tomboilo in žrebanje/ Da ju Pi preprečil! Tonček in Ivanka sta se že zgodaj popoldne znašla na velikem vrtu, kjer je bila napovedana tombola. Ljudi je bilo že precej, pa so še vedno novi prihajali. Vse je kazalo, da jih bo letos mnogo več kot kdaj koli doslej. Dirindaj po vrtu čez in čez. Eni so kupovali tombolske tablice drugi so se smukali okrog bogatih in vrednih dobitkov, ki so bili razstavljeni na tombolskem prostoru. Otrokom so žarela lica, oči so jim pile pestro bogatijo dobitkov, ki so se ponujali kar sami od sebe. Le tablico si moral imeti in malo sreče, pa je bilo prav verjetno, da boš kaj lepega zvečer prinesel domov. „Kje pa je tisto, kar so poslali miši- jonarji?“ je Tonček ves radoveden vpraševal Ivanko. , Tami!e, v tistile izbi, glej, na koncu vrta, kjer je pred vrati Baragov kip. Tam bodo zdajle odprli misijonsko razstavo.“ In že je sestrica bratca povlekla za rokav. Š'la sta mimo miz po vrtu, kjer so sedali številni rojaki, ki so prihiteli k tomboli. Nenada ju je nekdo poklical: „Kaj pa vidva? Sta sama, ali kaj?“ Ivanka in Tonček sta obstala ,pred starejšim možem in se nasmehnila. Bil je Grivčev stric, rojak, blizu njunega doma je živel. „Na razstavo tečeva,“ je hitela Ivanka ,.Mama je z očetom tamle spredaj pri mizi.“ „Na kakšno razstavo?“ je hotel vedeti Grivčev stric. „Na misijonsko vendar,“ je bil Tonček skoraj užaljen, ker možakar takšno stvar vprašuje. „Kaj nič-ne veste?“ „A, kaj bi tisto,“ se je odrezal stric. „Jaz sem prišel k tomboli, če bom kaj zadel.“ „Pa na razstavo ne greste?“ ga je začudeno pogledala Ivanka In se je brž odločila: „Kar z nama, kar z nama!“ Ni se mogel upirati, čeprav se je težko ločil od kozarca. Naj bo otrokom na ljubo, si je mislil. Otroke je Grivčev stric rad imel, četudi jih njemu samemu Bog ni dal. Ustavili so se pred Baragovim kipom, „pa poznate?“ je Ivanka vprašaCa strica. „Barago?“ se je ta nasmejal. „Kdo bi ga ne poznal! Velik mož je bil.“ o zamorsko godalo (br. Kerševan), Japonke, igle in žličke iz slonove kosti tKs. Lesjak), letna poročila jezuitskega avoda v Danjeerlingu, in še to in ono, to so velikodušni darovi misijonarjev, arsikatere reči pa šele prihajajo ali 550 Napovedane, kajti misijonarji nimajo ^edno časa, da bi se ukvarjali s stika-Jem za temi predmeti in. tako je marsi-. kaj našel ali poslal prepozno, da bi prlslo na razstavo ali tombolo. Tako na pl irner sta gg. Majcen in Geder poslala !2 Hongkonga dva krasna in dragocena melka rezbarske umetnosti v marfilu, aterih fotografijo sta nam poslala na-v pismu in tu objavljamo rezbarijo 't-ajske dame. Ko smo šli vprašat v eko trgovino v Buenos Airesu, kjer podajajo podobne uvožene originalne Pelke, so nam rekli, da je kipec vre-^