DR. BRANKO BERCIC — SESTDESETLETNIK V začetku leta 1987 je predsednik na šega Muzejskega društva obhajal 60. ob letnico rojstva. Kadar sva z zdaj že po kojnim prijateljem Pavletom Blaznikom pretehtavala osebne razmere društvenih odbornikov, sva Branka zmeraj štela med mlade. Zato me je zdaj vest o nje govi tako okrogli obletnici kar osupnila. Saj še njegove 50. obletnice v Loških raz gledih nismo zabeležili. Ali smo jo spre gledali? Res je vsaka stvar relativna, a rojstna knjiga je vendar zanesljiva in rojstna knjiga v Šentjerneju na Dolenj skem piše, da se je v bližnji Šmalčji va si, kjer je bila doma njegova mama Fra- nica Homan, dne 12. januarja 1927 rodil sin Branko. Tam je preživel svoja prva tri leta. Ko sta se oče Ivo Berčič in ma ma poročila, so se preselili v Škofjo Lo ko, kamor Branko po rodbini spada in je v vseh ozirih zaveden Ločan. Njegov ded je prišel iz Biž, nekdanje pristave starološke graščine, katere ime izvajajo iz nemške besede Wiese, kar po meni travnik. Ded je bil v Loki splošno znan kot Bižar. Z ženo sta upravljala majhno trgovino in imela sina Iva. Ta je bil Brankov oče. Ker je bil edinec, so vzeli za svojo še Marijo Kršmanec, hčer ko številnejše prijateljske družine iz Ljubljane. Po šolanju se je Ivo zaposlil kot uradnik na okrajnem sodišču v Lo ki. Brankov oče je še mlad umrl, posvo- jenka pa je ostala v družini kot »teta Mica«. Stanovali so najprej pri Zofkežu, potem pri Kocelitu. Ko pa je lastnik hiše advokat Lenček med vojno potreboval še njihovo stanovanje, so se najprej prese lili v Mesarjevo (Hafnerjevo) hišo na Spodnji trg, pozneje jih je Ivov prija telj Zoran Deisinger sprejel v malo prej kupljeno Klobčarjevo hišo na Spodnjem trgu. Po vojni so nekaj let stanovali v Tehnikovem »zelenem bloku« za Domom zveze borcev, leta 1966 pa so se preselili v lastno novo atrijsko hišo v Groharjevem naselju št. 64. Branko je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, med vojno je šolanje prekinil, maturo je opravil leta 1946. Nato je štu diral na filozofski fakulteti ljubljanske univerze slavistiko, i. s. jugoslovansko književnost, slovenski in srbohrvatski je zik, narodno zgodovino in še nemški jezik. Diplomiral je oktobra 1950, s službo pa je začel 1. marca 1951. Za boljše razu mevanje njegovega kulturnega dela po glejmo takoj še potek njegovega službo vanja in napredovanja do sedanjega ča sa! Službo je nastopil v Narodni in univer zitetni knjižnici v Ljubljani (naprej NUK) kot bibliotekar-pripravnik v rokopisnem oddelku. Leta 1953 je opravil državni 210 strokovni izpit za bibliotekarja. Dne 1. aprila 1962 je bil imenovan za vodjo ro kopisnega oddelka. Leta 1963 je napre doval v višjega bibliotekarja, 1973 v bi bliotekarskega svetovalca. Leta 1965 je bil promoviran za doktorja literarnih zna nosti in mu je bil leta 1969 priznan na ziv znanstvenega sodelavca. Nato je za časno zapustil bibliotekarsko službo in je do leta 1973 opravljal delo pomočnika re publiškega sekretarja oziroma republi škega podsekretarja za prosveto in kultu ro Slovenije. Zatem se je vrnil v NUK, bil strokovni svetovalec, nato vodja znan stvenoraziskovalnega centra in pomočnik ravnatelja, od 1976 do 1980 pa je bil rav natelj NUK. Zaradi obolenja na očeh je leta 1981 prešel v pedagoško službo, bil najprej pogodbeni višji predavatelj bi- bliotekarstva, nato leta 1982 izvoljen za izrednega profesorja in leta 1983 postal redni delavec Pedagoške akademije v Ljubljani. S kulturnoprosvetnim delom je Berčič že zgodaj pričel v Skofji Loki kot ama ter in ga poleg poklicnega dela še vedno z veliko vnemo in požrtvovalnostjo opravlja. Med nemško okupacijo, ko se je smel uveljavljati samo nogometni klub, se je lotil nogometa in bil še po vojni član mladinske sekcije. 2e kot štu dent je pomagal pri mestni ljudski knjiž nici. Na pobudo lekarnarja Otona Burdy- cha se je aktivno vključil v Loško gle dališče. To je pod vplivom Poldeta Po- lenca, diplomanta igralske akademije v Ljubljani, dosegalo tedaj viške svoje de javnosti. Prvič so tedaj uprizarjali škof jeloške poletne igre. Tudi Berčič je ne kajkrat igral in režiral. Za propagando prosvetnega delovanja si je zamislil po sebno glasilo. Urejal je in pisal v Škof jeloški prosvetni list, ki je v majhnem formatu od 1952 dalje nekaj let izhajal ob gledaliških premierah in ob nekaterih drugih kulturnih prireditvah. Finančne težave mu je pomagal prebroditi takrat ni blagajnik Kulturno prosvetnega dru štva Silvo Marguč. V Muzejsko društvo se je Berčič vpi sal po diplomi leta 1950. Ker si je društvo stalno prizadevalo, da pritegne k sodelovanju mlajše izobražence, je bil že kmalu na občnem zboru, ki smo ga imeli v tedaj novi šoli, izvoljen v odbor in ostal vseskozi njegov aktivni, zvesti član. On je sprožil zamisel o periodični publikaciji društva in jo je kaj hitro uresničil, saj je odbor uvidel, da kultur na ustanova potrebuje glasilo, v katerem bodo prihodnji kustosi in sodelavci ob javljali rezultate svojih raziskav in štu dij. Po dogovoru s predstavniki Zveze borcev NOB o vsestranskem sodelovanju je bila stvar sklenjena in je že leta 1954 izšel prvi letnik zbornika, ki mu je po budnik in prvi urednik Branko Berčič dal ime Loški razgledi (naprej (LR). Iz dalo ga je Muzejsko društvo (naprej MD), založil ga je mestni odbor SZDL. Za drugi letnik je tudi založbo prevzelo MD, seveda s pomočjo občinske skupščine, številnih gospodarskih organizacij, obrt nikov in članstva, ki je številčno hitro naraščalo. Berčič je vestno uredil prvih 13 letnikov (1954 do 1966) in po kratki prekinitvi še 6 letnikov (1973 do 1978), vseskozi pa je bil in je še vedno vplivni član uredniškega odbora. Sam je v LR dozdaj objavil naslednje prispevke: Ne kaj gradiva o NOB na Gorenjskem, Rod, dom in šolanje Ivana Tavčarja, Razvoj in delo Mestne ljudske knjižnice (vse 1954), Drobtine iz Groharjeve zapuščine (1955), Prezrti jubilej dr. Antona Dermote, Pred sto leti v lubniškem Kevdercu (obo je 1956), Iz sodelovanja med Cegnarjem in Levstikom, Ivan Tavčar v srednji šoli, Obisk mednarodne muzejske delegacije (vse 1960), Mladostni lik Ivana Tavčarja (1965) — to je bila tudi snov njegove doktorske disertacije, Škofjeloška meseč na imena (1966), O 75-letnici Joke Zigo- na (1974), Borisu Ziherlu v spomin (1976), Loški razgledi ob 25-letnici (1979), Pri znanja ob 40-letnici muzejskega dela v Skofji Loki, Ziherlovi dnevi v Skofji Loki (oboje 1980), Obisk zgodovinskega društva iz Freisinga (1981), Usklajevanje muzejske dejavnosti v občini Škofja Lo ka (1982), t Joka Žigon 1899—1983 (1983), Pavletu Blazniku v slovo in spomin (1984), Pobuda za organiziranje muzej ske dejavnosti (1986). Po naštetem opazimo, da je več pisal v začetnih letnikih LR kakor pozneje, ko je bil prezaposlen z bibliotekarskim, znanstvenim in upravnim delom. Pač pa je za vsak letnik izbral in uredil snov za razdelek Leposlovje, to so pesmi, po- 14* 211 vesti, novele, eseji, igre, pripovedke ali odlomki iz njih. Tako je predstavil vrsto literatov, ki so doma z loškega ozemlja ali so kako drugače povezani z njim. Naj naštejem samo njihova imena po vrsti, kakor so sledili po letnikih: Tone Sifrer, Cvetko Golar, Jan Plestenjak, Oton Vrhunec, Lojze Zupane, Anton Le- skovec, France Cegnar, Vladimir Kavčič, vrsta prvih literarnih delavcev, Ivan Tavčar, Rado Jan, Marta Čadež, Igor Torkar, Ivan Mrak, Gema Hafner, Pavel Perko, Boris Ziherl, Jože Peternelj, Leo pold Suhodolčan, Joka Zigon, Jeja Ja- mar-Legat in Janez Dolenc. Razen po sameznih literatov je v tem oddelku tudi nekaj skupnih prispevkov, zbranih po vsebini, to so pesmi in prozni odlomki o Loki, preprosti verzi, pesništvo NOB, so dobna domača literarna snovanja. Kot urednik je Berčič zbiral pisce, pregledoval in presojal članke, jih po potrebi popravljal in dopolnjeval, jih pripravljal za tiskarno in med tiskanjem imel stike z njo, tako da pogosto ni imel časa za svoje pisanje. Ko smo proslavili izid 25. letnika, je med drugim dejal: »Preveva me občutek zadovoljstva, da smo naredili v teh letih nekaj koristne ga za Loko, za njeno spoznavanje in uveljavljanje, za povezavo med pisci in bralci, za prijateljsko sprejeto roko med vsemi, ki imajo radi naše kraje. Ker se Ločani čutimo povezane s svojim me stom, nam dobro de misel, da smo ga s svojim delom obogatili.« V resnici ima mo domačini LR za nekaj svojega in jih imamo radi. Našli so pa živ odmev tudi izven loškega ozemlja, o čemer pričajo naročniki iz drugih krajev, po zamenjavi pa prihajajo v številne ustanove po Ju goslaviji in v tujini. Malokateri kraj pri nas se lahko pohvali, da je tako vse stransko proučen kakor Skofja Loka in njeno ozemlje. Po LR sta zasnovo in vsebinsko razporeditev prevzela tudi grosupeljski in hvarski zbornik. Poleg intenzivnega kulturnega delova nja je Berčič v Loki delal tudi na uprav- no-političnem področju, ko je bil večkrat izvoljen za delegata občinske skupščine. Predsedoval je zboru krajevnih skupno sti, v letih 1974 do 1976 je bil podpred sednik občinske skupščine. Kot slavist in literarni zgodovinar je prve svoje študije posvetil poljanskemu rojaku pisatelju Ivanu Tavčarju. Kot plod tega raziskovanja je bil leta 1951 objavljen Rod pisatelja Ivana Tavčar ja. K pisanju o Tavčarju se je potem še vračal v LR. Na podlagi disertacije Mladost Ivana Tavčarja ter osnove in začetki njegovega literarnega in družbe nopolitičnega delovanja je bil leta 1965 promoviran za doktorja literarnih zna nosti. Njegove študije o domačih kultur nikih so navedene že v pregledu LR. Ra zen teh je pisal še o zapuščini Ivana Cankarja v NUK, o 90-letnici Slovenske matice, sodeloval pri izdaji Jurčičevih. Gregorčičevih, Kersnikovih, Aškerčevih in Cankarjevih del, za katere je napisal ali spremno besedo ali pregled del za razstavni katalog. Mnogo se je ukvarjal z deli slovenskih protestantskih piscev. V članku Sloven ska protestantika je podal pregled za devne literature. Napisal je spremne be sede ali predgovore k izdajam knjig, od katerih so bile nekatere ponatisnjene, druge faksimilirane, tj. posnete po ori ginalu. Naštejem njihove naslove: Pri mož Trubar »Abecedarium«, Primož Trubar »Ena duhovska pejsen zubper Turke«, Primož Trubar »Catechismus«, Hieronvmus Megiser »Das Vaterunser« (Očenaš), Jurij Dalmatin »-Biblia« (Sve to pismo), Adam Bohorič »Arcticae ho- rulae« (Zimske urice), tj. prva slovnica slovenskega jezika. Biblijo in slovnico je tudi priredil za založbo slovenskega za ložnika dr. Trofenika v Miinchnu. Za to založbo je tudi uredil zbornike znanstve nih razprav o slovenski reformaciji, o Adamu Bohoriču in o Juriju Dalmatinu ter v njih objavil razpravi »Das slowe- nisehe Wort in den Drucken des 16. Jahr- hunderts« (Slovenska beseda v tiskih 16. stoletja) in »Aus dem Leben und Wirken Adam Bohoričs« (O življenju in delovanju Adama Bohoriča). Priobčil je tudi infor mativni opis »Knjige in rokopisi iz naše protireformacije in baroka«. Poklicno delo Berčičevo je knjižničar stvo ali bibliotekarstvo. Temu se je po svetil od prvega dneva, ko je nastopil službo v NUK, do sedaj, ko je izredni profesor bibliotekarstva na filozofski fa kulteti univerze v Ljubljani. Ob tem pri- 212 pominjam, da je vsa ta leta živel v Skofji Loki in se vsak dan vozil na delo v Ljubljano. Praktično je spoznal vse delo bibliotekarja od preproste podežel ske ljudske do nacionalne znanstvene knjižnice. Znanstveno se je poglobil v vsa področja bibliotekarstva od zgodo vine knjižnic do njihovega organizira nja, vodenja in uporabljanja. O svojih spoznanjih, ugotovitvah in načrtih je na pisal dolgo vrsto razprav. Kakor se je menjavalo njegovo delovno področje v knjižnici, tako so se menjavale teme njegovih znanstvenih in strokovnih raz prav. Splošno sliko o knjižničarstvu pri nas kažejo njegove razprave: Nekaj misli o specialnih znanstvenih in strokovnih knjižnicah, Knjiga i savremena strem ljenja jugoslovenskog bibliotekarstva, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Biblioteke u Sloveniji, Uve ljavljanje bibliotekarske stroke na Slo venskem itd. Zgodovino knjige in knjiž ničarstva podaja v prispevkih: V sledi za prvimi slovenskimi knjigami, Začetki uveljavljanja knjige na Slovenskem, Razvoj organiziranosti knjižničarstva na Slovenskem in viri arhivskega gradiva o njem, Razvojna pot slovenske nacio nalne knjižnice, Srednjeveški rokopisi, Inkunabule, Slovensko knjižničarstvo 20 let po osvoboditvi, Povojnih 30 let knjiž ničarstva v Sloveniji (tudi v nemščini). Več člankov govori o organiziranosti knjižnic in knjižničarjev, o medsebojni povezanosti, o financiranju in nagraje vanju, o dostopnosti publikacij, o zako nu o knjižnicah, o enotnih delovnih nor mah, o samoupravnih odnosih itd. V zvezi s funkcijo vodje bibliotekarskega strokovnega in znanstvenoraziskovalnega centra je priobčil članka: Bibliotekarstvo in nova organiziranost raziskovalne de javnosti ter Anketa o strokovnem in ra ziskovalnem delu na področju bibliote karstva in informatike. Med množico razprav in raznih Berči- čevih prispevkov o knjižničarstvu najde mo tudi spominske članke ob življenj skih jubilejih ali smrti tovarišev, zasluž nih za razvoj stroke. To so bili: dr. Mir ko Rupel, Alfonz Gspan, Josip Rijavec, dr. Melita Pivec-Stele in Jaro Dolar. Krepko se je zavzemal za strokovno izboljšanje knjižničarskega kadra in za uvedbo pouka ne le na srednjih, temveč tudi na visokih šolah. O tem je mnogo pisal, kakor je razvidno iz njegovih član kov: O šolanju knjižničnih kadrov, Pri zadevanja za uvedbo rednega bibliote karskega šolanja, Kako šolati knjižnič ne delavce, Visokošolski študij bibliote karstva, Izobraževanje knjižničarskih delavcev v Jugoslaviji, Program visoko šolskega študija bibliotekarstva v Ljub ljani. Delo v NUK in pri pouku je samo po sebi privedlo dr. Berčiča tudi do študija o tiskarstvu. Njegova knjiga o zgodovin skem orisu tiskarstva na Slovenskem je izšla ob stoletnici grafične organiza cije na Slovenskem leta 1968. Tehtni so prispevki v raznih glasilih: V letu 1593 natisnjen slovenski očenaš, Prvi stiki Slovencev s tiskarstvom, Tiski od 15. do 18. stoletja, nemško pisana razprava Slo venska beseda v tiskih 16. stoletja. Veliko delo za napredek kulture, zla sti knjižničarstva, je Berčič opravil z referati, predavanji in posvetovanji. Pre davanja je imel na zborovanjih knjiž ničarskih društev v Novem mestu, Črnomlju, Portorožu, Mariboru, Morav- cih idr. V Skofji Loki je govoril aktivu gorenjskih šolskih knjižničarjev. Na Ohridu je na Kongresu jugoslovanskih knjižničarjev predaval o izobraževanju knjižničarskih delavcev v Jugoslaviji. Na zborovanju arhivskih delavcev v Ormo žu je opozarjal na arhivske vire o raz voju knjižničarstva. Na mednarodnem kulturnozgodovinskem simpoziju v Celju je podal zgodovino tiskane knjige in ti skarstva v Sloveniji. Z referati je sodelo val še na jugoslovanskih kongresih knjižničarjev v Sarajevu (1965), v Beo gradu (1973) in v Opatiji (1984). Sodelo val je na zborovanju nemških bibliote karjev v Fuldi (1958) in na več zaseda njih mednarodnega bibliotekarskega združenja, doma pa na mednarodnih simpozijih v Beogradu (1973), v Novem Sadu (1976) in v Ljubljani (1985); re ferat »Knjiga in sodobna stremljenja jugoslovanskega bibliotekarstva« iz Beo grada je bil v prevodu predložen kon gresu mednarodne federacije bibliote karskih združenj v Grenoblu (1973). 213 Celo vrsto temeljito preštudiranih elaboratov o kulturni dejavnosti, o usme ritvi slovenske kulture, o njenem razvo ju, o vlogi republike v kulturi, o raznih zadevah knjižničarstva je Berčič izdelal za republiški sekretariat za prosveto in kulturo in za razne komisije. Posebne elaborate je napravil za gospodarsko zbornico (o programih založb), za Narod no in univerzitetno knjižnico v Sarajevu ter za splošno znanstveno in univerzitet no knjižnico v Banjaluki in v Splitu (ela borati za nove zgradbe). Pomembna so bila njegova izvedenska mnenja in pred logi o položaju zveznih kulturnih zavo dov, o sanacijskem in prostorskem pro gramu NUK, o geslovniku knjižničarstva za Enciklopedijo Jugoslavije in Enciklo pedijo Slovenije, o prostorskih rešitvah za razne knjižnice idr. Med ocenami in poročili najdemo mne nja o izdajah Tavčarjevih del, o društvu knjižničarjev, njihovih kongresih in se minarjih ter ocene knjižničarskih stro kovnih publikacij oziroma strokovnega delovanja kandidatov, ki so bili predlaga ni za strokovna napredovanja. Upošteva nja vredni so tudi njegovi poljudni član ki, s katerimi je javnost opozarjal na kulturne dogodke in na razna kulturna vprašanja, večinoma v dnevnem časo pisju. Kako raznovrstnih tem, po stroki in načinu obdelave, se Berčič loteva v svo jih publicističnih prispevkih, razvidimo že iz naslovov glasil, v katerih je objavil kak članek, in založb, ki so izdale kako njegovo delo. Glasil je kar dolga vrsta, poljudno informativnih, strokovnih in znanstveno usmerjenih. Naj jih našte jem: Ljudska pravica, Slovenski poroče valec, Delo, Tovariš, Glas Gorenjske, Komunist, Naši razgledi, Obzornik, Zbor nik NUK, Knjiga, Knjižnica, Koledar Kmečke knjige, Vestnik založbe Lipa, Jezik in slovstvo, Arhivi, Vjesnik biblio- tekara Hrvatske, Bibliotekar in publika cije Narodne biblioteke v Beogradu, Godišnjak biblioteke Matice srpske iz Novega Sada, Pobjeda iz Titograda, Bib- los z Dunaja, Enciklopedija Slovenije in Enciklopedija Jugoslavije Leksikograf- skega zavoda iz Zagreba. Loških razgle dov in prosvetnega lista tu nisem uvr stil, ker je bil sam urednik in je o njih dosti povedano že spredaj. Med založba mi omenim še: Cankarjeva založba, Mla dinska knjiga, Slovenska matica, Obzor ja v Mariboru, Društvo bibliotekarjev Slovenije, Pedagoška akademija, Oster- reichisches Institut fur Bibliotheksfor- schung na Dunaju in založniško podjet je Slovenca dr. R. Trofenika v Munch- nu. Neverjetno obilno je jubilantovo or ganizacijsko delo. Ker je široko razgle dan, trezen pri razgovorih in posvetih, prijetnega govora in nastopa, razumen v sodbah, uren in odločen v odločitvah, je dobrodošlo sprejet v mnogih odborih, komisijah in zastopstvih. Organizacijsko deluje na knjižničarskem, muzejskem in kulturnoprosvetnem področju ter kot član različnih organov družbenopolitičnih or ganizacij. Bil je predsednik Društva bi bliotekarjev Slovenije, Zveze društev bi bliotekarjev Jugoslavije in Skupnosti ju goslovanskih nacionalnih knjižnic, član upravnega odbora Sklada SR Slovenije za pospeševanje kulturnih dejavnosti, Jugoslovanske nacionalne komisije za UNESCO in njenega odbora za kulturo, odbora za kulturo pri RK SZDL Slove nije, raznih organov Kulturne skupnosti Slovenije in Izobraževalne skupnosti Slovenije, upravnih odborov Prešernove ga sklada in Sklada Staneta Severja in komisije za humanistične in družbene vede Sklada Borisa Kidriča. Dober je njegov sloves doma v Loki, znan je po Sloveniji in Jugoslaviji ter pri strokov njakih v tujini. Sodelavci dr. Branka Berčiča pri Mu zejskem društvu in Loškem muzeju se zavedamo njegovih velikih zaslug za Lo ko in za njene kulturne ustanove, ceni mo njegovo toplo tovarištvo in smo po nosni na njegovo ogromno in uspešno delo, ki ga je na svojih poklicnih in ljubiteljskih področjih že opravil in ga še opravlja. V imenu Muzejskega društ va mu kot najstarejši društveni član za lep jubilej prisrčno čestitam in mu želim, da v trdnem zdravju z enakim uspehom nadaljuje lepo začrtano kultur no življenjsko pot. France Planina 214