JOŽE POGAČNIK TEZE IN SINTEZE
Pogačnikova knjiga Teze in sinteze* v renomirani in s stališča kulturne vloge, ki jo opravlja, že kar zgledni zbirki (povsem nekomercialni) Razpotja, prinaša enajst avtorjevih študij o slovenskem slovstvu, razdeljenih v dva sklopa: Svet graditeljev in Svet ustvarjalcev. Študije so nastale, kot avtor opozarja v Pojasnilih in dopolnilih, v zadnjem desetletju, večinoma so bile na-
* Jože Pogačnik, Teze in sinteze, Založba Obzorja Maribor 1976, zbirka Raz> potja 28, opremil Matjaž Vidic, str. 227)
Marijan Zlobec
316
317
menjene neslovenskemu bralcu in poslušalcu in skladno s tem napisane v tujih jezikih, kar pomeni, da gre v bistvu za slovenski prevod lastnih študij.
»V njih gre za en pogled na predmet, ki naj bi — ob številnih drugačnih pogledih — bistril obzorje in odkrival globino nekega slovstvenega procesa/. ../ Preučevanje slovstvenih del nikoli ni bilo poljubno. Interpretacija in ocenjevanje besedne umetnine sta bili vedno ujeti v zgodovinsko pogojen način bivanja in dogajanja same književnosti. Zato mora sleherni literarno-zgodovinski prijem, ki ima namero določiti in opisati katerokoli smer v nastajanju slovstvenih izrazov na Slovenskem, nenehno paziti na omenjeno razmerje/. ../ Znanost sama po sebi sili v raziskave takšne vrste, ki človeku odkriva nekaj zares temeljnega, odločilnega in bistvenega. Literarna zgodovina in kritika, ki sta dve načeli — diahronično in sinhronično — iste ustvarjalne dejavnosti, želita spoznati, kaj je književnost in kaj pripoveduje človeku; iščeta torej tisti transcendentni predmet, o katerem govori neko slovstveno delo, hkrati pa je z njim in po njem tudi konstituirano/.../ Čas po drugi svetovni vojni je literaturo in njeno znanstveno preučevanje privedel v krizo, ki izvira iz izgube bivanjskega središča. To poglavitno dejstvo sodobnega sveta je brž začutilo nezadostnost tradicionalnega pojmovanja, po katerem je bil človek merilo vsega/.../« (204—5)
Avtorjeve metodološko-filozofske meditacije v Pojasnilih izzvenevajo kot iskanje novih aspektov in raziskovalnih metod (aktualizacija idej Hansa Roberta Jaussa in Susan Sontag).
Študije v Tezah in sintezah so v prevodu popravljene. »Razločki med prvotno objavo v časopisih in zadnjo v knjigi niso zgolj jezikovni, ti razločki segajo v vsebinsko, metodološko in strukturno plat posameznih prispevkov in jih je potemtakem gledati kot novo tezo ali sintezo nekega književno vzgojnega
Jože Pogačnik, Teze in sinteze
problema.« Študije v celoti ohranjajo naravo znanstvenega pisanja (citati, odnosnice, viri, literatura).
V prvem delu, Svet graditeljev, prinašajo Teze in sinteze šest študij: Ko-difikacija slovenskega knjižnega jezika in nacionalne književnosti, Slovensko srednjeveško slovstvo in cirilmetodij-ska tradicija, Začetki slovenske pripovedne proze, Stilna podoba slovenskega reformacijskega pesništva, Bohoričevi nazori o jeziku in slogu in Jurij Dalmatin v luči stilističnih raziskav, kar pomeni, da avtorja zanimajo teme od začetkov slovenskega pismenstva do reformacije.
Drugi del, Svet graditeljev, obsega pet študij: Kmečki upori 1573 kot slovenski književni motiv, Prozaist Janko Kersnik, Smisel Šifrerjeve ustvarjalnosti Roman soseske (Prežihov Voranc — Jamnica) in Inavguracija sodobnosti (Ciril Kosmač — Pomladni dan). Kljub heterogenosti izbranih obravnavanih tem avtor ohranja znanstveno metodologijo, oprto na preštudirano in uporabljeno gradivo, kar velja tudi za študije o Tonetu Šifrerju (odkritje manj znanega avtorja) in bolj sodobni temi o Jamnici in Pomladnem dnevu.
Ni naš namen polemizirati z avtorjevimi ugotovitvami, niti ne povzemati njegovih tez in ugotovitev, ker bi vsaka študija zahtevala poseben »pretres« z uporabljeno in tudi drugo literaturo in gradivom. Bolj je »opazljivo« avtorjevo raziskovalno zanimanje za predknjižev-ne tematike v zgodovini slovenskega slovstva, pismenstva in jezika, saj večina študij »časovno« ne sega čez 16. stoletje, kar je za bralca privlačno kot nova aktualizacija in preverjanje zgodovinsko »odmaknjenih« obdobij, pri čemer moramo poudariti avtorjev smisel za primerjavo in invencijo; to pa se kaže tudi v terminološko jasnem in razumljivem, bralnem jeziku. Pogačniko-ve študije dopolnjujejo lastno vedenje o obravnavanih problemih in s svojo novo vednostjo poudarjajo pomembnost
predknjiževnega in začetkov književnega obdobja v slovenski slovstveni zgodovini.
318
Marijan Zlobec