ESEJ
NIHČE NE PRIDE ŽIV S TEGA SVETA
SLOVENSKA SPRENEVEDANJA O SMRTI IN SAMOMORU
TEMELJNO FILOZOFSKO VPRAŠANJE
IN DRUŽBA
Albert Camus je zapisal, da je vprašanje samo-
mora temeljno filozofsko vprašanje. S tem ni
mislil, naj o njem razpravljajo poklicni filozofi v
svojih disertacijah, temveč da se je z njim v tem
ali onem trenutku prisiljen soočiti vsak človek.
Tedaj mora zavzeti odnos do življenja, ki ni le
na abstraktni ravni kakor takrat, ko razmišlja o
smrti drugih z varne razdalje. Soočanje iz oči v
oči je druga stvar. Tedaj je vseeno, ali govorimo
o odnosu do življenja ali do smrti, kajti v teh
trenutkih si dovolimo videti oboje kot celoto. Če
se nam navadno smrt zdi absurd, se nam v takih
trenutkih zazdi absurd tudi življenje. Ni vpra-
šanje, ali je življenje »zares« absurd, poudariti
želim le, da ga posameznik včasih tako doživlja.
Včasih (in le včasih) bi ga tako videli tudi mi, če
bi si dovolili pogledati z njegovimi očmi.
Vemo, da je družba več kot le vsota po-
sameznikov, ki se poskušajo kaj racionalno
dogovoriti. Družba je kibernetični sistem, ki
s svojimi strukturami in povezavami ustvarja
vedno nove kvalitete, nove realnosti, ki se raz-
prostirajo prek in onstran sveta posameznikov.
Težko je reči, kje se konča posameznik in prične
družba, saj je tako v njem kot zunaj njega. Lahko
pa rečemo, da ima družba svoje zakonitosti in
zahteve, ki so drugačne narave kakor zahteve in
potrebe posameznika. Med družbo kot sistemom
in posameznikom kot živim bitjem, ki tudi samo
soustvarja pomene, torej obstaja kvalitativna raz-
lika, prepad, ki ga verjetno ni mogoče premostiti,
moramo se ga pa zavedati. Zato se lahko celo v
najboljši možni družbi zgodi, da tisto, kar koristi
sistemu, samo navidezno koristi tudi posamezni-
kom. Vse to seveda ni nič novega, a stvari, ki se
nam zdijo samoumevne, radi pozabimo.
Stari Grki so bili glede nekaterih stvari
neverjetno pošteni. Oseba, ki je hotela storiti
samomor, je šla v senat, pojasnila svoje razloge,
senat pa je odločil, ali sme spiti strup. Seveda se
je včasih, kot vemo, tudi zgodilo, da je senat tako
odločil po lastni presoji, ne da bi to obravnavana
oseba sama izrecno želela. Tovrstne nepravil-
nosti so se vedno dogajale. Poudariti želim, da
država ni imela vnaprej izdelanega mnenja o
samomoru nasploh, temveč je obravnavala vsak
primer posebej, pač glede na okoliščine. Vsak
državljan je imel pravico soodločati o svoji smrti,
seveda, če ni bil suženj. Smrt sužnja je pripadala
le gospodarju, kar je razumljivo, saj je imela
ekonomsko vrednost.
Danes državljani in državljanke »razvitih«
dežel te pravice nimajo več. Že res, da je v
nekaterih deželah, na primer na Japonskem, v
določenih okoliščinah samomor še vedno častna
dolžnost. Vendar zapovedana smrt ni tisto, kar
pojmujem kot pravico do smrti. Ne gre toliko za
smrt, gre za pravico.
KDO SME ODLOČATI
O MOJEM ŽIVLJENJU IN MOJI SMRTI?
Glede tega vprašanja je sodobna družba skrajno
dvolična. Dejansko si družba (beri: država) pri-
lašča popolno oblast nad življenjem in smrtjo
posameznika. V tem pogledu je sodobna družba
dosti manj demokratična od starogrške, čeprav
na vsakem koraku »prodaja« besedo demokra-
cija. Država ima pravico poslati v vojno in s tem
morda tudi v smrt vse svoje vojaške obveznike.
Vojaški obveznik, ki se vrne iz vojne brez rok
in nog, pa nima pravice zahtevati svoje smrti.
Tu je treba seveda takoj povedati nekaj, kar ni
splošno znano, in sicer, da vojne ne izvirajo iz
403
ESEJ
kakšnih domnevnih smrtnih gonov ljudi, temveč
jih zahteva neživi sistem za svoje preživetje. Vsi
smo sužnji tega sistema, čeprav smo že davno
odpravili suženjstvo.
Ste se že sploh kdaj vprašali, čigava je pravza-
prav vaša smrt? V imenu česa si jo država lahko
prilasti? Glede na to, da nihče ne pride živ s tega
sveta, vprašanje smrti ne more biti DA aH NE,
temveč le KDAJ, KAKO in PO ČIGAVI VOLJI.
Čeprav smo cerkev že bolj ali manj uspešno ločili
od države, se zdi, da je odgovor še vedno: PO
BOŽI I VOLIL
Ljudje, ki radi delajo zmedo v glavah drugih
ljudi, se trudijo zabrisati razliko med pravico do
smrti in evtanazijO: Pravica do smrti nima prav
nič skupnega z evtanazijo, pravzaprav je njeno
nasprotje. Evtanazija pomeni, da o smrti posa-
meznika odloča nekdo drug. Pravica do smrti pa
je pravica posameznika, da soodloča pri temelj-
nem vprašanju, ki zadeva njega samega. Država,
družina, medicina in religija pri tem ne bi smele
imeli izključne besede. »Svetost življenja« bi
morali razumeti tudi tako, da o njem soodloča
posameznik sam. Pogoj je seveda, da je živ in
da lahko odloča. Fetus ni zmožen samostojnega
življenja in še manj samostojnega odločanja.
Dajmo torej prednost živim.
SMRT V ŽIVLJENJU
V učbeniku Psihiatrija (Univerzum, 1978, str.
635.) lahko zasledimo zanimivo misel, ki jo po
nekem tujem avtorju citira naš priznani strokov-
njak Lev Miličinski. Pravi takole:
Večina ljudi - potem ko dozore - tako rekoč
ne živi več. Store parcialni in simbolični
samomor s tem, da ustavijo svojo osebnost-
no rast in ekspanzijo. Zakopljejo se v stare
sprejete navade in običaje, utope svojo ra-
dovednost, ki jih je gnala v nove notranje in
zunanje izkušnje. Na to zadovoljno apatijo in
likvidacijo raziskovalne radovednosti lahko
gledamo kot na zgodnje vdiranje smrti v
človekovo življenje.
Še enkrat želim opozoriti, da sem to našla
v učbeniku uradne slovenske psihiatrije in ne v
kakšni antipsihiatriji. Dajmo, gospoda, potem
pa še izpeljimo posledice, domislimo to stvar
do konca. Če verjamemo našemu priznanemu
strokovnjaku s področja duševnega zdravja
- in njegovo razmišljanje potrjujejo tudi moje
izkušnje -, moramo priznati, da je povprečen
»duševno zdrav« človek v doživljajskem smislu
živ mrlič. Država se ob takih ljudeh dobro po-
čuti, saj tudi sama kot kibernetski sistem ni zares
živa. Kolikor toliko živi so le nekateri elementi.
Priznati moramo, da je prepad med sistemom
in takimi posamezniki manjši. Če pojmujemo
nekrofilijo v Frommovem smislu kot ljubezen do
vsega neživega, mehaničnega, lahko rečemo, da
je vsak znani družbeni sistem nekrofilski. Ker
se, tak kot je, ne more prilagoditi živim ljudem,
jih spreminja v žive mrliče, nato pa jih z vse-
mi mogočimi zvijačami ohranja pri življenju.
Nikamor ne bi prišla, če bi hotela našteti vse
te zvijače. Povem vam le eno. Dozo smrti, ki jo
potrebujete za zadovoljno pol-življenje, vam vsak
večer uslužno servirajo na TV, tako da vam ni
treba toliko razmišljati o vaši lastni.
Ne mislim, da sem kakšna posebna strokov-
njakinja za smrt. Nihče ni strokovnjak za smrt
drugih. Govorila sem z nekaterimi ljudmi, ki so
bili na robu samomora. Ti ljudje niso bili živi
mrliči! Zastavili so vso svojo življenjsko moč,
da to ne bi postali. Ljubše pa jim je bilo, da bi
bili zares mrtvi kakor samo napol. Tako stališče
skoraj vedno pripelje do tega, da najdeš pot v
življenje. Če ti seveda dovolijo, da se svobodno
odločiš. Če vas v pol-življenje prisilijo, ga boste
s toliko večjo vnemo zavračali. Če pa začutiš, da
je to zares tvoja odločitev, za katero lahko stojiš,
boš našel tudi pot v življenje, ki bo zares tvoje.
Taka odločitev je skoraj vedno trajna, čeprav
se včasih zgodi šele po neuspelem samomoru.
Predstavljajte si zdaj ta absurd - namesto da bi
ti čestitali, te vtaknejo v norišnico! To pišem iz
lastne izkušnje. Tam ti seveda nihče ničesar ne
verjame in vsi vse vedo bolje od tebe.
Nekako smo vajeni, da prepuščamo odločitev
o življenju in smrti medicini. To je v nekaterih
okoliščinah povsem na mestu, saj je pogosto od
hitrosti in kvalitete zdravniške pomoči odvisno,
ali bo ponesrečenec oziroma bolnik preživel.
KAJ STORITI S SAMOMORILCI
IN UMIRAJOČIMI?
Niso vse okoliščine take, da bi zahtevale po-
sredovanje medicine. Narava samomorilnosti
nima nič skupnega z naravo naključnih telesnih
404
NIHČE NE PRIDE ŽIV S TEGA SVETA
poškodb, zato ne sodi v medicino oziroma psi-
hiatrijo, kamor jo je uvrstila sodobna družba.
Problem samomora močno presega domet vseh
znanih ved o človeku, če izključimo tanatologijo,
ki je prav tako ujetnica svojih lastnih meja. Ni
in ne more biti posebne stroke, ki bi lahko zares
celovito pristopila k temu problemu, hkrati pa se
tega problema dotika nešteto strok.
Le človek, ki lahko preseže pogled svoje
stroke, lahko učinkovito pomaga. Lahko je to
tudi zdravnik, ki se odreče medicinskemu pri-
stopu, lahko je eden od svojcev ali prijateljev.
Pomembno je, da zna spoštovati stisko osebe,
jo vzeti resno in biti pripravljen pošteno spre-
govoriti o življenju in smrti. Pripravljen mora biti
videti njeno življenjsko situacijo z njenimi očmi
in deliti njeno stisko. Biti mora tam za njo, brez
sprenevedanja, zanikanja in slaboumnih puhlic:
»Saj ni tako hudo,« ali: »Bo že bolje.«
Z drugimi besedami, človek, ki resno razmiš-
lja o samomoru, potrebuje prijatelja, ne zdravni-
ka. Še najbolje je, če je to kdo, ki je nekoč sam
zavestno stal na pragu te odločitve. Najslabše,
kar lahko taki osebi ponudimo, je nasilno za-
piranje v ustanove z rešetkami na oknih. Te le
redko komu zbudijo veselje do življenja in pro-
blem le odložijo do naslednjega samomorilnega
poskusa. Osebo potem čaka le še več istega, še
več vrtečih se vrat. Včasih se zgodi, da potem
življenje samo reši problem, včasih prevlada
smrt.Vsekakor pa nobena količina zdravil ne
more rešiti tega temeljnega problema, vsaj ne v
zaželeni smeri.
Osebe, ki poskušajo narediti samomor, ne
sodijo v duševno bolnišnico. Večini oseb, ki
poskušajo storiti samomor, ni mogoče pripisati
nobene »duševne bolezni«, bivanje v duševni
bolnišnici pa povzroči še dodatno stigmatiza-
cijo, ki nikakor ne poveča možnosti osebe, da
bi se odločila za življenje. Osebe, ki poskušajo
narediti samomor, pravzaprav ne spadajo nika-
mor, vsaj družba ni predvidela zanje nobenega
ustreznega zavetišča. Če se vrnejo domov, jih
morda čaka zlovešča tišina po načelu »kot da se
ni nič zgodilo« ali pa očitki in obsodbe. Oseba
je največkrat deležna vsega drugega, samo iskre-
nega pogovora ne. Smrt je zares močan tabu, ki
razdvaja ljudi.
Nič čudnega torej, da je dokaj podoben tudi
naš odnos do ljudi, ki umirajo zardi bolezni. Za-
dnjič sem bila na obisku v bolnišnici in sem po
pomoti zavila v nekakšen zapuščen hodnik. Tam
sem na prenosni postelji našla osebo nedoločljive-
ga spola, priključeno na številne infuzije, obdano
z delno priprtimi zavesami. Še luči ji niso pustili,
le s hodnika je prihajalo malo svetlobe. Oseba je
očitno umirala, hropla je in pridušeno stokala, a
se je še vedno odzivala na dotik. Umirala je sama
in zapuščena, tako rekoč vržena na smetišče.
No, resnici na ljubo moram priznati, da ni bilo
toliko smetišče kot skladišče za najrazličnejšo
šaro. »Tako ne želim umirati,« sem se zamishla.
Kje so zdaj vsi tisti najbližji in najdražji, ki jim
je oseba morda posvetila svoje življenje? Da jim
ni morda preveč hudo gledati, kako umira njihov
najdražji? Hvala lepa za tako ljubezen!
So kulture, kjer se okrog umirajoče osebe še
vedno zberejo ljudje, ji morda berejo iz Biblije,
Korana ali Knjige smrti. Pri nas pa se mnogi
umirajoči poslovijo od svojcev že nekaj dni pred
smrtjo. Mogoče ne morejo več prenašati dobro-
namerne hinavščine in laži, mogoče mislijo, da
je njihova častna dolžnost obvarovati svojce pred
to nevšečnostjo, ki se ji reče smrt. Oprostite, pro-
sim, ker umiram. Ne morem drugače. Naj vas to
preveč ne moti. Oprostiti, da še diham.
KOMU RABIJO »PAMETNE KARTICE«?
Tako sem začela razmišljati, kaj lahko storim,
da tudi mene ne bo doletela podobna usoda.
Spomnila sem se na tiste »pametne kartice«, ki
smo jih že začeli uvajati. Ali ne bi bilo mogoče
nanje napisati tudi želje njihovih lastnikov glede
različnih nepredvidenih situacij? Tako bi si na
primer osebno želela, naj me najprej ubijejo in
šele potem vržejo na smetišče, če res ni nobene
možnosti, da bi v miru umrla na svojem domu.
Ali pa da ne želim hospitalizacije v duševni
bolnišnici, če nikomur ničesar nočem. Nekaj
podobnega so v tujini že uvedli v obliki tako
imenovanega psihiatričnega testamenta. Na te
kartice torej ne bi pisali le podatkov, ki se zdijo
pomembni drugim, temveč tudi želje osebe, ki
ji kartica pripada.
Tudi v domu ostarelih občanov se znajde
marsikdo, ki bi raje živel doma in bi to z malo po-
moči tudi zmogel. Ali res ne gre drugače, kakor
da posameznik, ki se znajde v taki ali drugačni
stiski, nenadoma izgubi najosnovnejše pravice
odločanja o sebi? Ali demokracija res velja le
za mlade, lepe in uspešne? Če ne velja za vse,
potem je nimamo.
405
ESEJ
Tega ne pišem kar tako sebi v brk, temveč bi
želela odgovoren odgovor odgovornih. Vzemi-
mo, na primer, da na kartici zapišem, da po smrti
zapuščam svoje organe tistim, ki jih potrebujejo.
Ali je res preveč zahtevati, naj upoštevajo tudi
moje želje, kako travnati z mojim »kadavrom«
pred smrtjo!
Na ta način lahko obidemo tudi tisti razvpiti
ugovor, ki ga ima psihiatrija vedno pripravlje-
nega - vprašanje prištevnosti. Če svoje želje
lahko zapišem vnaprej, pri polni zavesti in ob
prisotnosti dežurnega uradnika, potem bi moje
mnenje že moralo nekaj veljati. Tako ne bo
treba nikomur broditi po etičnem močvirju in
ugibati, ali naj izklopi aparaturo ali ne. To res
ne bi bilo težko. Težko se je le Državi in njenim
institucijam posloviti od gospostva nad življe-
njem in smrtjo njenih podanikov. In vendar so
ta vprašanja ključnega pomena in zadevajo vse
nas. Dosti bolj so pomembna kakor to, kje bo
potekala neka cesta, kdo bo dobil gozdove in
kdo bo odkupil propadlo tovarno. In ravno s
takimi vprašanji nenehno polnijo naš duševni
prostor in nas s tem odvračajo od tega, da bi
zastavljali svoja.
INDUSTRIJSKA CENA ŽIVLJENJA
Marksizem je sicer propadel, a Marx je imel
prav vsaj v eni stvari: kapital vlada svetu. O tem
ne more biti nobenega dvoma. Najmočnejša na
svetu je vojaška industrija orožja in ta seveda
zahteva vojne. Druga najmočnejša industrija
na svetu, farmacevtska, pa zahteva, da se ljudje
drogirajo, seveda izključno z njihovimi drogami.
Duševne bolnišnice bivših socialističnih dežel so
postale poligoni za preizkušanje novih prepara-
tov. To ni nobena skrivnost in nikogar ne moti,
razen neprostovoljnih poskusnih zajčkov, ljudi s
psihiatričnimi diagnozami. Ti pa že po definiciji
ne vedo, kaj jim dene dobro in kaj jim povzroča
muke. »Poskusimo, mogoče bo pomagalo,«
meni dobronameren psihiater. Vsaj nekateri
ljudje, ki so žrtve takih poskusov, pravijo, da
se počutijo slabše kot prej. Navajeni so pač na
svoje droge, ki so jim na čisto določen način
spremenile delovanje nevrotransmiterjev. Nove
droge to delovanje spreminjajo na drug način.
Psihiatri se za pritožbe večinoma ne zmenijo
in še naprej vztrajajo pri svojem. Uporabnik
psihiatrične bolnišnice nima pravice odločati o
sebi. Verjemite mi, nihče ni tako nor, da ne bi
vedel, kdaj se počuti bolje in kdaj slabše. Glede
na to, da medikamenti služijo ravno izboljšavi
subjektivnega počutja, in še to se zgodi le v naj-
boljšem primeru, je stališče psihiatrije skrajno
nelogično. Sami vam bodo priznali, da ne znajo
zdraviti v tistem smislu, kot je to v navadi v dru-
gih vejah medicine, zato ugovor o koristnosti
grenke tablete tu ne more veljati.
Ne razumite me narobe, ne zagovarjam samo-
mora, a tudi življenja za vsako ceno ne. Se zlasti
če to ceno postavlja farmacevtska industrija.
Zagovarjam samo pravico do razpolaganja z
lastnim telesom. Ob vseh teh absurdih pa se mi
včasih vseeno zazdi, da utegne biti samomor
v takih okoliščinah dokaj racionalna rešitev.
Morda pa se nam posreči skupaj poiskati še
kako drugo.
JE ČLOVEK RES LAHKO NEVAREN
SAMEMU SEBI?
Če govorimo o človeku kot o vrsti, je moj od-
govor: prav gotovo. Vendar v tem primeru ne
govorimo o človeku kot posamezniku, temveč
o sistemu, ki ga lahko primerjamo s Franken-
steinovo stvaritvijo. Ali pa z duhom, ki uide iz
steklenice.
Če govorimo na ravni posameznika, ne
verjamem, da je lahko kdo v temelju nevaren
sebi. Posamezniku je v temelju nevarna okolica
s svojimi pritiski in nerazumevanjem. Vsi pono-
tranjamo pritiske okolice in pri tem doživljamo
frustracije, ki porajajo tako ali drugačno nasilje.
Hotela sem reči, da je samomorilnost le simptom
nasilja, ki vlada v družbi, in ne izvira primarno
iz posameznika, temveč iz njegovega soočanja
s svetom.
Ne verjamem torej, da je treba posameznika
ščititi pred njim samim, temveč ga moramo za-
ščititi pred posedovalnostjo družbe in njenih
ustanov, pa tudi pred posedovalnostjo družine
in vseh drugih dušebrižnikov, ki se spreneve-
dajo, da vedo, kaj je za posameznika najbolje.
Pridružujem se geslu italijanske fenomenološke
psihiatrije pod vodstvom Franka Basaglie, ki
pravi: »Svoboda je terapevtska.«
406
NIHČE NE PRIDE ŽIV S TEGA SVETA
ZNANJE IN NOTRANJE BRAZGOTINE
Rekla sem že, da se pogosto enačimo z okoljem,
ki pritiska na nas, in prevzemamo stališča tega
okolja do nas samih. Kot to počne okolica, tudi
sami začnemo nasilje usmerjati nase. Pri tem
pa se zgodi odločilen preobrat. Spremembo, ki
bi se morala zgoditi na psihični ravni - upor in
zavrnitev stališč okolice do nas -, usmerimo na
telo in ga skušamo izničiti.
V tem pogledu samomorilnost ni toliko dru-
gačna od psihosomatskih motenj in bolezni, ki s
svojim pojavom opozarjajo, da se nismo priprav-
ljeni soočiti s svojimi psihičnimi konflikti. Zavest
v obeh primerih preslepi samo sebe in namesto
reševanja starega ponudi nov problem, ki pa je
take narave, da terja nujno posredovanje.
Tako premeščanje so tudi različne oblike sa-
mopoškodb, h katerim se včasih zatekajo ljudje
v stiski, a niso neposredna grožnja za življenje.
Posameznik čuti neustavljivo potrebo, da se po-
škoduje, kar mu po eni strani prinese olajšanje,
po drugi pa občutek krivde. Olajšanje izvira
iz tega, ker je izrazil svoje stališče, pokazal in
hkrati skril notranjo rano, ki je preveč boleča, da
bi se je dotikal. Zunanja brazgotina je le znak te
rane, ki pravi: »Hočem, da svet ve, v kako slabi
koži sem.« To ni moja interpretacija, to so besede
ene teh oseb. Občutki krivde pa vsaj pri nekate-
rih osebah izvirajo iz tega, ker so poškodovale
telo, ki jim ne pripada zares. Tako nekako, kot
bi uničevali tujo lastnino.
Samouničevalni impulz je poskus duševnosti,
da se izrazi na prenesen način. Bolečina, skrita
nekje v globini in obdana z neprehodnim obzid-
jem, se na ta način končno le prebije iz svojega
skrivališča. Vsak poskus prepričevanja osebe
o neustreznosti njenega početja zgreši bistvo
njenega dejanja. Neizražena bolečina terja svoje.
Mi smo tu zato, da jo prepoznamo, sprejmemo in
ponudimo osebi oporo, da jo zmore prepoznati
kot svojo in odkriti, kaj zanjo pomeni. Vedno
pomeni zahtevo, da se nekaj konča in s tem na-
pravi prostor za nov začetek.
ŽRTEV IN RABELJ V NAS
Del nas, ki smo si ga sposodili od okolja, vsiljeni
tujek, s katerim živimo že vse življenje, mora
umreti, če želimo preživeti in se razvijati naprej.
Drugače smo obsojeni na življenje v smrti. Naj-
večkrat je to tisti del nas, ki se čuti žrtev. Dokler
smo močno navezani na ta del, bomo vedno
znova privabljali našega notranjega rablja. To je
ena izmed polarnosti, ki jih je treba ozavestiti,
navezati med njimi stik in dialog ter omogočiti,
da se srečajo na pol poti. Pri tem si lahko zelo
uspešno pomagamo s geštaltističnim pristopom,
ki ga je razvil Fritz Pearls. Vsako posredovanje,
ki poskuša ta temeljni konflikt prikriti, obiti
ali razvodeneti, samo še povečuje bolečino, ki
je ravno v tem, da je neizražena. In prav to je
tisto, kar večina ljudi, ki se poklicno ali privatno
sreča s samomorilno osebo, navadno počne. To
počnejo zato, da se ubranijo lastne bolečine. Raz-
reševanje lastnega nelagodja ob srečanju s tujo
bolečino tako naprtijo osebi, ki je v tem trenutku
najmanj sposobna, da nosi še tuje breme.
Nekje sem prebrala zgodbo o zaporniku v
Alcatrazu, ki je preživljal svoj čas s slikanjem;
to je bil edini način, da je lahko zdržal. Potem
so mu prepovedali slikati. Čez teden dni si je s
sekiro odsekal roko, s katero je slikal. Povedal
je, da je bil to edini način, da prekine navezanost
na slikarja v sebi. Menil je, da bo le na ta način v
zaporu lahko preživel. Tako vsi režemo najboljše
dele sebe, ki jih ne moremo izraziti, in postajamo
živi mrliči. A nekaj v nas se prej ali slej upre.
V tej zvezi se nehote spomnimo Camusovega
»upornega človeka«. To je človek, ki ne reče NE,
vendar njegova zavrnitev predstavlja prvi pogoj,
da bo lahko rekel DA, takoj ko bo začel misliti s
svojo glavo. To je suženj, ki je vse življenje ubogal
ukaze in se je odločil, da novega ukaza ne more
ubogati. Kaj misli s tem, ko reče NE? Misli, na
primer: »To traja že predolgo,« ali: »Do tod in nič
dlje.« Z drugimi besedami, njegov NE potrjuje
obstoj meje. Uporni človek meni, da je nekdo pre-
šel meje svoje avtoritete. Upor ne more nastati
brez občutka, da smo nekako upravičeni. Pomeni
vztrajanje pri tem, da so v nas določene stvari, ki
so »vredne« in jih je treba upoštevati. V vsakem
dejanju upora doživlja človek tudi popolno in
spontano zvestobo določenim vidikom sebe.
Tako implicitno prinaša na dan vrednote, ki jih
je pripravljen ohraniti za vsako ceno. Pravzaprav
ni mogoče reči NE, če hkrati čemu ne rečeš DA
oziroma če slednjega ne predpostavljaš.
Samouničevalni impulz v svojem temelju
torej ni nič »bolezenskega«, temveč izraža težnjo
po potrjevanju življenja, po samopreseganju in
transformaciji. »Samouničenje je žrtvovanje sebe
zaradi samopreseganja,« je zapisal utemeljitelj
407
ESEJ
psihosinteze Assagioli. Samožrtvovanje pa vidi
V tem, da se odrečemo vsakdanji zavesti in dopu-
stimo, da nas vodi višji jaz. Osebi, ki je soočena
z izgubo vsega, na kar se je doslej opirala, se zdi
ta proces enak smrti.
Ob tem pa trčimo ob zahteve kulture, ki hoče,
da se čimprej »sestavimo skupaj« in znova raz-
vijemo močan jaz, ki bo kos novim pritiskom.
Enostranski poudarek na »racionalnosti« (ki v
resnici ni racionalna) in učinkovitosti vsakda-
njega delovanja plačujemo s samomorilnostjo.
Namesto da bi osebi ponudili oporo pri oseb-
nostni transformaciji, jo s tabletami vedno znova
vračamo v prejšnje stanje in tako se vedno znova
znajde na isti točki.
Tanja Lamovec
408