Misli  o(b)   knjigah
LUCIJA STEPANČIČ
Marko Kravos: Potrkaj na žaro (spremna beseda Boris Paternu; grafike Marjan Kravos), Mondena 2001.
Mondenina zbirka Lirika se je, Marku Kravosu na čast, izjemoma (?) preimenovala v Epiko, metamorfozi pa je, morda ne tako slučajno, sledil tudi format. Nagib v horizontalo, na prvi pogled namenjen grafikam, še kako koristi tudi poeziji: vsaj taki, ki kot Kravosova spominja na šestlitrska pljuča. Vse kaže, da obstajajo vsebine, ki se nekako ne stlačijo v gracilne formate A5.
V pokvadratenost je avtor enako oglato zakoračil s svojo novo pesnitvijo Prešeren v Trstu. Omenjena "epska stvaritev" pa je tudi edina novost; uokvirjena je z izborom iz starejših objav. Če ni novost tudi avtorski(!) namig, kako naj tokrat beremo njegovo poezijo: izbrano je namreč vse, kar uveljavlja epsko komponento. "Lirike namreč podrast nezadržno Parnas nam zarašča, / kar je preveč, je preveč!" se priduša rajnkemu mojstru, starejšemu kolegu. "Čustveni mah, filozofska robida in ščavje duhovne eksote / vsevprek odganja" mu, kot bi rekel Prešeren "bede ne zakriva." Pri tem se nam niti ni treba vprašati, če naj bi bili prisotni izvzeti. Kravosova držaje sprehajalna, celo nonšalantna. Heroičnega valovanja daktilskega (ah j daktiloidnega) verza pa ne prekinja le "sapfični repek", ki slovesni nagovor pokojne veličine v vsaki drugi vrstici potegne nazaj. "Računalnik", "trg - trinog", "geni" in "žarometi" z nabo- j jem anahronizma prebadajo ubranost starodavne forme in jo parajo s hitrostjo živčnih pobliskov. Potem se pa še čudi, ker ] Prešerna ni priklical iz groba.
O Kravosovih slogovnih in vsebinskih preigravanjih je bilo , v preteklosti že kar precej povedanega, o mešanju visoke (povišane) in nizke dikcije pa tudi. Znani prijemi pa po vsej
Sodobnost 2002 I 282
Misli   o(b)   knjigah
verjetnosti še nikoli niso izzveneli tako komedijantsko. Ne samo, da k temu navaja zbadljivost priložnostne pesnitve. Riman uvod - z vsemi kvalitetami gledališke kuliserije - še bolj pa vrtoglavi preskoki med dikcijami posameznih oseb (Večji pesnik, Manjši pesnik, Podkovani angel), se predstavljajo kot v gledališki improvizaciji. "Kamen na kamen mesto. Pod rebri cest / škrta srce, nabrekajo cementna jetra, / živci kot žice, slepa starodavna čreva. / Cerkev in grad, pod gradom gaj za mrliče." Prizorišče, kot nam ga slika avtor, pa se vsak hip razširja v upesnjen zemljevid, če ne že kar stekleno kroglo s prizori. Topografija tega minimundusa je bogato porisana s stereotipi (pijanstvo, pritleh-nost, neuslišana zaljubljenost), ki bojda uspevajo danes prav tako kot njega dni, medtem ko se znane figure (lepa Vida, kralj Matjaž in seveda tudi Julija, "frklja nedosegljiva") spreminjajo v maskote. Osnovna zamisel bratovsko kole-gialnega trepljanja pod sredozemskim svodom neprestano opleta med široko zastavljeno satiro in pivskim obešenjaštvom, med žlahtanjem in metafizično resonanco. "Kje pravzaprav si, ko več nisi? Klica v semenu, ruda v globini, kristal ali pelod?" Sublimne podobe zagrobnega bivanja ("Kot snov razpršena utripaš v praluči sinjine") se mešajo z najbolj obešenjaškimi: "Bojiš se v tem epu postati / grdež in cmera povrh?" Medtem ko "se sveče oklepaš in ave prepevaš." Kar pa sploh še ni vse. "Manjši pesnik", kot imenuje samega sebe, po končanem nagovarjanju velikega Pokojnika razširja mediteranski svod, pod katerim si je morda drznil reči tudi kakšno preveč.
Kravosova poezija je poezija prostora, vsakršno izrekanje je podkrepljeno z globino ozadja, s sugestijo toposa. Pesniška govorica se uresničuje skozi vizualne, predvsem pa kinetične impulze. Razlika med pisanjem, sanjanjem in potovanjem se sproti izničuje. Primorska provenienca pomeni v tem primeru še posebej srečno okoliščino, saj bližina morja že sama po sebi sugerira odriv v daljna svetovja. "Po sivem morju v sivi barki stari časi" pravi pesnik, t. i. "Manjši pesnik", pesniški popotnik. Osrednji del knjige zavzemajo, kot sem že omenila, njegova starejša dela, skladno s časom nastanka v šestdesetih letih vsa po vrsti eksotično uglašena. Lepo in prav, vendar ne bomo nikoli izvedeli, kako se počuti "Večji pesnik", Prešeren, kot gostujoči zvezdnik med poganskimi figurami Jazona, Kuwaje, Keotetla in Fu Sana? Pesmi Desetnice, objavljene na koncu tega izbora, pa ukinjajo vsako dilemo. Že v času svoje prve objave so obveljale za zrel povzetek Kravosovih dotedanjih prizadevanj. Ne samo, da v njih ukinja mitično kuliserijo in uveljavlja popolnoma svoj glas. "Žalosten malo, malo hudoben, a sebi precej bolj podoben." Hrup stoletij je potihnil, fantomsko prisotna mitičnost pa ne potrebuje več zgodovinskega spektakla. Zadošča ji pesnikova osebna drža. Ta ne hodi več v širni svet po podobe, pač pa pušča, da same od sebe vstopajo vanj: "Od kod vsepovsod ta nenadna sinjina, ki vame gre?" Da je že kot "sredi ceste otrok, z dvignjeno roko ureja svet. Avti ga ovohajo, krotko počenejo, predejo mirno." Medtem ko "črta na nebu, zlati rez preko zaliva in nit do mene" izrisujejo trikot izčiščenega obzorja, mirovanje, ki še ne daje slutiti, kam se bo v naslednjem hipu obrnila vedno nova pesniška
Sodobnost 2002 I 283
Misli  o(b)   knjigah
igra. Tuje še vedno srh v ozadju vseh njegovih popotovanj in tudi že nekaj tiste zloveščosti, ki bo čez leta glasove iz Prešerna v Trstu pripravila, da govorijo globoko drug mimo drugega.
Pa saj niso jajca niti planeti, ta čustva človeška krog srčne sredice. V slamnatem ognju zagorijo, v Saturnovih obročih zledenijo dan na dan: premajhna, da bi gore premikala, pa velika tako, da žile pokajo.
Paradetektivska domača zabava
Sodobnost 2002 I 284