^plp & Sr CVETJE z vertov sv. Frančiška. % ¥t & r$rw&r?F&Fsr%^r& XXXI. tečaj. II Dorici, 19». 6. zuezeh t Smert našega prestolonaslednika nadvojvoda Frančiška Ferdinanda in njegove blage soproge vojvodinje Zofije Hohenberške. Letošnji serbski Vidov dan bo jako černo zapisan v svetovni zgodovini, gotovo ne na čast serbskega imena, že prej hudo omadežanega. Ta dan, 28. rožnika 1914, je, kaker strela z jasnega neba, zadela vbogo našo Avstrijo grozna novica iz glavnega mesta novo-pridobljenih dežela: »Prestolonaslednik in njegova soproga vmorjena!« Osupnili smo in težko je bilo verjeti. Tolažili smo se, kaker drugod, tako tudi pri nas, z upanjem drugih, boljših novic. Ali za malo časa! Le prehitro se je pokazala nad starim goriškim* Sradom černa zastava, ki je poterdila pervo strašno poročilo. Oblile so nas britke solze, in ne vemo, koga v Avstriji niso oblile tisti večer! In solze so tekle cel tjeden, ko so. pisali časniki o grozovitem sarajevskem dogodku in kar mu je sledilo, dokler ste se shranili visoki žertvi v Arštettenskem grobišču. Toliko britkih solz se v naši Avstriji v tako kratkem času pač ni prelilo, kar svet stoji, gotovo tudi zlasti v naši ožji slovenski domovini ne. Naše dobro ljudstvo je jokalo, jokalo in molilo v svoji neizmerni žalosti; jokalo- je, ko ga je pretreslo pervo naznanilo o brezbožnem zločinu, jokalo in molilo, ko je v lobilih množicah zbrano ob železniški progi poslednjič pozdravljalo mertvi marterniški trupli, o pogrebnem prevozu skozi slovenske dežele od Tersta noter do Šentilja štajerskega. Največ pa se je molilo in vzdihovalo po naših in po drugih cerkvah po vsi Avstriji pri svetih mašah, ki so se opravljale za preblaga pokojna, in svetih obhajilih, ki so jih zlasti naši tre-tjeredniki darovali za njiju. To se je, ni dvojbe, več ali menj povsod godilo; le iz Ljubljane pa smo o tem prejeli posebno poročilo, ki bodi tu priobčeno: »Dne 5. julija 1914 zjutraj o peti uri so imele vse tri tu- , kajšne skupščine 111. reda skupno sveto obhajilo, ki se je darovalo dušnemu blagru blagopokojnega prestolonaslednika nadvojvoda Franca Ferdinanda in njegove soproge vojvodinje Zofije Hohenberg. Po sv. obhajilu je nagovoril zbrane č. pater vodja ter pokazal na tri vire zločinskega vmora, ki so: 1. framasonstvo, 2. prostomiselna vzgoja mladine, 3. brezbožno, brezvestno časopisje. To troje je tudi največi sovražnik naše širše domovine Avstrije, nič menj pa ljubega slovenskega naroda. Naša sveta naloga je bojevati se se vsemi silami proti temu trojnemu sovražniku in v ta namen tesno se okleniti svete katoliške cerkve, ker le v njej smemo upati zmage. Z molitvijo za rajnika, za 84-letnega starčka, presvitlega cesarja, in za preljubo našo domovino se je zveršila skromna, a vsem globoko v serca segajoča pobožnost. Vdeležba je bila obila, cerkev napolnjena tretjerednikov, ki so brez hrupa in svetnega sijaja dali duška svoji veliki serč-ni žalosti. K. P.« V resnici! velika je bila in je še naša žalost. Kaj ne bi bila? Šaj je bil rajni prestolonaslednik tudi naše veselo- upanje, ka-ker veselo upanje vseh poštenih Avstrijancev, veselo upanje zlasti vseh malih, zaničevanih in zatiranih narodov, kaker smo mi vbogi Slovenci in Hervatje. Ali ne le ko Slovenci, ko Av-strijanci žalujemo, žalujemo še prav posebno ko katoliški kri- stijani. Saj je bil rajni terdno prepričan katoličan, ki se ne le ni sramoval svoje vere očitno spoznati in potegniti se za njo ob vsaki priliki, temuč je imel tudi pogum sam živeti po nji tako javno, kaker zasebno, ravnati se po božjih in cerkvenih zapovedih vselej in povsod in skupaj se svojo pobožno družino vsaki mesec prejemati svete zakramente, vsaki dan biti pri sveti maši, kleče moliti jutranjo in večerno molitev itd., vse, prav kaker bi bil tretjerednik svetega Frančiška. Prijazen je bil tudi z najnižjimi in znal je po vrednosti ceniti, kjer koli je kaj dobrega in lepega našel. Zato tudi ni iskal žene v cesarskih in kraljevskih hišah; izvolil je priprosto češko grofovsko hčer in rajši se je odpovedal za svoj zarod pravici do prestola, kaker da bi pustil njo, ki jO' je ljubil z resnično, čisto ljubeznijo. In nikedar se ni kesal svoje izvolitve, kaker je sam, še ni davno, naravnost povedal ogerskemu kardinalu. Njegov zakon sč Zofijo Hotkovo, ki jo je povzdignil blagi stari cesar v kneginjo Hohenberško in pozneje v vojvodinjo, je bil vzorno lep in nekaljeno srečen, smert sama ga ni raztergala. Kaker sta se ljubila v življenju, tako ju tudi smert ni ločila. Bog je hotel blaga zakonska obvarovati te bolečine, ker bi, kaker je lepo opazila njiju 13-letna hčerka, »očka ne bil mogel živeti brez mamice in mamica brez očka tudi ne.« Po grozovitem razbojniškem zločinu sta tako nekoč v trenotku brez smertnega boja in bolečine oba kmalu prestopila iz časnega v večno, prepričani smo, da v Srečno večnlo življenje. In to je naša velika tolažba v naši veliki nesreči, kaker se očitno tudi njiju osiroteli otroci po pravici s tem tolažijo. Saj si prav za prav srečniše, častitijiviše smerti ne moremo misliti, kaker je ta smert marternikov ljubezni in dolžnosti. In kaker je bila smert svetih marternikov v pervili časih kerščan-stva seme novih kristijanov, tako upamo, da bo smert našega dobrega, plemenitega prestolonaslednika in njegove do zadnjega vzdiha mu zveste junaške soproge seme pomlajene mogočne Avstrije, Avstrije po duhu velikega Avstrijana, ki se ni bal smerti za svoje vzore, Avstrije po duhu velike Avstrijanke, ki je hotela ž njim deliti smertno nevarnost. Tako more Bog tudi človeško slepoto in hudobijo oberniti v dosego svojih dobrih namenov. Naj torej ta pretresljivi dogodek vse, ki dobro hočejo Avstriji in njenim narodom, združi v navdušenju za vzor rajnega velikega nadvojvoda, ki je bil: ' edino, vsem pravično, mogočno cesarstvo', kjer bodo srečni narodi zadovoljno živeli v strahu božjem in mejsebojni ljubezni, kjer stariši in močnejši ne bodo ovirali in zatirali mlajših, šibkejših, temuč podpirali in spodbujali, šibkejši in mlajši ne tajili, kar so stariši pred njimi dosegli, temuč radi in hvaležno se učili od njih. Kar ima keteri slabega in pomanjkljivega naj odloži ali spopolni, kar ima dobrega in lepega naj ohrani, ne da bi silil drugim, ako jim ni ljubo. Na lepem vertu morajo rasti raznoverstne cvetlice; moder vertnar ne pusti, da bi ena versta spodrinila vse druge. Kaker je pa Bog dal različne rastline, cvetlice, tako je dal človeštvu tudi različne jezike, ki imajo vsaki svojo lepoto in dobroto, nobeden mej njimi pa ne more nadomeščati vseh drugih. Naj se uči vsaki tistega, ki mu je potreben; koliker zmožniši in izobraženimi pa je kedo, toliko več se jih more naučiti in nikomer ni na sramoto, ako jih mnogo zna, nikomer ni posebna čast, ako1 zna le sam svojega. Pri tem pa mi kristijani, in prav posebno mi katoliški kri-stijani ne mislimo v pervi versti na to, kar nas loči, kaker so razni jeziki, temuč na to, kar nas druži, to je naša lepa domovina in naš častitljivi cesar, pred vsem pa naša sveta vera, naš božji zveličar, ki nam je vsem naročil: »Ljubite se mej sabo, kaker sem jaz vas ljubil.« In v tem nam bodita vsem bliščeč, mogočen vzor naša častitljiva marternika Ferdinand in Zofija. Mi posnemajmo njiju lepe čednosti, ona pa naj prosita Boga za nas. Bog ohrani, Bog obvaruj našega veličastnega starega cesarja terpina Franca Jožefa, Bog ohrani, Bog obvaruj sedaj tudi njegovega novega naslednika Karla Franca Jožefa, Bog mu daj srečnišo, veselišo prihodnost! Zaupno občevanje z Bogom. P. A. M. XXX. POGLAVJE. Splošne pripombe o nekem vgovoru iz življenja svetnikov. Nauk, ki smo ga dloslej pojasnovali, nima namena, da bi gorečnost za službo božjo ohladil, temuč nasprotno, da bi lju- bežen v pobožnih sercih še bolj užgal. Ker je ta nauk pameten in pravičen, se mu ne da vgovarjati. Sklicujejo se pa nasprotniki na življenje neketerih svetnikov, ketere sv. cerkev zelo Časti, ki so se pa celo življenje poniževali in svoje grehe objokovali. Iz tega sklepajo, da je bilo prepričanje teh svetnikov to, da je bolj varna in gotova pot kesanja in strahu, kot pa pot zaupnega občevanja z Bogom, in njih velika svetost je dokaz, da se niso motili. Kaj naj rečemo na ta vgovor? 'Najprej moramo splošno Pripomniti, da moramo pri vprašanju, kaj je dobro ali boljše Pri človeških delih bolj se ozirati in vpoštevati razum, kaker Pa zglede naj si bo kogerkoli. Zgledi so le tedaj kaj vredni, ako se vjemajo z razumom. Veljava razuma nič ne izgubi po neketerih zgledih svetnikov, akio se ž njo ne vjemajo. To je povedal že Tertulijan, ko pravi o veri: »Ali sodimo vero po osebah, ali osebe po veri?« To se pravi, keder se vprašamo po vrednosti vere, je ne bomo cenili po veljavi oseb, osebe bomo sodili po njih veri. Zarad veče jasnosti pripomnimo še to. Mej deli svetnikov, ketere sv. cerkev kot take časti, so neketera, ki gotovo niso le dobra, temuč tudi boljša kot nasprotna dela: n. pr. razžaljenja z dobrotami povračevati; druga so sicer dobra, vender ne najboljša in tudi ne bolj hvale vredna kot nasprotna, n. pr. namestil iz ljubezni do evangelijskega vboštva vse zapustiti, svoje premoženje ohraniti, da je mogoče vboge Podpirati; neketera dela zopet so taka, da se more dvojiti, ali je boljše, da se store, ali da se opuste, kaker n. pr., ako se kedo za norca izda, da ga ljudje zasmehujejo; neketera dela so nadalje taka, da se sama na sebi in splošno ne morejo priporočati, pa so bila pri neketerih svetnikih iz posebnih razlogov vender hvale vredna, ker so jih po božjem navdihnjenju borili, n. pr. ako so se iz hrepenenja po marterniški smerti Sami od sebe sodnikom izročili; slednjič so neketera dela, ke-tera moramo obsoditi in zavreči, n. pr. da so se aposteljni mej seboj prepirali, keteri bo pervi mej njimi, in vsa tista dela, ki nam spričujejo, da tudi pravični lehko sedemkrat pade in spet vstane. Ako torej dela svetnikov niso vsa popolna, ne vsa enako tfobra, po keterem pravilu naj sodimo, da bomo ločili dobra °d slabili, in boljša on menj dobrih? Mislim, da mora tukaj go- voriti le razum in zato tudi le razum daje zgledom pravo veljavo. Da kako delo kot sveto delo označimo, ni zadosti, da je to storil keteri svetnik, terr.uč da je bilo storjeno po pravilih prave svetosti. Ke bi tedaj kedo tako sklepal: Ta in ta svetnik je delal tako, torej moram tudi jaz tako delati, ker sicer dfelam ali slabo ali menj dobro, bi tako sklepanje nič ne dokazalo in je napačno. Končno odloči le razum, po gotovih načelih. Pa rekel boš, ako je tako, kaj mi pomagajo zgledi svetni; kov, ker mi brez razuma ne pokažejo prave poti in nas more po nji brez njih voditi sam razum! To sklepanje je napačno. Zakaj če tudi nam zgledi svetnikov res ne kažejo, kaj je hvale vredno ali boljše, vender nas vsaj priganjajo, da z dobro voljo in gorečnostjo storimo to, kar smo iz drugih virov kot hvalevredno spoznali. Zakaj nemogoče je, da bi kedo premišljeval čednostna dela svetnikov in bi ga ne bilo sram, ko vidi, kako len je sam za navadna in vsakdanja opravila. Kako bi se micgel po takih zgledih še izgovarjati s človeško slabostjo? Takemu bi lehko povedali besede, na ketere tudi sv. Avguštin pred svojim spreobernjenjem ni vedel kaj odgovoriti: »Ako je mogel ta in ta, zakaj bi pa ti ne mogel?« Ako kristjan iz zgledov svetnikov spozna, kako so oni živeli in kako bi mogel tudi sam živeti, ga to spoznanje močno k delremu priganja. Zraven tega nam pa zgledi svetnikov razum razsvetle, da moremo ločiti, kaj je dolro in kaj je pope!niše. Zlasti se to zgodi v treh slučajih. Pervič, ako ne spoznamo dosti jasno', je li kako delo dobro. Ako najdem, da so svetniki tako delali, je to zadosten vzrok, da imenujemo to delo dobro, zakaj, ako kedo navadno in večinoma prav dela, kaker so to delali svetniki, smemo taka dela za dobra šteti, ako nimamo gotovega vzroka k nasprotni misli. Pravim pa, da smemo delo za dobro in varno šteti, ne pravim pa, da je ravno to delo popolno in potrebno, da bi bil greh, ke bi tako ne delali; zakaj, čeravno smemo misliti, da so svetniki večinoma, kar je najboljše, storili, vender nimamo pravice misliti, da so vselej tako storili. Drugič, ako ne moremo z gotovostjo soditi, je li to in to delo dobm, temuč pravimo1, da je najberž tako, nam zgledi svetnikov to verjetnost povečajo. Iz tega pa še ne moremo sklepati, da je nasprotno delo graje, ali da ni hvale vredno. Tretjič, ako ni le eden ali keteri tako delal, temuč ako so se vsi tako obnašali in tako živeli, je to dokaz, da je tako življenje ne le dobro, temuč vzgledno in potrebno. Ke bi tudi ne imeli nobenih dokazov za to, da so zunanja spokorna dela zelo važna za kerščansko popolnost, nas morajo vender zgledi svetnikov o tem popolnoma Prepričati. Kroiia dvanajst zvezd. Pobožnost dvanajst sobot ali nedelj brez madeža spočeti Devici Mariji. P. A. F. ŠESTA ZVEZDA. Marija pomaga potrebnim. Marija je bila rada v samoti in je malo govorila; ker je pa zaradi Boga ljubila svojega bližnjega, jo je ta čednost nagibala, da je samoto zapuščala in hodila pomagat bližnjemu. Sve-.-ta evangelista Lukež in Janez nam sporočata dva taka dogodka. Ko je angelj Gabrijel povedal preblaženi devici Mariji, da je njena teta sveta Elizabeta spočela, se je precej odpravila na pot pomagat ji. (Luk. 1. 39.) Ko je bila z Jezusom na ženitnim v Kani galilejski, pa je zvedela, da vina primanjkuje, so se ji ženin in svatje vsmilili; stopila je k Jezusu in mu razodela ženinovo potrebo; »Vina nimajo« (Jan. 2, 5—5). Služabnikom je pa rekla, naj vse store, kar jim bo Jezus velel. Na njeno prošnjo^ je Jezus pervi čudež storil, ko je vodo v vino spremenil. Iz teh dogodkov lehko spoznaš, kako je bila Marija tu na zemlji vsmiljenega serca, in kako je rada pomagala. Ali bo zdaj v nebesih njeno vsmiljenje do nas manjše? Bo li pozabila na nas, svoje otroke? Ne, sv. Bonaventura pravi, da nas v nebesih še bolj ljubi, ker zdaj bolje pozna naše potrebe. Božja Pota in mnoge izkušnje razodevajo, da je Marija še vedno naša vsmiljena mati. Zgled. Sveta Elizabeta, hči ogerskega kralja Andreja II., patroi-na tretjerednic, je bila že ko dete vsmiljena z vbozimi. Kruh 'n druge jedi je sebi pritergovala in dajala vbogim otrokom. Pozneje, ko deželna grofinja, je obiskavala bolnike in jim dajala hrano, zdravila in obleko. Dala je zidati hiše za bolnike, sirote, in nepreskei bljene stare ljudi. Ko so jo po moževi smerti iz grada zapodili in ji vse pograbili, je z delom svojih rok pomagala potrebnim. Njeno veselje je bilo pomagati siromašnim in bolnim, ne samo blizu grada, temuč tudi drugod po deželi. V slabih letinah je ukazala služabnikom svojega moža, deželnega grofa, vbozim dajati žita, koliker so potrebovali. Vdovam zadolženih mož je z denarjem pomagala, da jim niso hiš in posestva prodali. Ravnala se je po besedah svetega Duha: »Svojo roko- odpira vbogemu, in svoje dlani steguje proti potrebnemu.« (Preglov. 31, 30). Rajni papež Leon XIII. 'so jo postavili za patrono vseh* katoliških društev na Nemškem, ki opravljajo dobra dela vsmiljenja dlo siromašnih in potrebnih. Sveti Janez evangelist opominja: »Otročiči moji! ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in v resnici« (1. Jan. 3, 18.). Po zgledu brezmadežne device Marije in svete Elizabete ljubi tudi svojega bližnjega v Bogu. Najprej se varuj, da ne boš opravljal, satanove picšte prenašal, iz drugih se norčeval ali jih drugače žalil. Izogibaj se vsakega prepiranja in kreganja. Po svoji moči pomagaj bolnikom, siromašnim, vdovam in sirotam, Pogorelcem, potrebnim cerkvam in drugim, ketere duhovni pastirji priporočajo. Ako moreš, po-skerbi poslom primerno, pošteno službo. Ako ne moreš z denarjem pomagati, vsaj z besedo tolaži in moli. Bog ti bo poplačal vse, kar boš dobrega stoiril svojemu bližnjemu; saj pravi Kristus: »Resnično, vam povem, kar ste storili keteremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mat. 25, 40.). Molitev sv. Aljfonza Marije Liguori. O brezmadežna in blagoslovljena devica Marija, moja kraljica, kaker si se podvizala obiskat sveto Elizabeto, obišči ob-šči kmalu tudi stanovanje moje duše. Podvizaj se, o Marija, saj veš bolj kaker jaz, kako siromašen sem, in koliko hudega mi žuga; toliko nevrejenih nagnjenj, toliko slabih navad in storjenih grehov teži moje vbogo serce, in vse to me kaker kuga vleče v večno smert. Ti moreš moje serce -obogatiti, o zakladnica božja; ti moreš ozdraviti vse moje dušne bolezni... Spro-si mi pri svojem Sinu milosti, 'ketere poznaš, da so mi najbolj koristne in moji duši najbolj potrebne..'. Amen. Samostan sv. Klare v Ribnici. IV. Začetek ribniškega samostana. Kedaj se je lotil vojvoda Henrik Lev, da zverši svoj namen, da vstanovi samostan sv. Klare? Berž tisto leto 1323., ko je bila vzeta cerkvena prepoved z dežele. In kje? Knežji dvor, namreč stari grad (kurija) v Ribnici je imel biti kraj, kjer se naj vzdigne to svetišče ko priča vsmiljenja božjega. Pobožnemu Patra Pitrihu iz Studice, kustosu ljubeškemu, je vojvoda izročil zveršenje svojega načerta, in on je od svojih redovnih poglavarjev, generaljnega ministra p. Mihaela Foskija iz Ce-zene, in provincijala p. Vernerja iz Ribnice dobil priterjenje in nalogo, da izpelje ta namen previdnosti božje. Mesto Ribnica leži pri vtoku reke Reknice v Ribniško jezero, ki se derži po Zaljskem zalivu (Saaler Bodden) vkup se Vshodnim morjem, loči ga od Vshodnega morja rob zemlje, ki se zdaj imenuje po nemški »Fischland«, pervotno se je naj-berž ves ta kraj imenoval Ribnica*), ker so prebivavci živeli od ribjega lova obilega od ene strani v jezeru od druge v morju. Ko so se Sčasoma ponemčili, so ime Ribnica pustili mestu, deželo so imenovali pa po svojem novem jeziku Fischland. Ribnica se omenja že v začetku 13. stoletja ko terg z gradom; po pravici se sme soditi, da je že vojvoda Pribislav 11. tam dal sezidati kurijo ali grad, ki se je ob času Henrika Leva 1323. prepustil serafinskemu redu. Ta grad je stal na vzvišenem kraju v južno vzhodnem delu mesta v mestnem obzidju, ki je bilo tudi z jarkom in nasipom zavarovano. Sam vojvoda le večkrat, četudi le za malo časa tu prebival. V 13. stoletju si je bil terg (pridobil Sčasoma mnoge mestne pravice; tudi je razširil svoje zazidje z nakupom visokega mostu čez Reknico, od koder gre cesta v Damgarten. Most je bil važen tako za trgovino, kaker za obrambo ob času vojske. Konec 13. stoletja je prišla Ribnica in več dežele v tistih krajih, tudi mesto Raztok, po pogodbi v oblast danskega kralja, ki je 16. velikega serpana 1311 osebno obiskal Ribnico, *) Prav kaker se pri nas imenuje Ribnica vsa dolina, glavni kraj v Ribnici pa imenujejo domačini le terg; tako je tudi z Vipavo in vipavskim iergom. Raztoška vrata Župna cerkev Matere Božje Samostan sv. v novejšem času. (Po stari podobi iz 1. 1853). Dandanašnji ima meklenburška Ribnica okoli 4700 prebivavcev, ki so skoraj vsi pro-istantovske vere, le kakih 30 je menda katoličanov. Mesto ima realjno progimnazijo, višjo de-iško šolo, bolnišnico, dve vbožnici, protestantsko deviško preskerbljenišče (nekedanji samostan) itd. kjer so ga župan in svetovavci prijazno sprejeli. Se le 21. maj-nika 1323 se je posrečilo vojvodu Henriku Levu Meklenbur-žanu pogodbo razdreti in dotično deželo in mesta svoji hiši nazaj pridobiti. In berž tedaj je namenil knežji dvor v Ribnici za samostan hčeram svete Klare; pater Ditrih Studiški, predstojnik ljube-ške kustodije frančiškanske redovne okrajine saške, je imel na stroške vojvoda grad prezidati v samostan. Dovolil je to tudi zverinjski škof Janez I. in poterdil papež Janez XXII. Knežje vstanovno pismo podpisano 22. kimavca 1324 pravi, da »vojvoda Henrik II. Lev in njegova soproga Ana knežji dvor na južnovshodnem koncu mesta v obzidju se vsemi k njemu pripadajočimi njivami, travniki in verti, sč sodno oblastjo in patronatno pravico nad Marijino cerkvijo v mestu za večne čase dajeta prihodnji opatici in redovnicam svete Klare.« Po pravici se v vstanovnem pismu imenuje tudi vojvodinja Ana ko sovstanovnica; ona ni le spodbujala k temu dobremu delu svojega soproga, ker je pripisovala njegovim sanjam, ki so ga k temu naklonile, poseben pomen, temuč je tudi sama samostanu pridobila staro pravico knežjega dvora, ki jo je danski kralj I. 1311 mestu prepustil, namreč, da sme neko knežjemu dvoru pripadajočo hišo onstran na mestni zemlji spet postaviti, zlasti zaradi vode mestnega jarka. L. 1325. je začel p. Ditrih svoje prezidavanje na knežje stroške. Postavil je najprej spalnico in obednicb s potrebnimi gospodarskimi poslopij in 3 črevlje visoko samostanskoi obzidje; tudi je še tisto leto položil temeljni kamen cerkvi, ki je ohranjena do današnjega dne, kaker tudi večina omenjenih poslopji. Da se oblast samostana še dalje razširi, je vojvoda Henrik Lev dokupil še več parcelj zemlje na obrežju jezera, namreč Sveti Ostrov (Zwante Wiistrow), da bi se tam ribe lovile za samostan in gozd Murico, kjer bi se les sekal. V tem gozdu sta bila tudi dva vodna malina, kjer se je mlelo žito; tudi ta z malinskim jezom in ribištvom je vojvoda, brez dolžnosti davka, samostanu podaril. Vojvodinja Ana pa mu je na smertni Postelji 1. 1327. zapustila svoje posestvo Deerhagen (zdaj Dier- hagen) in zraven ležeči dvor se žrebčarijo, s travniki, pašniki in njivami ter dohodki dveh veternih mlinov. Leto po smerti vojvodinje Ane, ki je bila njegova druga žena, se je vojvoda Henrik Lev tretjič oženil; vzel je vdovo rujanskega kneza Vitislava IV. Nežo, nekedanjo grofinjo Ru-pinsko, ki ga je preživela za 14 let. Njegova leta so bila namreč tedaj že pri koncu. Kako je prav do zadnjega mislil na samostan sv. Klare v Ribnici, vidimo iz tega, ker je svojo hčerko Beatrico, ki jo je imel od svoje druge soproge Ane in je bila tedaj dete štirih let, v posebno varstvo in skerb izročil p. Di trihu Studiškemu. Ko je bila rojena, je bila obljubljena ta deklica v zakon knežiču nasledniku Jaromiru,' sinu kneza Viti slava rujanskega; ali ta knežič je čez nekaj mesecev vmerl. Zato sta vojvoda Henrik Lev in njegova soproga Ana svojo hčerko obljubila Bogu in Materi božji. In pripoveduje se, da so našli tri jutra zaporedoma dete v zibeli ne v obleki, kaker je bilo zvečer oblečeno, temuč v opravi sv. Klare. Koliko je temu izročilu verjeti, tega ne moremo vedeti; to pa smemo pač po pravici misliti, da je moralo biti nekako očitno znamenje, ki je sililo vojvoda k vstanovljenju samostana, ter mu ponudilo za vse prihodnje čase posebno vdeležbo vseh milosti serafinskega reda in rod njegov nekako vtelesilo mej verste hčeri sv. Klare. Žal, da vojvoda Henrik ni imel doživeti veselja, da bi bil videl vhod hčeri sv. Klare v Ribnico. Vmerl je na sv. Neže dan 21. prosinca 1329; njegovo truplo se je shranilo v cistercijenški opatiji v Doberanu. (halje prih.) Nevarne malenkosti. Tretjeredniki so ko redovne osebe dolžni prizadevati si za kerščansko popolnost v mejah svojega vodila. Če vse zapovedi vodila natančno, vselej in iz čiste ljubezni do Boga izpolnjujejo, moremo reči, da živijo popolno. Sveta cerkev sama jim obeta za to večno življenje. Mnogi pa se na potu popolnosti spotaknejo' nad malimi in lahkimi zapovedmi vodila in jih začno prestopati, češ to je malenkost. Ti ne pridejo nigdar do popolnosti. Zato je treba naše tretjerednike večkrat opozarjati na zvestobo v malem. Jezus sam je na to nevarnost opozarjal z besedami: »Kedor se za malo ne meni, bo sčasoma padel.« Pomen je ta: Kedor v malih rečeh ni varčen in po malem zapravlja, ta bo polagoma obožal. V dušnem oziru pa pomenijo: kedor se za male grehe malo meni, bo padel v velike; kedor male vsakdanje milosti zapravlja, tudi večih in izrednih ne bo prejel. Na verhunec kerščan-ske popolnosti tak ne bo nikedar dospel, pač pa bo padal vedno nižje, in sicer iz trojnega vzroka. 1. Kedor male reči prezira in se za nje ne meni, zgubi strah božji. Najprej se malih grehov ne ogiblje, potem prestopa veče zapovedi; vsaka reč se mu dozdeva vedno manj važna, padci prejdejo v navado, so vedno bolj pogosti, naenkrat je v mlačnosti. Slabo nagnjenje in strasti imajo veliko moč. Cim več jim dovoljš, tem več zahtevajo, koliker bolj milo in prizanesljivo ž njimi ravnaš, tem derzniše so. Nazadnje zaslepijo razum, polaste se volje in speljejo človeka v pogubljenje. »Kedor se za malo^ne meni, bo sčasoma padel.« — Nekaj malega je radoveden pogled, pa je pobožnega Davida zapeljal v prešuštvo in uboj. 2. Hudobni duh se poslužuje majhinih reči, da človeka zapelje v velike grehe. Dovolj mu je, da dovoliš le nekaj nagnjenja do malega greha, drugo potem že sam izpelje. 3. Bog daje vsakemu dovolj milosti, da se more varovati vsacega smertnega greha; redovnim osebam pa daje še posebne, da morejo tudi napredovati v popolnosti. Če pa kedo teh milosti ne mara sprejeti in noče ž njimi sodelovati, mu jih več ne pošilja. Bog ravna z nami kaker oče se sinom ali hčerjo. Če oče vidi, da sin zapravlja, kar mu je dal, potem mu darove odtegne in otrok ostane vbožen. Bog govori po psaljmistu: »Moje ljudstvo ni slišalo mojega glasu in Izraelj ni za me maral. Zato sem jih pustil po željah njih serca, da so hodili po svojih naklepih.« (Ps. 80. 17.) Toda vzemimo, da tretjerednik, ki male zapovedi prestopa lehkomišljeno, ne pade v smertne grehe, ker se še vedno poslužuje neketerih pomočkov, ki ga varujejo pred padcem n. pr. molitve, sv. zakramentov itd.; vzemimo torej, da ne pade, pa premislimo, da brez zvestobe v malem ne bo nikedar popolnosti dosegel, in koliko zgubi na zasluženju za nebesa, kolikim je lehko v pohujšanje, koliko bo moral v vicah terpeti vsled mlačnosti, pa moramo priti do zaključka, da je nemarnost v malih rečeh silno škodljiva za duhovno življenje. Vzemimo par prilik. Pri uri je mata kazalo, majhina stvarca, prava malenkost. Vzemi je proč, pa ura ne dosega več svojega namena, ker ne spoznaš, koliko je na času. — Sol je za jed malenkosten dodatek, pa jed brez nje ni okusna. — Majhina reč je razpoka na strehi. Ce se pa ta malenkost delj časa zanemarja in ne popravi, imaš vsled nje lehko veliko škodo. Zato pravi sv. pismo: »Zavoljo lenobe se strop vseda in zavoljo zanikernih rok v hišo teče.« (Eccli. 10. 18.) • Iz malih atomov (t. j. majhinih s-prostim očesom nevidnih mervic) obstoji del, iz delov je sestavljena gruča) gruča dela celoto', iz celote posameznih delov je sestavljeno vesoljno stvarjenje. Že navadni pregovor terdi: »Zerno do zerna pogača, kamen do kamena palača.« Sv. Avguštin pravi: »Če hočeš biti velik, začni z najmanjšim.« Znan je tudi izrek: »Iz malega raste veliko.« Vprašajmo velike učenjake, odkod imajo svoje znanje in rekli bodo: »Iz malega raste veliko.« In^fce vprašal svetnike po vzroku njihove svetosti in doveršene popolnosti, odkod so jo zajemali, dobil boš v odgovor: »Iz malega raste veliko.« Svetniki so šli po poti popolnosti od malih do večih in težjih vaj pobožnosti vedno in stanovitno naprej, niso skakali iz globoke nižave svojih slabosti v visokost popolnosti, ampak so stopali pod previdnim vodstvom modrega dušnega vodnika sčasoma od stopinje do stopinje. Pri tem niso svojevoljno-hiteli v višave domišljave svetosti, niti se zaderževali v zlož-nosti nizke lenobe, ampak stopali so korak za korakom vedno premišljeno in varno naprej. Niso prezerli nobene malenkosti; vsaka jih je peljala bliže k Bogu. Nobene težave se niso prestrašili, da bi jih bila odvernila pd popolnosti, zakaj vse tisto, kar nam nakloni božjo ljubezen, kar nas spopolnjuje, ni malenkost, ampak važna reč, naj bo navidezno še tako majhina in lahka. Za popolnost so te malenkosti velikega pomena, ker brez njih nikedar ne bomo popolni. Tretji red zahteva od svojih udov mariskaj, kar ne veže pod grehom, in vodita samo pravi: »Kedor bi ne spolnjeval tega vodila, naj ve, da nima zato nobenega greha, ako ne stori kaj tacega, kar je zoper božje in cerkvene zapovedi.« (III. 5.). Ne nositi redovne obleke, opuščati redovne molitve, mesečno prejemanje svetih zakramentov, molitve pred jedjo in po jedi, prekeršiti post pred dnem sv. Frančiška, opuščati spraševanje vesti zvečer, mesečne shode, ne dajati miloščine po svoji moči itd. po vodilu torej ni greh. Ven-der pa tisti ud tretjega reda, ki po teh zapovedih vodila noče živeti, ni in ne more biti dober, še manj pa popoln tretjerednik. Zato pa daje vodilo pravico, naj se nepokorni po trikratnem opominu iz reda izključijo. Iz teh naredeb je jasno, da zahteva sv. cerkev od tretje-rednikov nekaj več, ko od navadnih kristjanov; zahteva namreč popolnost v mejah vodila tretjega reda, ki sicer ne veže pod grehom, pa tirja, da je udje vestno izpolnujejo. Posamezne zapovedi vodila prestopati samo na sebi res ni velik pogrešek, tudi mali greh ni, pa za tretjerednika so taki prestopki tako velika napaka, da ni vreden biti tretjerednik. Sami na sebi so malenkost, pa brez teh malenkosti ne moreš biti nikedar popoln. Te malenkosti so za tretjerednika velike, zanj ni in ne sme biti nobena zapoved vodila malenkostna, če hoče dospeti na cilj, ki je določen udom tretjega reda. Dokler nisi zvest v izpolnjevanju najmanjših predpisov vodila, ne boš pravi tretjerednik. Bedite torej natančni in vestni v vseh zahtevah vodila. Pomislite nadalje, koliko lehko zaslužite sč zvestobo v malem, koliko zgubite, če male reči zanemarjate. Pobožni Se-njeri (Segneri) piše: »Obogateli bomo na zasluženju le po zvestobi v malih rečeh, s tem da svoja navadna vsakdanja opravila vestno izveršujemo. Godi se nam kaker čebelam; največ medu ne nabere tiste, ki bi iskale nenavadne in redke cvetlice, ampak tiste, ki na navadnih skerbno nabirajo.« Bog ne gleda toliko na imenitnost službe in zunanji vgled kakega opravila, ampak na namen in ljubezen,s ketero opravljamo svoje navadne dolžnosti. Če opravimo najnižje in zadnje delo na svetu iz čiste ljubezni do Boga, je to Bogu všeč in nam zaslužljivo. Ke bi iskali le izredna opravila in imenitna dela, bi malo zaslužili, zakaj taka dela so redka, in nevarnost je, da bi jih opravljali iz svetnih ozirov, tako da bi pri Begu ničeser ne zaslužili. Veliki in imenitni ne bomo po izrednih delih, ampak resnično velik je tisti, ki svoja navadna vsakdanja opravila, navadne dnevne molitve in pobožnosti zvesto in natančno opravlja. Prinašati dan za dnem male darove, ki jih zahteva vodilo od tretjered-nikov, ostati vedno miren in krotak, miroljuben in ponižen, berzdati pri vsaki priložnosti oči, jezik, ušesa, zatirati radovednost, počutke, jezo itd., to' dela človeka velikega; velikega po mišljenju, velikega po delu, velikega v zasluženju. Ce bi bili svetniki male reči zanemarjali, ne bi bili dosegli svetosti in če bi bili ti, ki so pogubljeni, v malem zvesti, se ne bi bili v velikem pregrešili in pogubili. Zato pa pravi Jezus: »Kedor je v malem zvest, je zvest tudi v velikem; in kedor je krivičen v malem, je krivičen tudi v velikem.« (Luk. 16, 10.). • Ke bi se hotel kedo opravičevati pri malih rečeh, češ, to in ono je nekaj postranskega, ni bistveno itd., temu bi morali odgovoriti: »Ljubezen do Boga ne vpraša, ali je delo majhino ali veliko, zapovedano pod grehom ali dano na prosto voljo, ampak ljubezen stori vse, kar razodeva udanost do Boga. Ali ni zares ljubezen do Boga majhina pri tistih, ki mu odrekajo, kar je lehko storiti in jih le malo truda stane? V težkih dolžnostih in velikih delih se lažje opravičujemo, ko v malih. Pri velikih se moremo izgovarjati s težavo dela in svojo slabostjo, pri malih pa nimamo prav ničeser, kar bi nas opravičilo. Zahteva se le dobra volja, druzega nič. In če Bogu še to odrekamo, kje je naša ljubezen, kakšno plačilo zaslužimo? Jezus pravi: »S kakeršno mero boste merili, s tako se vam bo odmerilo.« »Kedor pičlo seje, bo> tudi pičlo žel.« Verh tega je nezvestoba v malem drugim, zlasti začetnikom, v pohujšanje, nam samim pa v škodo, ker sč zvestobo v malih rečeh lehko zbrišemo mnogo časnih kazni, zadostimo za vsakdanje napake in si prikrajšamo terpljenje v vicah. Priložnost imamo pa tudi pomagati z malimi deli dušam v vicah, se zvestobo v malem dajemo drugim lep zgled, vadimo se v zatajevanju, vzdigujemo se od stopinje do stopinje v popolnosti, dokler ne bo rekel Gospod; »Pridi, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v m a I e m zvest, te bom čez veliko postavil; pojdi v veselje svojega Gospoda.« P. S. Z. Sv. Eljzear in bi. Deljfina. (Dalje.) Vi. Minister na anžuvskein dvoru v Napolju. — Poslanec v Parizu. — Smert in pogreb sv. Elizearja. Iz Ansuiza se je moral Eljzear, ker ga je kralj Robert le za dve leti pustil v domovino, leta 1317 verniti v Napolj. V primorskem mestu Tulonu je spisal svoj® prej omenjeno oporoko in potem je šel na ladjo in odpeljala sta se z Delfino nazaj v južno Italijo. Tam sta bila na bliščečem dvoru mej naj-•tnenitnišimi.Eljzear je bil sodnik čez tostransko Abruško; Deljfina je bila pa posebna prijateljica kraljičina.Kmalu se je izročila Eljzearju celo najvišja častna služba. Robert se je odpeljal namreč se svojimi bojnimi ladjami proti Dženovi, ker je Milanski vojvoda z vojsko žugal. Iz Dženove pa se je odpravil kralj na prijateljsko povabilo papeža Janeza XXII. v Avinjon, da bi tam ostal več let. Vlado je prepustil svojemu sinu Kar-liu, vojvodi Kalabrije, ter mu ko ministra in svetovavca dal Šrota Arijanskega Eljzearja. Mladi vojvoda Kalabrije pa je bil lehkomišljen človek raz-berzdanega življenja. Novi svetovavec ga je moral odkritosrčno svariti zaradi njegovih napak in slabosti. In to je znal storiti tako primerno, da njegove besede, podperte z njegovimi dobrimt zgledi, niso ostale brez vspeha. Kmalu se je sploh govorilo: »Vojvoda se je popolnoma spremenil« in vse je bilo Prepričano, da to prihaja od grofa Arijanskega. Od tedaj se ni derznil nihče na dvoru spregovoriti vmazane besede, kaker jih je bilo prej pogostoma slišati, celo iz ust vojvode samega. Vse je kmalu opazilo veliki vpliv novega ministra in ke-dor je imel kak opravek na dvoru, se je najprej do njega ober-nil. Neketeri so mu prinašali tudi dragocene darove; ali Eljzear jih ni sprejemal. Necega dne je stopila, ko je prišel z dvora, slučajno sestra Deljfinina, redovnica Alazacija, v njegovo >zbo in slišala ga je, ko je govoril se samim seboj te-le besede: »Gospod, sto unč zlata in dva kosa škerlata si mi dolžan v nebesih.« Redovnica ga vpraša, kaj pomenijo te besede, in svetnik ji odgovori: »Denes bi bil te reči leliko dobil v dar, pa sem jih odklonil iz ljubezni od Boga.« Ko minister je bil Eljzear zelo delaven. Ker je videl, da priprosti ljudje zlasti se svojimi pritožbami vojvodi preveč časa jemljo, mu je želel delo “olajšati. Z dovoljenjem vojvoda je nadalje on poslušal pritožbe in potem na kratko zapisal, za kaj komu gre, ter zapiske izročal vojvodi ali njegovim pomočnikom v rešitev; tako so se pritožbe hitrci reševale. Ljudje so prihajali ali v njegovo palačo ali so se mu kar na ulicah bližali ter mu izročevali svoje prošnje. Koliko poterpežljivost ja pri tem razodeval, nam priča tale dogiodek. Nekega dne si je Eljzear ravno roke vmival, da gre k obedu. Kar prikriči k njemu neki zarobljenec. »Gospod,« pravi, »kaj je z mojo prošnjo?« Eljzear mirno odgovori: »Malo počakajte, še pred obedom rešim vašo reč.« Berž obriše roke in otide na dvor ter vstreže tistemu človeku. S tako poterpežljivostjo in ljubeznijo si je Eljzear nabiral zaklade v nebesih zaupajoč na besede Gospodove: »Vse, kat storite keteremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« j V začetku 1. 1323 je vmerla kalabrijskemu Vojvodi soproga, Katarina Avstrijska, ne da bi mu bila rodila kaj otrok. Kralj Robert je bil že prej nemiren, ko je videl sinu brez naslednika; zdaj ga je hotel berž zopet poročiti. Namenil mu je Marijo Valoaško (Valois), sestro plemenitega mladeniča, ki je pet let pozneje pod imenom Filip Valoaški zašel francoski prestol. Njiju oče, Karelj Valoaški je bil vojni generalj papeža Bonifacija VIII. Eljzearja je Robert izbral za snubača ter ga v ta namen poklical iz Napolja. Eljzear in Deljfina sta se torej odpeljala od tam proti domu. Na morju sta prebila strašan vihar, vendet sta naposled srečno dospela v Avinjon, kjer se je tedaj mudil ko gost papežev kralj Robert. Naj omenimo tukaj neki dogor dek, ki nam kaže, kako je bil Eljzear vedno z Rogom združen. Ob nekem prazniku, (ni več znano, keterem,) se je pripravljal Eljzear k sv. obhajilu in maša se je imela pričeti. Kar ga pokliče kralj Robert k sebi. Eljzear poprosi mašnika, naj počaka, dokler se verne. To je bilo seveda v kraljevi domači kapeli. Eljzear gre, zasede konja in odjezdi s kraljem v precej oddaljeno papeško palačo. Ko se verne, opravi mašnik sv. daritev in obhaja tudi grofa. Eljzear bi bil torej tako združen z Bogom, da ga vse, kar je videl in slišal na potu in v papeževi palači, ni moglo odverniti od dejanja pobožnosti, ki ga je bil namenit opraviti tisti dan. Ali v Avinjonu Eljzear ni imel ostati delj časa. Pustivši tam Deljfitio se je odpravil v Pariz po omenjenem poslu. V arhivu departementa Ustja ronskega (Bouehes-du-Rhone) je še sv. Antonu za pomoč v veliki potrebi svoje hčere (zahvala °bljubljena). — 192 — Darovi za cerkev sv. Frančiška in kitajski .misijon prihodnjič. ('v\«X2r'n Rimsko-frančiškanski koledar za lefo 1914. 1. sobota : sv. Peter v verigah ; makabejski marterniki. 2. nedelja, 9. po bink.: porci-junkula P. O. 3. pondeljek: sv. Aljfonz Marija Ligvorij, šk. cerk. uč.; najdenje trupla sv. Štefana, m. 4. torek: sv. Dominik, sp. P. O. 5. sreda: sv. Marija snežnica; bi. Cik, sp. 3. r. 6. četertek: spremenjenje Kristusovo; sv. Ksist in drugi m. 7. petek: sv. Kajetan, sp.; sv. Do-nat šk. m. 8. sobota: sv. Cirijak in drugi m. 9. nedelja, 10. po bink.; bi. Janez Aljverenski, sp. 1. r.; sv. Roman, m. 10. pondeljek : sv. Lovrenc m. 11. torek: osmina sv. Dominika; sv. Tiburcij in Suzana, m. 12. sreda: sv. Klara, d. 2 r. P. O. 13. četertek : bi. Peter Moljanski, sp. 1. r.; sv. Ilipolit in Kasijan, m. 14. petek : post, bi. Sanktes, sp. 1. r.; sv. Evzebij, sp. 15. Mobota : vnebovzetje bi. d. Marije. V. O., P. O. — 16. nedelja, 11. po bink.: sv. Joa-him, oče bi. d. Marije; sv. Rok, sp. 3. r. P. O. Začet, pet nedeljske pobožnosti v čast 5 ran sv. Frančiška s P. O. 17. pondeljek: osmina sv. Lovrenca, m. 18. torek: sv. Helena, cesarica vdova; sv. Agapit, m. 19. sreda: sv. Ludovik, šk. 1. r.; osmina sv. Klare, P. O. 20. četertek: sv. Bernard, opat. 21. petek: sv. Ivana Frančiška vd. 22. sobota: osmina vnebovzetja d. Marije; sv. Timotej in drugi m. 23. nedelja 12. po bink.: Marijino sedmero veselje V. O. P. O. 24. pondeljek: sv. Jernej, apostelj. 25. torek: sv. Ludovik IX. kralj: patron tretjerednikov, V. O., P. O. 26. sreda : sv. Hijacint, sp.; sv. Ze-firin, m. 27. četertek : sv. Jožef Kalasancij: sp.; bi. Timotej, sp. 1. r. 28. petek : sv. Avguštin, šk. c. uč. i sv. Hermet, m. 29. sobota; obglavljenje sv. Janeza Kerstnika, sv. Sabina, m. 30. nedelja, 13. po bink. angeljska P. O.; sv. Roza Limanska, d. sv. Feliks in Adavkt, m. 31. pondeljek: sy. Rajmund nerojeni, sp. Mesec avgust ali veliki serpan. sv. Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse verne v cerkvah treh redov sv. Fiančiška in uršulinskih. P. O. pomeni popolnoma odpustek samo za 1., 2. in 3. red in uršulinke. V. O. pomeni, vesoljno odvezo s pop. odpustkom za ude 1. 2, in 3. reda in uršulinke. Nihil obstat. P. Constantinus Luser — Nihil obstat. P. Guido Rant, dr. theol. Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, Min. Prov.