311
Repata zvezda.
Po noči, kadar zvezd nešteta čeda Se na obnebju sem ter tje sprehaja In s svitom dela Božjih rok obhaja, Človeček radoveden na-nje gleda.
Prešteva jih, pa uide sled mu reda In kratki um v možganih mu zastaja, Ko vidi, zvezda z metlo da prihaja, Neznana mu — tak čudna, krasnobleda.
Kaj tarnaš? Kaj ti serce v persih polje,
Da hoče skoraj groze  jih razgnati?-------
Ta metlarica, ljubi moj, ne laže!
Kot druge je poslanka Božje volje, Pa strašna bolj zna bolj  oznanovati: Da čas je že, izmesti prazne vraže!
Fr. Malavašič.