232 Kmetijstvo. Križi in težave soseda Antona z živinskimi boleznimi. Napihnjene krave. Krma je spomladi skoraj vsa pošla. Krave niso toliko dobivale hrane, kakor v jeseni ali po zimi. Mrzline v aprilu in maju so ovirale rastilo trave jako nevarno. Sedaj pa je bilo ven s postom, kajti ravnokar peljejo prvi voz detelje v dvorišče. S slastjo so snedle Antonove krave jim dano hrano. Kmalu je bilo manj detelje. Poznalo se je, da so bile krave prav lačne. Cel kup slastne detelje je pošel. Neka rdečkasta krava se prav odlikuje s svojo po-žrešnostjo; zgrabi deteljo in jo požre čim najhitreje^ tako da bi dobila še malce detelje tudi od bližnje krave. Končno so krave snedle dano jim hrano do zadnje mrve. Niti peresca ni ostalo več v drogu. Kakor se zdi, niso še krave popolnoma zadovoljne. Na hodniku v hlevu bilo je še en kup detelje; krave so se na vso moč prizadevale, da bi še kaj detelje dobile. Krava, ki se je prej odlikovala s svojo požrešnostjo, stopi celo v drog in poskuša deteljo izmakniti. V tem pride dekla v hlev in zapazi prizadevanja živalij in misli si, naj se krave sedaj najedo, ker imajo in naj se odškodujejo za pičlo hrano zadnih mesecev. Hitro prime nekaj detelje in napolni počasi že drugikrat drog z deteljo. Kmalu so pojedle kravo tudi to omelce detelje, a sedaj 30 bile popolno nasičene. Z veseljem je opazovala dekla zadovoljne krave. Tako obokane lakotnice ni še vidla nikdar pri kravah. Potem je odšla po svojih opravkih po hlevu Naenkrat se začuje tiho ječanje. Grleda, katera krava ječi, ter najde, da ječanje prihaja od rdečkaste krave, katera je držala glavo nekaj najprej. Na obeh straneh lakotnic je trebuh sila obokan. Krava je napihnjena taico, da se je bati razpočenja. Dekla ogledava nekaj časa rdečkasto kravo. Ječanje postaja hujše, istotako je krava nemirna. Strahopetno stopica sem ter tje. tudi se končno vleže na tla, a ravno v ležanju ne najde uboga para miru. Hitro skoči po konci, omahuje ter preti z padcem. Sedaj poprime deklo strah in groza. „Kravi nekaj manjka", zakriči ter steče iz hleva na dvorišče, kjer govori Anton s sosedom. V kratkih besedah je naznanila prigodljaj, ki je razburil Antona tako, da bi skoraj padel v omedlico, ko je namreč zagledal zdaj bolno, pred pol ure pa še popolno zdravo kravo. Ta leži na desni strani, njene štiri noge štrle od nje, ter skuša dihati. Še nekaj brezpomočnih minut, potem je zgubljena krava, ki bi vsled napihnenja razpočila. Le momentno ravnanje jo reši nagle smrti. Sosed je hipno pregledal stan reči. Kratko malo požene sosed kravo, da vstane, vzame svoj nož iz toka in sune z močnim in hitrim sunkom v trebuh živali, na mestu, kjer je lakotnica največ obokana. Luknjo poveča sosed še malo navzdol. Žvižgajoč izide velika množina zraka iz rane. Skoraj istočasno je začela krava lažje dihati. Z čistim prstom je odstranil sosed hrano, ki bi žugala z zadelan jem odprtja. Še nekaj plina je izšlo in pol bednja kašnato -penaste želodčeve vsebine iz rane, ki je 7 cm dolga. S strahom gleda Anton svojega soseda. Meni, da tak bodeč mora biti brez ugovora smrtonosen. Z velikim veseljem gleda tudi, kako krava vsako sekundo lažje diha. Strahopetnost in nemirnost sta Antona sčasoma popustila. Kakih 5 minut je prešlo, in krava je začela dihati kot prej. Tudi ne ječi več ničemna žival. Za ta čas ni nobene smrtne nevarnosti več" reče sosed. „Med tem, ko lahko pride še vnetje trebušnice, ako pade v životno duplino preveč penaste braneč S prva se ni opazilo na kravi ničesar bolnega. Zdaj pa zdaj je izšla množica smrdečih plinov iz rane. V istem času, ko so imeli opraviti še z rdečkasto kravo, prišla je zopet dekla in naznanila, da je še druga krava napihnjena. Hitro popustita sosed in Anton rdečkasto kravo ter ideta k isti. Tudi ta žival je bila močno napihnjena, le toliko ne, kot prejšnja. Sosed meni, da za nekaj minut ni take nevarnosti, ter zategadelj gre domu po trokar. Ker krava še lahko stoji po konci, zaukaže jo sosed držati za glavo, potem sune s trokarjem v levo lakotnico, tam, kjer je trebuh največ obokan. Ako bi sunil sosed s trokarjem v desno lakotnico, potem ne bi zadel v vamp, marveč v drob. V tem slu čaju ne bi izšli plini, marveč žival bi crknila na poškodbi droba. 233 Ko se je to zgodilo, držal je medeno lupino nazaj in vzel bodalo lupine zopet ven. V istem hipu izpraznejo se smrdeči plini iz vampa ob močnem piskanju in žvižganju. Takoj ni ječala krava več. Tudi dihati je začela lažje. Kmalu se je zaprla v vamp vtaknjena lupina, kar je sosed takoj zapazil ter vzel brezovo šibico in brskal ž njo v lupini toliko časa, dokler je izšel zrak zopet iz nje. Po 10 minutah je bila druga krava popolnoma mirna. Poskušala je celo zgrabiti nekaj deteljnih bilk. Istotako se ni kazalo nobene nevarnosti pri rdečkasti kravi vsaj začasno ne. Akoravno ni bila prav vesela, toda napihnjena ni bila več tako močno. Predmoleče hrane se niti ni dotaknila. Bržčas jo je rana jako skelila. Sedaj naznani dekla, da sta še tretja krava in mlada kravica napihnjeni. Sosed in Anton sta res našla ti dve živali napihnjeni, čeravno še malo. Kravica zaječi tudi nekaterikrat. Sosed pregleda živino ter najde, da je gibanje vampa popolnoma ustavljeno. Pri kravici poskuša sosed, da spusti zrak iz vampa s pomočjo ješčnika. Zategadelj ukaže prinesti ješčnik. Kos lesa, ki ima na sredi okroglo luknjo skozi, katero se da ješčnik, so stavili v gobec ter potem ga utrdili in zavezali za rogje. Skozi okroglo luknjo je stavil sosed ješčnik ter pazil na to, da ne pride svinčena glavica pod zobe. Dol suvanje cevi ne dela sedaj nobenih sitnostij. Le malo zraka je izšlo, ko so potegnili vodomerni svinec iz ješčnika. Sedaj so peljali kravico s cevjo ven na prosto. Spredaj so jo postavili še precej visoko, zadaj pa nizko. Sprva sune sosed vodomerni svinec še enkrat v cev, da postane prazna in prosta, potem vzame vodomerni svinec ven. Ta pot je šlo še precej zraka ven. Ko se je cev zamašila, vpelje se zopet vodomerni svinec. Plin je šel ven. Sedaj se je tudi zapazilo, da je obokanost la-kotnici popustila nekoliko. Sosed potegne zatem ješčnik ven, in živali se je začelo rigati. Pustil je nadaije lakotnico kravice temeljito ribati. Po desetih minutah je bilo boljše, in gibanje vampa se je zopet pojavilo, a kocanje se je pomnožilo. Polagoma je bila lakotnica upadla. Tudi pri tej živali ni nobene naravnostne nevarnosti. Pri četrti kravi je bilo napihnenje neznatno. Sosed je menil, da bo zadoščalo, ako se krava s poveslom obrzda, kar se je tudi zgodilo. Poprej so omočili slamo v milni lug. Takoj je za^ čela krava živahno prebavljati. Milni lug je učinil gnus, krava pa je kocala, pri čem je zdaj pa zdaj šlo več smrdečega zraka. Povrh so kravo ribali po trebuhu. Po četrt ure je bila tudi ta krava ozdravljena, oziroma je upadla. Ko so odstranili po veslo, začela je krava prežvekvati. Kravica kakor druga krava postala sta boljši. Lakotnica je pri zadnji upadla. Iz medene lupine je izšlo še nekaj smrdečih plinov. Sosed meni, naj se pusti lupino čez noč v rani, kar ne škodi kravi prav nič, kajti plini, ki se bi nabrali po noči v vampu, bi lahko izšli skozi lupino. (Kone sledi.) 240 Kmetijstvo. Križi in težave soseda Antona z živinskimi boleznimi. Napihnjene krave. (Konec) Ko se prežvekovanje spet prikaže, reče sosed, naj se lupino vzame ven, ker v tem slučaju se ne naberejo nikakršni plini, kajti pri prežvekovanjn nabrani plini izidejo naravnim potom skozi goltanec. Po odtegnitvi lupine iz rane naj se to zapre 8 smolnim obližem. To si je Anton dobro zapomnil. Ko je po nekolikih urah krava začela prežvekvati, vzame Anton medeno lupino iz rane ter je zamašil mesto [zbodljaja s smolnim obližem. Pri rdečkasti kravi ni še bilo vse v redu, kajti ista je bila vbodena z nožem. Krava ni prav nič jedla. Imela je mogoče mrzlico. Žalostno, tiho in upadlo je stala rdečkasta krava v hlevu. Dihanje je bilo ednako-merno. Iz 7 cm dolge trebušne rane šla je večkrat penasta želodčna vsebina ven. Sosed je svetoval Antonu, naj gre po živinozdravnika, ki je prišel še le drugo jutro. Druga in tretja krava ter kravica bile so popolnoma zdrave in vesele drugi dan. Tudi prva zbodljena krava je bila nekoliko boljša, ko je živinozdravnik došel. Snedla je omelce sena s slastjo. Žila je bila nekaj hitreje kot navadno. Dihanje pa je bilo mirno in izteka vanje iz trebušne rane je popolnoma ponehalo. Živinozdravnik je smatral stan krave malo nevarnim. Mislil je, da se lahko prikaže vnetje trebuš-nice, ker je padlo nekoliko želodčne vsebine v telesno duplino. To ni ravno naravnost nevarno, a bilo bi bolje, če se bi novim iztekavanjim zoperstavljalo. Zategadelj je pred vsem potrebno, da se krava posti, da postane vamp nekoliko prazen. Razen tega je zaukazal živinozdravnik, naj se ranine strani namaže z mešenico iz ene žlice yzola in 1/l 1 gorke vode. Nadalje je zaukazal, naj se pazi na to, da ne leže krava na levo stran, a bi slučajno na levi strani ležala, naj se jo vzgane, da zopet vstane. Hrana naj ji bode pest sena in malo otrobne pijače. Vse to se je natančno izpolnilo. Po 10 dneh bila je rdečkasta krava skoraj popolnoma ozdravljena. Tudi trebušna rana se je deloma zaprla. Nekaj časa za tem šel je Anton z živinozdravnikom in sosedom na bližnje deteljno polje. Detelja je bila pri gorkem in vlažnem vremenu videti jako lepa, polje pa je bilo pognojeno s superfosfatom. Črnozelena detelja je bila tu. Živinozdravnik je menil, napihnjenje krav se je zategadelj pojavilo, ker se je dalo prvikrat kravi preveč mastne in dobre detelje. Bolje bi bilo, če se bi deteljo pomešalo z nekoliko slame, ali če bi dobile krave po detelji nekaj sena. Z mastno deteljo iz pognojenih polja treba previdno ravnati, kajti taka detelja je sočnatejša ko detelja iz ne-pognojenih ali le malo pognojenih polja. Deteljo naj se ne pusti dosti časa na enem kupu, taka namreč provzroči mnogo hitrejše napihnjenje kot tista, ki je na prostem na vozu naložena, kajti od vseh stranij ima zrak odprto pot. 241 To sta si Anton in dekla dobro zapomnila; zadnja bi bila kmalu s svojo mehko srčnostjo nakrmila rdečkasto kravo do smrti Za sedaj se je zahvaliti energičnemu po* stopanju soseda, da se ni nesreča zgodila, kajti ta je rešil rdečkasto kravo smrti.